£
I
s;
Pasounl
italijanski zločin

m m® mum
režija: Marco Tullio Giordana scenarij: Sandro Petraglia, Stefano Rulli, Marco Tullio Giordana, po knjigi Vita di Pasolini Erna Siciliana fotografija: Franco Lecca glasba: Ennio Morricone igrajo: Carlo de Filippi, Nicoletta Braschi, Toni Bertorelli, Andrea Occhipirüi, Victor Cavallo
Italija, 99 minut
S rob Pier Paola Pasolinija v Casarsi se na videz ne razlikuje bistveno od drugih — mogoče je namenoma še bolj anonimen kot ostale grobnice tega majhnega furlanskega kraja. Arhitekt (Gino Valle) ga je zasnoval plošči z imeni P. P. Pasolinija in njegove matere (!), prilepljeni na zemljo, obe brez križa (!), potegnil ozko črto. ki preči potko ob grobu. Ta komaj vidna poteza, ta zareza in hkrati črta, je videti kot tista vrvica, ki jo mularija nastavi mimoi-dočemu zato, da bi se spotaknil ob njej. Ali ni Pasolini sam nastavlja! tovrstnih preprek celo svoje življenje in — ali niso, na drugi strani, drugi njemu nastavljali zank zato, ker jih je preveč vznemirjal? Konec koncev je preživel 33 sodnih procesov. Ni pa preživel zadnjega, tistega, kjer mu je sodil morilec.
Toda še vedno lahko govorimo o morilcu, o »žabi« Pelosiju, sedemnajstletnemu fantu, ki se je tisto noč odpeljal iz Stazoine Termini s Pier Paolom Pasolinijem proti Ostiju. Že takrat, pred dvajsetimi leti, ko je prišlo do gnusnega uboja, so v možnost, da gre le za enega zločinca, podvomili. Ali je mogoče, da slaboten fantič povzroči take rane, kaj rane, masaker, ko pa vemo, da je bil Pasolini športnik in žilav (v dvojnem pomenu besede) človek. Pelosi je takrat umor priznal, saj bi mu v primeru, da bi imenoval soudeležence, sodili na drugem sodišču; tam ga ne bi obravnavali kot mladoletnika, kar pa bi pomenilo povsem drugačno in hujšo kazen. Marco Tullio Gior-
10
dana, sicet tudi pisec knjige o smrti Pier Paola Pasolinija, v celovečercu Pasolini, italijanski zločin analizira celoten potek preiskave Pasolinijeve smrti. Scenarij tako rekoč pridela iz sodnih spisov — in s pomočjo sedaj izgovorjenih pričevanj ljudi, ki so takrat obnemeli ali pa so morali umakniti dokaze za to, da Pasolinija ni ubil le Pefosi. Sodbe sicer ne izreče nikomur drugemu, saj jo lahko pripišemo komurkoli: Pasoiinijevim »prijateljem« iz borgat, osebnim obračunom, oblastem, fašistom, nacionalistom; skratka, tista vrvica, ki jo je nastavljal Pasolini, ali tisti zid, ki so ga nastavljali drugi njemu, je bil obči. Pustimo ob strani vprašanje, koliko so se družbene razmere v Italiji v zadnjih letih spremenile, pozabimo na današnjo demokracijo in domnevno neodvisnost sodstva, na katero prisega avtor filma, češ da šele danes lahko v Italiji obračunavajo s preteklostjo (film je nenazadnje dobil nagrado italijanskega senata). Dejstvo je, da Pasolini predstavlja moment nelagodja italijanske zavesti in da ta zavest — s prvim dnem po njegovi smrti — nenehno uprizarja pranje vesti. Rehabilitacijo, s katero vsaj nekaj pridobi. Tudi Marco Tullio Giordana naj bi. Dobro, pomagal je pri ponovnem odpiranju dosjeja tega zločina; proces so dejansko obnovili. Toda na filmskem področju je zgolj uprizoril spektakel, ki s prevezo pietetnega iskanja krivca zagreši kopico Pasoliniju zagotovo nikoli všečnih potez. Lahko film, ki kombinira arhivo in dokument takratnih reportaž, menj in mu-zealij, cepiš na fikcijo, če te cepitve ne opravi distančni pogled, ki ga poznamo recimo iz JFK? Nevarno. V Italijanskem zločinu še posebej nevarno. Sicer pa razčlenimo naslov: je to zločin a la italiana, torej deželi nekaj imanentnega, domačega mogoče iz Sicilije? Je to zločin Italije, naroda? In če je, kje je potem Pasolini? Točno to. Pasolini umanjka. In res, ko sem režiserja vprašala o možnosti (večkrat napovedane) Pasolinijeve avtodestrukcije, o njegovem obsesivnem videnju lastne smrti, če ne kar vpitju po njej, oziroma po žrtvovanju (Pasolini je bil determiniran s krščanstvom, absolutno pa je zavračal cerkev kot institucijo), je ostal nem. Zanimal ga je namreč le zločin; in to je na žalost tudi problem tega filma.
MAJDA SIRCA
Kolo
mmš /
režija: Tran Anh Hung
scenarij: Tran Anh Hung
fotografija: Benoît Delhomme
glasba: Ton Thât Tiêt
igrajo: Le Van Loc, Tony Leung Chiu-Wai,
Tran Nu Yen Khê, Nguyen Nhu Qiiynh
Vietnam, Francija, 120 minut
Vonj po zeleni papaji
(L! odeur de la papaye verte, 1993), s katerim si je Tran Anh Hung v Cannesu '93 pridobil Zlato kamero, kasneje pa še Cezarja in nominacijo za Oskarja, je bil tako čist, bressonovsko asketski in s tišino zgovoren, da je v dvorano dejansko prinesel vonj papaje in hrepenenje, ki ga lahko sproži le najboljša melodrama.
Drugi film je vedno težji, še posebej po tako glamuroznem debiju. Kolo (Xichtô) je film, s katerim Hung izenači probleme azi-jskega-vietnamskega suburbanega miljeja z ameriško-evropsko kriminalno realnostjo, češ — poglejte, kaj ste zapustili za seboj: brezposelnost, prostitucijo, drogo, depresijo, agresivno brisanje tradicije in cepljenje zgolj na brezobzirna pravila ameriških velemestnih džungel. Ko mladeniču, ki se preživlja s taksi kolesom, ukradejo delovno orodje, se začne preživljati s kriminalom,
njegova sestra pa s prostitucijo. Na koncu se sicer spreobrneta, toda s pomočjo filmskega manierističnega artizma slike, ki jo prebadajo konfiizne metafore pesniške nadgradnje. In prav na to se je očitno ujela žirija — na artificielno meditacijo, na up-ravičevanje družbene kritike z artistično nadgradnjo (samomorilska želja obupanca, videna s personificiranim ubojem ribice v akvariju, bodyartistični happening z basanjem ribice v usta, šivane pripovedi z literarnimi citati...). Toda kritiška elita, povzeta v žiriji, ki jo pač vedno usmerja tudi politična kinematografska diplomacija, se je ujela še na imperativ usklajevanja sporov med Evropo in ZDA. To je že preverjen beneški recept, s katerim vedno pridobiva tretji: Azija. Toda le na videz, kajti Kolo ni zgolj vietnamski film, temveč za njim stoji cela brigada evropskih producentov, še posebej pa Francija, ki je Tran Anh Hunga tudi izšolala.
MAJDA SIRCA
11