Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (Dalje.) Preidimo na realko v Mariboru, jedino na Spodnjem Štajarskem. Ko je pred par leti ravnatelj, ki je že poprej kot profesor bil na glasu po svojem strogo nemškem mišljenju, nastopil sedanjo službo, zbral je vse učence ter jim ined drugim v vznesenem govoru položil na srce, posebno gojiti nemški jezik in nemško ijarodnost. No, na realki se je od nekdaj gojil nemškj duh, in realski dijaki so od nekdaj že imeli društva, \kojim je bil namen, obožavati Bismarka in gojiti vsenerAgtvo, to je misel o državi, v koji bi bili združeni vsi Nemci pod krono pruskega kralja. Ali tolikernega sadii ni prineslo nobeno seme, kakor to, ki ga je izsejal in ga še seje s svojlm učiteliskim osobjem sedanji ravnatelj. Mariborski prusaki imajo društvo z imenom »Wolsung« ; shajajo se vsak teden ter molijo Bismarka in druge vsenemške bogove, popivajo na čast veliki Nemčiji, kričijo, da Avstrija naj se razdrobi itd. Teh shodov se udeležujejo realčani redno, in glupci med njimi pravijo, da učitelji to vedo ter še radi vidijo, da so takšni. Med seboj se pozdravljajo z besedo »Heil« ali »heilo«, kakor tudi nekateri učitelji. Po notranjem ustroju je realka trdo nemška, to se pravi, učni jezik je v vseh predmetih le nemški; slovenščina je le predmet za tiste, ki se je žele učiti; sicer pa se v teh pičlih urah le prestavlja. Še jedno šolo nam je omeniti, to je sadjarska in vinarska šola v Mariboru. Clovek bi pričakoval, da bo vsaj na tej šoli, ki je namenjena zgolj spodnještajarskemu kmetijskemu prebivalstvu, učni jezik slovenski. Kaj še! Vse je trdo nemško, še predmet slovenski jezik ni. Na tem zavodu torej doslovno ni slišati niti jedne slovenske besedice. Z ustrojem naših šol vjemajo se tudi šolske knjige. Z narodnega stališča ocenjevati je kolikor toliko nadrobno, bilo bi za »Slov. Gospodarja« preobširno. Zato le jeden slučaj. V stari izdaji neke nemške čitanke nahajalo se je berilo, ki je govorilo o najstarejših prebivalcih Avstrije; v novi izdaji se je to berilo izbacnilo in na njegovo mesto postavilo berilo o Arminu, rešitelju Nemeev, ki je pisano s tolikim ognjem in s toliko ljubeznijo do vsenemštva, da se mora vsakemu »heilobruderju« veselja tajati srce in ponosa postavljati greben. Kaj naj rečemo o knjižnicah! Koliko ljudskih šol je, katerim knjižnice zalaga >nemški šulverein«! Videli smo in nekoliko pregledali iedno takšno knjižnico. Malone vse je bilo prusko blago, pruske vsebine in pruskega, celo vsenemškega duha. Takšno je torej naše spodnještajarsko šolstvo. Tužna nam majka! Koliko naših sinov in hčera se zastrupi ter izneveri mili domovini! Ne tolažimo se s tem, da nas Sole stare dobe, ki so tudi bile nemške, niso mogle ponemčiti. So ponemčile; oh, koliko zemlje, koliko našincev so nam vzele! Toda pomislimo, da je takrat k večemu vsak četrti otrok Ijudsko šolo obiskoval, da je število nekdanjih srednješolcev gotovo bilo trikrat manjše od Stevila sedanjih, da je poduk bil raalone le mehaničen, to se piavi, da se je naslanjal skoraj le na spomin, ne pa meril na mišljenje in čutenje učenčevo kakor sedaj, in da se vrhu tega dandanes po naših šolah neposredno in posredno z vso močjo deluje na pogerraanizovanje, na poprušenje naše mladine, dočim se je v stari dobi vzgoja za narodnost le malo brigala. Šola je dandanes takšna, da korenin, ki jih zaredi ona, ne izruje nobena sila. Zato pa bi naj nam Slovencem prva skrb bila slovenska, avstrijska, krščanska šola. Kakoršna šola, takšna prihodnost, in brez šole, namreč brez slovenske, avstrijske, krščanske šole nam prihodnosti, to se pravi slovenskega naroda ne bo. V prvi vrsti imarao gledati na meje, pri nas na Štajarskera na meje proti Nemcem. Tukaj imamo biti najstrožji: slovenski učni jezik, nemščina le predmet, ki se uči po nekoliko ur na teden za one, katerih stariši to izrecno žele; nadalje dobri učitelji slovenskega, avstrijskega in krščanskega mišljenja. Pa ludi na mesta, trge in njih okolice imamo imeti posebno pazno oko. — »To je prav lepo in gotovo dobro in tudi polrebno, ali pri sedanjih razmerah ne da se več storiti, kakor se stori*, utegne nam kdo reči. Gotovo, da se pri sedanjem vladnem sistemu ne da mnogo doseči, ali ravno tako res je, da bi se dalo za naSe šole več storiti, nego se zgodi. Ali če bi napeli tudi vse moči, bila bi to, kar bi dosegli, le betvica tega, kar nam po državnem osnovnem zakonu gre, in kar je neobhodno potrebno, da nam je narodni obstanek zagotovljen. Radi tega pa ne smemo mirovati, dokler nam v posebnih zakonih slovenščina v šolah ni zagotovljena. Da pa se bo to tudi izvajalo in ne le spet ostalo na papirju, zahtevajmo za Slovenski Štajar poseben šolski svet s slovenskim nadzornim osobjem in osigurimo si slovenske okrajne šolske svete s slovenskimi okrajnimi nadzorniki. To dvoje pa moremo, ker nam }e ostati v okvirju zahtev slovansko - krščanske vladne večine, imeti le takrat, ako imamo za južni Štajar poseben namestnijski oddelek. S tem smo prisli do one misli, katero smo v našem listu bili že opetno izrekli. Naj še pri tej priliki naše gosp. poslance opozorimo na veliko nevarnost, ki nam preti ta hip. Nemškoliberalna deželna vlada z nemško-liberalnim deželnim zborom namerava na Štajarskem uvesti s t a 1 n e, to je dosmrtne okrajne šolske nadzornike, kakoršne n. pr. že ima Galicija. Osebe za ta posel predlaga deželni šolki svet, imenuje jih pa minister. N a š i sovražniki bi si zagotovili s to uvedbo najmanje za petdeset let najhujo germaniza- cijo, zoper katero bi bil vesnašnaporbrezuspešen. Torej pozor!