Pred važnimi izpremembaini. (D_je.) Zahteva večine obsega štiri točke; prva je: večje praviee posaraeznim kraljestvom in deželam; druga: pravična izvršitev jednakopravnosti vseh narodov v državi; tretja: gojitev pravega verskega mišljenja in nravnosti, in četrta: plodno delo za gospodarsko in socijalno povzdigo vseh slojev prebivalstva. Z ozirom na predmet, kojega obfaynavamo, imamo govoriti le o prvih dveh; v njih leži misel naše »Združene Slovenije«. Oglasili so se že razni naši časopisi, da izreko svoje mnenje o teh dveh točkah in sicer v smislu, katere posledice bi imelo za nas Slovence, ako bi se uresničili kar tako, in kako se naj izvršita, da nam bodeta v največji prid. Nam Slovencem je pri tem prašanju treba biti posebno previdnim. Kdo ne uvidi, da smo štajarski Slovenci izgubljeni, ako se deželi da več pravic? Saj nam ni večje sovražniee od deželne vlade, ki je z deželnim zborora vred nemškoliberalna; primorskim in koroškim Slovencem godilo bi se jednako. Zato je Ijubljanski list »Slovenec« že naglašal, da se z ozirom na štajarske, koroške in primorske sobrate sme le takrat privoliti v razširjatev pravie raznih dežel, če se nam Slovencem preje ali ob jednem zagotovi popolna jednakopravnost, in sicer potom jezikovnega zakona, a ne samo potom naredbe, katero vlada vsak čas lahko prekliče. »Slovenec« torej misli, da nam jezikovni zakon zajamči jednakopravnost; mi nismo tega mnenja. Ali ni zakon, in še takozvani državni osnovni zakon, torej jeden najimenitnejših, ki pravi, da imajo v Avstriji vsi narodi iste pravice, da se v Avstriji nikdo ne sme siliti k učenju drugega jezika, izvzemši onega, ki hoče imeti javno službo, kakor se to n. pr. sedaj zahteva od nemških uradnikov na Češkem in Moravskem ? Kako se pa izvršuje ta zakon nasproti nam Slovencem? To ravno je naša večna tožba, naš večni boj, da se ta zakon ne izvršuje. Ge n. pr. krajni šolski svet zahteva, da se slovenska deca podučuje v slovenskem jeziku, in če tudi vsa občina jednoglasno to zahtevo izreče, povsod se zahteva oziroma prošnja odbije: pri okrajnem, pri deželnem šolskem svetu in pri ministerstvu; le pri najvišjem sodišču našli smo še v vseh takih slučajih pravico; to le je izreklo: ti ministerstvo, ti deželni in ti okrajni šolski svet, zagrešili sle se zoper državni osnovni zakon, ker se ga niste držali in storili ste slovenski občini krivico itd. Glovek bi pričakoval, da bo kar po prvi taki razsodbi učno ministerstvo izdalo naredbo, ki ukazuje, v vseh šolah, katere vzdržujejo in obiskujejo Slovenei, ima se učiti v materinščini, nemški le takrat in toliko, ako in kolikor stariši sami zahtevajo. Toda, kdor kaj taeega pri nas v Avstriji pričakuje, ta se močno raoti. Lep zakon bo, ki se izvršuje še le po dragih in dolgotrajnih rekurzih! Tako pa ne delajo samo učne oblasti, ampak tudi pravne, kakor na pr. okrožno so dišče v Gelju. Zatoženca, ki je bil trd Slovenec, izpraševalo je le nemški ter ga obsodilo na vislice, ne da bi revež bil razumel, kai se mu je prisodilo, in bil vedei, zakaj. Na srečo so ga presvetli cesar pomilostili, pravimo na srečo, kajti črez nekoliko let, ki jih je bil prebil v temni ječi, izkazala se' je njegova nedolžnost. Podobnih slučajev se je samo pri celjskem sodišču dogodilo že mnogo. Tako se v Avstriji spoštujejo in izvršujejo zakoni, ki bi dali Slovencem in sploh Slovanom to, kar veselega srca uživajo Nemci in Lahi. Mi Slovenci radi tega ne moremo imeti v zakon, ki nam izreče pravico do kake dobrote, nobenega zaupanja. In zato pravimo: To ni nič, ako se nam jednakopravnost izreče potom zakona. Tudi »Siidsteirische Post« je že svetovala, kako bi si naj postljali, da bi nam bilo prav prijetno. Fravi, naj delamo na to, da se združijo Štajarska, Koroška, Kranjska in Primorsko v jedno celoto z jedno upravo, z jednim deželnim zborom. V tej celoti bi Slovenci imeli malo vcčino, če bi vlada volilni red izpremenila, če bi nam kršcanski Nemci zvesto pomagali in če in č e. —- Bežite s takimi »nasveti«, ne delajte zgage in ne motite ljudij! Ali še nimamo dosti prepira za narodne pravice? Ali bi se v tej novo skovani deželi za nas Slovence kaj izpremenilo ? Pa še nekaj. Dopisovalec baš omenjenega časnika razpostavlja prav po otročje po novi deželi, ki jo imenuje Karantanijo, razne urade, šole, društva in dr., da se nam celo »Marburger Zeitung« po vsej pravici posmehuje. Ali bo nas vlada, ki nas itak tako rada prezira, jemala v poštev, ako se s takimi otročarijami sami pred vsem svetom smešimo ? Kadar preudarjamo, bodimo pametni, resni in previdni; kadar pa gre za dosego storjenega sklepa, zraven še energični in vztrajni! Citali smo tudi v »Edinosti«, jako dobro urejevanem tržaškem časniku, in ne le enkrat, predlog, kako se naj prvi dve točki zahtev vladne večine izvedeta. >Edinost« pravi: »Deželam naj se dovoli več pravic in sicer samouprava v materijelni blagor Ijudstva, zajedno pa naj se skrbi, da tudi duševne koristi manjšin ne pridejo v nevarnost. Za nas je tako osiguranje conditio sine qua non, ker smo v manjšinah po deželnih zborih — seveda izvzemši Kranjsko. A do takega osiguranja pa moremo priti le tako, da se zasnujejo organi, katerim bode skrbeti za kulturne potrebe vseh delov posaraičnih narodov, ne glede na politične meje. »To se nam zdi jedino pravo. Tega ne bodemo dosegli, da bi se iz kronovin, v kojih bivamo, izločila naša zemlja ter združila v novo kronovivo; to so prazne sanje, če jih kedo ima. Politično in gmotno moramo ostati, kjer smo: štajarski Slovenci z Nemci skupno v deželi štajarski itd., politične meje torej ostanejo, kakoršne so; kulturno t. j. v oziru na duševno življenje moramo Slovenci biti zase; vsi, bodisi štajarski, ali kranjski, ali koroški ali primorski moramo biti združeni v celoti; v kulturnem oziru med nami ne sme biti mej; višji šolski nadzornik ljudskih šol na pr. ima skrbeti za vse slovenske ljudske šole, daj si bodo na Štajarskem, ali na Kranjskem, ali na Koroškem ali na Primorskem za vso slovensko zemljo velja jeden višji šolski svet, itd. Skratka v šolstvu moramo biti za-se. (Dalje prih.)