Letni dohodki pa bi bili: 
aj prispevek mestne občine za javno raz­
svetljavo 
b) 4000 privatnih svetilnic, pri katerih se 
10.000 gld. 
računi hekto-watt-ura po 3 5 kr. . . 
c 50 konjskih sil oddanih malim obrtnikom 
<// različni dohodki 
46.200 » 
6.250 » 
5110 
skup 62.950 gld. 
Če primerjamo dohodke s troški, vidimo, da bi za mestno občino 
rczultiral letni prebitek 3225 gld. Vsi ti proračuni in troški, se ve, niso 
detinitivni. Marsikaj se bode v teku pogajanj s firmami še izpremenilo in 
predrugačilo. Vendar jih smemo smatrati za nekak temelj in neko me­
rilo, ki bode podlaga stalnim pogodbam z ono tvrdko, katero si bode 
občinski svet izbral za izvršenje tega velikanskega podjetja. — Dne 
16. novembra 1896 poteče sedanji kontrakt mestne občine s plinovo 
družbo in do tedaj mora biti elektriška razsvetljava gotova. Ce se naše 
nade obistinijo, potem se začne za Ljubljano nova doba. Z vpeljavo 
elektriške sile si bode občinski svet pri svojih someščanih zgradil nov, 
trajen spomenik svoje razumnosti in svoje ljubezni do mesta in njego­
vega napredka. 
Dne 20. februvarja t. 1. je pa predaval gosp. Anton Koblar «o 
kranjskih cerkvenih dragocenostih 1. 1526.» Govor je priobčil 
v tem sešitku «Izvcstij». 
Stavnice tako slove zanimiv spis v 3. letošnji številki «Dom in 
Sveta«, predočujoč z besedo in sliko versko-narodni običaj, ki je zamrl 
v prvi polovini tega stoletja. Zakaj je zamrl; Zato ker ga je prepovedala 
duhovska gosposka zaradi razvad, katerih omenja tudi pisatelj «Dom in 
Svetovega« članka, gosp. A. Mejač. Nadškofa Hrigida «I'astoralis 
cpistolala» z 1. 1804. veli v 8/20. slr 19.: «Candcllas arundini cir-
cumpositas, in lingua nostrate (Stavniza) vocitari solitas erigere haud 
absonum judicamus, sed solemnem illum apparatum, et musicorum con-
Certum, quo in quibusdam locis introductio in eeelesiam lici i narratur, 
tanquam vanitatem, et fast um I'harisaeorum, ijui dum eleemosynam 
faciunt, tuba ante se canunt, ut honoi ilicentur ab hominibus, reprobamus, 
et abolitum volumus.» Dne 2. apr. 1805 je pokaralo školijstvo župnika 
v Ljubnem in v Tržiču na Gorenjskem, Češ, da ne izpolnujeta tega 
ukaza, da izvršujeta razna protipostavna blagoslovila ter dovoljujeta, da 
se tako zvane stavnice z vsem farizejskim lepoti'jcm, s spremstvom 
godcev ter moške in ženske plesaželjne mladine prinašajo v cerkev. 
Školijstvo meni, da tako skazovanje s stavnicami ni v božjo čast, nego 
se na ta način pase zgolj napuh in farizejska niecmurnost. <('e razne 
izkušnje pokažejo, da celo dušni pastirji hladnokrvno opazujejo grešne 

zabave, združene z uvajanjem stavnic, zadovoljni, da le cerkev kak dar 
dobi, naj si je isti zaradi nesramnega pobiranja, ničemurnega oddajanja 
ter pohujšljivih dejanj, ki se godč potem, ne samo brez zasluženja, 
nego celo kazniv pred Bogom, tedaj bomo prisiljeni stavnice popolnoma 
odpraviti.« Škofijstvo naposled veli župnikoma, da se smejo sveče, ki 
so se doslej na novega leta dan ali pa na kakšen naslednji praznik 
prinašale na stavnicah, da jih je duhovnik precej pri cerkvenih vratih 
blagoslovil, v prihodnje samo na svečnico z vso pobožnostjo darovati 
ter jedino le ta dan po splošnem cerkvenem običaju blagoslavljati. 
(Listina v nakelskem arhivu.) — Rajni nakelski župnik g. Anton Zamik 
mi je pravil, da so v Šenčurju na Gor. zadnjikrat prinesli stavnice 
1. 1831. j, r. 
Nemiri v Smledniku 1. 1848. Burno leto 1848. je prineslo tudi 
Smledniku precej nemirnih dnij. Upirati so se začeli kmetje plačevanju 
mostarine na tacenskem mostu, ki je bil lastnina barona Frančiška 
Lazarinija. Stavbo tega mostu je dovolila cesarska dvorna pisarnica z 
odlokom od dne 24. decembra 1840, št. 39.141, ob jednem pa tudi do­
ločila tarif. Most je bil gotov 1. 1844. Zaradi njega so se meseca marca 
1. 1848. kmetje uprli, ranili baronovega mostarja, pometali nekaj mostnic 
v Savo ter grozili z napadom na smlejsko grajščino. Tako so prisilili 
grajsko gosposko, da je prosila v Ljubljani vojaške pomoči, ki je takoj 
došla in ostala v Smledniku do 3. aprila. — Drugič so istega leta ropo­
tali kmetje zaradi rekvizicijskega posojila iz časa francoskih vojsk. Stvar 
je bila namreč ta. Že 1. 1833. je poklical baron Lazarini, da bi se zvedelo, 
koliko znaša posojilo iz let 1806 in 1809, kmete v grad in je ukazal po 
knjižicah, katere so še imeli v rokah, napraviti izkaz in poslati ljubljanski 
kresiji. Ta je določila, da se izplačaj za posojilo kmetom 3772 gld. 
I"'/« kr. konv. den. Zoper to razsodbo se je pritožila grajščina pri guber-
niju, ki je potrdil dne 14. maja 1846. 1. kresijski odlok s premembo, da 
je od 1264 gld. 16 kr. v bankovcih, ki so bili posojeni 1806. 1., plačati 
le 1104 gld. 16 kr. v bankovcih, t. j. 3146 gld. 49'/4 kr. konv. den. Dalje 
se je pritožila grajščina pri dvorni pisarni dne 1. marca 1847. 1. Od tod 
odloka ni bilo dolgo časa nazaj, pač pa je prišel neki drug dvorni dopis, 
ki je določeval o razdelitvi nekega posojila, znašajočega 1500 gld., ka­
tero je bilo tudi iz onih let. Kmetje pa so mislili, da je ta dopis raz­
sodba pritožbe in zato jih je prišlo dne 30. maja 1848. 1. med 8. in 9. uro 
zjutraj osemnajst v grad. Razgrajali so, zmerjali in zahtevali, da se jim 
posojilo, katero so cenili na 4000 gld., izplačaj. Grozili so tudi, da jih v 
kratkem pride desetkrat več nad grad. Drugi dan je prišel pooblaščenec 
kmetov, Porenta z Brega, s tremi pričami in zatrjeval baronu, da mu je 
postopanje onih 18 kmetov zelo neljubo, ob jednem ga je pa svaril, da 
naj se varuje kmetskih upornikov. V tem nevarnem položaju je pisal 
baron Lazarini dne I. junija L848, 1. v Ljubljano po vojaško pomoč in ob