KARAKTERISTIKA POLJSKE UMETNOSTI
OB KNJIGI ALFRED KUHN:  DIE POLNISCHE  KUNST VON 1800 BIS ZUR GEGENWART,   BERLIN,   KLINKHARDT   &   BIERMANN,   1930   —  FR. ŠTELE
Uvodno poglavje daje kratek pregled umetnosti na Poljskem pred XIX. stol., umetnosti, pri kateri se prav tako kakor pri naši lastni vriva vprašanje, ali jo je sploh mogoče smatrati za poljsko ali vsaj koliko jo je mogoče smatrati za tako. Postanek sodobne poljske umetnosti v 1. pol. 19. stol. pa je izrastel iz istih predpogojev kakor pri drugih slovanskih narodih. Romantika, ki je tudi drugod odločilno vplivala na postanek narodne zavesti in utemeljitev narodnih kultur, je to svojo vlogo sijajno izpolnila na Poljskem, katero je našla v prav posebnem razpoloženju. Po usodepolnih delitvah poljske države koncem 18. stol. je sledila 1. 1830. ponesrečena vstaja, poljska inteligenca pa si je morala iskati nove domovine daleč od rodne zemlje posebno v Parizu, kjer so dozoreli štirje velikani poljske romantične kulture: skladatelj Chopin, in pesniki-preroki Mickievvdcz, Slowacki in Krajinski. Temu pogonu na drugih poljih likovna umetnost dolgo ni mogla dorasti. Dala je evropsko znana imena Jul. Kossaka, Henrika Rodakowskega, Jožefa Brandta in Alfr. Wierusza-Kowalskega, vendar so dela teh popolnoma odvisna od evropskih umetniških središč Pariza in Miinchena; uporablja se pač poljski predmet, toda poljska duša ne more še do izraza. Iz struje rimskega nazarenstva se je razvil njihov mladostni sodobnik sredi 19. stoletja, Artur Grottger, čegar umetnost je navezala na sodobno tragiko poljske vstaje 1863 in prvič v tej zgodovini prevzela poljska srca. Je to pretežno literarna umetnost, nemogoča brez ozke zveze z nacionalno literaturo. Z globoko občuteno liričnostjo in učinkovito ubranostjo izbranega momenta spada Grottgerjeva umetnost v vrsto narodno-kulturno najpomembnejših faktorjev svojega časa. To nacionalno slikarstvo je premaknil na čisto novo podlago in v monumentalen format Jan Matejko, ki je s temperamentnim čopičem v duhu stremljenj historičnega slikarstva zapadne Evrope pričaral na svoja platna velike momente iz zgodovine samostojne Poljske. Vendar tudi v njem še poljska umetnost ni našla tiste nacionalne oblike, po kateri bi duša naroda neposredno izpregovorila. To je bilo pridržano sledeči generaciji, ki je realizem v duhu zapadnoevropskih tendenc nadomestila z impresionizmom. Ko se je sedaj umetnost poglobila brez predsodkov v poljsko krajino in njena razpoloženja, je po nji odjeknilo kar samo od sebe v delih Jožefa Chelmonskega, Jul, Falata in Leona Wyczolkovskega pristno poljsko občutje brez fraz in literarnih odmevov. Značilno je to za poljsko slikarstvo; podobno je v tem slovenskemu, ki je tudi šele v impresionističnem krajinarstvu našlo svojo zemljo in pravi njen dih. Ko je postal 1. 1895 po Matejku Falat ravnatelj umetnostne akademije v Krakovu in se je 1.1897 ustanovilo umetniško društvo »Sztuka«, je dobilo poljsko slikarstvo obliko, s katero je stopilo kot mlado revolucionarno gibanje, po svojih stremljenjih vzporedno raznim zapadnoevropskim secesijam, v dvajseto stoletje. Velika imena te dobe so Axentowicz, Jacek Malczewski, J. Mehoffer in Stan. Wyspianski. Dve struji si stojita vzporedno, na eni strani so realisti-impresionisti, na drugi idealisti-simbolisti. Na prvi vodijo Stanislawski, Falat, Wyczolkowski in Chelmonski, na drugi Wyspianski in Malczewski.
Vzporedno podobnim pojavom na zapadu in sorodnim poljskim literarnim stremljenjem se obrne v tej dobi tudi poljsko slikarstvo k narodu, k njegovi folklori in življenju.
K. Sichulski, W. Jarocki, St. Axentowicz in drugi so zajeli življenje poljskega ljudstva v njegovih  etnografsko najzanimivejših pokrajinah na Podhalu in  med
165
Huculi.  Arhitekt  Stanislav   Witkiewicz  pa  je   poskusil   na  podlagi  etnografskih motivov utemeljiti poljski narodni slog v svojem »zakopanskem stilu«.
V  povojni poljski umetnosti prevladujeta nad slučajnimi kratkotrajnimi pojavi in gesli dve struji, katerih prva je tako francoska, da se o nekaterih njenih pristaših komaj še ve, da so Poljaki. V ti skupini so glavni: Avg. Zamovski, Mojše Kisling, Louis Marcoussis, Leopold Gottlieb, R. Kanelba, Tamara Lempicka in dr. V drugi, ki je sicer tudi francosko vplivana in nastopa pod značilno firmo »Rytm«, je bil prvi voditelj Evgenij Zak; ideal ji je neke vrste sodobni klasicizem (L. Slendzinski). Tej skupini pripadata tudi dva izmed najvažnejših slikarskih umetnikov Poljske, VI. Skoczvlas in Zofja Strvjenska. Poljski folklor, podan s sredstvi sodobne umetnosti, je jedro njihove umetnosti. Oba sta tudi pred vsem grafika.
V  5. poglavju opisuje Kuhn postanek in razvoj sodobne poljske grafike, ki je v mnogem oziru po vojni najbolj poljska iz vseh umetnostnih strok. Po velikih predstavnikih predvojne dobe, posebno Wyczolkovskem in Wyspianskem, je poljska sodobna grafika prešla zlasti k materialno pristnemu slogu, na drugi strani pa navezala na poljubno grafiko preteklosti. Poleg že imenovanih Stryjeiiske in Skoczylasa so pomembni Marja Duninowna, Bogna Krasnodebska, Edmund Bartlomiejczyk in dr.
V    6. poglavju pokaže pisatelj štiri glavne predstavnike sodobne poljske skulpture, K. Dunikowskega, E. Wittiga, Jana Szczepkowskega in Avg. Zamoy-skega. Wittig, čegar ideal je monumentalnost, in Zamoyski sta predstavnika čiste kiparske forme z močnim vpoštevanjem pristne forme in materiala, Dunikowski je kipar-sanjač, mistik, dočim se Szczepkowski naslanja na narodne tehnike rezbar -stva in stremi za materialno pristno formo.
V   končnem, 7. poglavju je podan razvoj in tendence sodobnega poljskega kilima — preproge, ki ima na Poljskem lepo zgodovino in ga sedaj proizvajajo v modernih oblikah razne delavnice v Varšavi, Krakovu in Zakopanem. Po svojih predlogah sta tudi v novejši dobi odločilno vplivala Skoczylas in Stryjenska.
Ta slika razvoja poljske umetnosti, ali bolje poljskega slikarstva in ž njim zvezanih panog, je, kolikor jo moremo površno kontrolirati, točna in izčrpna. Vse važne struje in osebnosti so nam predstavljene tako v njihovi nacionalni kakor mednarodni zvezi.
Za nas je poljsko slikarstvo zelo vredno študija in tudi Kuhnu so njegov razvoj in njegove posebnosti dale povod za razmišljanje o njegovih globljih koreninah,  masno  psiholoških  podlagah  in  nujnostih.
Že pri Grottgerju je na str. 29 sprožil vprašanje razmerja slovanske duše do umetnosti in ugotovil, da je Slovan predvsem pesnik, sanjač in muzik, da pa v bistvu ni likovno umetnostno razpoložen človek, zato skoro ne pozna kiparstva. Na str. 38 ugotovi pri Chelmonskem, da je v zemlji s pretežno agrarno kulturo in svojevrstno ubrano pokrajino razumljivo, da je šele ubranost krajine po impresionizmu privedla do pravega neposrednega duševnega izraza v poljski umetnosti. V krajini je naenkrat v lastnem jeziku izpregovoril genij naroda. Poljska pripada pač tistemu severnemu polu Evrope, ki je radi svoje izrazito slikarske atmosfere, ki se tesno druži z duševnim razpoloženjem ljudstev teh krajev, v zgodovini umetnosti vedno znova porajal čisto krajinsko umetnost, tako v 17. stoletju na Nizozemskem, v 19. stoletju pri Angležih in severnih Francozih, v naši dobi poleg drugih posebno pri Poljakih.
Slovan je tudi po svoji duševnosti severnjak v nasprotju z jugozapadnim Evropejcem, tako izvaja na str. 58 si. pri povojnih tendencah; absolutna umetnost, kot jo propagira povojna Francija, je Slovanu osnovno tuja, ker je izraz matematično
166
tektonske duševnosti evropskega jugozapada; zanj je možna in privlačna samo kot zaželjen protisvet lastne duše. Umetnost je nič manj kot izraz bistva človeka, tako posameznika kot celote, individualnosti naroda in simbol njegove kolektivne zavesti. Stoletja brne po nji navidez zdavnaj zamrli atavistični elementi.
Pri Malczewskem, ki mu je očividno nesimpatičen in se zdi tudi ne popolnoma dostopen ter ga na str. 68 imenuje »Kraftmaierischer Genialiker«, pravi, da se je redkokdaj vzhodna mistika tako neprirodno spojila s plastično oblikovnostjo za-pada kakor pri njem.
Ko na str. 130 si. razlaga nepričakovano sijajen razvoj grafike na Poljskem, ugotavlja v skladu z zgornjim nazorom, da je okr. 1900 nenadoma prevladal severovzhodni duh nad sredozemsko-zapadnim in tega za nekaj let sploh potisnil v ozadje.
Temu naziranju, ki je do neke mere gotovo empirično utemeljeno, a bi bil čas, da bi ga kdo globlje psihološko preiskal in utemeljil, tudi ni kaj oporekati. Vseeno pa se nam zdi, da pisatelj posebnemu značaju poljske umetnosti ni popolnoma pravičen, ker je mogoče vseeno ni v vsej globokosti dojel kot čisto poseben pojav poljske narodne kulture. Grottger, Matejko, Malczewski so mu ostali v globljem bistvu prav tako tuji, kakor so ostali o priliki velike razstave poljske umetnosti par let pred vojno v Seeessiji na Dunaju Nemcem tuji in nedostopni ravno najbolj poljski med razstavljajočimi umetniki. Posebna vrednota in globlji zmisel poljske umetnosti 19. stoletja je pa prav v njeni službi narodni misli in vstajenju, prav v njenem udanem in vztrajnem poslanstvu. Res je: literarna je ta umetnost in čisto umetniški problemi stopajo pri nji v ozadje, je pa kljub temu na nivoju suverenega obvladanja tehničnih sredstev. Kdor ve, kako bogastvo so dali prav ti umetniki duši poljskega naroda, kako so jo dvignili na umetniško resnično aristokratski nivo, jo bo moral drugače upoštevati kakor izgleda ona, gledana s stališča samoumetniških problemov sodobne umetnostne znanosti. V teh treh in v Wyspian-skem imajo Poljaki pred vojno vrsto umetnikov, ki jim jih more zavidati vsak kulturen narod.
Tudi po vojni se je uveljavil pred vsem ta posebni poljski duh, ki ovladuje umetnost Strvjenske in Skoczylasa. Zadostovalo je n. pr. lansko leto videti samo poljski oddelek na mednarodni umetnostni razstavi v Benetkah, da smo se prepričali, v čem je vrednost, posebnost pa tudi visoka umetnostna kultura sodobne Poljske. Poljska sodobnost je srečnejše in popolnejše kakor katerakoli druga združila narodne stilistične, motivne in vsebinske elemente s stremljenji mednarodne umetnosti.
Eno stran poljske umetnosti 2. pol. 19. in zač. 20. stol. pa je Kuhn kot globlji pojav premalo poudaril, četudi bi zaslužila kot globoko narodno zasidran proces večjo pozornost, to je poljska cerkvena umetnost. Prične se pri Matejku, ki je s svojim delom v Marijini cerkvi v Krakovu dal njeno prvo obliko. Sledil je Wyspianski, čegar slikana okna so po neprekosljivi vizionarni koncepciji posebno v oknih frančiškanske cerkve v Krakovu umetniško visoko pomembna. Tretji je Mehoffer s svojimi velikimi slikanimi okni. Večjo pozornost je posvetil krogu Bratovščine sv. Lukeža v Varšavi, v katerem se odlikuje Antoni Michalak.
Umetnost kot nacionalni faktor, globoko občutena religiozna umetnost, v najtanjših niansah razpoloženja zajeta krajina, do skrajnosti mističnemu izrazu podrejena plastika in končno v narodnem duhu globoko zasidrana grafika so vrednote, ki jih je ustvarila poljska umetnost od srede 19. stoletja do danes, vrednote, po katerih je oblikovala drugod manj točno zajete strani človeške fantazije in končno vrednote, po katerih bi jo bilo treba globlje študirati zaradi njenih masno-psiho-loških predpogojev in njenih specifično slovanskih vrednot.
167