TEME POZNEGA DEVETNAJSTEGA STOLETJA V DELIH MATEJA STERNENA
Lev Me naše, Ljubljana
V začetku novembra leta 1996 se je v ljubljanski Zali galeriji pojavila skupina del iz zapuščine Mateja Slemena, Med njimi je nekaj slik in risb drugih avtorjev, večina pa je njegovih; narejena so v raznih tehnikah, nastajala pa so vse od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja.1 Glede na njihovo kvaliteto in neposrednost so vsa vredna pozornosti, vendar se bom v tem članku omejil samo na lista. ki so povezana /. vprašanjem Stemenovega razmerja do umetnosti poznega devetnajstega stoletja, predvsem do simbolizma, s katerim se je sicer srečeval že ob Študiju na Dunaju in v Miinchnu.- vendar je doslej veljalo, da nanj ni pomembno vplival, lakšne oceno tudi »nova« dela ne bodo bistveno spremenila, saj gre za droben odlomek celotnega opusa, ki pa vseeno kaže, da so ga vsaj nekaj časa zanimali ali celo privlačili vsaj nekateri simbolistični motivi.
Glede na vse, kar vemo o Sternenovcm razmerju do umetnosti Lovisa Corintha,3 ne preseneča, da ga je ena od poti k takšnim temam vodila prek tega slikarja, Leta 1H99 je Corinth naslikal znamenito Sahtrin in z njo na razstavi berlinske Seccsije (miinehenska je delo odklonila) požel izjemen uspeh; ta ga je prepričal, da bo »kot rojen Prus« kariero najlaže nadaljeval v Berlinu, kamor se je preselil naslednje leto.4 Zgodbo je Slemen gotovo dobro poznal, daje poznal tudi sliko, pa dokazuje njegova varianta Corinthove
7.n pomoč pri delu se zahvaljujem gospodu Brane I u Volkarju, lastniku Zale g a le rije.
1 Praviloma gre za mešane tehnike (predvsem risba s svinčnikom, akvarel ¡11 gvaš) na papirju ali kartonu. Med datiranimi je najzgodnejše »neobidermajersko« cvetlično tihožitje iz leta 1891. najpoznejša pa Sta osnutka iz leta 1921 (ef. infra): glede na slogovne značilnosti jih je nekaj nedvomno ie novejših. Natančnejše provenience del nisem uspel izvedeti.
: Cf. predvsem Tomaž Brejc; Slovenski impresionisti in evropsko slikarstvo, Ljubljana I9B2, pp. 65 ss.
Cf. ibid., pp. 77 ss,
4 Cf, Loviš Corinth i avtor (ur). Klaus Albrecht Schröder, Du naj-Hannover 1992. p. 213 ir. k.]. — Sliko hrani Museum der Bildenden Künste v Leipzigu.
149
kompozicijo.5 Pravzaprav gre za redukcijo, saj se je na njej precej h olj ko Corinth osredotočil na Salomo, ki se sklanja k odsekani Jokanaanovi glavi, torej na ključni motiv zadnjega prizora slavne Wjldove drame (1892). ki ga v likovni umetnosti najbolje poznamo po ilustraciji Aubreva Bcardsleya (J'AI BAISÉ TA BOUCHE i ÍOKANAAN / J AI BAÍÉÉ TA BOÜCHE, 1K93). Co-rinthova slika je temeljila na istem literarnem viru/1 vendar je bila njegova interpretacija zaradi grobega naturalizma, ki še danes učinkuje odbijajoče.' neustrezna, in tudi Sternenovo varianto je treba razumeti kol kritiko takšnega načina upodabljanja, S temen ni dosegel večje psihološke napetosti samo tako. da je bistveno zmanjšal število figur, zožil izrez in $□ lamin» glavo še bolj približal Jokanaanovi, ampak predvsem z likovnim jezikom; s skrajno slikovitostjo prelivajočih sc barvnih ploskev, ki absirahirajo prostor ter figure in poudarjajo edini ostro »zarisani« detajl, Salomine obrvi,
Na podlagi taksnega načina slikanja je bil Sternen v času nastanka Salame menda znan kot »pristaš impresionizma. Slo mu je za atmosfero brez kontur«. Domnevno Jakopičeva označba^ je zanimiva, saj jo je mogoče uporabiti tako v zvezi s »pravim« impresionizmom (ki je Slemena tacas nedvomno najbolj zanimal) kakor z raznimi slikovitimi variantami simbolizma: ne gre namreč pozabiti, da so v poznem devetnajstem siolelju kol »impresionizem« še vedno označevali sleherno ne- oziroma proti akademsko slikarstvo in da je bilo tudi »atmosfero« mogoče razumeti tako v dobesednem kakor v prenesenem pomenu »vzdušja«, lakšno prepletanje osnovnih konceptov še danes povzroča težave, s katerimi se srečujemo ob pojmu »slovenski impresionizem«, neprestano pa je prisotno uidi v delili predstavnikov te smeri, seveda tudi v Stemcnovih, v katerih sc - znova podobno ko pri Corinthu - oba koncepta že na začetku našega stoletja prepletel a še s tretjim, običajnemu pojmovanju impresionizma še bolj tujim, z ekspresionizmom.
Takšen preplet je še bolj ko v primeru Salome očiten na najbolj zanimivem od »novi h v: del, na upodobitvi De klet¡: in Smrti. Gre za hitro naslikano kompozicijo, ki pa sodi med Sternenove najboljše in v tem smislu tudi precej prekaša Salomo: očitno jc bil avtor pri delu docela osredotočen. Levo je postavil v fantazijski kostim oblečene Smrt, ki levico grabi dekle za prsi, i desnico pa sega proti njenemu mednožju; te kretnje m predmeta, ki ga Smrt morda drži v desnici, Sternen ni hotel dokončati, kljub temu pa je napeti
1 Sternciiova varianta it s ¡a ni ra na desno spodaj (Slemen). Na zadnji strani je risba violinistu in napis * Črnilom (SALOMA), ki pa je nov,
O- i bi d., komentar k n.-pr. si. 10.
1 Cf. npr Roseublumov konten i ur v: fínico Roscnblura - 11 W. Jansun: Art nf the Nutetecnth Cettíuty; Paituingand Scttlpiure, New York IVSJ, pp, s.
K Citiral jo je Jure Mikuž: t:t Slikarstvo Mateju Stemena, \\ Matej Slemen, r. k.. Moderna galerija, Ljubljana l!)7ij, p. 13, tudi ibid.. op, 4. Citat naj bi bil povzel po Jakopičevem članku, ki je bil ponatisnjen v katalogu Aibelove razstave (ef. Anton Aibe in njegova ¡ola, Narodna galerija, Ljubljana l%2, pp. S5 ss), vendar ga na navedenem mesni nisem našel,
150
sadizem celotc očiten. V smislu protiigre ga poudarja tudi hladna barvna skala, pri kateri se jc slikar - drugače ko v varianti iz Gabrove zbirke {ef. infra), ki jo je dopolnil s simbolično rdečo ozadja in rumeno dekletovega oblačila - omejil predvsem na bistveni kontrast med temnu, »črno« Smrtjo in med svetlim, »belim« dekletom.
Čeprav so takšni poudarki arhetipski in čeprav delo zveni izrazito osebno, pa je tudi na njem mogoče zaslulili odmeve raznih zgledov. To velja tako za posamezne motive - kretnjo, s katero Smrt grabi dekletovo dojko, j e Ste j nen morda povzel po Corinthovem Avtoportretu z ženo in s kozarcem sekta (1902; nahajališče ni znano), idejo za fantazijski kostim Smrti pa je še najverjetneje dobil pri lesoreznem ciklu Alfreda Kethla Auch ebt Totentttnz (1849) kakor za osnovni koncept, ki ima med njegovimi simbolističnimi najstarejši rodovnik." Nanj opozarja tudi že omenjena druga varianta, ena od risb iz Gabrove zbirke, ki jo hrani ljubljanska Modema galerija; ta kaže dekle, ki se slači pred ogledalom, v tem pa vidimo Se Smrt, ki preži nanjo. Tudi tokrat je nekaj poudarkov, predvsem grobe poteze {morda znaki spolne bolezni?), kijih lahko opazimo na dekletovem trebuhu in na njenih stegnih, precej nenavadnih, vendar delo bolj ko sadistični zaznamujejo moralistični poudarki, kakršne poznamo že iz kršeansko-humanistiene umetnosti petnajstega stoletja, ko so sorodne upodobitve opozarjale na naglavne grehe, predvsem na Liauriet in na Superbio, ter svarile preti njihovimi pogubnimi posledicami.1[J
Soroden rodovnik ima tudi Stcrncnova »sadistična« varianta, ki v osnovi izhaja iz Mrtvaškega plesu, še bolj natančno iz tipa, pri katerem so plesalci razdeljeni na posamezne pare - Smrt s po enim smrtnikom ali smrtnico, med drugimi tudi z dekletom,Ta skupina se je osamosvojila v južnonemškem slikarstvu zgodnjega šestnajstega stoletja, ko je najbolj znane variante naslikal Hans Baklung-Grien. Na njegovih slikah, npr. na tisi i iz lela 1517 (Base I, Knnstmuseum), na kateri Smrt dekle z levico grabi za lase in jo z desnico opozarja na odprt grob (kretnjo dopolnjuje napis H!E MVST DV YN), že zvenijo značilni sadistični poudarki, ki so pili do skrajnosti stopnjevali poznejši avtorji, na primer Niklaus Manuel-Deutsch in še zlasti brala Beham. Po sredi šestnajstega stoletja je motiv postal redek in končno izjemen, obudil pa ga je simbolizem. Hno zgodnejših variant, po Baldungovi sliki iz leta 1517
' Moli v S a lome in Janeza Krst nit; a je seveda še starejši, vendar je Šaloma v vlogi femme fatale. i1 kateri jo srečujemo pri Corinthu in Slemenu, predvsem po zaslugi VVildove drame zaživela šele v poznem devetnajstem stoletju.
10 Pomensko s tem tesno povezani moliv dekleta, ki sc liipa pred ogledalom, pri tem pa se ji prikazuje hudič, lahko med drugim najdemo tudi v slovenski umetnosti, na Sveti Nedelji, ki ji} je delavnica Janeza Ljubljanskega okoli lela 14(>l) misli k :d a na fasado trn-grobske cerkve,
1' Pozen primerek tega lipa znova poznamo tudi v slovenski likovni umetnost, po priljubljenem Ho Ibei novem grafičnem ciklu pnsneti Mrtvaški ples, ki ga je v svoji knjižici Tlte-atrum motih humanae leta I6S2 izdat Janez Vajkard Valvasor.
151
povzeto risbi), je na primer naredil Max Klinger.'- danes pa je nedvomno najbolj znana Munchova, ki jo je slikar - značilno - variiral v raznih tehnikah; med takšnimi izvedbami je najbolj znana grafika (suha igla) iz leta 1894.
Sternen OVa varianta Dekleta in Smrti seveda ni kopija M trne ho ve. vsebinske: pa sia si tako blizu, da se vpliv zdi možen. Munchov grafični opus je Slemen vsekakor poznal: to najbolje dokazuje še ena od risb iz Gahrove zbirke, t, i. Strastni poljub, v katerem je glavo in levico ženskega lika posnel po znameniti Várñpirki ft iz leta 1895, pri Čemer pa jc glavno figuro nekoliko nespretno dopolnil / značilno bujnim telesom in temu ustrezno predelal tudi poljub- ne na vrat, ampak na usta. Tudi ta motiv ni rešen najbolj spretno in očitno je, tla se mu je kompozicija pri (zdaj seveda na hrbet obrnjeni) moški figuri dokončno zataknila, kljub temu paje smisel spremembe jasen. »Poljub smrti« je postal »poljub življenja«, novi pomen pa jc poudarjen tudi z novim likovnim jezikom (drugače ko ploskovita Munchova je Sternenova upodobitev poudarjeno plastična) m končno še z drobnim, a značilnim detajlom -Mvmčhovi femmc fatale je pristrigel »krvave« lase. Takšna predelava kaže na sunkovit odmik od simbolistične »dekadence«, ki ga potrjujejo tudi druge risbe iz Gabrove zbirke in poznejše slike, le sicer kažejo, da jc Slemena in njegove kupce erotika (milo rečeno) Se dolgo privlačila, simbolističnih likovnih in vsebinskih formul pa v njih ni najti: prav nasprotno, vse so poudarjeno naturalistične ali vsaj realistične.
Podobno je Sternen »porušil« tudi ti ruge, sicer vedno redkejše motive zadnjih desetletij (devetnajstega stoletja, ki jih srečujemo v njegovih poznejših delih. Med tistimi iz zapuščine je v tej zvezi najprej treba omeniti skupino osnutkov za oltarno podobo sv. Jurija.1' Gre za tri skice, med katerimi je ena (morda prva, vendar si jc mogoče zamisliti tudi drugačen vrstni red) po koloritu in kompoziciji tradicionalno baročna, skoraj rokokojska, drugi dve pa sta precej bolj dramatični, predvsem zaradi konja, ki se v nenavadno drzno sirmi diagonali vzpenja nad gledalca. Iii motiv je Sternen pobral pri eni zgodnejših risb Mux a Klinget] a, v sedemdesetih ielih nastali Kunstreiterin, zanimivi personifikaciji (likovne) umetnosti; originala (Leipzig, Museum der Bildenden Künste) sicer verjetno ni poznal, gotovo pa je vide! eno od številnih reprodukcij, morda tisto v Schmidovi monografiji, ki je med Klin-gerjevimi pri nas še danes najbolj pogosta.14
Proti koncu devetnajstega stoletja je Klinger sicer postal eden vodilnih predstavnikov nemškega simbolizma, vendar so njegova zgodnejša tlela, med
Risbo poznam po reprodukciji v eni starejíjh Klingerjevíh monografij: cf_ Ferdinand Ave na ri US: Klinger ais Poet, M Lint-hen 1917, p. 22.
Da gre za p roje ki velike oltarne podobe, dokazuje predvsem domnevno prva (cf. infra i varianta, ki it je Siemen naslikal luili značilno oblikovan, polk rožno wkljuíefi okyjr V seznamu del njegovega retrospekiiviicga katalogu takim slika n¡ omenjena.
14 Max Seli tu id: Max Kit tiger. Künstler-Munogra/thien 41. Bielefeld-Leipzig: uporabljal m:::: peto indujo (Jy2íi). kt jo je predelal Julius Vogel in v kateri je risba leprodneirana na
sit 11.
152
katera sodi tudi Kunstrciicrin, še vedno nastajala v praviloma tradicionalnih akademskih okvirih, ki vanje vsaj po svoji vsebini sodita tudi Sternenova osnutka iz leta 1921. 'Iemu prvega je lahko prepoznati - gTe za Venero z ogledalom; tega nosi deček, ki bi se v končni redakciji vetjelno spremenil v putta ali v Ku p i da. Z motivom se v zahodnoevropski likovni umetnosti najprej srečamo pri beneških slikarjih zgodnjega šestnajstega stoletja, od Giambellina in Tiziana pa se vrsta prek Verooeseja, Rubensa in (predvsem) francoskih i o kukojsk i h slikarjev razteza vse do akademske umetnosti devetnajstega stoletja. Tudi v tem primeru so v nekaterih variantah, zlastih v zgodnjih, še zveneli moralistični toni, velika večina pa jih jc odkrito erotičnih; med te sodi tudi Stenic mi vii. - Tema drugega osnutka je nekoliko redkejša. Na njem vidimo skoraj golo Žensko figuro, pred katero sloji v dolgo haljo oblečen moški. ta v desnici drži predmet, ki ga je mogoče razbrati kot kladivo. Takšen atribut omogoča identifikacijo vsebine gre za legendo o Pigmalionu, ciprskem kiparju, ki jc naredil tako lep slonokoščen kip, da se je vanj zaljubil, nakar jc Venera uslišala njegove molitve in kip (ta trenutek kaže tudi Stern e nov osnutek) oživila. Zgodba je bila znova priljubljena v raznih obdobjih, Se posebej pa v akademskem slikarstvu devetnajstega stoletja, saj je odlično ilustrirala značilne težnje k čimbolj »življenjskemu« upodabljanju;1* ta vidik je - že zaradi njegovega neprestanega ukvarjanja z akti - nedvomno privlačil tudi Stcmcna.
Čeprav provokativnih simbolističnih poudarkov v obeh upodobitvah ni najti, pa je ta projekt verjetno propadel,1 & s tem pa so velike teme poznega devetnajstega Stoletja dokončno izginile iz Stcmcnovcga slikarstva. Kljuh njegovim In drugim, včasih še precej bolj odločnim poizkusom tovrstna umetnost v slovenskem malomeščanskem okolju ni mogla zaživeti - zgodba, ki se je v času nastanka obeh osnutkov že začela ponavljati oh nastopu avantgardističnih tokov moderne umetnosti.
LATE 19IJI CENTURY THEMES IN THE WORKS OF MATE J STERNEN
In the beginning of November 19% ihe Zuta Gallery of Ljubljana hosted several paintings of Stern en, among which there is a group arousing special interest: it consists ol works revealing the author s relationship wuli lale 19'" century arl and with symbolism iii particular. Probably llie oldest member of this group is the reduction of
1,1 Vsaj V opombi se je vredno Spomniti, da je ludi la motiv kontno zaiivej še v gledališču - seveda pa gre pri Pygmalionu Gcorgea Bernarda Shawa (1913) za satiro na takšno poj m ovanj e umetnosti
ltl (¡lede na vsebino sta osnutka očilao par. Takšno domnevo pol t j nje tudi enak, značilno pokončni format, ki si a ho ustreza izbranima motivoma; to da misliti, da |c bil prostor za sliki (morda eelo freski?) vnaprej določen. Venera je desno spodaj datirana (1921) in na kartonu, ki je nanj prilepljena, ludi signifana (Slemen), kar morda kaže, da sta bila osnutka predana naročniku, potem pa vrnjena avtorju. Ustreznih del v katalogu Sternenove reirospektive znova nisem našel.
153
the famous Salome ofLovis Corinth (1899); the work has to be understood as ¿1 l-miasm of the naturalism of Nemec, mostly owing Hi a far more powerful expression. Also included is The Girt ami the Death, chucterized by typical sadistic accents, which can be traced to moralist (at least in principle) motif variants of the Noiili (as exemplified in works of Hans Baldung-Grien dating from Ik caily 16 century), but arc also present in Ihe symbolist variations from the 19 centuiy, notably those of Winger or Munch. Another work ol St erne 11, the s.c. Kiss of Passion, belonging lo tbe (ia-ber collection, reflects Munch s influence: based on tbe Vampire Woman 11 of 1895, Siemens drawing has changed Muneh's kiss of death' into the 'kiss of life1. This restructuring indicates a strong deviation from the path of symbolist decadence', featured in a number of Sterne n's new' works: first, there is the group oi drafts of an altar figure of St. GeoTge, where the horse is Mill based on klinger's drawing from the lK7(Ts, the so called 'Kunstrciterin', hut the whole composition is organized in a completely traditional manner. Following this trend are also the two drafts of 1421. the Venus with Ihe Mirror and the Pygmalion, lx>th typical academic molifs with no tinges of symbolism, This is the end of tile grand themes of the late 19" century in Siernen's work and it remains obvious that despite Ins and other's (sometimes even more impulsive) attempts the Slovene pelite lwurgeoisc' suiting was not the place for !hh specific stream of art lo thrive.
154