poštnina plačana v gotovini
NAS LIST
JULIJ 1932 T^ŠTEVILKA TRETJE LETO
GLASILO KATOLIŠKE AKCIJE ZA KAMNIŠKO IN MORAVSKO DEKANIJO
NAŠ LIST IZDAJA MISIJONIŠCE V GROBLJAH, P. DOMŽALE. — UREJUJE IN ZASTOPA IZDAJATELJA ALOJZIJ POHAR C. M., DOMŽALE-GROBLJE. — TISKA MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE - GROBLJE ZA TISKARNO JANKO STRNAD, DOMŽALE. — IZHAJA MESEČNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 1 DIN, CELOLETNA NAROČNINA 12 DIN. INSERATI PO DOGOVORU. ROKOPISI SE REDNO NE VRAČAJO
Molitev za javne zadeve
človeka ali le
so splošne za-Morebiti zade-
Seznaniti vas hočem z besedo našega višjega pastirja. Na shodu, ki ga je imel z gg. dekani, je izrekel besede: »Potreba je v današnjih časih, da se več moli za splošne javne zadeve.«
Morebiti smo res malo preveč vajeni, da v molitvi iščemo le sebe in svojih koristi. Svoje zdravje, zdravje svojih domačih, blagor hleva in polja, to imamo pred očmi. Za to molimo. In čimbolj nas sila privija, tembolj molimo. Če se pa ne zgodi, kar hočemo, potem pa gorje Bogu. Strašno besedo sem zapisal. Ali nemalokrat resnično.
Sebe torej vidimo, splošnim potrebam pa zapiramo svoje oko in mašimo svoje uho.
»I! Kakšne pa so splošne potrebe! Saj za nje niti ne vemo ne!« Kratko povedano so splošne potrebe skupna last večje družbe, torej ne zadevajo le posameznega nekaj družin.
Po svojem obsegu deve lahko različne, vajo le samo župnijo. Nameravan misijon ali duhovne vaje. Kakšen bo Uspeh sv. misijona ali duhovnih vaj, bi odvisno samo od voditeljev, od domačih duhovnikov ali od misijonarjev, ampak mnogo mnogo tudi od Župljanov. Skupna zadeva cele žup-bije mora biti vsakoletno prvo sv. obhajilo otrok. Kakor so ob rojstvu sv. Janeza Krstnika vpraševali »Kaj neki bo iz tega otroka?« tako mora bi-£i skrb cele župnije za to, kaj bo prišlo iz vsakoletnih prvoobhajancev. Vredni so naše molitve in naših skrbi- Vsaka župnija ima še marsikaj mkega, kar bi lahko spravili semkaj v tale predal. Kar pri shodih KA se 0 tem pomenite.
Vsaka škofija ima spet svoje skupke zadeve. Samo eno naj omenim: ®krb za dobre duhovnike. Ni je kma-.b večje kazni za ljudstvo, kakor če Jbn manjka dobrih duhovnikov. O mm bi nam lahko naši bratje onstran brnj napisali nekatero poglavje. Ni hu samo škofova zadeva, dati škofiji bobrih duhovnikov, marveč je to ®;vbr vseh vernikov v škofiji. Molijo torej za svoje duhovnike: za tiste,
ki so bili kdaj med nami, za tiste, ki so zdaj in morebiti še najbolj za tiste, ki šele bodo.
Omenimo nekatere naše splošne narodne zadeve. Vernost našega naroda doma in v tujini, skrb za naše izseljence, treznost našega naroda, proglašenje škofa Slomška in Baraga za svetnika. Mislim, da sami čutite težo teh skupnih naših zadev in da mi ni treba še posebej povdarjati, da so vse te potrebe vredne, da jih priporočamo dan za dnevom božjemu varstvu.
Koliko splošnih javnih zadev ima pa sv. Cerkev! Nekatere naj na kratko omenim. Skrb za mir med narodi. Povejmo na ves glas: Najboljša, najcenejša zveza narodov je in ostane sv. katoliška Cerkev s svojimi nauki o ljubezni do bližnjega. Ko bi narodi Cerkev malo bolj poslušali, marsika-ko razočaranje bi jim bilo prihranjeno. Molimo z njo za mir na zemlji. Opozarjam mimogrede, da bo poslej vsako prvo soboto v mesecu pri Mariji Pomagaj ena sv. maša za ohranitev miru med narodi in stanovi in za blagor naše domovine. Naj bi se s to željo sv. očeta vsaj ta dan združili tudi mi po naših domovih!
Važna splošna cerkvena zadeva je in bo ostala za vse čase misijonstvo, skrb za razširjanje evangelija med pogani. Naj bi nas vse prešinila misel Gospodova: »Prosite torej Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev!«
Samo še eno reč naj omenim; to so mesečni nameni apostolstva molitve. Najdete jih v vsakem Bogoljubu in v Glasniku Srca Jezusovega. Koliko bi bilo vredno, ko bi se vsi verniki zanje zavzeli in zanje molili!
Odkril sem vam celo vrsto javnih zadev. Vsi smo po svojih močeh dolžni, zanje delati in moliti. Da, delati in moliti. Ako Gospod ne zida hiše, se zastonj trudijo, kateri jo zidajo; ako Gospod ne varuje mesta, zastonj čuje, kdor ga varuje. Če bomo šli Bog in ljudje skupaj, eno pot, bomo z delom in molitvijo mnogo dosegli.
Ljudje sami pa nič, nič, nič . . . L.
*
ODPOVED
Akademski misijonski tečaj in misijonski dan, ki smo ju napovedali v zadnji številki za 29. junij, se ne bosta vršila zdaj, ampak pozneje. Kdaj, bomo še objavili v Našem listu in drugem časopisju.
Pravdanje
Morda največja nesreča, ki tare naše ljudstvo, je pravdanje. To je tisti grozni prostovoljni davek, ki je že sto in sto posestnikov uničil ali jih spravil v dolgove, iz katerih se ne morejo več dvigniti. Ljudje se pravdajo za vsako stvar: za steze, za pota, za meje , za dedščine, zaradi raz-žaljenja časti itd. Nihče ne bi rekel nobene besede, če bi se pravdali le takrat, ko se je treba pognati za pravico, od katere ni mogoče odstopiti. Ali to je le redkokdaj. Največkrat so stvari tako malenkostne, da ni vredno govoriti o njih, ali pa so slučaji taki, da je mirna in pametna poravnava vedno mogoča, če je le na obeh straneh dobra volja. Ali ravno te ni!
Vzroki pravdanja so razni. Eden izmed njih je pohlep, lakomnost po zemlji, pri dediščinah navadno po denarju. — Kmet gre orat, pa vedoma in namenoma odorje svojemu sosedu nekoliko zemlje. Če je ta miroljuben, bo morda prvikrat molčal. Ali la-komnež odorje drugikrat še eno brazdo. Zdaj se seveda oškodovani začne braniti. Začne se pravda za nekaj korakov zemlje.
Pri dediščinah je pohlep po denarju. Sin je prevzel posestvo po očetu, hčere' je bil oče izplačal že poprej. Ali posestvo je zdaj več vredno kot je bilo takrat, ko ga je oče izročil. V hčerah ali v njihovih možeh se vzbudi lakomnost. Če dedič očetovega posestva svojim sestram noče ničesar primekniti, se začne pravda.
Drugi vzrok je nekaka trma, ki je za pametnega človeka naravnost nerazumljiva. Kmet se naenkrat domisli, da zapre svojemu sosedu bližnjico, stezo ali pot. Na stezo nameče kup grmovja. Sosed, ki pride po navadnem potu, razmeče in odstrani te veje, enkrat ali večkrat — in kar na-
enkrat se začne pravda zaradi motenja posesti ali kakor se pač zove. — Ali pa: kmet zapre svojemu sosedu dovozni pot na njivo. Ta kljub prepovedi vozi ali podere plot, ki ga je prvi postavil — in spet morajo miriti odvetniki. Kmet izkoplje na sredi pota jarek, da sosed ne more voziti niti hoditi. Spet vzrok za pravdo. Ko bi bila stvar kaj vredna! Ali navadno ni nič. Znani so mi primeri, ko je bil preporni košček zemlje vreden 10 do 20 Din. Pravda se je vlekla in stroški so narasli nad 10.000 Din in še več.
Pripoveduj pravdajočima se strankama kolikor hočeš, nihče te ne posluša. Morda bi te še poslušal, ko bi ne bilo hujskačev. To so tisti škodljivci, ki zaslužijo najstrožjo obsodbo. Hujskači zo začetniki pravd. Ti podpihujejo, ti dražijo, ti nagovarjajo.
O pričah, ki prisegajo med pravdanjem, za zdaj ne mislim govoriti. Ne morem si misliti, da bi bilo res, kar trdijo mnogi, da naši ljudje tudi krivo prisežejo za kakšen »cikorjevec«. .Ne verjamem še, vendar sem tudi v tem že postal črnogledec.
Dokler pokriva sneg dole in hribe, travnike in njive, so kmetje primorani, da bivajo doma vsak za svojo pečjo. Ta čas vsak zase doma ugib-Ije in modruje. Ko pa sneg skopni in se prične poljsko delo, pohite kmetje na njive in travnike. Sosedje, ki so se že pravdali, so spet blizu skupaj in spet je nevarnost, da se začno prepirati. Beseda da beesdo in kmalu je spet tožba, če ne zaradi zemlje, pa
zaradi razžaljenja časti. Ena sama pravda je večkrat kriva, da ne pride do miru in ljubezni. In sovraštvo sega potem od rodu do rodu.
Naglasil sem, da so pomirjevalni poskusi največkrat zastonj. Duhovnik pripoveduje o ljubezni do bližnjega na prižnici in v spovednici, hodi na dom mirit razkačene duhove, župan ali občinski mož se trudi, nagovarja, pametni in mirni ljudje svare — ali navadno zmaga staro sovraštvo ali pohlep ali trma ali pa hujskač. Kmet kar noče uvideti, da je njegova največja nesreča — pravdanje.
So ljudje, ki so rojeni prepirljivci in pravdarji. Strašne narave! Razburjajo in vznemirjajo vso vas, celo občino. Brez prepira ne morejo živeti ; žilica jim ne da miru. Povsod preže na svoje sosede, ki so po njihovem prepričanju njihovi zakleti sovražniki. Seveda imajo zato večne pravde zaradi razžaljenja časti. Vsaka dvonožna živalca, ki stopi na njihovo njivo, jim takoj poje mernik najlepšega žita in pomandra s svojimi kopiti vse bilke. Vsa zemlja od Urala do Triglava je njihova last. Odtod spet večne pravde zaradi prizadete umišljene škode, zaradi motenja posesti itd. Seveda taki ljudje skoro vsako pravdo zgube, kar še bolj razpihne ogenj njihove jeze.
Nujno potrebno bi bilo, da bi župan in občinski možje imeli pravico vsaj v manjših stvareh posredovati in odločati. Sicer bo naš, k pravdanju nagnjeni kmet, ki ga tlači še sto drugih nadlog, prišel na rob prepada.
Cerkvene organizacije
Nemalokrat ste že slišali besedo, da so Marijine družbe odveč, da je tretji red nepotreben, da so sploh vse družbe, ki jih Cerkev vodi in podpira, Cerkvi bolj v škodo kakor v korist, da sejejo samo razdor med verniki. In pa: »Ali nismo že zadosti Marijini otroci, če smo katoliški kristjani? Ali ni Marija že itak Mati vseh katoličanov?«
Če bi tako govorili samo nasprotniki sv. Cerkve, potem bi lahko rekli: »Že vemo, koliko je ura bila.« Če pa tako govore tudi dobri verniki, tudi trezno in resno misleči ljudje, potem je pa prav, da se o vsem tem malo pomenimo.
V sv. pismu, v Visoki pesmi Salomonovi (6, 9) beremo besede, ki ste jih že večkrat slišali: »Kdo je ona, ki prihaja kakor vzhajajoča zarja, lepa kot luna, izbrana kot sonce in strašna kot oborožena vojna truma?«
Razlagavci sv. pisma so tega mnenja, da v prenesenem pomenu vidimo v teh besedah sv. Cerkev (Wolf-Alio-li, Sv. pismo, III, str. 452). Njena
lepota je v neštevilnih krepostih, s katerimi se odlikujejo njeni člani, izbrana je, da vodi ljudi k svetlobi večnega Sonca, močna je, ker mora po Gospodovih besedah kljubovati tudi peklenskim silam. V strah jim je njegova beseda: »In peklenska vrata je ne bodo premagala.«
V	dobro opravljeni vojni četi so vojaki vseh vrst. Navadni vojaki prostaki, nižji in višji častniki gori do vrhovnega poveljnika. Vsi pa morajo biti eno v tem, da so res — junaki.
V	vrstah sv. katoliške Cerkve je podobno. Imamo vernike, ki niso včlanjeni v nobeni družbi ali bratovščini. Njihovo ime je bilo zapisano ob vstopu v življenje v rojstno in krstno knjigo, morebiti bodo vpisani kdaj tudi v poročno knjigo, ob odhodu s tega sveta bo pa njihovo ime prišlo še v mrliško knjigo. Vsi ti so kakor v armadi navadni vojaki. Potem imamo vernike, ki so člani Marijinih družb, tretjega reda, družbe treznosti, Vincencijevih ali Elizabetinih družb, misijonskih družb ... Brez
konca in kraja: vseh družb in bratovščin mi ni mogoče našteti. Te smatrajte kakor za nižje častnike V vrstah vojskujoče se Cerkve. Potem pa pridejo člani cerkvenega vodstva, od kaplanov mimo redovnikov, župnikov, dekanov in škofov gori do papeža. Vsi skupaj pa moramo biti — dobri katoličani.
Ureditev svete Cerkve same torej nujno potrebuje takih verskih družb, katerih člani so sicer vsakdanji ljudje, ne svetniki, ne svetnice, pač pa naj bi bili drugim za vzor, za spodbudo, za pomoč.
Če bi hotel kdo reči, da sv. Cerkev v svojih prvih apostolskih časih vsega tega ni poznala, pa so bili njeni člani vendar vsekakor vzorni ljudje, bomo rekli, da je to resnica in da je bilo takrat lahko voditi Cerkev, ko se je razraščala šele v tisoče in v deset in stotisoče, če tudi ni imela teh in podobnih verskih družb. Ko pa je Cerkev narasla v milijone in v stotine milijonov, ko so se njeni člani razširili po vseh delih sveta, je bila pa Cerkev primorana, da si poišče novih, časom primernih pripomočkov, da svoje številne zbore in trume lažje vlada. Saj je tudi vojaštvo v republiki San Marino in v kneževini Monako (prva ima krog 11.000, druga pa krog 16.000 prebivalcev) vse drugače urejeno kakor pa v obsežnem vla-darstvu Velike Britanije, po domače Angleške.
Člani vseh verskih družb naj bodo kakor luč v domači hiši in kakor svetilnik na morju. Kdorkoli se vrača v temni noči domov, se že iz daljave ozira po svetlobi domače hiše in proti njej naravna svojo pot ter skuša varno doseči svoj cilj. In bodo naj kakor svetilnik na morju, ki kaže ladjam na odprtem morju v temni noči pravo smer, kjer bodo vozile breZ hujših nevarnosti, dokler jim ne po' kaže varnega pota v pristanišče. To in še več morajo biti člani vsake ver' ske družbe in bratovščine.
Torej ne za razdor, ampak za vzor in za podporo so postavljeni tako vernikom kakor dušnim pastirje«1' Naj bi se vsi tega tudi vsak čas za' vedali!
Vsako leto enkrat slišite v cerkva^1 brati besede sv. Pavla: »Različni 30 duhovni darovi, isti pa je Duh. različne so službe, isti pa je Gospo«: In različna so dela, isti pa je Bog, dela vse v vseh.« Podobno bi lah^ mi rekli: Različne so družbe, Duh, k naj jih vodi, je pa isti; raznovrst« so bratovščine, Cerkev je pa ista ^ razna so pota, ki vodijo v nebesa, je pa isti, ki vodi vse k istemu cilj11’ k večni Luči, k sebi samemu.
Marijina družba, tretji red, druz treznosti, družba vednega češče«! presv. Rešnjega Telesa, VincencijeV
in Elizabetina družba, družba za širjenje vere, bratovščina presv. Srca Jezusovega, bratovščina srečne smrti... Toliko družb, toliko bratovščin, in vsaka ima svoj namen in vsaka nas skuša voditi h Kristusu Jezusu.
Kar pa vodi k Bogu, ne smemo izrabljati za razdor in za razpor v svojih lastnih vrstah, če hočemo, da bo sv. Cerkev res kakor dobro oborožena vojskina truma. Moč in junaštvo armade je v edinosti med nižji-mi in višjimi. Naj bo edinost tudi znamenje moči sv. katoliške Cerkve, pa bo z nami Bog in njegov blagoslov.	L.
Spoštuj hišo božjo!
(Nadaljevanje.)
Nadalje so na oltarju še takozvane kanonske tablice. To so tri tablice, na katerih so napisane razne molitve, tako n. pr. na levi tablici zadnji evangelij, na srednji slava in vera in pa posvečevalne besede. Na desni tablici pa so razne molitve, ki jih duhovnik moli pri darovanju, n. pr. oni lepi psalm »Umil bom roke med nedolžnimi in stal bom pred tvojim oltarjem, Gospod«. Srednja tablica mora biti na oltarju med sv. mašo, Za drugi dve pa ni zapovedano, da bi morali biti.
To, kar sem dozdaj našteval, mora kiti na oltarju med božjo službo in se brez tega sv. daritev ne more vršiti; s kar bom, odslej opisoval, je pa samo Priporočljivo, da je med službo božjo mi oltarju, ni pa nujno potrebno, tako m pr. oltarna slika ali kip. Marsikdo Je morda mislil, da je oltarna slika 9li kip bistveni del oltarja, ali to je *e nekak okras za oltar in navadno Predstavlja svetnika, ki mu je oltar Posvečen. Pomen kipa ali slike je v tem, da nas spominja na svetnika, in Vsak dober kristjan bi pač moral vedeti, katerim svetnikom so posvečeni °ltarji farne cerkve.
Nadalje je na oltarju še tabernakelj. Beseda pride od latinske Oesede »tabernaculum« in pomeni šo-t°ri Prvi tabernakelj na zemlji je bil Syeti šotor, ki ga je zgradil Mozes v Puščavi, v katerem je bila skrinja za-^oze in nad katero je bival Bog v Podobi oblaka. Prav tako je pozneje Prebival Bog v Salomonovem temp-lu. V tabernaklju pa ne prebiva Bog Umo v podobi oblaka, ampak v po-^obi kruha.
v prvih časih krščanstva še niso Uranjovali Najsvetejšega, ker jim je ■ Evharistija bila daritev in jed, Uai? .lucb nlso imeli v cerkvah taber-y kijev v današnjem pomenu besede. Sv^iki so jemali sv. Evharistijo na i domove in jo nosili jetnikom v ^e- Dijakoni so jo nosili bolnikom, ni znana ona prelepa zgodba o
sv. Tarciziju, ko je nesel sv. Rešnje Telo bolnim in jetnikom in so ga tovariši umorili.
Ko pa so pozneje začeli graditi cerkve, so tudi začeli shranjevati sveto Rešnje Telo v cerkvah za bolnike, shranjevali so ga v bližini oltarja in so ta kraj imenovali secretarium, to je zdaj naša zakristija. V srednjem veku so hranili sv. Rešnje Telo v posodah stolpaste oblike v bližini oltarja. Taka posoda je bila v začetku lesena ali železna, pozneje pa čimdalje bolj dragocena. Na te posode stolpaste oblike nas še danes spominja vzklik v lavretanskih litanijah: Stolp slonokoščeni, hiša zlata. (Primera je naslednja: Kakor nam je Marija darovala Jezusa, tako nam ga hrani ta posoda v podobi kruha.)
Pozneje v 9. stoletju so v nekaterih deželah, zlasti v Franciji in Nemčiji začeli namesto teh posod uporabljati nekake škatljice, ki so imele obliko goloba. Golob je visel na verižici pred oltarjem, na hrbtu je imel majhno zaklopko, kjer so vlagali oz. ven jemali sv. Evharistijo.
Prazniki in godovi
JULIJ
1.	Petek (27. dan po mlaju):	Praznik
Presv. Krvi — Martin, škof; Romuald, šk.; Kast in Sekundin, škofa in muč.; Gal, šk.; Domicijan, opat; Eparhij, opat; Salus, sp.; Teobald, puščavnik.
2.	Sobota (28. dan po mlaju): Obiskovanje Dev. Marije; — Proces in Martini jan; Ariston, Krescencijan, Evtihijan, Urban, Vital, Just, Felicisim, Feliks, Marcija in Simforoza, mučenci; Svitun, šk.; Oton, šk.
3.	Nedelja (29. dan po mlaju): 7. pobink. Evangelij: O lažnivih prerokih. — Leon, p.; Trifon, Hijacint, Irenej in Mustiola, muč.; Marko in Mucijan, m.; Anatolij, šk.; Helio-dor, šk.; Datus, šk.; Tomaž, apostol.
4.	Ponedeljek (30. dan po mlaju): Lavri-jan, šk. muč.; Jukundijan, muč.; Inocencij in Sebastijan, m.; Namfanion, m.; Teodor, šk.; Flavijan in Elija, škofa; Urh, šk.; Elizabeta, vdova; Martin, šk. in spoz.
5.	Torek (1. dan po mlaju): Ciril in Metod, škofa; Zoa, muč.; Domicij, m.; Atana-zij, m.; Agaton in Trifina, m.; Marin, Teo-dot in Sef oda, m.; Cirila, m.; Numerijan, šk. in sp.; Filomena, devica.
6.	Sreda (2. dan po mlaju): Izaija, prerok; Trankvilin, m.; Romul, šk. m.; Dominika, dev. m.; Lucija, m.; Goar, šk.
7.	Četrtek (3. dan po mlaju): Klavdij, Ni-kostrat, Kastorij, Viktorin in Simforijan, m.; Apolonij, šk. sp.; Vilibald, šk.; Ilidij, šk.; Odon, škof; Panten, sp.; Edilburga, d.; Benedikt, menih.
8.	Petek (4. dan po mlaju): Elizabeta, kr., vdova; Akvila in Priscila, spoz.; Kili-jan, šk. m.; Prokopij, m.; Hadrijan, p.; Evgenij, p.; Avspicij, šk. spoz.
9.	Sobota (5. dan po mlaju): Zenon in tov., m.; Ciril, šk. m.; Anatolija in Avdaks, m.; Brikcij, šk.; Veron. Julijani, opatinja. * 11
10.	Nedelja (6. dan po mlaju): 8. pobin-koštna. Evangelij: O krivičnem hišniku. ~ Januarij, Feliks, Filip, Aleksander, Silvan, Vital in Marcijal, muč.; Rufina in Sekunda, dev. m.; Apolonij, m.; Amelberga, d.
11.	Ponedeljek (7. dan po mlaju): Pij, papež; Januarij in Pelagija, m.; Sidronij,
m.; Marcijan, m.; Savin in Ciprijan, muč.; Abundij, m.; Sabin, sp.
12.	Torek (8. dan po mlaju): Mohor in Fortunat, muč.; Janez Gualbert; Nabor in Feliks, m.; Pavlin, šk. m.; Proklus in Hila-rijon, m.; Marcijana, d. m.; Epifana, m.
13.	Sreda (9. dan po mlaju): Marjeta, d. m.; Anaklet, p.; Sila, sp.; Evgenij, šk.; Se-rapijon, m.; Miropa, m.; Turijan, šk. sp.
14.	Četrtek (10. dan po mlaju): Feliks, šk.m.; Evtropij, m.; Atanazij, šk.; Januarij, Florencij, Julija in Justa, m.; Filip, Zenon in Narzej, m.; Antijoh, m.
15.	Petek (11. dan po mlaju): Bonaventura, cerkv. uč.; Just, m.; Fok, šk. m.; He-rakla, šk.; Optacijan, šk.; Kamil de Lelis; Frančišek Solan., sp.
16.	Sobota (12. dan po mlaju): Karmel-ski Mati božja. — Favst, m.; Atenogen, šk. Valentin, šk. m.; Sizenand, m,; Domnijon, m.; Evstahij, šk. m.; Rajnelda, d. m.; Marija Magdalena Postel.
17.	Nedelja (13. dan po mlaju): 9. pobin-koštna. Evangelij: Jezus joka nad Jeruzalemom. — Aleš, sp.; Hijacint, m.; Generoz, m.; Teodota, m.; Teodozij, šk.; Marcelina, devica.
18.	Ponedeljek (14. dan po mlaju): Kamil de Lelis; Simforoza, m.; Emilijan, m.; Friderik, šk. m.; Gundena, d. m.; Marina, d. m.; Maternus, šk.; Arnulf, šk.; Bruno, šk. sp.
19.	Torek (15. dan po mlaju): Vincencij Pavelski; Epafra, šk.; Martin, šk. m.; Justi in Rufina, d. m.; Avra, d. m.; Simah, p.; Arzenij, diakon; Makrina, d.
20.	Sreda (16. dan po mlaju): Elija, prerok; Hieronim Emilijan; Marjeta, d. m.; Severa, d.; Vulmar, opat; Sabin, Julijan, Maksim, Makrobij, Kasijan in Pavla, m.
21.	Četrtek (17. dan po mlaju): Prakse-da, d.; Danijel, prerok; Zotik, šk. sp.; Viktor, m.; Julija, d. m.; Janez, menih; Arbo-gast, šk.
22.	Petek (18. dan po mlaju): Marija Magdalena; Sintiha; Platon, m.; Teofil, m. Ciril, šk.; Manelaj, opat; Lavrencij, sp.
23.	Sobota (19. dan po mlaju): Apolinar, šk.; Liborij, šk. sp.; Razif, m.; Primitiva, d. m.; Apolonij in Evgenij, m.; Trofin in Teofil, m.; Brigita, vdova; Romula, Re-dempta in Herulda, dev.
24.	Nedelja (20. dan po mlaju): 10. po-binkoštna. Evangelij: O cestninarju in farizeju. — Kristina, d.; Vincencij, m.; Viktor, m.; Menej in Kapiton, muč.; Niketa in Akvilina, m.; Ursicin, šk.
25.	Ponedeljek (21. dan po mlaju): Jakob, apostol; Krištof, m.; Kukufat, m.; Pavel, m.; Teodemir, menih, m.; Valentina, d.; Magnerik, šk. sp.
26.	Torek (22. dan po mlaju): Ana, mati Marije Device; Erast, šk. m.; Simfronij, Olimpij, Teodul in Eksuperija, m.; Hijacint, m.; Valens, šk. sp.; Simeon, menih.
27.	Sreda (23. dan po mlaju): Pantale-on, m.; Mavrus, Pantalčemon in Sergij, m. Feliks, Julija, Jukunda, m.; Eterij, šk. sp.; Antuza, d.
28.	Četrtek (24. dan po mlaju): Inocencij, p.; Nazarij in Celzus, m.; Evstahij, m.; Akacij, m.; Sampson, šk. sp.; Peregin.
29.	Petek (25. dan po mlaju): Marta, d.; Feliks, p. m.; Simplicij, Favstin in Beatri-ka, m.; Serapija, d.; Kalinik, m.; Olaf, kr. m.; Urban, p.; Lupus, šk. sp.; Viljem, šk. sp.; Favstin, sp.
30.	Sobota (26. dan po mlaju): Abdon in Senen, muč.; Ruf in, m.; Maksima, Dona-tila in Sekunda, d. m.; Juli ta, m.; Ursus, šk. sp.
31.	Nedelja (27. dan po mlaju): 11. po-hinkoštna. Evangelij: Jezus ozdravi gluhonemega. — Ignacij Lojolski; Kalimenij, šk. m.; Fabij, m.; German, šk.; Firmus, šk. sp.; Janez Kolumbini.
Z našega razgledišča
MARIJANSKA DRUŽINA v kamniški dekaniji leta 1931. — Fantovska kongregacija obstoja v 13 župnijah in šteje 517 članov. Možje imajo kongregacijo v dveh župnijah: v Komendi in Zg. Tuhinju, članov je 135. — Dekleta so pod Marijinim praporom po vseh župnijah, njih članstvo izkazuje število 2029. — Tudi kongregacije za žene napredujejo, v 18 župnijah imajo 1338 članic. — Marijin vrtec obstoja v 17 župnijah in šteje 845 dečkov in 1069 deklic, skupaj 1914. Celotna Marijina družina šteje v dekaniji 5933 članov, kar je petina vseh prebivalcev. Največ je število izkazujejo župnije: Komenda, Ihan in Homec. — Kdo bi mogel našteti in preceniti mnogo milosti, ki prihajajo od Matere milosti po kongregacijah našemu ljudstvih Zato naj bo vsem fantom, možem, dekletom in materam v ponos, da pripadajo veliki Marijini družini. Toda pod plaščem Marijinim je še dosti prostora — zato naj se pridružijo še drugi, zlasti fantje in možje, ki tudi nujno potrebujejo varstva in pomoči Marijine.
GROBLJE. Dne 21. junija je zapustil po 6 letnem vztrajnem delovanju Misijonišče preč. g. superior Gregor Flis, ker mu je po družbenih pravilih potekel šestletni rok. Odšel je na novo mesto v Celje. Istočasno, t. j. 29. maja, je preč. generalni superior Misijonske družbe v Parizu podpisal dekret za novega superiorja v Grobljah, preč. g. Alojzija Poharja, ki je nastopil svojo službo dne 23. junija. Novi superior je v Grobljah in okolici že znan, ker je že v začetku Misijonišča v Grobljah deloval v zavodu kakor tudi na misijonih. Bivšemu marljivemu superiorju želimo na novem mestu
kakor tudi novemu grobeljskemu superiorju obilen božji blagoslov.
KAMNIK. Kljub težkemu gospodarskemu položaju smo imeli letos že 14 porok. Meseca januarja se je poročil predsednik Katoliške akcije za dekanijo Jernej škrjanec iz Volčjega potoka z Rozalijo Bohinc iz Cerkelj, vneto članico Marijine družbe. V zadnjih tednih pa so se poročile štiri zgledne članice kongregacije: Jožefa Grošelj z Francetom Kočarjem, Stražar Ivana, zelo delavna pri prosveti in dobrodelnosti, z Francetom Svetljem. Oba para sta iz Podgorja. Dve sestri, Terezija in Marija Dimnik iz Volčjega potoka sta se poročili z dvema bratoma, Alojzijem in Jožefom Frontini; oba sta vrla člana fantovske kongregacije v Šmartnem v Tuhinju. Takih porok si želimo, pa bo srečen naš narod. — Romarski shod pri Sv. Primožu 12. junija je bil dobro obiskan. — V nedeljo 5. junija smo imeli lepo spravno in prošnjo procesijo s presv. Rešnjim Telesom. Ker je procesija na praznik radi slabega vremena izostala, smo jo imeli ta dan. Udeležba je bila prav dobra, hiše okrašene in razsvetljene po mestu, koder je šla procesija. —
V nedeljo 12. junija smo imeli priliko videti, kako prehaja kultura iz mesta na deželo, in to ob priliki nogometne tekme med Športnim klubom Kamnikom in fanti iz Ihana. Med prvim polčasom je golman S. K. Kamnika brcnil nekega ihanskega igralca s tako močjo v trebuh, da se je slednji onesvestil. Z umetnim dihanjem so ga spravili spet k zavesti. Svetovali bi našim fantom, naj gojijo kak bolj plemenit sport — saj danes prevladuje mnenje, da ni nogobrc edino zveličavni sport. — V zadnji številki smo poročali o modemi ureditvi kamniške siromašnice. Naknadno sporočamo, kot ilu-
stracijo k zadnjemu poročilu, da biva v eni mali sobici osem oseb, t. j. dve družini skupaj. In sicer odrasli, odraščajoči, otroci, moški, ženske itd. Da je to proti pravilom higijene in morale ter da žali družinski čut, je umevno. Zato apeliramo na merodajne činitelje, g. župana, g. sreskega zdravstv. referenta in g. sreskega načelnika, da se za zadevo zanimajo in ta nedostatek popravijo.
STRANJE. Delo na banovinski cesti je bilo nenadoma ustavljeno, škoda! število brezposelnih je tako spet narastlo. —-Pri prvem sv. obhajilu je bilo dne 26. junija čez 30 otrok. Popoldne so bili povabljeni s stariši, s sorodniki in znanci na majhno razvedrilo v cerkveno dvorano. —■ živina je šla te dni na pašo v planino. In z njo pastirji. Naj bi se vsi zdravi vrnili! Nekaj se govori o mlekarni in sirarni na planinah. Bi ne bilo tako napačno. Koliko potov, koliko zamujenega dela imajo ljudje, ki hodijo v planino po puter in po sir.
—	Sv. Medard hoče pri nas ostati mož beseda. Doslej je bilo še malo dni brez dežja.
—	Iz drugih krajev beremo vedno poročila o zlatih porokah. Tudi pri nas je nekaj takih parov, ki bi lahko praznovali isto slavje, pa ... .
KOMENDA. V junijski številki Našega lista se nekdo iz Vira pritožuje, da so na vnebohod pokrivali Kocijančičevo stavbo, in da bi mogel povedati tesarski podjetnik Štebe, kdo je temu kriv. Tesarski podjetnik štebe, Komendčan iz Most, ve povedati toliko, da ni na vnebohod pokrival omenjene stavbe on ali njegovi delavci. Kdo je pokrival na vnebohod, bi dopisnik najgo-tovejše zvedel od lastnika stavbe.
BLAGOVICA. Kakor dragod, tako se tudi pri nas nabere nekaj novic, ki jih naj
Janez Langerholz:
Iz njegovih zapiskov
POVEST. — Nadaljevanje.
Sam ne vem, kako je z menoj. Česar se lotim in kar počnem, povsod je nesreča takoj za menoj. Komaj sem se domislil Bosne, že me je nagovoril prijatelj, naj bi pustila delo tu v pusti Zalatni, katere ime sicer diži po zlatu, ali zlata nima v rokah ubogi delavec, le že itak bogati bogatini se čez vso mero z njim zalagajo.
»Pojdiva v Sibinj«, mi je govoril, »ob meji leži, kupčijsko mesto je. — Tam bo lahko delo in dober zaslužek.«
Dober zaslužek! Mislim,, da me je ta beseeja premotila. Zakaj želel sem hitro prislužiti primerno vsoto denarja, potem pa pustiti te kraje, ki so se mi zdeli vedno bolj divji, pusti, neprijazni. To se pravi: kraji so mi bili všeč, ampak ljudje so mi bili zoprni.
Šla sva. Služba, ki sva jo dobila, ni bila napačna. Med tednom delo in dober zaslužek, v nedeljo pa sem bil sam svoj gospod. Šel sem lahko v cerkev ali pa na izlet, kakor sem sam hotel.
Občudoval sem zlasti 73 metrov visoki zvonik protestantovske cerkve. K sv. maši sem pa hodil v nekdanjo jezuitsko cerkev. Nekajkrat sem pa
skočil čez mejo v sosedno državo, v Romunijo. Prav ti skoki so bili zame usodepolni.
Ne vem, kdo je bil tisti moj dobri prijatelj, ki me je počrnil pri gosposki, da hodim v Romunijo z nameni, ki niso povsem lepi in jasni in čisti. Še na misel mi ni nikdar prišlo na to, česar so me dolžili. Ali nič ni pomagalo. Prijeli so me neke nedelje, ko sem se vrača z izleta, preiskali so me, našli so pri meni nekaj romunskih časopisov, med njimi tudi enega, ki ni bil Ogrom posebno naklonjen, kakor so mi rekli, in vse to je zadostovalo, da so me pridržali v kletki.
Med preiskavo so me vpraševali o takih stvareh, o katerih se mi niti sanjalo ni. Seveda sem na vsa taka vprašanja odgovarjal kratko: »Ne.« Sodniki so se jezili nad menoj, češ da tako trdovratnega zločinca še niso imeli v svojih prostorih.
Obsodili so me v ječo samo na podlagi najdenih dokazov.
Po nedolžnem zaprt! Hudo mi je bilo. Jezil sem se in robantil, da je kar pihalo. Ge bi bil močan kakor Samson, bi bil pretresel tiste zidove, da bi bili pokopali sodnike in vse njihove pomočnike, sam bi bil pa pobegnil daleč, daleč, da bi nikdar več ne videl tega nesrečnega mesta. Pa ni šlo. Jeze je bilo preveč, moči premalo.
Natihoma sem vedno mislil in premišljeval, kako bi pobegnil. Misel se je podila za mislijo, že se mi je svital
dan rešitve, pa so ga okoliščine spet pregnale. Naposled pa se mi je vendar posrečilo. Nočem povedati, kako, sicer bi še po smrti v grobu ne imel miru pred orožniki.
Jutranja zarja je pogledovala izza gor, ko sem bil že davno zunaj mesta. Srečavati so me začeli prvi ljudje, ki so hiteli s svojimi pridelki na trg. Sumljivo so pogledovali človeka v kaznjenški obleki. Prijeti me nobeden ni upal. Bal se je in mislil satn pri sebi, kakšen tolovaj pač tiči v tej strahotni obleki. Nihče ni vedel, da se skriva v njej poštena — vsaj takrat — in po prostosti hrepeneča slovenska duša.
Pred seboj sem zagledal globoko dolino. V tem hipu mi je šinila v g]a' vo nova misel: »Fant, umakni se ljuJ dem, ki te srečujejo. Kar v goščo-Potem pa skusi priti v onole dolino-1*
Nekaj skokov in gozdno drevje ju*' n ih Karpatov me je vzelo v svoje gostoljubno varstvo. Ko sem bil doSt daleč od ceste, sem si zaželel počitka.- Položil sem svoje trudne ud v senco goste smreke in sem Pra krepko zaspal.
Visoko na nebu je stalo sonce, kO sem se prebudil. Precej nizko pod se-boj sem začul udarce sekire. Šel seru za glasom. Previdno sem stopal u hosti in se oziral okoli sebe. Kar za. gledam na drevju poleg sebe nek3-) kosov vrhnje obleke in precejšnjo za logo kruha. Odložil sem del svoje Jel
priobčimo. Ker je Naš list glasilo Katoliške akcije, se mi zdi potrebno, da napišem par vrstic o tem. - Tudi pri nas obstoja odbor Katoliške akcije, ki ima nalogo, <ia skrbi za lepo in zgledno življenje v fari. Sadovi, čeprav sedaj še bolj redki, se že kažejo; v cerkvi, pri obhajilni mizi in pri krščanskem nauku je videti vedno več zavednih mož in fantov, ki z lepim zgledom vplivajo tudi na druge bolj mrzle. Na zadnji odborovi seji se je sprejelo še več novih članov, ki imajo vsi dolžnost pomagati svojemu dušnemu pastirju, kot so nekdaj apostoli Jezusu pomagali ohraniti in širiti vero in lepo krščansko življenje. — Naše cerkveno petje prav dobro napreduje; vsako prvo nedeljo pa lepo poje moški zbor. Tako pride malo do spremembe, kar je ljudem zelo všeč. — Dne 8. maja so fantje uprizorili igro »Sinovo maščevanje ali Spoštuj očeta« in šaljiv prizor »Čudna kupčija«. Prva je zelo poučna in nam je segala prav do srca ter privabila celo solze v oči; druga nam je nudila obilo poštenega smeha. Igralci so svoje vloge kljub kratki pripravi izvrstno rešili in to tudi tisti, kateri so šele prvič igrali. — Na praznik Mar. Oznanenja je Prosvetno društvo priredilo »Materinski dan«, ki je prav za prav veljal materam in otrokom, a so imeli vsi prost dostop, ker nikomur ne škoduje, če sliši kaj poučnega. G. župnik so imeli lep govor »Kaj je mati in kako naj jo otrok spoštuje«, nato je sledilo nekaj deklamacij, nakar je cerkveni moški in mešani zbor zapel nekaj pomenljivih pesmi. Matere, vzgajajte otroke v katoliškem duhu, čuvajte svoje bisere, le v njih je bodočnost! Otroci pa spoštujte svoje starše, spolnujte zapovedi; le na ta način bo v družinah sreča in splošna zadovoljnost, želimo, da bi materinski dan obhajali vsako leto. — Dne 4. junija smo pokopali Ano Vidergar iz Prelesja; dosegla je visoko starost 80 let. Bila je dobra krščanska žena, večkrat previđena s sv. zakramenti, zato upamo, da se že veseli pri Bogu. — V pre-
teklem mesecu sta bila jiri nas poročena dva para. — Nekaj slabih fantov ostaja vsako nedeljo med sv. mašo zunaj cerkve. To je grda navada. Želja poštenih je, da se to odpravi, ker ne dela časti ne fari ne občini, še manj pa njim samim.
MEKINJE. 700 letnico proglasitve sv. Antona za svetnika smo proslavili s primemo pobožnostjo 13. junija in v nedeljo za tem. Imamo pri nas enega najlepših oltarjev sv. Antona v kapeli, imenovani po istem svetniku. Izdelal ga je 1. 1695 Mihael Cussa iz genoveškega marmorja za 550 gl. — Državna osnovna šola je imela letos izlet k sv. Katarini na Rovi: uršulinska pa k Mariji Pomočnici na Brezje, žene in dekleta iz Marijine družbe pa so se odločile za božjo pot k Sv. Joštu nad Kranjem, kamor so šle v nedeljo 12. junija. To je bilo v avtobusu veselega petja, katero je podžigalo krasno vreme tistega dne.
ST. GOTARD. Letos je bilo prvo sv. obhajilo že v mesecu maju. V nedeljo 22. maja je 18 otrok pristopilo prvikrat k mizi Gospodovi. Isti dan je bila vsa šolska mladina zbrana v cerkvi in je prejela sv. obhajilo. Med sv. mašo so na koru peli šolski otroci. Na praznik sv. Reš, Telesa nam je vreme nagajalo, da se ni mogla razviti procesija, kot bi bili želeli. V upanju, da bo vedro vreme, je šla procesija iz cerkve. Ko je bil zunaj drugi blagoslov, je začelo deževati, zato so z banderi krenili po krajši poti proti cerkvi, kjer sta bila še zadnja dva blagoslova. Marsikateri udeleženec je bil zadovoljen, ker je v cerkvi lahko slišal obredne molitve v slovenskem jeziku, ko jih zunaj cerkve pri procesiji more slišati le peščica. — Stari ljudje pravijo, da to ni dobro znamenje, da pomeni nekaj hudega, če katero leto ne more iti procesija ven v prosto naravo s sv. Reš. Telesom. — Govori g. svčtnika Janeza Kalana, ki jih je imel pri nas ob tridnevnici v začetku maja, so dobro učinkovali. Marsikateri si je naročil knjižico »Pantič le gor vstan« in »Slovensko dekle«, in prav lepo število žena se
je na njegovo spodbudo priglasilo za Marijino družbo. — Pri podružnici sv. Mohorja in Fortunata se je streha na novo prekrila. Soseščani so pokazali veliko dobre volje za cerkveni kuluk. Radi so vozili opeko od glavne ceste do cerkve, pomagali opeko nositi v podstrešje. Nekateri so darovali smrekov les za latve in deske. Vsem, ki so kaj pripomogli pri tej popravi, prisrčna zahvala. Bog poplačaj! Pohvalno naj omenimo oba cerkvena ključarja Franceta Zajca in Jožefa Kralja, ki sta napravila veliko potov po vaseh in posestnike naprosila za smreke in delo.
HOMEC. Dne 19. junija smo imeli spet v svoji sredi izbornega govornika g. Ivana Peršuha, ki je na shodu Mar. kongregacij na Homcu tako navdušil fante za katoliško akcijo in misijonsko misel. V nedeljo je predaval v društvenem domu o raznih vrstah zavarovanja, zlasti o posmrtninskem zavarovanju »Karitas«. V svojem temeljitem. nad eno uro trajajočem govoru je natančno pojasnil velikansko razliko med tako zvanimi »samopomočmi« in Karitas, ki med njimi ni nobene skupnosti ali zveze. Poudarjal je, da škofje izrecno priporočajo karitativno zavarovanje Karitas in da je njen pokrovitelj sam prevzv. g. nadškof dr. Jeglič. Karitas dela v cerkvenem dtihu in nakloni ves prebitek v dobrodelne namene karitativni zvezi v Ljubljani. — Dne 30. maja sta se poročila oba homška elektrotehnika in obenem izvrstna prosvetna delavca v naši župniji, g. Peterlin Franc iz Preserja z gdč. Antonijo Švigelj iz Begunj pri Cerknici, in g. Ciril Gostič z gdč. Ano Mazovec iz Homca. Zadnji je bil poročen na Brezjah, kjer ga je poročil homški župnik ob Marijinem oltarju. Med poročno sv. mašo je krasno prepeval in orglal ženinov brat g. Jožef Gostič, operni pevec v Ljubljani. Nato so napravili z avtom izlet še na Bled in Zasip. Bil je lep dan, čeprav se je nekdo hudomušno izrazil, da bo ta dan še treskalo, ko se ženijo elektrotehniki. — Obema paroma naše iskrene čestitke!
Hiške obleke in jo zamenjal za ono, tam na drevesu, pa tudi kruhu nisem popolnoma prizanesel. Zakaj lačen sem bil, hudo lačen. Upam, da mi bo Rop ta greh odpustil. Saj sem ga že tolikokrat obžaloval, da ne morem Več povedati, kolikokrat.
Ko sem bil tako po zunanje nekoliko predelan in nisem bil več podoben tistemu nevarnemu Mihu iz ječe, Sem se plazil počasi naprej. Zvečer, ko so po Sibinju pričeli prižigati prve svetilke, sem se priplazil v hišo svo-■lega gospodarja. Prestrašil se me je. Rovedal sem mu, kaj nameravam. Vesel je bil mojega predloga. Dal mi je knjižico, mi izplačal zaslužek in izrekel željo, naj še tisti večer zapustim hjegovo hišo, ker bi sicer še njega zadele ihnoge neprijetnosti, če bi se ^Vedelo, da je prikrival jetnika. Na vso mojo srečo moram pristaviti, da J® bil moj gospodar tudi Romun po Jbdu. Zakaj če bi bil Nemec ali pa Rger, ne vem, kako bi se od tule na-l^ej glasila moja zgodba. Ali pa vem.
Res sem še tisti večer zapustil me-®to. Iz previdnosti nisem šel na ko-Jodvor v Sibinju. Prenočil sem kar prostem. Naslednje jutro pa sem ^gođaj nastopil svojo pot. Nekaj ur ern hodil peš. Potem sem se pa že
upal približati železnici in pospešiti svojo pot iz krajev, ki mi bodo za vedno ostali v slabem spominu.
Kam bi šel?
Nikamor nisem bil namenjen. Samo eno sem vedel: »Proč odtod!«
Kupil sem vozni listek do Zagreba. Ko se bom mirno vozil po železnici, bom imel dovolj časa za premišljevanje.
Gledanja skozi okno sem se kmalu naveličal. Zlasti po ogrski nižini in preko Slavonije. Sama ravnina, večen dolgčas. Ko bi bil imel kako knjigo, bi jo bil bral. Ampak pri ljudeh moje vrste ne boš našel dosti knjig.
V Osijeku na kolodvoru sem kupil nekaj časopisov. Med prvimi novicami, ki sem jih preletel, sem našel samega sebe. Popisan sem bil kot nevaren vohun in mednarodni slepar. Sledovi za menoj da vodijo proti severu. Vesel sem bil, da me ne vidijo tukaj in da ne vedo, kam sem jo pobral. Na ves glas bi bil zavriskal, pa sem se bal, da bi me preglasno veselje ne bilo izdalo.
Lepo mirno sem se stisnil v voz in nestrpno čakal, da bi se vlak že premaknil. Potem bom še bolj varen. Naj me le iščejo na severu, moja pot gre proti zapadu.
Dolgo smo potem vozili proti Zagrebu. Časa sem imel torej dovolj, da sem lahko premišljeval, kam bi se obrnil. Čim bolj se je vlak bližal Zagrebu, tem bolj je vstajala v meni misel, da bi se napotil proti domu. Blizu doma sem že in po poštenem potu sem prišel domov. Ne v družbi takega človeka, ki že s svojo obleko molče razodeva, da ni kaj prida tisti človek, ki ga spremlja.
Torej domov!
Bom vsaj videl, če me doma še poznajo. In kako govore in sodijo o meni. Pa tudi domačih krajev bi se rad vsaj enkrat v življenju še nagledal. Pa domačo besedo bi rad slišal in domačo pesem. V Leobnu sem jo zadnjič. Torej v tujini. Kako lepa mora biti domača pesem šele doma!
Torej domov! V Zagrebu sem kupil vozni listek do Kranja. Z nepopisnimi občutki sem poslušal in po-užival od Zidanega mosta naprej domačo govorico. Kdor ni bil nikdar v tujini, teh občutkov sploh ne pozna. Kdor pa je že bil, jih je sam občutil in bi mu bil moj popis odveč.
Pozdravljena, domovina!
Zgubljeni sin se vrača v tvoje naročje. Kako ga boš sprejela? Žeja me samo po tvoji prijazni besedi.
MORAVČE. Moravška dolina je pač najlepša spomladi, en sam cvet je. Letos je sicer pozna zima dolgo zadrževala zaželje-no pomlad, še celo sv. Jurij, ta krščanski vitez, je ni mogel premagati; narava je imela še vedno zimsko lice. A mesec maj, ki je okrasil Marijine oltarje, je tudi pomladi pomagal do zmage. Zaživela je moravška dolina, in vsak grmiček in vsako drevo je ozelenelo. Sicer je dolgotrajno, mrzlo deževje še zaviralo prosto pot pomladi, a sedaj je, kakor se zdi, gorko sonce pomagalo pomladi k popolni zmagi. — Na Limbarski gori romarskih shodov nismo več tako veseli, kot smo jih bili prejšnja leta, preveč je poleg pravih romarjev, pričelo prihajati izletnikov, ki cerkve od znot-rij še ne vidijo ne. Zlasti oni izletniki motijo romarje v njihovi pobožnosti, ki prihajajo zvečer in vso noč prekriče, in pa oni,
ki k glavnemu opravilu ob 10 pridejo na goro namesto v cerkev, v gostilno pit. Naš g. dekan je sicer opozoril pivce, da je zdaj božja služba, kakor je tudi prosil one, ki so glasno govorili in se smejali okoli cerkve in s tem motili božjo službo, naj mirujejo, a kaj — en sam človek ob taki priliki ne more narediti reda. Bilo pa je prav mnogo tudi pravih romarjev, tako da je bilo predvideno število sv. obhajil doseženo že pri prvi sv. maši ob pol 5, pri kateri je največ sv. obhajil. Posvetiti je bilo treba še 200 hostij, pa je komaj zadostovalo. Naša iskrena želja je, da bi ob romarskih shodih zahajali le romarji k sv. Valentinu, pivci naj doma ostanejo; ker niso domačini, bodo gotovo kje bližje našli kako gostilno. Seveda ne vemo, če jim bodo drugje pustili vso noč okrog nje rjoveti.
Leon XIII. in rešitev delav. vprašanja
29.	»Ono je torej treba pred vsem ugotoviti, da moramo prenašati človeške razmere, nemogoče je, da bi v državljanskem občestvu nastala enakost med najnižjim in najvišjim. To sicer namerjajo socialisti, toda prazno je vsako stremljenje, ki nasprotuje naravnim lastnostim sveta. Prevelike namreč in premnoge so pri ljudeh razlike v naravnih lastnostih, nimajo vsi enake nadarjenosti ne spretnosti ne zdravja ne moči; nujni razliki teh okolnosti sam po sebi sledi neenak položaj. In to je popolnoma prikladno za korist zasebnikov in skupnosti; skupno življenje namreč potrebuje različne zmožnosti za opravljanje poslov in razne službe; in za opravljanje teh služb sili ljudi pred vsem vsakterega različno imetje.«
30.	»In kar se tiče telesnega dela, bi človek celo v stanu nedolžnosti ne bil brez dela; toda kar bi tedaj prostovoljno želel za razvedrilo duha, temu se je moral pozneje človek podvreči — da se pokori za greh — tako, da čuti njegovo težo in je k temu prisiljen od potrebe. »Prekleta bodi zemlja v tvojem delu, v trudu se boš od nje živel vse dni svojega življenja« (1 Moz 3, H).
31.	»In na podoben način ostale nadloge na zemlji ne bodo prenehale, ker so zle posledice greha trpke za prenašati, trde in težke in one nujno spremljajo človeka do zadnjega dneva življenja. Zato je trpljenje In bolest človeška usoda, in naj ljudje preskušajo in iščejo karkoli, takšnih neprilik z nobeno silo, z nobeno spretnostjo ne bodo mogli popolnoma iztrebiti iz človeške družbe. će pa kateri izjavljajo, da to zmorejo, če bednemu ljudstvu obetajo življenje, prosto vsake bolesti in težav, polno pokoja in vednega uživanja — potem isti nalagajo ljudem gorje in grade prevaro, ki se bo nekoč prevrgla v še večjo nesrečo kot je sedanja. Najboljše, kar storimo, je, da vzamemo človeško življenje kakršno je, obenem pa, kakor smo že omenili, iščemo drugod za težave primerne olajšave.«
Človeško srce je Bog tako ustvaril, da hrepeni po sreči, ki bi bila trajna in popolna. Vemo pa, da nobeden take sreče ne more imeti na zemlji. Prav zato je zapisal veliki sv. Avguštin besede: »Nemirno je človeško srce, dokler ne počiva v Bogu«, za katerega je ustvarjeno.«
Dvojni zmotni preroki nastopajo na svetu glede človekove sreče. Eni t. j. socialisti obetajo svojim somišljenikom nebesa že na zemlji. Seveda se bo to zgodilo v njihovi bodoči državi. »Svobodni hočemo biti kakor ptičke pod nebom; brezskrbno, vedro, v sladki harmoniji kakor njim naj nam poteka življenje.«
Na drugi strani je med ljudi, tudi med dobre katoliške delavce, zašel nekak turški fatum in odgovarja v svojih težavah:
Je že božja volja tako. Vsega zla ne boste nikoli spravili s svetil.
Zlato srednjo pot nas uči socialni papež Leon XIII., ko trdi, kako pogubonosno je varanje bednega delavca, če se mu vzbuja upanje, da bo že na tem svetu dosegel življenje brez vseh neprijetnosti in težav. Veliko težje in z večjo nevoljo trpi tisti, ki je v upanju razočaran. Boljša je resnica, čeprav kolje oči, kakor prevara; kakor je boljša operacija kot dolgotrajno trpljenje. Nemogoče je odpraviti neenakost med ljudmi, kakor je nemogoče odstraniti vse težave in vsako trpljenje po svetu.
Najboljše, kar storimo, je, da vzamemo človeško življenje tako, kakršno je, obenem pa iščemo drugod za težave in trpljenje primerne olajšave. Kar uči papež Leon XIII., nam potrdi tudi zdrava pamet. Naj nastane na svetu še tak napredek, vendar bo vedno nekaj nevednih ljudi in zato bodo potrebni učitelji, vedno bodo učenci in mojstri, bolniki in zdravniki. Ali naj vsi ti imajo enake pravice in dolžnosti? To je nemogoče. Tudi delo ostane. Eno lažje In drugo težje. Zato je navadno varanje, govoriti o popolni sreči na zemlji.
Na drugi strani pa ne smemo držati rok križem, rekoč: Je že božja volja tako. Kdor to trdi, dela Bogu samemu krivico. Bog dopušča nesrečo, trpljenje kot posledico izvirnega greha, nima pa nad tem dopadenja. Deloma je pa človek tudi sam kriv svoje nesreče. Kar velja o osebnem trpljenju, velja tem bolj o socialnih razmerah. Isto velja o krivičnem družabnem redu. Res je, da je uzakonjen. Toda zakoni so človeško delo. Kdor jih je napravil, jih enako more spremeniti ali odpraviti. In kdo drugi je kriv, če zakoni ne odgovarjajo duhu krščanske ljubezni, kakor ljudje, ki so jih napravili. Zanemarjali in prezirali so božjo postavo ljubezni in so si s tem sami spletli bič, ki jili zdaj tepe.
Zlo, ki je na svetu, je posledica greha, ki se ne da spraviti s sveta. Vera nam daje moč, da moremo trpljenje prenašati, daje nam sredstva, da moremo zlo in trpljenje ublažiti in mu vzeti ostrino.	x.
Sveti Vincencij
- oče ubogih
Svet časti može, ki so se dvignili nad povprečno splošnost množice; občuduje jih, strmi nad njihovimi deli in jih slavi; postal ja jim spomenike in z njihovimi imeni oslavlja ulice, trge, vasi in mesta. Tudi katoliška Cerkev ne odklanja take slave velikih
mož; še priporoča njih spomin. Prav zato razglasi tega ali onega za blaženega ali svetnika. Ta mesec bo ves katoliški svet obhajal spomin velikega dobrotnika revnih in zatiranih — sv. Vincencija Pavelskega.
Kaj je pač velikega storil? To ve najbolje njegova domovina Francija pa tudi ves ostali svet. V Parizu v Panteonu stoji njegov kip poleg kipov drugih velikih Francozov.
živel je v dobi, ko je divjala v Evropi tridesetletna vojna, ki je prinesla narodom toliko zla in bede. Tedaj je sv. Vincencij tako rekoč rešil milijone obubožanega francoskega ljudstva. V zahvalo za njegova dela mu je domovina vzdela naslov rešitelja domovine. Videl je vso revščino tedanjega časa, vedel je, da je ogrožena večna in časna blaginja množic. V dušo so se mu zasmilile te množice, za katere se ni nihče brigal. Zavzel se je zanje. Ustanovil je zavetišče za stare onemogle ljudi, otrokom je poskrbel za obstanek in jim nadomestil starše. Trajno delo sta njegovi dve ustanovi: družba misijonarjev in družba usmiljenih sester. Prvim je dal nalogo, skrbeti zlasti za dušni blagor ljudi; drugim je odkazal pred vsem telesna dela usmiljenja. Ne slavi ga zato samo francoski narod. Sv. Vincencij je bil univerzalen, katoliški, slavi ga ves svet. V vseh delih sveta delujejo njegovi misijonarji. Povsod najdete usmiljene sestre, ki se posvečajo strežbi bolnikov, sirot in onemoglih in nudijo pomoč in tolažbo.
Še danes se povsod čuti blagoslov njegovega dela. V njegovem duhu in pod njegovim varstvom so ustanovljene Vincencijeve konference, ki po mestih olajšajo mnogo bede. Sv. Vincencij je bil res oče ubogih in je še danes, kakor ga slavi cerkvena pesem. Ta naslov mu je priznala tudi katoliška Cerkev, ko ga je postavila za varuha in zaščitnika vsem drušU vom, ki kakorkoli delujejo v prid ubogih in zatiranih — skratka, društvom, ki se posvečujejo delom krščanske ljubezni.
Kako je tudi današnji čas potreben blagoslova sv. Vincencija! Saj je današnja doba tako podobni takratni-Koliko bede je danes na svetu, dušn® in telesne; treba je ljudi, ki bi delil1 kos kruha s potrebnimi, treba jih je; ki bi se vneto zavzeli za padle, da k1 jih dvignili, da bi one, ki so v nevarnosti, da padejo, rešili. Sv. Vincencij je klical laike, osebe svetnega stan11 na pomoč, da pomagajo reševati dn-še, prav kakor danes doni po svet11 klic sv. očeta na delo v Katoliški akciji. Revnim je preskrbel delo, da s° se mogli hraniti, in jih je nravn0 dvignil, kar je namen karitativnega dela. Kako srečnega se je čutil, če mogel potrebnemu kaj dobrega st°
riti. In pri tem, ko je delil telesne dobrote, je mislil na dušni blagor. Za to mu je šlo v prvi vrsti; paj pa ni bil pripravljen dati, da je le mogel Tešiti kako dušo. To je namen kršč. dobrodelnosti: s časnimi dobrinami se približati ljudem in jim pomagati reševati njihove duše.
Naj bi našel sv. Vincencij dosti posnemovalcev med našim ljudstvom!
Po svetu
Kulturnobojni načrti v Romuniji.
Romunska vlada namerava, kakor se čuje, odstraniti položaj, ki ga zavzema rimsko-katoliška Cerkev na Sed-mograškem. Od turških časov sem se imenuje samostojna organizacija katoličanov z latinsko besedo »status«. Od 1. 1556 imajo namreč katoličani odbor, ki je imel in ima nalogo skrbeti sredi med razkolniško okolico za zadeve katoličanov in jih ščititi. Po pariškem miru je Sedmograška pripadla Romuniji. Dejstvo je, da Romunija le nerada vidi katoliške podložnike. Kako naj torej uniči ta izjemni položaj katoličanov? Znano je, da se za vsako nasilno odredbo najdejo pravniki, ki skušajo dati nasilju zaželena pravno podlago in obliko. V tem primeru skuša neki iznajdljivi, najbrž od vlade naročeni pravnik podtakniti besedi «status» smisel »država«, da bi bil torej status (položaj, organizacija) katoličanov držaja v državi, kar pa ne sme biti. Vlada misli, da če pade ta status, bo katoliška Cerkev na Sedmograškem hničena. V zadnjem času se je zvedelo, da je vlada z 20. febr. ustavila Plače vsem katoliškim duhovnikom.
ZAPRTE DUHOVNE VAJE
v Lichtenth. zavodu v Ljubljani
V teku letošnjih šolskih počitnic se “odo v imenovanem zavodu vršili sledeči tečaji zaprtih duhovnih vaj:
, 1. Za učiteljice in uradnice od 14. Julija zvečer do 18. julija zjutraj. Prijaviti se je treba do konca junija. iPosebna vabila se letos ne bodo pokljala. Vabljene so ne le bivše zavodove gojenke, ampak vse, ki žele v duhovni samoti dati svoji duši novih Uloči.)
2. Za matere z dežele od 28. julija yečer do 1. avgusta zjutraj. Prijali se je treba do 15. julija, v 2. Za dekleta od 12. avgusta zve-ser do 16. avgusta zjutraj. Prijaviti ,e 3e treba do konca julija. — Po po-J'Ubi bo še en tečaj za dekleta v drugi ilovici avgusta.
Oskrbnina (hrana in stanovanje) duša za vse tri dni 100.— Din. prijave — ustmene in pismene — pojema vodstvo Lichtenthurnovega v°da v Ljubljani, Ambrožev trg.
Svetniška postopanja. Sv. kongregacija za obrede je izdala seznam, iz katerega zvemo, da se pripralja ali je v teku postopanje za 551 oseb za proglasitev blaženim ali svetnikom. Zastopani so vsi deli sveta: Afrika 8, Sev. Amerika 12, Sred. Amerika 2, Južna Amerika 21, Azija 24, Oceanija 2 in Evropa 482. Med evropskimi deželami pride na Nemčijo 6 postopanj, Avstrijo 1, Angleško 6, Belgijo 13, Čehoslovaško 1, Francijo 114, Švico 2, Irsko 3, Španijo 55, Holandsko 2, Italijo 271, Romunijo 1, Jugoslavijo 1, Portugalsko 2 in Poljsko 2. V 57 primerih gre za svetniško proglašenje, v 494 za proglašenje za blažene. V nekaterih primerih se vrši postopanje za več oseb skupaj. To so tako imenovana mučeniška postopanja. Nekatera postopanja segajo po svojih početkih še v 13. stoletje, 5 v
14.,	2 v 15., 25 v 16., 111 v 17., 110 v
18.,	247 v 19. in 49 v 20. stoletje. To je znamenje, da je Cerkev sveta da-
nes kakor nekdaj v začetku v apostolski dobi.
Irska. Te dni se vrši v Dublinu, glavnem mestu Irske, svetovni evharistični kongres. Irska republika ima komaj 3 milijone prebivalcev, glavno mesto Dublin jih ima 320 tisoč. Dežela je znana pod imenom »otok svetnikov«. Potem, ko je bila v 6. stol. pokristjanjena, je začela sama pošiljati množice svetih misijonarjev v pogansko Evropo. — Znani so nam tudi junaški boji Ircev za svobodo vere in naroda.
Katoliška akcija ni v lepih, prijetno donečih besedah. Katoliška akcija je v dejanju! Katoliška akcija zahteva celega človeka, celega kristjana! Po-lovičarji niso za Katoliško akcijo! Vojaki iz svinca niso za obrambo domovine, tudi polovičarji ne! Katoliška akcija je kakor vulkan, ki siplje iz sebe vedno nov ogenj, ogenj gorečnosti, ogenj delavnosti, ogenj ljubezni. Ta ogenj pa izvira v tabernaklju.
OTROŠKI
KOTIČEK
PIŠE STRIČEK MATIČEK
Litanije vseh svetnikov
Ali veste, kdaj se molijo litanije vseh svetnikov? Gotovo vemo, pravite. Slovenske litanije vseh svetnikov se molijo včasih ob nedeljah pri popoldanski božji službi, če ni kak poseben vzrok, da se molijo litanije Matere božje ali Srca Jezusovega. Posebno radi pa poslušamo ob prošnjih dneh ali pa pri procesiji sv. Marka, ko gospod molijo latinske litanije vseh svetnikov, še po poti domov ponavljamo:	»Sankte Petre,
sankte Pavle, ora pro nobis!«
Tako je z litanijami vseh svetnikov pri nas. Zdaj pa poslušajte, kako so onega leta, ko je bila v Južni Afriki pri črnih Kafrih velika suša, molili litanije vseh svetnikov mali Kafrčki.
Misijonar je govoril črnim malčkom o veliki suši, ki vlada v njihovi deželi. Naročal jim je, naj mnogo molijo, da ljubi Bog pošlje blagodejnega dežja. Mali Kafri niso šele premišljevali, ampak so se nemudoma odločili, da v procesiji poromajo k bližnji kapeli Matere božje, kakor so to videli ob prošnjih dneh, ko je misijonar tjakaj vodil procesijo. Jožek, ki je imel šele dobrih pet let, je začel peti litanije vseh svetnikov naprej. Toda nepričakovana težava! Na pamet z litanijami ni šlo dolgo. Pomagali so si z imeni svojih bratcev in sestric, toda tudi teh je zmanjkalo. Kaj zdaj? Jožek se je spomnil še nekaterih imen svetnikov, katerih podobice je hranil doma v škatljici, pa tudi vseh teh se ni mogel spomniti. Drugega izhoda ni bilo; zato so takole zaključili, in sicer zelo odločno in naglas. Jožek je slovesno zapel: »Vsi svetniki, ki ste še v moji škatljici« — in drugi malčki so odločno odpeli: »Prosite za nas!«
Kača v postelji
Mlad indijski misijonar pater Dominik se je vrnil po trudapolnem dnevnem potovanju ob sončnem zatonu na misijonsko postajo. že med večerno molitvijo se je moral boriti z dremavico. Vsak čas ga bo sladek sen zazibal v prijetne sanje. Zadovoljen in srečen kot je človek vedno, kadar izvrši težko delo, se je vlegel na revno ležišče. Ni se še dobro odel, ko začuti, da se je poleg njega pod odejo nekaj zganilo. Prestrašen skoči na noge in prižge luč. Kaj zagleda? V njegovi postelji se je zvijala velikanska kača, ki ji pravijo kobra.
Nezaželenega gosta je z vso previdnostjo odstranil. Misijonar si je štel v veliko srečo, da je nevarnosti še pravočasno utekel. Z veliko hvaležnostjo se je zahvaljeval angelu varihu. Kača kobra, ki se je ugnezdila v njegovo posteljo, je zelo strupena in je njen pik vedno smrten. Tudi ni ta kača boječa kot druge, da bi bežala, ampak človeka tudi kar sama popade, če ji na kakršenkoli način pride na pot.
Če spomin oslabi
Odrasli pogani, ki hočejo prejeti sv. krst, morajo prestati težko preskušnjo. Misijonar jih natanko spraša katekizem. Mlajši dečki in deklice in že večji fantje in dekleta, katerih spomin je še svež, pridejo k izpitu z veliko samozavestjo. In res na vsa vprašanja odgovarjajo točno in gladko, želja, prejeti sv. krst, jih je priganjala k temu, da so se katekizma tako natanko naučili.
Starejšim pa gre bolj trda. Spomin jih zapušča in v kratkem času si niso mogli do dobra prisvojiti vseh resnic, ki jih uči katekizem. Zato povedo včasih za odgovor
prav hude krive nauke. Tako na primer odgovori kdo na vprašanje:
»No, ali veš, koliko je Bogov?«
»Štirje, gospod pater.«
»Tako misliš? Kako se pa imenujejo?«
»Adam in Eva.«
»Kam boš pa po smrti šel: v pekel ali v nebesa?«
»V pekel, pater.«
»Zakaj ?«
»Zato, ker je tam Bog in njegovi svetniki in angeli.«
S temi, pravite, bi se pa še mi šli kosati. O, to pač! Vendar jim preveč zameriti ne smete, ker so že stari; imajo pa resno željo, postati kristjani in priti v nebesa in ne v pekel, čeprav pri izpitu imena zamešajo.
*
Za Jezusovo hišico. Striček je dobil za Jezusove tabernaklje za Afriko že precej darov. V zadnji številki niso bila imena objavljena. Darovalci naj stričku odpustijo, imena nekaterih darovalcev in darovalk je striček založil in zgubil. Saj Jezušček itak ve za njihova imena. On nič ne pozabi. Ni pa zgubil denarja, ampak ga bo poslal v Afriko. Darovali so še sledeči:
Vida Orožen, dijakinja, Celje 5 Din; Mi-helca Mav, Groblje 16, Tončka iz Celja 10, Kode Marica, Rodica 20 Din; I. odd. Lich-tenthurna 30; Vavpetič Franček, Tunjice 5; Gajšek Valter, Celje 10; Ernest Oberwal-der, Domžale 10; Katka in Stanka Letnar, Homec 10 Din.
UGANKARJI
Zadnja uganka pa ni bila težka. Rešitev se glasi: Misijonski dan v Grobljah. Pa tega misijonskega dneva ne bo 29. junija, kakor je bilo nameravano, ampak pozneje. Bo že objavljeno v Našem listu, da bodo lahko tudi otroci, ki so blizu Grobelj doma, prišli zraven. Uganko je pravilno rešilo 66 otrok. Izžrebani so bili in dobijo nagrado: Dragica Rebernik iz Stranj, Toman Jelena iz Moravč in Remic Jože iz Križa.
Rešili so še tile otroci: Slavka Langerholc, Stranje; Cotman Ivan, Jarše; Anton in Milena Smon, Ernest Oberwalder, Domžale; Minka šorn, Mihelca Stupica, Pod-rečje; Burja Val., Nožice; Karel, Stanko, Mici Šajn, Male Lašče; Remic Jože, Križ; Vaupotič Franček, Tunjice; Joško Majcen, Ihan; Julka Letnar, Vodice; Savinjšek Marijan, Kamnik; Francka in Pepca Koželj, Uršič Marica, Rebernik Dragica, iz Stranj; Bogomil Pavlič, Buč; Štefka Štefan, Kras-ce; Lukan Marija, Moste; Jožefa, Anica in Francka Uršič, Kregarjevo; Marica Kerč, Področje; Mici in Helena Cerar, škrjanče-vo; Francka Vider, Županje njive; Anton
Rode, Rudnik; Ančka in Ivanka Hrovat, Krašce; Marica Širca, Kamnik; Štefka Stegnar, Peče; Angela Stenko, Zg. Koseze; škrjanc Štefka, Duplica; Jančigaj Rado, Moravče; Kopač Janez, Češnjice; Urbanija Anton, Anica Orehek, Moravče; Kopač Janez, Češnjice; Novak Štefan, Prikrnica; Mimi in Joško Šarc, Vrba; Lonica in Jožica Jeraj, Turnše; Anica Janežič, Germ Danica, Podbevšek Pavla, Trampuž Boris, Grilj Minka, Toman Jelena, vsi iz Moravč; Vojska Ivanka, Dob; Julka in Ivan Beden, Vir; Franci Končan in Pepček škrabar, Domžale; Keržič Ivanka, Lichtenthum, II. odd.; Kati Hribar, Vir; Pergar Minka, Moravče; Koderman Franja, Prikemica; Benkovič Minka, Kamnik; Danica Cerar, Domžale; Katka in Stanka Letnar, Homec.

Zunaj poletje
v trgovini Senica v Domžalah pa novo blago.


Pri nakupu blaga za obleke
se Vam izplača vožnja v
ako pri tvrdki R. Miklauc nakupite blaga za Vas in za Vašo družino, kjer imate veliko izbiro modnih kamgamov in sukna za moške, finega svilenega, volnenega in pe-rilnega blaga za ženske obleke in plašče ter blaga za osebno in posteljno perilo po priznano nizkih cenah.
★
Ljubljano,
★
R. MIKLAUC »PRI ŠKOFU«
LJUBLJANA Lingarjeva ulica 3 Pred škofijo
Tvrdka obstoja že preko 60 let.
Ugodna prilika za varčevanje!
HRANILNICA IN POSOJILNICA
V KAMNIKU
REG. ZADRUGA Z NEOM. ZAVEZO
v svoji lastni hiši: Šutna, štev. 22.
(blizu postaje).
Sprejema hranilne vloge na knjižice in tekoči račun ter jih obrestuje najugodneje. Za mlade vlagatelje ima na razpolago domače hranilnike (šparovčke).
Vse davke plačuje posojilnica sama.
Daje posojila na vknjižbo, na poroštvo in tekoči račun pod ugodnimi pogoji.
Uradne nre: od 8 do 12 dopoldne in od 2 do 4 popoldne.