ALOJZ ŠERCELJ ANTROPOGENI VPLIVI NA GOZDOVE V OBMOČJU BLEGOŠA V naših geografskih in klimatskih razmerah je naravna vegetacija gozd. Travniki, pašniki, grmišča, njive in vse druge oblike vegetacije, ki jih danes tu vidimo, so sekundarni. Nastali so bodisi pod posrednim ali neposrednim človekovim (antropozoogenim) vplivom ali pa kot posledica naravnih katastrof. V vseh primerih pa bomo opazili močno tendenco k regeneraciji gozda, pa naj imamo pred seboj že do kraja degradirani gozd, pašnik, grmišče ali vrt. Regeneracija poteka vselej po točno določenih sukcesijskih zaporedjih, prav takšnih, po kakršnih se je gozd tisočletja razvijal od zadnje ledene dobe do danes. Seveda velja sedanja sukcesijska zakonitost le za zadnjih deset tisoč let, to je za postglacialno toplo obdobje. V pleistocenskih ledenih dobah, ki so se začele pred več kot milijon leti, pa se je vegetacija v odvisnosti od klimatskih razmer večkrat temeljito spre minjala. V poledenitvenih fazah, v glacialih, je led večkrat prekril precejšen del Evrope, predvsem njenega atlantskega dela, in gorska višavja, ter tam uničil vse življenje. V obrobju ledenika, na periglacialnem ozemlju, in daleč proti jugu Evrope pa je hlad močno razredčil ali popolnoma uničil gozdove, tako da je ta ozemlja vsakikrat porasčala tundrska vegetacija, obstoječa iz zeli, mahov in lišajev. Ce pa so se tu pa tam obdržali še maloštevilni borovci in breze ali celo smreke, pravimo tej vegetaciji tajga. Približno takšna je bila vegetacija v glacialih tudi pri nas, in seveda njej ustrezno živalstvo, to je takšno, kot ga poznamo danes na visokem severu. Znano pa je, in tudi vegetacijske razmere v tedanjih obdobjih, ki smo jih ugotovili s pelodno analizo, dokazujejo, da nismo imeli le ene ohladitve, ampak da jih je bilo večje število, in so se menjavale s toplimi, medledenimi pre sledki — interglaciali ter interstadiali. V vsakem toplem presledku so gozdovi znova porasli Evropo po točno do ločenih zakonitostih in sukcesijah, vendar vsakikrat v drugačni sestavi in za poredju. In prav ta sukcesijska različnost nam je danes glavna opora za kro nološko ugotavljanje tega ali onega obdobja. V zgodnjih pleistocenskih interglacialih so gozdove sestavljali tudi še ne kateri elementi današnjih severnoameriških in azijskih flor, v mlajših obdob jih pa so ti vse bolj izostajali. Tako lahko danes s pelodno analizo tedanjih jezerskih iin močvirskih sedimentov ugotavljamo vegetacijske značilnosti vsa kega obdobja posebej in po njih določamo starost plasti, v katerih smo našli pelod takšne ali drugačne vegetacije. Za zadnjo, riško-vviirmsko medledeno dobo (pred približno 100.000 leti), je na primer značilen hrastov-gabrov mešani gozd (Querco-Carpinetum). Takšni gozdovi so tedaj prevladovali po vsej Evropi od Volge do Atlantika. Bukev se 13 Loški razgledi 193 je tedaj znova začela vključevati v gozdno vegetacijo, a šele proti koncu in- terglaciala in se zato ni mogla močneje uveljaviti. V današnjem, postglacialnem toplem obdobju, v holocenu, pa so za večji del Evrope posebno značilni prav bukovi gozdovi. Ti so se razvijali postopoma, preko določenih sukcesijskih faz. Tudi Škofjeloško hribovje je z Blegošem vred doživljalo vse pravkar opi sane klimatske in vegetacijske spremembe. Nekako med 27.000 in 15.000 leti pred sedanjostjo — takrat je bila gozdna meja na Kranjskem polju — je bil Blegoš po vsej verjetnosti gola skalnata gmota, pokrita z večnim snegom, po ložna pobočja pa so prekrivale ruše visokoalpskega rastlinja. Le ob vznožju so bile krpe redkejše posejanega drevja, z borovci, brezami in smrečjem. Pred približno 10.000 leti, ko se je podnebje spet ogrelo, so se najprej v nižjih legah zgostili borovi in brezovi gozdovi ter postopoma osvajali tudi gorska pobočja in višje lege. Ko so ti opravili svojo pionirsko nalogo, so jih začeli izpodrivati mešani hrastovi gozdovi, sestavljeni iz hrasta, bresta, lipe, javorja in jesena. Hrastovi fazi je pri nas sledila kratkotrajna leskova faza, toda jo je kaj kmalu izrinila bukev, ki še danes, navadno skupaj z jelko, dominira povsod, kjer jima rastne razmere in človek to dopuščajo. Takšen ali podoben je bil naravni razvoj gozdov po vsej Evropi, seveda z znatnim časovnim zamikom od juga proti severu ter iz nižin v gorovja, in prav tako z za bukev ugodnih na zanjo manj ugodna rastišča. Vegetacijska, ali bolje: gozdna zgodovina območja Blegoša nam je za čas približno 7000 let nazaj že znana po pelodnih analizah dveh barij z njegovih južnih pobočij. To je barje zahodno od vasi Leskovica, drugo pa je že delno erodirani ostanek barja, imenovanega »izar« nad vasjo Robidnica (Šercelj, 1975). Pelodni diagram barja pri Leskovici seže razmeroma daleč v preteklost, še v čas pred človekovimi posegi v naravni gozd. Človek je tu prvič zagospo- daril že pred 2600 leti, kakor to kažejo prvi znaki motenj v gozdni vegetaciji, razvidni iz pelodnega diagrama. V globini 65 cm se prvič pojavi pelod žit, in prav za ta odsek profila so z radiokarbonsko analizo ugotovili starost 2657 ± 70 let pred sedanjostjo (= pred letom 1950). Naj še dodamo, da to gospodarjenje z zemljo morda tudi sovpada s prvimi začetki rudarjenja (baker, zlato, srebro) prav v okolici Leskovice in Robidnice (B 1 a z n i k , 1973). Toda spodnji del diagrama seže še veliko dlje v preteklost, po vsej verjet nosti v zgodnja obdobja postglaciala, ko se je v atlantski dobi, to je pred najmanj 6000 leti začela v naše bukove gozdove vračati jelka (Kral, 1972, 1979). Pelodni diagram iz barja »izar« nad Robidnico pa predstavlja izključno ve getacijo iz časov kolonizacije tega območja, kar bi morda celo dovoljevalo domnevo o umetni zajezitvi. Oba navedena pelodna diagrama (gl. Loški razgledi, 22, 1975, str. 167, 169) nam torej dajeta sliko tisočletnega razvoja tukajšnjih gozdov, manj pa iz njih izvemo podrobnosti iz najmlajšega časa, za zadnjih nekaj stoletij. In prav go tovo bi bilo zanimivo vedeti, kakšni so bili tod gozdovi še v času naših dedov, in kako so gospodarili z njimi. Za takšne raziskave bi bilo idealno manjše, še danes živo in aktivno močvirje. Upali smo, da bomo to našli v kalu na sedlu med Koprivnikom in Blegošem (1110 m nadm. višine). Zal pa je kal ob poti zasut in tako ni več mogoče dobiti primernih vzorcev za analize. Zato smo leta 1978 vzeli monolit gozdnih tal v smrekovem-jelovem gozdu na sedlu. Pro- 194 fil je segel do gruščnate kamnite podlage in je obsegal vsega skupaj le 17 cm surovega humusa. Tako smo za analize preparirali 8 vzorcev v razmakih po nekaj centimetrov. Vsi palinološko preiskani vzorci vsebujejo pelod, vsak v drugačni sestavi, kar zanesljivo kaže na določene sukcesijske spremembe. Na pelodnem diagra mu razločno razberemo, da so tisti gozdni elementi, ki so sestavina klimaksnih (vrhunskih) formacij, sprva še dobro zastopani, proti vrhu diagrama, bliže sedanjosti pa njihove pelodne vrednosti upadajo, sorazmerno z njihovo ude ležbo v gozdu. Vse te najmlajše spremembe so nedvomno posledica znatnih človekovih posegov v gozd: trebljenja za pašnike in njive. Najhujše izgube je pri krčenju gozda očitno utrpela bukev, saj je bila še pred dobrim stoletjem ali dvema dominantno gozdno drevo s pelodnimi vrednostmi med 40 in 57 °'o. Glede na današnje vrednosti bukovega peloda (10° 'o) to pomeni, da je bukev tedaj po- raščala skoraj petkrat večje površine kot danes. Nedvomno je človek tu go spodaril že takrat in gospodari še danes, zato lahko rečemo, da je bukev izgu bila tolikšne površine največ po človekovi krivdi. Na račun bukve, ki se je nabrž morala umakniti pašnikom in njivam pa so se uveljavljale drevesne vrste, ki sestavljajo druge gozdne formacije, od pionirskih vrst pa do elementov svetlega gozda. Hkrati z upadom bukve se predvsem začenjajo dvigati vrednosti borovca in breze kot gozdnih pionirjev na opuščenih posekah in pogoriščih ter leske, črnega gabra in jesena kot tra- viščnih pionirjev, pa tudi hrasta in gabra kot intermediarnih gozdnih faz. Tudi smreka in jelka, ki sta sprva zastopani z zelo nizkimi pelodnimi vrednostmi, sta se močneje razširili šele po naglem upadanju bukove krivulje, kar pomeni, da ju je tudi človek pospeševal, ne glede na dejstvo, da se obe že po naravi vključujeta tudi v pionirske sukcesije. Kot pogosto opažamo v drugih diagra mih, ki zajemajo polpreteklo obdobje, je tudi tukaj lipa manjkala, oziroma je bila omejena morda samo na bližino naselij. Kronološki položaj profila Različne so možnosti časovnega opredeljevanja palinoloških profilov: Fi zikalna, z merjenjem razmerja radioaktivnega ogljika v vzorcu, seže teore tično 60.000 let nazaj, zanesljive rezultate pa daje do 40.000 let. Paleofloristič- na seže veliko dlje v preteklost, seveda s pogojem, da nam je že od prej znana floristična sestava vegetacije neke znane geološke dobe, ki jo koreliramo z novim, še ne uvrščenim profilom. Zelo dobri časovni korelatorji pa so posa mezne značilne rastline specifičnih biotopov, klimatov ali obdobij. Za mlajše, antropogeno obdobje pravimo takim indikatorji kulture (Kulturzeiger). To so predvsem rastline, ki jih je človek sadil ali sejal za hrano, pa takšne, ki jih je s svojo dejavnostjo hote ali nehote pospeševal, in končno tudi tiste, ki so se mu »obesile za pete« in ga spremljajo kot nadležni pleveli. Radiokarbonska datacija tu ne prihaja v poštev, ker je profil premlad in je v rahlem surovem humusu vse preveč možnosti za »kontaminacijo«, to je onečiščenje z organskimi snovmi mlajšega porekla, kar bi seveda dalo napačen rezultat. Florne grupe tudi niso uporabne, ker se ta vegetacija v ničemer ne loči od današnje. 13- 195 196 Imamo pa kar precej rastlin, ki dokazujejo človekovo dejavnost. Žita — rž in pšenica (cerealia) — so sicer zanesljivi indikatorji človekove navzočnosti, toda za daljše obdobje nekaj tisočletij. Potem so tu rastline, ki jih je človek hote ali nehote pospeševal: oreh (Juglans), kostanj (Castanea), trta (Vitis). Tudi »pleveli«, na primer trpotec (Plantago), ščavje (Rumex), bodovec (Xanthium), plavica (Centaurea), nam povedo, da je človek tod hodil in delal, vendar pa tudi ti spremljajo človeka že več tisočletij. V našem primeru pa je posebno pomemben pelod ajde (Fagopyrum) v naj globljem horizontu. Ajda je namreč kot kmetijska kultura znana pri nas šele od začetka šestnajstega stoletja. Tako smo prav s pomočjo peloda ajde omejili starost celotnega profila na največ 400 let, seveda pa je morda še mlajši. V drugi polovici diagrama se kaže največje nazadovanje bukve. Le neznat no pa so napredovali pionirski elementi na danes opuščenih pašnikih: bor, leska, črni gaber, v gozdu pa jelka in smreka. Ta preobrat se je zgodil pred sto, največ pred dvesto leti, prej verjetno ne, saj vemo, da je celotni profil star največ 400 let, mogoče tudi manj. V tem za gozdno zgodovino razmeroma zelo kratkem času so se torej zgodile take radikalne spremembe v blegoških gozdovih. Literatura 1. Blaznik, P., 1973. Skofja Loka in loško gospostvo. Skofja Loka. 2. Horvat, L, Glavač, V., Ellenberg, H., 1974. Vegetation Sudosteuropas. Stuttgart. 3. Kral, F., 1972. Grundlagen zur Entstehung der "VValdgesellschaften im Ost- alpenraum. Ber. Deutsch. Bot. Ges. 85/1-4. Berlin. 4. Kral, F., 1979. Spat- und Postglaziale Waldgeschichte der Alpen auf Grund der bisherigen Pollenanalysen. Veroff. Inst. f. Waldbau. Wien. 5. Sercelj, A., 1975. Razvoj in zgodovina gozdov v Škofjeloškem hribovju. Loški razgledi 22. Skofja Loka. 6. Sercelj, A., 1973. Postglacialni razvoj gorskih gozdov v severozahodni Jugo slaviji. Razprave 4. razr. SAZU 14/9. Ljubljana. Slovenska imena pomembnejših rastlin, ki so zastopane v pelodnem diagramu: Fagus = bukev Castanea = kostanj Picea = smreka Juglans = oreh Abies = jelka Vitis = trta Pinus = bor Gramineae trave Betula = breza Compositae = košarnice Alnus = jelša Artemisia = pelini Corylus = leska Chenopodiaceae = lobodike Carpinus = gaber Plantago = trpotec Ostrya = črni gaber cerealia = žita Quercus = hrast Fagopyrum = ajda Ulmus = brest Acer = javor Fraxinus = jesen Salix = vrba Rhamnus = krhlika 197 Zusammenfassung ANTHROPOGENE EINFLUSSE AUF DIE WALDER IM GEBIET DES BERGSTOCKES BLEGOS (14° 7' E Greenw., 46° 10' N) Ein Blockausschnitt des Waldbodenprofils im Gebiet des Blegoš im Bergland von Skofja Loka, dem SO-Auslaufer der Julischen Alpen, ist palynologisch untersucht worden. Die Machtigkeit des Rohhumusbodens betrug nur 17 cm und sind Proben davon in einem Fichten-Tannenwald entnommen worden. Die Proben wurden in Abstanden von 2—3 cm prapariert, doch zeigt das Pollenbild drastische Anderungen in der Waldzusammensetzung der letzten Jahrhunderte. Fur altere Zeitabschnitte bis zuriick ins Atlantikum, das ist fur ungefahr 6000 bis 7000 Jahre vor heute, ist die Waldgeschichte dieses Gebietes dank der palvnologischen Untersuchung zweier Moore an den Siidabhangen des Blegoš schon in grossen Ziigen bekannt (Ser cel j, 1975). Die ersten Storungen im Waldbild, die in der Tiefe von 65—70 cm auftreten, fallen mit dem Erstauftreten der Kulturzeiger (cerealia) zusammen. Dieser Abschnitt ist nachtraglich radiometrisch auf 2657 ± 70 Jahre v. H. datiert worden, was der Hall- stattzeit entspricht. Es blieb noch die Aufgabe, die jiingste Waldgeschichte des Gebietes genauer kennen zu Iernen. Und eben zu diesem Zvvecke ist die vorliegende Untersuchung durchgefuhrt vvorden. Im Pollendiagramm ist die Bewegung der Buchenkurve am bemerkenswertesten. Von 40—57 °/o der Pollenwerte im unteren Abschnitt des Diagramms entfallen in dessen oberem Abschnitt 10 "!o auf den Buchenanteil, was auf drastische Rodungen speziell im Buchenwalde schliessen lasst. Im Pollenbild fehlt es auch nicht an Pflan- zen, die als Kulturzeiger bezeichnet vverden; von ihnen ist Fagopyrum fur die chro- nologische Einstufung des Profils von besonderer Bedeutung. Der Anbau des Buchweizens beginnt in diesem Gebiet erst mit dem Anfang des 16. Jahrhunderts. Da sein Pollen schon im untersten Spektrum auftritt, ist somit erwiesen, dass das ganze Profil insgesamt 400 Jahre umfassen kann, moglichenveise sogar weniger. Der Verfall des Buchenvvaldes, der erst im oberen Abschnitt des Pollendiagramms anfangt, kann fiir diese Zeit nur der menschlichen Tatigkeit zu- geschrieben werden, die sich vor einem oder hochstens zwei Jahrhunderten inten- siver auswirkte. 198