Koncert Glasbene Matice v Ljubljani, dne 25. januarja 1917. Koncerte dandanes težko pričakujemo, ker vsakogar več ali manj teže skrbi in nadloge vojnega časa. Ko se je po mestu raznesla vest, da počasti slovensko metropolo po mnogih letih virtuoz O nd f i č e k , so ljudje z zanimanjem pričakovali njegovega koncerta in so pridno pegali po vstopnicah, tako, da je včeraj unionska dvorana štela ne mnogo manj obiskovalcev kot na koncertu Irme P o-. a k o v e. Vsakdo je vedel, da se mu nudi umetniški užitek prve vrste. .In pi se varal. Umetniško občuteno in virtuozno rednašanje Ondfičkove igre je doseerlo ^opolen uspeli. Najprej je sviral Mendelssohnov koncert v E-molu z bravuro in kolosalno tehniko, potem klasika Bacha »A i r« (spev), ki je očarujoč uplival s svojo kantileno na poslušalce. Z mladeniško vervo in neverjetno lahkoto je O n d f i č e k prednašal dalje Poljaka Wieniavskeg a »Rondo scherzoso«. Energičen, moški potegljaj loka, arpežiji, težke pasaže, oktave, dvojni prijemi (Doppelgrifie), vse je občudovanja vredno in je umetniku prineslo svetovno slavo. Občinstvo je O nd r i č e k kmalu spravil v navdušenje in je moral navreči več točk, rned njimi neko gracijozno stvarico. Pokazal se je še posebno kot mojster na G-struni s Chopinovim »N o k t u r n o«. Največ aplavza pa je doživel Ondfičkov paradni kos, po njem variirana in za gosli prirejena polka Iz Smetanove »Prodane neveste« in »Č e š k a r a p s o d i j a«, precej dolga točka, v kateri je umetnik nastopil kot rapsod in goslar svojega naroda, ki ga kot priznani, svetovni umetnik ne zatajuje ... Gotovo je bilo to veliko veselje njegovih sedaj pri nas bivajočih rojakov, ki so se koncerta Iz zavednosti udeležili polnoštevilno. Ondrička je spremljal na klavirju pianist P o 1 g a t h , sicer spretno. Včasih se je opazila nesigurnost. Prejšnjega spremIjevalca Famero je mojstru vzela vojna. Kot solist — kakor je bilo na plakatih in vzporedih naznanjeno — Polgath ni nastopil. Glasbeni Matici smo za Ondričkov koncert od srca hvaležni. Na njem je marsikdo vsaj za hip pozabil težave te solzne doline in je zasanjal nekam daleč, kjer ni sovraštva ne klanja, kjer kraljujeta ljubezen in mi r . . . V Ljubljani, 26. januarja 1917. Zorko Prelovec.