124. številka. Ljubljana, četrtek 3. junija. XIII. leto, 1880.
SLOVENSKI NAROD
Uhaja vsak dan, izvzeiuši ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po posti prejeman za avstro-ogerske dežele za celo leto 16 gl., za pol leta 8 irL ■a č«»trt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gl<l., za ćetrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za Četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih Šolah in ■« dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta t gld. 50 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gold. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste 6 kr, če se oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat, in 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 ^gledališka stollia44. Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, tj. administrativne stvari, je v „Narodnej tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Izgled sovraštva do slovenskega jezika iz Kranja.
Dozdanje vlade, posebno pa zadnja surovo-nasilna vlada Auersperg- Lasserjeva nemško ustavo verne stranke, vcepile so mej našimi renegati in mej nemškimi naseljenci pri nas tako divje, nenaturno in odurno sovraštvo do našega materinega deželnega jezika, da je samo to dovolj, da Slovenci ne moremo nikdar drugače, kot le s preziranjem in zaničevanjem domišljati se one pretekle dobe ustavo vernega terorizma in na vse kriplje vsako drugo vlado rajši želeti in podpirati, samo da Be podobno demoralizatorna nemško-ustavo verna ne povrne, katera je nosila lažnjivo liberalizem na jeziku, v srci in dejanji pa sovraštvo do slovenščine.
Iz Kranja se predvčeranjem piše tukajšnjemu nemškemu listu, organu uradnikov Kal-tenegger-Zhuber in dr.? „L. Tagbl.", tak dogodek, ki kaže, kako divje sovraštvo se uže nabaja do našega deželnega jezika slovenskega V necih krogih, fanatiziranih po nemških ali nemškutarskih agitatorjih, ki so pod prejšnjo nemško-ustavo verno vlado bili izpodbujani in hvaljeni.
„Laib. Tagbl." pripoveduje v tonu, da se mu dobro zdi, to le dogodbo: Požarna straža v Kranji si je naročila v Mariboru voz zo mehove ; vodja požarne straže in brizgljar sta ga ogledala, potem pa so dobili štirje „feuervverei" nalog, da ga s kranjskega kolodvora peljejo v sbranišče v Kranj. Ti gredo na kolodvor, njim Da čelu voditelj plezalcev. Ko pa so zagledali na vozu slovenski napis: „Požarna straža v Kranju", razjezili so se vsi štirje da je za mesto Kranj napis kranjsk ali slovensk in ne nemšk, peljali so voz v Kranj
Listi iz Italije.
XIV.
Gospa! Po strehi stolne cerkve, po trgu okolo nje ter po galeriji „Vittorio Emanuele" sem Vas uže vodil, a o Milanu samem nijsem Vam še povedal več, ko ono splošne črtice, o katerih sem, govoreč o Lombardiji, spregovoriti bil primoran.
Da poravnam doslej zamujeno, prizadeval si bodem v denašnjem listu popisati Vam lego in življenje mesta Milana po svojej slabej moči.
Notranje ali pravo mesto, ki ima skoro obliko pravilnega kroga, Šteje 200.000 prebivalcev, ter je obdano z gradbami, po katerih so večinoma narejene lepe z drevesi obsojene ceste za vozove in pešce — nekak ghicis. Predmestja milanska — katera skupno štejejo
k nečemu sedlarju in mu ukazali, da je ta napis premazalin zamazalzbarvo. Zadnji petek je odbor požarne straže sicer vse štiri izključil, ker so bili uže sami iz požarne straže izstopili, ali mesto, kjer je bil preje dotičen slovensk napis, ostane pa zdaj vendar prazno, pravi „Tagbl." zmagonosno z razprtimi črkami, kakor bi naznanjal veliko zmago nemške kulture!
Mi vprašamo: Kaj bi Nemci storili s tacimi nesramnimi štirimi tujci Francozi ali pofrancoženci, kateri bi se predrznih v kacem nemškem mestu na tujem nemškem blagu od samega zaničevanja nemščine nemški jezik tako grditi in tako infamno sramotiti? Mi sodimo, da ne bi z besedo pod-učevali jih, da to ne gre, temuč — z bolj vidnimi dokazi . . . Nemci namreč, Francozi in drugi narodi, a Slovenec je potrpežljiv, zato se pa tudi vsak pritepen capin upa javno za ničevati njega in njegov jezik!
Sicer smo pa močno radovedni zvedeti imena teh Štirih »nemških" junakov iz gorenjskega Kranja, ki so pogum imeli rodni jezik Gorenjcev na ta način zasramovati. So li res tako neodvisni in hrabri Nemci, da smejo in morejo na ta način svojemu gadnemu sovraštvu do slovenščine odduška dajati? Mi nijsmo verjeli, da bi se na Gorenjskem taki nemškutarski pobalinje dobili. Torej povejte vsaj svetu kako se zovejo?
Pri tej priliki se lehko razume, zakaj je ljudstvo pri nas tako dolgo požarne straže s sumljivostjo gledalo, da si imajo humanitaren namen. Snovatelji teh „feuervvehrov" so imeli, kakor se iz tevtonsko-furorskega dejanja štirih kranjskih Švabov vidi, res germani-zatoren, nemčevalen namen, če so ga prav skrivali in včasi tajili. Da pa se ta tujski namen zatro, treba da slovenski narodnjaki ta-
kacih 70.000 prebivalcev, nastale so za gradbami ter so z mestom zvezana z dvanajsterimi vrati. Gradbe, ki mesto obdajajo, nijso posebno visoke 'ii trdne, a vendar so se leta 1848 za njimi Milanezi dolgo časa branili proti avstrij-skej armadi pod poveljem Radeckega.
Kolodvor, lepo, veliko poslopje, katero v notranjem zališajo v velikanskem stilu izgo-tovljene freske, ki imajo nedvojbeno umetniško vrednost, stoji pred gradbami, ne daleč od javnega vrta. Kdor se po železnici pripelje, pride skozi „Porta Venezia" v mesto in od tod po „Corso Venezia" in „Corso Vittorio Emanuele" naravnost na stolni trg, ki je, ne le središče milanskega mesta, ampak tudi središče milanskega življenja in gibanja.
Ulice mesta Milana so večinoma ozke; a vendar ne tako ozke, ko na priliko beneške ali one starega mesta tržaškega, temveč vsaka je toliko široka, da se lehko po njej vozi. Da
kim društvom povsod pristopijo, precej ali počasi veČino dobodo in take nemške ščuvajo in sramotitelj e našega roda ven iz peha j o! Pasivnost za mlade narode kakor smo mi, nij nikjer pridna, to smo vendar uže skusili. Pa tudi tista slovenska pohlevnost, ki si da doma na glavo — grešiti, ne velja in naj bi se od naših ljudij odložila. Kompromisi so lepa reč in politično ali modri čini, ali le kompromisi mej resnimi možmi; z nemšku-tarskimi p o bal ini nij nič kompromisov in nobene sprave za nas.
Politični razgled.
TVotrttnJe dežele.
V Ljubljani 2. junija.
Mimo vseh zatrjevanj v oficijoznih listih, dn nema pohod cesarjev na Češkem s politiko nič opraviti, so denes vendar občno priznava, da bode', cesarjeva navzočnost na Češkem dobiht izredno političen značaj. Priprave, ki so se delale za sprejem cesarjev, so velikanske; mesto je sijajno ozaljšano z zastavami češko-narodnimi in cesarskimi. Posebno lepo je olepšan državni kolodvor. Pred vrati je velik slavolok, na vrhu državni orel, katerega čuvata moravski in češki deželni grb. Na vrhu veznih vrat se sveti cesarjevo gaslo, na vsakej strani pa sta kipa cesarja in cesarice. Pri izhodu je na desnej kip Avstrije, na levej pa Češke. Na vnanjej strani portala je cesarjevo gaslo v češkem jeziku.
Odkar je Avstrija ustavno vladana je bil cesar Fran Josip I. sedemkrat na Češkem. Leta 1866, ko so Prusi šli iz Češke; 1. 1868 k posvečevanju Fran Josipovega mostu; 1. 1874 je šel k vojaškim vajam na Češko; 1. 1S74 zopet cesar in cesarica, obiskala sta cesarja Ferdinanda; 1876 dvakrat; prvikrat, ko se je sešel z ruskim carjem v Ileichstadtu in drugikrat, daje obiskal Ferdinandovo vdovo; 1. 1871) je šel k vojaškim vajam.
Češki listi cesarja vsi z navdušenjem pose bolje ozke zde biti, prihaja vsled tega, ker so hiše večinoma visoke, — mnogo se jih nahaja s pet in celo šest nadstropij — ter vsled tega svitloba na dno ulic teže prihaja. Je pa nekaj tudi lepih, svetlih, vsaj tako širokih ulic, ko ljubljanska dunajska cesta. Najlepši mej temi ste „Via Alessandro Manzoni" in „Corso Venezia" — obe s sijajnimi prodajal-nicami ob obeh straneh — katerih se potem vredno pridružujete še „Via Forino" in „Corso Porta Romana".
Po vseh teh ulicah je promet jako živahen, torej sprehod zanimiv, ker ima Človek pri tem priložnost opazovati vse posebnosti milanskega življenja.
Tlak vseh ulic brez razločka obstoji iz drobnega okroglega kamenja, kakoršen je zato tudi v Ljubljani navaden, a vsaka ima po sredi narejen tir za vozove iz velicih kame-nitnih plošč; razen tega pa ob straneh z ena-
zdravljajo in upanje izrekajo, da njegov prihod prinese spravo in pomirjenje.
Poljski list „Gazeta Narodowa" piše o zdanjero političnem položenji: „Situvacija je koncemdržavnozborskega zasedanja mnogo boljša, nego je bila početkom. Grof Taaffe, ki je botel najprej osnovati srednjo stranko, moral se je ozirati na ustavoverne ude svojega kabineta in tedaj nij mogel ustrezati željam desne stranke. A sovražno in neutemeljeno vedenje ustavoverne stranke tudi zoper ministre svoje lastne stranke je storilo konec tem ozirom. kajti avtonomistiški udje vlade po uvideli, da zdaj nij misliti na to, da bi levičarji v zbornici pomagali dosegati potrebno sporazumljenje in tej misli se je pridružila tudi večina k bivšej večini pripadajočih ministrov. S tem so Re ministri koalicijskega kabineta dejanjski zbližali Dr. Stremavr je uvidel, ker so ga njegovi prejšnji pristaši tako brezobzirno in brez uzroka napadali, da levica zbornice nij zmožna za vladanje. Zboljšanje v značaji vlade se je pa dovršilo, ko sta Se vstopila baron Conrad in Kriegsau, ki ne spadata k nobednej stranki, in zato so tudi otipali oni nagibi, ki so baron Kerba in dr. Stre-mayra še nedavno silili, da bi izstopila iz vlade."
V iita■■ le dritivc.
Iz Ffllponlfa se javlja, da na veli-kansk način vsa vshodnje-rumelijska mesta proslavljajo tisočletnico uvedenja slovanskega jezika v cerkev. O priliki teh slavnostij je ruski general Stolipin, znan iz rusko-turške vojske, poslal knezu Vogoridesu telegram.
Bolgarska vlada je predložila narodnemu sebranju načrt zakona o naseljevanji in naturalizaciji tujcev na Bolgarskem. H um unska vlada pa pri evropskih vlastih zoper ta načrt zakona protestuje.
TarčlJI je posebno na tem ležeče, da bi jej evropske vlade pripomogle do novcev; veliko si je obljubljala od angleškega izrednega poslanika G oseh en a. A turški poslanik v Londonu, Musurus, je poročal svojej vladi, da se Goschen ne bode nobenega finančnega vprašanja preje lotil, predno da Turčija ne vspostavi mejnarodne komisije, ki bode čuvala nad turškim gospodarstvom, kakor hoče berlinski dogovor. A take komisije se Turčija boji, kakor vrag križa.
Turška grozodejstva se zopet ponavljajo. Iz Soluna se namreč poroča, da je v Carigrad potovalo več Bolgarov s prošnjami do evropskih vlad zastopnikov. Te prošnje so dajali ljudstvu, da jih je podpisavalo. Vlade se prosijo, da bi se Makedonija vtelesila v Bolgarsko. Te Bolgare so turški vojaki napali in vse poklali. Turško poročilo sicer pravi, da so ti Bolgari ropali, morili in požigali in da so ljudi silili, da so prošnje podpisavali, tako da se Čuti, da telegraf turška grozodejstva zagovarja ln odobruje, ker so storjena na Slovanih.
Odbor albanske lige v Skadru je oddal v tem mestu stanujočim konzulom tujih vlastij novo spomenico, v katerej se ponavlja
cimi ploščami obloženi prostor za pešce. Večje ulice imajo po dva tira za vozove.
Cerkve ima Milan sploh lepe, od katerih so nekatere tudi Še zato zanimive, ker so v davnej preteklosti ustanovljene in sezidane bile. Mej te spada v prvej vrsti v „Corso di porta Ticinese" stoječa cerkev sv. Lovrenca, katere ustanovitev se pripisuje gotiškemu kralju Ataulfu. Po tem takem bi bila ta cerkev iz začetka petega stoletja, torej ena najstarejših cerkva sploh. Velika nij posebno ; zidana pa je v oktogonu, nad katerim se vzpenja velika kupolja. Mnogi mislijo, da je ta cerkev bila narejena na mestu nekdanje Maksimijanove palače. Ta misel se sicer vjerna z načinom stavbe, a zgodovinsko dokazana nij.
Ne veliko mlajša je mala cerkev sv. Satira v „Via Carlo Alberto". Ustanovljena je bila v devetem stoletji, a v petnajstem prenovljena in popravljena toliko, da se samo stavba more smatrati za izvirno.
stara pritožba, da Albanci nehčejo biti prodani Slovanom. Sicer se pa bodo Albanci svoje „lige" kmalu naveličali, katera jih sesa do mozga in jim naklada hudih davkov.
V lesk«'J spodnjej zbornici je dejal
Dilke, da Anglija ne bode zopet pričela dogo vHrjanj s Perzijo glede Ilerata, katera je pričela prejšnja vlada.   Zdanja vlada želi, da bi prišel Ilerat in okolica pod stalnejšo in mirnejšo vlado.'
Včeraj smo omenili članka v rimskem časopisu „Voce della Veri ta" zoper Bismurkovo cerkveno predlogo. Ta list piše: Vatikan nij kriv, da so ostala dogovarjanja mej njim in Nemčijo neuspešna. Papež ne more svoje miroljubivosti tirati tako daleč, da bi cerkev zvezano vrgel pod noge državnej oblasti, zato tudi ne odobruje Bismarkove predloge, s katero se več zahteva nego z majevskimi zakoni. Ako bi sprejeli to predlogo, priznali bi s tem ob jednem majevske postave, kar pa cerkev nigdar ne bode storila. Bismarkova predloga cerkvi ne daje ničesar, vse je odvisno od samovolje višjih uradnikov. Noben katolik ne more glasovati za to predlogo, sicer ga zadene veliko cerkveno izobčenje.
Dopisi.
Iz Belekrajlne 29. maja. [Izv. dop.] Občine belokranjske so skupno poslale g. dež. načelniku VVinklerju sledeče pismo kot odgovor na njega okrožnico: „Visoko čestiti gosp. • c. kr. dež. predsednik!   Z nepopisljivim vese- l ljem smo sprejeli Belokranjci Vaš visoki raz- ' glas od dne 4. t. m., s katerim ste nas vis. č. i g. dež. predsednik, počastili. V sladkej nadi na i Vaše znamenite besede, da bode postava v ! vseh slučajih le v prav em smislu veljala, i da bodemo pred njo vsi jednaki, izrekamo i Vam vis. č. g. dež. predsednik, svoje neomejeno zaupanje. Živo smo prepričani, da Vam je na • srcu blagor mile nam domovine in naroda in uverjeni smo, da nam ne bodete odtegnili svoje pomoči,  katere tako zelo trebamo. V skrajnem delu Kranjske, ločeni od vsega prometa, tlačeni od bolezni in družili nezgod, pridelamo na kamenitih svojih tleh komaj toliko, da zadostimo dolžnostim kot državljani.   In v takih žalostnih razmerah kažete nam v. č. g. dež. predsednik sladke nade lepše bodočnosti, katere se bodo z združenim delovanjem uresničile in kmetijstvo, obrtnija in občni promet se bode jel boljšati. Za Vaše tolažilne besede tedaj kličemo Vam vis. č. g. dež. predsednik ob Kolpi živeči Belokranjci: Stotera hvala! Bog Vas živi in ohrani muogo let!"
■z Zatidliic 31. maja. [Izv. dop.] Dan na dan se bere, kako živahne so občinske volitve. Ljudstvo se poteguje za svoje pravice in
Isto je s cerkvijo sv. Ambroža, katero je| sv. Ambrož sam sezidati dal v četrtem stoletji na mestu Bahovega tempelj na; samo, da se pri tej niti stara stavba ohranila nij. Podrli so jo namreč v dvanajstem stoletji, ko se je bilo sklenilo na njenem mestu sezidati novo večjo cerkev ter jo posvetiti sv. Ambrožu samemu. Razen lepih od različnih slikarjev iz-gotovljenih fresk, ki se nahajajo v cerkvi, zanimivo je posebno dvorišče pred njo. To dvorišče — po načinu rimskega „atrija" — ima ob obeh straneh po zidovih mostovža, katerega nareja na kamenitnih stebrih sloneča streha, stare napise in freske, ki so se pa večinoma uže odluščile.
Najdragoceneje v notranjem opravljena je cerkev sv, Aleksandra, na „Corso S. Celso"; a umetniške vrednosti ta uprava nema.
Od družili cerkva omenim le še ono sv. Karla Boromejskega, ki je sezidana po načinu rimskega Panteona z 48 metrov visoko
skrbi, da ima v občini zvedene može, kateri
opravljajo ter store, kar posamezni udje storiti ne morejo. Tedaj potrebujejo stanovalci v občini može, kateri neutrudljivo delajo za njih blagost ter podpirajo c. kr. oblastnije in čujejo, da se vse zakonito godi in vrSi. Združenimi močmi se more vse storiti. Tudi pri nas se je ljudstvo zdramilo, to se je videlo pri občinskej volitv! za županijo St. Vid pri Zatičini. Naša občina se deli v tri katastralne občine: Zati-čina, Metnaj in Št. Vid. Do sedaj je bil stol župana v Št. Vidu kakih 16 let. V Zatičini, kjer so c k. oblastnije, je bilo zadnja leta brez župana, brez svetovalca, še celo brez odbornika (v vasi Zatičini). AH to nij bilo nekako čudno za nas in tudi težava za c. kr. urade? — Torej so šli naši zatiški ljudje na volišče, ter večino število odbornikov dobili. Volitev je bila za odbornike v Št. Vidu pri županu 29. apr. ob 9. uri dopoludne in je trajala do l/t6. ure popoludne.
Drugo volitev za občinsko starešinstvo razpiše najstarejši odbornik Anton Havptman posestnik iz Zatičine dne 18. maja ob 8. uri zjutraj v Zatičini, h katerej so vsi odborniki prišli. Tudi so trije velikoposestniki volili po § 17 občinskega volitvenega reda od 17. svečana 1. 1866. Opomniti moram, da ta volitev nema nobenega druzega pomena, kakor to: v. Zatičini smo hoteli in želeli enkrat župana imeti, kar smo dosegli. Za župana je izvoljen g. France Muli, posestnik in mizar iz Zatičine. Za prvega svetovalca g. France Kovač, učitelj in posestnik v Zatičini, in za druzega svetovalca g. France Pajek, posestnik iz Metnaja.
Iz selske doline 31. maja. [Izviren dopis.] Ker se iz mnogo krajev domovine slišijo pritožbe o nemškem pisanji v naših uradni j a h, bom tudi jaz, priprost kmet, prosil prostora v vašem cenjenem listu, da povem krivice, ki se nam gode, ker slovenski časniki so naša hramba proti nemškutarstvu. Denes sem si namenil z dogodki nekoliko razjasniti, kako se nam kmetom godi. Namen teh mojih vrstic nij, koga žaliti, ampak razodeti, da nij kmalu vse eno, naj se uraduje v njemu umlji-vem domačem jeziku ali pa v nerazumljivoj nam nemščini. Naš okraj nema nobenega Nemca, ako pa v kateri c. kr. urad prideš, boš vse le nemško pisanje našel, kakor da bi vsi mi prebivalci v okraji bili zmožni nemškega jezika. Kako se kranjskemu kmetu v hribih godi, ko dobi od sodnije v tujem nemškem jeziku pisano pismo, ker mora dve tri ure daleč si tolmača za drag denar iskat iti.   Primeri se,
I kupoljo in sv. Evfemije, v katerej se nahajajo lepe freske, predstavljajoče različne dogodbe iz življenja in dejanja odrešenikovega.
Gospa! od cerkva do stolpov nij daleč, torej si ne morem kaj, da — ko govorim uže o cerkvah — spregovorim tudi o stolpih.
Sicer moram priznati, da mi nijso bili nič kaj na poti, pač pa so mi mnogo grenkih ur prizadejali zvonovi, zavoljo katerih so stolpi prav za prav sezidani. Sicer sem uže v Benetkah opazil, da imajo na Italijanskem bržkone to lepo navado, da, kadar nema kdo druzega opravka, gre v stolp nadlegovat zvonove, kajti uže tam sem čul neprestano zvonjenje sedaj v enej, sedaj v drugej cerkvi, mnogokrat pa še celo v več naenkrat. — Nikar ne mislite, gospa! da sem sovražnik zvonjenja; narobe še prav rad BliŠim lepo in ubrano zvonjenje, kakeršno imamo po našej domovini skoraj povsod in pritrkavanje, katero naši kmetiški fantje tako dobro razumejo, mi
da bereta dva ali berd trije tisto pismo in vsi ga ne umejo, ker so slabo zmožni, zato ga vsak drugaČ prebere, komu bo potem kmet verjel? Zato je pa toliko zmešnjav in pravd in še veliko krivic se kmetu godi po zamudi, to vedo taki, ki se s tem pečajo M kmetih. Sodnij • ski in drugi služabniki tudi vselej reči prav ne raztolmačijo. Tako je neki sluga kmetu namesto v sodnijo, k notarju ukazal se oglasit. Ker nij znal pri hiši nobeden nemški, je še potem bil kmet kontomaciran, ker se nij ob pravem Času oglasil. Ko bi se mu bilo po kranjski pisalo, bil bi razumel in prišel k sodu.
. Pa hi kdo odgovoriti utegnil: zakaj pa ne terjajo kmetje slovenskega pisanja, saj je § 19 ustave za vse veljaven. Na to mu jaz kmet povem, kako se je nekemu kmetu, ki je pri našej sod nij i terjal slovensko pisanje, odgovorilo. Neki nižji uradnik (kako se imenuje? Ur.) je s prav osornim glasom odgovoril, da: „če ti kmet ne znaš nemško, on, uradnik, pa slovensko ne zna, pa sva kvit, in če ne bo kmet sprejel nemškega pisanja, ga bodo pa z ekse-kutivno močjo prisilili, da bo vzel, kar dobi nemškega, slovenskega mu ne bodo pisali. Ko to pisanje sodnijski služabnik prinese, brani se kmet vzeti ga, ker je nerazume. Na to se sodnijski služabnik tako odreže: „misliš, da bomo za te tako pisali? če nečeš tega le vzeti, bomo pa tam na vrata nabili. Pisanje je bilo zavoljo necega plačila. Ko s tem nerazumljivim pisanjem kmet v sodnijo pride, potoži se, da ne razume, kaj je v pismu, slovensko ali kranjsko (in da je to vse jedno, to kmetje uže vemo) bi pa razumel; odreže se beseda sodnijskega uradnika: , Misliš, da bomo mi tako pisali, kakor babe v kuhinjah govore?"
Zdaj vprašam: ali nij to dosti, da gospodje kmeta odvrnejo, da naj ne terja slovenskega pisanja, če se je kmetu revežu toliko sitnosti in še škode bati V Vi bi uže videli, ko bi kmet brez tega strahu smel terjati svoj materini jezik, koliko bi še nem-škutarjenja bilo v pisarnah? Uradniki se s tem tudi izgovarjajo, da ljudje slovenskih be-sedij tudi ne bodo razumeli: ali vsak najbolj priprost kmet na to lehko odgovori: ali ne bo vsak bolj razumel: „povabilo", „plaćilni nalog", „obsodba", „ sodišče", „sodnija" itd., kot pa tuje nemške besede za to? In še to s tujimi črkami, našim očem neznanimi ? Vsako povabilo k sodnij i moramo včasi cele ure daleč brat nositi! Ko bi se pa slovenski v uradih pisalo, bi mu vsak otrok, ko zna brati, to znal
razložiti. Vprašam, kako dolgo bomo kmetje še morali biti sužnji nemškega jezika?
Gospod deželni predsednik VVinkler ne more boljše sreče v duševnem oziru kmetskemu ljudstvu storiti, kakor ako le to stori, da bodo saj tista pisma slovenska, ki jih kmet v roke dobi. Kakor kmet rečem, da to bi najbolj spravo in zaupanje do uradnikov utrdilo. Vpra* šam. kako bi se nemškemu uradniku zdelo, ko bi po svojih opravkih prišel v kmetsko hišo in bi tam nerazumljivo njemu govorili in pisali. Ali gane bo uže prirojen sum obhajal, da se tu zoper njega dela in govori? Kavno tako je s kmetom.
■z Ormoža 1. junija, flzv. dop.] Kakor smo uže po telegratičnem poti naznanili, smo narodnjaki pri volitvi za okrajni zastop Ormožki v skupini velicega posestva in občin sjajno zmagali. S to zmago smo tedaj slobodno računih, da je večina v okrajnem za-stopu odločno naša in to se je tudi pri volitvi vodstva dne 24. maja t. 1. pokazalo, ker smo narodnjaki zmagali. — Voljeni so: g. okrajni sodnik Kmetic za načelnika, g. notar dr. Geršak za namestnika, tržana Čulek in KoČevar, graščinski oskrbnik ŠmidI, trgovec Skrlec in župnik Majhenič za odbornike.
V tem odboru je prvikrat, kar okrajni zastopi obstoje, pravično zastopan ormožki okraj, mej tem, ko so v poprejšnjem nemčur-skem odboru sploh bili večinoma nemčurji ormoškega mesta. —
Ormožki nemčurji so v obče pri vsakej volitvi v okrajni zastop pri zagrizenej agitaciji svojence spravili v okrajni zastop, na pre bivalstvo okraja se nijso nič ozirali. Zato pa je tudi bilo delovanje in gospodarstvo v okrajnem odboru tako, da je boljše, da o tem molčimo oziraje se na davkoplačevalce — Bil je tedaj uže zadnji čas, da smo nemčurskemu okrajnemu zastopu konec storili in Bog daj, da za zmirom.
Pri novem okrajnem zastopu nam je upati, da bode marljivo deloval in z okrajnimi denarji po mogočnosti varčno ravnal, da bodo se okrajne priklade, katere večinoma kmetstvo s krvavimi žulji plačuje, za dobre in potrebne reči varčno rabile. —
Novemu gospodu načelniku pa priporočamo, da v tem poslu ostane v splošnej zvezi z odborom in okrajnim zastopom; da ga bode odbor in zastop v tem krepko podpiral, to ga zagotovimo. — Samovoljnega ravnanja, kakor je bilo pri dosedanjem načelniku, ki nij niti svojih pristašev, še manj pa koga druzega v zastopu  v   važnih   rečeh   kaj povprašal, in
je vedno nekako veselo povzdigovalo srce, posebno kadar so zvonovi pred cerkvenim po-Bvečevanjem tako hiteli ponavljati: „trenk, trenk, trenk, jutri bo šel žvenk". Ali razloček mej našim in italijanskim zvonjenjem je gro-zoviten, kajti tu nič ne gledajo na to, da bi se zvonovi ujemali, temveč vlečejo samo za vrvi, kakor se komu ravno zdi, in tako se na priliko večkrat primeri, da kemblji ob tri zvonove udarijo naenkrat ali če to ne, udarjajo v groznej disharmoniji. Morete si torej misliti, kakošno zvonjenje, na moja — ubra nega zvonjenja vajena — ušesa upljivalo, kaj pa še le tu, kjer imajo kembeljne tako privezane, da morejo udarjati samo na eno stran zvona. Ko sem tako včasih moral poslušati enako zvonjenje pri več cerkvah naenkrat, obšla me je kar kurja polt in bilo mi je tako, da bi bil najraje samega sebe lasal. To Vam rečem, gospa! da bi prišla sem kaka nervozna
dama iz naših krajev, gotovo pade zavoljo tega zvonjenja v omedlevico, ali jo pa zvije krč.
Zato sem pa našel odškodovanje v javnem vrtu, kamor sem se hodil sprehajat, in kateri je od cerkva vsaj toliko oddaljen, da mi neubrani glasovi zvonov nijso udarjali na ušesno mreno. Ta javni vrt je na priliko tako velik, ko prostor mej ljubljanskimi drevoredi od mesta do tivolskega grada, ter od tod do Šiške in zopet nazaj do kolizeja; je pa jako lepo urejen z velikimi nasadi — največ eksotičnih rastlin, katere so bili morali pa letos zavoljo hudega mraza poruvati in za steklo Opraviti — mej katerimi se vijo bele s finim peskom posute steze in bistri studenci ter razprostirata dva ribnika, po katerih ponosno plavajo snežnobeli labodi.
A o tem vrtu v prihodnje več.
V Italiji, dne 8. februarja 1880.
ki je le te zboroval okrajni zastop, kadar je trebalo okrajne priklade dovoliti, tega Bog ne daj. — V vseh važnih rečeh pa naj odločuje celi okrajni zastop, ki naj zboruje najmanj vsako leto po štirikrat.
To je edino pravo in tako mora biti. — Upamo tudi, da nam bode pri vsem blagostanje okraja pred očmi in to priporočamo tudi tistim našim nasprotnikom, ki so tudi v novem okrajnem zastopu. — V tem mislimo, da bodo tudi zastopniki središkega trgp z nami jedini in se boljše skazali, kakor pri volitvi okrajnega odbora, kjer so z nemčurji glasovali in se od nas odcepili. — Bodočnost bode pokazala še bolje kdo je z nami in kdo je proti nam. —
■z Trata 1. junija. [Izv. dop.j Italijanske države vojni parnik je zapustil našo luko, par dnij je tu stal. Italijanissimi so bili vsi veseli in precej po prihodu so se peljali z barčico na parnik, pa da bi bili bolj videni, slekli so si suknje, da so se jim rudeče srajce videle, češ, da bodo Italijani znali, da je v »italijanskem" Trstu polno italijanskih junakov. Povabili so častnike na banket v Itarkovlje. Pa častniki, ki nemajo radi z nezrelo laško mladino opraviti, odbili so ponudbo, kar so dobro storili zaradi mnogih ozirov.
Zdaj obišče naše pristanišče angleško brodovje še tekoči mesec, več vojnih ladij, ki zdaj po Adriji jadrajo.
V rojanskej čitalnici so bile volitve odbora, pa noben list ne poroča o njib, zakaj ne? Uzrok drugič. Ker nijso zdrave razmere, zatorej pa tudi ta čitalnica hira in ako bode to dalje trajalo in se bode odbor na nitki enemu človeku za nos voditi pustil, se bode razrušila ta stara naša tvrdnjavica, predno imamo novih dovolj.
Karakteristično je, da rojanska čitalnica, katere večletni odbornik je bil ranjki g. Leban, niti enega venca nij položila na rakev svojega mecenata; za venec, ki je bil v imenu rojan-ske čitalnice položen na rakev, zložili so rodo-ljubje svoto vkup.
Telegram „Slovenskomu Narodu".
Dunaj 2. junija. Ko je cesar v Pragi imel velike sprejeme, prišel je pred njega češki deželni odbor, na čelu mu knez Karlos Auersperg. Cesar je opomnil, da so deželne doklade vedno večje, posebno zarad visocih stroškov za šole. — Potlej je cesar sprejel mestne občinske zastopnike Pražke in jim izrekel svoje priznanje o razcvetanji mesta Prage. Cesar je dolgo govoril z Riegrom o nepolitičnih rečeh, in z Jirečkom. — Vse je polno radosti in navdušenja. Pri včerajšnjem dvornem obedu je cesar sedel mej cesarjevičem naslednikom in kardinalom Sclnvarzenbergom. Od 7. do 8. ure je cesar hodil od jed-nega do druzega mej povabljenimi gosti in jih ogovarjal. Jutri bode delil občne avdijence in bode opoludne obiskal češko narodno gledališče, kjer ga bode dr. Rie-ger slovesno pozdravil.
Domače stvari.
— (Z Dunaja) se nam piše: Umrl je prenenadoma v 20 urah bolezni v tukajšnjej občnej bolnišnici! g. And. Kopač, stuuT hist, denes 31. maja opoludne. Prijatelji našli so ga mrtvega, ko so bili poklicani k njemu, komaj slučajno zvedevši, da je obolel. Vnetje možgan ga je zamorilo.   Rajni rodil se je v
Zgošah na Gorenjskem 1. 1859. — Pogreb pojutranjem.
— (V Idriji) se bode dno 22. junija obhajala SOOletnica rudnika. Leta 1490 najdeni rudokop je namreč pred .300 leti — leta 1580 — bil nakupljen za avstrijski erar, čegar lastnina je zdaj.
— (Dunajske jutranje časnike) dobivamo od 1. junija zopet uže zvečer, a ne ie le drugo jutro.
— (Slovansko podporno društvo.) Po sklepu odborove seje bode v nedeljo 6. junija 1880 redni občni zbor v gornjej dvorani pri „zelenem hribu" (Monte verde), in sicer točno ob 4. uri popdludne. Dnevni red: 1. Tajnikovo poročilo. 2. Blagajnikovo poročilo. 3. Prenarejenje nekaterih točk društvenih pravil po § 22. 4. Volitev odbora. Ker je to prvi redni občni zbor, in je tudi na dnevnem redu predrugačenje društvenih pravil, treba je, da se občnega zbora udeležijo vsi udje. Vsak ud ima soboj prinesti knjižico in vstopni li-Btek, katerega mora pri vstopu pokazati. Ne-udom nij dovoljeno udeležiti se občnega zbora.
— (Dete unesrečilo.) V Preženskej Njivi v okraji litijskem se je triletno dekletce Josipine Božič utopilo v gnojnici. Mati je šla namreč 24. p. m. na polje, dekletce pa je jedno celo uro samo pustila doma. Ko se je vrnila domov, našla je svojo hčerko mrtvo v gnojnici.
— (Požar.) V Vidergi v litijskem okraji je pogorel dne IG. p. m. hlev Reze Smerkol in v ognji sta zgoreli tudi dve kozi in dva mlada prasca neke gostije. Škode je 200 do 250 gl. in nij bila zavarovana. Ogenj je prouzročila baje posestnica sama; šla je namreč popolu-dne, ko je kravo molzla, in jo okadila z gorečimi zelišči. Ogenj je takoj posegel okolo sebe in se je sama tudi tako močno opekla, da so jo morali prepeljati v deželno bolnico v lij ubijano, kjer se zdaj zdravi.
Razne vesti.
* (Mrtvo truplo v vodnjaku.) Hr-vatsk list piše: V mestu Križevcih so na dvorišči čitalniškega poslopja popravljali vodnjak in so delavci izvlekli ven mrtvo žensko truplo, ki je bilo uže 5 mesecev notri ležalo. Spoznali so, daje neka KoroŠica, kije v Križevcih služila za deklo, a je imela ljubezen s čitalniškim služabnikom. Svojej gospodarici je nekega dne službo odpovedala, rekoč, da gre domov, da bode porodila. Od istega časa se o njej nij nič več čulo. Sumi se, da je šla pred svojim odhodom k svojemu ljubimcu, ta pa jo je zadavil in vrgel v vodnjak. Zločinec nij bil dolgo čitalniški sluga, a je zdaj pri vojaških vajah v Varaždinu.
* (Mnogoštevilna družina.) List „der freue Appenzeller" poroča redek slučaj, da se je pred štirinajstimi dnevi rodilo Janezu Ulriku Signeru v Kinkenbachu trideseto dete. Oče ima G4 let.
* (Drevo, ki žre ljudi.) Italijanski listi pripovedujejo: Na otoku Madagaskar so opazili nedavno neko drevo, ki ima čudovite lastnosti. To drevo je podobno ananasnemu; osem Črevljev je visoko in ima primeren obseg. Od vrhu tega drevesa, ki ima tri Črevlje v premeru, visi več velikih listov k tlam, a proti nebu se razprostira zopet nekaj vej, ki se neprenehoma tresejo in vijejo, kakor da so kače. Stanovniki na Madagaskaru često to drevo kot svojega boga in mu žrtvujejo tudi ljudij. Oni vzdvignejo namreč žensko na drevo in jo prisilijo, da pije gosti sok, ki teče iz drevesa. Mej tem pa se one veje zavijejo okolo Djenega života, listi pa se vzdvignejo in jej preparajo trebuh. Divjaki potem nastavljajo posode in love drevesni sok pomešan s krvjo nesrečnice in to pijejo.
* (Naročevanje na samoumor.) Leta 1879 jeseni je bil v ameriških novinah natisnen ta-le inserat: Tomaž Touchvvood, ki se je naveličal življenja, hoče se v ponedeljek zadnjega novembra na subskripcijo ustreliti. Ker je t;ika javna zabava čisto nova, dakle upa on, da zasluži pozornost čestitega stanov ništva. Itabil bode dva ostro nabita samokresa; tedntg* si bode razstrelil v trebuh, druzega pa v glavo. Vrlo pripravna za to ekspedicijo je dvorana v Pantoustreetu. Gospe, ki sedeže preje kupijo, dobile bodo najboljše v sprednjih vrstah, kjer bodo lehko vse natanko videle, kako se bode samomorilec zvijal in mučil; opazovale bodo lehko tudi njegove možjani. Plača se samo pol gvineje. — No, dostavlja se, da redarstvo nij dopustilo take javne zabave, kar samomorilcu baje nij bilo po volji, ker mu je vzelo zaslužek.
* (Najprej črevlje snažil, potem kralj bil.) Od osnovatelja zdanje švedske kraljeve hiše pripoveduje se: Bernadotte je bil pri vzetji Pondieherry-ja mej druzimi ujetniki kot navaden prostak. General W. je ogledaval ujetniški ostrog in pri tem poslu je opazil brihtnega vojaka, pričel se zanimati zanj in ga vzel v službo za posla v svoje gospodarstvo. Več mesecev je Bernadotte v tej hiši snažil samo črevlje, potem se mu je pa začelo tožiti po domu. Vrnil se je domov na Francosko. Črez več let je oni general VV. branil majheno nemško tvrdnjavo, katero so Francozi oblegali, naposled se je pa moral udati. Svoj meč da francoskemu vojevodu knezu Ponte Corvo, a kako se je čudil, ko ga ta nagovori: „Vi torej ne poznate več svojega bivšega sna-žilca črevljev?" ter ga objame. Kasneje, ko je prišel na švedski prestol, se je zmirom še rad spominjal svojega posla pri generalu W.
Umrli so v Ijiiltljtnni:
1. junija: Francu I'ar,  fabriškega delavca hči, 2'/i leta, sv. Florijana ulicu št. 17, za božjastjo. V deželnej bolnici: 29. maja: Janez Kep, goBtač, 78 let, za starostjo.
— Neža Osvald, sirota, 14 let, za jetiko.
Tujci.
1. junija:
Pri Nlonnt Brauner, Kokoschineg, Koratschok Branu, Maver iz Dunaja.
Pri Malleli pl. Knsignoli iz Trsta. — llan-sel, Maschner, Bahn, linam- iz Dunaia.
Pri avatrljskein «eM»r|i i VVilhelm iz Gradca.
— Beldo, Kaiser iz Ljubljane.
Dunajska borza 2. junija.
(Izvirno telegrafično	porodilo.)		
Snotni dri. dolg v bankovoih .	.   72 gld. 55		kr
Enotni drž. dolg v srebru   . .	. 73	» —	
			
1860 dri. posojilo.....	. 129	- 75	
		n	n
		, 80	rt
		• 65	
		n	
		. 37	_
		» 54	
	. 57	, 1*6	
Št. 74G0.		(248-	-2)
Razglas.
Ker so v drugej polovici meseca maja tu pa tam nekateri zboleli na kozah, in so se pokazale pri posameznih celo prave koze, opo-zoruje se občinstvo, da se posluži izkušenega sredstva proti tej bolezni, namreč stavljenja koz, kar se lehko zgodi ali na domu ali pa pri magistratu, kjer se javno stavijo koze brezplačno vsak vtorek in vsako soboto popoludne ob 3. uri.
Občinstvo se torej vabi, da uporabi to priliko, ter si da nemudoma staviti koze.
Mestni magistrat v Ljubljani,
dno 25. maja 1880.
Župan: Laschan.
Kdor hoče
dobro dolenjsko vino
piti, dobi ga nepopačenoga v vinotoču
„pri Dolencu" (253-1)
na HiniTiii < l-ji-ii dt. 11.
so proda za 'ZA gol d.   Kje? pove uredništvo „SIo-venskega Naroda". (249—2)
Hiša v Loki
im velikem trjju ftt. »H, na ulice z jednim na spodnjo stiau z dvera nadstropjem, s prodajalnico, m kletjo iu z magazinom, posebno pripravna za ka-cega kupč-evalua ali za kucega penzijonista, se prostovoljno produ } li.
Natančneje se izve pri Janezu Ntuubelnn v Loki, h. s«. 29. (252_1)
Št. 19 7 5. (245—3)
Službeni razpis.
Na slovenskem oddelku deželne kmetijske Sole v Gorici je izpraznena služba kmetijskega opravnika, kojega dolžnost je z učenci vred opravljati vsa kmetijska dela na šolskej kmetiji.
Prošnje naj se pošljejo podpisanemu deželnemu odboru do dno 15. junija t. I.
Deželni odbor v Gorici,
dne 18. maja 1880.
Za deželnega glavarja: dr. Tonkli 1. r.
Nove vozne liste
za železnice
prav po niz kej ceni priporoča
„Narodna tiskarna" v Ljubljani.
Slovenska Talija.
Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje Dramatično društvo v Ljubljani.
1. vezek: Priručna knjigu /.a glediške diletante.
Cena 50 kr.
Od poznejših vozkov so pošli: 3., 4., 5., 7. fi» 8. vezok; v ostalih so natisueno sledeče gledališko igro :
(Ji. = burka; V. = vesela, Ji. = resna, Ž. = žalostna igra; O. = opereta. Številke za lo-teml črkami kažejo Število aktov.)
Ultra! (B. 1.) — Na mostu. (H. t.) — Gospod tnpek. (V. 1.) — Belin. (O. 1.) — Graščak in oskrbnik. (K. 4.) — Serežau. (O. 1.) — Svojeglavneži. (V. 1.)
— Koza. (V. 3.) — Klobuk. (V. 1.) — Ptifnik (O. 1.)
— lite so odgojnik. (K. 2.) — Znbnvljica (V. 1.) — Zakonsko nadloge. (V. 1.) — Poglnvjo I., H. in m. (V. 1.) — Mutec. (V. 1.) — Telegram. (V. 1.) — Sam no ve kaj lmčc. (K. 1»/«.) — Ona me ljubi. (V. 2.) — Gospod režiser. (Šaljiv prizor.) — llNkok. (V. 1.) — Vdova in vdovec. (V. 1.) — Visoki V. (V. 1.) — Gorenjski slavčok. (O. 2.; — Pužigalčeva hči. (R. 5.) — Umetnost in narava. (V. 4.) — Zapravljive«. (Čarobna Igra, 3.) — Pokojni moj. (V. 1.) — Lornjon. (R. 1.)
— Gospa, ki je bila v Parizu. (V. 3.) — Na kosila bon pri svoji materi. (V. l.) — Brati ne zna. 0». 1.) — Gospoda Kodelja pridige izza gardin. (V. 1.)
— V spanji. (V. 1.) — Kovarstvo in ljubezen. (Z. 5.) — Donna liiaiia. (V. 3.) — VVilIiam KatclilT. (Z, 1.) — Glub mora biti. (15. 1.) — Ženska borba. (V. 3.) — Ogenj ulj igruča. (V. 8.) — Ena so joče, druga se smeje. (K. 4.) — (mribaldi. (H. 1.) — Marija Magdalena. (Z. 3.) — Tri Vile. (V. 2.) — Srce JO odkrila. (V. 1.) — Pes iu marku. (V. 1.) — Cvrček. (R. 5.) — LoWO0llakn sirota, 11. 4.) — Trnjo iu lavor. (R. 2.) — Doktor Kolini. (V. 1.) — Pesek v oči. (V. i.)
— Kozarec vode. (V. 5.) — Igralka. (V. 1.) — Dva gospoda pa jeden sluga. (M. l.) — star samec. (R. 2.)
— Stara mestu mladu. (V. i.) — (Jrnigoiro. (R. i.)
— Ena se mora omo/.iti. (V. 1.) — Berite „Novice"! (V. 1.) — Dva zeta. (V. l.) — Nemški ue znajo. (II. 1.)
— Ženski jok. (V. 1.) — Moja zvezda. (V. 1.)
»Slovenska rr«tlijit<« je na prodaj po knjigarnah v Ljubljuni, pa bo lehko tudi raroči naravnost od Dramatičnega društva v Ljubljani.
Kdor Bi naravnost od društva naroči vso prej navedene knjige, katerim jo v kujigotrŽtVU cena 18 gld. 55 kr., jih dobo za znižano oeno 14 gld.
Ce so od društvu v«aj za 4- gld. knjig naroči ob jednom, društvo popusti 20 7U navadne cono, ki jo ustanovljena posameznemu vozku iu na zavitku tiskana.
UST" Narodnim društvom, katera provajajo gledališko igre, jo priporočati, da si od vsako igro, ki jo hote igrati, omislijo celo garnituro, t. j., toliko knjižic, kolikor jih jo igralcem treba o provajanji; celo tiskano igre učočiin so igralcem mnogo bolje ustrezajo, kakor same izpisano nalogo, vrhu toga pa so šo cenej Se.
Izdate j in urednik Makao Arniič.
Lastnina in tisk .Narodne tiskarne".