Ozimnični primer
Včeraj sva z možem napravila črto pod ozi-mnični račun. Malo, malojeostalo. Karpoglej-te: odpravila sva otroke v drago, sicer pa brez-plačno šolo, poravnala račune za sicer nepo-draženo elektriko, nekoliko več sva zapravila za sladkor, olje, novo kurilno sezono, stano-vanje. Prihranila sva pač pri nakupu novega avtomobila, saj ga ne bova kupovala, žal pa nisva kupila pralnega stroja, ki se že pol leta ni podražil in se menda tudi še kakšno leto ne bo. Potem me je glavar družine nekoliko telečje pogledal in se spomnil:
»Kaj pa ozimnica?«
»Ah, ozimnica,« sem setudi jaz ustrašila. Na krompir, čebulo, zelje, jabolka, rdečo peso, papriko, kumarice, še pomislila nisem: »Sem čisto pozabila...«
»Vsaka poštena družina mora imeti ozimni-co,« je pribil mož ih segel v predal, kjer hra-nirr.o tisto, kar ostaja po poravnanju vseh ra-čunov. Kuverta je bila tanka, skoraj prosojna, vendar pa je še nekaj zašuštelo v notranjosti ovojnice:
»Vsaj za krompir mora biti...«
»Letos,« sem začela previdno. »Letos, piše v časopisih, je krompirja veliko, dobro je obro-dil. Morda bi ga lahko ceneje kupili pri kmetu? Zakaj nam bi vedno trgovci zaračunavali maržo, prevoz, razvojni dinar za selekcijo krompirja? Kaj pa če...«
»Saj, saj, bom skočil v bližnjo vas, ni hudič, da bi ne dobil dobrega in cenenega krompiria.«
Z žalostjo, pa tudi nekoliko upanja sem se poslovila od dveh pettisočakov, ki jih je oče previdno zganil in pospravil v notranjost de-narnice:
»Kmalu se vrnem, zakaj se bi človek malce povohai, kako trdo živijo kmetje in kako lahko se sporazumemo z njimi delavci. Zaupam v srp in kladivo na zastavi, zaupam v Ijudi in dobro letino.«
Potem sem čakala. Ura je odbila že deveto, deseto in enajsto. Tam nekje proti polnoči sem
pred vrati slišala veselo brundanje. Otroci so že spali, zato sem bliskovito odprla vrata in dala prst na usta: »Ššššš, pssst.... Otroka boš zbudil...«
»Ja?» je mož nebogljeno vprašal in se sko-raj zvrnil čez predse postavljeno polno vrečo: »Zakaj pa naj bi jih zbudil?«
»Polnoč jein kod si hodil?« sem neusmiljeno nadaljevala.
»To, Ijubica,« se je smehljal, »je pa nekoliko daljša zgcxjba. V vsakem primeru je bil krompir poceni, zastonj takorekoč, le trajalo je nekoliko dlje.«
V stanovanje sva potem dvignila vrečo krompirja in med večerjo mi je veselo pripove-doval:
»Peljem se proti, no saj veš, na vas... Hk, hk... Ob cesti mi nekdo meha, palec vzdiguje. Saj veš, da sem ustavil, ne? Kam, vprašam možaka v klobuku? V vas, je rekel, ne more čakati avtobusa, kravice ne čakajo, jih je treba pomolzti. In kam jaz? Jaz pa kar lepo po krom-pir, sem povedal naravnost. Potem sva se pe-Ijala na kmetijo. Tudi on ima krompir napro-daj... hk, hk... Ker pa sem bil tako Ijubezniv, da sem ga... hk. hk... oprosti, draga, peljal, mi bo 50 kilogramov podaril... Vidiš, ni proble-mov med delavcem in kmetom, dobri Ijudje se vedno... hk... najdejo. Vrečo sva naložila v avto, pomolzel je kravice, jaz pa sem ga pova-bil na... hk... hk, hk, kozarček...«
Sumila sem močno, da je bilo kar več ko-zarčkov, nemara celo litrov, pa vendar vesela, da bo vsaj še nekaj denarja ostalo:
»Pa denar?« sem sprožila dlan.
»Denar?« se ie Ijubi mož ves začuden za-strmel vame: »Stiri litre sva ga udušila, po 2.000 dinarjev steklenica...«
Nekoliko se je zamislil, pogledal v strop, žlica mu je padla v krožnik, ko je modro dejal: »Ja, krompir imamo, denarja...hk... pa tudi nimamo več...«
Bogomir Šefic