290. sieviiKa. Ljnhljana, v sredo 21. decembra. XX. leto, 1887. I*haja v.sak dan netor, isimsi nedelje in praznike, ter velja po posti prejeman za avstrijsko-ogerake dežele za vse leto 16 gld., za po] leta 8 gld., za 'četrt leta 4 gld., za |«den mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 ki\. za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanja na dom računa se po 10 kr. ca mesec, po SO kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kakor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po b kr., če se dvakrat, in po 4 kr. če se trikrat ali večkrat tisku. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in npravni&vo je v Rudolfa Kirbiša hiši, „Uledališka stolba". D p r a v n i S t. v u naj se blagovolijo po&iljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vbb administrativne stvari. 0 položaji. Na Dunaji izhajajoči „Politiscbe Fragmente" objavili so znamenit članek o sedanjem položaji, kateri prihaja iz peresa znamenitega diplomata, kakor trdi rečeni list. Mi se pač popolnem ž njim ne strinjamo, a vender hočemo njega misli priobčiti našim bralcem, ker je nekaj jedra vender v njem. Pisatelj članka najprej omenja, da oficijozni listi, kateri ženejo največji hrup, ločijo politični in vojaški položaj. Drugi listi pa smešijo take trditve, češ, to vender ni mogoče, da bi dve državi živeli mej soboj v prijateljstvu, pa vender oboroževali se druga proti drugej. Po dosedanjih mejnarodnih navadah se kaj tacega skoro ne da tolmačiti, a v novejšem času nas marsikaj preseneti, o čemer smo mislili, da ni mogoče. Več let je pa nekaj podobnega že v Evropi. Države, ki diplomatično najprijaznejše ob čujejo mej soboj ter so celo v najtesnejši politični zvezi, bijejo najstrožjo narodno-gospodarsko vojno mej soboj. Nekaj podobnega se je sedaj uprizorilo. Rusija ostane prijateljica svojim sosedom, a začenja vojaški oroževalni dvoboj. Do vojne, misli pisatelj članka, ne bode prišlo. Skušnje poslednje rusko-turške vojne neso take, da bi Rusija hrepenela po vojni. Tedaj so se Rusi vojevali že z bledečim polu-mescem, a sedaj bi se pa morali z dvema vojaškima državama prve vrste. Rusija je preveč prekanjena, da bi se spuščala v tako nevarnost. Prepričana je pa tudi, da je nobena druga vlast ne bode napala, ker dobro ve", da ponesrečena vojna Napoleona I. še vedno upliva na Evropo. Rusija visi kot črni oblak nad Evropo. Ne da bi začela boj, hoče vseh razmer kolikor se da okoristiti se in kolikor mogoče družim škodovati. V tej poziciji je Rusija najnevarnejša in najstrašnejša, kar sama dobro ve. Vsa zgodovina to spričuje. Rusije ni naredilo velike junaštvo, temveč njena vztrajnost ter umetnost zvitega čakanja. Tako je že delal Peter Veliki, ki je znal utruditi Švede. Tako je bilo v bojih mej Avstrijo in Prusijo, od katerih je imela Rusija največ dobička. Kadar jej pa neso ugajale razmere v Evropi, se je umaknila ter razširjala se v Aziji, za kar se je Evropa premalo menila. Nakrat je zopet pre- LISTEK. Otci in sinovi. Ruski spisal J. S. Turgenfiv, preložil Ivan Gornik. IX. (Dalje.) — Dovolite, Pavel Petrovič, dejal je Bazarov: vi torej spoštujete samega sebe in sedite križem roki; kaka korist od tega je za bien public ? Vi ne bi spoštovali sebe, vender bi delali. Pavel Petrovič je obledel. — To je popolnoma drugo vprašanje. Meni se zdaj prav nič ne ljubi razjasnjevati, čemii sedim križem roki, kakor se vi blagovolite izražati. Jaz hočem le reči, da je aristokratizem — prinsip, a brez prinsipov morejo v našem času živeti le nenravni ali neumni ljudje. Govoril sem to Arkadiju koj drugi dan po njegovem prihodu in zdaj ponavljam vam. Ali ni tako Ni kolaj? Nikolaj Petrovič je pokimal ' pInvo. — Aristokratizem, liberalize )gres, principi, govoril je mej tem Bazaro Pomislimo, koliko inostranih in nepotrebnih besu Ruskemu človeku niso prav nič potrebne. tila Evropi, ki je morala ž njo računiti. Evropa je pa sama uzrok, da je Rusija tako silna. Velika na paka je bila razdelitev Poljske, še večja pa, da se je Rusija vsprejela v sveto alijanco ter se tako po klicala v razsodišče kontinenta. Velika ni postala s svojo politično delavnostjo, temveč ker so jo drugi pustili. Tudi njeno ulogo, kot osvoboditeljica vzhodnih kristijanov, jej je olajšala Evropa. Knez Met-ternich se je jedini ustavljal, a se je moral s tem zadovoljiti, da so se novima državicama, Srbiji in Grškej, kolikor se da določile ozke meje, ker ga druge države neso podpirale. Iz tega časa veruje Rusija, da ima izvršiti posebno svetovno misijo Taka vera pa daje moč. Nobeni državi neče priznati pravice do jednake misije. Posebno je sovražna Avstriji, ki nema le istinitih interesov na Balkanu, ter jih poslednji dve desetletji tudi spoznava. Od tod tekmovanje Rusije in Avstrije za upliv na Balkanu. Premodri ljudje izmislili so teorijo o delitvi upliva na Balkanu, po katerej naj bi se Avstrija brigala za zapadni, Rusija pa za vzhodni del Balkanskega poluotoka. Rusija pa o taki delitvi neče nič slišati. Njen protest se imenuje: Črna gora. Tožili bi tu zopet lahko preteklost. Avstrija je v največji nevarnosti rešila Črno goro, a le Rusija ima dobiček. Avstrija je že imela jednako borbo za interese. Tedaj ni šlo za BalLan, temveč za Italijo. Tedaj so tudi razdeljevali območje upliva, Milan se je štel v območje francoskega in Mantua ter Beneško v območje avstrijskega upliva. Kaj je nazadnje bilo iz tega, je znano. — Rusija ne bode nikdar priznala Avstriji nikacih pravic v ori-jentu. Vojna bodočnosti je vsekako vojna mej Av-Btrijo in Rusijo, toda sedaj še ni čas za njo. Avstrija je eminentno mirovna država ter ne bode izzivala, Rusija bode pa še tudi čakala. Zbiranja vojakov na Poljskem je spreten „contrecoup" proti tripelalijanci. Rusija je imela diplomatično poslednji čas vsakeršno nesrečo. V Bolgariji je doživela več blamaž in tudi, kar se tiče Francije, se je motila. Imela je tudi finančno škodo. Za vse to se sedaj hoče maščevati, zategadel je postavila dosti vojakov na mejo. Evropska mirovna liga je jako močna ter lahko postavi več milijonov vojakov na bojišče. — Kaj pa mu je potrebno, po vašem? Da bi vas poslušali, potem se nahajamo izven človeko ljubja, izven njegovih zakonov. Moj Bog — logika zgodovine zahteva . . . — Pa čemu nam ta logika? Tudi brez nje opravimo. — Kako to? — Tako pač je mislim, da vam ni treba prav nič logike za to, da si utaknete košček kruha v uHta, kadar ste lačni. Čemu nam torej vse te ab atrakcije ? Pavel Petrovič zamahnil je z rokama. — Potem vas ne razumem. Vi žalite ruski narod. Jaz ne razumem, kako je možno ne priznavati prinsipov, pravil! Pod kakim uplivom pa vi delujete? — Govoril sem vam 2e, striček, da mi ne priznavamo avtorititet, umešal se je Arkadij. — Mi delujemo pod uplivom tega, kar spoznamo, da je koristno, rekel je Bazarov. — V sedanjem času je koristno najbolj z auikavanje — mi zanikavamo. — Vse? — Vbc — Kako? ne samo umetnosti, pojezije . . . temveč tudi . . . strašno je izgovoriti . . . Vojaške priprave teh držav že sedaj toliko stoje, da že jedva zmagujejo bremena. Rusija pa ne stori proti Avstriji nič pozitivno sovražnega, toda pomnožuje vojake na meji. Po najnovejšem mejna-rodnem pravu, sme vsaka drŽava doma storiti kar hoče. Lahko podvoji, potroji a!i podeseteri svojo vojsko, uvaja novo orožje, gradi trdnjave in je ob-orožuje, kakor se jej zdi. Zakaj bi Rusija ne smela poslati svojih kozakov na Vislo? To „iliplomat.ic.no" in „politično" nikogar ne briga, je le vojaška zabava, ki pa sili, da tudi sosedne države premeste vojake. To stane mnogo denarja. Rusija baš to hoče, da bi sosedne države prav čutile težo svojega oklepa. Rusijo seveda to tudi nekaj stane, pa ne toliko kot druge države, ker zna vso stvar bolje urediti. Drugi morajo jako hiteti, in zategadel so stroški večji. Tako igranje z ognjem je sicer nevarno, toda Rusija se zanaša na to, da Avstrija in Nemčija ne želita vojne. Vsaka reč ima svoj konec, ravno tako bode ga ta igru imela. Čez nekaj tednov bodo zopet razorožili, ko bode že stvar stala nekaj milijonov ter napravila narodnemu gospodarstvu mnogo škode. „Politično prijateljstvo" bode zmagalo „vojaško zabavo" ter diplomati bodo ponosni, da so ohranili mir. Rusija bode zopet razorožila na mejah in vsa Evropa se bode oddahnila. Rusija pa tega ne bode storila, da bi poprej ne predložila svojega računa. Drnge države bodo pa račun molče vsprejele. Račun bode — Bolgarija. Rusija bode zopet močnejša postala. Avstrijsko-ruske razmere se pa zategadel ne bodo zboljšale. Pomenljivo je tudi, kar jo 10. t. m. brzojavil veliki knez Nikolaj Nikolajevič rumunskemu kralju še bolj pa kraljev odgovor. Brzojavka velicega kneza se glasi: „Danes ob deseti obletnici pada Plevne se je posvetil spomenik, kateri je postavil grenadirski voj svojim tovarišem. Grenadirji, ki so imeli čast, biti pod poveljstvom Vaše visokosti, izrekajo pre-srčno zdravico Vašemu velečastvu in Vašej hrabri vojski." Kralj je odgovoril: „Laskavo brzojavko Vaše cesarske visokosti dobil sem baš pri obedu, tako da sem mogel njeno vsebiuo objaviti častnikom, ki so bili okrog mene. Bili smo globoko ganjeni vsled tega dokaza blagovoljnega spominanja in pri- — Vse, ponovil je z neizrazno pokojnostjo Bazarov. Pavel Petrovič strmel je vanj. Tega ni pričakoval, Arkadij pa je zarudel od zadovoljstva. Vender dovolite, začel je Nikolaj Petrovič, Vi vse zanikavate, ali, točneje izraženo, vi vse razru ščato .. . Treba pa je vender tudi zidati. — To ni naša stvar . . . Naj preje je treba mesto izčistiti. — Sočasni položaj naroda zahteva to, dostavil je Arkadij resno: — mi smo dolžni izpolniti te potrebe, mi nemamo pravice predavati se uza-dovoljevanju oBobnega egoizma. Ta poslednja fraza vidno ni ugajala Bazarovu: dišala je po filozofiji, to je romantizmu, kajti Bazarov nazival je tudi filozofijo romantizem; vender se mu ni zdelo potrebno ugovarjati svojemu mlademu učeniku. — Ne, ne! vskliknil je z nepričakovano gorečnostjo Pavel Petrovič: — jaz ne verujem, da poznate vi, gospoda, ruski narod, da ste vi zastopniki njegovih zahtevanj, njegovih Btremljenj! Ne ruski narod ni tak, kakeršnega si vi mislite. On sveto časti predanja, on je — patrijarhalan, on ne mora živeti brez vere . . . (Daljo prih.) jateljatvo ter pili amo na zdravje Vaše carske visokosti, našega hrabrega vrhovnega poveljnika. Pre-srčno se zahvaljujem vrlim grenadirjem, da se spo minjajo njih bivšega poveljnika in njih rumunskih tovarišev, ki so ž njimi delili slavo in nevarnosti pri Plevni. Moja vojska pridružuje se sce-lim srcem mojim gorečim zeljem zaVašo carsko visokost in junaško vojsko. Iz deželnih zborov. ZDeželn.! zftaor IszrsirLjsls:!- (VI. seja dne 16. decembra leta 1 887.) (Konec) Poslanec Šuklje pravi, da se Dežmanovo obnašanje ne strinja z načeli dostojnosti, kajti napadel je moža deželnega uradnika, ki danes ni navzočen in se ne more zagovarjati. Ako je vodja pisal, da da je malo učencev, se je prenaglil, kajti pokazalo se je pozneje, da njih je prišlo že precejšnje število. Sploh pa se ni nikdar mislilo delavati za boljšo kmetijstvo in vinarstvo toliko po učencih, kakor po avtopsiji. Znosil se je g. Dežurnu tudi nad vodjo Doleucem, da je slab pedagog. Govornik je imel priliko, se o tem seznaniti, ker je imel dva svaka v šoli, a reči mora, da je vodja strog, a dober pe dagog. Da je kritikoval vodja Dolenec Goriško kmetijsko šolo, to je le strokovnjašk prepir, kakeršni so navadni po raznih časnikih mej profesorji vseučilišč in srednjih šol. Dežman je trdil, da ni vodja Dolenec dober pedagog, še slabši pa je Dežinau sam, ker napada pred vsem občinstvom učitelja in vodjo, ko bi vender znati moral, da ne gre brez uzroka koga grditi. Sploh pa ima vodja Dolenec dosti posla, da opravlja posestvo 68 oral in vsi napadi Dežinauovi so jalovi in le obžalovati je, da je grdil tako brezobzirno in neresnično zasluženega deželnega uradnika. Dežman replikuje, češ, da nema nikakih an tipatij do Slovencev (Smeh) in da je že čestokrat dokazal, kako ceni njih napore ni raznih poljih. (Smeh) A to pravico si mora varovati, da govori o nedostatkih, ki se gode pri deželnih napravah. Če je pa vodja Dolenec res tako izvrsten pedagog kakor se trdi, potem tretjega učitelja pač treba ni. Poročevalec dr. Po k luk ar pravi, da je iz Dežmana govorila le strast, kajti videlo seje, kako je mahal z rokami okrog sebe, kar miren človek ne stori. Ako je imel Dežman kake pomisleke proti vodji Dolencu, naj bi bi v deželnem odboru nas veto val, naj se prične proti njemu preiskava, a na tak način se znositi v javni seji nad zaslužnim uradnikom pa nikakor ne gre. Če Dežman trdi, ako je Dolenec dober pedagog, čemu treba potem tretje učne moči, kaj pač poreče, ko bi se obrnilo to na njegovo osobo. Tudi Dežman je izvrsten kustos Rudolfinuma, a ne bi bil zadovoljen, da se mu zaradi tega odvzame preparator in druge pomočne sile. Poljedelsko ministarstvo, ki je dalo lepo pod poro za napravo te šole, ima pravico v učni pro gram šole segati in ono zahteva pouk tudi v predmetih ljudske šole, to pa ni stvar ne vodje, ne ad junkta, ker imata druzega posla dovolj, zatorej je treba tretjega učitelja. Pri glasovanji se ▼sprejme nasvet, da se nastavi tretji učitelj. Proti glasujejo le nemški poslanci. Proračun se potem odobri tu vsprejine tudi resolucija poslanca Pfeifer-ja, potom pa se seja sklene. Poslanec Luckmann obrne se proti odloku mestnega magistrata, kateri se brani, v slučaji kolere v8prejemati obolele prisiljence v mestno bolnico za kolero. Poslane G ras seli i ugovarja, da mesto ne more biti siljeno, sprejemati obolele prisiljence v svojo bolnico. Poslanec Kavčič graja, da so v prisilni delavnici samo nemški napisi. Pohvaliti se mora posebno oskrbnika prisilne delavnice, kateri ne le, da skrbi za red v tem zavodu, temveč tudi za povišanje dohodkov v korist deželi. Nasvetuje, da se pohvali in priznanje izreče oskrbniku prisilne delavnice. Poročevalec podpira predlog, ki je bil soglasno vsprejet. Poslanec M ur ni k poroča imenom občinskega odseka o zakonu, s kojim se prenarejajo §§ 78, 79 in 81. občinskega reda z dne 17. febr. 1866 , in deželni zakon z dne 5. jan. 1882. Tukaj bilo je nekoliko stvarnega razločka mej vladno predlogo in nasvetom občinskega odseka. Po določbi deželnega zakona z dne 5. jan. 1882. smele so se namreč priklade, katere presegajo 15% direktnih davkov ali užitnine, dovoliti se s privolitvijo deželnega odbora; za priklade pa nad 50% direktnega davka ali 30% užitnine trebalo je že deželnega zakona. Sedaj je vlada nameravala tako spremembo, da odslej sploh ne bode več treba v to svrho deželnih zakonov, temveč le dovolitve od strani deželnega zastopa in Najvišjega potrdila; z druge strani pa je vlada zahtevala pri vseh pri kladah nad 15% ne le privolitve deželnega odbora, temveč tudi pritrditev deželnega političnega oblastva. Jasno je, da se s tem v jednem oziru razširja področje avtonomnih oblastev, v drugem pa zopet krči, ker se deželnemu odboru jemlje nekaj, kar mu je dosihinal že pristajalo. Občinski odsek predrugačil je torej vladno predlogo v tem zmislu, da nastopi pravica deželnega političnega oblastva stoprav pri prikladah mej 50—100% pravega davka. Priklade pa mej lr>—50% d«rektne davščine, oziroma mej 15—30% užitnine zavisne ne bodo le od dovolitve deželnega odbora. V podrobni debati se oglasi poslanec dr. P a-pež in prellaga stilistično izpremembo glede I. člena. Po kratki kontroversi mej poslancem dr. P a-pežem in baronom Sch\veglom in deželnim glavarjem, ki se tičejo formalne obravnave te postave v odseku, preide se, ko poročevalec dr. Pa-pežemu nasvetu ni ugovarjal, na § 78., kjer želi baron Sehvvegel, da se tudi druge stvari, ki so v trgovskem prometu, ne podvržejo nakladi užitni nskega davka. Druge določbe vsprejmo se brez ugovora in koncem ve* zakon z jedino po dr. Papeži nasveto-vaiio izpremembo I. Člena, ki se sedaj glasi: I. „Zakon z dne 5. januarja 1882., dež. zak. št. 8, je razveljaven in so §§ 78., 79. in 81. občinskega reda za Kranjsko z dne 17, februarja 1866., dež. zak. štev. 2, prenarejeni in se odslej glase tako." Zadnja točka dnevnega reda je ustno poročilo finančnega odseka o prošnji društva za varstvo avstrijskega vinarstva za podporo, kjer nasvetuje poročevalec K lun, da se podeli podpore 50 gld. iz deželnokulturnega zaklada, ker se soglasno vsprejme. Potem sklene predsednik sejo in naznani prihodnjo na četrtek 22 t. in. (VII. seja dni,- 2 0. decembra 1887. leta) (Koudo.) Poslanec dr. S te rb ene poroča za odsek za letno poročilo deželnega odbora o § 1. Sklenjeni zakoni. Ud deželnega zbora predloženi zakoni in sklepi so bili potrjeni, le za Vipavo in Vrhpolje nasvetovana naklada od piva ni bila potrjena, § 1. se na znanje vzame, § a. govori o davkih. § 2. govori o davkih. L. 1 SSu*. so znašali davki na Kranjskem: zemljiški G31.554 gld., hišno najenmiški209.125 gld , hišnorazredni davek 136.890, pridobniua 138.4:07, dohodnina 315110 gld., pridobnina od krošnjaratva 8849 gld, torej vsi neposredni davki 1,520 511 gld., dežel ne priklade 633.U06 gld., doklade okiajuih b!a-gajnic 169.887 gld., donesek kupčijske zbornice 4579 gld., vse priklade 971.313 gld. Kranjska dežela je torej plačala I, 1886. na direktnih davkih s prikladami 2,491 .824 gld. § 6. govori o obči i i h in .se na znanje vzame. § 7. poroča o deželnih zavodih in zakladih, o bolnišnici in prisilni delavnici. IDeželni z "bor g-orlšl^i (VII. s ej a 20 decembra ob 5. uri zvečer.) Potrdi se zapisnik poprejšnje seje. Deželni glavar naznani naslednji predlog: Izvoli naj se odsek 7 udov, ki naj temeljito pretrese in stavi z razlogi podprte predloge o tem, kako bi deželni zbor poknežeue grofije goriške in gradiške o izpolnjenem štiridesetem letu slavnega vladanja Njegovega cesarskega in kraljevega apostolskega Velečastva Franca Josipa I. izrazil svojo pokornost s takimi pojavi, ki morejo svečano naznanjati srČua voščila, podedovano zvestobo, udanost, spoštovanje in hvaležuost, katero izpovedata svojemu presvetlemu cesarju neomahljivi ljudstvi te pokne-žene grofije in ž njima iskreuo udani deželni zbor. Ta predlog je podpisan od vseh poslancev in se vzame koj v nujno razpravo. Poslanec dr. Pa jer ga utemeljuje v imenu italijanskih poslancev s kratkimi, a presrčnimi besedami. Za njim čita poslanec dr. Gregorčič v imenu vseh svojih tovarišev slov. narodnosti naslednjo utemeljitev: Visoka zbornica! Ni je države, ki bi se ponašala s tako zvestobo narodov, kakor je avstrijsko cesarstvo, in ni je vladajoče hiše, ki bi bila s tako tesnimi vezmi vezana se svojimi narodi, kakor je preslavna Habsburška dinastija. Pogosto ponudi se prilika v širnem cesarstvu, da raznojezični narodi izražajo svojo lojalnost do najviše vladarske hiše, in nikoli se ne prigodi, da bi narodi ne opazili take prilike, ali da bi je ne porabili v javno in dostojno pričevanje svoje neomahjive udanosti do cesarskega prestola. Skoro je reči, da takih prilik je premalo, ker komaj dajejo dovolj oauduška unetosti in ljubezni, ki naudušuje avstrijske narode do njihovega Gospodarja. Tudi pokuežena grofija goriška in gradiška jo presunjena spoštovanja in udanosti do presvetlega Vladarja in tekmuje z vsaktero drugo deželo, kedar koli ima priliko izraziti svojemu Gospodu mišljenje in čute, katerih je polna. Zgodovina prejšnjih Časov in zadnjih let nam očitno pričuje, kako se je naša mala, a zanimiva dežela izkazovala o vsaki prigodi kot vredna, da se šteje mej najzvestejšimi pokrajinami širnega cesarstva, mej najudanejšimi presvetlemu Vladarju. Naravno je torej, da o tej slovesni priložnosti, ko izpolni Nj. Vel. presv. cesar Fran Josip I. štirideseto leto svojega slavnega vladanja, ne more ostati mirno srce, ki gori vroče ljubezni do Najvišjega gospoda, temveč, da išče pota, po katerem bi izjavilo to, kar ga vznemiruje v najglobokejšem dnu. Iz te povsem lojalne nemirnosti izvira predlog, ki mi ga je čast utemeljevati, ali bolje opisovati kajti temelj predlogu zasajen je globoko v srce vsem častivrednim go-spodom in narodom, katere zastopajo v ti visoki zbornici. Ali kakor se v življenji včasih najslajše veselje Jpo nepotrebnem kali, tako je tudi našemu državljanskemu veselju primešan pelin, napravljen iz neopravičenega sumničenja, iz zle volje. Znano je, da pred nekaterimi dnevi so izdali škofije cerkvene pokrajine goriške skupen pastirski list ter objavili ga v Dunajskem „ Vaterlandu". Deželnih poslancev naloga ni, niti ne more biti, preiskovati, kak namen je višje pastirje vodil pri njega sestavi : Tudi jim ne pristoja kot vernim katolikom, ki v škofih spoštujejo svoje višje dušne pastirje, soditi o tem, ali je bil list umesten in previden. To vedo najbolje škofie sami, ki pravijo o svojem listu, da bodo dajali jedeukrat natančen odgovor o svojem delovanji. Ali kot izvoljeni narodovi zastopniki morajo svoj glas odločno povzdigniti in slovesno oporekati proti trditvam in zaključkom, katere izvaja iz omenjenega lista mnogoštevilno časništvo, avstrijsko in neavstrijsko, v nezasluženo in krivično žaljenje in poniževanje jednega naroda, .bivajočega v pokneženi grofiji goriški in gradiški. Kot narodovi zastopniki bivajo poslanci mej slovenskim narodom ter poznajo njegove potrebe in težnje. Vedo, da narod je ubožen in preziran, pa polu naravnih vrlin, ter da po svojih skromnih močeh si prizadeva, zboljšati si svoje gmotno stanje in pospeti se do višje omike, kar se mu je posebno v zadnjem oziru že dokaj posrečilo. Žal, da okoliščine, v katerih živi, mu neso povsem ugodne. Načrti skrivnih družb, obrnjeni proti Avstriji, kot katoliški državi, in proti Habsburški vladajoči hiši kot katoliški rodovini, zahtevajo, naj se ta narod razglaša kot nezanesljiv in državi nevaren. Narod to ve, pa se ne gane v svoji zvestobi do države, dobro vedoč, da Avstrija in njeni narodi so prebili še večje težave in da prebijejo tudi te. Oklepajoči se katoliške vere in svoje duhovščine, vidita goriška naroda v Avstriji svojo domovino, v avstrijskih vladarjih svoje gospodarje, v Nj. Vel. presvetlem cesarji Franu Josipu I. svojega dobrot-ljivega očeta. Za Avstrijo in njene vladarje sta goriška naroda vedno stala in svojo kri prelivala; za njo bosta tudi še dalje trpela po gaslu: Vse za vero, dom, cesarja I V zvezi s svojo duhovščino in zvest katoliški veri bo Goričan trden branik Avstriji, ki se bo dal streti, pa ne premakniti. Deželna naroda spoštujeta v svojem vladarji maziljenca po milosti božji; zato sta mu zvesta in udana zaradi vesti in ne zaradi koristi in oportunitete. Vse drugače opisujejo mnogi Časniki, opiraje se na omenjeni pastirski list škofov goriško-cerkvene pokrajine, razmere mej Slovenci, in tedaj tudi mej onimi, ki žive v pokneženi grofiji goriški in gradiški. Po njih poročilih bi se javilo mej Slovenci neko gibanje proti cerkvenim določbam, proti katoliški veri in proti Avstriji, tako da Slovenci bi ne bili ni konservativni, ni katoliki, ni Avstrijci Da bi to dokazali, sklicujejo se na neke izjave, priobčene v listu zunaj Goriške, katere je obsodil ves slovenski narod, vsi njegovi listi, posebe še naš domači slovenski list in celo lastništvo obtoženega lista. A vsa ta javna oporekanja in obsojanja nič ne potna gajo; nasprotniki slovenskega imena se delajo slepe in gluhe za to, kar jim ne ugaja, ter z nenasitljivo slastjo glodajo kost, katero jim je vrgel pod noge dopisnik iz tujine. Od takih hudih obrekovanj se zastopniki naroda v pokneženi grofiji goriški in gradiški s studom obračajo ; slovesno in glasno oporekajo z vsemi močmi svoje duše proti takim očitanjem, naj prihajajo od koderkoli, ter so trdno prepričani, da višji duhovni pastirji neso nameravali v svojem listu to reči, kar omenjeni časniki iz njega izvajajo. Slovenski deželni zastopniki trdijo in jamčijo proti vsakateremu, da gibanje, kakeršno opisujejo imenovani listi, je glede goriške dežele popolnem izmišljeno, navlašč izumljeno od Jjudij, ki nadlegujejo duhovske in svetne kroge, da bi Slovence očrnili, ter zmanjšali, ako mogoče, prepričanje in zaupanje v njih zvestobo na najvišjem mestu. Ali kljubu temu ovajanju ostanemo zvesti, naj se zaganjajo v nas vse sovražne sile, zvestobe naše ne omajejo. „Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane". Deželni poslanci zastavijo svojo besedo in svojo čast, da goriška naroda se nesta spremenila v spoštovanji in zvestobi do presvetlega vladarja in cesarske rodoviue, da še vedno gorita one ljubezni in udanosti, s katero sta slovesno in naudušeno spre jemala leta 1882. Nj. Vel. presvetlega cesarja Franca Josipa I. od Predela do Trsta. Pod avstrijskim orlom preživela sta že 400 let; pod njim se bota bojevala, dokler bo Avstrija stala, do kuiea dnij. Zvestobe do presvetlega vla darja Frana Josipa I. in do Njegove preslavne vla dajoče hiše si ne pustita trgati iz srca, pa tudi ne Bumničiti od nobene strani. Ker bodejvsprejem stavljenega predloga le javna in slovesna potrditev te neomahljive udanosti in ne-omajene zvestobe goriških narodov do države in prestola, zato menim, da mi ni treba predloga dalje utemeljevati, temveč prosim visoko zbornico, naj ga vsprejme s takim soglasjem, "ki bo izraz soglasja mej goriškima narodoma ter mej tema in skupno državo, slavno Avstrijo. Samo to naj še dostavim, da pričujočo utemeljitev sem izjavil po dogovoru in v imenu vseh slovenskih deželnih poslancev. Na to so na predsednikovo vabilo poslanci ustali v znamenje slovesnega v s p reje m a stavljenega predloga. V odsek so zbrani: dr. Pa jer, Dottori, baron JRitter, vitez dr. Tonkli, dr. Gregorčič, Ivančič, dr. Maurovich. Zadnji je izbran predsednikom' (Dalje prih.) Po prečitanji 2. točke dnevnega reda, proračuna desetine za 1. 18^8. spregovori g. zastopnik dr. Laginja italijanski: »Odrekam se pravice rabiti pri tej priliki svoj materin jezik in to radi tega, da nikdo ne bode mogel očitati, da ga obtožujemo v jeziku, njemu nerazumljivem, vender pa hočem vsaj to le kratko izjavo v svojem jeziku dati. (Proti predsedniku.) Srčno mi je žal, da p res v. g. predsednik ne priznava ali neče priznavati, da je jezik, katerega govorimo mi, pravi istrski jezik. (Burni „Živio" na levici). Nadaljuje potem zopet italijanski, da ne bode glasoval za vsprejem proračuna zemljiške odveze, ker je še vedno sestavljen po načelih, proti kojim se manjina že več let bojuje. Od strani večine se je opravičevalo zanemarjenje uterjevanja nekaj s tem, da so bile slabe letine, nekaj pa, da se davkarije za to stvar niso dosti zavzimale. V prvem slučaji morali bi se upniki zadovoljiti s zmanjšanjem dolga, v drugem slučaji pa bi bilo prav, da država jeden del svojega zanemarjenja plača s popustom dolga. Govornik je prejšnja leta trdil, da odvezni dolg ne uživa prioritete pred pri vatnimi intabuliranimi tražbinami. Večina se je ustavljala; ako ima večina prav, tedaj se vsi troški za intabulacijo odveč. Terjanje bi moralo biti raz-merno pri vseh davkarskih okrožjih, ne pa tako, da plačajo nekateri dolžniki tudi kapital, drugi pa še obresti ne, tako da se skupni dolg prav za prav preveč počasi zmanjšuje. Posebno razlaže velike stroške uprave tega fonda, katerega stroške bi prav za prav moral nositi pokrajinski fond, ker po izjavi g. poročevalca tako sijajno stoji. Dokazuje, kako v razmeri letne vsote dohodka in troškov uprava te zaklade v Istri stane 30 in večkrat več, kakor v nekaterih drugih deželah države in to kljubu temu, da so sedanji vodje večiue, kakor dra. Campitelli in Amoroso še 1. 1873. obe čali dokončanje likvidacije in zmanjšanje troškov tega fonda s tem, da se povečajo plače in da se ustanove nova mesta pri pokrajinskih službah. Dokazi g. govornika spravili so večino v veliko zadrego in to že od početka, ko je g. Laginja dokazal, da je račun celo v številkah pogrešen. — Potem spregovori zastopnik g. Gambini in poskuša pobiti dokaze g. predgovornika, kar pa stvarno do seči ni mogel. Zato se je obinol na manjšino, da je nelojalna in da agituje z nedovoljenimi sredstvi Razumevale samo ob sebi, da jednaki napadi pri Po reškem občinstvu vsekdar najdejo odziva. Zastopnik dr. Laginja odgovarja povse kratko dr. Gambiniju, veleč, da je govoril stvarno, neraz žaljivo in razsojal stvari po pravici in lastnej dolž nosti. Noben človek ni nepogrešljiv in tudi članovi deželnega odbora ne. Gambini bi moral govornika stvarno pobijati, ako to more, namesto tega pa vsaj druga polovica njegovega govora ne spada na stvar, katera se razpravlja. Zastopnik Gambini na to še bolj poudarja nelojalnost manjšino in širjenje agitacije. (Živo odobravanje na galeriji; predsednik opo minja). (Konec prih.) (V leta.) ZDeželni z;"bor istrslci. seja dne 7. decembra 188 7. (Dalje.) Poslanec g. Defranceschi odvrne na to, da ve čina ni razumela, kar je govoril zastopnik dr. Vo larič, ter predlaga konec debate, katere predlog ve čina tudi sprejme. Referent g. Campitelli omenja na to v jako razjarjenem govoru, da g. dr. Volarič zastopa istrsko a ne hrvatsko občinstvo, da torej ni kakor nema pravice poudarjati narodnosti ter posluživati se vsled tega hrvaščine. Mi smo tukaj vsi zastopniki zemlje mešane narodnosti. Pravi, da je otok Krk jako lep otok, ali obžalovanja vredno je, da v deželnem zboru ni dobro zastopan, kajti ima poslancem moža moža, kateri ne zna ali neče znati jezika večine. Obžaluje, da hodijo nekateri gospodje v dež. zbor, ne da bi zastopali interese Istre, ampak interese zunaj Istre ležeče. (Smeh na levici.) Na to pobija posamezne opazke g. Volariča glede proračuna na svoj način. Gosp. zastopnik Volarič govoriti v obrambo osobn'1, ustil poslanec g. Campitelli dopusti poudarjajoč, tla po cenej razpravi nema nobed Večina je na to obračun z. prosi, la sme spre-,v, katere je iz-redsednik mu ne redu po zaklju-acev več govoriti $6. vsprejela. Politični razgled. I^olrasije dežele« V Ljubljani 21. decembra. Nemški listi se vedno pritožujejo, da se v nemških okrajih na i'eSkcm snujejo češke šole, za nemške se pa ne skrbi v čeških okrajih. Kako neutemeljene so to pritožbe, nam dokazuje poročilo češkega deželuega odbora o ljudskem šolstvu. Iz tega poročila je razvidno, da je v čeških krajih 111 nemških meščanskih in ljudskih šol, v nemških okrajih pa le 56 čeških ljudskih šol. Zopet nov dokaz, kako neutemeljene so vesti o zatiranji Nemcev na Češkem. Noliiograški deželni zbor je sklenil reso lucije, da bi se omejilo krošnjarstvo, zlasti pa kol portaža z brezverskimi in nenravnimi knjigami ter se s pametnim zakonodajstvom zabranilo razkosovanje posestev. Vuaiife države. Nek Dunajski list je prinesel vest, da je v Peterburgu buknil ustanek ter je več mrtvih in ranjenih. Ranjen da je celo niMki car. Praviti ni treba, da je vest izmišljena. Židovski listi so itak vedno prenapolnjeni z lažnjivimi vestmi o Rusiji Pred nekaterimi meseci so pisali vedno o atentatih na carja in ruske državnike, sedaj so pa začeli o nemirih. S tem delajo zasra: Fran Bray, komi}, vojaški odpustnik, 23 let, za pljučno tuberkulozo. 21. novembra: Jožef Bernard, posestnik, 68 let, Marijin trg 4, za naduho. V deželno j bolnici: 15. decembra: Jurij Logonder, pek, 28 let, za tuberkulozo. — Janez Gračar, gostač, 45 let, za vodenico. 18. novembra: Jernej Pernat, učitelj, 55 let, za pljučnico. 19. novembra: Miklavž Perdan. zidar, 54 let, za em-fiaemom. — Fran Cajlion, rudar. 46 let, za plevritičnem ekBudatom. 20. novembra : Urša Ploh, gostija, 84 let. za pljučnico. Tržne cene v IJublJaui dne 21. decembra t. 1. si kr. ft kr. Plenica, hktl. . . . 5 «5 Speh povojen, kgr. . — 60 Rež, „ ... 4 06 Surovo maslo, „ — 90 Ječmen, „ ... 3 41 Jajce, jedno .... — 3 Oves, m ... Ajda, , ... 2 27 Mleko, liter .... — 8 3 90 Goveje meso, kgr. — 56 Proso, „ ... 3 74 Telečje „ „ — 50 Koruza, „ ... 6 86 Svinjsko „ „ — 50 Krompir, „ ... a 48 Koštrunovo „ „ — 32 Leča, , ... Grah, „ ... 12 — 35 13 — _ 18 Fižol, , ... 11 — Seno, 100 kilo . . 9 32 Maslo, k«jr. . 1 — Blatim, n.. • • 1 96 Mast, „ — 64 Drva ' trda, 4 □ meti. 6 50 Speh friften, „ — M „ mehka, „ „ 4 15 Meteorologi«no poročilo. Cas opa- L Stftnj? zevanja :baromet™ •' | v mm. 1 Temperatura Vetrovi Nebo Mo-krina v mm. 80. dec j 7. zjutraj! 723 37ram. 2. pop. 725 72 mm. 9. zvečer'726 52 mni. —0 2" C 20 C —42 C si. zah. 81. jZ. al. jz. obl. jas. jas. 000 nun. Srednja temperatura — 0'8°, za 1*2° nad normalom. IDio.na.jsI^.-a, "borza, dne 21. decembra t. 1. v Izvirno telegratično poročilo.) včeraj — Papirna renta.....gld. 77 60 — gld. Srebrna renta.....„ 80-— — „ Zlata renta....... 109-75 — „ 5°/0 marčna renta .... „ 91-30 — „ Akcije narodne banke . . „ 867*— — „ Kreditne akcije......270*80 — „ London........„ 126 95 — „ Srebro........„ —'— — » Napol.......... 1006 — , C kr. cekini......» 6*03 — » Nemško marke.....* 6230 4°/0 državne srečke iz 1. 1854 250 gld. Državne srečke iz 1. 1864 100 „ Ogerska zlatn renta 4°/o •••••• Ogerska papirna renta 6' „..... 5°/0 Štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . Dunava reg. srečke 5°/0 . . 100 gld. Zemlj. obč. avstr. 4'/i% z,ati zast ,iatl " Prior, oblig. Elizabetine zapad, železnice Prior, oblig. Ferdinandove sev. železnice Kreditne srečke.....100 gld. Rndolfove Brečke.....10 „ Akcije anglo-avstr. banke . . 120 . rranimway-druflt. velj. 170 gld. a. v. 131 gld. 162 . 97 , 81 „ 105 „ 120 125 99 177 19 98 214 danes 76-90 79-25 107-80 90-9:> 865-— 268-60 127— 10 07 603 62-37 V, — kr. 50 50 50 30 Bolezni želodca, *** ćrev, jeter in žolča,*** ozdravi Llppmann-ov Karlsbadski Sumeči praSek po 3 do 4 tedenski rabi, pri nenavadnem nakupičenjl tolike ali napravljenji kisline p* 4 do ti tedenske j rabi. R»ba zdravniško priporočena. — Dobiva se v škatljicah po 60 kr. in 2 gld. » lekarnah. (835—4) priporoča veliko izber najfinejših sladčic, kakor povitic, šarkelnov, orehovih in makovih rožičkov (kifel-cev), raznih druzih finih pekar-stev z rozinami in orehi, pekar-stev iz lecta, marcipana, raznih sladčic za čaj i. t. d. Ivana F6derl-a pekarija slađčic (309_2) v Lingarjevih ulicah v Ljubljani. Štajersko vino lastnega pridelka dr. Jos.Waldherr-ja. Kovačkovrško vino (Schmitsberger) V stelrlerilcsil^- 1 liter...........«0 kr. Va Htra...........89 „ 1U d ...........18 „ Za vrnene steklenice se povrne: Za 1 liter...........8 kr. ■ Va litra...........« n »Vi............« „ Zaloga : v Beethovenovth ulicah št, 6*, pri JPbtru Ijattsnik-u, *Jotripn Kordiri-n, Viktorji Schijfer-fi, Edvardu Mahr-u, v JVeniš/Mh ulicah št. 4. (901—8) Solidne osobe iSčcmo za prodajo zakonito dovoljenih premijskih aredk in damo visoko provizijo, oziroma stalno plačo. (778—20) Hauptstadtische VVechselstuben - Gesellschaft. Adler L CoM Budimpešta. iCACA0| ČOKOLADA UlCTOR ScHMIDT & SOHNE ki jta pri prvej DunaJBkej razBtavi kuhinjske umetnosti bili odlikovani z najvišjo odliko, častnim diplomom, sta pristni samo, če imata nafio uradn« registrovano varstveno znamko in firmo. (800—31) I>Ol»lv» se pri vseh boljših trgovcih in prodajalcih de-likates, v l.juhl.jani prt g. ^'etru liaMMulk-u. Razpošilja a« v provincije pr«i'. i poštnemu povzetju. VICTOR SCHMID, & SOHNE, c. kr. dež. opr. tovarnarji. Tovarna in centr. razpošiljalnica Dnnaj, IV., Allegasse Nr. 48 (poleg juž. kolodvora). ^ aH^HHHBSSBBBBBBBBBlF' Izdajatelj in odgovorni ur« nik: Ivan Zeleznikar. Lastnina in tisk -Narodne Ti.skarne".