Iz nekdanjih dnij
(Spisal J. 0)
7. Pred Jamo.
linila je od takrat cela vrsta let, vendar se spominjam še kaj dobro onih počitnic. Nekega ve6era — menim, da je bilo sv. Jerneja dan — sedim v svoji sobi in prebiram staro knjigo, ki sem jo našel v stari očetovi skrinji. Bila je stara in oguljena, kakor bi bila tiskana za časa očaka Abrahama. Kar potrka nekdo na vrata in v sobo stopi moj tovariš Ivan.
»No, če pa ti ne najdeš konca sveta, drugi ga tudi ne bo. Vedno čepiš pri knjigah in si ne privoščiš nobene vesele ure. Kam pojdeva jutri si kaj ogledat'?«
»»Kam hočeva iti««, pravim jaz. »»Ni je več v bližini podmoli, ki bi je ne bila iztaknila, tudi ne griča, s katerega bi ne bila ogledovala okolice.««
»Veš kaj? — Včeraj so mi pripovedovali ded o Predjamskem gradu, kako tiči pod skalo, visoko nad brezdnom i. t. d. Kaj, ko bi midva šla jutri in si ga ogledala? Kakor se vidi, vreme bo kaj ugodno.«
»»Saj res. Tudi jaz sem dul o tem marsikaj in vedno me mika, da bi videl z lastnimi očmi to čudno poslopje. Zjutraj, ko se zdani, me pokliči, in potem odrineva.«
»Zgodi se, kakor si rekel. A stemnilo se je, in meni se mudi domov. Na zdravje!«
Pri teh besedah Ivan odide. Jaz pripravim vse, kar bi bilo potrebno za pot, in se kmalu vležem spat.
    150   
Drugo jutro jo že na vse zgodaj mahava mimo zelenih poljan. Solnce je jelo vzhajati in je naji pozdravljalo s svojimi prvimi žarki. Drobni ptički so veselo čivkali prepevaje svoje jutranjice. Med živahnim pogovorom dospeva kmalu v vas Hrenovice. Bila sva na pol pota. V senco košate lipe sedeva, da bi se malo odpočila in okrepčala z brešnom.
»Na jako lepo vreme sva naletela«, pravi Ivan. »Solnce sije tako ljubo, kakor bi se veselilo z nama vred.«
»»Zares sva srečna danes. Toda idiva dalje. Glej, Nanos imava že pred seboj. Menim, da dospeva kmalu do svojega cilja.««
Vstaneva in kreneva koncem vasi na levo in prideva kmalu do Landola. Tu se začenja cesta, po kakoršni še nisem hodil do tedaj. Opiše se z dvema besedama: hrib in dolina. ,Jar'k se za jarkom vrsti', bi lahko zapel takrat, ko bi mi bila prišla ona pesem podobnega začetka na misel. Svet je tu večinoma gol, kakor na Krasu sploh, a marljivi kmet si je s pridno roko priboril mnogo rodovitne zemlje.
Ko tako opazujeva okolico, prispeva na vrh precej strmega klanca. Tu kar obstaneva in sirmiva: Pred nama se razprostira ozka dolina, podobna kotlu, v ozadji dolinice pa štrli sredi skalovitega gorovja strma pečina v nebo in na nji zagledava sivi grad Luegg ali ,grad pod Jamoi
Polna začudenja se spustiva v dolino in se bližava gradu.
»Kaj neki tako šumi?« zavzame se tovariš.
Bližje stopiva in zagledava globoko pod gradom deroči potok Jamšico, ki drvi z velikim šumenjem v skalnati prepad.
Ko zreva zavzeta v globodino, pride k nama logar. ki stanuje v gradu, in naji povpraša, <5e si želiva ogledati grad.
Midva pritrdiva, dava mu vsak desetico, in takoj je bil pri volji raz-kazati nama vse, kar ima grad zanimivega.
»Le toliko počakajta, da grem po svetilko«, pravi in odide brzih korakov v svoje stanovanje.
Ko se vrne, odpravimo se v grad.
Po jako umetno izdelanem potu gremo nad groznim prepadom in pri-demo čez majhen most do vrat, katera sva videla že popreje nad breznovim žrelom, a nisva vedela kam drže.
Vstopimo, in logar prižge svetilko. Molče korakamo precej dolgo po vlažnem tlaku, dokler ne pridemo zopet na prosto. A kaj zagledava tu ? Kdo bi si bil mislil, da stoji tu cerkvica, saj ko sva se bližala gradu, nisva je videla, ali sva jo morebiti prezrla! Logar nama pokaže ob zidu spominsko ploščo, kjer spi baje poslednji vitez Erazem smrtno spanje. Živo mi stopi pred oči njegova smrt, o kateri sem bral v povesti .Erazem Predjamski!
»V miru spavaj!« vzdihnil sem. »Junaško si se držal v tem gradu, a sedaj počivaš tu pozabljen od vsega človeštva.«
Zamislil sem se, globoko zamislil, tako, da sem le malo čul logarjev opomin, naj gremo dalje.
Takoj pri vratih nama pokaže vodnik jako tesno, v zid izdolbeno ječo, kamor so baje zapirali zločince, ki se niso hoteli takoj udati.
--3     151     &¦
Nato gremo v prvo nadstropje, kjer vidimo dve ječi, jedno strašnejšo od druge. Prva je globoka in izdolbena iz žive skale. Tu sem so metali, kakor je nama pripovedoval logar, zločince, obsojene na smrt. Zapuščeni od vsega sveta so nesrečniki tu umirali gladu in žeje. Dejal je tudi, da so našli tu človeške ogrodi. Mene je pri tem kar groza obhajala. Zapustivši ta strašni kraj gremo dalje ter pridemo do domače kapelice. Od tu krenemo na drugo stran in dospemo po kamenitih stopnicah v odprto duplino, kjer se nam odpre kaj veličasten razgled čez okolico tja do skalovitega Nanosa. Kaj vesel sem bil, da sem zopet prišel na prosto in dihal čisti zrak.
»Glejta«, pravi nama logar kažoč na predrto steno. »Tu sem so padale krogle iz topov in prebile steno, ki je ubila zadnjega viteza.«
Nato nama pripoveduje tudi povest o Erazmu Predjamskem, o baronu Ravbarju in o izdajalcu Franu.
Zelo se je bil že zavlekel dan, ko smo korakali po stopnicah nazaj proti izhodu. Nekako tiho sva korakala z Ivanom proti domu. Premišljevala sva, kaj sva videla ta dan, in kako je vse posvetno minljivo.