Poštnina plačana v gotovini MM.IATI-U ŠTEV. 9 • SEPTEMBER 1937 • LETO XI. šH§ 'pfcjr' * i§§ il m m L f *'?• V pr v M FRANC BAZELJ Fotoklub Ljubljano IGRA OB MORJU Priložena je mehko vezana ali v platno vezana knjiga (6 delov): Agnes Giinther, Dušica Rožamarija oskrbite nakup potrebnega bla-gazaobleke, plašče, površnike, zimske suknje in manufakture sploh pri znani solidni tvrdki Novak - Ljubljana Kongresni trg 15 (pri nunski cerkvij Dobro blago - Ogromna izbira in kljub vsemu znižane cene LJUBLJANSKI JESENSKI VELESEJEM OD 1 DO 12 SEPTEMBRA 1937 bo obsegal: Jubilejno razstavo slovenskega novinarstva. Etnografsko in misijonsko razstavo ,,Indija". Umetnostno razstavo slovenskih likovnih umetnikov. Razstavo „Materi za otroka" Zveze gospodinj v Ljubljani. Razstavo cvetlic Kluba ljubiteljev cvetlic v Ljubljani. Razstavo eksotičnih ribic in metuljev. Vzoren sadni vrt. Razstavo malih živali društva ,,Živalca". Živalski vrt Zoološkega društva v Ljubljani. Razstave industrijskih in obrtniških proizvodov, zlasti pohištva in stanovanjske opreme, radio-aparatov, živil, izdelkov male domače obrti, galanterije in tehničnih novosti. Tekmovanje harmonikarjev za prvenstvo Jugoslavije in prehodni pokal 1937/38, 12. septembra. Pestro zabavišče — variete s sijajnimi točkami artistov svetovnih odrov. 5O°/0 popust na železnicah za potovanje v Ljubljano od 27. avgusta do 12. septembra, povratek od 1. do 17. septembra. Hilli F LI DA mila sc7 prava polepševalna 1 sredstva! Bogata — Pena —no vpUva na nežno kozo poiepšuieio Kadi svoje izbrane sestavin P » poli in negujejo kozo ^ Obilni vonj “*®edVolgo občuti na kozi 9 ostanka m se s« mTla ELIDA IMLO<%von£ Naše nagrade za ugankarje Kakor smo obljubili, prinašamo v tej številki imena nagrajenih reševalcev ugank iz letošnjega prvega polletja. To so: Bračko Franc iz Litije, Bračko Ivan iz Ljubljane, Cilenšek Vitomir iz Maribora, črček Drago iz Ljubljane, Pirc Silva iz Celja, Pajkova Joža iz Št. Lovrenca, Podgoršek Andrej iz Stične, Rehberger Franjo iz Ljubljane, S p a n-ž e v Ernest iz Sv. Barbare v Halozah, Smole Franjo iz Kočevja, Temen t Anton iz Vitine, Iskra Erna iz Čakovca, J a z -bar Alojzij iz Pakraca, Kocijan Rudolf iz Maribora, Kri- stan Anton iz Zlatega polja, Kosi Mirko iz Maribora, Košir Stanko iz Novega mesta, Lipovšek Franjo iz Tržišča, Lešnik Ivan iz Studencev, M n r n Svetko iz Ljubljane, Mlinarič Franjo iz Maribora, Weber Justa iz Žalne, Vivod Rado iz Teharja, Z a m 1 i č Marijan iz Srdice in Firm Vlado iz Sp. Radvanja. Vsi nagrajenci dobe po eno lepo samoveznieo. Drugi reševalci, ki so dosegli potrebno polovico vseh mogočih točk in poslali rešitev vsaj trikrat, dobe po eno lepo knjigo iz naše založbe. Vse tiste reševalce, ki to pot niso dosegli dovolj točk, in tiste, ki rešitev doslej niso pošiljali, vabimo, da stopijo v naš krog. Lepa nagrada 1m> najlepše plačilo za njih trud poleg zabave, ki jo bodo imeli z reševanjem naših ugank. UREDNIŠTVO. Rešitev ugank iz sedme številke Dopolnilnica: Po slabi tovarišiji glava boli (18). Premikalnica: Caceres, Arcvalo, Bajadoz (12). Črkovnica: Začni v sredi in črtaj naokoli v v obratni smeri urinega kazalca: Pod vsakim grmom ne tiči zajec (6). Posetnica: Čevljarski vajenec (9). Izločilnimi: Hudobnega jezika se bolj boj kakor tatu (8). Magičen trikotnik: sirena, Ivana, rana, ena, na, a (9). Številnica: Svojo slabost zatiraj, a litje ne izrabljaj. Tako boš v življenju močan in spoštovan. Ključ: železničar, ltojevitost, piškur, Emona (8). Rešitev ugank iz osme številke Posetnica: Telovadni učitelj (8). Steber: Slama se rada vname (8). Dopolnilnica: Kdor seje proti vetru, bo malo žel (9). Magičen lik: metan, elita, Timav, ataka, naval (6). Črkovnica: Vrste uredi tako, da boš imel v prvi vodoravni vrsti začetek abecede (A—F). Potem boš bral v naslednjih navpičnih vrstah: Tudi slepa kura včasih zrno najde (10). Kraljev pohod: Človek se mora dostikrat samega sebe bolj bati, kakor drugih. Zlogovnica: Kanada, Drava, odvetnik, Rja-vina, sidro, iznajdba, množina, Nemec, omara, Golgota, Otokar, židovka, Emona, Lilija, Ili-jada (9). Uganke štev. 9 Črkovni ca. (8 točk.) 0 P I G M R E R REVAETMO ŽJSŠBOED ONAEODSK Posetnica. (10 točk.) Ivan Laj Štore Travnik Kaj je ta gospod po poklicu? Izločilnica. (6 točk.) Položnica, ponjava, zunanjost, nabor« nik, plima, Pctljura, zabava, cenilec, bala. Iz vsake besede vzemi po eno zemlje« pisno ime. Prve črke teh imen ti dajo spet zemljepisno ime. Magičen lik. (8 točk.) A A A A A A B B E E I K K N N O O O O R R R R T T 1. del celote; 2. novačenje; 3. jed; 4. dan v tednu; 5. japonski politik. Besede sc berejo enako v navpičnih in vodoravnih vrstah. Skrivalnica. (8 točk.) Studenec, distih, klepetulja, zakonec, košarica, zrnje, Salona, pojdem. Iz vsake besede vzemi tri zaporedne črke (iz prve samo dve) in sestavi iz njih pregovor. Dopolnilnica. (10 točk.) • la«a, m« »je, • 1 • • ec, sV * * »a, 1 • • aj, ž«l«, r*«r«, ••sel, • • • ava, s • • j . Namcstu pik vstavi prave črke. Iz njih sestavi pregovor. Računska uganka. Poldruga kokoš znese v poldrugem dnevu poldrugo jajce. Koliko jajc znese osem kokoši v šestih dneh? V kavarni. »Dajte mi kavo!* »Belo? Črno? Mokka? Kapucinca? Precejeno? Turško?* » Jezesmarija, dajte mi rajši čaj!> Točnost. «Pri vinski kaplji* so se hoteli gostje stepsti. Gostilničar se je bal, da bi mu ne poškodovali inventarja, ter je zakričal: «Stole in litre pustite pri miru! Pod pečjo so polena!* * /Ver/ sodiščem. «Torej priznavate, da ste vlomili v trgovino z. damskimi oblekami, /daj pa nam še pojasnite, zakaj ste v isto trgovino vlomili trikrat zaporedoma! «Prosim, tam sem izbral plesno obleko za svojo ženo in moral sem jo iti dvakrat premenjat!* * Literarna. Moliere je bil bolan. Brez njegove vednosti so poklicali k njemu zdravnika. «Zdravnik je prišel*, je javil sluga. «Reci mu, da ga ne morem sprejeti, ker sem bolan*, je naročil Moliere. e. Ona: «Vražji človek si, vsak Met moraš pokvariti. Zadnjič si padel o vodo, danes si pa pustil, da te je pičila osa.* * Upravičena skrb. seminarju in še ven na vrt pred univerzo. Sinje, bistre oči profesorja Milerja so se hudomušno smehljale. Poznal nais je po gumbih. Vedel je, da ne hodijo k njegovim seminarskim uram samo taki, ki gulijo kazensko pravo zavoljo samega ljubega izpita in rigo- roza, marveč tudi onaki, ki smo že to im ono izkusili in so nam anekdote o vseučiliških profesorjih znane prav tako, kakor različne bravure, ki se obravnavajo v seminarju kriminalistike. «Nu, vam jo pa poverili, je profesor Miler privolil. « I orej prvo uro, ko je Peterkoffer povedel svoje bruce v secirno dvorano, jih je poučil takole: Medicinec mora imeti tri vrline. Spreten mora hiti kakor veverica, gnusiti se mu ne sme nič, videti mora vise. Da vas preizkusim, je rekel Peterkoffer, in da prestanete krst pogumnih medicincev, storite, kakor bom storil jaz. Tu je skodela, polna sokrvice. Gnusoba, kajne? Prosim, pazite! Zdaj omočim kazalec v sokrvici in ga — glejte! — obliznem... Storite vsi za mano! ... Brr, študentom se je obračal želodec. Dekleta so bledela in se obračala k zidu. Večina je pobegnila iz dvorane. Nekaj topoglavih židovskih študentov je pa vendarle ubogalo profesorja. Groza, vam rečem, groza! ko je bila okrutna preizkušnja opravljena in ko so si medicinke iznova ordečila ličeca, izkratka, ko se je secirna dvorana spet napolnila, je Peterkoffer slonel za katedrom, in njegove oči so se lokavo bleščale: Kaj sem vam rekel! Študent medicine mora biti (spreten, nič so mu ne sme gnusiti in — tretjič! — študent medicine mora tudi izvrstno opazovati, mora vse videti. Te vrline pa, tako sem spoznal, ne premore nihče med vami. Sicer bi se ne bilo zgodilo, kakor se je. Res je, pomočil sem kazalec v sokrvico, toda vi bi bili morali opaziti, da sem namesto kazalca obliznil sredinec... Peterkoffer!» llahaha! je odmeval grohot po našem seminarju: sicer ne tako grmeče, kakor takrat v secirni dvorani na Dunaju, toda prisrčno. Ura je potekla. Zunaj je ginevalo poznopomladno popoldne. Semester se je Idi žal kraju. Pospravljali smo knjige, zaklepali omare. Profesor Miler se naenkrat domisli: «Da ne pozabim, jutri dopoldne ob devetih pojdemo na policijo. Predstavim vam nekaj kriminalnih tipov. Prav zadnji čas — to ste brali — so polovili nekaj ščuk. Predstavim vam morda tudi kralja žeparjev, njegovo prevzvišenost Ivana Kraljiča, če ga še niso izročili preiskovalnemu sodniku... Torej, zjutraj ob devetih pred policijsko upravo, pod rdečo svetilko v Petrinjski ulici. Brez akademske četrti! Ob devetih. Živel i!» Ta reč je obetala biti hudomušna in zanimiva. Kako Ivi ®e sicer bilo zbralo nad dvajset pravnikov in pravnic! Tako sončen dan, pa tako visoko število! Kdo Ivi le podvomil, da bo sestanek na policijski upi-avi potrata časa! Ljudje, ki so hiteli mimo «črljene lampe na Jelačičev trg, so nas pomilovalno ogledovali in vihali nosove: Kaj pa, kakšna nova klapa postopačev, gosposkih rokomavhov, žepnih tatov, da med njimi kar ni moči spoznati, kdo je detektiv in kdo falot. In vmes še dekleta... Bog z njimi, toliko je tega bilo po vojni v Zagrebu, da se nihče več še posmehnil ni. Neverjetno točno ob devetih jo je s prožnim korakom primahal profesor dr. Miler. Šli smo za njim kakor zvesta čreda, mimo stražnikov in detektivov, po stopnicah nekam v prvo nadstropje, v precej prostrano dvorano. Tam so bile klopi in mizice, vse lepo pripravljeno za predavanje ali celo kakor za razpravo. Nu, samo prah še ni bil pobrisan. Medtem ko smo izbirali prostore, se je sukal med nami e cunjo v rokah policijski sluga in je brisal tako vneto, da smo potem zadovoljni sedali na svoja mesta. Dva stražnika sta stala pri vratih in se smehljala kakor ciganček belemu kruhu, — z očmi sta pozorno sledila slugi — Iti preklemani biksar se je najbolj sukal okoli deklet. Treba je priznati, da je bi1 o med našimi tovarišicami dvoje, troje dosti zalih, ne še odcvetel ih punčar, — sluga jim je s cunjo tako pridno obrisoval sedeže in mizice pa poravnaval pompadure in aktovke, da so se mu v zadregi po vrsti namuznile. Profesor Miler je medtem že sedel za mizico na odru, dvignil je desnico: «Torej — kaj sem hotel reči — dame in gospodje, predstavil vam bom nekaj kriminalnih tipov, pogovarjal se bom z njimi, vprašanja lahko stavite tudi vi: kdo so, kako so zabredli v kriminal. In tako dalje. Motrite jih, pazite na njih kretnje in — nu, začnimo e predstavo!» Abdulah Ferizovič. Visok, nekoliko upognjen. Črnih oči, kljukastega nosu, debe'ih ustnic. Doma iz okolice Tuzle. V Sarajevu so je učil za natakarja. V vojni, ko še ni bil goden za puško, je začel tihotapiti tobak in še kaj. Po vojni je prišel v Zagreb. Peče kavo in vzdržuje zveze s kvartopirci, z žepnimi tatovi, s tihotapci, s prodajalci mamil. Vase zaprt, miren človek. Le ka- dar se napije, greši in je nasilen. I‘lud homoseksualec. «Zukaj?» čivkne kolegica Vlasta... Vsi smo se zasmejali. Abdulah Ferizovič pa je skomignil ,9 sključenima ramenoma, stisnil debeli ustnici in izpod izbočenega čela pomilovalno pogledal naivko, la zaključni prizor je bil edino zanimiv pri izpraševanju Abdulaha Ferllzoviča. Imbre Skok-Klupouh, doma blizu Moslavine, nezakonski sin viničarjeve hčerke. Toponc®, kalnih oči, nekoliko zmeden in slaboumen. Pri tem pa prekanjen za nagle tatvine in za skrivanje pred zasledovalci. Petkrat ali šestkrat so ga že izgnali v domovno občino. Vedno se vrača v Zagreb, vsakokrat po drugi poti, da pride ukrast vsaj klobaso ali hlebec kruha. Berači in ukrade, karkoli najde. Navadno ga zasačijo, a »e izmuzne in dirja po ulicah kakor preganjana žival. Zares, upehan je kakor živinče, ko ga nazadnje primejo. To mu je triumf in užitek. «Prekleti Imbre. skot neumni, ne moreš živeti brez Zagreba? ga potem okrcavajo stražniki in mu pretijo s pendreki. Imbre se jim umika z glavo, gleda kakor priklenjena ujeda, če jo plašiš z dlanjo nad glavo. Bolj ko mu grozijo, bolj se reži in h oh oče . «Odvedite!» veli profesor. «Kaj novega! «Trenutno nimamo na zalogi, magnifice! se izmuzne šef kriminalnega oddelka. «Morda Džeka Drakuliča? «Nu, pa Džeka Drakuliea.» Džek ali Jakov Duje Drakulič je pustolovec iz Splita. Gladko polizan, preživelo nasmehljan, oči namišljeno sanjave, roke drži vedno nekoliko od sebe, da se ob prvih njegovih besedah dvignejo k dobro premišljenim kretnjam,. «Velemožni, s čim vam morem biti na uslugo? — Ali pa: «Jako drago mi je in v čast mi je, spoštovana gospoda, da morem iz svojega bogatega življenja...* Kolosalno, epohalno, edinstveno, izven vsake sumnje, osobito, fino, sijajno, otmeno — — prebujini zaklad izbranih goaporskih besed se mu usiplje iz ust, v katerih se mu zoprno svetlika cel plot zlatih zob. Najrajši goljufa vdove in stare device. Pade — večni preganjanec — od nekod iz tujega sveta v beli Zagreb, kakor meteor. Nastani se v hotelu in je in pije na račun svojega grofovstva, baronstva ali lordstva. Včosi je samo direktor ali kapetan dolge plovbe. Sporoči po telefonu pozdrave ovdoveli gospe Oršičevi ali stari gospodični Cvijanovičevi, ki jo ima zaradi njene hranilne knjižice ali zaradi draguljev, zaradi pokojnine ali pa — oh, oh! — zaradi iskrene želje po sladkostih zakonskega stanu že nekaj časa na svoji črni listi. Prinaša ji. pozdrave iz tujine, morda od sorodnikov, morda od uglednih poslovnih tovarišev pokojnega moža, — karkoli. Povabi zapuščeno damo v hotel in ji dvori in jo zapeljuje. Pa gospod grof sem in gospod grof tja, dokler se ne preseli k njej, potem jo oskube do zadnjega groša in do zadnje broše, če ga prej ne potegnejo detektivi izpod svilenih odej zakonske postelje. — — «Magnifice, spoštovana gospoda, akademičarji in akademičarke, kolegi in kolegice, to mi je v krvi. Sem potomec starega dalmatinskega plemstva, sem sin juga in morja, duh moj je živahen, okreten, zato...» — «Amin!» napravi čezenj križ profesor Miler in mu odmahne z desnico kakor hud oficir rekrutu: Ab-treten! «Kaj pa dekleta? Deklet ne bomo nič vide!i?» zaupno vpraša študent, ki vedno sili profesorju za petami. «Da.nes ne, morda prihodnjič! odreže profesor, ki je pametno presodil: tudi prihodnjič, za konec semestra, bo udeležba dobra, pa naj bo vročina še hujša ko danes, samo če se predstavijo dekleta z ulice. «Sacre bleu!» se je nato skoraj prav zares razhudil profesor. «Nimate res nič novega? Nič originalnega? Kaj pu potem ta p iška ra la po listih trobijo senzacije!* «Nimamo, magnifice*, je šef kriminala odvzdignil roke od trebuha, «Reporterjem pač nastopajo prvi pasji dnevi, pa je muha dobra za sloma!* — Potem kakor da se je v zadregi spomnil: «Kaj pa kralja žeparjev ste tej gospodi že predstavili, Ivana Kraljiča?* «Kralja žeparjev? Saj res! Sem z njim!* «Sem že tu!» se je veselo oglasil slavni «kralj* Kraljič. Pogledali smo proti vratom — tam sta se še smehljala oba policaja, da so se jima svetili zobje pod mastnimi črnimi brki. Med njima pa je stal oni, ki je prej ob našem prihodu s cunjo brisal prah |K> klopeh in po mizah. Lej ga! Mar ni policijski sluga? Prekle-mano zijalo, kako .se je predrznil prej dekletom nasmi-hovati, tat prežgani! No, dekletom je očitno naenkrat prav, da je vsaj kralj žeparjev, samo da ni preprost policijski sluga. Kar voljneje »o ga gledale, ko je poskočil na oder pa naravnost k profesorju Milerju. «Ponižno se klanjam, magnifice, veleučeni!* se je usločil in na dostojno daljavo ponujal profesorju desnico. V levici pa je še držal cunjo, s katero je prej brisal prah. Zdaj jo je imel povezano v nekakšno culico. «Torej — visokost!* je vzvišeno povzel besedo profesor Miler. «Predragi gospod Kraljič, odstopam vam svoje mesto. Prosim, magnifice, povejte nam vi kaj iz svoje veleobsežne prakse.* «]ako rad, veleučeni!* — Pristopil je k mizici na odru, fino je e tremi prsti držal culico in jo rahlo spustil na mizo, da je malce zažvenketalo. Potem je po profesorski navadi nekoliko podrgnil dlan ob dlan, pomencal z rokama, pogledal proti stropu, kakor da z neba priziva navdihuj en ja. Nato pa: «Moje (lične dame in gospodje, pred pričetkom svojih izvajanj bi vas rad na nekaj opozoril. Morda česa pogrešate...» «To, to!» je hitro pritrdil profesor Miler. « Poglej te po žepih in torbah! Tu smo sredi kriminala...* Jeli smo brskati po žepih, dekleta brž z nosovi v svoje ročne torbice in v aktovke. Grom in strela, temu je manjkal žepni robec, drugemu ključi, tretjemu listnica (bila je seveda prazna, a vendarle — listnica!). Dekleta so ščebetala kakor vrabulje in so zavreščala, ker so tudi njim izginili ne samo robčki in ruž in puder, marveč drobne denarnice, v katerih je pa resnično bilo nekaj soldov. Nebeška prikazen, kako se je to le moglo zgoditi? Spogledovali smo se, se vprašujoče ozrli v profesorja, ki se je samo ©mehljal, in se tiho srdili nad preklicanim kalinom Kraljičem. Ta figura stoji za mizo na odru in se nam posmehuje — zloglasni kriminalni tip — rednim slušateljem in slušateljicam pravne fakultete! Reži se nam vpričo našega učenega profesorja. Čemu je to podobno? Naenkrat, kakor bi odrezal, se je kralj žeparjev nehal režati. Kakor čarodej previdno je razvezoval culico. In kakor da kani napraviti dražbo, je dvignil šop ključkov: «Čigavi so?» « M oj i!» je hlastnil akademik iz prve klopi. «In tale doza z rjavim pudrom? Gotovo vaša, gospodična brinetka? Slavko Smolej Lastni portret Fotoklub Ljubljana.* «Da», je sramežljivo priznala lepotica, okoli katere se je hudir prej najbolj smukal in je zdaj zardela do ušes. «Pa tale listnica? Kdo bi verjel, da jo premorete!* se je obešenjaško namuznil Kraljic. «P repo ved uj em si vaše opazke!* je zarohnel študent, doma iz Vojvodine. «No, no, no, le nič razburjenja, saj nisem pošnofal vanjo!» ga je vljudno pomiril olikani kralj žeparjev ... Domala četrt ure je trajala ta ljubezniva zastonjska dražbica dokler niso prišli spet vsi pokradeni predmeti v roke lastnikov in lastnic. Jaz sem si zaman ves ta čas p reti p aval žepe: pri moji veri, meni pa ta čudoviti zmikavt ni mogel nič ukrasti. Hvala Bogu: ni se mu zdelo vredno seči do mene.. . Dvomil pa nisem več, da nam je profesor vso to zabavo imenitno pripravil. Profesor Miler je prekinil zadrege in presenečenja: «Kar povejte nam, Kraljič, lepo po pravici, kako delujete v svoji praksi.» «Jako rad, magnifice! Imam tovariše po vsej mili domovini. Na sejme hodimo, na proščenja, kjerkoli se da napraviti gneča. Postavim, trije, štirje prežimo v nedeljo popoldne na Jelačičevem trgu. Ljudje hočejo v Maksimir ali k nogometu. Čakajo na tramvaj. Enojka se bliža, zdaj bo naval. Pomignem tovarišem z očmi, pritisnemo k tramvaju, da je zmeda. Rinemo naprej. Operiramo, kar se da, z desnico in levico. Pritisnemo skozi tramvaj. In ko smo opravili, kliknem dogovorjeno znamenje: Amerika!... Razgubimo se hitro Vsak svojo pot. Potem se znajdemo v Vlaški ulici. Razdelim plen... To je vsa naša umetnost.» « Amerika!* je zdajci kliknil profesor Miler. «Kome-dija naj bo za danes končana.* Kralj žeparjev Ivan Kraljič se je priklanjal gospodičnam in slavni gospodi. Zaman. Nismo mu ploskali. Pri vratih sta ga vzela v varstvo oba nasmejana stražnika. Profesor Miler pa je še malo postal, kakor da se hoče nečesa domisliti. Potem je rekel: «Kaj sem vam pravil včeraj o profesorju Peter-kofferju in njegovih brucih? E, moja slavna gospoda, tudi jurist mora imeti poleg vseh drugih vrlin poglavitno: da se sam ne da okrasti, če hoče kdaj soditi kraljem žeparjev!* Karel Čapek: \s MISLI O DRŽAVLJANSKI VOJNI DRŽAVLJANSKA VOJNA: Hura! V imenu naroda bomo iztrebili same sebe. ZMAGA: Tristo tisoč pobitih političnih nasprotnikov. O, to je velik narodni uspeh! NARODNI USPEH: Naše hrabre (ujske legije so /, zanosom premagale strahopetne črede naših domačih sovražnikov. AVTARKIJA: Ne prelivajte svoje krvi proti tujcem! Bojujte se doma! NAROD: Narod so samo tisti, ki se bore pod našim poveljstvom. PRIZNANJE: Vojaki! Storili ste vse, kar ste mogli storiti za veličino svojega naroda. Ostala ga je samo še polovica. PRED BITKO: Vojaki! Streljajte v svoje brate! Domovina pričakuje to od vas! OSVOJEVALEC: Čeprav bodo same razvaline, samo da bodo moje. POROČILO Z BOJIŠČA: Naša zmaga še ni popolna. Večina naših državljanov še ni pobita. DNEVNI UKAZ: Samo udarite! V lastno meso človek najlaže zadene! GENERAL: Hvala Bogu, tu. nas vsaj ne ovira nikakršno mednarodno pravo. POVELJNIK: Zakoni človečnnstvn? To pomeni vendar vmešavanje v naše notranje zadeve. Kako se je izkazalo moderno orožje : v španski vojni Angleški list «Daily Tclegraph* je prinesel o tem članek, v katerem pravi, da v prvi dobi španske vojne, ki je trajala nekako od junija do novembra, moderno vojno orožje ni imelo nobene posebne vloge. Medsebojni boji, ki so bili v tej dobi še španski, niso pokazali nikakršnih novih načinov bojevanja. Hitre zmage uporniške vojske nad miličniki je treba v prvih mesecih državljanske vojne pač pripisati njeni dobri organizaciji in odločnosti. Tu se je pokazalo, da dobro organizirana vojska lahko premaga petkrat večjo neorganizirano V drugi fazi španske državljanske vojne, ki se je začela z obrambo pred Madridom, je vladna vojska v veliki meri napredovala, kar se tiče reda in bojne zagrizenosti. Odtlej pa razpolagata obe strani s pomočjo inozemstva z najmodernejšim bojnim orožjem. In kakšne izkušnje sta s tem orožjem imeli? Letalstvo je vsekako odreklo. Res je prizadelo mnoge škode prebivalstvu, zlasti v večjih mestih, toda kadar je bilo treba razbiti pomembne vojaške objekte, ni bilo dovolj učinkovito. Letalske bombe so le malokdaj zadele v svoj cilj. Razen tega trajajo letalski napadi za razliko od topniškega le nekaj minut, lahko je pa tudi letalo opaziti i.n se časih tudi ubraniti pred njim. Pri teh napadih so mnogokrat trpeli madridski prebivalci, toda večjega vojnega učinka ti napadi niso imeli. Velika hitrost nekaterih letal je tudi onemogočala natančno merjenje pri obmetavanju z bombami. Prav preveč se niso izkazali tudi topovi proti letalom. Vojni strokovnjaki so imeli prej o njih dosti boljše mnenje, število sestreljenih letal je dokaj majhno. Tudi tanki niso delali tako, kakor so od njih pričakovali. Uporniki uporabljajo dve vrsti tankov: manjše, toda zelo hitre, ki imajo samo dva človeka za posadko, razen tega pa še lahko strojnico. Drugi tanki so srednjeveliki, počasnejši in imajo težko strojnico. Mali tank je tako hiter — saj predrvi do 60 km na uro — da ga topovi malokdaj zadenejo. Toda vladni vojaki so hitro odkrili, kako se dajo ti tanki uničiti ali ujeti. Okoli svojih postojank so napravili široke, nizke rove s strmimi stenami, ki imajo še posebne ostrine, tako da se mali tank, ki je padel vanje, ne more več izvleči. Za direkten napad je torej primernejši večji tank. Oba pa imata zelo pomembno pomanjkljivost: nista dovolj zavarovana od spodaj in redno se dogaja, da se ti tanki razbijejo, če pridejo na ročne granate. Nekaj eksplozij granat je dovolj, da je tank brez moči. Uporablja se pa tudi večja vrsta tankov z avtomatskim topom in strojnico. Toda tudi proti tem tankom so našli učinkovito sredstvo. Vojak se približa tanku, ga polije s petrolejem in zažge. Posadka se mora zadušiti ali pa vdati. Na ta način so zajeli že precej tankov. Na osnovi dosedanjih izkušenj v španski vojni se lahko reče, da je v zraku zmagovalno napadalno orožje proti obrambnemu (protiletalskim topovom in lovskim letalom), na suhem pa zmaguje obrambno orožje nad napadalnim, kakor je bilo to tudi v svetovni vojni. Če sta obe vojni stranki enako močni, če imata enako dobro moralo, močno topništvo in dobro poveljstvo, potem odloča o poslednjem koncu spretnost, ki pa je plod dolgotrajnega boja v rovih. č. Fr. Herceg - Iv. Vuk: JU •i*nxe — LEV, častitljiv starček z redko grivo, je stopil na predsedniško mesto. Nataknil si je naočnike in nekaj iskal med akti, ki so ležali pred njim. Nato je rekel: »Preiskovalni odbor živalskega par- lamenta nadaljuje svojo sejo. Ima morda še kdo kaj pripomniti? SOVA: Omenila sem v svojem referatu in dokazala, da je človeško pleme nesposobno in nevredno, da bi še nadalje opravljalo delo, ki mu ga je usoda odkazala. Prepričana sem, da je tako s stališča človeštva, kakor tudi s stališča živalstva življenjsko vprašanje, ali naj človek še za naprej gospoduje. Ta pravica se mu mora vzeti in seveda čimprej, ker je velika nevarnost, da bo pognal svet v nesrečo, ki se ne bo dala več popraviti. Spoštovani avditorij! Novega nisem nič povedala, kajti celo v Mojzesovih knjigah je zapisano: .Mišljenje in stremljenje človeškega srca je zlobno že od mladosti' — čeprav je bil sam Mojzes tudi človek ...» PES: «To so revolucionarne ideje — protestiram! Človek je naš zakoniti gospodar in vladar!* SOVA: »Brezpogojna in nerazsodna privrženost, ki veže velecenjenega psa na človeka, seveda nekoliko moti njegov jasni pogled. Sicer bi vedel, da ni človek zakoniti gospodar in vladar živali, ampak narava, torej Bog. Človeku je dana samo posvetna oblast.* PES: «Bog ga je ustvaril po svoji podobi!* SRNA: «In nas? Ali nas ni ustvaril Bog?) PES: «Tudi tebe je ustvaril Bog, samo ne po svoji podobi.) (Veselost.) OPICA: «Da le psa ni sram! Takšno hlapčevstvo!) PES: »Vi, nasprotnik človeka? Tn vendar ste z njim v sorodu!) OPICA: «To trdijo samo ljudje. Me opice ne vemo nič o tem!) KONJ: »Tudi bi ne bilo pametno, ko bi se bahale s takšnim sorodstvom. Človek je uvedel hlapčevstvo in ga povsod izvaja.) OREL: »Nikoli ni imel nobenega pojma o svobodi!) PES: »Kaj besedujete!... Mar se ni že zadosti boril za svobodo?) OREL: «Da, pa vedno samo za svoje koristi. Borci za svobodo hočejo zasužnjiti druge borce za svobodo. Kje je potem svoboda?) PAPIGA: «če človek vzljubi kakšno ptico zaradi njenega pestrega perja ali lepega petja, ji izkaže svojo ljubezen tako, da jo zasužnji za vse življenje. Povejte, ali imajo ljudje sploh srce v prsih?) LEV-predsednik: «Prosim gospodo, naj ne uhaja na stranska pota in iz okvira dnevnega reda. Pozivam cenjene odbornike, da svoje stališče kolikor mogoče na kratko precizirajo! Tiger ima besedo!) TIGER: «Ljudje niso vredni, da bi gospodovali nad nami. To so krvoločni trinogi in morilci!) PES: «Zanimivo! Kaj pa razume spoštovani tiger pod be edo ,morilci*?) TIGER: »Če koga ubijem, ne da bi ga mogel pojesti, sem morilec.) KROKODIL: »Resnično! Človek mori iz gole krvoločnosti!) GAD: »Pa še zelo zahrbten je!» LEV-predsednik: «Po vrsti, če smem prositi. Na podlagi česa označuje zelo spoštovani krokodil človeka za krvoločnega?) KROKODIL: »Človek mesari tudi svoje lastno pleme. Mi krokodili tega nikdar ne delamo.) GAD: «Tn zahrbten je, kakor sem že rekel! Mori celo speče s strupenimi plini. Nobena kača ne piči spečega.) PES: »Če človek to dela, izvaja samo svoje vladarske pravice. Nazadnje je on vendarle gospodar stvarstva!) MAČKA: «Čeden gospodar, ki niti samega sebe ne more krotiti. Zakaj ko bi to mogel in znal, bi njegovo življenje ne bilo neprestana zmeda in pekel. Na zemlji se godi samo to, kar človek hoče, ali on sam ne ve, kaj bi rad.) LASTOVKA: »Vse pozna samo teoretično. V praksi je omahljiv in odvisen od samih slučajev. Odkar stoji svet, živi v zakonski skupnosti, vendar so med njimi redki dobri zakoni. Ti so samo pri ptičih.) LEV-predsednik: »Prosim, samo ne z dnevnega reda! Čebela ima besedo!) ČEBELA: «Izvajanja mojih predgovornikov, ki jih nikakor ne podcenjujem, so pač podala psihološki pregled človeka, niso pa osvetlila njegove vladarske sposobnosti. Jaz za svojo osebo mislim, da je važnejše od vsega drugega to, da konstatiram resničnost in dejstvo, da človek, ki si je zadal nalogo, da organizira svet, razpolaga z mnogo manjšo državno sposobnostjo ko živali. Me žuželke na primer smo si že pred tisočletji uredile obliko naše države in ta oblika se je vse do dandanes izkazala za najboljšo. Ljudje pa na tem polju poizkušajo vse mogoče načine in ne morejo iz neprestanih nemirov, diktatur in zmed nikamor. Res ne vem, kako bi mogla soglašati z zelo spoštovanim mnenjem, ki ga izraža pes, da bi človeka priznavala za svojega kralja, ko on umetnost vladanja tako slabo pozna.) MRAVLJA: »Cenjeni avditorij! Pridružil jem se mnenju svoje predgovornice in samo še pripominjam, da je človek glede gospodarstva strašno neveden. Me mravlje poznamo zakone produkcije in konzuina, a v človeški družbi vladajo na tem polju strašne zmede in anarhija. So kraji, kjer ljudje umirajo od lakote, drugod se pa zopet življenjske potrebščine uničujejo, ker jih je preveč in bi. kakor pravijo, .pokvarile cene*, pa jih zato, da bi .ohranili cene*, uničujejo... S stališča ljudskega gospodarstva je to sramota!) HRČEK: «Človek je grabežljiv, zato pa tako gospodari!) PES: »Naj nam hrček obrazloži, kaj je to grabežljivost!) GLASOVI: «Čujmo, čujmo!) HRČEK: »Rad obogatim znanje cenjenega psa o ljudskem gospodarstvu. Torej: če si zbiram živila za zimo, je to modrost, ko bi pa pri tem druge oviral in jim tega ne pustil, bi bila to grabežljivost!) PES: «Vse to me ne zanima. Ali to vem, da je človeštvo prineslo svetu civilizacijo!) SOVA: »Nihče ne taji, da je usoda človeka obdarila z neverjetnimi duševnimi sposobnostmi. Da pa človeštvo teh sposobnosti 7ie zna uporabljati v svojo korist, ni kriva usoda. Kaj bi pa velecenjeni gospod pes rad s civilizacijo? Grozote, beda, sovraštvo besni po vsem civiliziranem svetu ...) PES: »Priznam, da je borbeni človekov duh prizadejal že mnogo zla. To pa zato, ker človek ceni svojo čast bolj kakor svoje življenje...) (Veselost pri hijenah.) BIK: »Svojo čast? Kakor hitro je v boju, mu ni nič nujnejšega, kakor da se čimprej znebi ostankov svoje časti. Ni njegov bojevni duh tisto, kar je slabo, ampak to, da je človek naj-podlejši bojevnik pod soncem.) PES: »Bik, hov, hov, bik je bolj nobel.) BIK: »Da, tudi mi biki smo bojevite nature. Toda pri nas gre bik na bika. Krav in telet se ne dotaknemo — razumeš!) JELEN: »Bravo! Čujte! Čujte!) BIK: »Da, tudi mi biki smo bojevite skuje, smrt in pogubo tudi ženam in otrokom.) ŠKRJANČEK: «škandal je, kako zlorabljajo letanje! Dvignejo se v zrak, da odondod mečejo na glave svojih soljudi razstreliva! Tfu!) LISICA: «In temu pravijo junaštvo in slava!) SOVA: »Zavest, da so prizadejali drugim žalost in bedo, jih navdaja s ponosom. Čim večjo bedo kdo prizadene, tem večjo veljavo ima.) SLON: »Cenjeni avditorij! Tvarino, ki smo jo po nalogu našega poslanstva predelali, predložimo z referatom na na j višje, na najsvete jše mesto. Ta naš referat naj se končava s prošnjo, da se človeštvu, ki po našem prepričanju ni več zmožno ustvariti nekaj dobrega, ki ni zmožno več logično misliti in delati, ampak spravlja sebe in s tem tudi nas v pogubo, da se temu človeštvu odvzame gospodstvo sveta. V tem, mislim, smo si vsi edini. Po vsem, kar smo slišali in ugotovili, bi k naši resoluciji predlagal še tole: Prosili bomo na naj viš jem mestu, da se gospodstvo sveta prenese na nas, živali!) (Burno ploskanje.) Ne bo to nobena novost, ampak samo vrnitev v prvotnost. Saj se je človek pojavil že precej pozno, dotlej pa je bilo žezlo v rokah živali. Po vseh izkušnjah, ki smo jih zbrali, je naš predlog na vsak način utemeljen in pravilen. Dobro vem in sem prepričan. da bo teklo življenje na zemlji v veliko večjem redu, če bodo namesto človeških postav veljale zopet postave pragozda in narave. (Splošno pritrjevanje.) LEV-predsednik: «Vprašam gospode svetovalce in senatorje, ali sprejmejo predlog gospoda slona z njegovim dodatkom. Gospoda, ki glasujejo za predlog, naj vstanejo!) (Vse ostane, samo pes obsedi.) LEV-predsednik: «Predlog je sprejet z vsemi glasovi proti enemu. In tako, gospoda, ker je ura že nekoliko pozna, prekinem sejo do jutri.) W. v. Scholz: ICc^c/ \ jev veliko več kakor katerokoli druga država na svetu. p Hofman. Iz letala razkladajo tovor za eno izmed oporišč, ki jih je dala sovjetska vlada napraviti v svojih polarnih pokrajinah in ki so velikega pomena pri letalskem prodiranju na sever LEON BLUM O ZAKONU Kar je postal Leon Blum francoski predsednik vlade, je njegova knjiga «() zakonu*, ki jo je napisal pred petindvajsetimi leti, doživela novo vstajenje. Zdaj so jo prevedli tudi na angleško. Redko je. da bi dajal predsednik vlade svojim državljanom nasvete o stvareh srca in da bi jih učil precej svobodnega življenja. V Angliji bodo gotovo zelo ostro obsodili Blumove poglede, kljub visokemu položaju, ki ga ima pisatelj knjige. Po Blumu je zakon zlo, če se ne sklene ob pravem času. Zakon je primeren določenim moškim in določenim ženskam v določeni dobi njih življenja, ne pa za vse ljudi brez izjeme in ob vsakem času. V mladosti so moški in ženske nagnjeni k poligamiji iu postanejo šele pozneje monogami. Dva mlada človeka utegneta zdrkniti torej v nesrečo, če se vzameta, preden ju mine volja za izpremembami in preden se v njiju ne razvije zmisel za trajnost. Ta čas ustaljenosti nastane pri ženi okoli 30. leta, pri moškem pa pet let pozneje. Zato se prav za prav pred temi leti ne bi biio treba ženiti in možiti. Blum trdi. da še nikoli ni videl, da bi se bil izrazit ljubezenski zakon srečno razvijal. Ljubezen ne more dolgo trajati, zakon pa se sklepa prav zaradi tega, da bi dolgo trajal. Sicer pa niti praktični, računski zakoni niso dosti boljši, če se ne sklepajo na skupnosti okusa in temperamenta, ampak samo na socialnem in finančnem položaju obeh zakoncev. Dober zakon, pravi Blum. ki ne dopušča trditve, da so tudi popolni zakoni, je tisti, ki daje prijetno življenje. V večini zakonov počiva mir na nekakšnem diplomatskem paktu; to je mir, ki je sklenjen po bojih. Taki zakoni so samo nepomembna formalnost, in ta naj bi prikrila ničevnost življenja, ki je izgubilo ves svoj zmisel. Mnogo nesreč bi ne bilo, misli Blum, če bi moški in ženska, preden se vzameta, počakala na tista leta, ko človek hrepeni po miru. Leon Blum, ki se je pred tremi leti drugič oženil, jc posvetil knjigo svoji prvi ženi, da bi pokazal, da mu je ni narekovalo nobeno razočaranje v ljubezni in nobeno sovraštvo, saj je o njem znano, da je bil v prvem zakonu zelo zadovoljen. O zakonu je izdala naša založba obširno knjigo znanega ameriškega sociologa B. Macfaddena. Knjiga se imenuje «Mo/. in zakon* in obravnava res na strokovnjaški način vsa vprašanja, ki so v zvezi z življenjem pred zakonom in v njem. Tu bo vsakdo, pa naj bo že mlad ali odrasel, moški ali ženska, lahko našel marsikaj, kar mu bo pomagalo in koristilo v življenju. Knjiga stane za naročnice in naročnike samo 15 dinarjev in se dobi pri naši upravi. Kliko nalivajo tekoče jeklo iz plavža v kadi različnih oblik, kjer se jeklo strdi o kose. Moderna električna stiskalnica, ki ima opravka z mrzlim jeklom in je razmeroma najbolj varna. Takšna stiskalnica izdela na leto 250.000 ton jekla. Avtomatičen rezalnik jeklenih plošč, ki naredi na minuto po 40 rezov, in sicer natanko o obliki, na katero je naravnan. Dr. J. S. Rouček: Vojna konjunktura ameriških jeklarn Združene države imajo v svoji jeklar« ski industriji zdaj nepričakovano ugodno konjunkturo, čeprav stoje pred vrati njih tvornic milijoni brezposelnih in čeprav se zaganja val neprestanih stavk od ene« ga do drugega konca Amerike. Zadnje leto so poskočile delnice jeklarske dru« žbc na dvojno vrednost. Pisarna, ki spre« jema delavce, sc pritožuje,da ni zadosti kvalificiranih delavcev, ki jih potrebuje težka jeklarska industrija. Evropsko oboroževanje je spravilo nje kolesa v tek. Po vsej Ameriki močno povprašujejo po jeklu, ki se v prcoblo« ženah ladjah prevaža v Evropo. Dne 11. marca letošnjega leta je prišel promet na newyorški postaji čisto iz reda, saj je stalo ondi 4000 voz, naloženih z jeklom, ki so bili namenjeni za neko evropsko državo. Prav tako se godi že nekaj časa v Los Angelesu, v glavnem kalifornij« skem pristanišču. Staro rabljeno železo in jeklo sc kopičita tam v cele gore in čakata na prazne ladje, da ga odpeljejo v Evropo. Železnice so morale ustaviti prevoz starega železa v Los Angeles, do« klcr ne bodo ondi nagrmadene zaloge pospravljene. Za jeklo in železo tam ni več prostora. Kako nenaden in popoln je ta pre« obrat! Še pred letom dni je bila večina železniških družb pred polomom in njih ravnateljstva so prosila za rešilno poso« jilo. Zdaj se je pa prevoz tako razmah« nil, da odklanjajo železnice naročila. Za prevoz vse te množine jekla im železa, ki ga v Ameriki kupujejo' Anglija, Pran« cija, Nemčija in Italija, ni zadosti vo« zov. Vojna napetost v Evropi je torej po« živila konjunkturo težke industrije Zdru« Ženih držav. Njej je uspelo to, kar ni uspelo Roosvcltovi smotrni politiki, da bi podprl jeklarsko in železarsko industrijo, politiki, ki je ravnala po znanem načelu, da je treba za obnovo blaginje izpred vsega dvigniti najtežjo industrijo, to je jeklarsko industrijo. Lahko bi rekli, da je ameriška civili« zacija zgrajena na jeklu. Po uradnih po« datkih uporablja vsaka ameriška rodbina poprečno po 600 liber jekla. Dandanašnji Američan potuje po železnici v jeklenem vozu ali se pa vozi v jeklenem avtomo« bilu. Velika in mala mesta se grade zme« rom bolj iz jekla. Farme vseh držav ima« jo vedno več jeklenih strojev. Izkratka, Amerika je zgrajena ha jeklu. Če pogledamo na zemljevid, vidimo, da je ognjišče jeklarske industrije okoli ve« likih jezer na severovzhodu Združenih držav. Njeno središče je Pittsburg, kjer sc pridela malone četrtina vsega jekla, kolikor ga izdelajo ameriške tvornicc. Nadaljnja središča železarske industrije so Chicago, Gary ob Michiganskem je« zeru, Philadelphia in Birmingham v dr« žavi Alabama. Tanjše jeklene plošče se dobavljajo o zvitkih, kar opravljajo takšnile stroji, ki imajo veliko kapaciteto. Vsak kos jekla mora iti skozi kopel žveplene kisiine, da ostane potem na površju čist in lesketajoč in da ne oksidira. Vse ameriške jeklarne so prav v bli« žin.i premogovnikov. Druga njih prednost je pa ta, da niso daleč od velikih jezer, po katerih je prevoz veliko cenejši ka« kor po železnici. Z razvojem ameriških jeklarn so zdru« žena svetovnoznana imena največjih in* dustrijskih mogotcev USA. Prvi izmed njih je Andrevv Carnegie, ki se je pred 100 leti rodil na Škotskem in je prišel s 13. letom v Ameriko. Pred letom 1000. je imel Carnegie skupaj s Ch. M. Schwa« bom veliko omrežje rudnikov, železnic in ladijskih prog. Njun tekmec je bil J. P. Morgan. Po dolgoletnem boju je na« poslcd izdelal Morgan načrt za združitev obeh tekmujočih družb. Leta 1901. je po« kupil Morganov sindikat za 28 milijonov dolarjev delnic, ki jih je potem prodal za trojno ceno. Carnegie in njegovi dru« žabniki so dobili za 492 milijonov dolar« jev delnic nove družbe. Tudi Rockefeller je obogatel s temi transakcijami; sindi« kat mu je plačal 79 milijonov dolarjev za objekte, ki jih je kupil poprej za bo« rih 420.000 dolarjev. U. S. Steel Corpo« ration, tako so imenovali novo družbo, je pa izdala za 1400 milijonov dolarjev novih delnic. To je bila prva milijardska družba v Združenih državah, ki je imela skoraj monopolni vpliv na vso ameriško jeklarsko industrijo. Njen šef in dikta« tor je bil Elbert Gary do leta 1927., ko je umrl. Dandanes je v prometu za dva mili« jona dolarjev delnic U. S. Steel Corpo« ration. Družba nadzira v Združenih državah 28% vise jeklarske industrije. V službi ima do četrt milijona ljudi in v prometu 18 železniških prog, dolgih 4000 milj, 41.700 vozov in 1190 strojev. Ta družba je malone država v državi. Ni dolgo tega, ko so bile ameriške je« klarne še v veliki stiski, Pred polomom jih je rešila samo izdatna vladna pomoč. Zdaj sc jim pa odpira spet nova zlata doba, ki sc poraja iz krvavih plamenov nad vzhodnim obzorjem, tam, kjer leži za Veliko lužo nesrečna Evropa. Regulacij a reke Calumet d Chicagu, pri kateri imata železo in jeklo glavno besedo. Kako nameščajo več tisoč ton jekla pod zemljo za novo namakalno napravo v Platte Vallepu v Nebraski. Eden najmodernejših in najudobnejših jeklenih ameriških brzovlakov. Jiri Krejči: PLASTIKA IZRAŽA ZNAČAJ MESTA Značaj mesta in z njim največkrat tudi značaj naroda izdajajo mimo dru« gega tudi kipi, ki so jih zamislili in ustvarili sinovi tistega naroda. Značilni so zlasti kipi, ki predočujejo splošen člo« veški dogodek, ne pa spomeniki znatne« nitih oseb. Po številu takšnih kipov in po tem, kaj predočujejo, sodimo torej lahko precej zanesljivo o duši in značaju naroda. Prinašamo nekaj slik iz treh evropskih prestolnic, in sicer iz slovanske, roman« ske in germanske. Če primerjamo pla« stični okras Prage, Pariza in Berlina, vi« dimo nekaj bistvenih razločkov. Prvi razloček je ta, da je v Pragi razmeroma malo kipov, ki jih gleda človek zgolj z umetniškim užitkom, ne da bi ga spo« minjali znamenitih zgodovinskih osebno« sti, medtem ko je v drugih dveh prestol« nicah vse polno takšnih soh. Drugi raz« loček se pa kaže v tem, kaj ti kipi pre« dočujejo. Češko kiparstvo je večjidel po« učno, nemško poveličujoče in propa« Olimpijski zmagovalec na dvorišču Narodne galerije o Berlinu. Borilca iz berlinskega parka. Strelec o Berlinu. Metalec krogle na dvorišču Narodne galerije v Berlinu. Doe nimfi iz versajskega parka o Parizu. gandno, Francozi imajo pa mimo vsega tega tudi kipe, ki imajo samo namen, da človeka, ki ume uživati upodabljajočo lepoto, razveseljujejo. Pri vseh treh narodih so ti kipi gola človeška telesa, vendar je med njimi ve* lik razloček. Medtem ko kažejo berlin* ski kipi po večini moška telesa, predoču* jejo praške in pariške sohe gole ženske. Na Nemškem je v modi tovarištvo. Sas mo moški je cel človek. Ženska je dala človeku, možu in vojaku, samo življenje. Razume sc, da je ta narobni kult mo< škosti izražen tudi v kiparstvu. Berlinski kipi kažejo svoje mišice, široke prsi in zastavne boke. Z umetniškega vidika so idealizirani naturalizem, ki ne more vzbuditi v opazovalcu nič drugega kakor misel na telesno moč in bojevitost. V pariških parkih in na pariških trgih, kjer je vse polno soh, naletimo le redko na kip športnika ali borca berlinskega tipa. Poetični in genialni Pariz se rajši naslaja na lepih, vitkih nimfah, ki nima* jo drugega namena, kakor da ljudem ugajajo. Zanimivo je, da tudi Praga nima po več ko pol stoletni sokolski vzgoji takih kipov, kakršne ima Berlin malone na vsak korak. Praga je po svojem značaju veliko bolj sorodna Parizu kakor Bcr* linu, čeprav se zdaj še ne more primer* jati s Parizom ne po številu kipov, ne po njih liričnem učinku. In če sc ozremo nazadnje še po Ljub* ljani, vidimo, da nimamo razen nekaj spomenikov, ki kažejo znamenite može, niti enega drugačnega kipa. katerega na* men bi bil samo ta, da razveseli človeško oko in dušo. Zmerom sc govori in piše, da bi bilo treba med ljudmi vzbuditi za* nimanjc za upodabljajočo umetnost. Ali bi ne bila najboljša in najlažja propa* ganda, ako bi ljudje te vrste umotvore občudovali tudi drugod, ne samo na raz* stavah? Ljubljana ima precej parkov in nasadov, ki bi bili za to prav primerni. Ondi je mir, ki ga človek potrebuje, če hoče umetnino uživati. Morda bi se tako ljudje vendarle prebudili iz otopelosti in dobili polagoma smisel za umetnost. Beneševa tPornluch na Smichooem v Pragi. Mafatkoo «Poljub» v parku na Letni o Pragi. Dvorakova «Štirinajstletna» na Kinskem vrtu. ODLOMKI IZ POPOTNIH PISEM če Bog ti je zares naklonjen, tedaj te pošlje v širni svet, da zreš dolin, gora krasoto, se diviš čudom dežela devet. Potovati! Beseda kakor osaka druga, in vendar kako čisto drugačna. Naj jo človek začuje živo izgovorjeno, naj jo zazre le nemo, zapisano, vselej se mu ob njej živo zgane o srcu in v duši. Potovali, daleč, zelo daleč, morda celo po morju, se mi je vedno zdelo nekaj tako edinstvenega, nekaj tako čudovito lepega, da si tega tiiti zaželeti nisem upala. In vendar se je zgodilo. Na parniku sem, na naši ponosni «Kraljici Marijh, ki naj me popelje o svet, o daljni, čudežni svet. Kakor sanje se mi zdi ose to. Sem tu komaj dan ali dva ali celo večnost že? Čas mi je postal nekak nedoločen pojem — v sak dan mi je nedelja, praznik, vsaka ura radostno razodet je. Vkrcali smo se o Trstu, sredi temne, tople noči. Močan veter je zavijal, da so nam obleke in rute frfotale o slovesu kakor juta splašenih ptičev. Drugo jutro smo bili že kaj zgodaj pokonci. Kdo bi tudi ležal! Morje se preliva, se blešči kakor samo živo srebro; ladja pa plove tako mirno, da se človeku zdi, kakor bi se sploh ne premikala. In preden se človek udomači na njej! Preden si ogleda ose tiste neskončno dolge hodnike, vse salone, bare, prostrane palube z raznimi športskimi pripravami. In se nadioi bazenu, o katerem se o jutrnem soncu iskri krisialnočista voda. Kar smešno je, kako človek na teh pohodih vedno zaide. Plavajoča palača, ki ti nudi več, kakor si moreš poželeti. Kom-fort, ki zadovolji vsakega razvajenca, vzoren red in postrežba, da so vsi številni tujci z oseh koncev sveta navdušeni. In kolikorkrat pride človek o teh prvih dneh na palubo, vselej se mu zdi, da plove ladja o nasprotno smer. Sončni zaton pri Kotom. Prvi pristanek je bil na našem S u -šaku. Mudili smo se le nekaj kratkih ur in poslednjič culi na naših tleh zvok naše govorice. Potem smo krenili proti Kotoru. Kotor ob sončnem zatonu: kakor bajka, kakor pravljica iz davnih, davnih dni. Morje kakor en sam velikanski biser, n njem kakor utrinki majhni otočki čudovito sanjavih oblik, in ose to o okviru v nebo kipečih gora. Ne da bi pristali, smo okrenili in pluli dalje v širni svet. Tri dni in tri noči vožnje po morju: trje dnevi in tri noči edinstvenega doživetja. * Po ireh dneh smo pristali na otoku Siciliji. Sledovi grozotnega potresa v Messini, ki je leta 1908. to mesto popolnoma uničil, so skoraj že čisto zabrisani. Prekrasne, povsem moderne stavbe, široke asfaltirane ceste dajejo Messini videz velikega modernega mesta. Z avtomobili smo se peljali o Taor-mino. Čudovito lepo je bilo. Ob vzorno zgrajeni, vzpenjajoči se cesti mogočne palme, divje kakteje, oleandri, vsi posuti s cvetovi, vmes pa pelargonije, velike kakor pri nas leskovo grmičje, s cvetovi tako živordečimi kakor sama vriskajoča ljubezen. Spodaj pa morje o vsej svoji veličastni lepoti in o ozadju obris mogočnega vulkana Etne. In potem drugi dan Capri'. Lepota, ki je ni mogoče zajeti ne o besedi, ne v barvi in ne o tonu. Tudi tukaj palme, kakteje, pinije in oleandri. V temnem, sočno-zelenem vejevju citronovih in oranžnih dreves pa žari in se zlati pravkar dozoreli sad. In v vsem tem bujnem zelenju vile in hoteli, bolj slični prebivališčem božanskih bitij kakor pa domovom ubogih zemljanov. Tam prav pod vrhom, vidna daleč naokoli, vdelana o živo skalo, se koplje v soncu vila, kjer je pisal Axel Munthe svoj znameniti roman «San Michele>, ki ga imamo o prevodu tudi mi Slovenci. V taki okolici pač ni težko biti pisatelj. Spodaj ob morju pa ostanki nekdanjih rimskih kopališč, kjer sta se kopala cesar Tiberij, Barbarossa in drugi. In jama, tista čudovita modra jama! Kdo bi premogel besedni zaklad, da bt mogel popisali vso to bajno lepoto! v Vila S. Michele Axcla Muntheja. Napoli. Spet je noč in spet plovemo na odprtem, morju. Vsa sem še prevzeta grozotno lepega prizora. Ko smo v mraku pluli mimo ognjenika Stromboli, je nenadoma bruhnil iz njega ogenj in oblak dima; vmes pa so se usipale iskre, kakor bi se z neba usule milijarde zvezd. Tiho smo strmeli v ta nadnaravni pojav. Spoznali smo, kako majhni in neznatni smo ljudje. Vse dneve se pehamo in borimo za obstanek, hlastamo po nedoseženih idealih, pa se niti ne zavedamo, da nas prva elementarna nezgoda lahko zbriše z zemeljskega površja. * Trav posebno doživetje pa sta nam bila osem Napoli in Pompeji, že napol-sko pristanišče samo je impozantno, koliko bolj še mesto samo! Pompeji, mesto, ki je o sivi davnini zasanjalo večni sen pod lavo pobesnelega Vezuva. Kako veličastne so te neme priče nekdanjega razkošja in sijaja! Ostanki templjev in teatrov, hiš in trgov. Niti v otroških sanjali si ga nisem predočevala tako veličastnega, tako... saj ne dobim be- Poinpeji. Zadaj ognjenik Etna. sed. Templji, teatri, ceste, vodovodi, centralna ogrevanja. Kar me je pa najbolj prevzelo, so odlitki človeških teles v prav istih legah, kakor jih je zajela lava. Grozna je že lega teh teles, teh rok, ki se tako uboge, tako obnemogle Napoleonov spomenik v Ajacciu. iztezajo o obrambo. Trikrat grozen pa je izraz obrazov, vseh spačenih v smrtni grozi pred tisto nepojmljivo silo, ki jih je zajela. Na enem izmed teh odlitkov se natanko vidi obris cunje, ki si jo je ta nesrečnik pogrnil preko riosu in ust. Videli smo tudi čudovito ohranjeno hišo dveh bratov samcev (ime sem v svojo sramoto pozabila). Cela palača s ”rekrasno predsobo, še krasnejšo dvorano. Ob vsaki strani spalnice obeh bratov in gostov. Najčudovitejša pa je soba za goste. Sijajno je še ohranjena slikarija sten v prelepi, znameniti pom-pejansko rdeči in črni barvi. In vrt te palačeI Pesem. Tudi v Ajacciu, slavnem mestu otoka Korzike, kjer se je rodil veliki Napoleon, smo se ustavili. In o Monte Carlu smo bili. Tam, kjer se zbirajo bogatini vsega sveta; kjer je proslula igralnica, v kateri je že marsikateri milijonar postal preko noči berač. Ogledali smo si oceanografski muzej in strme občudovali vsa tista čudežna bitja, ki oživljajo vode prostranih morij. In videli smo Cannes in Nizzo, osrčje bajne francoske riviere. Že tretji dan se spet vozimo, sedaj izrazito proti jugu. Nad nami se boči večnomodro nebo in sonce greje — greje. In mi uživamo, samo uživamo. Sončimo se, kopamo se, občudujemo delfine, ki v prešerni igri obkrožajo ladjo, in zasanjani prisluškujemo večno se ponavljajoči pesmi morskih valov. In te noči na morju! Črne, tople in mehke kakor dotik božajoče roke! * Tudi otroci doživljajo te dneve neprekinjene vožnje po svoje. Najbolj se uveljavlja Pierre, majhen Francozek. Po vsej ladji uganja svoje burke, potnikom in posadki zdaj o jezo, zdaj o zabavo. Največ trpi pred njim gospa iz ladijske trgovine. Zdaj ji izmakne bluzo, zdaj čepico, potem spet hlačke in leta tako našemljen po ladji. Zadnjič mu je dala veliko čokolado, samo da bi se ga znebila. Pa je potekla komaj minuta, ko je bil že spet pri njej. Globoko se ji je priklonil in o svoji melodiozni materinščini zagostolel: «Pre-srečen sem, da vas spet vidim!* Včeraj zjutraj pa je ostal, ko je večina potnikov še spala. Ker ni imel nikogar, ki bi mu lahko nagajal, si je izmislil drugo zabavo: zazvonil je alarm. Pritekli so oficirji, priteklo je moštvo in iz postelj je planila še tista posadka, ki je po naporni nočni službi pred komaj pičlo uro legla k zasluženemu počitku. Danes pa je zaklenil v kabino oficirja, vtaknil ključ o žep in se odpravil na daljnje podvige. Seveda je trajalo lep čas, da so ga izsledili in ubogega jetnika oprostili. Kaj nam le še zagode do konca poli? * Tripoli! Pogled na mesto je čudovit. Same veličastne stavbe in vse bele, da se kar blešče v soncu. In vmes orjaške palme. Pristali smo nekaj po deseti in se takoj odpeljali o puščavo, ki je osa preprežena s širokimi, asfaltiranimi cestami. Peljali smo se mimo ogromne kaznilnice, ki ima sama tako veliko in tako lepo bolnico, da take menda ne premore osa naša Jugoslavija. Kar milo se mi je storilo, ko sem se spomnila ubogih ljubljanskih bolnikov. S temi kaznjenci izpreminjajo puščavo o rodna Monte Carlo. leskih vitezov. V sončnih žarkih se kopljejo skalni rtiči, zazidani z mogočnimi stavbami, ki so kakor zrasle s sivim skalovjem. Ustavili smo se o luki mesta La Valetta. Čudovit je pogled iz gornjega mesta, ki je z luko spojeno s 70 m visokim dvigalom. Morje, hiše in skalno obrežje, ose se spaja o mogočno enoto in križarke, ki so usidrane v luki, dajo vsej tej prekrasni sliki nekak starinski izraz. Tripoli. zemljišča. Vidijo se čudovite naprave za namakanje. Hiše, o kateirh stanujejo vodje tega plodonosnega dela, že obdajajo visoke zelene palme in rože coeto sočne je in bohotneje kakor prt nas. Pri osem tem pa je vroče kakor o peči; saj tudi stoji sonce kar navpično, da daje celo telegrafski drog komaj pol metra dolgo senco. Arabcev, prav pristnih, še prav nič od kulture oblizanih, se vidi še veliko. V arabskem delu mesta pa vladata beda in njena spremljevalka nesnaga. Večina prebivalcev starega mesta je bolnih. Na odprtih gnojnih ranah se pasejo roji muh. Revščina je, kakor povsod na svetu, prepuščena sama sebi. Nehote se mi vrinejo misli, koliko bi se dalo pomagati tem ljudem, ki žive slabše kakor živali, z denarjem, ki se razmeče za pripravljanje novega največjega gorja — vojne. * Bližamo se zadnji postojanki na tujih tleh, otoku Malti, domovini velikih mal- Koče za domačine v predmestju Tripoliju. Dubrovnik iz slovitega kotička. Malta. Po našem sinjem Jadranu plooemo in tam o daljavi se že vidijo prvi obrisi našega Dubrovnika. Obrežje skalnato in divje. In s kakšno silo se žaganju morje vanj! Bobni in buči, se vzpenja in pada in peni in kipi. Da, lep, pravljično lep je naš Dubrovnik. Ob vsakem koraku se človeku odkrivajo novi čari, nove krasote, neme, pa vendar tako zgovorne priče iz dobe njegove tisočletne samostojnosti. Izprehod po mestnem obzidju in očarujoči razgled od ondod, to je doživetje, ki se vtisne slehernemu človeku v neizbrisen spomin. In potem Split s svojo Dioklecijanovo palačo in s svojim (livnim Marjanom. * Doma smo spet. Vklenjeni v spone mrke in sive vsakdanjosti. Delati bo spet treba, kljubovati težavam, večjim in manjšim, resničnim in namišljenim. A spomin na prelepo doživetje bo ostal živ in svetal in neokrnjen. In v srcu, o duši bo pelo in zvenelo še dolgo, dolgo: in te noči na morju! Črne, tople in mehke kakor dotik božajoče roke. Na palubi igra neumorni ladijski orkester. Tango in fox, kolo in čardaš. In o ritmu teh zvokov se pozibava par za parom. IJre potekajo kakor sekunde. Luna velika in svetla se dviga više in . y m više. In zdaj, ali prav slišim? Zvoki sladki, nežni in domači. tPo jezera, bliz' Triglava» se razlega po neskončni lesketajoči se gladini. V duši ti postaja mehko in toplo in o srcu se zgane žel ja, hrepenenje po tistih, ki so nam vse in edino na svetu, a jih je neizprosna sila dolžnosti priklenila na dom. Veličasten je pogled na starodavni Dubrovnik s stolpa starega frančiškanskega samostana. mmm Split: Peristil s spomenikom Grgurja Ninskega. ZADNJA POLOMIJA »Če bi bil vsaj poskusil!* Ta stavek iz ženinega pisma ga je nekam huje bolel kakor vsi njeni drugi očitki. Saj je bilo res tako. To je bilo zlo v nesreči. O njenih drugih obdolžitvah, preziranju in omalovaževanju bi bil še pripravljen razpravljati, kajti bil je kolikor toliko spreten v navajanju navideznih dokazov. V redkih trenutkih, ko se je v duhu oziral nazaj, se je radovedno vpraševal, zakaj nima vztrajnosti in odločnosti, ki sta bistvena zahteva vsakega uspeha, pa je vselej prišel do zaključka, da je temu vzrok njegovo svojstveno duševno in telesno nastrojenje. Njegova slaba sreča, ne pa napaka, je bila vzrok, da mu je tako hitro upadel pogum. Skušati, skušati in spet skušati, to se mu je vedno zdelo tako dragoceno geslo. Toda vse dotlej še svoj živ dan ni 'prišel preko prvega poskusa. Brezupno se je pogreznil v naslanjač v podolgovati sobici in spustil iz rok ženino pismo, da mu je padlo k nogam. Njena krepka, nepravilna pisava je priklepala nase njegov pogled, ko je s komolci na kolenih in glavo med dlanmi sedel in razmišljal. Zapustila ga je torej — za vedno, kakor je dejala. No, morda je bila kakorkoli že upravičena k temu. Toda po desetletnem skupnem zakonskem življenju se mu je to le nekam trdo zdelo. Kajti najsi so bile njegove napake in nedostatki kakršnikoli že, vendarle jo je ljubil, jo ljubil tudi zdaj še, navzlic temu, da ga je zapustila. Vsekakor pa je imel tolažbo v zavesti, da ni bilo nobenega drugega moškega med njima. Edini vzrok je bil ta, da jo je bil razočaral. Mnogo je bila pričakovala od njega, zato so jo njegove zapovrstne polomije ponižale. In že v prvih letih njunega zakonskega življenja je opazil, da mu je hotelu vedno prikrivati svoje srčne občutke do njega. Njegove duševne sposobnosti so njeno pričakovanje upravičevale. Zgolj omenjeni nedostatek v njegovem značaju je podrl tako njo kakor njega. Nikakor se ni znal upreti temu. Na noben način se ni znal postaviti pokonci, se nasmejati in boriti dalje. Slednji udarec, ki so mu ga prizadeli usoda, slaba sreča in okoliščine, je bil zanj porazen, in z obžalovanja vrednim zadovoljstvom je sprejemal brce. No, zdaj je bilo vse to končano. Po njegovem prepričanju ga je žena lju- bila; bila pa je ženska take vrste, da je razen ljubezni iskala pri možu tudi spoštovanja, a tega do moža z neprestanimi polomijami nikakor ni mogla čutiti. Vzdihnil ie in se naslonil s hrbtom na naslanjač, a pogledi so mu švigali vsenaokoli po udobni sobici. Čudno prazno se mu je zdelo brez nje to majhno stanovanje. Pogrešal je hitrega stopanja njenih visokih peta, šumenja njene obleke, ko je zavzeta z gospodinjskimi opravki hitela iz sobe v sobo. In pogrešal je ropotanja kuhinjskih loncev in ponev — tistih glasov, ki so ga včasih skoraj do nestrpnosti vznemirjali, a bi bili zdaj njegovim ušesom slajši od najbolj izbrane simfonije. Zaprl je oči in se zamislil nazaj v preteklost, spominjajoč se časov, ko je tolikokrat prišel k nji in ji govoril o kukem brezplodnem načrtu, o razočaranju glede tega ali onega človeka, ki mu je bil zaupal, o prelomu kake obljube, na katero se je bil zanesel. Vse to je bila žalostna povest, ničvreden niz jalovega prizadevanja, zgrešenega zaupanja; zagodrnjal je, ko je bil prisiljen pošteno priznati, da je bila klica vsake polomi je v njem samem. Le malo več prizadevali ja, samo malo več odločnosti, še en poskus, in vse te polomije bi se izpremenile v uspeh! Taka je bila preteklost; a zdaj — kaj bo z bodočnostjo? Prepozno! Nobene druge bodočnosti si ni mogoče misliti kakor nadaljevanje žalostne preteklosti! Te besede so mu tako razločno zazvenele v ušesih, kakor da so bile glasno izgovorjene. Vstal je, odstopical klavrno v spalnico in ogledoval nekaj hipov znane predmete okoli sebe. Nato je segel preko postelje, vzel blazino in se odpravil z njo v kuhinjo. Mala kuhinja je bila brezmadežno čista. Lonci in ponve, ki so v pravilnem redu stali ali viseli na policah in na steni, so se svetlo lesketali. Nasproti njemu je stala v bahatem nedotaknjenem emajlu plinska peč. Plazeč se po kolenih je odprl vratca pri peči in potegnil iz nje pločevinasti predalček. Takoj nato je zatlačil vanjo blazino, odprl plin do konca, se pretegnil po tleh in vtaknil glavo v peč. Lahno sikanje uhajajočega plina se mu je zdelo kakor tolažeč, šepetajoč glas miru in pokoja. Zatisnil je oči in začel počasi in globoko dihati. Skoraj nezaznavno ga je prevzela nekakšna zaspanost, ki mu je ublažila zbegane misli; zdajci je zaspal. Nekaj časa se mu je sanjalo — sanjal je o nekakšnem napornem prizadevanju, mrki odločnosti in sijajnem uspehu. Potem so se mu prividi razblinili in za njimi je prišlo nekaj, kar se mu je zdelo kakor cela večnost skrajne duševne in telesne utrujenosti, iz katere so ga predramili nekakšni občutki, kakor da ga nekdo za noge vleče. Nato se je popolnoma zavedel in omamljen od zoprne omotičnosti odprl oči. Ležal je vznak na kuhinjskih tleli, a glava mu ni več tičala v plinski peči. Poleg njega je stala njegova žena in s prezirom upirala pogled vanj. «Ti!» je zahropel in se hotel dvigniti, da bi sedel. »Ti si se vrnila!* «Da», je odvrnila hladno. »Pozabila sem nekaj.* «Oh», je rekel klavrno. «Zakaj si se trudila, da bi me rešila?* »Saj se nisem*, je odgovorila. »To je spet samo tvoja polomija. Plin je ves izpuhtel. Pozabil si spustiti šiling v pli-nomer.* Odprla je denarnico in iskala z očmi po nji, a on jo je medtem gledal s skrajnim ponižanjem. «T u imam šiling — če ga hočeš še*, je dejala in položila novec na mizo. Ko mu je bil pomen brezčutnih besed jasen, se mu je obraz čisto izpre-menil. Skobacal se je na noge in ji pogledal v oči. »Menda — menda ti ne bo žal?* je vprašal s hripavim glasom. Molče ga je pogledala nazaj in ga nato polagoma premerila z očmi od nog do glave. «No!» je vzkliknil in jo zgrabil za zapestje. »Doživela boš drugo razočaranje — vidiš. Misliš, da sem tako malo vreden, da mi je vseeno, ali živim ali uinrjem. Prav! Pokazal ti bom!* »Obžalujem*, je odvrnila. »Ne bo me tukaj, da bi to gledala. Izpusti moje zapestje!* «Oh, pač, pa boš!* je dejal on divje in jo še močneje stisnil za roko. »Tukaj boš, ne bom te izpustil! Prej bom umoril tebe!* Trdo je uprla pogled vanj in oči so ji svetile od nove radovednosti. »Nemara se ti bo posrečilo vsaj to», je rekla. »Medtem pa lahko vržeš tisti šiling v plinomer.* V negotovosti je buljil oči vanjo. »Misliš —?» je izpregovoril. »Mislim, da bi rada imela čašo čaja*, je odvrnila ona in si vzela klobuk z f?lavc- Prevedel G. K. A. Myrberg: Jy//a//f//a /fomect/ja On in ona. On (zaklene oprezno vrata od stanovanja, obesi površnik, smukne v spalnico in vzdihne na pol glasno); Upam, da spi. Ona (sedi v postelji in vije roke); Že spet sem morala vso noč prebedeti. Tvoji večni tako imenovani kvartaški večeri me spravljajo že iz uma ... On: Ampak, ljubi otrok, saj te vendar nisem prosil, da bediš. Ona: Ali morem drugače? Saj se ti lahko Bog ve kaj pripeti. On: To se mi lahko pripeti tudi podnevi. S tem, da ne spiš, tega ne moreš preprečiti. Ona: Ne, toda ko se začne daniti in te še ni doma, potem moram vendar misliti, da se ti je kaj primerilo. On: Ampak zanesljivo tega ne veš. Ona: Ne — zato pa bedim. Pravkar sem hotela telefonirati na policijo. On: Prav si naredila, če si tako dolgo počakala, da sem prišel domov. In ker sem se vrnil zdrav in čil, bi ostanek noči rajši mirno prespala. Ona: Da — zdaj, po tako strašnih urah strahu in razburjenja! — Ne, zdaj vstanem — naveličala sem se bedeti. On: Kakor hočeš, ljubica — jaz bom pa kar lepo zaspal. Lahko noč! (Zaspi.) 3Cateri mož nima rad lepili las? Želja vsake žene je, da bi bili njeni lasje taki, da bi vsem ugajali. Čudovito lepe lase dobi lahko vsaka žena, samo če jih pravilno neguje. K A M I L O F L O R Specijalni Shampoo za plavolaske, ne vsebuje alkalija. Daje lasem čudovit sijaj. BRUNETAFLOR Specijalni Shampoo za temne lase, ne vsebuje alkalija, daje lasem čudovit sijaj. 1 Ona: Moj Bog! Spi, kakor da se ni nič zgodilo! Kako le more spati! In jaz moram tu sedeti in se mučiti! Res se mi ne ljubi bedeti poleg moža, ki spi kakor polh! Saj niti ne vidi, kako trpim! (Smukne pod odejo in zaspi.) Ona in on: (nekaj tednov pozneje). Ona: (pride domov, zapre vrata, rožlja s ključi, obesi plašč in gre v spalnico): Moj Bog, res leži in spi, kakor bi ga ubil, čeprav sem bila zdoma! Ali ga res prav nič ne skrbi? (Udari z nogo ob tla.) Janko! On (se prebudi): Kaj pa hočeš? Kaj je? Ona: Jaz sem prišla domov. On: Domov? — Ali si bila zdoma? Ona (jezno): Da! Pravkar prihajam od gospe Brumnove, kjer smo igrali bridge. In tebe ni nič skrbelo, kje sem? On: Mene — ne! Zakaj bi me skrbelo, če greš bridge igrat? Ona: Da, bridge — toda ali ni nobenih surovežev, ki se klatijo ponoči po ulicah in napadajo samotne ženske... On: Ampak, otrok, saj si se vendar vrnila zdrava in čila — zakaj me prav za prav budiš? Ona: Nisem mislila, da te bom morala buditi. Saj vendar lahko zahtevam, da bediš. On: Takooo? — No — to bi mi bila morala povedati, preden si odšla. Ali smem zdaj dalje spati? Ona: Prosim, prosim, le spi! — Skoraj mi je žal, da sem prišla domov — prav tako lahko bi me bil kdo povozil, potem bi se ti morda zbudila vest! Moj Bog, ta človek že spet spi! (Se sleče, ugasi luč in zleze v posteljo.) Oton Vojtišek: ni .ikob Tuma je bil lep mož rdečih lic, živih oči in črnih las. Hodil je pokonci, prožno in samozavestno: za njim so se vlekli oblački dima viržinke, ki jo je vzel iz ust samo pri delu. jedi in pijači. Tuma je bil pet dni v tednu dober mož in nežen oče svojih treh hčerk. Izpil je sicer kak kozarček več ko drugi ljudje, a nikoli preveč. Bil je trezen kakor riba. V soboto in nedeljo pa se je navadno napil ko goba. V gostilni je zmerjal najboljše tovariše, in ko je prišel ponoči domov, je pretepel ženo za vsak očitek. Otroci so se konca tedna tako bali. da se niti na nedeljo niso veselili. Kadar se je iztreznil, se je Tuma vselej kesal in je obetal, da se poboljša. Zaman. V soboto ga je spet premagalo hrepenenje po pijanosti in iznova je padel. * Kot nosač je bil Tuma zelo priljubljen. Bil je uren, zmerom pripravljen, uslužen, njegov smejavi obraz in vedno snažna zunanjost sta mu pridobivala naklonjenost in dobro plačilo potnikov. Tuma je slovel tudi po svojem pogumu. Znal je skakati z vozečih vlakov in s svojim vozičkom je šel čez tir v zadnjem trenutku pred bližajočo se lokomotivo. Tovariši so ga pogosto svarili in opozurjali na nevarnost, kateri se izpostavlja. Tuma pa se je vselej nasmehnil iu zamahnil z roko. * Na dan sv. Jakoba je sonce že zgodaj zjutraj pripekalo. Tuma, ki je slavil svoj god že od prejšnjega večera, ni kazal nobenih znakov pijanosti. Rdeč v lica, lepo obrit je tekal po kolodvoru z običajno živahnostjo in je veselo sprejemal voščila tovarišev, bister opazovalec pa je lahko ujel, kako se je Turna včasih malo opotekel, /a predjužnik je lama pojedel tri hrenovke iu nekaj žemljic ter i/.pil dva vrčka pivu. Veselo se je šalil in nagajal prodajalcu časopisov. Na koncu perona, kjer ni strehe, je sonce pripekalo z vso silo. Opoldne je bila vročina nenavadno huda. Tuma, ki je bil ves potan. se je pridno hladil s pivom. Časa ni bilo dosti, zakaj hrži vluk se je pripravljal k odhodu. Tuma je izpil, kar je bilo še v vrčku, si obrisal usta ter sprejel v blaženi opojnosti voščilo železničarja, ki je nastopal popoldansko službo. Z naglimi koraki je odšel na peti peron po svoj voziček in je ravno hotel z njim čez tir, ko mu je načelnik postaje svarilno zaklical. Toda Tuma se ni ustavil, dasi je vedel, da prihaja ekspresni vlak. »Še bo šlo!* je odgovoril načelniku in porinil voziček na tir. Tega ni storil prvič. Prav nič se ni bal naglo se bližajočega hruma lokomotive. Nasprotno! Svet je bil danes lepši in boljši, saj je Tuma slavil svoj god. Ljudje so mu bili tako ljubeznivi in prijazni, da bi jim najrajši srce razdal. Čutil se je močnega in krepkega, prešel bi bil tir, tudi ko bi bil imel brzi vlak na hrbtu. I uma je bil sredi tira, ko mu je voziček obtičal. V Tumi se je strdila kri. Brž se je uprl v voziček, toda nič ni pomagalo. Kakor da so se hipoma njegove zmeraj poslušne mišice izpreineuilc v blato; pot ga je oblil po vsem telesu, zakaj zavedel se je grozne situacije. Da bi zbežal in pustil voziček na tiru, na to niti pomislil ni. Tuma je bil po svoje vesten. Obupno se je uprl v voziček, niti ozreti se ni hotel, da bi ne tratil časa. Nekoliko žensk na peronu je prestrašeno zakričalo. Tuma je ležal v krvi lokomotiva ga je vrgla na peron. Nedotaknjeni voziček se je peljal počasi dalje. Potniki so se zbrali okrog Tume, klicali na pomoč in se niso zmenili za opozarjanje', da je treba vstopiti. Leva noga Tume je bila povožena na polovici stegna. «ln prav danes je njegov god —» je zagodrnjal eden izmed nosačev. * Minilo je nekaj mesecev, preden se je Tuma spet pojavil na ulici. Ni več tako vesel, hodi počasi po bergli. Malo manj je rdeč v obraz in lasje so mu nekoliko osiveli. Zmeraj pa je skrbno oblečen in lepo počesan, kakor je bil po navadi. Vedno iina viržinko v ustih — to je edini užitek, ki mu je ostal: zakaj od svojega godu se alkohola ni več dotaknil. Kar sem storil potem, za to razum ni vedel. Refleks prisebnosti in instinkta je deloval v mojih rokah. Skočil sem za svojo sopotnico in jo komaj še objel z levo roko okrog pasu. Prste desne roke — zakaj krčevito sem se držal za ročaj pri vagonu — mi je skoraj odtrgalo. Kakor deroča reka je bežal pod nogami oljnati gramoz. Če ne bom dovolj močan, bo po naju obeh. Kapel sem vse sile in slednjič se mi je posrečilo potegniti damo na ozki hod« nik. Na pol nezavestna se je tresla v mo« jem naročju. Vsa zasopla sva stala v temnem kotu in se stiskala drug k dru« gcmu. Spominjam sc. da sem bil še zmerom nejevoljen in da sem ji rekel nekaj očitkov: «Viditc, kaj ste storili? Vi neprcvid« nica!» Njen glas je bil š'bak, toda čist in ljubek. «Moj Bog ... obvisela sem s peto na žeblju ...* Zdajci mi je vroča misel prešinila mo« žgane: »Ostanem pri njej. Ne pustim je proč. Moja je!» Vlak je že stal, a vedel sem, da se bo odpeljal najkesneje v dveh minutah. Sklonil sem se k lepi deklici in ji pošc« petal: «Zdaj me boste tu pustili, ne da bi mi rekli besedico. Take ste ženske!« »Kaj hočete?« V zadregi je zmignila z rameni, ustni« cc so ji drhtele. Bila je boječ otrok, pti« ček, rešen smrti — res, kaj naj bi bila storila? Objela me je in poljubila. Kakor majhna deklica očeta. Njena stisnjena, sladka in mehka usta so se komaj do« taknila mojih ustnic. Ni vedela, kaj dela, najbrže je to storila v veliki raz« burjenosti. Tudi jaz sem jo objel ter ji strastno vrnil poljub. Moj poljub je bil divji, po« željiiv, strasten. Ona je nekaj jecljala. Potem je zbrala vse moči ter se izvila iz mojega naročja. Odmaknila se je k vratom in šepetala: »Ne storite mi ni« česar ... Če se je že vse tako primerilo, mi vsaj ničesar ne storite!« Zdaj se je že morala braniti pred me« noj. Spominjam se. da je celo jokala in si z obema rokama zakrila obraz. Spo« daj se je oglasil žvižg in ona je takoj skočila z voza ter mi zaklicala: G. Tcrcscsenvi: o večletnem uradovanju sem dobil prvi daljši do« pust. Postal sem za štiri tedne svoj gospod, lahko sem šel, kamor sem hotel. Izbral sem si bolj odda« ljeno zračno zdravilišče, si naročil sobo in poslal svo« jo prtljago naprej. Bil sem zelo razburjen in nisem hotel zamuditi niti enega dne. Pri odho« du vlaka je nastala huda nevihta. »Menda se vendar ne bo vlak iztiril*, sem si dajal pogum, ko sem' stopil na vlak. Slabo vreme je kar tiščalo name in sklenil sem, da ne bom spotoma z niko« mer govoril. Odpeljali smo se. Vihar je stresal okna, kakor da jih hoče sneti; lokomotiva je sopla in puhala kakor pre« ganjana zver. Vse to: pošastno ječanje koles, treskanjc kretnic, grom in strela — strašno! « G rožno bi bilo,« sem sc bal, »ko bi zdajle trčila vlaka.« Strašno sem se zbal. Doslej sem se ve« selil, da sem sam, zdaj nisem mogel več prenašati samote. Nato sem skočil s se« deža, pograbil svoj kovčeg in šel iskat drug prostor. Vlak je bil skoraj prazen. V sosednem oddelku sem opazil dve speči postavi. Spali sta na klopi in nista vedeli, da divja zunaj nevihta. Ta dva potnika me nista zanimala. Na koncu hodnika je smrčal z odprtimi usti spre« vodnik. Šinil sem po prstih mimo njega, da bi me ne opazil. Stopil sem v drugi voz, odprl vrata in pogledal vanj. Odde« lek je bil temen. Skozi okno sem videl dim, iskre in noč. «Tu si malo odpočijem«, sem sklenil. Položil sem kovčeg na mrežo in sedel v kot. Prižgal sem luč; svetila je modro, ravno toliko, da sem sc mogel razgle« dati. Ob oknu sem opazil spečo postavo. Kolikor sem mogel razločiti v somraku, je bila mlada dama s pravilnim obra« zom in majhno jamico na bradi. Njene oči so obrobljale goste, črne trepalnice. Skušal sem uganiti, kdo bi utegnila biti ta dama, zakaj je potovala sama in kje bo neki izstopila. Videl sem. da je bilo mlado dekle, in sem si predočeval, kako bo brhka, ko sc prebudi in sc bom z njo seznanil. Medtem je minilo precej časa, nevihta sc je oddalila, toda moja sopotnica se še zmeraj ni prebudila. Pre« vozili smo mnogo postaj, vlak se je usta« vil in spet smo zdrcvili v temno noč. Dama je spala in spala, zdaj pa zdaj ji je trznila gola rama. Pred neko manjšo postajo je pogledal sprevodnik v naš kupe, potem pa zaprl vrata. »No. zdaj, zdaj!« Deklica sc je stresla in tiho vzdihnila kakor otrok v spanju. Odprla je usta, nekaj zašepetala; a nisem razumel kaj. Potem je spet zaspala. Zdaj sem se že razjezil. «Kaj mi je to dekle mar? Tuja oseba! Če se prebudi ali ne — vseeno.* Zunaj je spet bolj deževalo in pošev« ne, goste proge na oknih so izdajale, da se je utrgal oblak. Vzel sem uro: kazala je dve po polnoči. Zdajci so se posvetile luči zapimika v naš oddelek in moral sem zamešati pred ostro svetlobo. V istem trenutku se je z lahnim krikom prebudila dama in zastrmela vame. «Kje smo?« «Ne vem.* Dama je poskočila ter stopila k meni. Bila je vitka kakor deček. Proseče me je še enkrat vprašala: »Gospod, za božjo voljo, povejte mi!« «Barthely pride*, sem rekel kar tako, «Zdaj zdaj bomo na postaji.« Nato je nervozno pobirala svoje pa« kete. Pri tem je rekla vsa brez sape: «Tu moram izstopiti. Prosim, poma« gajte mi!» Zvil sem ji popotno odejo, uravnal prtljago in bil — sam ne vem zakaj — še zmeraj hud nanjo. Pripomnil sem: «Ne hitite tako, dovolj je še časa!» «Da, prosim, hvlala*, je zajecljala in se ugriznila v kotiček ust. Peljali smo se čez razne kretnice, toda vlak je še zmeraj drcvil z vso brzino. Nesel sem ji prtljago k izhodu. Peljali smo sc mimo neskončne vrste vagonov, nato so bila skladiščna poslopja. V tem trenutku je dama naglo odprla vrata ter hotela stopiti na spodnjo stopnico. «Pazite!» sem ji zaklical. «Pride hud ovinek!* Skočil sem k njej, da bi jo zadržal. Zdajci se je vagon silno zaokrenil in ves prestrašen sem videl, da je deklica izgu« bila ravnovesje in je bila nevarnost, da pade ven. «Joj, moja prtljaga!» Še zmeraj je kipela v meni jeza in kri. Gotovo sem se zato tako nemogoče ves del pred njo. Nisem si mogel misliti, da me zavrača, da me hoče zapustiti, da se mi upira. Prosila je: »Pomagajte mi... Podajte mi prts ljago.» «Če hočete samo to,» sem dejal preš vzetno, »vami lahko storim.» Močno mi je tolklo srce, bolelo me je, toda moje besede so bile osorne in pris siljene. Podajal sem ji prtljago in rovi so se tresle roke, ko jo je sprejemala. »Želite še kaj? — Je vse v redu?» Ni odgovorila; šele ko se je vlak spet pomikal, je za trenutek nekaj v meni vztrepetalo: «Zdaj, zdaj bi moral skočiti za njo! Naj se zgodi, kar hoče! Kovčeg' mi ods pelje vlak — naj ga! Toda te priložnosti ne smem zamuditi; ta se mi ne bo vrnila nikoli več v življenju. Tudi njen glas sem slišal samo tako, kakor bi kri tolkla kakor s kladivom za mojimi ušesi. Bile so samo tri kratke besede in trikrat jih je ponovila, klicaje me bolestno, malone obupno: «Hvala ... hvala . . . hvala . . .» Zmeraj hitreje se je pomikal vlak. gramoz je začel spet nazaj teči. Sklonil sem sc skozi okno za njo, videl som še, kako je vlekla svojo prtljago ter izgis nila v čakalnico. Nikogar ni bilo na pc= runu. Vlak je sopihal dalje, ven v temno noč... * Lepe deklice nisem videl nikoli več. Mnogo, mnogo let je minilo od tedaj. Danes že vem, da se je takrat zgodilo z nama nekaj podobnega, kakor kadar se iztiri vlak. Toda to ni bil resnični vlak iz lesa in železa, ki se je iztiril, temveč tisti drugi, skrivnostni vlak, ki uravnava življenjske poti, katere se pris mikajo im odmikajo. Kakšna škoda . . . Kljub hladni koži oaoreti in postati rjav! To je imenitno pri sončni kopeli: Solea krema stvori sicer učinkovito varovalno plast, da ti koža ne postane rdeča in se ne vname, toda nikakor ne prepreču je naravne okorelosti. S Solea-kožno nego (krema in milo) dovajate svoji koži aktivnega lecitina in kožo krepilnega kolesterina. To je ravno, kar zahteva vaša koža, kadar čezmerno trpi. . v v"K SO LEJ 1Iflikr in RmruL DIN 10- 5- 3,- DIN 7.50 brez trošarine A. Smiling: o je Claude Dorignac stopil v salon svoje zaročenke, mu je pritekla naproti lepa sedemletna deklica. Globoko se mu je poklonila. »Maine ni doma,* je rekla, »naročila je, da se vrne čez slabo uro, pa da jo lahko počakate, če hočete.* »Hm... čez slabo urico... dobro, dete ... počakam tuka j ...» Dorignac je sedel v globok naslanjač. Bilo mu je ugodno. Kakšna sreča, da se je sešel s to očarljivo ženo! Da bi bila ie že mož in žena in bi mogel biti kakor doma... Osemintridesetletni samci hrepene včasih po pristanu zakona bolj, kakor kažejo. Nobenega dvoma ni bilo, da je bila Madelaine Duboisova lepa žena. Prej, ko je še živela v nesrečnem zakonu s tistim nervoznim bančnim ravnateljem, je nosila z nenavadnim junaštvom težo življenja, nikoli ni potožila niti z besedico, trpela je molče, žalostno se smehljaje sočutnim besedam. Potem je prišla razporoka. Madelainin soprog je bil premeščen v Marseille, osemletnega Pierra pa je sodišče njemu prisodilo. Madelaine si je z malo Yvetto opremila to čedno stanovalijice. In zdaj se srečno poroči z Dorignacom, ki je v svoji duši sveto prisegel, da ustvari tej angelski ženi nebesa na zemlji... «Vam je dolgčas?* je rekel otroški glas poleg njega. Dorignac se je nežno zagledal v zlatolaso glavico svoje bodoče pastrke. «Ali me hočeš malo pozabavati?* jo je smehljaje se vprašal. «Rada bi*, je odgovorila mala s tisto mirno odločnostjo, ki mu je tako zelo ugajala pri njeni materi. «Rada bi, toda ne vem. kako naj to storim.* Dorignac se je smehljal in mala je dodala: »Lahko bi vam pokazala svoje igračke, ampak to ni za vas... Že vem!...* je naglo umolknila in povesila zlato glavico. »No, torej?* je pozvedoval Dorignac. ki je opazil dekličino zmedo. Obotavljala se je. »Lahko bi vam pokazala naše skrivnosti... ampak ne vem ...» »Skrivnosti?* je ponovil Dorignac, ki ga je to vidno zanimalo. »Da, samo Pierre in jaz veva za to. Ampak Pierre je zdaj pri očetu in jaz sem zbirko skrila.* »Torej zbirka je to... Kaj pa zbirata?* »Same razbite reči*, je razlagala mala. «Da — in čemu?* To je ljubko dete, si je mislil. «Ker... Če bi šli z menoj v mojo sobico, bi vam vse pokazala. Toda častno besedo mi morate dati, da tega nikomur ne poveste.* »Zastran mene — častna beseda!* je rekel, ji podal roko in se smehljal. Hitela je z drobnimi koraki pred njim. Šel je za njo počasi — z dobro voljo odraslega moža, ki žrtvuje nekaj časa mali deklici v veselje. V otroški sobi je Yvetta odrinila nekoliko punčk — potem se je pokazala velika škatla. »Dali ste mi častno besedo*, ga je še enkrat opomnila, preden je odprla škatlo. Res — to je bila čudna zbirka! Same razbite reči, kakor je rekla Yvetta. Polovica vinskega kozarca, ukrivljena žlička, noževa platnica, odbit pepelnik, stekleno obtežilo, ki niu je manjkal ogel, gumb iz medi in steklenica z odbitim grlom ... »Presneta reč!* si je mislil Dorignac, ki ga je neobična zbirka osupila in zabavala. Rog ve, zakaj spravlja ta otrok vso to nepotrebno šaro in dela iz nje skrivnost! «Kaj to pomeni?* je slednjič vprašal. «A1 i res ne boste lega nikomur povedali?* se je hotela zagotoviti Yvetta. C. Kousi: rzi vlak Trst—Turin. Pred odhodom gre še po vsem vagonu, da si ogleda svoje sopotnike... Nima sreče. Sami brezpomembni ljudje. Nobene lepe, niti elegantne ženske. To bo pusta vožnja! si misli. Malo pred odhodom prihiti, prav za prav skoraj prileti duma ter sede v sosedni kupe. Zelo lepa in elegantna. Mlada, komaj tridesetih let. Plavolaska. Res? Menda težko pristna plavolaska. Z velikimi modrimi očmi. majhnim noskom, strastnimi usti, vitka. On obstane na hodniku in premišlja, kako bi navezal pogovor. Izkušen je. Kakor hitro se pojavi v vlaku lepa ženska, se gotovo vanjo zaljubi. Vselej na prvi pogled. Vselej si pri tem misli: «To je tisto mo je veliko pustolovstvo.* Na srečo se mnogo ne vozi ... Zdaj mu gre za neopazno zvijačo, kako bi prišel k njej v kupe. Medtem pride natakar iz jedilnega voza. Imenitno! Lepa neznanka vpraša francosko, ali je še kak sedež prost. Je. še eden. Kakšno naključje! Ali pa morda usoda tako hoče? Ko vidi, da seda neznanka prav k njegovi mizi, čuti, kakor da je dobil bitko. Takoj je galanten, pazi. ali je čaša prazna, in takoj nalije vina, ponudi sol, gorčico, poper, zobotrebce. Njegova prevelika uslužnost je, kakor kaže, dosegla prav nasprotno. Med obedom je hipoma vstala ter odšla od mize. Ko se je po obedu vrnil v svoj kupe, je bil prijetno presenečen. Neznanka ga je na hodniku ogovorila: »Gotovo ste si ustvarili napačno sodbo in si moj odhod drugače razlagate! Odšla sem namreč iz jedilnega voza, ker mi je bilo slabo, morda zaradi slabega zraka.* Govorila je tako preprosto, da je vse verjel. Pripomnil je, ila bo kmalu spet dobro, in ji ponudil konjaka in kolinskc vode. V Veroni izstopi več potnikov, da ostane v svojem kupeju sam. Začne se delati tema. Povabi jo v svoj kupe. Ona se nekoliko obotavlja, potem pa sprejme povabilo. Sedita drug tik drugega. On pripoveduje o svojem delu in svojih načrtih ter ji zaupa marsikaj iz svojega življenja. Ko se ji hoče predstaviti, ga prekine: »Čemu? Saj ni potrebno. Zakaj naj veva, kako se piševa? Ne bova vendar nediskretna, kaj nama mar ime, to je za naju brez pomena.* »Tn kaj ... kaj je storil očka?* »Očka je samo strašno kričal in se zmeraj ognil vsemu, kar je zletelo, samo enkrat je tudi on vrgel proti mami budilko, toda mame ni zadel, in tega spomina ni tu, ker smo dali budilko spet popravit.. .* »In... in... tale nož?* je jecljal zmedeni Dorignac. «Tega je tudi mamica ...» Mala je obmolknila. »Torej to so vajine skrivnosti?* je ponavljal Dorignac v duhu in upiral pogled v daljavo... «Da. Vse sva si s Pierrom spravila. In Pierre je rekel, kadar bo velik, da spet pride, pa da si vse ogledava in se pogovoriva... In da... in da ...» »Kaj pa še? No?» »Pierre je rekel, kadar se mamica spet omoži, naj spet sama dalje zbiram, in kadar se vrne, mu bom morala vse pokazati... in... in... vi že greste?* «Da — moram, dragica*, je rekel Dorignac, se vzravnal in si zapel suknjič. «Imam ... hm ... imam važno opravilo ...» «In kaj naj rečem mamici?* je vprašala Yvetta. Dorignac je na pragu nekaj časa premisi jal. «Povej mamici,* je dejal slednjič, «da sem moral danes naglo odpotovati in da ne vem, kdaj se vrnem... Razumeš?... Ne vem, kdaj se vrnem ...» Tako sta se precej dolgo, morda še predolgo zabavala. Zdajci mu je šinilo v glavo, da bi bil pač bedak, če bi ne izrabil situacije. Priliznil se ji je nekajkrat s prijaznimi besedami. Čez neka j časa sta se v dolgem poljubu pol jubila... Na postaji Vercelli se je že danilo, ko se je zbudil iz kratkega spanja. Njegova lepa sopotnica je stala že na hodniku. Ko ga zagleda, pristopi k njemu, rekoč: «Zdaj si pa moram nekoliko urediti lase in obleko.* Potem odide v svoj kupe. Zdaj je sam in kar nekam žalosten je, ker se bo treba posloviti. Kdo ve, ali se bosta še kdaj videla. Zdajci se domisli, da bi ji del v torbico svojo vizitko. Sam seveda ne bo poznal njenega imena, toda morda mu bo vendarle kdaj pisala in navezala stiki' z njim. Odpre svojo listnico, du bi vzel vizitko iz nje, in prebledi od razočaranja. Ve, da ie del v listnico, ko je pred štirimi dnevi odhajal iz Turina, pet stolirskih bankovcev, in ker ni vedel, kako dolgo bo izostal, še dvakrat prepognjen tisočlirski bankovec. Zdaj vidi v listnici dva sto-lirska bankovca, zakaj tri je bil izdal, toda tisočak je izginil! Mrzlično brska po vseh predelih listnice, a zaman. Tisočaka ni! Hipoma začne sumiti. Seveda. Zaspal je. Morda je neznanka ... vedno bolj sumi. Na klopi leži njena torbica; vzame jo. Odpre malo denarnico in zagleda v njej več stolirskih bankovcev, nekaj tudi francoskih in nekajkrat prepognjen ... tisočak... torej svoj tisočak! Kakšno razočaranje! Torej tatica! Imenitno je igrala svojo komedijo. In on ji je šel na limanice kakor kak deček. Kaj naj stori? Po kratkem premišljali ju dene denarnico nazaj v njeno torbico in položi torbico spet nazaj na klop, tisočak pa obdrži. Njegov je, torej sodi v n jegovo listnico! Igral bo komedijo kakor ona; kar neumnega se bo naredil. Ko se je vrnila, je bil vlak že skoraj na postaji. »Vidim, da ste žalostni, ker se morava posloviti.* »Gotovo, a ne moreva si pomagati. Saj ste izrazili željo, naj ohraniva svoji imeni zase.* «Bolje je tako. Če bo usoda hotela, se bova morda kje srečala, kjer bova najmanj pričakovala!* «In kdaj se odpeljete dalje?* »Ob osmih štirideset s pariškim ekspresom.* »Torej mi nočete povedati svojega imena? Ali ne želite, da bi se še kdaj videla?* »Ne, ne, ne.» Razumem, si misli on. Vesela boš, ko boš izginila! »Na postaji smo*, pravi ona. Se en poljub in potem zbogom ... Ne pozabi!... Zbogom ... »Seveda ne, dragica.* To je zvenelo že skoraj nestrpno. «Torej dobro*, je izjavila mala slovesno. »Vse to so spomini... na prepire ...» »Ah tako — vidva sta se s Pierrom prepirala, včasih stepla in pri tem vse tole razbila, kajne?* «0 ne!* Yvetta se je nasmehnila, kako more biti velik človek tako naiven, «nikdar se s Pierrom nisva tepla... očka in mamica sta se prepirala...* Zdaj šele je Dorignac razumel: »Ampak kdo je vse to razbil?* je vprašal in pokazal na potolčene reči. Vvetti so se oči zasvetile. Gledala je kakor italijanski vodnik, kadar proti tujcem poveličuje lepote svoje domovine ... »Torej poslušajte... vse vam povem ... veste, očka in mamica sta se pogosto prepirala... Najprej sta se samo zmerjala in kričala. Potem... glejte tale razbiti kozarec! Tega je mamica vrgla očki v glavo, ampak očka se je naglo pripognil, in kozarec je priletel v zid. In drugič je spet...» «Kaj praviš?* je brez sape zakričal Dorignac. »Tvoja mamica — da je vrgla kozarec?... Ampak to vendar ni mogoče .. » »O, je, je,» je nadaljevala mala in se ni dala zmesti, »in drugič je spet vrgla v očko tehtnico s pisalne mize;, tale gumb iz medi je od nje. In to žličko tudi... in pepelnik ... in obtežilo ...» Kakšna komediantka! Lažnivka, premišljuje, ko odhaja s postaje. Ura je sedem, najame avto in se odpelje domov. Njegovo samsko stanovanje je bilo medtem, ko ga ni bilo doma. zaprto. Spoiočiti mora postrežnici, da se jo vrnil. Najprej si pripravi kopel, potem si skuha kavo. Nazadnje gre v svojo malo delavnico, odpre okno, stopi k pisalni mizi. Tu pa obstane, kakor da je primrznil. Na pisalni mizi leži — dvakrat prepognjen tisočak ■— njegov tisočak, ki ga je iskal! Seveda, pred odhodom ga je v naglici pozabil deti \ listnico. Tat je torej on! Kako po krivem je dolžil svojo sopotnico! Na obrazu se mu menjavata bledica in rdečica. Potem pogleda odločno na uro in ugotovi, da je osem dva in trideset. Torej bi se dalo še vse popraviti ... morda pride še o pravem času! Najame avto in se odpelje na postajo, plača kavalirsko. V nekaj minutah je na peronu. Pred očmi se mu izgubljajo zadnji vozovi pariškega ekspresa ... Tisočak leži še zmerom kakor relikvija v njegovi mizi. Nikoli 7ie bo pozabil te pustolovščine. Bridko mu je. kadar se spomni lepe Francozinje, ki je bila tako prijazna, on pa se je izkazal najpodlejšega vseh tatov! S M E š N I C E Najtežavnejša umetnost. Neki mlad možak je prosil slikarja Sehvvinda, naj pride v njegovo delavnico in izreče svojo sodbo o njegovih slikah. Schvvind, ki ni maral žaliti nikogar in ki ni bil prepričan. da so dela mladega slikarja res kaj prida, sc je obiska dolgo otresal. Naposled) pa se je le moral vdati. Stopal je od slike do slike in videl, da je njegovo prepričanje čisto upravičeno. Dolgo je molčal in zavlačeval svojo sodbo, naposled pa je obstal preti lastnimi portretom mladega slikarja in zamišljeno dejal: «Kako prav ima pregovor, ki pravi, da je spoznanje samega sebe najtežavnejša umetnost!» Profesorska. Gospa svojemu možu, profesorju seveda: «Pavle, kako je to, da se danes že ob osmih vračaš domov? Saj si vendar rekel, da pojdeš v gledališče na .Seviljskega brivca1!» dino ta je prava. ter me nihče ne mote prepričati, da je praženi ječmen, katerega se danes dobi kot odprto blago na vago ali pa v raznih paketih isto, kar je Kneippova sla d na kava! jaz uporabljam „Kneippovo " že 25 let in vem iz izkušenj, da se dobi znano „ Kneippovo", ki je prav tako zdrava, izdatna in tečna za deco kot za odraste, samo v takih-le zavitkih s sliko župnika Kneippa. Pazite dobro pri nakupu: Edino ta je prava Kneippova SLADNA KAVA Mož profesor: «Sapradija! In meni je šlo ves čas po glavi, da imam opraviti z nekim brivcem. Zaradi varnosti sem se torej dal obriti in ostriči!" Pustite jo, naj mirno spi! Vaši koži ne preti nevarnost, če uporabljate Nivea. Zakaj Nivea vsebuje EUCERIT, krepilno sredstvo za kožo. V njem tiči skrivnost, ki daje Vaši koži lepo, športsko rjavo barvo tako pri sončnem sijaju, kakor tudi takrat, če je nebo oblačno. Ob deževju in vetru Vam daje odpornost proti prehlajenju. SVEŽOST PRI PREBUJENJU! Kako prijeten je občutek, ko se zjutraj prebudimo z dobro spočitimi udi! Samo nekoliko kapljic kolinske vode .,Soir de jParis“ Vas osveži, okrepi in ponovno poživi. Ta sijajna tekočina je dvojno parfumirana z Vašim priljubljenim znamenitim parfumom ,.Soir de Paris“ Bourjois. BOURJOIS ★ Soif Je Pariš ★ «Nu, Jurček, kaj ste delali danes v šoli?» vpraša očka Jurčka. «Očka, naša učiteljica je rekla, da moramo pri obedu govoriti vedno le o veselih rečeh. Govorimo zato rajši o Chaplinu!» © KlltEIE najSclidmjk KUiARNAfTDEII L1UBL1AHADALMATINOVA13 Baas - Ker si moj dober prijatelj, ti moram povedati, da ima tvoja /.ena I jubčku. — To že davno vem, ampak mene se prav nič ne tiče, saj ga ima še od takrat, ko je bila tvoja žena. Navaden zavojček za približno 1 kg marmelade, cena Din 4*— Opekta in navodila pri Vašem trgovcu! Za konzerviranje sadja dr. O e t k e r j e v pripomoček za vkuliavanje. Bumček pride ves ponosen iz šole domov in reče: «Očka. danes mi je rekel profesor: ,Tvoji starši bi bili lahko ponosni, da imajo takega sina. kakršen si ti!’» «Ali je mogoče?» se razveseli očka. «l)a. natanko tako je rekel in potem dodal: ,To mi prevedi v francoščino!’* Pod imenom «Kneipp» se prodajajo različne ponaredbe prave Kneippove sladite kave. Preizkušena gospodinja kupuje in vzame samo originalne zavitke z varstveno sliko župnika kneippa! Najnovejša znanost o prehrani priporoča kneippovo sladilo kavo kot najbolj zdravo hrano za zajtrk in malico. Kdor zida ali preureja svojo hišo naj ne pozabi na ki se dobi pri: ksilolitna tla keramična tla parkete iz plute stensko oblogo vse vrste izolacije ves gradbeni material Moteriol, trgovska d. z o. z. Ljubljeno Tyrševa cesta št. 36, b Telefon 27-16 K. Linger: pobur ixcov©p w—| polnoči jo zazvonil telefon. C( \ S »Čestitam, gospa», je dejal neznan glas, lil li /11.11 <:l*a 'ma vaš soprog tako dober okus. Plavo- laska, s katero pravkar odhaja iz bara ,Ni-^ ^ pon‘, je zares dražestna.* Olga je pokazala čudovito hladnokrvnost: »To je gotovo zmota, zakaj moj mož ima važno poslovno sejo.» Neznani glas ni nič odgovoril. Ko se je kmalu nato Zdenko vrnil domov, ga je žena hladno sprejela. »Kje si bil ?» je vprašala Olga. «Saj sem ti vendar rekel, draga, da imam poslovno sejo.» «Kje je bila ta seja?* »Pri mojem družabniku v Samostanski ulici.* « Lah ko dokažeš?* »Moj družabnik bo to potrdil.* »Najbrže sta se domenila.* »Kaj naj to pomeni?* »Upravičeno domnevam, da si bil v čisto drugem okraju, in sicer v Gabričevi ulici.* Zdenko je prebledel: «V Gabričevi ulici?* «Da! In kdo je tista plavolaska, s katero si bil v,Niponu‘?» Ubogi Zdenko je zaman tajil. Vse ugovore mu je žena odbila, in potem sploh ni prišel več do besede. Nezadržljiv tok očitanj in zgovornosti ga je podrl. In prav to ga je tudi rešilo: pridobil je časa, da mu je šinila v glavo odrešilna misel. Domislek ni bil njegov, čital ga je nedavno v časopisu, ki je objavil povestico s tole vsebino: Marta se je vrnila domov s slabo vestjo in mož jo je sprejel z očitki, ker ji ni verjel, da je bila pri svoji prijateljici. V največji zadregi je Marta nenadno vsa prestrašena zakričala: «Zapcstnica mi je izginila!* Njen mož je hitro skočil na policijo javit izgubo, Marta pa je medtem stekla do najbližjega avtotaksija in mu dala zapestnico z naročilom, naj se pelje takoj na policijski komisariat in javi, da je zapestnico izgubila v avtu dama, ki se je vračala od svoje prijateljice iz 5. okraja. Nedolgo potem se je vrnil mož potolažen domov in vrnil ženi zapestnico, ki mu je spet obnovila omajano zaupanje. Zdenku je prišla ta poučna povestica v najhujšem tre-notku na misel in takoj se je odločil, da jo izkoristi. S prestrašenim vzklikom je zavrl tok najhujših očitkov: »Listnica mi je izginila!* »Ah, tvoja listnica?* je odgovorila Olga. «Plavolaska morda ve, kje je?* »Ne muči me, s takimi sumničenji! Ves večer sem bil v Samostanski ulici, četudi tega ne verjameš. Takoj moram nazaj k svojemu prijatelju, gotovo sem pustil listnico pri njem. Vse dokumente sem imel v njej, pa še 2000 dinarjev.* »Pojdem s teboj*, je odločila Olga. Kaj pa ko bi šla ti medtem na policijo in naznanila izgubo?* »Skupaj nojdeva*, je izjavila nezaupljiva soproga. »Prosim, le hitro se obleci, jaz pa pokličem medtem avto-taksi.* Vse je šlo lepo v redu. še preden je stopila Olga iz hiše, je oddal Zdenko listnico najbližjemu avtotaksiju in mu naročil, naj se takoj odpelje na policijo in javi, da je listnico izgubil gospod, ki ga je peljal iz Samostanske ulice. Zdenko si je od vesel ja inel roke: Je pa le dobro, če'beremo pazljivo časopise! Ko se je pripeljal z Olgo na policijo, je prijazno predlagal: «Ker si tako nezaupljiva, sem javil izgubo policiji. Počakam te tu!» Olga je bila zadovoljna. Čez nekaj minut se je vrnila in Zdenko je takoj videl, da prihaja s pogrešano listnico. »Da so jo našli?* je hlinil začudenje. »Da, našel jo je šofer in jo pošteno oddal na policiji.* »To je imenitno! Ali je morda tudi povedal, odkod je vozil in kako jo je našel?* «Peljal je neznanega gospoda iz Samostanske ulice.* «Torej vidiš!* je veselo zaklical Zdenko, «zdaj si se vsaj prepričala, da sem ti povedal resnico in da si me brez razloga sumničila.* »Zares sem se prepričala*, je hladno odgovorila Olga, »da v listnici nič ne manjka. Tu so dokumenti, tu imaš denur in tu je tudi račun iz bara ,NiponU* -Ne. /mvm> v skednjem, veku. Mi hočemo stanovanja polna svetlobe . . . Prav zato ima Indanthren tako velik pomen pri ureditvi sodobnega stanovanja. V sončnih sobah ohranijo namreč zastori, pisane blazine in tkanine na hišni opravi samo tedaj svoje lepe barve, če so te stanovitne na svetlobi. INDANTHREN pobarvane tkanine in preja so stanovitne na svetlobi in pri pranju kakor nobene druge. Za vse pisano: za perilo, obleke in tkanine za hišno opravo iz volne, platna in razne umetne svile SAMO JndantAhm Peter Fabricius: VoGUfo tor tlika\ Cii. »toda k|e dcJ hiš dandanes pogumnega človeka?* «Res je», sem mu pritrdil. «Vidiš, kako si strahopeten! Zakaj ne ugovarjaš? Ne upaš si nasprotovati, čeprav ne soglašaš — saj vidim. Ali ti sploh spoštuješ pogumne može?* »Seveda jih, toda mislim, da je to v dandanašnjih časih precej redka čednost.* »Aha!* je poskočil Nick. Očitno sem ga potipal na pravo žilico. »Dokažem ti, da ta čednost še ni izumrla. Poglej mene!» Nick je ostal nekaj časa v junaški stoji. «Veš ondan sem srečal na ulici Mac Allana. Bilo je kmalu potem, ko je dobil naslov mojstra v rokoborbi. In kaj misliš, h komu se je stiskal in s kom se je navdušeno pogovarjal?* Nisem si upal ugibati. »S Karlo!* je rekel Nick kratko, nato pa je slovesno umolknil. Karla je Nickova prijateljica, ljubezniva majhna deklica. Mac Allan pa je hrust, ki ima na vsaki roki mišico kakor otroški balonček. »To je nesramna podlost*, sem rekel. «Da», je pritrdil mali Nick. »Nesramna podlost! Škoda, da mi je Mac Allan izginil v množici; tako sem ga mogel šele drugi dan poklicati na odgovor.* »Kaj? Ti? ...» «l)a. Prav to ti hočem povedati. Povedal sem mu svoje mnenje, da ga ne bo do smrti pozabil. »Vi nepridiprav,* sem mu dejal, »mislite, da bom dovolil, da mi izmainitc dekle? Ali mislite, da vas mišice upravičujejo jemati drugim vse?* «Neverjetno!» »Opozarjam vas, da pustite takoj Karlo na miru, ne dotikajte se je in je ne nadlegujte s pogledi!* »Ni mogoče! Tega gotovo nisi rekel.* »Prisegam. Res sem tako z njim govoril.* »Pa te ni zdrobil?* »Saj vidiš, da mi ni nič. Priznam im, da bi me bil rad. Toda nisem se bal. Pravica je bila na moji strani, prijatelj! In pravica je najmočnejše orožje, bol jše ko pest in mišice*, je dodal Nick s povzdignjenim glasom. «To si se mu drznil reči?* »Povedal sem mu še vse kaj hujšega. Kar obsipal sem ga s psovkami (vzel je zapisnik, zakaj Nick je redoljuben človek); zavratni zapeljivec, prekleta dvoživka, napihnjeni štor, trapasto teslo!* «Ampak, za božjo voljo, tega vendar ni vtaknil mirno v žep? Kaj ti je pa odgovoril?* »Ne vem,* je rekel mali Nick ter gizdalinsko pozdravil s palico damo, ki je šla po nasprotnem hodniku, »ko sem dogovoril in opazil, da hoče odgovoriti, sem telefon zaprl.* Civilizacijska. Ameriški škof VVhipple je prišel na misijonskem potovanju v indijansko vas in je spravil svoje reči v kočo. Načelnika pa je vprašal, ali so njegove reči ondi varne. »O, seveda, oče, saj ni na daleč in na široko tod okoli nobenega belokožca!* ^<1 Kuverta konfekcijska tvornica družba z o. z. v Ljubljani izdeluje kuverte vseh vrst, pisemski papir najmodernejših oblik, vrečice itd. Tyrševa cesta št. 67 liildiliriiiiilllliiiimiiiimiiimiiiuNiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiillllhT1TnilTniMTTTIiiiiiiiuiiimiiiiniiiiiiillill Telefon 28-07 $edrt>-čisti mm! Prijetno poživilo: Kalodont voda za ušla! Koncentrirane sestavine, izborno razkuževalno sredstvo, varčna v uporabi. SARGOV Razumna mati ga je o pravem času naučila, da čisti zobe. Čiščenje zob je ravno tako važno zjutraj kakor zvečer, ker bodo samo tako ostali zobje vse življenje čisti, lepi in zdravi. Sargov Kal odo nt zadošča vse zahtevam, ki se lahko stavijo na zobno pasto. Blaga pena Sargovega Kalodonta temeljito čisti zobe,fina snovpa polira prizanesljivo in snežno-belo zobno sklenino. Sargov Kalodont je edina zobna pasta v Jugoslaviji, katera vse' buje s u I fo ricin - o I e a t dr. Braunlicha, neštetokrat preizkušeno sredstvo proti zobnemu kamnu. PROTI ZOBNEMU KAMNU