Šolski radio —r XX. teden. V torek dne 27. febniarja bo predaval g. Viktor Pirnat »Uskoki — čiivarji našega mdtfja«: Rfl*pored: 1. Kdo so bili Uskoki in odkod so prisli? 2. Branik kršča.nstva proti poltneseeu. 3; Čuvaj se senjške roke! 4. Sila Uskoke uktonii ali fte ¦prema^ga. 5. Današnji potomci riekdanjih slovirtih čuvaj-jev našega morja. Priprarite zemljevid Jugošlavije ter slike Klisa in Senja. V petek dri6 2. marca bo predaval g. dr. Rudolf Kolarič 6 Josipu Jurčiču. Razpored: 1. Kratek življenjepis. 2. Umetniški razvoj. 3. Dela snovno. 4. Dela oblikovno. 5. Ocena in pomen. —i- Kirietijska radi« prčdsiVattja. V nedeIjo dne 25. februarja ob 7. uri 45 minut: O našem žitu; g. ing. Ferlinc Bogdan. Ob.16. uii: Izboljševanje zemljišč; g. i-ng. Pirc Alfonz. ŠE NEKAJ O DRŽAVLJANTSKI VZGOJI V ŠOL. RADIU. Iz zadnjih izvajani o državljanski vzgoji v šolskem radiu smo spoznali, da dfugi narodi mnogo žrtvujejo za svojo naciomalno propagando s tern* da dvigajo mladini državljansko zavest in samozavest po predavdnjih v šolskem radiu. Zlasti prednjačijo v tem Nemci. ki posvečajo prav posebno pozornost tudi svojim bratom v obmejnih pokrajinah, a tudi onim v drugih državah. Tako so nemške postaje oddajale tudi taka-Ie narodno propagahdna in državljansko vzgojna predavanja: »Naši (nemški) bratje ob Volgi«; »Med memširni brati na. Sedmo^raškem«, »Nemški otroci na Češkoslovaskem«, »Kako nemška mladina v inozemstvii doživlja svojo domovino« itd. Navadno prettašajo taka nac. prapa^andna predavanja vse nfetiiške postaje, ki iiliajo šolsko ufo. Važnejša predavahja oddaja postaja K6nigswusterhausen na tako zvanem Nemškem valu. Tudi to je žnaeilno! Žariimivo je tudi to, da se je Siidwesibd*felitsch6r kundfunk S postajo v Frankfurtu SpomhH 600 letnice haselitve Nemcev v Kočevju. Takole stoji v reviji »Der Schulfunk* (štev. 22 iz 1. 1933.): »Vom 600-Jahrfest der deutschen SpracWnsel Gottschee in SiidiSlavien«. Videti je, da Nemci mnogo mislijo1 na ohe, ki govore njihov ali njim podobni jezik. Sploh se zanimajo za ves nemški rod, ki prebiva ižven nemških državnih meja, kjerkoli na svetiu: Saj so prav ta mesee začeli oddajati — v izvenšolskih oddajah — programe za. Afriko, Azijo in Južno Ameriko. Jasno je, da bodo ti programi propagandistični — saj tudi morajo taki biti! Zanimalo pa nas bo še nekaj. V poinedeljek 12. dec. 1932, dva dni po predavanju »O bratih ob Volgi« sta postaji Breslau in Gleiwitz oddajali predavanje »Devet mesecev v Srbiji«. Predaval je učitelj Erhard Kaminski, in sicer za višjo stopnjo ijudske šole. Predavanje je vsekakor moralo biti zelo zanimivo. To posnemam iz pojasnila, ki ga čitam iz še preje omenjene revije. Tako-le se glasi: »Slike o deželi in ljudsbvu, o njegovih še.gah in navadah na podlagi last"nega opazovanja in po mnogih osebnih doživljajihj. Primerjanje tuje dežele z nemško domovino naj pripomore k vzgoji malih poslušalcev k ljubezni do domovine. Pripraviti je (v predrazgovoru) pota v Srbijo, zlasti do Zaječara«, dalje »današnja Jugoslavija in Stara Srbija« ter zemljevid Evrope ozir. Balkanskega polotoka«. Po vsem tem moramo reči, da znajo drugi narodi izrabiti prav vsako možnost in vsako priliko, da v svetu poudarijo svoj rod in svoje 'bistvo. Priznati moramo tudi, da jih v tem njiihovem delu nihče ne more ovirati, ker take pravice nihče nima. Preostane nam samo, da se od njih kaj učimo in naučimo. Vprašam: »Koliko je pri nas šol, ki imajo šolski radijski aparat?« Vem, stvar je pri nas zelo težka, toda naši zahodni sosedje so ta vozel presekali prav originalno, toda o tem drugič. Nadaljnja ovira za mogočnejši razvoj je seveda v dotacijah, ki jih prejema naša šolska radijska institucija. Iz te ovire se rodi še druga: programe bi bilo tudi časovno in snovno diferencirati po starostnih stopnjah šolske mladine. To pa seveda stane novih, večjih žrtev. (Tudi o tem morda kdaj pozneje.) Naj zakljueim! Imamo Radio Ljubljana, imamo Šolski radia. Zrtvujmo mnogo, žrtvujmo čim največ mogoee za to ustanovo, pomagajmo ji denarno in ideJTiiO, da bo tu v severozahodnem delu naše domovine valovila v vesoljsitvo moč in slava nas Jugoslovanov, zlasti še samozavest našega mladega rodu. Ne pozabljajmo, da se na našem ozemlju križajo mnoga pota v svet in da bi nas ta ali oni hotel spraviti v območje svoje gospodarske, kulturne in celo narodnostne sfere. Saj se mnogo čuje o raznih načrtih glede Podonavja! Vrhu tega vodi preko roašega ozemlja pot na naš Jadran in na Solun. Temu in onenvu bi se zahotelo, da bi ta pota izrabil v svojo korist. To pa bi bil naš narodni pogin! Misliti pa moramo na naše ljudstvo tu in onstran! Tudi mi imamo še kje svoje narodne manjšine. Vzgajati moramo torej svojo mladino v smeri prave Jugoslovanske državne zavesti! Vedeti morajno, da bo vsak dinar, ki jte bo kdo za našo mladino naložil v našo »Kukavico« nekoč tako zelo plodonosen, da bo tudi na polju naše državljanske samozar vesti donašal stoteren sad. Nikakor ni ne potrebno, ne zaželeno, da bi naš Šolski radio našo mladino vodil na agresivno, napadalno pot; vodi jo pa in jo mora še dalje voditi na pot one zavesti, ki ne bo nikdar nikomur skrivila lasu, obenem pa bo zvesto sledila klicu: »Jugoslovani smo tu in nikdar nas Jiihče ne bo spravil odtod!« Pero Horn.