Pogosto jih srečamo dr. Milena Jerše-Vrenkova Prav zares, naporen je tudi naš novinarski poklic. Posebej zdaj, poleti — saj razumete, čas kislih kumaric mu pravimo. In tako šine, denimo, uredniku v glavo ideja, ki naj jo novinar kar takoj uresndči. Kakor pač ve in zna. Napiše naj denimo portret nekoga, za katerega pravijo ljudje, da je znan, cenjen, popnla-ren... Skratka, tu je delovni naslov prispevka: Pogosto jih sre-čamo... Srečujemo jih v trgovini, na avtobusu, za katedrom ali go-vomiškim odrom ali denimo za povsem običajno delovno mizo z dvema, tremi aparaturami, v beli halji, s fonendoskopom okoli vratu ... Da, tako je. To krat naj bi se pogovarjali z zdravnikom. Toda, ljudje moji, čakalnice so nabito polne, zdravnikov, pravdjo, je prema-lo, dopusti so v največjem raz-mahu in le kateri zdravnik si bo vzel celo uro ali dve časa za klepet. In — ali je v uri ali dveh sploh mogoče povedati vse o tem tako zanimivem po-klicu? Pa smo poiskali kompromis. Pogovarjali se bomo po košč-kih, kolikor bo čas dopuščal. Tako sva se zmenili s sogovor-nico, zdravnico v zdravstvenem domu Ljubljana, enota Center, dr. Mileno Jarše-Vrenkovo, ki dela tu že dvajset let in jo zla-sti starejši Ljubljančani iz Cen-tra zelo pogosto srečujejo. Pri portretih je ponavadi ta-ko, da začnemo z rojstno letni-co, s spomini iz mladosti, z le-ti službovanja ... Pa kaj bi pletičili tisto z žen-skimi leti, povejmo le, da ima naša zdravnica že dve odrasli hčeri (mlajša bo šla po mami-nih stopinjah) in da je zako-rakala, kot sama pravi, v dru-go polovico delovne dobe, ki je potrebna za »penzijo«, če bi to dobo razdelili v dva dela. Dvaj-sefc let izkušenj je zlasti za po-iklic zdravnika res velik, mar ne? Preden sem vstopila in se predstavila, sem premišljevala, kako naj zgostim v kratko od-merjeni pogovor čimvefi vpra šanj, kako naj se pravzaprav sprostim v tem okolju — v ko-tu je belo pogrnjeno ležišče, na mizi aparat za merjenje priti- ska, refleksno kladivoe, pa naj-različnejši drugi aparati in zdravnikovi pripomočki, ki člo-veka nehote pripravijo do ne-kakšnega strahospoštovanja, zadrževanja diha in — bolez-ni... No, moje zadrege je bilo pri priči konec, ko sva spregovorili le nekaj besed. PrehodiM sva leta študija, pravzaprav poklicno odločitev, ki je dozorela nekje v notranjo-sti, pripoveduje, že v gimnazij-skihletih. »S študijem ni bilo težav. Ko-sem končala, leta 1952, je bil že nekako formiran prvi krog zdravnikov, predvsem speciali-stov. Prav moja generacija se je zato vse bolj odločala za splošno meddcino.« — Če bi primerjali takratne in današnje pogoje dela zdrav-nika... »Spominjam se, v tistih prvib letih je bilo, denimo, nočno de-žuranje vse kaj drugega kot da-nes, ko ima vendarle vsaka eno-ta zdravstvenega doma po ob-činah svojega dežurnega pono-či. Takrat, v začetku je bil za celo Ljubljano le en dežuren splošni zdravnik, ki je bil, jas-no vso noč v avtomobilu. In nekoč, bila je ostra zima. Dežu-rala sem celo noč, zjutraj sem nadaljevala službo in ko sem nameravala dati nekemu paci-entu injekcijo, nikakor ni šlo. Vse ampule so mi zmrznile ...« — Pa ste kdaj razmišljali o specializaciji? »Da. Dejala sem sl, da bora Sla na pediatrijo, toda kakšno nasprotje, pristala sem na geri-atriji. Tako imam tudi zdaj pravzaprav precej specialistič-no ambulanto. K meni prihaja-jo predvsem starejši ljudje — povprečje je okoli 70 let — i v veliki večini so to kronični bolniki. Nekakšna prednost bd dejala, je ta, da se pri svojem delu s temi ljudmi v glavnem ne srečujemo s problemi bolni-škega staleža in se lahko posve-timo izključno le bolezni. Z veliko večino svojih paci-entov se tako kar dobro pozna-mo, med nami nastaja tisto po-trebno obojestransko zaupanje in pogosto ljudi poznam že po glasu po telefonu, saj obisku-jem ijudd tudi na domu. V svo-jih kartotekah imam zabeleže-nih okoli 1500 ljudi in z njimi se zelo pogosto videvamo.« — Slišali smo že nekaj o specializaciji splošne medici-ne. Kaj to pravzaprav pomeni? »To bo nekakšna renesansa splošnega zdravnika tako v strokovnem kot v organizacaj-skem pogledu. Ali z drugimi besedami, splošni zdravnik naj bi zbiral, sintetiziral in uskla-jeval mnenja specialistov pri obravnavi nekega bolnika. To se pravi, da bo splošni zdrav-nik .vodil', spremljal bolezen nekega bolnika. Ob tera seveda naj ne bi gledal na bolnika ozi-roma bolezen samo s kurativ-nega, ampak predvsem tudi s preventivnega stališča in reha-bilitacije. Tak splošni specialist bo tudi v prihodnje delal skoraj isto kot sedaj, vendar na višjem ni-voju. V Ljubljani naj bi bili to zdravniki v dispanzerjih sploš-ne medicine, kjer bi po dispan- Dr. Mile.na Jcrše-Vrenkova svoji ordinaciji zerskih metodah obravnavali določene skupine bolezni. Dis-panzerska metoda pomeni, da zdravnik ugotavlja kroničnega bolnika za določeno bolezen, de-nimo bolezen srca in ožilja, ki je v svetu in pri nas po visoki obolevnosti (invalidnosti in smrtnosti) na prvem mestu. Takega bolnika vpiše zdravnik v svojo kartoteko in obravnava to bolezen po sodobni in enot-ni doktrini. Pri tem je torej iniciativa v rokah zdravnika, ki bolnika sara naroča na kontrol-ne preglede. Za to je seveda potrebno teamsko delo — zdravnik, patronažna medicin-ska sestra in medicinska sestra v ambulanti. Velik poudarek je tu predvsem pri patronaži. S to metodo zdravljenja ne bi za-jeli samo bolnika, ampak tudi družino, kakor tudi okolico nje-govega delovnega mesta. S tem načinom dela naj bi zajeli torej kurativo, preventi-vo in socialno medicino. Na-men je preprečevanje bolezni oziroma odkrivanje prvih mi-nimalnih znakov boleznd in pravočasno in zadostno zdrav-ljenje ter rehabilitacija.« — Danes pravimo, da smo ljudje že sami kar precej pou-čeni