Nekaj o zajčkih
V Abesiniji ljudje zajccv nc prega-njaju, zato so zelo domači in nimajo pred rjavimi in črnimi dvonožci no-benega strahu. Edini sovražniki zajč-kov so tam lisice, šakali in volkovi.
Na dvoru poljskega kralja Sobie-skega je živel v 17. stolctju znan lju-bitelj živali, vitez Paok. Ta je imel udomačcnega divjega zajca, ki se ni nikogat1 bal, tako da ga jc lahko po-noci pustil spati poleg udomačenega in krotkega dihurja. Čc je šel vitez na sprehod, jc skakljal in tekal dolgonogi prijatclj, ki je imel privezan zvoncek okoli vratu, kakor psiček za njim.
Tam, kjer živita svizec ali marmo-tica in sncžna jerebica, to se pravi: v alpskih pokrajinah preko 2000 mctrov višine, tam živi tudi planinski zajec. Njegova ušesa so  nekoliko krajša in
njegova glava je nekaj širša kakor jo imajo tovariši, ki žive v nižinah, v gozdovih in na poljih. Da s svojo rjavo poletno obleko ne pade v oči, nosi v zimskem easu bel kožuh. Po-larni zajec, ki stanuje v zelo mrzlih polarnih krajih, kjer samo kratek čas ne sncži, pa ne nosi tistih nekaj toplej-ših dni rjavega poletnega kožuha. Za-to skače in teka vse leto popolnatna snežnobel okoli.
Zdaj pa še nekaj. In sicer: zakaj so zajci, ki so drugače zclo utrjene živali in ki znajo preplavati celo široko in deročo reko, prišii na slab glas, da so bojazljive živali? Pravijo, da so tako previdni, da celo spe z odprtimi očmi. To trdijo o njih zaradi tega, ker so veke, pokrovčki, ki jih potegnemo pre-ko oči, če nočemo nic videti, pri njih zelo kratke. Kako zajčki spijo, tcga pa nihče ne ve, kajti še noben človck ni videl spečega zajca, ker se živatca takoj prebudi, če se mu tudi še tako prcvidno približamo.
83