Ivanu Tomšicu. Umrl je — mož! (j^ S. Gregorčič. 3^-aj se med naini godi? — Za rnožem mož naglo oidmira, V našem številu bridko kaže izguba se njh. Prva utešena bol ob grobu nam ni še globoka, Z novo, še večjo že smrt vsako zaliva srce. Je li prisojeno nam, da srce, ki dom je ljubilo,1 Domu ljubezni ne sme vse izkoristiti v častj? Tiho! — Saj treba možu, ki delal od inlade je dobe, Da mu dan pride rniru, dasi je drugim bridak. Vstal ti je, ki učenik bil nisi sain.6 po imeni, Ki si zavedal se, kaj njega zahteva svetost. V dnevih telesnih si muk Boga prosil, da te odreši, Klicali k Njemu smo mi, da naj ohrani te nam. Ali ker že je tako — naj bode zaslužen ti pokoj, Brat naš in sobojevnik, ki si pred leti junak V pičlem številu rnoštva pogumno obračal orožje, Da se je dvignil od tal v svčbodni dan — učenik! V šoli z besedo vsekdar ti zidal človeštvu si stebre, Pisal si knjigo doma, v nilade jo roke dajal, Da se utrdi srce, ki v mladih je prsih kot cvetje, Ki je porazi vihar, če je ne čuva vrtnar. Ljubil si, ljubil gorko do zadnjega diha rnladino, Njena resnična blagost prva je bila ti skrb. Delal takisto naprej, to vemo, v korist bi človeštvu, Saj te je bolj kot časti vedno tvoj kitil značaj — Toda ob grobu srno zdaj, ki vanj si utrujen se vlegel, Nadeja sladka nam tu žalostno teši srce: Stopil na tvojo bo pot učitelj slovenski in zdušno Širil prosvete bo glas v mejah" domače zemlje. Stopil? — Glej, saj že stoji! — In deca ob njem se nabira, Ki v nji bodoče bo dni narod precvital vesel. Takrat še zvalo im6 s častjo se bo tvoje, naš Ivan, Saj izmed prvih si ti, ki so učili svoj rod! E. fcUngl.