Absurdum. iii. Hude so besede, ki smo jih izrekli, a narekoval natn jih je naš obupni položaj. Molčali smo dolgo, trpeli in stradali — a nihče se ni zmenil za nas. Sedaj govorimo — med nami naj bo jasno, da nam nihče ne bo očital: »Poznali nismo vašega položaja niti vašega mnenja.« Naše besede veljajo vsem onim, ki nam režejo kruh, pa nam ga ne dado, naše besede veljajo tudi onim, ki nas nadzorujejo, ki pazijo kakor čuvaj na meji, da izvršimo vse, kar so ukazali na Dunaju ali v Ljubljani. Rekli smo že, da se nibče ne zmeni za § 55, — in še enkrat vprašamo: Ali ni nikogar, nobene oblasti, ki bi prisilila merodajne faktorje, da izvedejo ta paragraf? — Zakaj nam pa vi ducate in ducate paragrafov vedno kličete v spomin in zahtevate strogo izvršitev? — Ali ni to po znanem receptu: sam piti vino, a drugim pa priporočati vodo. Od nas vse — od vas ničesar!« Kadar prosimo in moledujemo za izboljšanje svojega uprav pasjega stanja, se izgovarjajo drug na drugega, naša Ijuba učna uprava pa na vse, češ: »Ne da se nič storiti!« — Tako rešujejo naše prošnjel Liberalci in klerikalci so med seboj v večnem boju — vlada jih gleda, mi pa trpimo. Naši pameti je popolnoma nerazumljivo, kako morejo »višji oziri« zahtevati, da trpi pomanjkanje ves stan; bolj umevno in bolj logično bi bilo, da bi »višji oziri« zahtevali, da učiteljstvo ne trpi pomanjkanja! Ali — src nimajo! Rekli smo že, da ni še noben učni minister zahteval kredita za ljudske šole. Da se nikomur ne zgodi krivica, pristavljamo, da se doslej tudi nobeden naš poslannec te ali one stranke ni v parlamentu oglasil, zahtevajoč toliko in toliko odstotkov prispevkov v pokritje deželnih šolskih potrebščin. Po shodih pravijo: Dežela je ubožna, država naj prispeva, a na Dunaju o priliki debate o učnem etatu pa — molče. — Src nimajo! Gospodje poslanci vseh strank, kje ste takrat, kadar zahteva učna uprava svoj budget? Država je dolžna prispevati k deželnim stroškom, če jih ne zmore dežela. Uzurpirala si je na eni strani pravico najvišjega nadzorstva nad ljudskim šolstvom — na drugi strani pa ? — Tu stojimo pred dejstvom, da ima eden same pravice, a nobenih dolžnosti. To bije vsaki morali v obrazlKjer pravice — tam dolžnosti; a naša učna uprava teh nima, če nemara ne smatra svojih famoznih preosnov učnega reda kot dolžnost!« Mnogo nam sili še v pero, kar imamo nasloviti na visoko učno upravo, a za sedaj dovoljl Izjavljamo pa očitno, da so minuli časi, ko so klicali ljudje: »Kako sladko je umreti za domovino!« Mi trdimo, da je slajše za domovino živeti — nego umreti! Ali ni tako, gospoda pri zeleni mizi, ki porabljate samo za fine smodke več, nego ima učitelj plače? Mi nočemo umreti, mi hočemo živeti, a živeti kakor ljudje ne kot psi! In sedaj si oglejmo zopet vaše nameravane reforme šolskega in učnega reda. 5. točka se glasi: »Pismene izdelke učencev — nele domače, temveč tudi šolske — je vestno popravljati.« — Ta točka nas nehote spominja župnika, ki je — bilo je za Francozov 1. 1801 — zopet enkrat čez lfcta in leta zapustil svoje ovčice ter ves zasopljen prišel v Kamnik. Dospevši v gostilnico, kjer je bilo mnogo gostov, zakliče: »Gospoda, nekaj novega: Francoz je vzel Mailand.« Zmagovito je gledal okolo sebe. Njegove besede so povzročile obče strmenje, potem muzanje in končno homeričen smeh. — »Zakaj se smejete, saj ga je res !« To rekši, privleče iz žepa star časnik. »Tu notri stoji!« — »Da, stoji,« se oglasi nekdo, ki se je prvi nehal smejati, »tam stoji, in tudi res je: Francoz je vzel Mailand, a pred štirimi leti — prezrli ste datum; bili niste a jour z dnevnimi dogodki.« Mož ni bil a jour z dnevnimi dogodki, a naša učna uprava je še veliko manj a jour. Ali ta uprava spi? Kakor pekoča ironija se nam dozdeva ona točka. Sedaj, ko smo osiveli ob takem delu, sedaj, ko jih je na stotine, izpolnujoč to točko, že leglo v hladen grob, sedaj, ko noč in dan popravljamo naloge šolske in domače, da nam prsti škripljejo, sedaj pa pride učno ministrstvo in pravi: »Popravljajte pismene izdelke!« Absurdum! To je tako absurdno kakor že citirana zahteva, da »mora« učiteljstvo »prosto volj no « sodelovati pri ustanovitvi šolarskih kuhinj . . . in imeti nadzorstvo. Za Boga! Gospoda, vi niste a jour, kakor ni bil oni župnik iz hribov; razlika med vami je le ta, da je oni zastal za 4, vi pa za celo vrsto let. — Vi niste a jour, Mailand je vzel Francoz! Vi, gospoda tam gori, ne veste da popravljamo naloge, ne veste, da je vse šolarske kuhinje ustanovilo učiteljstvo, ki šolarskih kuhinj ne nadzoruje samo brezplačno, ampak jih tudi vodi, soproge učiteljev jih oskrbujejo prostovoljno. Niste a jour. Kje ste, kadar učitelj v prid šol. kuhinji pobira živil po vaseh, prireja veselice in koncerte, sodeluje in se muči za lačno deco? In vi tega ne veste! Kdo krivi svoj hrbet, kdo berači že leta in leta — za lačno deco ? Kdo pobira poleg prispevkov tudi marsikatero grenko, ki je naslovljena na Vas, a jo spravi, ker je istinita, in je spravi, ker noče oškodovati lačne dece?! Gospoda, vi ste spali spanje Trnjulčice!« Francoz je vzel Mailand! — Vaša nameravana odredba 4. in 5. je jako interesantna in poučljiva. Prvi hip nam je šinil lahek smeh preko usten, ko smo čitali, kaj nameravate. A ta smeh se je izpremenil v zaničljiv grohot. — Vaša nameravana izprememba priča, da niste a jour, da ne veste, kaj se že leta in leta godi pri ljudskem šolstvu, da se sploh že leta in leta ne brigateza ljudsko šolstvo, temmanj za učiteljstvo. — In to boli — jako, jako boli! — Vi ne veste, kar ve vsak šolarček, potem se pa razkačite in pravite: Das k. k. Ministerium fiir Kultus und Unterricht findet folgendes anzuordnen — . . . In sedaj pridejo ukazi! Mon dieu! — Francoz je že zdavnaj vzel Mailand. — Če boste pa tako pazno sledili pojarom na ljudskošolskem polju, potem ga bo vzel še enkrat in še kaj drugega povrh! Kaki občutki nas morajo obdajati, ko vidimo, kako »očetovsko« skrbite za nas, ko vidimo, da niti najmanjši pojav, najmanjše naše požrtvovalno delovanje ne uide vašim paznim očesom! O, župnik iz kamniških hribov, ti si bil s svojo novico še prerok; ti so pa prespali leta in leta, niso a jour, Francoz je vzel Mailand! «.