K. J. Erben-Jožef Gruden:
Pravljica o Litoškem jezeru.
Pred davnimi časi so se hodile v Litoho kopat tri vile. Neki dan je šel Holeček  v somraku  okoli  studenca  domov  in  jib.  je  videl.  Ena  med
njimi mu je bila posebno po volji. Stal je in jih gledal kakor okamenel, dokler mu niso zginile izpred oči.
Od tistega dne ni imel Holeček nikjer obstanka. Sklenil je, pa naj velja, kar hoče, da tisto lepo vilo ujame in jo vzame domov za ženo. Dan • na dan je hodil potem k studencu. Skril se je -v gosto grmovje, dokler niso čez tri dni vile res spet prišle.
Toliko, da so se Holečku na dva ali tri korake približale, je planil iz goščave, pograbil izvoljeno in zbežal ž njo domov. Ni se oziral in ni videl, kako hitro sta se ostali dve vili spremenili v golobici, svojo družico obleta-vali in klicali: »Linda, Linduša, ne pravi nikomur, čemu je voda v Litohi!«
Linda je živela s Holečkom v miru, a izgovorila si je, naj ji nikdar ne očita, kaj je bila. Holeček ji je vse sveto obljubil.
Neki dan je bil Holeček na polju. Linda je Šla na studenec, pogledala po nebu in zajela vrč vode. Ko pa je prišla domov, je ukazala družini, naj nemudoma vse žito, tudi če bi bilo še zeleno ter tako s polovico zrnja v klasju, požanjejo in speljejo domov. Linda je bila sama povsod zraven in kmalu je bil ves nažanjek z zelenim vred doma.
Holeček je slišal že iia potu, kaj se je bilo zgodilo, in ljudje so mu načenčali polno glavo.
Ves jezen je piišel domov. Ko je zagledal Lindo sredi zelenega snopja, kako je držala lončeno skledo in škropila žito z vodo, se ni mogel premagati, pa se je zadrl nad njo: »Ti si divja ženska! Zakaj si mi to napravila?«
Lindi je padla skleda iz rok. Žalostno je pogledala na Holečka, rnolče sklenila roke, prestopila prag in zginila.
Tri dni na to je privršala silna nevihta. Toča je potolkla ves poljski pridelek, tako da se ni poznalo, kje je kaj raslo.
Zdaj šele so se odprle oči Holečku, da Linda ni bila navadna ženska. Vedela je že naprej, da pobije toča polje in je tako vsaj nekaj otela.
Ali kako je Holeček ostrmel, ko je prišel na pristrešek, kjer je bilo žito spravljeno! Tu je videl od tal pa do samega stropa polno lepih, težkih in kakor zlato rumenih klasov in vse žito, kakor bi bilo najlepše na polju dozorelo. Zdaj je tožil in tarnal, da je Lindo spodil s svojega doma. Hodil je po gozdu, hodil ob studencu, klical in klical Lindo, ali vse zastonj. Holeček je čakal na studencu cele dni in noči in se ni nič več vrnil domov.
46