Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vieolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	1.500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
Leto X. - Štev. 46	Gorica	-	četrtek	20.	novembra	1958	-	Trst	Posamezna	številka	L	30
Berlin - evropski Kvemoj
25 let škofovanja v besedi msgr. A. Santina
Preteklo nedeljo je tržaški škof msgr. Anton Santin obhajal 25-letnico škofovskega posvečenja. Za to priliko je imel po tržaškem radiu na slovenske vernike svoje škofije naslednji govor v slovenskem jeziku:
So trenutki, v katerih se razvija pred našimi očmi vse življenje tako jasno, kakor postajajo svetle stvari ob čisti jutranji zarji.
Zdi se mi, da se dogaja nekaj tako čudežnega v teh dneh meni, ko se spominjam preteklosti. Od prvih let stoji pred menoj življenje kakor reka, ki jo gledam, kako izvira pod skalo in se spušča med gozdovi, bregovi in travniki, po soncu in senci, kako polagoma narašča in se vije po ozkih čereh in širokih dolinah.
Jubileji služijo za razne stvari, tudi za to, da spomnijo tistega, ki jih praznuje, na pot, katero je prehodil, na resnično pot, prosto vsake navlake, ki se je nabrala z lahkimi hvalami. Tedaj na nek način vnaprej predstavijo božjo sodbo. Zato smo se danes zbrali na tem kraju, vi in jaz, ki tvorimo kakor eno družino, jaz, ki sem vaš oče, vesel, da pristopim k oltarju, in vi, ki mi hočete pomagati s svojo drago navzočnostjo in s svojimi molitvami, da se Bogu zahvalimo in Ga prosimo usmiljenja za tega njegovega služabnika.
MLADOST
Petindvajset let škofovske službe. Gotovo dolga doba z zelo težko nalogo. Kako sem do te službe prišel? Rastel sem kot otrok v ubožni hiši poštenih delavcev. Morje je bilo središče naših pogovorov, ker so bili vsi na morju in morje nam je bilo blizu pred očmi. Govorilo je o Bogu s slovesnim mirom in besnimi viharji.
Prišla je šola, igre, delo, cerkev, hiša, majhni dogodki malih ljudi. Vedno pa je povsod vladala vedrost in veselje.
Potem so nastopile srednje šole in nato božji klic.
V	daljavi gledam, kako so šla mimo leta kakor prijatelji, ki so prinesli svoj dar in so odšli. In v tistih letih sem jaz živel. Če pregledam do dna misli, želje, žalost in blaženost tistega časa, spoznam samega sebe. Ugotavljam, kako se je življenje nepretrgano nadaljevalo.
Potem je nenadoma nastopila nasilna zareza. Keka j, kar se za vedno potopi. Bila je vojna. Stiske tiste prve vojne so bile nepopisne. A prišel je mir. Dospel sem že do duhovništva. Ni bilo še pravega reda, pa se vendar spominjam, da sem nastopil duhovniško službo z gorečnostjo in z jasnim pogledom na svoje poslanstvo, ki ml ga je naložila božja previdnost.
MAŠNIK
Novo mašo sem imel v zasilni kapeli na tuji zemlji. Ko sem en mesec pozneje šel v svoje rojstno mesto, ki je bilo skoraj še zapuščeno, sem vstopil brez slovesnosti in brez prazničnega sprejema v svojo stolno cerkev in sem se približal oltarju svete Evfemije. Da, ona me je sprejela in nisem se čutil več osamljenega.
Prva služba me je zadela na deželi, potem v Pulju. Ko mislim na onih 15 let, zopet občutim neizmeren napor, ki je presegel naše moči, a tudi srečo tistih delavnih let, ko sem bil povsod v neposrednem stiku z dušami.
ŠKOF
Nekega dne — in do tu sem hotel priti, ker se od tu začenja pot, zaradi katere smo sc danes tukaj zbrali — nekega dne se je zgodilo nekaj nerazumljivega. Beseda je čisto točna. Vse se je moglo pripetiti v mojem življenju, samo tisto ne, kar se je pripetilo. Bilo je tako nesmiselno — in po 25 letih morem to besedo s prepričanjem ponoviti — tisto pismo konzlstorialne kongregacije, ki mi ga je škof izročil, da ga nisem razumel.
Pa ni bilo mogoče ničesar storiti. Moremo navajati svoje razloge, a pokorščina
je osnovna krepost, na katero so vezane božje milosti.
Spominjam se svojega prvega pogovora s Pijem XI.:'»Kako bom pa delal, sveti oče? Saj niti ne vem, kako se vrši škofovska služba?« — »In kako sem delal jaz, ko me je dobri Benedikt XV. poklical iz službe knjižničarja in me poslal za apostolskega vizitatorja in potem nuncija na Poljsko?« Nič nisem mogel ugovarjati. Bil sem posvečen v lepi in ubrani puljski stolnici, v moji stolnici, na praznik Kristusa Kralja. Pri posvetitvi škofa je značilen obred. Trije škofje, ki ga posvete, mu polože na glavo in ramena veliko e-vangeljsko knjigo, polože nanj roke in govorijo na glas: Prejmi Svetega Duha. Potem ga čisto jasno opozore, da ni obleka, ki kaj velja, marveč sijaj duše. So-
Argentinska republika je zadnje dneve preteklega tedna doživljala težke ure, kaj se bo vsak čas zgodilo. Vlada je stala že na robu prepada, ko jo je predsednik Fron-dizi še pravočasno rešil pred državnim udarom, ki so ga pripravljali nekateri vojaški častniki.
Položaj v deželi je bil že nekaj dni prej zmeden zaradi slabih gospodarskih razmer. Vsepovsod je zavladalo splošno nezaupanje ter nezadovoljstvo. Inflacija je močno dvignila cene. Sindikati, ki jih nadzorujejo peronovski elementi, so napovedali vladi neizprosen boj, zlasti še proti vladnemu načrtu za izkoriščanje petroleja v državi, po katerem naj bi sodeloval tudi tuj kapital, ker domači ne zadostuje. Peronovi pristaši in komunisti so to stanje izkoriščali ter ga še podpihovali, tako da je bil predsednik Frondizi prisiljen oklicati obsedno stanje in aretirati več sumljivih osebnosti. Toda za kulisami se je pripravljalo nekaj nezakonitega, pri čemer naj bi sodeloval tudi sam podpredsednik Gomez. Ta je pa kljub temu obvestil zunanjega ministra ter predsednika Frondizija o nameravanem vojaškem udaru častnikov. Svetoval je, naj Frondizi odstopi, sam pa da bo sestavil koalicijsko vlado.
Predsednik Frondizi je z bledico na obrazu poslušal svojega sodelavca, nato je vstal, sklical najvišje državne organe in se nemudoma odpeljal v Casa Rosada kljub influenci. Medtem je vladno palačo in druga poslopja zastra-žilo vojaštvo. Na seji vlade so zahtevali odstop Gomeza, češ da je sodeloval z upornimi častniki. Ta je res odstopil, toda prostovoljno in si tako rešil čast.
vraži napuh, ljubi ponižnost in resnico! Nikdar ne izdaj resnice zaradi strahu ali zaradi hvale. Zato boš rekel luči luč in temi tema, dobremu dobro in slabemu slabo. Ali se vam zdi to malenkostno? S temi naročili sem kot posvečen naslednik apostolov odšel na Reko. Od tedaj je minilo 25 let. Lagal bi se, če bi dejal, da so bila lahka. A bila so leta, ki mi jih je Bog določil za mojo nalogo.
Ostajajo z vsemi milostmi, z vsemi pomočmi, ki mi jih je dal, z vsem usmiljenjem, ki ga je kazal do mene, z vsemi pogreški, ki sem jih napravil. Ostajajo z vsemi možnostmi, ki so se mi nudile po božjih načrtih in z vsemi pomanjkljivostmi, ki sem jih zagrešil v tem pregledu, kakor stoji pred božjimi in mojimi očmi.
Sedaj je lahko videti, kaj je bilo prav in kaj narobe. Toda izkušnja, ki jo vsak dan doživljamo, da se nismo zmotili, ko smo poslušali pravi glas pravičnosti, ljubezni in dolžnosti, čeprav nas je to nekaj stalo, medtem ko smo pogrešili, kadar so vplivali drugi razlogi, ki so jih narekovali primernost, strah ali kakšni posebni interesi, na naše odločitve.
Nikdar ne bomo dovolj prosili Svetega Duha za dar moči, ki ne pomeni moči udov, tudi ne nasilnosti, neprevidnosti, nečimemosti, razkazovanja in drznosti, marveč pomeni premišljeno odločnost, ko človek mirno sprejme posledice, kadar vlada v duši mir, ki pride iz spoznane resnice, iz božje volje, ki se razodeva po dogodkih in stvareh.
V	teh urah, ki zame pomenijo sladki mir tistih trenutkov, v katerih z bregov in gričev ganjeni in sanjajoči opazujemo sonce, ki zahaja za morjem, sem tu, da ponižno izrečem svoj konfiteor.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Najhujše je s tem šlo mimo, toda težka gospodarska kriza je ostala. Argentinci potrošijo več kot zaslužijo, zato je nastala taka draginja. Tudi državne blagajne so prazne. Potrebne so zato velike štednje in samopritrgovanje tudi od strani sindikatov. Ali se bodo politične in gospodarske razmere normalizirale, je težko reči, kajti značaj južnoameriških narodov je precej vročekrven. V najbolj kritičnih momentih, ko bi morali pozabiti na notranje razprtije in se složno združiti za skupno narodno stvar, se po navadi politične strasti in nasprotstva še bolj razvnamejo. Zato je težko izreči zaključno besedo.
Konec idile med Titom in Gomulko?
Ob zaključku poljsko-sovjetskih razgovorov v Moskvi je bilo izdano skupno poročilo, v katerem se med drugim obsoja tudi revizionizem. Še prej pa je Hruščev
v	javnem govoru obsodil jugoslovanski revizionizem. Izvajanjem Hruščeva se je brez pridržkov pridružil poljski prvak Gomulka, ki se je doslej izogibal vsaki polemiki z jugoslovanskimi komunisti. Nasprotno ti slednji so videli v njem še edinega človeka, ki jih je do neke mere razumel in celo posnemal. Sedaj pa se je tudi on pridružil gonji držav ljudske demokracije proti Titovemu režimu. Zato so mu v Beogradu zelo zamerili in nevarnost je, da se prisrčni odnosi ohladijo in da bo ostal le še spomin na prepovedano ljubezen.
Prejšnji teden se je ozračje okrog Berlina spet razburkalo zaradi nepričakovane sovjetske zahteve, naj zasedbene sile zapustijo Berlin ter ga izročijo Vzhodni Nemčiji. Pri tem se je Hruščev skliceval na potsdamske sporazume iz leta 1945, katere naj bi za-padni zavezniki prekršili z oborožitvijo Zahodne Nemčije. Govoril je, kakor da ima Moskva namen odpovedati štiristranski statut o Berlinu in se tako enostransko rešiti mednarodnih obveznosti, kar pa po občeveljavnih predpisih ni dopustno; saj bi se s tem zamajali sami temelji, na katerih sloni vse mednarodno življenje in odnosi. Zato so zapadni krogi odločno reagirali proti tej nenadni sovjetski nameri, katere glavni namen je pripraviti zahodne velesile do tega, da bi diplomatsko priznale komunistično vladavino v Vzhodni Nemčiji. Kajti, če bi Sovjeti čez noč izročili nadzorstvo nad mestom ter prometnim hodnikom vzhodnonemški vladi, bi bili zavezniki in ostali prisiljeni pogajati se s komunistično vlado. S tem bi Sovjeti neposredno zadali hud udarec obrambni politiki zahodnih držav, ki iz atlantske solidarnosti ne priznavajo Vzhodne Nemčije. Z obnovitvijo berlinske krize bi Sovjeti še naprej nagajali zapadnjakom in tako pokazali pred svetovno javnostjo, da imajo oni vajeti sveta v rokah.
Amerikanci so za slučaj, da bi do zapore res prišlo, že pripravili 600 velikih letal za uvedbo zračnega mostu, kakor pred desetimi leti. Ameriško zunanje ministrstvo je tudi izjavilo, da bodo zavezniške vojaške sile ostale v Berlinu ne glede na sovjetske grožnje; ta pravica izvira iz vojaške zasedbe leta 1945.
Drugi sovjetski namen s tem v zvezi bi bil izriniti zapadne zaveznike iz Berlina. Ce Sovjeti izročijo Berlin pankowski vladi, se morajo zapadnjaki umakniti ali pa stopiti v stik z vzhodnonemško vlado ali pa se s silo upreti. Ker je ta možnost malo verjetna, računa Hruščev bolj na ostali dve. Tako bi se ustvarili pogoji za priznanje Vzhodne Nemčije in nato sklenitev mirovne pogodbe z obema Nemčijama. Novi status bi bil priznan in nemška združitev zapečatena.
KAJ PRAVIJO POLJAKI
Kot znano, je Hruščev naznanil svoje namene z Nemci ob priliki zaključka poljsko-sovjetskih razgovorov v Moskvi in ne brez pomena. Vsa izvajanja Hruščeva, zlasti ona v zvezi z mejo Odra-Niša med Vzh. Nemčijo in Poljsko ter oborožitvijo Zah. Nemčije so izve-nela v dokazovanje, da je mesto Poljske edinole ob rami Sovjetske zveze, ki edina priznava mejo na Odri in Niši kot dokončno. Vtis na javno mnenje med Poljaki, ki že stoletja živijo med dvema o-gnjema in si zato ničesar bolj ne želijo kakor prav priznanje novih zemljepisnih mej, je bil najboljši. Vsi, ki imajo priliko obiskati Poljsko, izjavljajo, da je zunanja politika vsem Poljakom skupna in sveta stvar. Zato, ko je govora o notranjih razmerah v državi, pravi preprosti človek svojim vladarjem »oni«, toda kakor hitro pade beseda na odnose z inozemstvom, pa pravijo Poljaki ponosno »mi«.
Iz tega je razvidno, da bodo morali odgovorni državniki pri bodočem sklepanju mirovne pogodbe z Nemčijo, upoštevati tudi mnenje in 'upravičene zahteve Polja-
kov ter se zavedati, da je treba vprašanje nemške združitve reševati vedno v okviru splošne razorožitve.	a,	T.
Dela v Ženevi
Pogajanja v Ženevi o prekinitvi atomskih poizkusov so zaenkrat zašla v slepo ulico. Po osmih sejah razpravljanja o delovnem sporedu, se trojna odposlanstva še niso sporazumela. Vzhod in Zahod še vedno razdvaja vprašanje o časovnem trajanju morebitne prekinitve poizkusov. Sovjeti hočejo sporazum o prenehanju atomskih poskusov za vedno, Angloameriča-ni pa le za določen čas, dokler se ne uvede učinkovito mednarodno nadzorstvo. Medtem je ameriški zastopnik Gore odpotoval v domovino na posvete.
Tudi konferenca strokovnjakov za preprečitev nenadnih napadov se je nadaljevala skozi ves teden in zdi se, da brezuspešno. Kaže, da so tudi tu pogajanja obtičala na mrtvi točki zaradi nasprotnih si gledišč namenov konference. Medtem ko se zapadne države hočejo omejiti zaenkrat le na tehnično stran problema, države vzhodnega bloka silijo povezavo tega problema s političnim vprašanjem splošne razorožitve, in to bolj iz propagandnih namenov kot zaradi drugega.
SET in STP
Z ustanovitvijo Skupnega evropskega tržišča (SET) med šestimi državami Male Evrope (Italija, Francija, Zah. Nemčija, Belgija, Holandska in Luksemburg) se je pojavilo vprašanje odnosov med to gospodarsko unijo in širšo Evropsko organizacijo za gospodarsko sodelovanje (EOGS ali OECE). Medtem ko bo področje SET-a imelo eno samo skupno carinsko tarifo nap ram zunanjemu svetu, se ostale evropske države, članice EOGS boje, da bi bile zaradi nove konkurence močno o-škodovane. Zato je nujen sporazum glede bodočih odnosov med SET in ostalimi enajstimi članicami EOGE.
Iz te potrebe po tesnejšem sodelovanju v okviru EOGS so sestavili načrt o Svobodnem trgovinskem področju (STP), o katerem je danes toliko govora. Praktični sporazum še vedno čaka rešitve in prav to predstavlja sporno jabolko med evropskim kontinentom in Vel. Britanijo oziroma med Francijo in Anglijo, ki sta zaradi prekomorskih ozemelj pri tem najbolj zainteresirani. Pred tedni je bil v Londonu francoski zunanji minister Couve de Murville, toda ni nič opravil. Zato bo skušal posredovati v Parizu nemški zunanji minister Erhard, da bi angleški načrt prilagodili francoskim željam; časa je malo več, ker s 1. januarjem 1959 bo začela veljati pogodba o Skupnem evropskem tržišču.	a.	T.
Prekinitev atomskih poskusov v Nevadi
Združene države so se odrekle zaradi slabih vremenskih prilik 19. in zadnjemu atomskemu poskusu v nevadski puščavi. Zadnji poskus bi se moral izvršiti v četrtek ob 22.30, čez dobro uro pa so sporočili, da do razstrelitve ni prišlo in čez pol ure je že stopila v veljavo ameriška odločitev prekinitve atomskih poizkusov za dobo enega leta. Ameriška komisija za atomsko energijo je sporočila, da je dosedanjih 19 jesenskih poskusov dalo zadovoljive rezultate.
Težke ure v Argentini
Sped. in abbon. post. - I Gruppo
NAŠ TEDEN V CERKVI 25 let škofovanja * besedi
itnsgr. A. Santina
23.11. nedelja, 26. pob. - zadnja: sv. Klemen I., p., m.; sv. Felicita, m.
24.11. ponedeljek: sv. Krizogon, m.; sv. Janez od Križa, spozn.
25.11. torek: sv. Katarina, d e v., mučenica
26.11. sreda: sv. Peter Aleks., škof
27.11. četrtek: sv. Valerijan, škof
28.11. petek: sv. Gregor 111., papež
29.11. sobota: sv. Saturnin, mučenec
*
SV. FELICITA je bila mati sedmih sinov. Vsi so bili kristjani. To je bilo v 2. stoletju po Kristusu. Tedaj je preganjal Cerkev cesar Mark Avrelij, ki je vladal rimsko državo od leta 161 do l. 180. Prefekt Publij je skušal sedmere brate pripraviti do odpada. Najprvo se je poslužil prijaznega prepričevanja, 'naj spet molijo
IZ SV. EVANGELIJA
isti čas je rekel Jezus svojim učencem:	»Ka-
dar boste videli gnusobo opustošenja na svetem kraju, napovedano po preroku Danijelu, — kdor bere, naj razume — takrat naj beze v hribe, kateri so v Judeji; in kdor je na strehi, naj ne hodi doli, da bi kaj vzel iz svoje hiše; in kdor je na polju, naj se ne vrača domov po svoj plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh. Molite, da se vaš beg ne zgodi pozimi ali na soboto; zakaj takrat bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo. In ko bi ne bili tisti dnevi okrajšani, bi ne bil otet noben človek; toda zaradi izvoljenih bodo tisti dnevi okrajšani. Če vam tedaj kdo poreče: ,,Glejte, tukaj je Kristus", ali: ,,Tam je,” ne verjemite. Vstali bodo namreč krivi Kristusi in kri-
vi	preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi tudi izvoljene premotili, če bi bilo mogoče. Glejte, naprej sem vam povedal. Ako vam torej poreko: „Glejte, v puščavi je,” ne hodite ven; ,,Glej te, v hramu je,” ne verjemite. Kakor namreč blisk pride od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega. Kjer koli je mrtvo truplo, tam se bodo zbrali jastrebi. Takoj po stiski onih dni pa bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe in zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Takrat se bo prikazalo znamenje Sinu človekovega na nebu in takrat se bodo jokali vsi rQdovi na zemlji: in videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba, z veliko močjo in slavo. In poslal bo svoje angele ob mogočnem glasu tromb in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja neba. Od smokvinega drevesa pa se učite prilike: Kadar postane njegova veja le muzevna in poganja liste, veste, da je blizu poletje. Tako tudi vi: kadar boste videli vse to, vedite, da je blizu pred vrati. Resnično povem vam; Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.«
*
26. pobinkoštna - zadnja
Vsevedni in nezmotljivi Zveličar napoveduje razdejanje Jeruzalema in konec sveta. Jeruzalem je bil dejansko porušen 1. 70 po Kr. Zveličar se torej ni zmotil. Konec sveta pa še pride. Kdaj, tega mi ljudje ne vemo. Lahko že jutri, če ne jutri, pride kasneje. Gotovo je, da pride. Vse nas čaka sodba. Treba bo napraviti račun z božjim Sodnikom. Za nas ljudi je nadvse važno, da ne pozabimo na sodbo, ki bo odločila našo večno usodo, t. j. ali večna nebesa ali večni pekel.
Rešen in zveličan bo tisti, ki bo vztrajal do konca v dobrem. Ljudje so nestanovitni, prehitro menjavajo svoje razpoloženje. Ni dovolj en hip ali en dan dobrote, tudi ne en teden ali en mesec ali leto dni. Potrebna nam je stanovitnost v dobrem. Ostati moramo dobri do smrti. Le tisti, ki bo vztrajal do konca, bo zveličan. Vse do smrti moramo torej ohraniti krščansko vero, vse do smrti moramo ostati zvesti Bogu. Celo življenje in vsak dan znova se mo-
malike. Ker to ni nič zaleglo, je začel groziti s hudimi kaznimi in usmrčenjem.
Bratje so imeli v svoji materi močno zaslombo. Osrčevala jih je, naj ostanejo stanovitni v sveti veri, zvesti Kristusa; podobno kot nekdaj Makabejska mati.
Sedmeri bratje so ostali stanovitni. Bili so na razne načine mučeni. Štiri mesece nato je tudi mati umrla mučeniške smrti (162).
Pri mnogih mladih je dandanes v nevarnosti vera: saj vidite, kako oblasti spet, kot nekdaj, preganjajo vero in skušajo zlepa in zgrda pripraviti )nladino do odpada. Blagor mladini, ki ima verne in neustrašene matere, ki znajo dati svojim otrokom pravega duha in zvestobe do Cerkve in Boga.
ramo boriti zoper zlo, zoper greh in grešne skušnjave. Celo življenje in vsak dan znova se moramo boriti zoper hudega duha in njegove pasti. Celo življenje in vsak dan znova je treba služiti Bogu in živeti po njegovi postavi. Kdor hoče doseči večno blaženost, tak mora iskreno ljubiti Boga, iskreno ljubiti bližnjega, ljubiti Evharističnega Jezusa, ljubiti Marijo, ljubiti nebesa, ljubiti molitev, ljubiti čednosti, ljubiti pogosto sv. obhajilo, ljubiti dobroto, poštenost in svetost. Koliko so nam te stvari pri srcu? Bodimo vedno pripravljeni na božji prihod!
100-letna redovnica
V	samostanu nad Genovo je praznovala 100-letnico svojega rojstva frančiškanska redovnica Henrika Drago. Njen oče je bil pomorski kapitan. Iz svojega samostanskega bivališča je videla v teku desetletij, kako so se v pristanišču pojavljale vedno modernejše ladje, v njenem domovanju pa je še vedno vse tako, kakor je bilo v njeni mladosti.
Apostolsko delo med delavci
Na Holandskem so škofje dobro organizirali apostolat med delavci. Vsak škof je odločil nekaj desetin duhovnikov za to delo. Zadnji čas so se pridružili tudi redovniki. Apostolsko delo teh duhovnikov obsega osebje tovarn, uradov, industrijskih podjetij, gostinskih obratov in podobno. Način njihovega dela je točno določen.
Delovanje organizacije UNDA
UNDA je mednarodna katoliška organizacija za radio in televizijo. Prihodnje leto v februarju organizira drugo mednarodno srečanje v Montecarlu.
Marija osvaja Japonsko
Na Japonskem (v Tokiu) so organizirali procesijo v čast Rožnovenski Materi božji. Razvila se je veličastna procesija, ki se je je udeležilo nad 100.000 ljudi. Ce računamo, da Japonska nima niti tri sto tisoč kotoličanov, potem lahko govorimo
o	veličastnem uspehu, ki ga je doživela Marija med Japonci.
Odlikovan film
Mednarodni katoliški urad za film je izrekel priznanje ameriškemu filmu »Starec in morje«, ki je bil izdelan po romanu pisatelja Hemingway-a. Kakor je znano, omenjeni urad ni odlikoval nobenega filma na letošnji filmski razstavi v Benetkah.
Italijanski časnikarji
Po najnovejših statistikah je v Italiji poklicnih časnikarjev 3665, dopisnikov pa 6216. Vsi ti so vpisani v posebnih seznamih.
Dnevnikov se tiska v Italiji okrog 100. Katoliški dnevniki imajo sorazmerno nizko naklado, komaj 250.000 izvodov vsi skupaj. Bolje je s tedniki in drugimi katoliškimi periodičnimi revijami.
Kaj misli poljska mladina?
Dva poljska sociologa sta med dijaki izvedla anketo z različnimi vprašanji. Iz odgovorov je razvidno, da 70 odstotkov dijakov zagovarja socialistični režim, a samo 13 odst. komunističnega. Nad 50 procentov vprašanih je odgovorilo, da ljubezen do domovine ni nekaj zastarelega. V odnosu do vere so bili odgovori naslednji: vero v Boga je izpovedalo 80 odst. akademikov medicinske fakultete, 70 odst. akademikov tehnične fakultete.
(Nadaljevanje s 1. strani)
Tistim pa, ki bodo napačno razlagali to krščansko in iskreno besedo, povem, da se ne izpovedujem in se ne kesam, da sem delal za obrambo tistih, ki so mi bili izročeni in so jih pozneje napadli volkovi, ki so se vrstili pod raznimi imeni. Ce se kesam, se zato, ker nisem bil odločnejši in močnejši. Pastir je namreč postavljen za vodnika in branitelja svoje črede. A kot ubog človek, ki hodi med ljudmi, po človeških potih, sem tu, da s sinovskim zaupanjem izpovem svoje pogreške Bogu.
Rekel sem že, da imajo jubileji ta pomen, da nas vnaprej postavijo pred Boga, da damo obračun o tem, kako smo izvršili svojo nalogo.
KAJ JE ŠKOF?
Potem ko sem ponižno odgovoril tej potrebi duše, hočem uporabiti to priliko, da pomagam svojim vernikom, da bodo odgovorili na Kristusovo željo: Ovce me poznajo. Ovce morajo poznati svojega pastirja. Ali ste se kdaj vprašali: Kaj je škof? Kaj dela? Tudi zaradi tega, ker slišite najbolj čudna mnenja o teh stvareh.
škof je tisti, ki ga je Sveti Duh postavil, da vlada Cerkev.
Škof je pastir, ki vodi z oblastjo, dano od Kristusa, ki ga je bil poslal, ker je naslednik apostolov.
škof je oče in mati duš, ki jih preraja
Zelo pomembno je vprašanje, za katere ideale bi bilo vredno izpostaviti življenje. Na prvem mestu je človeško življenje, na drugem družina, na tretjem domovina, potem človeško dostojanstvo, resnica, prijatelji in na zadnjem mestu ideali socializma.
Grb papeža Janeza XXIII.
Novi papež si je izbral za svoj grb beneškega leva. Prav to znamenje je imel 'tudi sv. Pij X. Lev drži z nogo knjigo, ki nosi latinski napis: Mir tebi, Marko, moj evangelist! (Pax tibi Marce Evangelista meus).
Obnovljena cerkev v Londonu
V Londonu so blagoslovili obnovljeno cerkev Marije Zmagovalke. Cerkev je bila podrta 13. sept. 1940. Služba božja se je doslej vršila v raznih zasilnih prostorih.
Prvi župnik-jezuit na Norveškem po 150 letih
Za župnika norveške župnije Naše ljube Gospe, južno od Osla, je bil imenovan jezuitski redovnik Pavel Koller. Od leta 1814 je bilo na Norveškem jezuitom prepovedano bivanje. Pred dvemi leti je parlament to prepoved preklical.
Misijon v Amsterdamu
V velikem holandskem mestu Amsterdamu je 120 duhovnikov vodilo tedenski misijon. Po vseh cerkvah sta bila dva govora na dan. Pred začetkom misijona so po vseh križiščih postavili velike napise: »Amsterdam, spomni se Boga!«
Milijon rožnih vencev
V Buenos Airesu v Argentini so v proslavo turškega jubileja propagirali molitev rožnega venca. Rožne venčke so razdelili po vseh mestnih hišah. Skupno so razdelili 1,200.000 rožnih venčkov.
Ostati objektiven v vsakem pogledu, je zelo težko, in če velja to za zgodovinarja, velja toliko bolj za kronista. Mi vsi smo nagnjeni k večji ali manjši pristranosti, posebno v sedanji borbi med Vzhodom in Zahodom.
Tako smo tudi presojali znani Pasternakov slučaj, o katerem se je toliko govorilo in pisalo. Potek dogodkov je znan, zato jih ni treba ponavljati.
Ta nedvomno veliki ruski pisatelj je postal sporno jobolko med dvema največjima taboroma. Vzrok temu je najprej natis njegovega romana »Doktor Zivdgo«, nato, in morda najbolj, podelitev Nobelove nagrade 1958. Gotovo si ni Pasternak nikoli mislil, da bo postal predmet tolike pozornosti in da bo nehote imel glavno vlogo v tej ostri polemiki.
Obsodba Pasternaka od strani Sovjetske zveze pomeni omejitev in prikrajšanje za
v Kristusu, da jim prinaša luč in jih z božjimi darovi hrani in krepi, kakor pravi sveti Pavel.
Škof je učitelj, ki uči s Kristusovo oblastjo. V njegovi besedi se razodeva glas Cerkve.
Škof je veliki duhovnik, ki zagotavlja nadaljevanje duhovništva in po duhovništvu nadaljevanje evharistične daritve in odpuščanja. Ni važno njegovo ime, važna je služba, njegovo božje poslanstvo. Cerkev, skrivnostno telo Kristusovo, je zgrajena na papežu, ki je nje vogelni kamen, in na škofih, ki so stebri, ki jo po božjem načrtu podpirajo. Tako vsak škof. Nesmiselno je razlikovanje. Duša, v kateri odseva Kristusova vera, tako gleda in sprejema dar božji.
Če upoštevate te osnovne pojme, potem s tega stališča presojajte, kaj dela in kaj govori. Potem bodo mnoge nerazumljive stvari postale jasne in se bodo pokazali razlogi njegovega zadržanja in ravnanja, ki jih prej niste umeli.
Škof mora voditi duše po Kristusu k nebeškemu Očetu, in sicer vse duše. To je bil namen Odrešenikovega prihoda na svet, to je tudi poslanstvo škofa. Duše mora razsvetljevati, jih braniti, jih podpirati z resnico in milostjo. Te duše pa niso samo duše, ampak so tudi ljudje, iz duše in telesa, in živijo na zemlji, stanujejo v hišah, delajo in imajo svoje potrebe, so zdravi in bolni, mladi in stari, učeni in preprosti. Živijo v določenem času, v posebnem okolju, v raznih položajih. Vsi ti so zaupani škofu. Ni lahko razumeti, kaj to pomeni. Ta človek ima že težko nalogo, da sam hodi po težki poti za Gospodom, pa mora voditi vse. Ko na to v molitvi pomisli, ga prevzame strah. A v njegovem srcu ljubezen premaga strah. Zato mora škof predvsem ljubiti, v tem je njegova moč. Ljubiti mora do križa. Vse to, kar dela, govori, poskuša — pri izbiri sredstev se more tudi motiti — vrši zato, da oznanja resnico. Jezus je dejal: Za to sem prišel na svet, da spričam resnico, širiti morate ljubezen, ki ne obstoji samo v kruhu in kurivu, ampak v največji ljubezni do Boga, ki jo je najprej treba vžgati v srcih vseh, potem pa v iskreni in dejavni ljubezni do ljudi, ki dostikrat izgubljajo glavo, se pobijajo, ki nimajo dela, ki beže po svetu, ki ne mislijo na to, kar imajo najdražjega, na svojo dušo in na svoj večni cilj. Imeti mora ljubezen do mladih ljudi, ki vstopajo v življenje in se morajo nanj pripravljati, do otrok, ki so izpostavljeni najrazličnejšim in naj-večjim nevarnostim. In ko vidite škofa delati ali ga slišite govoriti, ne mislite na politiko, na kakšne posebne interese in na željo po vladanju. On noče v ničemer gospodovati. Hoče samo to, da zmaguje resnica, ljubezen, pravičnost, da bi ljudje Kristusa, edinega Odrešenika, poznali, ga ljubili, da bi njegova kri ne bila zastonj prelita. Ne zavrača nobene človeške vrednote, opozarja pa, da moramo vsi brez izjeme, ker smo vsi bili po Bogu ustvarjeni in od njega zavisi-mo, iskati najprej božje kraljestvo in njegovo pravico.
škof za to nosi odgovornost. Tega se vedno zaveda: Vse gleda v luči te odgovornosti. V njegovem duhu je Kristusov glas: Pojdi! in mora iti, ne sme se ustaviti. Vsako dejanje, vsaka beseda, vsaka molitev, vsaka žrtev, vsaka tveganost pomeni to, da gre, kamor hoče Gospod.
Mnoge besede, ki se danes izrečejo, mnoge polemike bi bile brez smisla, če bi to razumeli in verjeli. Škof ne pomeni nevarnosti za nikogar. Kristusov poslanec
literaturo in umetnost. S tem se ponavljajo časi fašizma in nacizma — ponovni dokaz, da so si razni izmi zelo slični (ne moremo trditi, da je ameriški kapitalizem v tem smislu popolnoma nedolžen). Če pa skušamo biti trezni, si bomo postavili vprašanje: Ali so bili vsi ti ogorčeni protesti izključno v obrambo pisatelja in o-grožene literature in umetnosti? Ali ni bilo v podelitvi Nobelove nagrade nobene skrite polemične poteze? Ali ne bi bil lahko tudi »Tihi Don« deležen te nagrade? Vprašanja brez točnega odgovora.
Nedvomno je malokatera knjiga doživela uspešnejšo reklamo kot ta (lahko smo se prepričali tudi v Trstu), toliko bolj, ker je bila povzročena vprav od tistih, ki se proti tej knjigi borijo. Komunistični birokratizem je zašel tudi tokrat predaleč, kot se z druge strani odraža jasna špekulacija v nekaterih zahodnih krogih.
je za vse. Apostol sveti Pavel je zdihoval: Vsem sem dolžnik.
Upoštevati tudi mora konkreten položaj, možnosti in čase. Ne more iti preko njih. Njegovo poslanstvo pa ne pozna meja.
Tako prosim, glejte škofa, tudi svojega ubogega škofa, ki že petindvajset let nosi ta križ in ta blagoslov, to predpravico in to ljubezen, to polnost duhovništva in neprestano zavest svoje nezmožnosti.
Toda vprašanje, ki se mi neprestano povrača, je tole: Kaj si jim storil? Tedaj me postane strah, se ponižan in vztrepetam, ker je sodnik Bog in ne ljudje. Moral bi narediti več, dati bi moral življenje za svoje ovce. Bog tega ni hotel, ker tega nisem bil vreden.
Sedaj pa prihaja iz mojega srca goreča molitev, ki je molitev Kristusova: Oče, daj, da vsi tisti, ki si mi jih zaupal, poznajo tebe, edinega pravega Boga, in tistega, ki si ga ti poslal, Jezusa Kristusa. Naj bi spoznali, da vse, kar si mi dal, prihaja od tebe, ker besed, ki si jih vzbudil v meni, sem jih dal njim. Prosim zanje, za tiste, ki si mi jih daroval, ker so tvoji. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu. Posveti jih v resnici. Daj, da bi vedno izvršil svojo dolžnost, tudi če bi me stala žrtev življenja, da bodo posvečeni v resnici. Stori, da bodo bratje v edinosti in ljubezni in bodo pred svetom to pričali o Tvojem Sinu in našem Odrešeniku. Končno, Oče, da oni in jaz ostanemo v tvoji ljubezni in se nekoč vsi srečamo v tvojem veselju za vedno.
Posvetitev preložene cerkve sv. bratov Cirila in Metoda v Ljubljani
Preteklo nedeljo je prevzvišeni pomožni škof ljubljanski msgr. Vovk posvetil za Bežigradom preloženo cerkev svetih bratov Cirila in Metoda, ki je prej stala ob novem Baragovem semenišču na sedanjem Stalnem razstavišču. Bila je in ostane biser Plečnikove umetnosti!
Zadnja zgodovina te cerkve zna povedati, da so sedanje oblasti hotele odstraniti to versko stavbo izpred oči komunistov, ki naj bi se zbrali na zadnjem partijskem kongresu v Ljubljani. Zlasti so hoteli s tem ustreči komunistom, ki bi jih gotovo poslala Moskva, da se ni zgodilo, kar vsi vemo. Komunistov iz Moskve ni bilo, toda cerkev se je morala že prej umakniti! Moramo pa priznati, da je o-blast ob tej priliki bila tudi obzirna, morda zaradi mojstra Plečnika, ki je zamislil in izvršil to dragoceno umetnino, in je že ob podiranju obljubila premestitev in obnovitev z istimi elementi. In to se je s hvalevredno hitrostjo tudi zgodilo. Sedanja cerkev za Bežigradom je prav tista iz bližine Baragovega semenišča in sedanjega Stalnega razstavišča. Delo se je tako posrečilo, da se vsi čudijo, kako je bilo mogoče vse tako natančno obnoviti. Manjka le še zvonik, ki bo gotovo prišel kdaj pozneje na vrsto, da bo delo res popolno in da bo škoda v celoti popravljena. Manjka le oni del stare cerkve, ki je slonel na novi in ki ga ni pogrešati, ker bi bil le zanimivost zgodovinske vrednosti z ozirom na nekdanjo staro cerkev, ki jo je hotel Plečnik nadomestiti s svojo novo.
Kdor bi šel kdaj v Ljubljano, naj ne pozabi obiskati te umetnine, ki je v ponos prestolnici Slovenije in ki se je niso mogli in tudi ne hoteli iznebiti sedanji gospodarji, za kar jim gre pohvalno priznanje.
Walt Disney
Znameniti režiser pripravlja nove-dokumentarne filme, ki bodo predstavljali življenje v polarnih krajih. V filmih nastopajo Eskimi in živali, ki prebivajo v polarnih krajih.
Knjiga »Doktor 2ivago« ni največji u-motvor v svetovni literaturi, kot se je nekdo izrazil, je knjiga, ki je nedvomno v čast ruski literaturi, predvsem spontan izraz pisatelja (v nasprotju s Kravčen-kom) in morda najbolj prepričevalno odkrivanje notranje slabosti komunizma. Ravno zato razumemo proteste ruskih o-blastnikov in njim pokornih pisateljev, katerim je postal Pasternak izdajalec in sovražnik ljudstva. Kako je malenkosten človek, kadar je poln zavisti in kleče-plastva! Samo tako sliko'si moremo u-stvariti o uradnih sovjetskih pisateljih.
Ko je sovjetski režim žalil in tako ostro napadel Pasternaka, je žalil in napadel samega sebe. A po vsem tem je eno gotovo: uštel se je, saj bo prišla knjiga prav tja, kjer ni še bila, in postala je najbolj brana in cenjena knjiga v letu 1958.
Dušan Jakomin
življenja
Zakaj smo postavili Pasternaka med Vzhod in Zahod ?
Tržaški mestni svet ne priznava vseh določb ustave
To je pokazal potek prve seje občin-
skega sveta dne 11. novembra, kot se razvidi iz tega poročila. Novoizvoljeni svetovalci so se sestali, da overovijo svojo lastno izvolitev, da izvolijo župana in občinske odbornike. Najprej so overovili vseh 60 mandatov. Ugovor, da je izvolitev dr. Franzila neveljavna, ker je državni uradnik, je zavrnila komisija pravnikov enoglasno, ker je bil dr. Franzil imenovan iz Rima kot uradnik general, vladnega komisariata in ne kot uradnik prefekture. V' tej komisiji pravnikov so bili med drugimi tudi dr. Agneletto, dr. Dekleva in komunist Pogassi.
Sledile so volitve župana in odbornikov. Pred volitvijo so govorili zastopniki strank, med njimi svetovalec Slovenske liste dr. Josip Agneletto. Začel je:
»Svoj govor pričenjam v slovenščini, ker je to moja pravica, ki si jo kot zastopnik Slovencev na Tržaškem ne pustim jemati od nikogar.«
Nastal je nemir. Neki misovski svetovalec ga je pozval, naj gre v Jugoslavijo govorit slovensko. Dr. Agneletto mu je mirno odgovoril:
»Tukaj sem rojen, tukaj bivam in tukaj tudi ostanem.«
Dr. Mario Franzil, ki je predsedoval kot svetovalec, ki je bil izvoljen na listi z največ mandati in ki je imel največ preferenčnih glasov, je pozval govornika, naj govori v italijanščini, da ga bodo vsi razumeli. Dr. Agneletto je bil edini svetovalec, ki je pričel govor v slovenščini. Tako se je začelo poslovanje občinskega sveta s kršitvijo ustave, ki izključuje sleherno diskriminacijo glede na vero, pleme, jezik. Dr. Agneletto je nadaljeval v italijanščini:
»Pravico, da govorim slovenski, mi daje ustava italijanske republike, in nihče mi te pravice ne bo kratil.«
V	nadaljnjem govoru je med drugim izrazil željo, da bi se novi občinski svet zavedal svojih upravnih odgovornosti in da bi se v večji meri izkazal z dejanji kot pa z govori, da ne bi spet zdrknil na pota občinskega sveta iz leta 1956, ki je s svojo nezmožnostjo zakrivil, da je prišel komisar. Na kratko je podčrtal glavne zahteve Slovencev: čim večja avtonomija občine, dvig tržaškega gospodarstva, izpopolnitev trgovske mornarice, poenostavljenje prevoznih tarif iz Srednje Evrope v naše pristanišče, da se omogoči tekma z nemškimi, nizozemskimi in reškim pristaniščem, uvedba carine proste cone za vse Tržaško ozemlje, ustanovitev Furlansko-Julijske pokrajine s posebno avtonomijo za Trst, ustanovitev Evropske federacije s skupnim Evropskim tržiščem, objava in uzakonitev Londonskega sporazuma in manjšinskega statuta, na podlagi katerega se je mogla vrniti italijanska u-prava na to ozemlje.
S posebnim poudarkom je naglasil, da bo branil pravice slovenske skupnosti v mestnem svetu in pred vsemi oblastmi ter zahteval enakopravnost za Slovence na vseh področjih, da se enkrat konča z diskriminacijo slovenskega ljudstva. Obljubil je, da bo podpiral upravne predloge občinskega odbora in župana, če bodo modri, stvarni, nepristranski in v očitno ko-
rist tržaškega ljudstva, mesta, predmestja in zgornje okolice, odklanjal pa predloge, ki ne bi bili taki ali v nasprotju z načeli in programom Slovenske liste. Pri volitvah župana in odbornikov bo oddajal prazne glasovnice, posebno zaradi demokrščan-skih izjav ob zadnji volilni propagandi.
Pri prvem glasovanju za novega župana je prejel dr. Franzil 30 glasov. Zanj so glasovali: 23 demokristjanov, 4 socialde-mokratje, 2 republikanca in, po mnenju nekaterih, svetovalec Tržaške unije. Ker je za izvolitev pri prvih treh glasovanjih potrebna absolutna večina, se je vršilo še drugo in tretje glasovanje: pri drugem je prejel dr. Franzil 27, pri tretjem spet 30 glasov. Po pravilniku so se volitve nadaljevale naslednji večer. V začetku je bil odsoten eden izmed liberalnih svetovalcev. Tako je bilo navzočih le 59 svetovalcev. Tako je bil izvoljen dr. Franzil spet s 30 glasovi, v tem primeru z abso lutno večino navzočih.
Takoj po izvolitvi župana so izvolili odbor. Tri stranke, to je demokristjani, republikanci in socialdemokratje, so se
Sv. oče je imenoval 23 novih kardinalov
V	Vatikanu je vsak dan kaj novega. Največja novost tega tedna je imenovanje 23 novih kardinalov. Med njimi je 13 italijanske narodnosti, deset pa neitali-janske. Med novimi kardinali so: nadškof milanski Montini, nadškof v Neaplju Castaldo, novi beneški patriarh Urbani, potem je pet nuncijev in pet iz vrst predstojnikov rimskih kongregacij; izmed ne Italijanov so: dunajski nadškof Konig, berlinski nadškof Dopfner, westminstrski nadškof Godfrey i. dr. Za kardinala je sv. oče imenoval tudi msgr. Tardinija, ki je istočasno postal državni tajnik.
Z novimi imenovanji je prvič po 400 letih število kardinalov prekoračilo število 70. Vseh kardinalov bo namreč 75. Konzi-storij, ko bo papež slovesno proglasil nove kardinale, bo 15 decembra.
O materi pokojnega A. Kuharja
Pred desetimi leti je »Klic Triglava« prinesel naslednjo vest:
»V domovini je umrla mati g. dr. Al. Kuharja v visoki starosti 86 let. V januarju 1944. so Nemci ustrelili njenega soproga, starega 82 let, pred njenimi očmi na dvorišču, a šest mesecev kasneje še sina kar za vogalom hiše, njegove otroke in ženo pa odvedli v Nemčijo, medtem ko so pokojno gospo kljub visoki starosti zaprli za dva meseca, dom pa razdejali. V poslednji uri je pokojnici stal ob strani njen sin, znan kot Prežihov Voranc, ki ji je kljub svoji komunistični ideji preskrbel duhovnika. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, med njimi tudi veliko komunistov... Očividna demonstracija pa so bile glasne molitve o-stalih udeležencev...« (KT št. 5).
Kot trdijo razni ljudje Prežihov Voranc
—	Lovro Kuhar — ni samo preskrbel
pred prvo sejo zedinili za listo odbornikov, na kateri je bilo 10 demokrščanskih in dva republikanska odbornika ter trije demokrščanski suplenti. Toda nekateri svetovalci drugih strank so glasovali za demokrščanske svetovalce, ki niso bili na listi in ki so se prejetim glasovom iz strankarske discipline odpovedali. Prišlo je do prerekanja, med katerim je zapustilo dvorano 27 svetovalcev: vsa skrajna levica (17), misovci (9) in svetovalec Fronte neodvisnosti. Ostali so demokristjani (23), socialdemokrati (4), republikanci (2), dva liberalca, svetovalec Tržaške unije in Slovenske liste. Ta slednji je, kot je znano, pri vseh glasovanjih oddal prazno glasovnico. V odbor so bili izvoljeni demokristjani:	Adovasio,	Faraguna, Gasparo,
Gridelli, Pecorari, de Rinaldini, Rocco, Spaccini, Venier, Visintin, republikanca Cumbat in Geppi. Kot suplenti so bili izvoljeni demokristjani Del Conte, Fantasia in Puppi.
Socialdemokrati niso hoteli stopiti v odbor, obljubili pa so, da bodo novo občinsko upravo podpirali.
svoji materi krščanskega pogreba, nego je tudi sam krščansko umrl. —
Ob smrti sina Alojzija Kuharja je prav, da se spomnimo tudi njegove dobre matere in brata Voranca, ki je kljub komunističnemu prepričanju ostal dober in pošten človek tudi v Titovi Jugoslaviji.
Urednik Manzano in tovariši zopet pred sodiščem
Časopisi so poročali, da je bila pretekli teden pred tržaškim prizivnim sodiščem razprava o tožbi, ki jo je šentlenarski župnik Kračina vložil proti časnikarju Man-zanu in tovarišem zaradi žalitve v časopisih. Kot znano se je prva razprava vršila v Vidmu in so bili obtoženi spoznani za krive ter obsojeni. Sedaj na novi razpravi pred tržaškim prizivnim sodiščem je sodnik znova nagovarjal č. g. Kračino, naj bi se zaradi ljubega miru tukaj na mejah države mirno pobotal. G. Kračina je odgovoril, da je že večkrat odpustil, a ker gonja zoper slovenske duhovnike v Benečiji noče ponehati, naj gre pravda svojo pot.
Razprava je bila nato odgodena in se bo nadaljevala v decembru.
Čudno se nam zdi to, da sodnik v Trstu poziva obrekovanega duhovnika na spravo zaradi ljubega miru tu na meji, prefekt v Gorici pa z nezakonito prepovedjo števerjanskemu županu, kot smo zadnjič poročali, mir in sožitje med prebivalci tu na meji tako kruto krši. Ali bi ne bilo prav, da bi se tržaški g. sodnik obrnil tudi na odgovorne ital. ljudi s svojim pozivom za mirno sožitje tu na meji? Vsi bi mu bili zelo hvaležni.
Umrl je filmski igralec Tyrone Povver
V	Madridu je med snemanjem filma »Salamon in kraljica iz Sabe« nenadoma postalo slabo filmskemu igralcu Tyrone
Powerju, ki je na prevozu v bolnišnico umrl. Kot kraljica iz Sabe nastopa v filmu Gina Lollobrigida, film pa režira King Vidor. Film naj bi stal okrog 6 milijonov dolarjev. Tyrone Power, ki je bil rojen leta 1914, je bil eden najboljših igralcev filmskega sveta. Snemanje filma bi trajalo še mesec dni, sedaj pa bodo morali z drugim igralcem ponoviti vse snemanje od začetka. Vlogo umrlega Powerj a bo sedaj prevzel Yul Br-ynner. Povverja so medtem z letalom prenesli v Hollywood, kjer ga bodo pokopali.
Med trnjem in osatom
Ali bodo popravili vsi?
Titovski in filotitovski časopisi so prinesli vest, da je bil v cerkvi sv. Ignacija v Gorici ukinjen nedeljski blagoslov za Slovence. Zadnji NL pa je prinesel »Veselo oznanilo«, da »je profesor verouka na slovenskem učiteljišču g. Pavlin pri nedeljski sv. maši v cerkvi sv. Ignacija na Travniku oznanil, da bo popoldne ob 3h slovenski blagoslov.« K temu »veselemu oznanilu« dodajamo, da slovenski blagoslov v cerkvi sv. Ignacija ni bil nikoli ukinjen, temveč je samo enkrat ali dvakrat izostal ob znani spremembi slovenskega kaplana na Travniku.
Radovedni smo, če bo tudi Primorski, ki je prvi zagnal krik zaradi Travnika, prinesel popravek, kot ga je NL.
Uporabimo pa to priliko, da gospodom pri omenjenih slov. časopisih in tudi drugim povemo naslednje:
Slovenski duhovniki imamo posebne službe božje v Gorici, mašo, pridige, blagoslove itd. za slovenske vernike in ne za cerkvene klopi in stene ter svetnike na oltarjih. Zato, če hočejo slovenski verniki, da jim take posebne slovenske pobožnosti v cerkvi ohranimo, naj se jih udeležujejo. Če bodo župniki videli, da so slovenske cerkvene pobožnosti dobro obiskovane, se jih nihče ne bo drznil ukinjati; če pa bodo cerkve med našimi mašami in blagoslovi prazne, če bo n. pr. pri pridigi pet ali šest vernikov, potem se ne smemo jeziti, če bodo take pridige odpadle. Sicer pa se bomo k zadevi še vrnili.
Kdo je napravil razkol?
V	NL z dne 13. nov. beremo uvodnik o težavah v ital. KD, o katerih smo tudi mi poročali. Uvodničar pa zopet pristavi svoj lonček, ko pravi: »Sloga katoličanov je tako velika dobrina, da bodo odgovorni ljudje ( v krščanski demokraciji) stokrat premislili, preden se odločijo za razkol. Cepitev njihovih vrst bi hodila namreč prav le njihovim nasprotnikom, v prvi vrsti komunistom... Le med Slovenci naših krajev so se našli zares brezvestni in kratkoumni ljudje, ki so brez sleherne potrebe izvršili razkol med tukajšnjimi katoličani...«
Ne vemo, na koga uvodničar NL misli. Da pa ne bo kdo menil, da se čutimo mi krive, povemo naslednje:
1.	Do povratka dr. E. Besednjaka med Slovence na Primorskem po zadnji vojni, smo bili vsi slovenski katoličani enih misli in enih dejanj. Ko je ta mož prišel in se začel udejstvovati, je res prišlo do razcepitve katoliških vrst na Tržaškem in
do ustanovitve NL. O tem je svoj čas KG veliko pisal. Na Goriškem se katoličani nikoli nismo razcepili, zakaj privržencev dr. E. Besednjaka je tako bore malo, da nič ne pomenijo, in če bi se pokazali kot organizirana skupina, bi vsi videli, da je veliko hrupa za nič.
2.	Zakaj nismo sprejeli in ne moremo sprejeti politike dr. E. Besednjaka? Prav iz istega razloga, zaradi katerega so voditelji krščanske demokracije v Rimu izključili iz stranke poslanca Milazza in tovariše, namreč zaradi podpore, ki so jo prejeli od komunistov. Ni dopustno namreč, da bi katoliška stranka prejemala podporo od komunistov pa bilo katere koli barve, tudi titovske. Ali je tega prepričanja tudi dr. E. Besednjak?
Če smo torej slovenski katoličani šli narazen, je to povzročil dr. E. Besednjak; zato očitek o »brezvestnih in kratkoumnih ljudeh« leti nanj in na nikogar drugega.
Radio Trst A
od 23. do 29. novembra 1958
Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 11.45 Čajkovsky: Italijanski Capriccio, op. 45. — 12.00 Vera in naš čas.
— 15.45 Kmečki kvintet. — 18.40 Stravin-sky: Suita iz baleta »Ognjeni ptič«. — 19.00 Nedeljski vestnik, -t- 21.30 Operna glasba. — 22.10 Zbor Emil Adamič.
Ponedeljek:	18.00	Radijska	univerza:
Franco Briatico: Industrijska revolucija 19. stoletja: »Delavsko gibanje kot posledica uvajanja strojev«. — 18.10 Bruch: Koncert št. 1 v G molu za violino in orkester, op. 26. — 20.30 Karl Maria von We-ber: »Čarostrelec«.
Torek: 18.10 Simfonični koncert arkestra Tržaške Filharmonije. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 Obletnica tedna: »Hermann Sudermann, 30-letnica smrti«. — 21.20 Izbor opernih skladb. — 22.00Umetnost in življenje: »Lesorez v preteklosti in sedanjosti«. — 22.35 Poje Skedenj ski zbor.
Sreda: 11.30 Zena in dom, obzornik za ženski svet. — 18.00 Radijska univerza: Gustavo Colonnetti: Pomenki o avtomatizaciji: »človek in stroj«. — 18.10 Brahms: Koncert št. 1 v d molu, op. 15. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 20.30 Motivi iz o-peret: »Dežela smehljaja« in »Paganini«.
— 21.00 A. Campanile: »Naivna žena in bolni mož«, veseloigra v treh dejanjih. — 22.40 Vokalni kvintet »Lisinski«.
četrtek: 18.10 Beethoven: Simfonija št. 5 v C molu, op. 67. — 19.00 Sola in vzgoja: »Kako pritegnemo mladino k dobremu branju«. — 22.00 Iz sodobne književnosti: »Dve novi pesniški zbirki: Vidmar in Vodeb«.— 22.15 Koncert tenorista Janeza Lipuščka.
Petek: 18.10 Bach: Brandenburški koncert št. 5 v d duru. — 18.35 Vokalni kvartet Večernica. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika: »Letošnji Nobelovi nagrajenci za fiziko in kemijo«. — 22.15 Samospevi jugoslovanskih avtorjev.
Sobota: 17.30 Velika dela slavnih mojstrov. — 19.20 Pestra glasba. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.40 Zbor Slovenske filharmonije. — 21.00 Ivo Šorli: »Tolminca na tem in na onem svetu«, dramatizirana zgodba v enem dejanju. — 22.00 Mozart: Divertimento št. 17 v d duru.
RAZNE NOVICE
Prvo	p
V	zadnji številki smo poročali o smrti dr. Alojzija Kuharja. V tej prinašamo poročilo o smrti Kuharjeve matere pred 10 leti. — Vsem Kuharjem v spomin pa naj bo tole Prvo pismo, ki ga je pok. Voranc napisal ob spominu na mater in brata ter izdal v Solzicah leta 1949, kmalu po materini smrti. (Ured.) »Danes bomo pisali v Celovec,« je rekla mati nekega dne na vsem lepem.
To je pomenilo, da bo treba pisati bratu, ki je pred nekaj dnevi odšel v Celovec na gimnazijo. On nam je že enkrat pisal, mi pa mu še nismo odgovorili.
Pisanje je zadelo seveda mene, ki sem hodil v šolo že nekaj let in sem veljal pri hiši menda za najbolj pismenega. Da bi Pisal pismo oče, še misliti ni bilo. On ni nikdar hodil v šolo, vendar se je v mladosti sam naučil, nekaj pisati in brati. Bral je zelo počasi, zlogoma, ali branje mu je še kar šlo, toda s pisanjem je bilo Veliko težavneje. Pri vsaki črki se je zaustavljal, sukal pisalo v rokah in razmiš-Ijeval, kako se črka napiše, in ko je črko naposled spravljal na papir, je sopihal, ko da bi dvigal kdove kako težko breme. Breden je napisal celo besedo, mu je raz čelo tekel znoj.
Sedaj pa naša mati. Ona je bila hči Velikega kmeta in je v zgodnji mladosti hodila v šolo. Takrat pri nas prave šole
še ni bilo, ampak je šolarje učil domači mežnar. Bil je baje zelo strog učitelj, hodil je s palico v rokah po razredu. Vsak mesec je morala mati nesti mežnarju dvajsetico za ta pouk. Po enem letu šole ali kaj je naša mati osirotela, umrla ji je namreč mati, in potem je bilo njene šole konec. Treba je bilo delati doma, pasti živino in misliti na vse drugo, le na šolo ne. Mati je vedno vzdihovala, kadar se je spomnila šole:
»Zakaj me niso pustili v šolo do konca? Gotovo bi mi zdaj ne bilo treba tako trpeti, če bi šolo dokončala...«
Toda pisala je mati mnogo' bolje kakor oče, posebno dobro pa je znala brati. V zimskih večerih je pred celo družino brala povesti iz Mohorjevih knjig in znala je brati tako dobro, da so nam te povesti vstajale živo pred očmi ter nam je, posebno otrokom, včasih kar sapa zastajala, ko smo jo poslušali.
Meni je pisanje v šoli seveda šlo že precej gladko od rok, vendar mi je spričo materine naloge postalo kar vroče. Nikdar v življenju še nisem pisal kakega pisma in tudi v šoli se kaj takega nismo učili. Zatorej sem se začel kislo držati in se izmotavati, toda mati je odi-ezala:
»Pisal boš, jaz ti bom pa pomagala!«
Bilo je v nedeljo popoldne, ko smo se torej lotili pisanja tega prvega pisma. Nedeljski popoldnevi so bili v naši hiši že tako polni neke svečanosti in nekega velikega miru. Ta občutek je bil še močnejši, ako je sonce sijalo na našo hišo.
Danes pa, ko smo se spravili, da napišemo prvo pismo bratu, ki živi v tujem mestu, je bil ta popoldan naravnost svečan. Jaz sem se nekoliko tesnega srca razkoračil za mizo, ki jo je mati prej dobro pobrisala. Oče je ležal vznak na postelji ob steni. V roki je držal svoj celovški tednik »Mir« in se delal, ko da bi ga bral. V resnici pa je že zadremal od utrujenosti, čeprav je šele komaj legel. Manjša dva bratca sta sedela na klopi pri peči in strahoma strmela proti mizi, kjer se je lesketala pola belega pisemskega papirja. Sredi mize je čepela steklenica s črnilom, v kateri je tičalo pero. Mati je sedela na klopi ob oknu, nekaj stran od mize, in je po svoji navadi držala roke križem. To navado je imela še od svojih staršev, ki so bili veliki kmetje in so roke vedno tako pestovali, čeprav je bila ona sama zdaj navadna najemnica. Njen obraz je bil svetal, upa poln. Le nekega človeka ni bilo v sobi, in to je bila naša babica, ki se je bila umaknila v kuhinjo, od koder se je čul njen ropot. Čeprav je bila tudi ona članica naše družine, se je ob posebno svečanih in važnih dogodkih vedno umikala iz kroga ostale družine, ko da bi takih dogodkov ne hotela motiti.
»Zdaj pa začni, moraš lepo pisati, da bo brat vesel...« je rekla mati čez nekaj časa.
Jaz sem medtem že trikrat namočil pero v črnilo in čakal na pisanje. Enkrat mi je s peresa že kanilo, toda v mojo veliko
tolažbo mi ni kanilo na papir, ampak na mizo poleg papirja. Mati je vstala, obrisala mizo in vzdihnila:
»Pazi, da ne boš popackal pisma.« Nato je rekla: »Piši,« in začela narekovati: »Dragi sin...«
Sklonil sem se in napisal ti dve besedi, toda z uspehom nisem bil nič kaj zadovoljen. Napisal sem jih z okornimi črkami ter na vsak način slabše, kakor pa sem po resnici, zakaj tudi mene je bratov odhod tiščal. Tudi ona je zapazila, da sem slabo pisal, zato mi je rekla z očitajočim glasom:
»Malo pa le lepše piši, kaj bo sicer oni v Celovcu rekel...«
Toda tudi moji materi narekovanje ni šlo kdove kako gladko iz ust. Šele čez nekaj časa je nadaljevala:
»Jaz primem pero v svojo desno roko in Ti pišem čez hribe in doline tja v daljno celovško mesto, da bi te naše pismo zdravo in veselo našlo, kakor nas je našlo Tvoje zadnje pismo...«
Meni je roka zelo drgetala, ko sem pisal te lepe materine besede, toda menda ne zaradi njih topline, ampak zato, ker mi je mati med pisanjem strogo gledala na prste. Zato sem za pisanje tega stavka potreboval mnogo več časa, ko pa bi ga potreboval v šoli. Tudi mati je zapazila mojo zamudo, zato je vprašala:
»Ali si že napisal?«
»2c!« sem dahnil na kratko.
»Piši dalje,« je rekla mati in nadaljevala:
»Pri nas doma je vse po starem, samo za Teboj nam je vsem skupaj zelo dolg čas, posebno meni, Tvoji materi. Tudi o-četu je dolg čas za Teboj...«
»Tudi meni je dolg čas,« sem se oglasil jaz. Govoril sem po resnici, zakaj tudi mene je bratov odhod tiščal pri srcu, čeprav sva se skoraj vsak dan skregala ali stepla, dokler je bil pri hiši.
»Nama je tudi dolg čas,« s(a se tedaj oglasila bratca pri peči.
»Pa napiši to, kar si rekel,« me je tedaj pozvala mati.
Jaz sem hotel koj napisati, kar sem bil prej rekel, toda tega ni bilo tako lahko storiti. Neka tesnoba me je zgrabila pri srcu, da tega, kar sem čutil, niti zase niti za bratca nisem mogel spravit na papir. Tedaj mi je pomagala mati in je narekovala :
»Tudi nam, tvojim bratom, je dolg čas za Teboj...«
Komaj sem te besede spravil na papir, mi je tesnoba že odlegla in pri srcu mi je postalo toplo in prijetno. Mati pa je narekovala dalje:
»Na našem vrhu še sonce sije. Ozimina je že zelena, bavha pa je imela lepega junca. Škoda, da te ni zdaj doma...«
Jaz sem naglo pisal, ker mi je šlo od srca. Tedaj pa je nenadoma vzrojil oče, ki se je dotlej delal, ko da bi spal:
»Zakaj mu čenčarite take reči? Pišite mu rajši, naj se dobro uči, da ne bomo zaman metali denarja skozi okno...«
Očetove oči, ki so preletele sobo, so bile
Obisk jugoslovanskega konzula
Jugoslovanski generalni konzul v Trstu dr. Žiga Vodušek je bil pretekli četrtek na vljudnostnem obisku v našem mestu. Obiskal je goriškega župana dr. Bernar-disa, s katerim se je zadržal v prijaznem razgovoru, ter g. prefekta.
Položaj v livarni SAFOG
Predstavniki vseh političnih skupin v občinskem svetu so se v petek 14. nov. sestali v županovem uradu, da proučijo vprašanje SAFOG in določijo, kakšno naj bo v bodoče zadržanje občine glede tega vprašanja. Svetovalci so sklenili, da se bodo najprej posvetovali s svojimi osrednjimi vodstvi in se znova sestali v četrtek 20. novembra. Vsi so bili soglasni v tem, da se mora pazljivo in aktivno spremljati razvoj tega težkega vprašanja.
Tudi notranja komisija CRDA je poslala ministru za državne udeležbe Star-nutiju brzojav, s katerim ga poziva, naj prepreči odpuste v SAFOG. Notranja komisija je v skrbeh, če bi se posledice pomanjkanja naročil in suspendiranje delavcev prenesle tudi na tržiško ladjedelnico, zlasti še na elektromehanične de-davnice oddelka OMFA. O vsem tem je notranja komisija tržiških ladjedelnic obvestila tudi pokrajinskega predsednika dr. Culota in goriškega župana dr. Ber-nardisa.
Pastirska vizitacija v stolni župniji
Po tridnevnih pripravah je goriška stolna župnija sprejela v nedeljo zjutraj go riškega nadškofa msgr. Flijacinta Ambrozija, ki je prišel na pastirsko vizitacijo. Sprejem je bil prisrčen, čeravno ni bil prisoten niti deseti del župljanov. častno so bile zastopane le verske družbe in organizacije, med temi najštevilnejša slovenska dekliška Marijina družba.
V	stolnici je nadškofa nagovorila majhna deklica in mu darovala šopek cvetja. Med slovesno pesmijo »Ecce Sacerdos« je g. nadškof vkorakal v goriško stolnico, kjer je sledila sv. maša, ki jo je on sam daroval. Gospod nadškof bo ostal v stolni župniji ves teden, da bo tako temeljito opravil svojo pastirsko vizitacijo.
Dramatičen dogodek na meji v Gorici
Bodeča žica, ki loči Italijo od Jugoslavije, je bila v nedeljo zvečer ponovno pozorišče dramatičnega dogodka. Mlada, 35-letna žena, se je s težkim kovčkom in dvema otrokoma previdno bližala meji v ulici sv. Gabrijela. Tam je naglo vrgla kovček na italijansko stran, nato pomagala še malemu dečku čez. Za njim je še ona preskočila ograjo in v hipu, ko je hotela pomagati deklici čez ograjo, so deklico zagrabile močne roke nekega moškega, očividno stražnika v civilu, in jo zadržale. Sledil je zelo mučen prizor. O-bup mlade matere in jok uboge deklice, ki so jo naglo oddaljili. Italijanski kara-binerji, ki so videli negotovost mlade matere, so jo prepričali, da jim je sledila. Mater in otroka so nato izročili uradu za
tujce, ki bo tudi poskrbel za deklico, ki je ostala v Jugoslaviji.
Ta dogodek je kakor tisoč drugih najlepši dokaz, kakšno »blagostanje« prinaša komunizem.
Števerjan
V	nedeljo 9. t. m. se je vršil redni občni zbor Slovenskega katoliškega prosvetnega društva. Podan je bil pregled kulturnega dela in finančnega stanja zadnjih dveh let. Odbor je nato prosil za razrešnico, nakar je bil izvoljen novi odbor, ki je tako sestavljen: predsednik Danilo Bajt, odborniki: Hadrijan Koršič, Marjan Terpin, Mirka Komjanc, Medko Zuri, Hadrijan Miklus, Avgusta Gravner.
Cerkveni asistent je v kratkih potezah orisal poslanstvo in pomen SKPD v naši vasi ter vzpodbujal mlade, ki so bili navzoči, k pogumnemu delu.
Pozdrave goriškega SKPD nam je prinesel njegov predsednik akademik Andrej Bratuž. SKPD »Jože Abram« iz Pevme pa nam je poslalo pozdravno pismo.
Preteklo nedeljo 16. t. m. smo praznovali zahvalno nedeljo s celodnevnim če-ščenjem. Precejšnja je bila udeležba pri zakramentih. Zahvalna pesem, ki jo je vsa cerkev navdušeno zapela, je zaključila zahvalni dan. Letos smo dolžni Bogu še posebno zahvalo, kajti dobri Bog je bogato blagoslovil naša polja in vinograde.
*
V	četrtek 13. t. m. smo pokopali 38-letno Cvetko Terpin, ki je umrla v torek 11. t. m. v goriški bolnišnici. Bila je že na tem, da se vrne domov po srečno prestani operaciji, pa ji je pljučna embolija nenadoma ugasnila življenje. Obilna udeležba pri pogrebu je pokazala sočutje do tako težko prizadetega moža in hčerke in ljubezen do nje, ki je bila vedno do vseh dobra in prijazna ter skromna v svojem življenju. — Globoko prizadeti družini naše iskreno sožalje.
SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO IZ GORICE
vabi na
TEKMOVANJE
pevskih zborov, ki se bo vršilo v nedeljo 23. novembra ob 16.30 v dvorani Brezmadežne na Placuti. — Na tekmovanju nastopajo zbori iz RUPE, PEVME, ŠTEVERJANA, JAZBIN in OKTET PLANIK/V. — Po tekmovanju sledi drugi del koncerta, posvečen sv. Ceciliji, kjer nastopajo MLADINSKI ZBOR iz Pevme, DEKLIŠKI ZBOR iz Doberdoba in ZBOR »LOJZE BRATUŽ« iz Gorice. N. B. - Vstopnice po L 150, več L 10 za zimsko pomoč, dobite pri vhodu v dvorano.
Po končanem koncertu bo kratek sestanek vseh organistov štandreškega dekanata glede božičnice, ki se bo vršila kot prejšnja leta zadnjo nedeljo meseca .decembra (28. XII. 1958) v goriški stolnici.
Ob proslavi jubileja msgr. Santina
Tržaška škofija se je 16. novembra strnila okoli svojega nadpastirja. Z molitvijo, voščiti in darovi so mu verniki izrazili hvaležnost, vdanost ter voščila, da bi mogel vedno voditi svojo škofijo po načrtih božje Previdnosti. Veselju katoličanov sta se pridružili še judovska in grškopravoslavna skupnost.
V	dopoldanskih urah je imel gospod škof pontifikalno sveto mašo, kateri so prisostvovali predstavniki oblasti in številni verniki. Po evangeliju so prebrali voščila papeža Janeza XXIII. Nato pa je gospod škof v lepem govoru pokazal na svojo težko in odgovorno pot škofovskega delovanja.
Popoldne je bila uradna proslava v gledališču Verdi. Voščila so izrazili msgr. Salvadori, dr. Sardos-Albertini, ing. Bartoli, predstavnik vlade senator Garlato in novi tržaški župan Franzil. Gospodu škofu so izročili štiri debele zvezke s podpisi, zbrani denar Ustanove msgr. Santin.
Gospod škof se je vsem lepo zahvalil. Poudaril je zlasti, da je skušal biti za
slovenski župniji, in sicer v Trebčah in Boljuncu. Doslej sta bili ti dve duhovniji odvisni prva od župnije na Opčinah in druga od župnije v Dolini. Ti dve novi župniji pa morata dobiti še državno priznanje.
Čemu je to potrebno? Po državnem priznanju ima vsakokratni župnik pravico do skromne državne plače (ca 15.000 lir mesečno). Država pa ne da tega priznanja, če nova župnija nima lastne cerkve in lastnega župnišča. Poleg tega zahteva tudi položitev določene vsote denarja (840.000 lir). Za državno priznanje naših novih dveh župnij manjka prav ta vsota.
Ali ne bi lahko mi zbrali te vsote s skupnimi inočmi? S tem bomo razveselili g. škofa in koristili dvema našima župnijama. Lepo bi bilo, če bi g. škofa lahko razveselili z zbrano vsoto že 7. decembra, ko se mu bomo poklonili v Avditoriju.
Kako bomo to izvedli? Vaši dušni pastirji vam bodo v cerkvi razdelili ovojnice, v katerih boste naslednjo nedeljo prinesli svoj dar. Sicer pa prava krščanska ljubezen zna najti tudi druge poti.
Tržaški slovenski duhovniki
vse res dobri pastir, in da to hoče tudi ostati. Ob koncu je še izrazil Željo, naj bi Trst zaživel polno krščansko življenje.
Priznanje tržaškemu radiu
Ob smrti papeža Pija XII., pri volitvah novega papeža in pri kronanju Janeza XXIII. je tržaški radio po slovenski postaji bogato obveščal poslušalce o vseh dogodkih. Slišali smo pet posebnih radijskih kronik; od teh sta bili dve posebej pripravljeni pri vatikanskem radiu za slovensko postajo v Trstu.
Slovenski katoličani smo hvaležni za to pozornost, ki nam jo je izkazalo vodstvo tržaške radijske postaje.
Nabirka ob jubileju msgr. Santina
Kakor smo že poročali, organiziramo slovenski verniki tržaške škofije denarno nabirko za potrebe Cerkve v proslavo škofovega jubileja. Vemo, da je g. škofu zelo pri srcu ustanovitev novih župnij in zgradba novih cerkva.
Nedavno je g. škof ustanovil dve novi
Kratke novice
Državni udar v Sudanu
V arabskem svetu je res kakor v loncu vrele mineštre. Neprestano je kaj novega na vrhu. Tako je sedaj prišla vrsta na Sudan, da je stopil v središče pozornosti.
V	tej deželi je namreč v ponedeljek poveljnik vojske general Abud odstavil vlado in proglasil vojaško diktaturo. Člane vlade in razne politike je zaprl, parlament poslal na počitnice ter samega sebe o-klical za gospodarja v deželi.
Ob tem vojaškem udaru v Sudanu so vsi ostrmeli, ker ga v resnici nihče ni pričakoval. Tudi Nasser v Kairu ni vedel zanj. Zato tudi sedaj prve dni nihče ne ve, kam se bo general Abud obrnil, ali z Nasserjem v arabsko zvezo ali se bo naslonil na zapad.
Italijanski film
Od začetka leta do konca avgusta je italijanska filmska industrija imela v delu 94 filmov. Od teh jih je 29 v barvah. Število gledalcev stalno pada. Od leta 1955 dalje se je število znižalo za 61 milijonov letno, vstopnina pa je padla za 4 milijarde. Ponekod so hoteli zvišati zanimanje za film z znižanjem vstopnine. Uspeh je bil le trenuten, potem je število spet padalo dalje.
V	Iraku se ne zanimajo za film
Irak je silno bogat s petrolejem, a za kino se ne zanima preveč. Večje zanimanje za film je samo v treh glavnih mestih: Bagdad, Mossoul .in Bassaroh. Samo v Bagdadu skrbijo za predvajanje najboljših filmov. Za razdeljevanje filmov manjšim dvoranam skrbe lastniki nekaterih važnejših kinodvoran.
Televizija v barvah
Ni mogoče prikriti, da je televizija šele na začetku svojega razvoja, zato nikakor ne more še popolnoma zadovoljiti gledalcev. Kakor nam film ne ugaja več, če ni v barvah, tako nam tudi televizijske belo-črne slike niso po godu. Agencija Sovin-formbiro, ki ima svoj sedež v Leningradu, je izdelala televizijski sprejemnik, ki bo sprejemal oddaje v barvah. Barvni sprejemnik ima samo dva gumba več, prvi služi za uravnavanje barv, drugi za kontrolo njihove intenzivnosti. Lahko pa služi tudi za oddaje v čmo-belem. Računajo, da bodo začeli barvne sprejemnike izdelovati na veliko že prihodnje leto.
Zagrebški velesejem
je letos obiskalo dosti več ljudi kot prejšnja leta in tudi razstavljalcev je bilo veliko več, domačih namreč 1008, tujih pa 3750. Kupčij so sklenili za nad 186 milijard din. Uvoznih pogodb so sklenili za 15 milijonov dolarjev, izvoznih pa za 22 milijonov dolarjev.
Izšla je
MLADIKA
za november Toplo jo priporočamo.
KROJNI TEČAJ pri Sv. Ivanu v Trstu.
Pri čč. sestrah v provincialni hiši pri Sv. Ivanu, v ulici delle Doccie št. 34, se bo vršil dvomesečni krojni tečaj pod vodstvom S.P.A.T. D. Carnieli - Trino Vercel-lese. — Prijave se sprejemajo 22. in 24. t. m. pri istih sestrah. Tel. 95575.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Poročilo o turneji Slov. filharmonije po Italiji objavimo prihodnjič.
OPREMLJENO SOBO IN HRANO po primerni ceni nudi starejša samska oseba. Naslov na upravi lista.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 794 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budtn v Gorici
ZAHVALA
Ob smrti drage matere
Ane Žagar vdove Grgič
se iskreno zahvaljujeta vsem, ki so v dolgi bolezni stali ob strani pokojne matere in jo spremili na zadnji poti, zlasti pa g. zdravniku dr. Liviju Štoka.
Bazovica, 16. novembra 1958.
Družini MARC in PEČAR
lokaz, da je stvar resno vzel. Letna solina v denarju je namreč res znašala čez Ive sto kron, ki jih je moral oče pride-ati z golimi rokami.
Pri očetovih besedah je materin obraz preletela lahna rdečica. Podoba je bila, la jo je očetov izbruh zabolel. Toda to je lilo le mimogrede opaziti, oče se je kmalu otopil v dremanje in si obraz pokril s vojim »Mirom«. Sedaj smo bili sami. Mati e spet narekovala:
»Ce Ti kaj rabiš, nam moraš pisati. Ako
i	lačen, Ti bomo poslali kruha in jabolk, tli pri vas že kurijo, ker noči postajajo nrzle? Sedaj Ti moram še pisati, da se noraš dobro učiti, ker Ti bo prav prišlo r življenju in Ti ne bo treba tako trpeti cakor nam drugim. Zato smo Te dali v iolo. Oče tako hočejo in jaz tudi in bratje udi...«
Naglo sem pisal in pismo se je bližalo toncu. Tedaj so se nenadoma odprla vrata n v sobo je stopila naša babica. Obstala e sredi sobe, pogledala zdaj inater, zdaj tčeta, zdaj mene in nazadnje bratca pri teči ter rekla:
»Napišite še od mene, da ga pustim lepo »zdraviti...«
Ko je to spregovorila, se je po njenem obrazu razlilo tiho sočutje in, ko je nato adšla iz sobe, je med vrati še rekla:
»Ni lahko tako mlademu po svetu...«
Ko je odšla, je mati hitro rekla:
»Napiši, da ga tudi babica lepo pozdravljajo...«
Babica je čakala, dokler smo vsi drugi
družinski člani povedali bratu v Celovcu, kar smo mislili, potem je šele ona prišla na vrsto. To je bila njena skromnost, ki nas je grela skoraj četrt stoletja.
Ko je babica odšla nazaj v kuhinjo, je mati hitro rekla:
»Napiši hitro: Tudi babica Te pozdravljajo prav lepo...«
Ko je bilo že vse to na papirju, se je mati naslonila na steno, kakor da bi se hotela oddahniti. Jaz sem papir že enkrat obrnil. Medtem ko sem skraja le zelo težko pisal, mi je proti koncu že kar šlo od rok. Tedaj je mati rekla:
»Ali je še kaj pisati...?«
Pogledala je po sobi, toda nihče ji ni odgovoril, zato je rekla:
»Pa končaj!«
Jaz nisem znal končati, zato je končala ona sama:
»... zdaj pa izročim to pisemce drobni ptičici, da Ti ga bo v svojem kljunčku odnesla z našega vrha v daljno, tuje mesto in Ti ga položila na belo zglavje, kjer Tvoja glavica počiva... Tvoja mati in domači.«
Globoko sem se oddahnil, pismo je bilo torej napisano. Toda zdaj se je zgodilo nekaj strašnega. Ko sem pisal zadnje besede, se je s peresa razlil na beli papir velik madež tinte in pokril skoraj pol vrste pisanja. Strahoma sem vzdihnil. Mati je priskočila, toda ugotovila je lahko le velik madež na papirju.
»Nesrečnež, kaj si pa napravil!« je kriknila nad inenoj.
Meni je zastala sapa od strahu, toda pomagati si nisem mogel, pismo je bilo pokvarjeno.
»Napisal bom drugo pismo,« sem se začel proseče izgovarjati.
To je bilo laže reči, kakor pa storiti, zakaj mati je prinesla iz trgovine le en sam kos pisemskega papirja in eno kuverto. Več tega ni bilo pri hiši. Jaz sem izgubil glavo, mati pa ne.
»Kje imaš pivnik?« Res je bil v moji šolski torbi tudi pivnik, zatorej sem hitro skočil ponj in ga začel polagati na pismo. Toda madeža s pivnikom nisem mogel odpraviti, ker je pivnik tinto še huje razmazal, preden jo je posrkal vase. Zdaj je bil na pismu velik črnikast pečat, ki je vse skazil. Pečat se je razmazal prav tam, kjer je bilo napisano: »...in ti ga položila na Tvoje belo zglavje...«
Mene je bilo naravnost sram in čisto gotovo mi je od sramu kanila solza iz oči, čeprav se tega danes ne spominjam več. Tudi mati je bila žalostna. Trikrat je vzela pismo v roke in gledala nanj proti oknu. Potem je rekla obupano:
»No, vidi se že, toda nisem verjela, da si taka packa... Knjig v svojem življenju ne boš nikoli pisal...«
Sedaj je prišla na vrsto kuverta z naslovom. Mati mi je zabičavala, kako moram paziti, da ne bom naslova pokvaril, ker bi takega pisma pošta gotovo ne sprejela in bi brata v Celovcu moralo pred drugimi biti sram.
Naslov je bil v bratovem pismu in ga
je bilo treba le prepisati. To že ni bila taka reč. Zato sem pero zelo skrbno pomočil v tinto in začel pisati z okorno roko, kolikor se je dalo čedno. Mati se je pri tem sklonila k meni in mi narekovala naslov, ki je bil precej zagoneten. Bilo so neke številke sob ali oddelkov. Ko sem vse to že imel čisto lepo na papirju, je prišla še zadnja beseda Klagenfurt. To je bilo nemško ime za naš Celovec in bržkone so bratu rekli, da mora napisati nemško ime. Jaz sem že hotel začeti z velikim K, ko je nenadoma zaropotal oče na postelji:
»Nak, nemškega imena pa že ne boš pisal. Celovec napiši...!«
Jaz sem odstavil pero in pogledal mater. Ta se je zdrznila in potem rekla: »Saj je vendar vseeno, ali Celovec ali Klagenfurt. Glavno je, da fant pismo dobi. On je že vedel, zakaj nam je moral poslati nemško ime...«
Naš oče je bil namreč odločen Slovenec, čeprav je bil velik siromak in se nikdar ni vdal Nemcem in njihovemu pritisku. Mati pa je bila iz take hiše, ki je znala korakati, da se ni nikomur zamerila. Bila je krasna mati, toda v teh rečeh je bila popustljiva in mlačna.
Oče je gnal svoje dalje.
»Če je vseeno, potem je vseeno, potem bo veljalo tudi, če napišeš Celovec. Ali nismo enakopravni? Zakaj pa potem plačujemo vsi enake davke? Nikakor ne, Klagenfurt pa že ne boš napisal...«
Pri teh besedah se je tako razvnel, da
se je dvignil na postelji in začel grozeče štrleti proti mizi.
»Ce bi pa brat pisma ne dobil...?« je rahlo podvomila mati.
»Klagenfurt ne boš napisal, pa četudi brat nikdar ne dobi kakega pisma od nas. Zategadelj bo tudi doštudiral.«
Sedaj je bilo konec prerekanja. Oče je dejal:
»Napiši: Celovec...«
Ker ni trenil z očmi, sem moral takoj začeti pisati. Pismo je imelo slovenski naslov.
Materin pomislek je bil zelo utemeljen. Takrat se je velikokrat dogajalo, da pošta ni dostavljala pisem, ki so imela slovenske naslove. Toda naš oče se za to ni brigal.
»Ce bo le prav prineslo...?« je še enkrat podvomila mati. Oče pa je že ni več slišal, ker se je zopet zleknil na posteljo in zahrlil.
Nato je vzela pismo v roke in ga Še enkrat prebrala. Med branjem je zardevala kakor otrok. Jaz sem jo strahoma gledal, ker sem se bal, da bo zopet našla kako napako. Tega sicer ni bilo, toda zadovoljna s pismom ni bila, ker je bilo ne le popackano, ampak tudi vse polno odtisov mojih zamazanih rok. Nato je šele preganila pismo in ga dala v kuverto s tako svetostjo, ko da bi vanjo polagale kak velik zaklad.
Drugo jutro sem nesel na pošto pismo, s katerim je naš oče začel borbo za naš Celovec.