—-   64   ------
Pesem starca.
Osem križev nosi moja rama,          Sanjarija se je razdanila,
Snegom obelila ge je glava,            Zvezde praznih upov uternile.
Vabi me k počitku černa jama,       Luč resnice mi je zasvetila.
Dan večerni v dolgo večno plava.     Steze prave sreče se odkrile.
Solnce na zahodu zatonuje,              Toraj poslušajte me, sinovi!
Luč umira kalnega očesa,                Dober nauk dal bom vam. otroci t
Velo moje lice obleduje —               Višje cene, ko zlata gradovi,
Cas verti naprej, naprej kolesa.       In svitleji kakor zesle v roci:
Zatonile so otročje nade,                  Čas  je  pervi   dar  iz   božje
Ko pred svitlim solncem zlata zarja                                            roke,
Cas razgnal je cvetje dobe mlade,     Posodilo, ne lastnina naša; Ko cveteči roži moč viharja.             Tirjai On obresti bo visoke,
Ki na vago del bo dela vaša!
Vroče serce v persih več ne bije,     Izročujte zemlji zdravo setev,
Merzla kri po žilah se preteka;       Da se krepi domovina, narod,
Vse tovarše černa zemlja krije,       Da ob času,   ko bo  prišla žetevT
Mene čaka vsak dan pot enaka.       Se ponašal bode z vami zarod !
Eden Oče vlada vse narode, Bratje so na svetu vsi rodovi: Mir, ljubezen naj med vami bode, Bog bo z vami, naroda sinovi!