DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
Letnik XVIII. V Ljubljani, novembra 1901.	11. zvezek.
Praznik vseh svetnikov.
I. Ničevost posvetnosti.
Glej, vse je ničevost in potrtost duha.
Prid. 1, 14.
«Sursum corda« — kvišku srca! Tako nas vspodbuja sveta cerkev pri vsaki sveti maši, da se dvigajmo v mislih in željah, z duhom in srcem tje v sinje višave, kjer kraljuje Bog vsemogočni v družbi angelov in svetnikov v veselju, ki nikdar ne mine, v življenju, ki nima konca, v presrečni večnosti. Kvišku srca! Ta opomin velja nam še posebno danes, ko obhajamo spomin vseh svetnikov. Danes se nam odpirajo vrata nebeškega Jeruzalema: tam gledamo troedinega Boga v neskončnem veličastvu, tam Marijo, kraljico nebes, tam devet vrst angelov božjih, tam neštete trume svetih duš, ki po srečno dokončanem teku kratkega življenja na zemlji pijejo iz čaše neizrekljivega veselja. O, zares vesela, zares presrečna ta družba! Kdo si ne želi priti enkrat v to družbo, v ta presrečni kraj — ter tam v družbi angelov in svetnikov prepevati slavo troedinemu Bogu, častiti Marijo? Ako primerjamo to solzno dolino z nebeškim Jeruzalemom, kako ničevo in prazno je vse na tem svetu! Kaj nas torej uči pogled v nebo ? Ničevost vsega posvetnega. Glej, vse je ničevost in potrtost duha, pravi pridigar v sv. pismu. Premišljujmo danes to resnico zato, da se tem lažje dvigajo naša srca kvišku v nebeške višave, kjer je vse stalno, vse večno.
V imenu Jezusa in Marije — v čast vsem svetnikom!
43
1.	Vse na svetu se izpreminja, vse mine, nič stalnega ne najdemo tukaj, čas beži, življenje hitro mine, bogastvo zgine, sreča se spreobrne, čast se izgubi, veselje pa se izpremeni v žalost
Čas — kako naglo in neprestano se vrti časa kolo. Komaj se zavemo, da imamo kaj časa, že ga nimamo več; minul je in se pogreznil v brezdanjo večnost, iz katere se ne vrne nikdar več. Ako pomislimo na pretekli čas življenja, zdi se nam kakor sanje, ko se prebudimo. Kako naglo ste minula leta cvetoče mladosti! »Zastonj zdihuje mi srce po vas«, ni vas mogoče priklicati nazaj, minula ste za vedno in z vami najlepša doba mojega življenja. In ako se ozira tudi sivolasi starček nazaj v preteklo življenje, misliti si mora: Včeraj sem bil še mlad in krepak, danes pa stojim že pri grobu, prišel je konec življenja. O, leta moja, kako naglo ste minula, ni vas več! — Ali ni torej res, da čas beži, beži neprestano pred nami, in nihče ga ne more vstaviti niti za trenotek! Pa čim bolj beži, čim krajši je, tem bolj je nam dragocen; zakaj v tem bežečem kratkem času velja si spraviti zakladov, katerih molj ne pojč in rja ne uniči, v tem času velja si kupiti večnost, srečno večnost v nebeški domovini. Gorjč mu, kdor ta čas zamudi!
2.	Življenje mine kakor čas; zakaj čas je življenje na svetu. Človek umira, odkar živi, umira neprestano. Vse naše življenje je le boj zoper neizprosno, nepremagljivo smrt. čemu jemo, pijemo, se oblačimo, delamo, počivamo, spimo? Da si ohranimo življenje, torej da se branimo smrti. In vendar umiramo vsak dan, vsak trenotek; borimo se, kolikor moremo z vsemi močmi, vendar vsak dan, vsak trenotek smo bližje smrti, vsak dan, vsak trenotek je nova zmaga smrti proti nam, in konečno zmaga smrt popolnoma ter nam vpihne luč življenja. Nežni otrok v naročju matere — kako ljub je posmeh na njegovih ustnicah, kako ljubko se ovija materi krog vratu, kako prijetno doni iz teh ustic prva beseda: mama! — Bleda smrt pristopi in iztrga neusmiljeno materi iz naročja nežnega otroka. — Brhki mladenič, vitka mladenka v cvetu mladosti, polna življenja, veselje iima žari na obrazu, uživati hočeta lepo življenje; pa še se nista zavedla, kaj je življenje, še se nista vzdramila od mamljivega sna — glej to mlado življenje potrto; kakor cvetko na polju ljuti vihar je strla to mlado življenje v trenotku neizprosna smrt. — Resni mož dela in se trudi v potu obraza za vsakdanji kruh, premišljuje, kako bi zboljšal sebi in svojim usodo življenja, še ima
glavo polno skrbi in naklepov za boljšo bodočnost — tu stopi nenadoma predenj grozna smrt. in z mogočnim glasom mu pravi: stoj, do tu in ne dalje, življenja tvojega je konec! In od smrtne kose zadet, zvrne se mož v črni grob. — Tu je starček 80. let, beli lasje mu dičijo pripognjeno glavo, teža let ga je k tlom pripognila, premišljuje pretekla leta svojega življenja: koliko je okusil, prestal; dobrega je malo, hudega mnogo užil. O, življenje, kako Bi prazno in pusto, koliko trnja si mi rodilo, kako malo cvetic je meni cvetelo, in vendar kako naglo ste minula leta mojega življenja! In smrt potrka tudi njemu na rame: prijatelj, čas je prišel, pojdi počivat v grob!
Tdko je naše življenje: dim, senca, cvetica na polju. In vendar je to življenje podlaga večnosti, je njiva, iz katere nam izraste srečna ali nesrečna večnost
3.	Bogastvo! zlato! srebro! — Koliko jih je, ki ga imajo preveč? Koliko, ki ga imajo zadosti? In koliko, ki ga imajo premalo? Pa oni, ki ga imajo preveč, so mar zadovoljni, srečni? — Milijonar v Ameriki je priznal, da res zadovoljen, srečen je bil tačas, ko si je s težkim delom služil vsakdanji kruh; ko pa je obogatel, vselila se mu je v srce nezadovoljnost. On ni srečen. In oni, ki imajo zadosti? So mar s tem zadovoljni, ali si ne žele še več? Torej niso srečni. — In oni, ki imajo premalo, hrepene po njem, ga iščejo, pa ne najdejo, torej tudi niso srečni! Ah, tudi v posvetnem bogastvu ni najti prave sreče, tudi to je ničevost. In vendar toliko ljudi išče samo v bogastvu vso svojo srečo, zato hrepeni po njem in se trudi zanj — za reč, katera danes je, jutri je ni več; za reč, čim več je je, bolj teži srce in muči duha s skrbmi; za reč, od katere se je ob smrtni uri tako težko ločiti, in vendar jo je treba za vedno zapustiti; za reč, s katero bi si sicer lahko skovali ključ, da si ž njim odklenemo vrata nebeška, pa si ljudje navadno le kovajo zapahe, da si ž njimi ta vrata zapirajo!
4.	' S r e č a — ta je po mislih posvetnih ljudi tesno spojena z bogastvom. Srečo si želi vsakdo pri delu, gospodarstvu, kupčiji, v družini — pa ta sreča, kako je opotočna, kratka, goljufiva! — Sreča je privezana na kolo, ki se neprestano vrti; zdaj je zgoraj, zdaj spodaj, nima stanovitnosti; danes se smehlja tebi, jutri tvojemu nasprotniku, danes te nosi na rokah po zraku, da same sreče ne veš, kaj bi počel, jutri te vrže v prah in valja po blatu, da se
43*
revež sam sebi smiliš. In to imenujejo ljudje srečo? 0, kako nesrečna je ta sreča za človeka!
5.	čast — posvetna čast! Kaj je ta čast pri ljudeh? Da te ljudje radi imajo, ljubijo, da te spoštujejo in se ti vklanjajo, da te z lepimi besedami hvalijo? Pa kaj imaš od tega? Te mar ta čast le za en dan nasiti? Tebi se širi srce radosti, ko te ljudje čislajo in hvalijo! Pa ne veš, da isti ljudje, ki te v obraz hvalijo, se ti za hrbtom porogljivo posmehujejo? Ne veš li, da te ljudje večinoma hvalijo le toliko časa, dokler si jim potreben in koristen; ko pa neha potreba in korist, se spremeni hvala v zaničevanje?' Ne veš, da mnogi, ki ti danes na vse grlo vpijejo hosana, kričč ti jutri: križaj ga! Ali ni torej tudi posvetna čast puhla in prazna?
6.	Veselje — kratkočasje — uživanje časnega imetja, uživanje mesene slasti — to da je resnično veselje, ki uteši človeško srce? Omami, zastrupi ga, osrečiti ga ne more! Podobno je tako veselje veselju otroka, ki se raduje, gledajoč po zraku plavajočo in v raznih barvah lesketajočo se kroglo iz pene, ki pa se naenkrat razprši, da ni več znamenja o nji; tako zgine posvetno veselje. Pa ne samo to, da zgine, marveč zapusti v srcu praznoto, otožnost, žalost, obupnost — in to da je resnično veselje? — Vrhuncu veselja sledi žalost, pravi pridigar v sv. pismu.
Kaj imamo torej stalnega na svetu? Nič! Kaj smemo po pravici imenovati svoje na svetu? Nič! Kaj smo torej mi sami na svetu? Nič! O, resnično vse je ničevost in britkost duha, je klical modri Salomon potem, ko je bil okusil posvetno srečo. — Nimamo torej tukaj stalnege mesta, ampak večno iščemo, pravi po pravici sv. Pavel. Bog sam, Bog edini je vir vsega veselja, Bog je resnično dober in stanoviten, Bog sam more vtešiti vse želje človeškega srca, le v Bogu samem moramo iskati in v njem moremo najti pravo, stanovitno, večno srečo. Kako resnične so torej besede Tomaža Kempčana v knjigi »Hoja za Kristusom«: »Ničevost ničevosti, in vse je ničevost razen Boga ljubiti in njemu samemu služiti. To je največja modrost po zaničevanju sveta hiteti v nebeško kraljestvo. Ničevost je iskati minljivo bogastvo in vanj zaupati. Ničevost je tudi hrepeneti po posvetni časti in po visokih službah se povspenjati. Ničevost je služiti meseni poželjivosti in to želeti, kar nam pozneje hudo kazen provzročuje. Ničevost je želeti si dolgo življenje, za pošteno življenje pa nič skrbeti. — Ničevost je samo za sedanje življenje skrbeti, pa ne misliti na to,
kar ima priti. Ničevost je ljubiti to, kar tako naglo mine, in ne hiteti tja, kjer nas čaka večno veselje.« (I. knj. I, 4)
Zato pa, predragi v Gospodu: Sursum corda, kvišku srcal Tje v nebesa oprimo pogled, tam je Bog, naš začetek in konec, tam Jezus Kristus, naš najljubši prijatelj, tam Marija, naša milostna Mati, tam angeli, naši varihi, tam svetniki in svetnice, naši presrečni bratje in sestre. Tam ni več časa, le neskončna večnost, ni več smrti, le neskončno življenje, ni več žalosti, le nekaljeno veselje, ni več siromaštva, le neizmerno bogastvo, ni več lakote in žeje, le izpolnjena vsaka želja, ni več bolestnih vzdihov, le prekrasno petje v družbi zveličanih duhov, ni več prepira, le večni mir, ni več sovraštva, le brezmejna ljubezen, ni več skušnjav in greha, le sama svetost. Zato kristijani, kvišku srca! Borimo se pogumno zoper silne navale sovražnikov naše duše, ki nam hote ukrasti to večno srečo, to večno domovino. Zaničujmo posvetno, minljivo srečo, ne letajmo za njo kakor nespametni otroci za pisanimi metulji; bodimo resni in delajmo in vstrajajmo do konca, da si priborimo nebeško domovino! Drugi so si jo priborili, zakaj ne tudi mi? Tudi nam je Kristus odprl vrata nebeška, tudi nam pokazal pot tja gori, tudi nam deli pomoč, da pogumno nastopimo to pot in vstrajamo na nji do konca, tudi nam je tam dovolj prostora, tudi nam je že pripravljena bliščeča krona — torej zaslužimo si jo! Nebesa morajo biti naša, veljaj kar hoče, tudi življenje — saj smrt šele nam odpre vrata sv. raja. Amen. J. Slavec.
2. Svetniki — naši pomočniki.
Kliči tedaj, če je kdo, kateri bi ti odgovoril, in h kakemu svetniku se obrni, Job. 5, 1.
Sveti Janez evangelist je videl, v nebesa zamaknjen, ondi najprej 144.000 zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih otrok. — Potem sem videl, tako pripoveduje v današnjem berilu, veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov stati pred sedežem in pred Jagnjetom. Vsem tem izvoljencem božjim je sv. cerkev posvetila današnji praznik, da bi jih mi lepo počastili, vzeli si njih življenje k srcu ter si jih storili zveste prijatelje. Saj je naš namen tukaj na zemlji, da postanemo s svetniki prijatelji in tovariši za vse veke. Naj nam torej oni ne
bodo pretuji, in radi premišljujmo, kako bo se trudili za nebesa, pa gotovo pridemo za njimi.
Med svetniki in svetnicami božjimi pa so nam nekateri od Boga odločeni za posebne pomočnike v posebnih nadlogah našega sedanjega življenja. Vem, da vas bo zanimalo, ako vam razložim danes: I. Zakaj so nam nekateri svetniki pomočniki v naših posebnih nadlogah, in vam II. ime -nujem poglavitne pomočnike v posebnih nadlogah našega življenja. Tako bote ložje spolnovali opomin sv. pisma: Kliči tedaj, če je kdo, koleri bi ti odgovoril, in h kakemu svetniku,se obrni.
I.	Zakaj so nam nekateri svetniki pomočniki v naših posebnih nadlogah? Na to vprašanje vam moram odgovoriti bolj obširno.
a)	Gotovo je to že v človeški naravi, obračati se v posebno težavnih slučajih za pomoč k svetnikom; saj so že stari malikovalci za vsakovrstne potrebe svoje imeli izmišljene bogove.
b)	Dalje pa je neki notranji nagon, katerega je Bog položil v nas, kadar smo v kaki nadlogi, da dvignrmo svoje srce-kvišku, pričakujoč od zgoraj polajšave.
c)	Večidel pa je skušnja dala povod temu, da nekatere svetnike pred drugimi kličemo v posebnih nadlogah kot posebne pomočnike. Izkazalo se je namreč v teku stoletij, da je Bog ravno po priprošnji tega ali onega svetnika očividno uslišal prosilca. — Morda je včasih kdo dolgo prosil svetnike pomoči, a šele, ko se je obrnil k pravemu pomočniku, je bil uslišan. Kakor je Bog svojo pomoč večkrat navezal na gotove kraje, na gotove cerkve, na grobe svetnikov, tako je tudi nekaterim svetnikom za nekatere potrebe od-kazal posebno pomoč; o vsem tem so nam priča božja pota.
Da je ta misel v sv. cerkvi že silno stara, vemo iz življenja sv. Avguština. — Ta cerkveni učenik je namreč poslal iz Afrike nekatere kristijane, med katerimi so radi obrekljivih jezikov nastale razprtije, v Nolo na Laško k grobu sv. mučenca Feliksa, da se tam stvar pojasni. Že v času sv. Avguština je moralo torej biti znano, da je ravno sveti Feliks Nolaški poseben zavetnik v tem oziru. Sv. Avguštin je tudi zapisal, kako si on razlaga posebno pomoč nekaterih svetnikov. »Kakor namreč po besedah apostolovih (I. Kor. 12) nimajo vsi svetniki darov, ozdravljati, in tudi ne vsi darov, razločevati duhove: tako tudi on, kateri podeljuje
vsakteremu njegove lastnije, kakor sam hoče, ni hotel, da bi bile vse prošnje vsakterega svetnika usliSane.« Od božje volje je torej zavisna posebna pomoč kacega svetnika.
č) O posameznih svetnikih nam je tudi znano, da so se posvetili ravno s tem, ko so se zlasti za nekatere čednosti posebno prizadevali, in se za-nje silno trudili. Dotična čednost je svetniku tudi v nebesih posebno ljuba in draga, zato on podpira zlasti rad tiste, ki ga prosijo za ravno tisto čednost. Nasprotno pa se taki ljudje, kateri se za kako čednost posebno prizadevajo, tudi bolj zaupno zatekajo k tistemu svetniku, ki jim je v življenju Bvetil v tem oziru z naj lepšim zgledom. Odtod izvira ono posebno češčenje preblažene device Marije pri vseh vernikih, ker se je ona tako presijajno odlikovala v vseh čednostih na zemlji. Tudi so poznejši svetniki vselej tiste prejšnje svetnike posebno častili, kateri so se odlikovali v njim najljubši čednosti.
d)	Brezdvomno so za dotične ljudi posebni priprošnjiki tudi oni svetniki, ki so rojaki domače škofije ali cel6 domačega kraja. Gotovo tudi tisti svetniki, kateri so prinesli v kak kraj ali deželo sv. vero, ohranijo vso ljubezen in skrbljivost za tisto ljudstvo tudi v nebesih, kakor za svoje preljube otroke, v Kristusu Jezusu jim rojene. (I. Kor. 4.) Taki svetniki brezdvombeno več premorejo za svoje ljudstvo, kot za kako drugo. Zato tudi mi naše pokrajinske in slovanske apostole: sv. Mohorja in Fortunata, sveta brata Cirila in Meteda posebno častimo. Moramo pa ravno zaradi začetka sv. vere po naših deželah tudi častiti sv. apostola Petra in njegovega spremljevalca sv. evangelista Marka. Zgodovina povč več zgledov, kako so v vojnih časih in ob nalezljivih boleznih srečno rešitev izprosili pri Bogu ravno patroni in angeli dotičnih deželft, mest, narodov, fara. Po drugi strani pa je tudi že očitna kazen zadela kako Bogu in svetnikom nehvaležno ljudstvo ali posamezno faro, ko je hudobija prikipela do vrha.
Navedem še jako tolažilne besede papeža Benedikta XIV., da je namreč znano, kako svetniki na zemlji in v nebesih rajši prošnje svojih domačinov nosijo k Bogu. Ker je ljubezen do ožje in širje domovine vsakemu prirojena, zato tudi svetniki domače kraje bolj ljubijo in varujejo. Kako prav ravnajo torej tisti verniki, kateri se v svojih molitvah posebej še prav zaupno priporočajo ravno svetnikom domače škofije, svetnikom svoje domovine! V ljubljanski škofiji so delovali kot emonski škofje: sveti Maksim, mučenec, sv. Patricij ali Peter, sv. Flor.
Sicer pa tu pripomnim, da se večkrat izve, kako so svetniki pomagali v telesnih, časnih potrebah, kakor pa v dušnih. To pa deloma zato, ker se dušne potrebe po zunanje ne pokažejo, ali pa, ker jih dotičniki iz ponižnosti ali sramežljivosti ne objavijo. Pa se tudi ljudje večkrat zatekajo k svetnikom v telesnih, kot pa v dušnih nadlogah. Sila sicer uči moliti, toda dušne sile premnogi ne čutijo, telesno pa vsi. Odtod prihaja, da je mogoče skoraj zoper vsako časno nadlogo imenovati kakega posebno dobrega zavetnika.
e)	Nekatere svetnike časti verno ljudstvo tudi zato kot posebne priprošnjike, ker so oni že v ž i v 1 j e n j u v tistem oziru posebno ali celč čudežno delovali in imajo sedaj od Boga to milost, da v tistem oziru še sedaj pospešujejo težnje in prošnje svojih častilcev na zemlji. Tako n. pr. častimo sv. Jožefa sploh kot ljubega krušnega očeta, kot posredovalca v družinskih zadevah in denarnih stiskah. To pa zato, ker vemo, kako je moral on v potu svojega obrazu preživljati sv. Družino.
f)	Nadaljen vzrok, zakaj so nekateri svetniki posebni priproš-njiki; zlasti v telesnih nevarnostih, pa tiči v tem, ker so oni imeli v življenju ravno take bolezni, podobno trpljenje ali pa so bili na posebnih delih telesa najhujše mučeni. Kakor se po božji premodri naredbi že na zemlji zgodi tako rado, da je človek na tem in v tem kaznovan, v čemur se je bil pregrešil najhuje, in bo pač tudi na onem svetu kaznovan na onih najbolj grešnih udih, tako so tudi svetniki poveličani najbolj na onih svojih udih, katere so najostreje mrtvili ali bili na njih najgroznejše mučeni. Pa tudi ravno zato tisti svetniki najprej pomagajo ljudem na tistih udih, kateri so njim samim najbolj pomagali do slave nebeške. In to je tudi čisto naravno. Saj se po besedah svetega Avguština omeči tudi trdo srce navadnega človeka, ako vidi onega, s katerim ni imel doslej nikakega sočutja, pasti v taisto nesrečo, v kateri je on sam. In sv. Pavel piše o Kristusu, da v tem, v čemur je sam trpel in bil skušan, je mogočen tudi njim, ki so skušani, pomagati. (Hebr. 2, 18.)
In sedaj, kristijani, pomislite! Bog sam je svetnikom in svetnicam v življenju pošiljal silne križe, hude in dolgotrajne bolezni; kruti trinogi so si izmišljevali, po satanu našuntani, najgrozovitejše muke skozi vsa stoletja krščanske cerkve na milijonih sv. mučencev; torej pač skoraj ni mogoča nobena bolezen in nobeno trpljenje več na svetu, katerega bi ne bil že prestal ta ali oni svetnik, ali boljše tisoči svetnikov. Izmed teh premnogoštevilnih pa so odločeni
za pomočnike v podobnih telesnih nadlogah le nekateri, ki jih je božja previdnost zato posebej odločila. Lahko se reče o teh izbranih nebeških pripročnjikih: Tako se časti, kogar hoče kralj počastiti. (Est. 6, 9.)
g)	Včasih pa je menda že samo i m e svetnikovo dalo povod, da so ga verniki klicali na pomoč v zadevah, ki so v zvezi s takim imenom. Tako n. pr. so na Francoskem častili tri svetnike z imenom Clarus, pomočnike v očesnih boleznih, kakor drugod in pri nas sv. Lucijo. Sv. Auditus je pomočnik zoper bolezni v ušesih, sveta Serena pomočnica zoper nalive in močo. Latinska imena teh svetnikov namreč se ozirajo na dotične čute, ude in nadloge.
II. Po tej splošni razlagi treba, da vam imenujem poglavitne pomočnike v posebnih nadlogah našega življenja.
1. Najhujša nadloga in splošna kazen za greh je smrt. — Smrtna sila, smrtne težave so torej naj večje; pa je tudi cela večnost zavisna od tega, če so srečno prestane. Zato so se verniki vselej kaj goreče zatekali k premnogim pomočnikom v zadnji vojski člo» veškega življenja.
Kakor sploh vselej prva pomočnica za Bogom je tudi v smrtnih britkostih Marija, katero pri vsakem rožnem vencu in sicer tudi v vsaki češčenamariji kličemo na pomoč: »Prosi za nas grešnike sedaj in ob naši smrtni uri!« Ako po besedah cerkvenih učenikov Marije nikdar brez VRpeha ne pokličemo na pomoč, pač bo gotovo pripravljena tudi na zadnjo uro biti naše »upanje, naša srednica, naša pomočnica«. In koliko tolažbo zajema še prav posebno vsak nosilec karmelskega škapulirja od tod, ker je Marija sv. Simonu Stoku (16. jul. 1251) obljubila, da vsaka taka duša, katera se bo ž njim in resnično skesana ločila s tega sveta, odide večnemu ognju, in, če pride v vice, reši jo kmalu Marija iz njih.
Za presveto Materjo božjo kliče in časti sveta cerkev in vse krščanstvo najmogočnejša pomočnika v smrtni uri, sv. Jožefa in sv. Mihaela nadangela. Ker sta bila po splošni krščanski trditvi božji rejenec Jesus in presveta žena Marija pri smrti svetega Jožefa, zato kristijani, ki tudi spadamo med neštevilno družino Jezusa in Marije, upamo, da nam sveti rednik Jožef polajša smrt ter stoji na naši strani v zadnjem boju. Sicer pa sv. Alfonz Lig. tudi pravi: »Ker je sveti Jožef malega Jezusa otel gotove smrti, bežeč v Egipet, pridobil si je s tem pravico, biti poseben zavetnik umirajočih.«
Sv. M i h a e 1 a omenja sv. cerkev pri vsaki črni maši. On je bil menda tisti angel, ki je pokrepčal Jezusa na Oljski gori, on, ker je prvak nebeške vojne, odpošilja tudi druge angele umirajočim v pomoč.
Poseben pomočnik in tolažnik v zadnjem boju pa nam je odločen naš angel varih, ki naj nas varuje na potu, in pripelje v kraj, katerega nam je Bog pripravil. (II. Mojz. 23, 26.) Tudi krstni patron bodi vsakemu njegov smrtni patron. Razen teh se je sv. Filip Nerij že premnogokrat izkazal mogočnega variha in branivca v smrtnih težavah; tako tudi od svete cerkve odločenega zavetnika umirajočih: sv. Kamil in sv. Janez od Boga, ki jih mašnik imenuje v litanijah pri bolnikih. Med svetnicami vživa veliko zaupanje kot pomočnica v smrtni uri sv. Barbara.
Pomočnika zoper naglo in neprevideno smrt sta sv. Krištof in sv. Andrej Avelin; zoper smrtno nevarnost po koleri in kugi sv. Sebastijan, sv. Rok, sv. Marka. Pomočnika po smrti, t. j. za verne duše v vicah, sta sveti Lavrencij in sveti papež Gregorij Veliki.
2.	Posebnih pomočnikov v premnogih nadlogah našega življenja pa imamo tudi premnogo. Poiščimo jih poglavitne: a) v dušnem in b) v telesnem oziru. (Da katerega ne izpustim, vam jih preberem.)
а)	Za bolezni na u m u je sv. Hilarij in sv. Katarina mučenica, za notranji nemir in dvomljivost radi zveličanja sveti Filip Nerij. V ožjem pomenu dušne bolezni, t. j. grehi, so za človeka najnevarnejša nadloga, ker je srečna večnost v nevarnosti. — V verskih dvomih je pomočnik sv. Jurij; v nespokornosti sv. Marija Magdalena; zoper strah pred spovedjo sv. Janez Nepomučan. Grešniki iz navade naj se zatekajo k svetima apostoloma Matevžu in Jerneju.. Za l jubezen do Gospoda našega Jezusa Kristusa prosite razen Matere božje svetega Petra, sv. Janeza evangelista, sv. Marijo Magdaleno; za ljubezen do sovražnikov sv. Štefana, prvega mučenca; za spravljivost med sovražniki sv. Janeza a Fakundo. Za sv. čistost sv. Tomaža Akvinskega, sv. Alojzija, sv. Teklo, sv. Nežo; za pobožnost pri molitvi sv. Jožefa in sv. Terezijo. Zoper nečiste sanje je sveti Frančišek Ksaver. Ve, matere, prosite, da bodo vaši otroci dobri, sv. Moniko; svoje može priporočajte sv. Klotildi. Kdor je nagnen k hudi jezi, naj časti sv. Frančiška Salezija.
б)	Zoper najnavadnejše telesne bolezni imenujem naslednje pomočnike in pomočnice. Pri vratnih boleznih je pomočnik sv. Blaž,
pri očesnih sv. nadangel Rafael in sv. Lucija, pri jetiki sv. Alojzij, pri pohabljenih nogah in pri izpuščajih sveti Volbenk in sveti Fijakrij, prt škrofeljnih sveti Markulf; zoper bruhanje krvi sta sv. Kozma in Damijan, pri ranah je sveti Peregrin, pri trganju po udih sveti Bonaventura in sv. papež Gregor Veliki; zoper božjast sv. Valentin, mašnik. Zoper mrzlico sta sv. Ambrož in sv. škof Martin; zoper šen je sv. Anton, opat. Pri otročjih boleznih je sv. Brikcij, sveti Ignacij Lojolanski, sv. Andrej Avelin in sv. nedolžni otroci. Pri glavobolu je pomočnica sv. Lidvina, zoper zobobol sv. Apolonija. Pri boleznih na jetrih je pomočnik sv. Bazilij, pri želodčnih sveti Hugo, pri pljučnici sv. Frančiška, rimska vdova. Na ledvicah bolnim in vodeničnim pomaga sv. Liborij, zoper bolezni v hrbtu sv. Lav-rencij, zoper zastrupljenje sv. apostol Pavel. Zoper zaspanost je sv. Vid, zoper pijanost sv. škof Martin. Matere in siromaki se priporočajte sv. Ani.
K telesnim in časnim nadlogam prištevamo tudi izgubo kake reči; za to je poseben pomočnik sv. Anton Padovanski.
Velik križ pri gospodarstvu so živinske bolezni. — Pomočniki so: sv. Štefan, sv. Feliks iz Nole za vprežno in tovorno živino, sv. Anton puščavnik za živali z rilcem, sv. Lenart in sveti Martin za konje, sv. Janez Nepomuk in sv. Klemen za ovce. Zoper kužne živalske bolezni sploh so: Sv. Erazem, sv. Izidor, sv. Valentin, škof, sv. Ožbald.
3.	Zoper vremenske nezgode in zemeljske sile so tudi pomočniki v nebesih. Zavetniki zoper šibo potresa so vam znani: Sv. Aleš, sv. Frančišek Borgija, sv. Emigdij. Zoper vodno silo, povodnji in nevihte so: Sv. Janez Nepomučan, sveti Nikolaj, sv. Janez od Križa, sv. Mavricij. Zoper sušo: Sv. Elija, sv. Pantaleon, sv. Janez evangelist, sv. Skolastika. Zoper rjo na žitu je sv. Jošt; zoper ogenj je znan sv. Florijan, dalje sv. Ivo in sv. Agata. Zoper strelo je sv. Donat, zoper točo sv. Janez Krstnik, sv. brata Janez in Pavel, in sv. Irena. Zoper pozebo na polju: Sv. Sebald; zoper nerodovitnost zemlje sv. Urban, sv. Janez Miloščinar, sv. Florijan, sv. Jošt. Zoper črva in miši na polju: Sveti Pirmin, sveti Ulrih, sv. Jedert.
Razen teh je 14 pomočnikov, imenovanih pomočnikov v vsaki sili; nekateri izmed le-teh so bili že poprej vmes imenovani. — (Po Ouartalschrift, Linz, 1.1893—1896.)
Tako imate tedaj, verni poslušavci, celo duhovno lekarno tukaj, imate na izbiro raznih svetnikov, posebnih pomočnikov za posebne nadloge. »Kliči tedaj, če je kdo, kateri bi ti odgovoril, in h kakemu svetniku se obrni.«
Kako pa moraš, kristijan, misliti pri molitvi, ako se hočeš h kakemu svetniku obrnili? Misli si tako-le: Mnogim že, ki šobili v enaki potrebi, je pomagalo zaupanje na tega svetnika. Prosil ga bom še jaz, gotovo ne bo brez kake koristi. Ljubi svetniki božji nas že uslišijo, seveda, kolikor v Bogu za naše zveličanje dobro spoznajo, ne kakor mi mislimo in bi mi radi. In ako si imena ne moreš zapomniti, pa kar reci: »Ti, ljubi prijatelj božji v nebesih, ki si od Boga za pomoč ravno v moji nadlogi odločen, prosi za-me!«
Kako, kristijan, pa je najvspešniše obrniti se k kakemu svetniku? Skušnja uči, da so največ pomagale devet-dnevnice ali vsaj tridnevnice. Že v stari zavezi beremo o tridnev-nicah. (IL Mak. 13, 12. — Tob. 3, 10, 11.; 6, 18.; 8. 4.) Prvo devetdnevnico je pač opravljala Marija z apostoli pred binkoštnim praznikom. Devetdnevnice sploh imajo na sebi nekaj od tega, kar priporoča sv. pismo z besedami: Molite neprenehoma. (I. Tes. 5, 17.) Prosite, in se vam ho dalo. Zakaj slehern, kateri prosi, prejme. (Mat. 7, 7. 8.) Veliko premore stanovitna molitev pravičnega. (Jak. 5, 16.) Ker pa pravi tu sv. Jakob molitev pravičnega, zato naj se ob devetdnevnici ali pred devetdnevnico prejme sv. obhajilo. V Lurdu se večinoma čudežev zgodi vsled devetdnevnic, vsaj začetih, večkrat pa še vsled ponavljanih devetdnevnic, o čemer ste slišali ali brali že večkrat. Zato rečem k sklepu: Kliči tedaj, kristijau, ker so, ki ti bodo odgovorili, in h kakemu izmed teh svetnikov se zaupno obračaj! Amen.	V. Bernik.
Spomin vernih duš.
Pomagajmo dušam v vicah — pomoči najbolj potrebnim
bližnjikom!
Padla nam je krona z glave; gorjž nam, ker smo grešili. Jer. 5, 16.
Ko je poglavar Sebastijan preganjal kristijane po Egiptu in Siriji, je moral tudi vojak Viktor pretrpeti grozovite muke za Jezusa. Ko mu naposled po raznih drugih mukah kožo derejo s
telesa, tedaj jame tudi šestnajstletna Korona hvaliti Viktorjevo vero in stanovitnost. Zato začno še njo trgati z vrvmi, pripetimi na drevesu: kar zagleda Korona v zraku angela, ki je prinesel dve kroni z nebes, eno za Viktorja, drugo za Korono. (Ljublj.Proprijl4.maja.)
O, da bi bili tudi mi tako srečni, ljubi kristijani, da bi nam božji poslanec prinesel nebeško krono, kakor tema dvema svetnikoma in mučenikoma, ako že ne koncem časnega življenja, pa vsaj v večnosti. Zakaj danes se nam je muditi pri sobratih in sosestrah v Kristusu, ki so služili na zemlji za nebeško krono, a je niso še zaslužili. Pač so umrli z Jezusom v srcu, pač je bila pripravljena tudi za-nje nevenljiva krona, a padla jim je krona z glave, ko so stopili pred sodnji stol večnega Sodnika, padla jim je, ker niso bili še vredni nositi na veke krono nebeške slave, zakaj nič nečistega ne more v nebeško kraljestvom Kakor nekdaj prerok Jeremija na razvalinah jeruzalemskih, tožijo ti reveži iz našega mesa in naše krvi: Padla nam je krona z glave; gorje nam, ker smo grešili.
Dopoldne, predragi v Kristusu, smo se mudil pri nebeščanih. Zdaj pa se pomaknimo za stopinjo niže in stopimo na tisti kraj, kjer stega božja pravica svojo roko nad tistimi dušami, ki so sicer spravljene z Bogom zapustile ta svet, a morajo še trpeti za svoje male ali odpuščene smrtne grehe, ker se niso dovolj spokorile v življenju: stopimo v vice ter poslušajmo to resne glasove, ki odmevajo iz kraja trpljenja.
Dokazal vam bodem: I. da nasveže ljubezen do bližnjika, pomagati vernim mrtvim, in pokazal vam bodem: II. kaki bližnjiki so duše v vicah.
I. Da so verni mrtvi naši bližnjiki, ni treba šele dokazovati. Saj so to naši bratje in sestre, odrešeni po taisti krvi Jezusa Kristusa in ustvarjeni za taisto dedščino nebeško, za katero mi hrepenimo. Zato smo dolžni dušam v vicah kot svojim bližnjikom pomagati. A še več. Naša ljubezen do mrtvih mora biti cel6 veča kakor do živih. Žalostne tolažiti, grešnike spreobračati, lačne nasititi, bolnike obiskati itd. so res velika in zaslužna dela ljubezni in usmiljenja do ljudi. A nič niso, pravi sv. Bernardin, ta dela nasproti tistim dejanjem ljubezni, s katerimi pospešujemo odrešenje duš v vicah.
Pa zakaj?
Kolikor veči je sila, v kateri je kdo, kolikor manj si kdo more iz sile pomagati, čim gotovejše mu pomoč koristi in čim večjo dobroto pričaka po rešitvi, tem večja je brez dvoma ljubezen in usmiljenost, ki se mu skaže. In vse to je pri vernih dušah:
a) So v največji sili ali potrebi, katera se ne more primerjati z nobeno muko na zemlji: v ječi so, v ognju, zanetenim od vsemogočne roke božje, sploh v mukah, ki se ločijo od peklenskih le v tem, da niso večne. Sv. Avguštin prayi: Ako muka v vicah le toliko časa trpi, kolikor se oči odprd in zapro, je vendar-le večja, kakor je bila ves čas muka sv. Lavrencija na žarečem ražnju. Sklepajte torej, kako imenitno je delo ljubezni, ki pomaga dušam v vicah.
bj Si ne morejo pomagati.
Učena moža Bertrand in Benedikt iz reda sv. Dominika sta se nekoč prepirala, kaj je Bogu bolj všeč: ali ako darujemo svoja dobra dela za umrle ali za izpreobrnenje grešnikov? Bertrand se je potezal za grešnike, ker so v nevarnosti, da se večno pogube, duše v vicah pa so vsaj zagotovljene za svoje zveličanje. Benedikt pa se je potegnil za verne mrtve in poprašal: Kaj se ti zdi? Dva berača sta: eden je zdrav in močan in bi se lahko preživel z delom svojih rok, a je len in ostane rajši pri svoji beraški malhi; drugi pa je bolan, hrom in pokvečen, rad bi delal in zaslužil svoj kruh, a ne more, in zategadelj prosi za pomoč in usmiljenje. S katerim naj torej imamo večje usmiljenje? Kateri zasluži pomoč? Brez dvoma moraš priznati, da je bolje bolnemu revežu pomagati, kakor zdravemu.
Tako je. Grešniki so radovoljni ujetniki satanovi in sužnji pekla, vsako uro bi se lahko rešili z milostjo božjo iz nevarnosti, a hočejo trdovratni ostati. Duše v vicah pa so prisiljene trpeti najgrozovitejše muke, si ne morejo pomagati in nimajo takorekoč nič prostega razen jezika, s katerim kličejo: Padla nam je krona z glave . .. Usmilite se me vsaj vi, prijatelji moji. (Job. 19, 21.) Torej zahteva pametna ljubezen, da se tem prej pomaga, kakor onim.
c) Gotovi smo, da naša pomoč dušam koristi. Kolikokrat je pri živih naš trud zastonj! Kako marsikomu se pomaga, in vendar kako hitro zapravi svoj dar! Kako marsikaka solza se prelije za spreobrnitev grešnikov, a zastonj — ti nečejo poslušati in ubogati! Miloščina pa, ki se d& za verne mrtve, ni nikdar brez uspeha; in če eni duši ne pomaga, pomaga drugi. Zato pravi neki učenik: Živim deliti svoja dobra dela se pravi
pokladati zaklade na ladijo v morju, kjer so vsak čas v nevarnosti, da se pogube; mrtvim deliti pa se pravi denarje posojati na velike obresti, od katerih imamo korist mi in duše v vicah.
č) In kakšno dobroto pričaka duša po rešitvi? Veliko delo je, če si grešnika spreobrnil in ga postavil iz sužnosti hudičeve v stan otrok božjih. Toda za vselej mu nisi pomagal, ker se le prerado zgodi, da kmalu potem zopet pade v smrtne grehe in v prejšnjo satanovo sužnost. če si ujetnika rešil iz ječe, si mu pridobil prostost, vendar ga s tem še nisi naredil za velikega gospoda, če si beraču dal dar, da se je lahko preživel več tednov, vendar še radi tega ni postal bogat mož. Ako pa si pobožno molil, miloščino dal, spokorno delo opravil, pri sv. maši bil in ravno s tem dušo iz vic rešil — no kaj ? Neskončno večno dobroto si ji naklonil, dobroto, katere ne bode nikoli oropana. Ko je cesar Teodozij ubogo deklico Atenajo posadil na cesarski prestol, je bil to res čudež ljubezni in usmiljenja po sodbi vsega sveta. David je brezštevilnokrat zahvalil Gospoda, ki mu je dal namesto pastirske palice kraljevo žezlo v roke; prej je vodil čedo, na to kraljestvo izraelsko. A kaj je cesar Teodozij, kaj je kralj David proti tebi, ki si rešeni duši pripravil večno bogastvo, večno krono, ki nikdar več ne pade z glave, večno srečo, gledanje božje?
Mi si sicer tega ne moremo dobro predočiti, ker nimamo jasnih pojmov o nebeškem veselju. Duše v vicah pa dobro vedo, kaj se pravi: Boga gledati z obličja v obličje, biti v družbi angelov in svetnikov, in ravno ta želja, to slast, ta žeja, to hrepenenje po nebesih je večje, kakor muke ognjene. Tertulijan nam to pojasni z Jobom, ki je govororil: »Vse telo mi je bilo rana in tur, in vendar ničesar nisem tako pogrešal kakor oči, s katerimi bi bil gledal svojega prihodnjega Odrešenika.« (Job 17, 2.): Tako tudi trpeča duša nič bolj ne pogreša, kakor gledanje božje. Odtod vzdihljeji duš, ki segajo do nas, da jim pomagamo. Saj so naši bližnjiki in ljubezen nas veže, da jim priskočimo na pomoč, ker si same ne morejo več pomagati. Padla nam je krona z glave ...
II. Mislite si nevesto, ki si jo je kralj v dalni deželi onkraj morja izbral za kraljico. Napravila se je na dolgo pot, prehodila morje, ušla srečno vsem nevarnostim in že se bliža kraljestvu svojega ženina. Polna srčnega veselja in rajske radosti gleda od daleč svojo novo domovino. A glej! Bliskoma priveslajo morski roparji, ladijo napadejo, nevesto vjamejo, vkujejo v železje in vržejo v ječo, kjer žalosti medli in lakote ječi. Kdo bi popisal žalost te

neveste? Že je imela objeti svojega ženina, že je imela kraljevati.. ► a zdaj ježi v verigah. Častiti kraljevi sedež ji je blestel naproti, a zdaj biva v strašnih temnicah: brez prostosti, brez pomoči, brez tolažbe!
Ta nevesta, predragi v Gospodu, je podoba duš v vicah* Poklicane so bile na ženitnino nebeškega ženina, častiti kraljevi sedež jim je blestel naproti, mnogim nevarnostim so srečno ušle, srčno so želele gledati nebeškega kralja — večnega Boga. A glej! roparji milosti božje so jih napadli, pahnili v temnico, v vice, kjer koprne, medle, ječe in ne morejo iz njih, dokler ne poplačajo zadnjega vinarja.
Te duše, ljubi moji! so naši bližnjiki. In kaki?
Jezus jih je odkupil in očistil s svojo neprecenljivo krvjo. Zaznamovane so z neizbrisnim znamenjem milosti božje. Gospod jim je pripravil še v domači deželi nevenljivo krono zmagovalcev ; izvoljeni otroci Abrahamovi so, ki so že dosegli pravico do nebeške dedščine; pobožne, zveste duše so, ki ljubijo Boga nad vse — a ga ne vidijo, iščejo ga, — a ga ne najdeje, zdihujejo k njemu, — a jih ne sliši. Posvečujoča milost božja budi neugasljivo žejo v teh dušah, za nebesa namenjenih!
Te duše, ljubi moji! so otroci božji, ljubljenci božji, dediči božji. Morda vse življenje niti enega smrtnega greha niso storili, a vendar jih najdemo na tem kraju trpljenja. Neskončno pravični Bog, ki preišče srce in obisti, je videl na teh dušah madeže, katerih človeško oko ne zapazi vselej — nič nečistega ne more v nebeško kraljestvo. Ti otroci božji so omadeževali s smrtnimi grehi svoje duše, a so se spreobrnili, pa ne dovolj spokorili — smrt jih je prehitela. Krščeni so torej ti otroci, ki zdaj medlč v vicah, birmani so, maziljeni so, oprani so, posvečeni so — z vami vred so prejemali sv. zakramente, a spokorili se niso dovolj na zemlji. Jezus jih je odrešil kakor vas; kristijani so bili, kakor mi, naši bližnjiki so, ki kličejo: Padla nam je krona s glave.
Ali so to samo ljudje, ki jih mi nikoli nismo poznali? Ali so to samo ljudje, ki so bili pri drugem kamnu krščeni kakor mi? Ali so to ljudje samo drugih narodnosti, drugih dežela? O ne, ljubi moji! To so naši znanci, naši sorodniki, naši prijatelji, naši sovražniki, naši tekmeci, naši predstojniki, naši podložni. Z nami so živeli v soseski, z nami so hodili v šolo, z nami so obiskavali cerkev, z nami so prejemali sv. zakramente, nas so vzgojili, nas so vodili; mi smo jih vzgajali, mi smo jih vodili, z nami so se
prerekali, z nami so se prepirali, z nami so občevali, pri naši mizi so jedli, nam so zapustili ime, imetje, znanje, strah božji. — Taki bližnjiki so nam duše v vicah, ki vzdihujejo: Gorjd nam, ker smo grešili
Tvoj sovražnik je bil, ki zdihuje na kraju trpljenja, ker ti je premalo iz srca odpuščal. Tvoj sodeležnik pri grehu je bil, ki zdaj trpi radi tebe in sebe. Tvoj prijatelj trpi, ker te je preveč ljubil v življenju. Tvoj dušni pastir se čisti v vicah, ker ni znal prav obračati ostrosti in mehkosti. Tvoj hlapec trpi, ker je zvestejše tebi kakor Bogu služil. Tvoja žena se pokori v vicah, ker je imela večjo ljubezen do tebe, kakor do Boga. Tvoj brat je tamkaj, ker ti je bil brat samo po krvi, a ne vselej brat po Kristusu. Tvoja h č i te prosi usmiljenja, ker si ji preslabe zglede dajala na zemlji. Tvoja mati so v vicah, ker so ti spregledovali grehe iz prevelike ljubezni do tebe. Tvoj oče se vicajo, ker so za-te preveč, za druge premalo skrbeli. Taki so bližnjiki, ki te prosijo iz vic, da se jih usmiliš.
Smili se ti revež — dasi ti je neznan. Smili se ti bolnik — čeprav ga ne poznaš. Smili se ti celo hudodelec, ki ga vedejo na vislice radi njegovih pregreh. To so ti bližnjiki, ki pač od daleč zadevajo tvojo ljubezen, tvoje sočutje. Kaj pa bližnjiki, ki sem ti jih ravnokar našteval? Kaki so? Tvoje krvi so, tvoje fare so, tvojega jezika so, tvojega duha so, tvoje vere so, tvojega stanu so, tvoji so po razmerah in okoliščinah, tvoji so po kraju, času in rodu. Taki so, ki te prosijo, taki so, ki te kličejo, taki so, ki vzdihujejo: Padla nam je krona z glave . . .
Blažena Štefana Kvincina je sedela pri parah svoje sorodnice. Kar ta stegne roko z razpelom in prime otefano tako trdo za roko, da je Štefana ni mogla izpustiti, dokler ji ni prednica ukazala radi pokorščine, da jo mora izpustiti. In je čula Štefana takrat, ko jo je sorodnica stiskala za roko: »Le moli, ljuba sestra! post, spokorna dela želi od tebe tvoja prej ljubljena sestra, da pride do gledanja božjega.«
Predragi poslušalci! Veže nas torej ljubezen do mrtvih, da jim pomagamo. Kolikor veči je sila, v kateri je kdo, kolikor manj si kdo more sam pomagati, čim gotovejše mu pomoč koristi in čim večo dobroto dočaka po rešitvi, tem večja je ljubezen, ki se mu skaže. Nadalje so duše v vicah naši bratje po Kristusu, naši bratje po krvi, naši bratje po duhu; zato smo jih dolžni podpirati z dobrimi deli: z molitvijo, postom in miloščino. Končajmo
44

torej z besedami svete cerkve: »0 Bog, iz čigar usmiljenja duše vernih počivajo, daj svojim služabnikom in služabnicam, da vseh pregreh odvezani, se brez konca veseliti zamorejo po ravno tistem Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.	P. Bohinjec.
Triindvajseta nedelja po binkoštih.
I. Pridiga za zahvalno nedeljo in za sklep sv. leta.
Kaj hočem vrniti Gospodu za vse kar mi je dodelil?	Ps. 115, 3.
Danes smo se zbrali k božji službi iz dveh bolj nenavadnih vzrokov. Prvič moramo po navodu sv. cerkve zahvaliti Boga za vse pridelke, ki nam jih je njegova neskončna dobrotljivost podelila na polju, na travniku, v vinogradu, pri živinoreji, v gojzdu, na zdravju in življenju, če smo »križevi teden« vedeli, na koga se moramo obrniti, da nam blagoslovi, kar je izročeno materi zemlji, da ozeleni in dozori, moramo pa tudi na »zahvalno nedeljo« v prvi vrsti k Bogu povzdigniti svoje hvaležno srce, in ne lastni umnosti in pridnosti pripisovati dobre letine, toliko menj, če se spomnimo, kolikokrat smo ga v teku leta žalili z grehi.
Božji blagoslov je letos obilno rosil na naša polja, in o kaki posebni nesreči, o toči ali neznanski vročini, ki je žgala ljudi in živino n. pr. na Angleškem in v Ameriki, po naših krajih, hvala Bogu, ni bilo slišati. Le jesensko deževje je zel6 nagajalo in škodovalo, pa Bog je tudi vedel, zakaj naj bo tako, saj je neskončno modra njegova previdnost. Dobrotljivi Bog nas je tudi obvaroval velikih požarov, kakor smo slišali in brali, da so bili po več krajih na Kranjskem.
To je prvi vzrok, da danes pri sv. maši zdihnemo hvaležno k Bogu govoreč s psalmistom: Kaj hočem vrniti Gospodu sa vse, kar mi je dodelil? Kelih zveličanja bom vzel, in ime Gospodovo bom klical. Zato bomo zapeli tudi »zahvalno pesem« po sv. maši.
Drugi vzrok, da je danes slovesniša božja služba, pa je sklep rednega sv. leta, pričetega pred pol letom.
Pol leta! Kako naglo je minulo! Skoraj se nam zdi kakor bi bili pred dobrim tednom brali tisto pismo našega premil, kneza in škofa, v katerem po navodu sv. očeta razpisujejo sv. leto, naznanjajo obilne in izredne milosti, pa naročajo spokorne pobožnosti.
In ko danes sklepamo ta milosti polni čas, moramo zopet klicati s psalmistom: Kaj hočem vrniti Gospodu za vse, kar mi je dodelil? Kelih zveličanja bom vzel, in ime Gospodovo bom klical. Svoje obljube bom Gospodu opravljal vpričo vsega njegovega ljudstva. (Ps. 115, 3. 4) Tudi zato veljaj Bogu naša zahvalna pesem. Danes je torej zahvalna nedelja za telesne in dušne pridelke. Tu obstanem. Ozrimo se sedaj na sv. leto, ki se danes konča, in poglejmo njegovo veselo in žalostno stran, oziraje se na besede sv. Pavla: Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor seje v obilnosti, bo tudi v obilnosti žel. (II Kor. 9, 6)
I. Ko so dunajski kardinal in nadškof napovedali sv. leto, začeli so svoj list z besedami angelskimi: »Glejte, oznanim vam veliko veselje!«. (Luk. 2, 10.) In zares; vsacega katoliškega kristjana bi moralo sv. leto prav posebno veseliti, veseliti v tem smislu, kakor uči apostol: Veselite se vselej v Gospodu: še rečem, veselite se! (Fil. 4, 4.) Naš višji pastir ljubljanski pa so pomen sv. leta tako-le obrazložili: »Kaj je sv. leto? To je v resnici svet čas, v katerem oznanjujejo sv. oče popolne odpustke za vse, ki opravijo zapovedana spokorna dela, v katerem podele vsem spovednikom prav posebno velike oblasti in pravice za one, ki se hočejo vdeležiti sv. leta. Sv. leto je torej res imeniten in svet čas, ki naj bi tudi naj večje grešnike spodbujeval, da se v zakramentu sv. pokore očistijo vseh grehov in po odpustkih tudi dobč odpuščenje vseh časnih, z grehi zasluženih kazni. Ali ni to velika milost? Saj bi morali časne kazni, ki nam po odpuščenem grehu še ostanejo, trpeti po smrti v vicah, ah pa že v življenju.«
Sv. leto nam stavi prav živo pred oči krščansko resnico, da more tudi največji grešnik, če se spokori, dobiti odpuščenje grehov in kazni. Ali ni to v resnici na vso moč veselo in tolažljivo? Sveti Ambrozij pravi: Kaj je prijetnišega, kaj tolažljivšega, kot oznanovati grešnikom odpuščenje časnih kazni?« In to se zgodi ravno v svetem letu poleg tega, da se odpuste skesanemu grešniku vsi grehi.
Ne da se tajiti, da jih je gotovo mnogo, ki so zares s spokornim duhom šli v se in opravljali iz najboljšega namena zapovedana dobra dela, hodili zato k procesijam ter prejeli sv. zakramente, opravili morda tudi dolgo spoved, pomneč besede apostolove: Prosimo namestu Kristusa: spravite se z Bogom! (II.Kor, 5, 20.) Ti so sejali v obilnosti, zato bodo tudi želi v obilnosti.

In kaj je še veselega za nas katoličane v sv. letu? Ni ga pod božjim solncem človeka, ki bi samo spregovoril, in ves katoliški svet bi ga ubogal. Le namestnik Kristusov, če tudi človek, more to. Sv. oče papež v Rimu povzdigne v imenu Jezusovem, pravo-močni naslednik prvaka apostolov, sv. Petra, svoj glas, sestavi apostoljsko okrožnico — in vsi pravi katoličani ga poslušajo, se mu pokorč, ostali svet pa se drži in vleče na uho, kakor se bere o pričah Jezusovih besedi na gori Kalvariji: In ljudje so ostali in gledali. (Luk. 23, 35.) Na poziv starčka Leona XIII. se je vlansko leto na tisoče in tisoče pobožnih vernikov s celega sveta vdeležilo sv. leta v večnem Rimu, med njimi tudi nad 600 Slovencev. Zbiral jih je okrog sebe kot namestnik Onega, ki je rekel Judom, da jih je hotel zbrati kakor koklja zbira svoja p iščeta pod peruti. (Mat. 23, 37.)
Ko so pa vlani na sv. božični praznik izdali sv. Oče novo okrožnico, s katero sv. leto za prvo leto novega veka raztezajo za pol leta čez ves katoliški svet, od tedaj pa se je začelo najživahnejše gibati med 300 milijoni katoličanov po širnem svetu. Po slovesnem a poljubnem začetku v vsaki škofiji, so se kmalu začele viti dolge procesije od cerkve do cerkve, po polju in ulicah mestnih ter opravljale molitve po namenu sv. očeta, namreč: za poveličanje sv. cerkve, uničenje krivoverstev, edinost katoliških vladarjev in blagor krščanskega ljudstva. Višji pastir ljubljanske škofije pravijo: »Lep zgled vseh vernikov nekako šiloma vleče za seboj in skupna molitev močno trka na srce dobrega Očeta nebeškega, da podeljuje prav posebnih milost', potrebnih za dobro, skesano spoved in za popolno odpuščanje vseh grehov in vseh kazni.«
Vdeleževali so se procesij celo taki, kateri sicer ne hodijo radi h krčšanskim naukom, ampak tisto blaženo urico rajše polegajo, popivajo, igrajo. In krščanski Dunaj, s kako lepim zgledom sveti v tem oziru drugim še od liberalizma objetim mestom! Procesije so bile ondi tako ogromne, da verniki niso mogli ostajati po cerkvah, da bi bili skupno molili, ampak skozi cerkev grede so molili očenaše za duhovnikom, ki jih je molil kar neprestano na prižnici. Vdele-ževalci so se v cesarski prestolnici procesij ne le preprosti ampak tudi odlična gospoda, bogata in učena, pa tudi najvišje plemstvo.
Kje, vprašam, je na celem svetu kaj tacega? Kje je taka vera, kot naša? Nikjer. Pa saj tudi nima nobena druga verska družba v sebi neskaljene večne resnice, božjega vira milosti, daritve sv. maše, sv. zakramentov in odpustkov. Ali ni to za nas katoličane v resnici nad vse veselo in veličastno? Zato pa tudi moremo danes še
toliko bolj navdušeno zaklicati: Verujem v eno, sveto, katoliško, in apostolsko cerkev.
II. To je svetla, vesela stran sv. leta za posameznike in za celo cerkev, to je naš pridelek v duhovnem pomenu. Ima pa tudi temno, žalostno stran ta šestmesečni milostni čas, imenovan sveto leto, kakor so Izraelci tako imenovali vsako 50. leto. Rečem vam: Premalo smo pridelali v duhovnem oziru.
Ko so sveti Oče raztegnili sveto leto na ves katoliški svet, zapisali so v dotični okrožnici te le besede: »Sveto leto bo, kakor mislimo, obilneje pripomoglo, da se povrne krščansko življenje, da se srca tesneje sklenejo z apostolsko stolico, da se splošno dosežejo one blaginje, o katerih smo obširneje govorili, ko smo lani napovedali sveto leto.« Tem besedam Očeta vsega katoliškega sveta so naš višji pastir dodali pristavek: »Delajmo pokoro, molimo in prizadevajmo si za pravo krščansko življenje!«
Sedaj pa vprašam: Ali se je ta želja in upanje papeževo in škofovo, naših duš vrhovnih poglavarjev, tudi vresničilo? Ali je ob sklepu sv. leta zaznati med nami zares kaj več »pravega krščanskega življenja«? Ali je poznati na posameznikih, da so se od svetoletne spovedi sem zares tudi pobol|šali ali vsaj začeli se poboljševati? Ali je posebej na mladini videti kaj več pobožnosti, kaj več vneme za božjo službo, za daljšo molitev, kaj več pokorščine do starišev in gospodarjev? Ali se je povrnilo vse krivično blago, ali so se spravili vsi sovražniki? Ali se je v tem sv. letu resnično poboljšal kak ponočnjak, ali se je začela zavoljo Boga pokoriti kaka razuzdanka? Ali se je kak pijanec spreobrnil? Ali je bilo v sv. letu manj kletvine in pridušanja, pa več potrpežljivosti? Ali je bilo manj laži in obrekovanja? Vprašam še: Ali so se javno in pravočasno pokazali povsod katoliške može tisti, ki so doslej menili, kako visoko stojš nad drugimi, če so oblizani od hinavskega liberalizma, tisti, ki so šli za liberalnimi kričači in njih pohujšljivim berilom tako, kakor ovca za soljo in kakor ničemernica za modo? Ali je sploh več strahu božjega med ljudmi?
Kaj ne, ljubi kristijani, na vse to ne morete dati prav dobrega, ugodnega odgovora. Pičla setov, pičla žetev! In to je žalostna stran tega sicer spokornega in zveličanskega časa. Sveti Duh v bukvah pregovorov (11, 5) govori: Preprostemu njegova pra-
vičnost pot ravna; hudobnež pa bo v svoji hudobiji poginil. To se pravi: Ponižnemu, spokornemu človeku njegova pravičnost — ali vsaj želja po pravičnosti odstranjuje s pota vse zadržke zveličanja, hudobni nespokornik pa se bo pogubil. — Poseben pripomoček, zadržke zveličanja odstranjevati, je ravno sv. leto; in kdor se tega pripomočka ni hotel poslužiti, je na krivi poti večnega pogubljenja. Sv. pismo zopet pravi: Na stezi pravičnosti je življenje; kriva pot pa pelje k smrti (Preg. 12, 28.) In apostol piše: Kdor seje v svojem mesu, bo od mesa tudi žel pogubljenje; kdor pa seje v duhu, bo od duha žel večno življenje. (Gal. 6, 8.)
Sveta cerkev ponuja najboljša in najizdatnejša sredstva zveličanja, premnogi pa jih nočejo resno uporabljati; zato se po pravici britko pritožuje nad njimi, kakor se je Gospod Bog pritoževal nad Izraelci po preroku Izaiju (1, 2): Otroke sem zredil in povišal, oni pa so me zaničevali. Bati se je, da se nad takimi trdovratneži ne izpolni beseda Jezusova: Iskali me bote, in me ne bote našli; in bote umrli v svojem grehu. (Jan. 7, 34. 8, 21.)
Bogat in mlad dedič je jezdil s svojim prijateljem, ki mu je pomagal zapravljati premoženje, neki praznik na sosednji kraj k šumni vesel;ci. Pot ju pelje čez gorsko sleme mimo cerkve, kjer je bila ravno božja služba. Proti svoji navadi stopi v božio vežo in tovariš ž njim. Tu čujeta, kako pridigar govori o grešniku in njegovem lažnjivem miru ter pravi: »Zbudi se, kateri spiš, in vstani od mrtvih, in Kristus te bo razsvetlil.« (Ef. 5, 14.) K sklepu navede pridigar to-Ie primero: Jelen je složno ležal v gozdu. Tedaj zasliši pok — zbudi se — pa, ker se nobena reč ne gane, zaspi zopet. ČJuje se pok drugič, jelen se vzdigne, a se kmalu zopet vleže, ker je videti vse mirno. Puška poči tretjič, ta strel zadene, jelen leži mrtev na tleb. Pridigar z malo besedami obrne to na brezskrbnega grešnika, ki se zbudi, pa božje opomine zaničevaje zopet zaspi.
Bogati dedič posluša pridigo do konca, in odjaha ves zamišljen naprej. Njegov lahkoživi tovariš se norčuje iz njega, da mu je pridiga segla do srca. Mladi mož odvrne: »Priznam, da mi pridiga ne gre iz glave. Ne morem ti zakriti, jelen sem jaz. Eno leto je minulo, tedaj sem padel s konja, in le po čudežu sem bil rešen, — to je bil prvi pok. Pred malo meseci sem ležal bolan za vročinsko boleznijo, glas o moji smrti se je že raznesel, a jaz sem ozdravel, — bolezen je bila drugi strel.« — Mladenič se ne pusti zadržati in jaha nazaj k cerkvi ter so hoče spovedat', toda duhovnik je odšel ravno takrat k bolniku, in spremljevalec je pregovoril mladeniča, da ni čakal duhovnika. Lahkomiselni mladenič odjaha s tovarišem, in kmalu sta na veselici, kjer kozarci zvenč in se poskočnice glase. Kar obledi bogati dedič in iz ust se mu udere
vroča kri; omahovaje zavpije: »Jelen, jelen sem jaz, strel je dobro zadel, gotovo je zadnji, moj Jezus, bodi mi milostljiv!« In bilo je po njem.
Ali naj to obrnem sedaj na vas? Menim, da je storil to že vsak sam. Vsakteri naj preišče tek svojega življenja, če mu ni počil že prvi, že drugi strel; pomisli naj, kakšen bo njegov konec, če kmalu poči tretji in zadnji strel. Vsak naj se povpraša, ali je Bog dolžan nas še svariti, če smo en milostni čas zamudili, eno svarjenje nalašč preslišali, ali je Bog dolžan še kako leto življenja nam dati, če se v svetem letu niBmo spreobrnili k njemu iz vsega svojega srca (Joel 2, 12.) ter si za novo stoletje nismo oskrbeli novega srca in novega duha. (Eceh. 36, 26.) Zato nas svari sveta cerkev z apostolom: Opominjamo vas, da milosti božje nepridoma ne prejemate. (II. Kor. 6, 1.)
Sklenem s primero iz sv. evangelija današnje nedelje. Gospod Jezus Kristus je obudil edino Jajrovo hčer od smrti v življenje. Tudi nas vsakteri ima takorekoč edino hčer — svojo dušo, svojo edino, neumrjočo dušo. In taiBti Jezus, ki je takrat čudežno obudil Jajrovo edinko, bil je pripravljen v vsem svetem letu obuditi tudi našo dušo k duhovnemu življenju, postaviti jo v stan posvečujoče milosti božje. Blagor ti, kdor si se dal obuditi v tem zve-ličanskem času; to sveto leto, katero si morda zadnje učakal v življenju, je sedaj tvoje največje veselje in ostane tvoja posebna tolažba vse dni, zlasti pa na zadnjo uro; treba le, da prosiš Boga in devico Marijo daru stanovitnosti ter zvesto sodeluješ z božjo milostjo. Kateri pa obstoji do konca, bo zveličan, pravi Jezus, naš božji Sodnik. (Mat. 10, 22.) Govori pa tudi ti večkrat z besedami psalmistovimi: Svoje obljube bom Gospodu opravljal vpričo vsega njegovega ljudstva. Kar si sklenil v svetem letu dobrega, izpolnuj natančno. Kar človek seje, bo tudi zel. (Gal. 6, 7.)
Ti pa, ki časa sv. leta nisi porabil po namenu svete cerkve, žaluj danes in ne odkladaj več sprave z Bogom. Morda bo ob prihodnjem »spominu vernih duš« tudi tvoje truplo že pokopano. Če pa ne, pa ti utegne Bog odtegniti svojo milost, tebi nespokor-niku. Zato kličem zadnjikrat zadnjega dne svetega leta vsem takim: Delajte, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne more delati. (Jan. 9, 4. Amen.	V. Bernik.
2. Zaupanje v Boga.
Zaupaj hči, tvoja vera te je ozdravila.
Mat. 9, 22.
Naša zemlja se po pravici imenuje dolina solz in sicer radi težkega jarma križev in težav, pod katerimi premnogi zdihujejo. Tega muči revščina, onega bolezen in trpljenje, tretjega zaničevanje, preganjanje, četrtega dušna britkost in zapuščenost. — O ko bi vsi ti na duši in telesu trpeči hoteli posnemati očeta Jajra in ženo, ki je trpela na krvotoku! Gotovo bi našli tolažbo. Kaj sta pa ta dva storila tako posnemanja vrednega? Očeta Jajra je zadela huda nesreča: umrla mu je ljubljena hčerka. V tej stiski se zateče k Jezusu proseč ga, naj mu ozdravi drazega otroka. Zena trpeča na krvotoku se tudi zateče k Zveličarju; dotakne se njegovega oblačila s trdnim zaupanjem, da bo ozdravljena. Obema je to zaupanje do Gospoda pomagalo: hčerka je bila obujena k življenju in žena ozdravljena.
Predragi v Gospodu! Tudi dandanes bi bilo marsikomu po-magano in lažje bi trpel, ko bi imel večje zaupanje v Boga. Toda kakor sv. vera sploh, tako pa tudi tolažilna čednost zaupanja v Boga vedno bolj peša. Zato so nekateri pri svojih križih in težavah tako nemirni; ne znajo si jih obračati v svojo korist. Govoriti hočem danes o zaupanju v Boga in prosim Vsemogočnega, da blagoslovi moje besede.
Pripoveduje se o neki deklici, da se je šla vozit po morju v čolnu, katerega je vodil njen oče. Ljudje so jo vprašali, ali se nič ne boji viharja? »Nič se ne bojim«, pogumno odgovori deklica; »saj bodo v čolnu veslali moj oče.« V svojega očeta je torej stavila vse zaupanje, češ: oni me bodo varovali.
Tako naj tudi mi mislimo: v nebesih imamo Očeta, ki vedno pazi na nas. Nc smemo misliti, da smo sirote, da se nihče za nas ne briga. Ne! Ljubeznjivo oko božje vedno čuje nad nami, skrbi za nas. Ako Bog skrbi za lilije na polju, ptice pod nebom, travo ob potu, koliko bolj za nas, ki smo vstvarjeni po njegovi podobi in odrešeni z njegovo krvjo!
1.	Zaupati moramo torej v Boga najprvo v svojih molitvah. Zaupljivo moramo moliti, misleč: Dosegel bom, za kar prosim — če je le moji duši v zveličanje. Saj je Kristus rekel: Prosite in hote prejeli; iščite in hote našli; trkajte in se vam bo odprlo. Ne
Bmemo torej misliti, da Bog ne posluša naših prošenj. Posluša jih in se zanima za-nje.
Zaupljiva molitev je pa nadalje tudi mirna in ne razburja. Poglejmo Marto in Marijo. Lazar, njun brat, je bil bolan. Marta hitro to sporoči Jezusu, rekoč: »On, katerega ljubiš, je bolan.« Mirna je bila ta prošnja, pa zaupljiva. Marta je Kristusu samo povedala in predložila svojo prošnjo; samo sporočila je, kako je z Lazarjem, s trdnim zaupanjem: Gospod bo storil, kakor se bo njemu prav zdelo; saj je usmiljen. Nič pa ni tarnala: Gospod, pridi, pridi vendar in ozdravi mi brata! Temveč vse je prepustila Kristusovi volji. — Toda ta prošnja Martina ni bila uslišana. Lazar je umrl. Kako lahko bi bila zdaj obupala nad Jezusovo dobroto. Toda ne! Temveč je rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl ... Pa tudi zdaj vem, da ti bo Gospod vse dal, česar ga boš prosil.« Tako govorjenje je znamenje stanovitno zaupljive molitve. Tako delajmo tudi mi. Najprvo mirno in na kratko izrecimo svojo prošnjo Gospodu; ni treba mnogo besed, saj Bog ve, česa vse potrebujemo. Popolno se prepustimo njegovi volji: naj nas usliši ali pa ne. Pristavimo zraven: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« Potem pa tudi tedaj ne nehajmo prositi, ko bi tudi ne bili uslišani. — Sv. Monika je 15 let neprenehoma molila za spreobrnenje svojega sina. Molimo zaupljivo in stanovitno. Bog nas vselej sliši ali iz modrih svojih namenov vedno ne usliši.
2.	Zaupanja nam je dalje treba zlasti vbolezni. V taki nadlogi moramo misliti: Bog nam jo je poslal ali pripustil iz najboljšega namena. Brez vednosti nebeškega Očeta niti las ne pade z naše glave, koliko manj nas pa bolezen ali kaka druga nesreča zadene brez njegovega pripuščenja.
V zdravju človek rad na Boga pozabi in le redkoma misli na večnost. Dolgo zdravje marsikoga tako omami, da mu ni na mislih: ne spreobrniti se, ne rasti v dobrem. Posvetno veselje marsikoga spridi in zapelje ter njegovo dušo smrtno rani. Kaj stori Bog, da bi človek se nadalje tako ne živel? Ali ga morda udari z naglo smrtjo? Ne! To bi bilo strašno. Temveč pošlje mu bolezen. V bolezni mu da prdožnost, da svoje življenje nekoliko premišljuje ter nazadnje ves izpremenjen na duši reče s Savlom: »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?« O, bolezen, ki človeka priklene na posteljo, marsikoga pripelje k spoznanju in poboljšanju. Bolezen je res velika dobrota. Veliko izmej njih, ki so sedaj svetniki, bi
se bilo brez bolezni vekomaj pogubilo. Zato pravi sv. Avguštin: »Koliko jih je ostalo nedolžnih zato, ker so bili bolni; ko bi bili zdravi, bi močno grešili.« Torej takrat nam Bog le dobro hoče, kadar nas tepe; kakor tudi dober oče dobro hoče otroku, kadar ga kaznuje. Marsikdo bo morebiti pripoznal: bolezen, nesreča me je zmodrila, poboljšala, četudi je bila huda; zdravilo je seveda grenko, toda sad — zdravje je sladko. Lupina orehova je sicer trda, a jedro je dobro. Saj tudi pri otroku pravi pregovor, »da šiba novo mašo poje«. In sv. pismo zatrjuje: »Ne odteguj otroku krotitve; zakaj če ga s šibo udariš, ne bo umrl. Ti ga boš s šibo udaril, njegovo dušo pa boš pekla rešil.« (Preg. 23, 13. 14 ) Torej z boleznijo hoče Bog ozdraviti našo dušo. Takrat nas ljubi; zato zaupajmo vanj!
3.	Pa tudi sicer v nobeni stiski ne smemo zaupanja v Boga izgubiti, četudi se čutimo od vseh zapuščene, od Boga nismo. Ta misel nam bo dala mir in tolažbo.
O sv. Ignaciju je znano, da se je vozil nekega dne po morju. Kar je nastal velik vihar, ki je metal ladijo sem in tje; vsi mornarji in popotniki, ki so se vozili, so bili jako prestrašeni razen sv. Ignacija. Le on je ostal miren. Vzrok temu njegovnmu miru so pa bile besede sv. pisma: Vetrovi in morje so Bogu pokorni. »Noben vihar«, je rekel, »ne pride brez njegovega pripuščenja; in ako on zaukaže, tedaj vsi vetrovi in viharji ne morejo niti enega človeka pokončati. Gospod je moj varuh; ako on hoče, da utonim v teh valovih, naj se zgodi, rad se udam njegovi volji in zaupam v njegovo dobroto.«
V resnici — svetniki, predragi, so nam najlepši zgled pravega zaupanja v Boga. In tako zaupanje mu je všeč. Žali pa Boga kristijan misleč, da je od Boga popolnoma zapuščen, ki mu nič več pomagati ne more in noče.
Pa vsako zaupanje mu ni dopadljivo. Recimo kar precej: predrzno zaupanje mu ni všeč, temveč mu je zoperno. Predrzno bi zaupal, kdor bi se brez potrebe podal v veliko smrtno nevarnost misleč si: Bog me bo že varoval. Ne, Bog ni obljubil varovati tega, ki gre brez potrebe v tako nevarnost, temveč je cel6 rekel: Kdor nevarnost ljubi, bo v nevarnosti poginil. (Sir. 3, 27.) Se celo takih se ne manjka, ki mislijo, da bodo vsega dovolj imeli, četudi ne delajo ne. Cernu nam je pa Bog dal telesno moč in krepke ude, ako ne za delo, in zato da si služimo vsakdanji kruh? Pregovor pravi: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!«
651
Še večji greh je pa predrzno zaupanje v Boga v rečeh, ki zadevajo naše zveličanje. S tem se pregreši on, ki misli in upa zveličan biti pa vendar trdovratno v grehih živi. Noče se spovedati, ne poboljšati.
Varujmo se takega napačnega zaupanja, vadimo se pa v pravem zaupanju v Boga. Letošnje leto nam zopet priča, kako dobrotljvo skrbi Vsemogočni za nas. Polje je bogato obrodilo, delo je poplačano. Zahvalimo se iz dna srca Bogu; rabimo njegove darove tako, da ga pri tem ne žalimo. Nikdar ne pozabimo, da vsak dober dar, vsako popolno darilo pride od nebeškega Očeta. Amen.
—k.
Štiriindvajseta nedelja po Binkoštih.
Homilija.
Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je dobro seme sejal na svojo njivo.
Mat. 13, 24.
Z velikim veseljem prebiramo in poslušamo Gospodove prilike, posebno zato, ker so vzete iz vsakdanjega življenja. Jezus, četudi najučenejši, vsevedni Bog, je govoril vendar preprosto in razumljivo. Njegovi poslušalci so bili večinoma kmetovalci, rokodelci, gospodarji, hlapci, dekle. Zato je Zveličar najraje govoril o njihovih opravilih, ter nanje navezoval svoje nebeške nauke in resnice, da so jih lažje umeli.
Tako je storil Zveličar tudi v priliki današnjega sv. evangelija. Prelepa je njegova prilika o pšenici in ljuliki, katero ste ravnokar slišali. Vzeta je iz življenja kmetovalčevega, zato je nam vserr razumljiva. Oglejmo si jo bolj natanjko !
Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je dobro seme vsejal na svojo njivo. Tako začne Kristus pripovedovati ter hoče s tem reči: v mojem kraljestvu t. j. v sv. katoliški cerkvi tukaj na zemlji se tako godi, kakor sejalcu, ki seje pšenico. Kako se pa njemu pogosto zgodi? Mesto čiBtega žita začne rasti tudi plevel, ljubka in drugo, kar kvari žito.
Da torej žetev ni vselej dobra, ni temu vzrok samo zemlja, ako je preplitva, premalo prstena; ni ozrok samo vreme: če o pravem času ni dežja, gorkote,- ali če pride celo toča in nevihta, temveč vzrok je ljubka, ki se zameša tudi med žito, da se mora čistiti. Kdo je pa zasejal ljubko ? Zlobni ljudje, pravi Kristus. To se dandanes ne zgodi rado, da bi kdo navlašč med žito po noči zasejal ljubko, a ob Kristusovem času se je to zgodilo. Sejavec je imel nagajivega, škodljivega sovražnika, ki je opazoval lepo obdelano polje ter si v svoji nevoščljivi škodoželjnosti izmislil jako zlobno nakano: ko je vse spalo, je zasejal na obdelano njivo ljubke ; dalje mu ni bilo treba skrbeti; ljubka raje rase kot pšenica. Vse to je vsem jasno in razumno.
Tudi to lahko razumemo, zakaj so se hlapci zelo čudili, ko so toliko ljubke zagledali med pšenico; kako bi se ne čudili, saj so dobro vedeli, da je bila vsejana čista pšenica. Enako lahko umevno nam je slednjič to, da bi nerodni hlapci ljubko pobiraje tudi še pšenico poruvab, ali pa pohodili. Tedaj je bilo edino modro to, da je gospodar ukazal čakati do žetve. Vse to nam je jasno.
Ni nam pa jasen pomen te prilike. Tega pa Gospod Jezus prevzetnim farizejem, ki so v svoji puhli oholosti menili, da že vse znajo, za kazen ni hotel pojasniti; razložil ga pa je ukaželjnim, ponižnim apostolom, potem, ko so bili sami in so ga prosili, in sicer tako le:
Sejavec, ki dobro seme seje, je »sin človekov«. Njiva je svet — pa ne svet kar splošno, temveč sv. katoliška cerkev; dobro seme so pa otroci tega kraljestva t. j. dobri katoliški kri-stijani; ljubka so pa »otroci hudobe« t. j. hudobni kristijani. »Dobro seme« torej Kristus tu imenuje kar naravnost — dobre ljudi, ki so v čednostih vtrjeni; slabo seme pa imenuje zlobneže. Dobro seme pa pomeni tudi besedo božjo, katero je Gospod Zveličar oznanjeval; katero še zdaj oznanuje njegova namestnica sveta katoliška cerkev; dalje pomeni dobro seme vse, kar nam Kristus sam ali pa po svoji cerkvi ponuja v naše zveličanje: torej ne samo njegovega nauka, temveč tudi sv. zakramente, daritev sv. maše, bratovska opominjevanja, lepe zglede, notranja navdihovanja, po katerih Gospod naš um razsvetljuje in našo voljo nagiba, božje in cerkvene zapovedi spolnovati... vse to je ono dobro seme, katere seje sejavec Jezus Kristus na njivo sv. katoliške cerkve. »On je razodeval vesele resnice, ki smo jih dolžni verovati — in pri-
poročal lepe čednosti, ki smo jih dolžni v dejanju spolnovati«, pravi katekizem. Ravno to dela zdaj njegova nevesta, sveta katoliška cerkev. Blagor onemu, ki te nauke Jezusove in sv. cerkve zvesto posluša, jih sprejme, se po njih ravna; blagor mu, kdor se rad zateka k virom milosti: daritvi sv. maše, sv. zakramentom in molitvi — postal bo »otrok kraljestva božjega« — dobro seme ! — On je v resnici pšenica na njivi sv. katoliške cerkve. Toda ta pšenica se lahko pokvari z ljuliko. Kdo jo pa seje? Hudobni duh in njegovi hlapci — hudobni, brezverni ljudje. Hudobni duh veliko pšenice pokvari z notranjim navdihovanjem k grehu; hudobni ljudje z zapeljevanjem, s slabimi časopisi, pohujšljivimi knjigami, ali spodtakljivimi podobami — ti sejejo ljuliko, kvarijo nedolžna, verna srca — in kdor jih posluša, kdor se ne varuje slabih tovarišij, časopisov in knjig; kdor se ne ustavlja notranjim in zunanjim skušnjavam, temveč jih radovoljno sprejema... ta kmalu postane iz pčenice ljubka, iz dobrega semena slabo seme, iz otroka kraljestva božjega, otrok hudobe.
Poznal sem nadarjenega mladeniča, do sedme šole je bil še ves navdušen za katoliško vero; priden je bil v šoli, lepega vedenja v cerkvi, pobožen in angelsko goreč pri prejemanju sv. zakramentov — vsi so ga z veseljem opazovali in njegovi odgoji-telji, predniki so upali, da bo kedaj v sv. katoliški cerkvi svetil s svojo učenostjo in čednostjo. Toda kaj se zgodi? Čez tri leta se povrne v domovino brez navdušenja, brez vere. In zdaj piše in govori zoper sv. vero. Kaj ga je tako spridilo. Ljubka, predragi moji, ljubka! Ljubka brezvernih časopisov, ljubka slabih tovarišev — »iz otroka kraljestva postal je otrok hudobe.«
Kaj je vzrok, predragi, da so nekateri tako mlačni v verskih rečeh, da začno govoriti zoper to ali ono versko resnico ; da zabavljajo zoper svojega škofa? To je storila zlasti pri nas ljubka slabih, liberalnih časopisov.
In kaj je temu vzrok, da se dobri kmalu pokvarijo; mladi ljudje kmalu spridijo? Gospod Zveličar nam nato odgovarja, rekoč: „Kedar so pa ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, in je pri-sejal ljuliko mej pšenico in je proč šel.u Te besede zadevajo zlasti predstojnike, ki imajo svoje podložnike. Kedar ljudje spe, takrat pride sovražnik. Torej glejte, vi očetje in matere, gospodarji in gospodinje, kedar vi spite; kedar premalo pazite na svoje podložne: kje da so, kam hodijo, s kom hodijo, kje obstajajo; če premalo pazite nanje po noči in po dnevu, tedaj pride dušni sovražnik ; zaseje ljuliko pohujšanja med pšenico nedolžnosti; če
premalo pazite, kaki ljudje zahajajo k vam, in kaki časopisi v vašo hišo, tedaj se lahko v kratkem času napravi veliko škode.
Dobri stariši pazijo na svoje otroke. Kardinal Schvvarzenberg je na svojem popotovanju zašel: noč ga je prehitela in moral bi pod milim nebom prenočiti. V daljavi pa zagleda luč; hiti tje ter pride do neke hišice, ki je stala na samoti. Deževalo je močno; kardinal potrka na vrata ter prosi prenočišča. Zdaj se oglasi mlada deklica, rekoč: »Mati so rekli, da ne smem nobenemu odpreti.« Kardinal ponavlja svojo prošnjo, a dobi isti odgovor. Nič ni pomagalo, prenočiti je moral pod milim nebom. Drugo jutro pa pride v hišo, pohvali deklico ter jo bogato obdari. Njena mati je pač pazila, da ni prišla ljubka tatov ali še drugih ljudi v hišo.
O da bi pač bili vsi stariši tako skrbni! Koliko manj nedolžnih src bi zamorila in zastrupila slana zapeljivosti!
Konec prilike je pa ta : Hlapcem, ki so hoteli prezgodaj ljubko pobrati, reče Zveličar: „Pustite oboje rasti do žetve in ob času Setve porečeni Senjcem: Poberite ljuliko, in jo povežite v snopke, da se sešgč, pšenico pa spravite v mojo sitnico!“ — Kakor se ljubka tedaj pobere in v ognju sežge, tako bo ob koncu sveta, pravi Kristus. Sin človekov bo poslal svoje angele in bodo pobrali iz njegovega kraljestva vse pohujšanje in tiste, ki krivico delajo; in jih bodo vrgli v peč ognja, tam bo iok in škripanje z zobmi. Torej tu na zemlji živč pravični skupaj s hudobnimi, morda celo v eni hiši — toda onstran groba bo resnična, večna ločitev, katera tukaj ni mogoča. Pravični pojdejo v žitnice Gospodove t. j. v nebeško veselje, kjer ni trpljenja in ne muk; kjer tudi ljubke skušnjav in zlobnih ljudi ni več, ampak čista pšenica pravičnih, ki hvalijo in časte svojega Boga. Tam ni več ljubke; to so v snope povezali ter jo vrgli v večni ogenj, kjer je jok in škripanje z zobmi.	__________________
Razložil sem vam priliko današnjega evangelija. Ce smo torej enkrat postali »dobro seme« — otroci kraljestva božjega, pazimo nad svojim srcem, da nas ljubka hudobnih ljudi in notranjih skušnjav ne pokvari. Bodimo stanovitni v dobrem do konca! Potem bomo sodnji dan kot čista pšenica prišli v žitnice nebeškega Očeta. Amen.	— k.
Petindvajseta nedelja po Binkoštih.
I. Imenitnost kmetiškega stanu.
Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, katero je človek vzel in na svojo njivo vsejal. Mat. 13, 31.
Med žalostne nasledke, ki jih je greh prinesel nad človeški rod, spada tudi nezadostna rodovitnost naše zemlje, tako da si mora človek v britkem trudu in s krvavimi žulji služiti svoj kruh. Že v raju je naznanil Bog to kazen prvemu človeku, ko mu je po storjenem grehu rekel: Prokleta. bodi zemlja v tvojem delu; v trudu se boš od nje živel vse dni svojega življenja Trnje in osat ti bo rodila in zelišča polja boš jedel. V potu svojega obraza si boš svoj kruh služil. (I. Moz. 3, 17—19.) Nobeden stan pa tega prokletstva tako ne čuti, kakor kmetiški stan. Koliko si kmet prizadeva, kadar obdeluje zemljo, koliko vročega pota steče z njegovega lica, kadar dela na polju, kadar orje in seje! Ves je otrujen in opešan, vse njegove moči onemorejo, predno ga delopust vabi k počitku. Ni čuda, da pride tudi beseda nejevolje iz ust pridnega kmeta, zlasti kadar zemlja no obrodi. Morda je tudi med vami kdo, ki toži čez svoj stan ter se v njem čuti nesrečnega. Prepričati vas hočem danes, da je med vsemi stanovi najsrečnejši kmetiški stan. Bog sam ima dopadenje nad tem stanom, ker se Oče nebeški tako rad primerja kmetovalcu, kraljestvo božje pa njivi. Tako pravi Kristus v današnjem sv. evangeliju: Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, katero je človek vzel in na svojo njivo vsejal. (Mat. 13, 31.) In pri sv. evangelistu Janezu pravi: Moj oče je kmetovalec. (Jan. 15, 1.) On tedaj ne pravi: Moj oče je svitel kralj, s škrlatom ogrnjen knez ali bogat žlahtnik, temveč: moj oče je kmetovalec. Nobenemu drugemu stanu ga ne primerja, kakor ravno kmetiškemu. Iz tega je razvidno, da Bog ta stan ljubi in ima nad njim svojo posebno dopadenje. Ce pa Bog ta stan ljubi, mora v resnici biti ljubezni in časti vreden. K večji zadovoljnosti z vašim stanom in v dokaz moje ljubezni do kmetiškega stanu vam bom danes dokazal, kako imeniten je kmetiški stan, ker je človek v tem stanu: I. n a j 1 o ž j e srečen na zemlji, II. najložje zveličan v nebesih.
I. Mnogo je stanov na svetu, med njimi veliko imenitnih, pri katerih — mislil bi človek — prebiva vsa sreča in zadovoljnost; pa poglej vse stanove od svitlega cesarja na zlatem prestolu do bolnega reveža na borni slami, — med vsemi veruj mi, je tvoj kmetiški stan najsrečnejši. Te resnice se lahko prepričamo, če malo pogledamo življenje v kmetiškem stanu. Že stari rimski pevec razodeva to mnenje, ko pravi: »Blagor mu, ki daleč od mesta na tihi kmetiji obdeluje svoje polje.« Gotovo je srečen človek, ki daleč od nevarnosti in mehkužnosti mesta na tihi kmetiji prebiva ter ne pozna zvijačnosti in zlobnosti visokih stanov, o krivicah in goljufijah sveta nič ne sliši, temveč na mirni kmetiji pošteno živi, vero in krepostno življenje ohrani ter si pri trdem delu služi svoj živež. Srečnejši je pod siromašno streho, kot bogatin v svojih palačah, ali kralj v svojem zlatarn poslopju. Zakaj prava sreča in pravo blagostanje človeka na zemlji je v tem, da ohrani brezgrešno srce in mirno vest. Mirno vest pa ohrani človek ložje pri težkem delu, kakor v mehkužnem življenju. Usmiljeni Bog je dejal Adama v lep raj, da bi delal in čuval. Ker je pa v raju vse, kar je za življenje bilo potrebno, priraslo brez dela, opustil je Adam obde-lavanje paradiža, se v njem sprehajal ter se udal mehkužnosti in tako padel v greh. Zato mu je pa Bog, ko ga je pregnal iz raja, za pokoro naložil nadležno in težavno obdelovanje zemlje, ker je vedel, da je to najboljše sredstvo zoper pregrehe. V tem se z nami strinja tudi sv. Avguštin, ki trdi: »Kmetovanje je med vsemi umetnostmi najnedolžnejša.« Ako pa je kmetiško delo najimenitnejši pripomoček k brezgrešnemu življenju, in ako je v brezgrešnem življenju največja sreča, je samo ob sebi umevno, da je v kmetiškem stanu človek najložje srečen in zadovoljen. In res; če kmet svoje delo pošteno in zvesto opravlja ter s svojimi bogoslužno živi, ima zadovoljno srce, kakor ga v nobenem stanu ni najti; v njegovi hiši prebiva sreča, ki jo zaman iščeš na kraljevskem dvoru. To nam potrjujejo zgledi mnogih ljudi, ki so zapustili svoj visoki stan ter si izvolili kmetiški, da bi našli pravi mir in pokoj srca, srečo in zadovoljnost življenja.
Sv. Arzenij, namestnik cesarja Arkadija, na cesarskem dvoru ni našel prave zadovoljnosti; zapustil je tedaj visoki svoj stan ter šel v samoto, kjer si je s težkim delom živež služil, in tu je našel pravo zadovoljnost. — Ravno tako je storil Jozafat, sin indiskega kralja Avenira; ker na kraljevskem prestolu m našel prave sreče, je osmi dan po smrti svojega očeta vse svoje bogastvo in premoženje med uboge razdelil, poklical svoje ministre ter jim rekel:
»Izvolite si za kralja, kogar vam je drago; jaz si bom izbral kmetiški stan, kjer upam najti srečo in pravo zadovoljnost«
Iz tega, dragi kmetje, lahko spoznate resnico, da je v vašem stanu doma veselje in zadovoljnost, kar v drugih stanovih redko najdemo.
Kmetiški stan pa je srečen tudi zavoljo časti, v kojo je povzdignjen. Bog sam ta stan visoko ceni, ker pravi: Ne sovraži kmetiškega dela, katero je postavljeno od Najvišjega. (Prid. 7, 16.) Zato so tudi najimenitnejši možje od začetka sveta: Abraham, Lot, Izak, Jakob, Set bili pobožni in marljivi kmetje. Njihovo premoženje je bila živina, polja in travniki, njih posel obdelovanje zemlje, — in glej! njih imena so v časti pri Bogu in pri ljudeh.
V	koliki časti je bil kmetiški stan v starem zakonu, vidi se iz te le prigodbe: Ko je Nabuhodonozor s svojo mogočno vojsko premagal izraelskega kralja Sedecija, je dal kralju in njegovemu sinu oči izkopati, druge ljudi pomoriti, vse, kar je v templu ali v mestu bilo, pokončati, le kmetiškemu stanu je prizanesel. — Pri Frigih je kmetiški stan bil tako spoštovan, da so tistega, ki je kmetu kako potrebno orodje, plug, brano, motiko i. dr. ukradel, obsodili k smrti ter brez usmiljenja umorili.
Tolika čast pa se je kmetiškemu stanu vselej izkazovala zavoljo neprecenljive koristi, ki jo imamo od njega. Neki slikar je naslikal kaj umetno podobo. Na desni strani od zgoraj je bila med drugimi duhovniki podoba rimskega papeža, ki roke proti nebesom povzdigujejo. Zraven pa je bilo pisano: Jaz molim za vse. Na levi strani je narisal cesarja z napisom: Jaz se vojskujem za vse. — Spodaj pa je naslikal veliko polje, sredi polja pa kmeta z napisom: Jaz pa vse redim. S to podobo je hotel slikar naznaniti, da je zraven duhovske in svetne gosposke kmetiški stan najčastitljivši. Ker je pa ta stan v toliki časti, zato naj bi bil vsak, kojega je Bog za ta stan odmenil, ž njim zadovoljen.
V	nekem predmestju v Carigradu je živel siromašen človek, ki je komaj toliko zmogel, kolikor mu je bilo potrebno za življenje; pri vsem tem je pa živel zelo zadovoljen. K njemu pride neki večer cesar Teodozij brez služabnikov in v preprosti obleki, tako, da ga nihče ni mogel spoznati. Ko stopi v hišo, ga siromak dobrovoljno sprejme. Po kratkem pogovoru ga povabi revček na že pripravljeno večerjo. Opravita kratko molitev ter sedeta k mizi; siromak mu ponudi črnega kruha ter se ž njim prav prijateljsko pogovarja. Ko odvečerjata, vpraša ga cesar, ga li pozna. Na to so mu razodene ter pravi: »O, kako srečni ste ljudje, ki imate s hudobnim svetom malo opraviti. Povem ti, dragi brat, jaz sem v cesarskem poslopju rojen in izrejen ter imam k svoji postrežbi
vsega, česar srce poželi, pa vendar ti moram odkrito povedati, da mi v celem življenju ni tako dobro bilo pri srcu, kakor zdaj tukaj v tvojem siromaškem stanovanju.«
Slišali ste tedaj, kako srečen in pošten je kmetiški stan, ker človek v njem lahko zadovoljno živi, srečnejši je pa radi tega, ker se v njem človek tako lahko zveliča.
II. Res je sicer, da neskončno usmiljeni Bog vse ljudi vabi k nebeškemu veselju in da se človek v vsakem stanu lahko zveliča; a najložje se zveliča v kmetiškem stanu, kjer se najložje varuje greha in hudobije. Od ranega jutra do mračnega večera je njegov posel težko delo, pri katerem se najložje varuje pred grehom. Pri delu človek ne utegne hudo misliti, delo vtrudi njegovo telo, prežene hude strasti njegovega srca, oslabi pregrešne želje ter ugasne grešni ogenj njegove slabe narave. Zato nas opominja sv. papež Gregorij: »Delaj neprenehoma; kajti zato, ker je tvoj sodelavec nehal delati, je začel grešiti.« In sveti Bernard pravi: »Kdor ni na delu pri ljudeh, je gotovo na delu pri hudem duhu.« Ker se tedaj tajiti ne more, da delo človeka varuje pred grehom, in ker je Bog tistim, ki brez grehov živijo, zagotovil večno življenje, sledi iz tega, da si ljudje v kmetiškem stanu kaj lahko služijo nebesa.
Razen tega pa kmeta njegov posel vedno opominja na večne resnice, katere najbolj pripomorejo k svetemu življenju. Zakaj kadar kmet koplje in zrna seje v krilo zemlje, se zraven spominja na svojo smrt, ker misli, da bodo v kratkem morda tudi zanj jamo kopali in njegovo telo vsejali v hladni grob. Ko zrno začne poganjati ter veselo raste iz zemlje, se iz tega uči, da bo tudi njegovo, v zemlji strohnjeno telo, enkrat oživelo ter sodnji dan veselo vstalo iz groba. In ko vsajeno zrno prinese sad ter se ob času žetve klasje poveže v snope, se kmet spomni na resnico, da mora tudi on prinesti vreden sad. Kadar podira drevje ter seka drva za kurilo, se zraven spominja besedi Kristusovih, »da vsako drevo, ki dobrega sadu» ne prinese, bo posekano ter vrženo v ogenj, t. j. vsak človek, ki ne dela dobrih del, bo kaznovan z večnim ognjem. Tako pridnega kmeta vsako delo uči pobožnosti ter ga opominja k svetosti in zato se kmet kaj lahko zveliča, če le živi po naukih, na katere ga delo opominja.
V kmetiškem stanu se pa človek tudi zavoljo tega lahko zveliča, ker kazni za svoje male grehe odsluži s svojim trdim delom, četudi je človek tako srečen, da ne stori smrtnega greha, vendar
ni nihče brez malega greha, in tudi mali grehi utegnejo za dušo pogubljivi biti, ker so začetek velikim, in marsikatera duša mora dolgo trpeti v vicah zavoljo malih grehov. Ker nas pa sveti tridentinski zbor zagotavlja, da moremo tudi s posvetnimi težavami odslužiti kazni za grehe, če udani in voljno trpimo, sledi iz tega. da kmet, ki svoje delo voljno opravlja, najložje odsluži kazni, katere ga pri Bogu čakajo, ter se tako zveliča.
Sveti Pahomij je srečal nekega dne pogrebce, ki so nesli mrliča, o kojem je vedel, da je v celem svojem življenju v težkem delu pobožno Bogu služil. Spremljevavci so za rajnim molili in prepevali, kakor je bila navada. Pahomij pa jim zapove, naj z molitvijo nehajo ter mrliča v grob polože, ne da bi mu zapeli: Requiem aeternam .... (Bog mu daj večni mir... .) Vse se temu čudi in sorodniki mrličevi jamejo zavoljo tega žalostni postajati, češ, da jim puščavnik brani, dragemu rajnemu skazati zadnje delo ljubezni. Pahomij pa jim reče: »Rajni je pošteno živel, svoje male grehe in časne kazni s težkim delom odslužil, zato mu na onem svetu ni treba trpeti. Torej tudi ni treba moliti ter mu prositi večnega miru.«
Enako je učil sveti Bernard. Ko je nekdaj ob času žetve prišel do nekega človeka, ki je pridno žel in veliko vročino trpel, mu je rekel: »Bodi potrpežljiv, moj brat, in voljno opravljaj težko delo, saj po smrti ne boš imel drugih vic.«
Tako zakličem tudi jaz tebi, pridni kmet, bodi zadovoljen v svojem poštenem stanu in sreča te čaka na zemlji, pa v večnosti. Amen.	Rotner.
2. Sveta vera.
Pomnimo dejanja vaše vere.
I. Tes. 1, 3.
V današnjem listu se sv. Pavel z veseljem spominja in Boga hvali, da so Tesaloničani, katerim piše, tako zvesti v sveti veri. Življenje po sv. veri rodi krščanske čednosti, daje moč v nadlogah, in nas napoinuje z zaupanjem za prihodnjost, ko bo treba enkrat stopiti pred sodnji stol božji. Sv. vera je velika milost božja, ki smo jo tudi mi prejeli, dragi v Kristusu. Človek iz lastne moči ne more verovati. Zgled nam je nek Kalvinec, kateremu je sv. brančišek Šaleški natanko dokazal in je oni tudi priznal, da je resnica v katoliški cerkvi, pa vendar se ni vrnil nazaj k pravi sv. veri. Mi smo prejeli milost sv. vere;'Zahvalimo Boga za to in premišljujmo
45»
danes nekoliko o sv. v eri in poglejmo najprej, zakaj verujemo, potem pa, kaj verujemo. Predno pa začnem o tem govoriti, prosim vas, krščanski poslušalci, da vsakdo povzdigne srce k Bogu in ga prosi z menoj: O Bog, večna resnica in modrost, ki ne moreš ne goljufati, ne goljufan biti, s tvojo pomočjo jaz verujem, pomnoži mojo vero. Sv. Duh razsvetli moj um, da prav spoznam dobroto svete vere.
1.	Velikokrat ste, predragi v Kristusu, slišali in tudi sami molili: Vse to verujem, ker si ti, o Bog, sam na sebi resnica, iti torej ne moreš ne goljufati, ne goljufan biti. Verjeti se pravi za resnico imeti, kar nam kdo pove. — Komu pa ne verjamemo, dragi poslušalci? Odgovor na to ni težak; takemu ne verjamemo, kdor resnice ne govori. Vidite, Bog je pa neskončna resnica, ki ne more goljufati. Vsaj dobro vemo, da je Bog neskončno svet; kako bi bilo torej mogoče, da bi Bog lagal! Ce pa še nadalje pomislimo, da je Bog iz dobrote in ljubezni do nas nam razodel — povedal resnice sv. vere, iz tega lahko še bolj spoznamo, da se z božjo dobroto nikakor ne strinja najmanjša laž, s katero bi Bog hotel goljufati ljudi; kaj tacega, dragi v Kristusu, si še misliti ne moremo. Bog je neskončno resničen in zvest; vse, kar reče je res, in vse, kar obljubi ali zažuga, gotovo izpolni.
Da pa moremo komu verjeti, moramo biti tudi prepričani, da je tisto, kar nam pripoveduje, njemu znano; da on ve to, kar govori. Ako bi nam hotel kdo govoriti 6 kaki daljni deželi, pa on sam še ni nikoli nič slišal o tem in mu sploh ni nič znano, takemu gotovo ne moremo verjeti. Na vsak način je torej potrebno, da tisti mora to vedeti, kar nam pripoveduje, drugače mu ne moremo verjeti. Zdaj se pa ozrimo na Boga. On je neskončna modrost; on je vseveden; ve vse, sedanje, pretek 1 o i n p r i h o d n j e, v e tudi n a š e n a j s k r i v n e j š e misli in želje. Premislimo še nadalje, da je Bog stvarnik vseh reči; kako bi bilo mogoče misliti, da on ne bi poznal in vedel vseh reči, katere je naredil?
Dragi poslušalci! Odkod pa imamo vednost o tem, kar znamo? Večinoma odtod, da verjamemo, kar nam drugi pripovedujejo. Otrok verjame starišem, ko ga učijo; učenec verjame učiteljem. Ako otrok ali učenec ne bi verjel, bi bil ves trud sta-rišev in učiteljev zastonj; pa tudi on si ne bi pridobil nikake
vednosti; ostal bi neveden celo v najnavadnejiih rečeh. Pomislimo še, koliko tudi drugi ljudje verjamejo. Da ob kratkem povem: Brez vere, to se pravi, ako ljudje ne bi verjeli drug drugemu, bi bilo sploh nemogoče živeti. In vendar — človek se lahko laže, Bog pa ne more lagati. Če torej verjamemo ljudem, kar nas oni uče, kar nam oni pripovedujejo, koliko bolj moramo verjeti Bogu, o katerem dobro vemo, da je neskončna resnica, ki ne more goljufati, ne more lagati.
Kakor sem že rekel, človeška vednost je odvisna od tega, da verjamemo; pa komu verjamemo? Ljudem, revnim stvarem, katerim so mnoge stvari neznane, in kateri se tudi lahko zmotijo. Koliko bolj je torej potrebno, da verujemo Bogu, ki je neskončna modrost, ki se ne more motiti, ki ve vse in mu ni neznana nobena reč.
Blaženi Klemen Marija Hofbauer, svet mož, ki je živel pred 100 leti, in je veliko pripomogel, da se je versko življenje v Avstriji zopet obudilo, ta sveti mož je velikokrat Boga zahvalil za milost sv. vere, vedel je pa tudi, da človek, ki veruje, popolnoma pametno ravna, ker verjame Bogu, ki ne more goljufati, pa tudi ne goljufan biti, ki se ne more motiti. — Kadar je prišel govor na brezverce, jih je miloval in je velikokrat rekel: »O, koliko reči morajo brezverci verjeti zato, da no verujejo.«
Zares, ljudje, ki so še ponosni na to, da jim ni mar za vero, taki toliko reči verjamejo — pa komu? Drugim, hudobnim, laž-njivim ljudem, kateri jih goljufajo in učijo, naj nikar ne verjamejo Bogu. Vidite, dragi kristijani, kolika nespamet je nevera. Mi pa hočemo Boga iz srca zahvaliti za milost sv. vere in tudi stanovitno pričati, da verujemo. Pa zakaj verujemo? Zato, ker je Bog sam na sebi resnica, ki ne more ne goljufati, ne goljufan biti.
2.	Verujemo pa vse, kar je Bog razodel, ker Bog je vedno in ostane vekomaj neskončna resnica in modrost. Kar on reče, je gotovo resnica. Predno smo bili krščeni, so odgovorili naši botri in botre na vprašanje duhovnika: Veruješ v Boga Očeta, v s e g a m o g o č n e g a Stvarnika nebes in zemlje? Verujem. Veruješ v Jezusa Kristusa, Sinu njegovega edinega,Gospoda našega, kateri je rojen bil in je trpel? Verujem. Veruješ v svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov, odpu-ščenje grehov, vstajenje mesa in večno življenje? Verujem. Tako so govorili mesto nas botri in botre,
in mi jim moramo biti hvaležni in večkrat z veselim srcem izgovarjati besede, ki jih molimo v apostolski veri. Mi verujemo, da je en Bog, ki je večen, vseveden, vsemogočen, povsod pričujoč, neskončno svet, resničen, dobrotljiv, usmiljen. Verujemo, da s o tri božje osebe: Bog Oče, ki nas je vstvaril, Bog Sin, ki je za nas človek postal, za nas trpel in umrl in nas je večnega pogubljenja odrešil; Bog sveti Duh, ki nas s svojo milostjo posvečuje. Sv. Duh nam je dal milost božjo že pri sv. krstu in nas je storil otroke božje. Verujemo, da brez milosti, brez pomoči božje človek ne more nič zaslužnega storiti za nebesa. Verujemo, da je milost božja k zveličanju potrebna.
Verujemo pa tudi, da je Bog neskončno pravičen, ki nas bo tudi sodil in nam povrnil natanko, kakor si je kdo zaslužil; dobri bodo poplačani v nebesih, hudobni pa kaznovani v peklu. Verujemo tudi, da so vice, kjer morajo duše trpeti časne kazni, da jim pa mi moremo pomagati z molitvijo in drugimi dobrimi deli. Človeška duša nikoli ne umrje, ampak bo večno živela ali v nebesih ali pa v peklu. Kristus nas je odrešil pogubljenja. On nam je zaslužil nebesa; saj je on umrl zavoljo naših grehov in nam je pridobil posvečujočo milost božjo, katero prejemamo v svetih zakramentih. Bog nam daje vseh potrebnih pripomočkov v naše zveličanje zavoljo neskončnega zasluženja Jezusa Kristusa.
Verujemo, da greh Boga, neskončno veličastvo razžali; verujemo pa tudi, da nam Bog odpušča grehe v zakramentu sv. pokore. Bog nam odpušča grehe zavoljo trpljenja in smrti Jezusa Kristusa, ki je samega sebe daroval na svetem križu, da bi nam pridobil odpuščenje grehov.
Vse to trdno verujemo. Da pa ob kratkem izrečemo vse, kar verujemo, recimo takole: Verujem vse, kar me uči sv. katoliška cerkev. Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sinu, da kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje. (Jan. 3, 16.) Verujemo vse, kar je Jezus Kristus učil. Ou je pa postavil sveto cerkev ter je nji izročil vse resnice. On je učil apostole in oni so njegov nauk oznanovali; njihov nauk je pa v sv. katoliški cerkvi. Kar naB sv. cerkev uči, to verujemo, to je naša sv. vera; vse to pa verujemo, ker je sveta cerkev od Kristusa postavljena, ki je pravi živi Bog, neskončna resnica in modrost, ki ne more ne goljufati, ne goljufan biti.
To, dragi v Kristusu, je naša trdna vera, v kateri hočemo živeti in umreti. Koliko ljudi ne veruje, ker žive v temi paganstva in jim še ni zasvetila luč sv. vere Kristusove. Molimo za te ljudi in pomagajmo jim tudi na drugi način, da namreč podpiramo sv. misijone, kolikor je v naših močeh. Veliko ljudi živi pa v krivoverstvu, ločeni so od edino prave sv. katoliške cerkve; molimo tudi za nje, da bi jih Bog pripeljal nazaj k materi sveti katoliški cerkvi. In kaj naj rečem o onih nesrečnih, ki so krščeni in podučeni v pravi sv. veri, pa so toliko nehvaležni, toliko nespametni, pa tudi toliko hudobni, da zaničujejo sv. vero in še druge zapeljujejo, da bi jim vzeli ta najdražji zaklad. Molimo tudi za te nesrečneže, da bi Bog razsvetlil njih srca in jih pripeljal k boljšemu spoznanju.
Mi pa, dragi kristijani, smo v pravi sv. veri, katero nas uči sv. katoliška cerkev. Prosim vas, krščanski poslušalci, naj vsakdo izmed vas iz hvaležnosti za milost sv. vere, do danes tedna, ko se bomo zopet zbrali na tem sv. kraju, izmoli s premislekom apostolsko vero. Mi hočemo trdno verovati vse, kar nas uči sv. cerkev, ker vemo, ‘da je nauk svete cerkve nauk Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Jezus Kristus nam je prinesel luč sv. vere. On je za nas človek postal. Kdo pa nam je dal Zveličarja? Brezmadežna Devica Marija. Po njej smo prejeli Odrešenika, po njeni priprošnji bomo tudi zvesto živeli v njegovi sv. veri, da enkrat srečno pridemo v večno zveličanje. Amen.
J. Gnidovec.
Poslednja nedelja po Binkoštih.
Poslednja sodba.
Vsi se moramo prikazati pred sodnjim stolom Kristusovim, da prejme slehern v svojem telesu, kakor je storil: ali dobro ali hudo.	2. Kor. 5, 10.
Leto gre h koncu. Poljski pridelki so spravljeni; listje rumeni in pada z drevja; cvetice na travnikih so se že obletele, s kratka: vse pojema, mineva; vsa narava — rekel bi — umira.
O,	kako lepo se torej ti pojavi v jesenski naravi strinjajo z resnico današnjega svetega evangelija, ki govori o s o d n j e m
dnevu. — Sodnji dan bo namreč končano vse pozemeljsko življenje za človeka, žival in rastlino; pričelo se bo pa za ljudi novo življenje onstran groba — v večnosti. Današnji evangelij me spodbuja, da vam govorim natančneje o sodnjem dnevu. Gospod Zveličar govori namreč najprvo o razdejanju jeruzalemskega mesta, nazadnje pa o svojem drugem prihodu na sodnji dan.
Sodnji dan bo — to je verska resnica, katero spoznavamo v apostolski veri, ko molimo: »Od ondot bo prišel sodit žive in mrtve.« In Jezus sam pravi: Videli bodo Sinu človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. To se bo zgodilo torej sodnji dan. Takrat se bodo vršile tudi druge strašne, pretresljive reči.
Duše vseh mrličev se bodo na glas trobente zopet združile s svojimi telesi ter bodo vstale iz grobov; nato bodo angeli ljudi ločili: ene bodo postavili na desno, druge na levo stran Sodnikovo. Prikazalo se bo za tem na nebu znamenje našega odrešenja — sv. križ; za njim pa bo prišel v velikem veličastvu, spremljan od trume angelov — Sodnik: Jezus Kristus sam.
Predstavimo si, predragi, oni trenotek, ko se prične sodba. Ljudje so ločeni v dva dela; naše oči bodo obrnjene proti nebu, vprte na pravičnega Sodnika — in tedaj bomo sojeni. Čez kaj pa? Odgovora ne bomo dali samo o enem dnevu, mesecu, letu, temveč o vsem svojem življenju, odkar smo se pameti zavedali, noter do smrti. Sojeni bomo čez vse, kar smo v svojem življenju slabega ali dobrega mislili, želeli, govorili, storili ali dobrega opustili. Bog bo naenkrat razsvetlil našo dušo, da bomo celo svoje življenje precej pregledali ter sami spoznali: ali smo zaslužili nebesa ali pekel. Sodba bo torej v trenotku dokončana in sklenjena.
1.	a) Ljudje bodo sojeni čez svoje dobre misli. Ako so večkrat mislili na svojega Boga in njegovega Sina — Jezusa Kristusa; ako so mislili na svoje zveličanje in na to: kaj naj storč, česa naj se ogibljejo, da rešijo svojo dušo; ako so večkrat mislili na to, kako bi natanko izpolnjevali svoje stanovske dolžnosti. — Sojena bota oče in mati čez dobre misli, kako bi otroke svoje tu in zlasti tam srečne storila, kako bi vpeljala v hiši lepo krščansko življenje itd. Sojene bodo pa tudi vse radovoljne slabe misli:
maščevalne, škdoželjne, brezverne, lakomne, nespodobne — sploh pregrešne misli.
b)	Sojene bodo vse naše dobre besede, s katerimi smo opravljali spovedi in molitve; s katerimi smo druge učili, tolažili, svarili, kaj potrebnega povedali — vse besede, s katerimi smo mislili kaj dobrega storiti. Sojene bodo pa tudi vse zlobne besede: obrekovanja in opravljanja, kletve, zaničevanja, brezverskega in pregrešnega zapeljevanja. »Od vsake nepotrebne besede bo treba odgovor dajati«, pravi Kristus; koliko bolj od vsake pregrešne. Nobena ni ušla vsevednemu ušesu božjemu. Nobene ni preslišal in pozabil naš Sodnik.
c)	Sojeni bomo čez vsa dejanja, dela celega svojega življenja, najprvo čez dobra: če smo iz dobrega namena in pridno izpolnjevali vsak svoje stanovske dolžnosti; ako smo dobro pripravljeni in pogosto prejemali sv. zakramente, imeli res notranje veselje do molitve; ako smo natanko izpolnjevali zapovedane ali prostovoljne poste, bili o pravem času in pobožno pri dopoldanski in popoldanski službi božji; ako smo komu pomagali s postrežbo ali miloščino; sami sebe v marsičem premagovali, sovražnikom odpuščali, pridno delali — s kratka: sojena bodo vsa naša dobra dela. Vsako, tudi najmanjše dobro delo je zapisano v bukvah življenja. Tudi kozarec mrzle vode, katero damo revežu, ali z drugo besedo: Vsako najmanjše dobro delo bo enkrat poplačano. — Sojena bodo pa tudi vsa pregrešna dejanja: lenoba v službi božji in spolnovanju stanovskih dolžnosti; sojene bodo vse krivice, storjene bližnjemu na dobrem imenu, blagu in premoženju; sojena bodo vsa dela: pretepov, jeze, pijanosti in nespodobnosti; vse, kar je kdo pisal ali storil v razširjanje slabih stvari, napačnih naukov sveta ... vse bo sojeno in kaznovano. Vsakdo bo torej svoja slaba ali dobra dela celega življenja naenkrat videl pred seboj ter sam sebi sodbo izrekel: ali je ž njimi zaslužil zveličanje ali pogubljenje.
2.	Pa ne samo naša lastna, temveč očita bodo tudi vsa dejanja, besede in misli našega bližnjega. Predragi ! koliko dobrih del se zgodi, za katera svet nič ne vč — ki niso očita, ampak skrita ! Koliko dobrih del, katera sicer opravlja desnica, ne ve pa za-nje levica! Taka dela so dalje tudi: Vse tiho in voljno prenašanje kake britkosti, vsa notranja premagovanja in zatajevanja, za katera svet nič ne vč; ali če se stori dobri namen:
delati vse iz ljubezni do Boga, za pokoro za svoje grehe, v po-lajšanje dušam v vicah. Tab dober namen spremeni vsako samo na sebi neznatno delo v zlato, da je zaslužljivo pred Bogom. Vsa taka skrivna dobra dela bližnjikov bodo očitna sodnji dan; in čudili se bomo, če bo marsikaka preprosta pastarica več veljala pred Bogom, kakor pa človek z velikim bogastvom, lepimi dušnimi darovi, katere je le obračal v svojo čast, ne pa v slavo božjo in blagor bližnjega.
Očita bodo pa tudi vsa zlobna dela bližnjikov a. Predragi! Koliko grehov se je zgodilo, čez katere je potegnjena tisočletna zavesa, t. j. grehov, ki niso se prišli na dan in ne bodo do sodnjega dne. Bog bo vse prinesel pred svojo sodbo, pravi sveto pismo, on bo tudi skrito storil očito. Takrat bo pa vse jasno in odkrito vsem. Kaka sramota bo za marsikoga to, ki se ne varuje skrivnih hudobij.
Iz življenja cesarja Karola V. vemo to-le: Nekega dne bila sta on in njegov služabnik sama v sobi. Cesar je gledal skozi okno. Služabnik v mislih, da ga cesar ne vidi, vzame precej denarja z mize ter ga dene v žep. Cesar je imel pa prstan z dragim kamnom, ki je bil kot ogledalo brušen. V njem je vse videl, kaj je služabnik storil. Ni pa ničesar omenil, temveč rekel je služabniku, naj gre ž njim v sobo, kjer je bilo zbranih veliko odličnih oseb; tam mu je ukazal, da mora vso ukradeno zlatnino na mizo zložiti. Revež se je tako sramoval, da je čez nekaj dni od žalosti umrl.
Predragi! Če se je ta služabnik zavoljo enega samega greha pred pozemeljskim kraljem, vpričo nekaterih ljudi, tako sramoval, kaj bo šele sodnji dan, ko se bo odkrilo toliko skrivnih pregreh — pred vsemi ljudmi: pred stariši, znanci in prijatelji! »Judex ergo cum sedebit, quidquid latet, apparebit!« — Vsa hudobija se bo pokazala. Kam se bodo sramote dejali grešniki! Čudili se bodo stariši nad svojimi popačenimi otroci, rekoč: Ti, naš otrok, katerega smo imeli za tako dobrega, spodobnega, poštenega, čednosti polnega ... ali je mogoče, da si zašel v te grehe! In s studom se bodo obrnili od njega. Čudili se bodo spovedniki nad spove-denci in spovedenkami, o katerih so najboljše mislili; čudili se bodo ter rekli: ali je mogoče, da si bila v take grehe zapletena ti, krščanska duša, o kateri sem mislil, da si spoved dobro opravila, da si res skrbela za svojo dušo ter hrepenela po popolnosti. Čudili se bodo tej hinavščini ter se s studom proč obrnili. Čudili se bomo marsikomu, katerega imamo tu za vernega, zanesljivega, poštenega človeka, če bomo pa spoznali, da je bilo vse le gola
hinavščina in zvijača. Kaj pomaga torej, predragi, skrivati svoje grehe pred ljudmi, skrivati jih zlasti v spovednici . . . quidquid latet, apparebit. Vse skrito, bo očito! In kaka sramota bo to!
Pa utegne kdo reči: sodnji dan bo vse očito — ali bodo očiti tudi oni grehi pravičnih, katerih so se že spovedali ter pokoro za-nje delali? Ali bodo tudi grehi pravičnih očiti? Tudi! Toda oni jim ne bodo v sramoto, temveč v čast in veselje, ker so za-nje že zadostili s pokoro. Ta resnica se lepo kaže v naslednji podobi.
Pobožna oseba Marina je imela prikazen. Videla je v duhu moža, ki je imel veliko grehov na svetu; on je bil k smrti obsojen, toda pred smrtjo se je spoznal in skesano spovedal. Tega moža je videla po smrti oblečenega v lepo, srebrno-belo obleko. Ta obleka je bila pa na več krajih strgana; ravno tam pa z zlatimi niti tako lepo zašita in z dragimi kamni nakitena — da je bila potem še lepša. Pomenljiva podoba to! Strgani kraji na tej obleki pomenijo grehe na duši; zlate niti in dragi kamni pa pomenijo pokoro za grehe: spoved, bolezen in drugo zadostovanje. Strgani kraji, zašiti z zlatimi niti lepote na tej obleki niso zmanjšali, tako tudi pravičnim ne bodo v sramoto grehi, za katere so se resnično pokorili.
To bo torej, predragi, predmet vesoljne sodbe: naše dobre, slabe misli, besede, dejanja ali opuščanje dobrega, kar bi bili lahko storili, pa nismo hoteli. Gez vse to bomo sojeni. Vse je zapisano v knjigi življenja. Torej varujmo se hudega, delajmo dobro, dokler je dan, dokler je čas! Tolažimo se z resnico, da nobeno še tako skrito dobro delo ne bo ostalo brez plačila; pa tudi nobeno še tako skrito hudobno delo ne bo brez kazni. — »Quidquid latet, apparebit.« — Ker smo pa tako slabi, zato prosimo danes Gospoda, naj nas tako vodi skozi to zemeljko življenje, da bomo stali — na desni strani ter zaslišali tolažilne besede: Pridite, oblagodarjeni mojega Očeta in posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta! Amen.	—k.
Priložnostni govori.
Pomen proglašenja svetnikov.*)
Hvalite Boga v njegovih svetnikih.
Ps. 150, 1.
Bog je svojo moč in svojo modrost že v stvarjenju razodel. Od stvarjenja sveta sem se po tem, kar je stvarjenega, spozna njegova večna moč in božanstvo. (Rim. 1, 20.) Kdor le hoče, spozna in vidi, in mora spoznati in videti mogočnost in modrost božjo; mora Boga hvaliti in častiti. Zato ne bom govoril o tem, kako je Bog mogočen, ki je vse vstvaril; in kako je moder, ki vse vlada in vodi k svojemu namenjenemu cilju: vse od najmanjše bilke do veličastnih dreves, od najmanjše živalice, ki se le s povekšalnim steklom more videti, do največjih zverin. — Premišljevati hočemo globočino bogastva modrosti in znanja božjega pri poklicu izvoljenih, pri delitvi mi-1 o s t i: govoriti hočem o nadnaravnih potih usmiljenja, o katerih piše sv. Pavel (Rim. 11, 33.), da so nerazumljive in neizvedljive za nas, o katerih moremo le toliko vedeti, kolikor nam je on razodel, ali nam še razodeva; razložiti in pojasniti vam hočem nekatera taka razodetja, da bi se pomnožila v nas ljubezen do svete cerkve in utrdilo upanje večnega zveličanja.
Akoravno so vsi ljudje nekako enaki, akoravno se mnogo govori o enakosti in enakopravnosti vseh ljudi, je vendar med njimi tudi razloček ne le v premoženju ali bogastvu, temveč tudi v drugih rečeh: po volji božji mora človek človeka voditi, človek človeku pomagati. To spoznajo tudi tisti, kateri mnogo govore o enakopravnosti vseh ljudi; spoznajo, da mora imeti vsako društvo svojega predsednika ali vodjo. Se večji pa je razloček v nadnaravnih darovih. Bog sicer hoče, da bi bili vsi ljudje zveličani in da bi prišli k spoznanju resnice (I. Tim. 2, 4.), vendar pa ne podeljuje vsem enakih milosti; vsakemu podeli toliko, da more biti zveličan, ali slehernemu, kakor hoče (1. Kor. 12, 11.) večali
*) Govoril v proslavo blaženega Frančiška Kič dnč 21. aprila 1901 v Ljubljani J. Verhovc S. J. — Frančišek Kič (Glet) je bil rojen 19. avgusta 1748 v Grenoblu na Francoskem. 6. marca 1769 je stopil v misijonsko družbo sv. Vincencija Pavljanskega. 27. marca 1774 je bil posvečen za mašnika; 18. febru-arija 1820 na Kitajskem umorjen, 27. maja 1900 za blaženega proglašen in ž njim še 76 drugih svetnikov.
manj. Vse je po svoji mnogoteri modrosti razložil in jim razna pota odkazal. Nekatere je oblagodaril in povikšal, nekatere izmed njih posvetil in sebi odločil. (Sir. 33, 11.) Kakor se je nekdaj to godilo, tako je tudi še zdaj, ker Bog se ne preminja: on je bil, on je in bo čudovit v svojih svetnikih. (Ps. 67, 36.) Kateri tukaj na zemlji sodelujejo z milostjo božjo, se bodo svetili kakor nebesna svetloba. (Dan. 12, 3.) Pravični se bodo svetili, kakor solnce (Mat. 13, 43.). Ali druga je svetloba solnca, druga svetloba lune, in druga svetloba zvezd', zvezda se namreč od zvezde razloči po svetlobi. (I. Kor. 15, 41.) Tako tudi svetniki niso vsi enaki. Ko pa se svetnikom čudimo in premišljujemo njih svetost, njih sveto življenje, moramo najprej Boga hvaliti, ki jim je podelil to svetost. Mi moramo pa tudi svetnike same hvaliti in častiti, kakor nas opominja sv. Duh: Hvalimo sloveče može in naše očake v njih rodovinah, pravi modri Sirah (44, 1.), ker je Gospod veliko slovečega storil po njih. Oni so bili hvaljeni in so si čast pridobili že v svojih dneh, ker so dajali z močjo svoje modrosti ljudstvu najsvetejše nauke. Sveti Pavel hvali njih vero in jih priporoča posnemati. (Hebr. 11.) Juda Makabejec je imel prikazen; (II. 15, 12.) on je videl in spoznal, kako je veliki duhoven Onija tudi še po smrti veliko molil za svoje ljudstvo; in prerok Jeremija se mu je prikazal kot prijatelj ljudstva ter mu je dal meč zmage nad sovražniki. Sveta katoliška cerkev pa je od svojega začetka do zdaj učila in uči, da je dobro in koristno svetnike kot prijatelje božje častiti in na pomoč klicati. Ko mi svetnike hvalimo zavoljo njih zmage, pravi sv. zbor Tridentinski, prosimo tudi, da bi oni za nas v nebesih prosili, katerih se mi tukaj na zemlji spominjamo, da bi nam bilo po njih prošnjah podeljeno, kar sami ne moremo doseči.
Kateri pa so ti svetniki, katere moramo častiti in na pomoč klicati; ali so samo oni, katere nam sv. pismo imenuje, ali so tudi drugi ? Mi verujemo eno sveto, katoliško in apostolsko cerkev in pravimo, da je katoliška cerkev sveta ne samo zato, ker je njen začetnik svet, ker ima svet nauk in svete zakramente, temveč tudi zato, ker je napeljevala in vodila, ker napeljuje in vodi in ker bo napeljevala in vodila svoje otroke k pravi svetosti; ker je imela, ker ima in bo imela prave svetnike med svojimi otroci. Ko bi v katoliški cerkvi ne bilo več svetnikov, bi ne bila več tista sveta cerkev, katero je Jezus Kristus utemeljil. Iz sadu se drevo spozna. (Mat. 13, 33.) Ako na drevesu ni več nobenega dobrega sadu, tudi drevo ni več dobro; ako bi v katoliški cerkvi ne bilo
več svetnikov, bi ne bila več sveta; premagala bi jo vrata peklenska. Ali katoliška cerkev je sveta, vrata peklenska je še niso premagala in je ne bodo premagala; tedaj mora še roditi in bo še rodila sad svetosti, prave svetnike. Sv. cerkev je skrivnostno telo Kristusovo, otroci sv. cerkve so skrivnostni udje telesa Jezusovega ter imajo ne le neizbrisljivo znamenje poklica k svetosti, temveč tudi seme in korenino svetosti v sebi. Katerikoli ste v Kristusu krščeni, ste Kristusa oblekli piše sv. Pavel Kološanom (3, 27.), in ste postali udje Kristusovi. Kristus je glava vseh kristijanov. Ako je pa glava sveta, morajo biti tudi udje sveti; ako je Kristus svet, morajo biti tudi tisti sveti, ki so njega oblekli, ž njim se odeli. — S ponosom moramo tedaj reči, da smo tudi mi po svetem krstu posvečeni, da imamo ne le znamenje sv. krsta, ampak tudi seme in korenino prave svetosti že v sebi ter upamo in moramo upati, da se bo to seme svetosti v nas s pomočjo božjo razvilo in do polne, Bogu prijetne svetosti dospelo, da bo korenina svetosti zelenela, cvetela in sad rodila. Le dvomiti o tem bi bilo že razžaljenje in nečast za glavo našo, Jezusa Kristusa. Upati moramo večno življenje in k zveličanju potrebne pomočke.
Res je sicer, da človek, dokler živi, ne ve, ali je ljubezni ali srda vreden (Prid. 9, 1.), ne ve, ali bo stanoviten do konca ali ne, ter mora s strahom in trepetom za svoje zveličanje delati (Filip. 2, 12.), vendar pa moramo ne le upati večno zveličanje in potrebnih pomočkov, temveč moramo tudi prepričani biti, da bodo mnogi dosegli ne le završeno popolnost, ampak da imajo tudi s pomočjo božjo postati pravi svetniki, pravi voditelji za druge, da bodo po milosti božji ne le s svojimi junaškimi deli in čednostmi drugim pot kazali, ampak tudi njim pomagali, da bodo vsem, kateri jih zaprosijo, takorekoč roko podali in pomagali. Postati imajo nekateri po volji in po poklicu božjem pravi svetniki, ne le prijatelji božji, ampak tudi pomočniki, zaščitniki in zagovorniki še živečim na zemlji. — Tako se spodobi katoliškemu kristijanu misliti o svoji cerkvi, tako pa tudi mora misliti in govoriti, kdor spozna in veruje, da je cerkev aveta. To mora biti zaključek iz premišljevanja o svetosti cerkve Kristusove.
Kdo pa so ti svetniki? To spoznati ali odločiti, dokler kdo živi, more le sam Bog; pa tudi po smrti ne morejo tega odločiti poedini ljudje, to razsoditi more le nezmotljiva cerkev. Jezus Kristus ni samo svoje cerkve postavil na skalo, da je peklenske moči ne bodo premagale; on ni samo prosil za sv. Petra, da ne
jenja njegova vera (Luk. 22, 32.), temveč mu je izročil tudi vso svojo čredo, da pase njegova jagnjeta in njegove ovce, da jih hrani z besedo čiste resnice in vodi po gotovi poti zveličanja. — Olovek je pa tako vstvarjen, da bolj zaupa očesu kakor pa ušesu, on lahko posnema to, kar vidi, pa se le težko odloči k temu, kar le sliši. Besede mičejo, zgledi pa vlečejo. Zato mora dober pastir duš ne le z besedo učiti, on mora tudi pokazati dejanje, katero imajo posnemati. Ko bi se v tem motil, ne bi bil dober pastir. To je tudi sv. cerkev dobro spoznala in je že od začetka skrbela za to, da se je zapisalo življenje in dejanje mučencev in drugih pobožnih ljudi. Sv. cerkev je take spise pregledala in ljudem brati priporočevala. Zdaj je za to izbran poseben odbor kardinalov ali papeževih pomočnikov, ki preiskujejo življenje tistih ljudi, kateri so na glasu svetosti umrli, ali se na njih priprošnjo godijo čudeži, in bi jih ljudje radi častili in na pomoč klicali. Temu odboru papeževih pomočnikov se mora vse poslati, kar se o dotičniku ve; ta odbor preiskuje vse, ne samo to, ali je dotičnik vsaj po svojem spreobrnenju resnično krščansko živel in pobožno umrl, ampak tudi, ali je imel in v dejanju junaško pokazal vse krščanske čednosti, posebno, ali je imel živo vero. Pri tej preiskavi ima eden od najodličnejših in najučenejših kardinalov to nalogo ali naročilo od sv. očeta, da ugovarja in zapreko dela, kolikor le more. Ako se mu na kak ugovor dovoljno ne odgovori, kaka zapreka do čistega ne pojasni, je vse daljno preiskovanje vstavljeno. Ko pa je preiskava srečno končana, ko se je na vse ugovore dovoljno odgovorilo in ko so se vse zapreke pojasnile, ko se je tako spoznalo, da je dotičnik imel vse čednosti, junaško po sv. veri živel in sveto umrl; v slučaju mučeništva, da je resnično kot mučenik umrl, rajši dal svoje življenje, kakor pa od vere odpadel ali kak greh storil, predloži odbor vse svoje preiskave sv. očetu, in še-le po njegovem potrjenju se preiskava proglasi, in dotičnik dobi naslov častivreden. S tem pa on še ni za svetnika proglašen, ne sme se očitno častiti in na pomoč klicati. Ce ga pa nekateri poedini zasebno časte in v svojih potrebah z zaupanjem na pomoč kličejo, če jih on usliši ter jim tako pomaga, da se zgodijo pravi čudeži, in če se ti čudeži naznanijo že omenjenemu odboru kardinalov, jih odbor preišče; in ko jih po vsem ugovarjanju najde in spozna, da so bili pravi čudeži, in ko tudi sv. oče to sodbo kardinalov potrdi, bo dotičnik spoznan ali proglašen za blaženega, to se pravi: sv. cerkev dovoli, da se
sme očitno v cerkvi častiti in na pomoč klicati, toda le še omejeno, le na odločenih krajih. Če se pa še dalje gode čudeži, katere odbor potrdi in za prave čudeže spozna, bo dotičnik spoznan in proglašen za svetnika. Sv. cerkev in v njenem imenu sv. oče kot glava cerkve, namestnik Kristusov na zemlji in naslednik sv. Petra, slovesno izreče, ne le da je dotičnik sveto živel, d a morejo vsi kristijani posnemati njegove čednosti, temveč tudi, da je on zdaj poseben prijatelj b o ž j i v n e b e s i h , in da j e B o g u p r i j e t n o , nam pa koristno, njega častiti in na pomoč klicati.
Tedaj koga za svetnika proglasiti je mnogo več, kakor reči, da je zveličan. Bilo bi žalostno, ko ne bi bilo več zveličanih v nebesih, kakor le tisti, katere sv. cerkev za svetnike proglasi, in katere mi zdaj na altarju častimo. Za svetnike proglasiti koga, se pravi, slavno izreči, da je dotičnik poseben prijatelj božji, in da je Bogu prijetno, nam pa koristno, njega častiti in na pomoč klicati, kar je Bog sam to potrdil in sv. cerkev to proglasila.
Sv. cerkev, oziroma sv. oče je pa v tem očividno nezmotljiv. Ako bi se v tem sv. cerkev motila, ne bi bila več sveta, ne bi več prav vodila svojih otrok k svetosti, in naslednik sv. Petra ne bi več pasel ovac in jagnjet črede Kristusove z dobro in zdravo pašo resnice. — Preiskava sama pa je tako natančna, tako ostra, da ji zagrizeni protivniki ne morejo ugovarjati, ali ji kake zmote dokazati. Stori se vse, kar le more človeški um in trud doseči, tako da nam ni treba samo verovati, mi moremo tudi dokazati, da je res tako.
Ko je tedaj sv. cerkev po vseh preiskavah blaženega Frančiška Kleja in njegove tovariše za blažene proglasila, spoznamo in verujemo, da so resnično blaženi, ne le zveličani v nebesih, ampak tudi naši pomočniki, in da je Bogu ljubo in prijetno, nam pa koristno, jih častiti in na pomoč klicati.
Pa poreče kdo: To je že vse tako resnično, ali čemu toliko truda in preiskav, čemu toliko stroškov, saj imamo že mnogo velikih svetnikov, katere častimo in kateri nam lahko pomagajo, ako le hočejo; zakaj proglasujejo še nove? Saj ne moremo vseh častiti! — Dragi moj, ki tako govoriš, položi le malo roko na srce, pa mi odkritosrčno povej, da li resnično častiš svetnike, ali se jim priporočaš, ali jih na pomoč kličeš? Ali nisi večkrat še celo zapovedane službe božje zanemaril? Pa moj namen ni, da ti vest izprašujem; povej mi rajši, se li človek ne naveliča, ako ima
vedno eno in isto opravilo, eno in isto, četudi dobro jed? Ali si ne želi včasih kake premembe? In glej! tako je tudi pri pobožnosti: s premembo se duša nekako oživi in na novo ogreje. — Posebni vzrok pa je, ker Bog sam to hoče. Bog je dal dotičniku svetost; Bog je čudeže storil, Bog je ljudi nagibal in nagnil k preiskavi, Bog sam probuja k pobožnosti in uslišuje prošnje novega zagovornika.
Akoravno pa se z našim češčenjem slava in čast svetnikom ne le na zemlji, ampak tudi v nebesih nekako povikša, se vendar bistveno ne premeni: vsi zveličani v nebesih imajo svoje največje veselje, svojo naj večjo srečo v tem, da Boga gledajo, in zato se s tem, da mi nove svetnike častimo, čast in slava starih nič ne zmanjša. Stari svetniki niso razžaljeni, oni se še le veselijo, ko vidijo, da se tudi njih nasledniki in mlajši sobratje časte, in da je Bog tudi njim nekatere posebne zadeve izročil. Nekateri ljudje pa tudi še vedno le stare svetnike častijo, za nove še ne vejo ne. In tudi tisti, ki zdaj nove častijo, se bodo pozneje zopet k starim nazaj obrnili in bodo v važnih potrebah vse, stare in nove svetnike na pomoč klicali. Pa mislim, da mi ni treba razlagati, kako se svetniki med seboj ne zavidajo, temveč se nad češčenjem enega tudi drugi veselč. Razložiti vam še hočem, kakšen poseben pomen ima za nas proglašenje svetnikov, kako korist imamo mi od tega.
Prva in največja koristjo večja čast božja. S proglašenjom svetnikov se oživi in pomnoži služba božja; ker vse, kar se stori, vse preiskave, ves trud, vse slovesnosti, vse, kar se potroši, je le v čast božjo. Ko se svetniki častč, se časti sam Bog. Resnično vam povem, pravi Jezus sam (Mat. 25, 40.), kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, sle meni storili. Ali svetniki mar niso njegovi bratje? In ko mi častimo svetnike, hvalimo in častimo Boga, kateri je dal tako moč ljudem. Ko sv. cerkev pričenja svoje molitve svetnikom na čast, vabi in kliče verne z besedami: Pridite, počastimo in molimo kralja — apostolov, mučenikov, spoznovavcev, devic, kakor je svetnik ali kak apostol, ali mučenik, ali devica.
Spodobi se tudi, da mi po svoji moči tiste spoštujemo in častimo tukaj na zemlji, katere je sam Bog v nebesih in na zemlji proslavil in počastil. Ko bi jih ne častili, ko bi jih zaničevali, bi zaničevali njega samega. — Kdor vas zaničuje, mene zaničuje. (Luk. 10, 16.) Tedaj kdor nje sprejme, nje časti, njega samega sprejme in časti.
46
S proglašenjem svetnikov se proslavi sv. katoliška cerkev in sramote vsi krivoverci in razkolniki, ker se očitno pokaže, da v katoliški cerkvi roka Gospodova ni okrajšana, da ne bi mogel pomagati, in tudi njegovo uho ni gluho, da ne bi slišal (Izaij. 59, 1.) In on ne skriva svojega obličja, še vedno se najde prava svetost in resnični čudeži. — O, cerkev katoliška, kako si lepa in sveta, kako si slavna naša mati; v tebi in samo v tebi se take reči še vedno godijo, po razglašanju svetnikov, po njih slavnosti ljudstvu pripovedujejo, v posnemanje priporočajo!
S proglašenjem svetnikov se pa tudi vnema v prsih vernikov vesela ljubezen do katoliške cerkve, probuja se prava, goreča pobožnost. Ali ni veselo in spodbudljivo videti, da so tisti, kateri so bili pred malo loti še med nami na zemlji, zdaj že slavni in mogočni zagovorniki naši pri Bogu? Kdo jih ne bo goreče in zaupljivo častil in na pomoč klical? Kdo ne bi njih dejanja posnemal, ko jih sliši govoriti: Pomnite dela Maša, ki smo jih s pomočjo božjo storili, pa bote tudi vi prejeli veliko slavo? (glej I. Mak. 2, 51.) Zato tudi beremo v nekem papeževem pismu, da je hvalevredna navada sv. cerkve razglasiti in na vzvišeno mesto postavljati sveto življenje onih, ki so hodili za Onim, ki pravi: Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, ampak imel bo luč življenja. (Jan. 8, 12.) Ali ne samo hodili so za njim, oni so tudi kakor s posojeno lučjo sami svetili in drugim pot kazali. Bog pa luči ni prižgal, da bi jo mi pod mernik stavili ali prikrivali. Bog je luč prižgal, da se postavi na svetilnik in da sveti vsem, ki noter grejo (Luk. 11, 33.), da vidijo svetlobo ali svetla dejanja in od spoštovanja pridejo tudi k posnemanju, z lastnim življenjem začnejo Boga hvaliti in častiti, posnemajoči svetnike. — Sv. cerkev tedaj le izpolnuje voljo božjo, ona dela le kot orodje v roki božji, ko postavi od Boga prižgano luč na svetilnik, da r.am sveti. Ali ni polno veselja in radosti za verno srce, videti, kako da nam Bog sam po svoji cerkvi daje zglede ali primere, da jih posnemamo, sam nam takorekoč ponuja pomočnike, da se k njim obrnemo! In mi bi se proč obračali, kasnih ali še celo zanemarjali poslužiti se teh pomočkov. Kratko: sveta cerkev sama imenuje posebno trojno korist, ki izhaja iz proglašenja svetih in blaženih:
1. čast in slava presvete in nerazdeljive Trojice, čast božja. Svetniki so le z milostjo postali svetniki, in ljudje zdaj vidijo njih dela, njih sveto življenje, hvalijo Boga, ki je v nebesih. Bile so pa tudi take svečanosti že marsikaterim nagib in bližnja priložnost
posebnih milosti in spreobrnjenja. Po priprošnjah onih, katere so slavili, se je Bog že marsikaterega grešnika usmilil, se milostno na njega ozrl in ga k pravi pokori, k veliki svetosti poklical.
2.	Povišanje sv. katoliške vere. Take reči se morejo le tam zgoditi, kjer je živa vera, in njih spoznanje prohuja zopet živo vero. čudeži najbolj prepričajo in ganejo človeško srce, čudeži so naturno najmočnejši dokaz resničnosti in mogočnosti božje. Ko je Naman čudovitno ozdravel od gobove bolezni, je ves ganjen rekel: Bes vem, da ni druzega Boga na vsi zemlji, razen samo v Izraelu. (4. Kralj. 5, 15.) In ko je ljudstvo videlo ogenj iz neba pasti na prošnjo Elijevo, je začudeno reklo: Gospod sam je Bog, Gospod sam je Bog. (3. Kr. 18, 38.) Farizeji in veliki duhovni so tudi ravno zavoljo čudežev Jezusa sovražili in se bali, da bo vse ljudstvo za njim šlo. Tako moč imajo čudeži, in ti čudeži se godijo zavoljo proglašenja svetnikov in v njih svečanostih Ali ni to resnično veliko povišanje sv. vere?
3.	Množi se pobožnost ljudstva. Obhajajo se namreč različne slovesnosti, pripovedujejo se čudeži, ki so se zgodili, milosti, katere je Bog po njih priprošnji podelil, pripovedujejo se njih čednosti in slavna dela. Vse to pa probujuje v vernih dušah verske, pobožne počutke: mlačni se nagibajo k spolnovanju svojih dolžnosti in k drugim dobrim delom; dobri, gortči kristijani se utrjujejo v dobrem in vnemajo k še večji ljubezni božji; svetniki pa Boga za nas prosijo in nam pomagajo. Tako se oživljuje in množi sveta vera s proglašenjem in češčenjem svetnikov.
Sv. Bernard pravi prav lepo: Ako je bil svetnik že v življenju dobrotljiv in usmiljen, ako je že v življenju molil za grešnike, da bi se spreobrnili, in za pravične, da bi stanovitni ostali in še rasli v dobrem — in kateri svetnik tega ni storil? — koliko več bo on zdaj to storil pred obličjem božjim, ko še bolj spozna našo revščino in strašno nesrečo, katera grešnike čaka. Zveličanje mu ni ljubezni do bližnjega odvzelo, ampak le očistilo in pomnožilo. Ako sam ne trpi več, zato ni postal brezčuten, da ne bi pomagal, ko vidi druge trpeti. (Orat. in vig. ss. app. Petri et Pauli.)
Pa še nekaj druzega je, kar svetnike nagiba, da za nas prosijo in nam pomagajo. Sv. Pavel pravi (Hebr. 11, 40.), da pravični stare zaveze niso dosegli svoje popolnosti brez nas; in kraljevi prerok piše (Pa. 141, 8.), da ga pravični pričakujejo, željno čakajo, da bi kmalu k njim prišel in ž njimi vred Boga hvalil. Svetniki sami imajo namreč še neko večje veselje, ko vidijo, da jih je več,
46*

kateri Boga hvalijo, in zato želijo, prosijo, da bi mi kmalu k njim prišli, da bi bil Bog še bolj češčen. Tako oni to še iz neke lastne koristi želijo, ker njih veselje bo šele takrat na vse strani polno, kadar bo polno število zveličanih in tako čast božja završena.
V svetnikih imamo zgled pobožnosti, ki povikšuje našo pobožnost, imamo zgled življenja, ki nas kliče in vabi na pravo pot. Ko so bili svetniki na zemlji med ljudmi, niso zašli ne na desno ne na levo, ampak držali so se pravega pota in so prišli k onemu, ki je pot, resnica in življenje. Le poglejte, kako skromna in ponižna so bila njih dela, kako primerne njih besede. Le premišljujte in preiskujte njih življenje, pa bote videli, da k nenavadni svetosti ni treba nobenih nenavadnih del, nobenih posebnih reči, ker pot pravičnega je ravna, ravna steza pravičnega za hojo. (Iz. 26, 7.) Spolnovanje njih dolžnosti ali zvesto in veeobčno spolnovanje stanovskih dolžnosti je pripeljalo svetnike k popolnosti, zvesto spolnovanje stanovskih dolžnosti bo pripeljalo tudi tebe k pravi svetosti. Tako premišljevanje nas mora pa tudi osramotiti, rdečica nas mora obliti, ko vidimo, kako so oni slabi in strastem podvrženi ljudje, kakor mi, s pomočjo božjo sveto živeli, vse svoje dolžnosti natanko spolnovali in prijatelji božji postali. In mi? Mi v svoji prevzetnosti mislimo, da smo zmožni, pa ravno zavoljo našega napuha Bog svojo roko od nas nazaj potegne in mi padamo v stare grehe in slabosti nazaj.
Zato se zdaj posebno k tebi obrnemo, blaženi Frančišek, da ti prosiš za nas. O, prosi in sprosi nam to milost, da spoznamo svojo slabost in vse svoje upanje stavimo v Boga. Glej, Bog sam te je poveličal in dal nam za vodjo na potu zveličanja; ali mi ne moremo za tabo, ako nam ti svoje roke ne podaš, ako nam ti ne pomagaš. Amen.	J. Verhovc S. J.
Krščanski oče.
VI. Ključ zakonske sreče.
(Dalje.)
Zakaj je včasih grdo sovraštvo, preklinjanje med zakonskimi ? Ali ne zato, ker se teptajo najsvetejše, najimenitnejše zakonsko postave ? Škof Egger piše: »Več ko polovico manj bi bilo nesreč-
nih zakonov, če bi vsi zakonski iskali najprej božjega kraljestva in njegove pravice.«
Mož, ki živi v strahu božjem, se pred vsem zave, da mu je žena pomočnica, tolažnica in tovarišica v življenju. Mož je bolj zmožen za velike skrbi, žena je pa boljša za domače drobne skrbi v hiši. Zato bota delala pridno vsak po svojem poklicu. Bog je tudi dal ženi bolj rahlo in mehko srce; zato bo dobra žena svojemu možu velikrat v tolažbo in razvedrilo. Srečen mož, ki je dobil ženo blazega srca. Krščanski mož tudi nima žene za sužnjo in deklo, marveč za tovarišico in gospodinjo, ki nekaj velja v hiši.
Srečnega zakona si ne moremo misliti brez nekaterih potrebnih čednosti. Te so: pridnost, varčnost, zmernost, krotkost, prizanesljivost, zdržnost in strah božji, zakonska ljubezen in zakonska zvestoba. To so stebri, na katerih sloni zakonska sreča. In te čednosti se bodo med zakonskimi krepko oprijele in razvile le tedaj, če v resnici pobožno in krščansko živijo.
Lahko rečemo: žena bo svojega moža najbolj vesela in zadovoljna, če bo njen mož pobožen in molitven kristijan; pri takem možu bo najlažje srečna; še veliko bolj pa si mora mož želeti krščanske žene, zakaj žena brez pobožnosti in brez strahu božjega je bič za moža.
2. Najimenitnejša stanovska zakonska dolžnost je — zakonska ljubezen, ki združuje v sebi obilo drugih čednosti. O tej medsebojni ljubezni je govoril Adam: Mož bo zapustil svojega očeta in svojo mater in se bo držal svoje žene, da bota dva v enem mesu. (I. Moz. 2, 24.) O tej ljubezni trdijo škof Slomšek, da je lahko četvera: »Ena je grda in nesramna — tako pišejo — ki jemlje fantom in deklicam devištvo, že pred poroko, zakonsko srečo zapravlja, in z nečistostjo vse ognjušene pelje k zakonskemu altarju. Taka ljubezen se hitro ogreni in v kratkem možu in ženi strašno zamrzi. — Druga je ljubezen dobičkarije, katera ne gleda srca, ampak le blago, po katerem se ženi. Hitro se požre blago, ljubezen je proč, in le sovraštvo ostane. — Tretja ljubezen je prisiljena od starišev in snubičev. Ona se tako dolgo sili, dokler godci godejo, svatje plešejo in dokler se mize od jedi šibijo; gostija mine, ljubezen zgine, in da se Bogu usmili, spremeni se le v zaničevanje med zakoni. Le ena je prava, ki izvira iz čistega srca, po kateri duše svete čednosti znanje delajo, katera telesa z lepimi čednostmi zaljša, katero namestnik božji

pred altarjem zvežejo in jo potrdi sam večni Bog v nebesih. To ljubezen — pridenejo pobožni škof—vam želim in darujem; ona vam bo trpljenje polajšala, veselje poslajšala in le ona vam v zakon srečo prinesla.« (Hrana ev. nauk str. 8t.)
Ni pregrešno torej tisto naravno nagnjenje, ki združi ženina in nevesta, da se poročita. Vendar ta naravna ljubezen še ni zadosti. Ona se večinoma opira na zunanje telesne lastnosti, ki lahko zginejo. Mož vzame ženo za srečo in nesrečo; za zdravje in bolezen; za mladost in starost — ljubezen ne sme zginiti nikdar. Zato pravi sv. Frančišek Šaleški: »Nič ni to, ako vam govorijo: Ljubite se zakonski s človeško (naravno) ljubeznijo, zakaj tudi pagani so to storili. Jaz vam rečem z velikim svetim Pavlom: Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus svojo cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal. Tako naj možje ljubijo svoje žene, kakor svoja telesa. Kdor svojo ženo ljubi, sam sebe ljubi. Zakaj nihče še ni nikoli svojega telesa sovražil, temne redi ga in oskrbuje, kakor Kristus (svojo) cerkev. (Ef. 5, 25, 28, 29.)
Vprašajmo se tukaj: kako je Kristus ljubil svojo cerkev? — On jo je ustanovil, on je v resnici sam sebe za-njo dal. Naš Odrešenik je obljubil, da bo pri nji vse dni do konca sveta. On jo hrani in redi z besedo božjo in z vsemi milostmi svojega neskončnega zasluženja. — Njenim otrokom se daje v hrano v podobi angelskega kruha in sv. Rešnje krvi. Kjerkoli je postavljena župnijska cerkev, povsod hoče tam tudi imeti Kristus svoj taber-nakel, da v njem tolaži in uči in redi svoje otročiče. Glejte, tako velika je ljubezen Jezusa Kristusa do sv. cerkve. Jezus Kristus ne ljubi samo pridnih otrok, marveč z velikim potrpljenjem prenaša tudi mlačne in lene kristjane.
In ravno tako — pravi sv. Pavel — naj možje ljubijo svoje žene, ravno tako, kakor Kristus ljubi svojo nevesto, sv. katoliško cerkev.
To je nadnaravna zakonska ljubezen, ki je sad poročne milosti božje.
3.	Kakošni so nasledki take nadnaravne ljubezni, ki ukazuje, da se zakonski ljubijo zavoljo Boga?
a) Mož in žena se zavesta, da zapoved: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe, v prvi vrsti nju zadeva.
Zena je možu prva oseba, katero mora ljubiti. (Samo v pomanjkanju prideta oče in mati prej na vrsto). Zato napak ravnajo možje, ki se svojim ženam odtegujejo in druge druščine iščejo; ali pase
mrzlo proti njim obnašajo in jim ne pokažejo prijaznega obraza; ali pa, če jim ne gre kaj po volji — ropotajo, kolnejo ali celo tepejo svoje žene. Zenska ima mehko srce. Koliko tolažbe bi možje dobili, če bi odkrili svoje britkosti ženam. One bi bile vesele, če vidijo, da se jim zaupa. In lažje nosita breme dva, kakor pa eden sam. Velikrat bi se mogla s kako malenkostjo, s kakim darilom recimo, medsebojna udanost ohraniti.
bj Posebno se pregreše možje, če ne privoščijo ženam, kar jim po pravici gre v obleki, hrani in časti. Če je mož skop, da preočita vsak krajcar, ki ga žena potrebuje za dom, je gotovo to zelo neljubeznivo ravnanje. Kdor zapira ženi, ta ženo uči krasti. Še huje pa je, če mož svoj zaslužek, ki ga krvavo zasluži, znosi v gostilno. Tak ljubi sebe, pravzaprav svoje grlo, bolj kot svojo ženo in svoje otroke, ki doma žalujejo po očetu in stradajo . . .
(Konec.)
J. Miki.
Pogled na slovstvo.
A.
Razlaga velikega katekizma ali krščanskega nauka. Za cerkev sestavil po raznih virih Anton Veternik, župnik pri sv. Jakobu na Dolu.
I.	zvezek. V Ljubljani 1901. Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani. Str. 382. Cena 2 K, po pošti 2'20 K. — Poleg dr. J. Križaničcve »Razlage" novega katekizma, ki dobro služi veroučiteljem v šoli, smo dobili tudi »Razlago" za krščanske nauke v cerkvi. Reči smemo, da nas je prav zadovoljila. Razlaga se naslanja natančno na katekizmovo besedilo, je temeljita, dovolj obširna, jasna in se varuje vsega nepotrebnega ponavljanja. Prvi zvezek obsega 52 krščanskih naukov; v njih je razloženo prvo poglavje katekizma: o veri in apostolski veroizpovedi. V treh zvezkih bode delo dokončano, tako, da bodo duhovniki, ki bodo rabili to razlago, v treh ali štirih letih razložili ves katekizem. Doba treh let ni predolga za razlago vsega katekizma, ker ima novi katekizem več tvarine, kot soje imeli prejšnji, in je neobhodno potrebno, da se važneje resnice, kot n. pr. zlasti o sv. cerkvi in o zakramentih, prav temeljito razlože. Ker pa tudi pri dopoludanski službi božji pridejo večkrat na vrsto katehetične pridige, v katerih govornik natančneje razlaga posamne verske resnice po redu, kakor so v katekizmu, ne da bi navajal dobesedno katekizmovo besedilo, bo pridigar take oddelke lahko krajše obravnaval pri krščanskih naukih in tako razlago katekizma dovršil še preje kot v treh letih. To je mogoče seveda samo tedaj, če ima pridigar n. pr. pri jutranji in popoldanski službi božji iste poslušalce. Tudi za kake katehetične pridige je Vetcr-nikova razlaga izboren pripomoček.
V predgovorih posameznih krščanskih naukov bi želeli nekoliko več raznoličnosti. Razprave o posameznih resnicah so dobre, temeljite in dovolj podprte z reki sv. pisma in cerkvenih očetov. Težje stvari so pojasnjene s prilikami in zgledi sv. pisma. Zgledov iz življenja svetnikov, iz cerkvene zgodovine itd. bi bil pa g. pisatelj lahko vsprejel v svojo razlago nekoliko več; to bi naredlo delo mikavnejše in še bolj uporabno. Sicer smo to željo že izrazili, ko smo prebrali delo v rokopisu; tudi g. ocenjevatelj v ,, Voditelju" (IV. 1. str. 506) se z nami ujema. — Razlaga je jako skrbno sestavljena in spisana v lepem, gladkem jeziku. Gotovo bo našla prav mnogo prijateljev.
B.
1.	Vade mecum pii sacerdotis sive preces ante et postMissam, aliae-que selectae sacris indulgentiis ditatae, necnon extractum Ritualis romani complectens Sacramentorum ritus, commendationem animae, amplissimamque benedictionum collectionem. Str. VIII + 264. Romae 1901. Založil Fr. Pustet. V usnje vezan izvod z zlato obrezo stane K 144. — Drobna, lična knjižica obsega zbirko najpotrebnejših molitev, obrede sv. zakramentov in najnavad-nej.ših blažil. Oblika je izvanredno priročna; knjižica ima sicer 264 strani razločnega, lepega tiska, pa je le 6 mm debela in nadomestuje duhovniku molitvenik in večinoma tudi obrednik.
2.	Officium in festo Pentecostes et per totam octavam secundum missale et breviarium romanum. Ratisbonae, Romae et Neo Eboraci. Sumptibus et typis Friderici Pustet. Str. 112. Broširan izvod stane M 1, v usnje vezan M 2, z zlato obrezo M 2-20. — Znane so Pustetove izdaje duhovskih dnevnic in drugih molitev za Veliki teden in za božični dan. Isto tvarino podaje v najpriročnejši obliki. „Officium Pentecostes". Kakor pri vseh liturgičnih knjigah Pustetove zaloge, se tudi v „Vade mecum" in „ Officium Pentecostes" lepo ujema lična vnanja oblika z vzvišeno vsebino.
3.	Selbstbiographie des P. Athanasius Kircher. Aus dem Latei-nischen iibersetzt durch Dr. Nikolaus Seng, k. u. k. Militarpfarrer a. D. Druck und Vcrlag der Fuldaer Actiendruckerei. Fulda 1901. Str. 68. Stane K 0’75. — Prihodnje leto 2. maja bo tristoletnica rojstva jezuita P. Atanazija Kircherja, ki se je proslavil kot učen naravoslovec in poznavalec egipčanskih starin. Življenjepis ni poučen samo radi tega, ker nam pripoveduje, kako se je izobraževal P. Atanazij Kircher, ampak tudi, ker nam podaja marsikake zanimivosti tedanje dobe. Življenje Kircherjevo nam lepo kaže, kako Bog kliče one, ki si jih je izbral za svojo službo, v duhovski ali redovniški poklic, in kako jih čudovito vodi in varuje. Delo ima sliko P. Atanazija in posnetek enega njegovih pisem.
Založba „Katolišk« Bukvarne".	Tisk »Katoliške Tiskarne"
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.