1
25. NOVEMBER 1991 / št. 18    cena 35 SLT

Uvodnik
4 Intervju: dr. Janez Drnovšek
7 TVmedoblastjo in histerijo
10 Istra-meja nadzora
12  Hrvaške
- domoljubne pesmi
13  Bosna-tam daleč, daleč... Novi
študentski parlament
PrenovaFSPN
Detektivke
Film
Godba
Art
Literatura
Nagradna križanka
Hamfri
PRED(PRAZNIČNO) ČIŠČENJE
Včasih smo praznik iz jajca nastale države zaznamovali s častnimi salvami. Topovsko streljanje pa je v pokopani in raztelešeni »naši širši domovini« že davno izgubilo častni priz-vok. Junaki niso več tisti, ki branijo druge pred sabo, ampak oni, ki napadajo.
In čistijo (kako ciničen izraz za klanje!). Dvakratni SS-ovci Vukovar, memorandumski k(r)o jači zvezno vlado, hrvaški nebogljenčki medije in največji (to je najmanjši) med njimi hrvaške politične vrhove. Krinke so že davno padle, a maskerji še kar vztrajajo. In nič ne kaže, da bi kmalu odnehali. Novodobni Ahasverji pa brez krivde krivi še naprej bežijo v življenje, iz »lepe njihove«, kjer se je smrt utrudila že skoraj do smrti.
Stara gospa Evropa še vedno ostaja (ne)dosledno zvesta sama sebi. Predebeli beneški trgovec s smrtjo vztrajno in potuhnjeno računa, nizozemski srbski zet je zapreden v temoto nik-daršnjega spoznanja, britanski lord iz dneva v dan potrjuje kandidaturo za muzej voščenih lutk Madamme Tussaud, nemška kreatura s štrlečimi uhlji sicer dobro sliši, a kaj, ko se pogovarja z gluhonemimi. Skratka, pestra druščina političnih impotentnežev, ki ob svoji vzdržnosti za vsak primer nosijo še preservativ v žepu.
V Sloveniji pa se nadaljuje diktatura bradatih. Pe(te)rle ali Bav(bav)čar, to je zdaj vprašanje! Demos doživlja usodo Jugos-lavije. Navček že poje. Pogrebci so na svojih mestih. Zadušnica je pripravljena. Sedmina bo zanimiva.
Pirnatu niti zapeljiva Sigrid ne more več pomagati. Njenega črnega mucka je namreč Dim učinkovito pregnal. Rožnati, okrepljeni s političnim »prostim strelcem« Janezom Drnovškom, se torej ponovno vračajo. Pink Panterji so še enkrat premagali Tome. Kdaj se bodo streznili Jerryji? Pa saj je vse skupaj samo risanka. Ali pa tudi ne... Jest 'mam tega dost'! Tudi vi?
Simon Bizjak
TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. ^ Tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. ^Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel.: (061)319-496; telefax: (061)319-448. Vuredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. ^ V.d. glavnega urednika: Samo Amon. ^ V.d. odgovor-negaurednika: SimonBizjak. ^ Lektorica: Julija KlanČišar. ^Cena: 35SLT. ^ Publikacija jeobdavčena po 10. alineji 1. točke ter številke8 Zakona o začasnihukrepiho davku od prometa proizvodov instoritev (Uradni list SFRJ, št. 4/91). <* Naslednja številka izide 9.decembra 1991.
V uredništvu Tribune ali pri Tribuniniih kolporterjih na fakultetah lahko študentje z indeksom kupijo Tribuno po ceni 15 SLT.
Spoštovani gospod glav-ni urednik!_____________
V zadnji številki Tribune sem v rubriki ptt... ptt... zasledil pismo, ki so ga podpisali delavci Študentskega centra v Ljubljani. Zaradi objektivnosti in zaradi predstavitve resničnih podatkov lahko povem, da je bila sedanja direktorica Študentskega centra v Ljubljani, gospa Ksenija Preželj, izbrana na to dolžnost med osmimi kandidati in to po razpisnern postopku, ki ga je v skladu s takratno zakonodajo vodila razpisna komisija. Gospa Ksenija Preželj je pred-ložila k svoji vlogi vsa zahtevana potrdila, ki vključuje tudi dokazilo o ustrezni visokošolski izobrazbi. Gospa Prežljeva je po ugotovitvi razpisne komisije, da so iz-polnjeni vsi razpisani pogoji, bila izbrana v zadnji krog presoje, na kateri so na tako imenovani javni tribuni sodelovali tudi študentje iz Študentskega centra. Pro-gram, ki ga je gospa Prežljeva predložila, je bil skladen s programom Začasnega organa upravljanja in po tem programu še danes poteka sanacija Študentskega centra v Ljubljani, kar je seveda proces in ne dogodek.
, Gospa Ksenija Preželj, direktorica Študentskega centra v Ljubljani, je diplomirana pedagoginja in je predvsem zelo operativna in tudi zelo socialna oseba.
Niko Žibret,
predsednik Sveta Študentskega centra v Ljubljani
OBČINSTVU,   KI   GA NI   BILO
»Spoštovane in drage študentke, študentje, cenjeni gostje, dragi kolega rek-tor Šolc,
v sosednji Hrvaški divja nasilje, kakršnega se spominjamo samo starejši, ko je pred desetletji nek drug demagog uspel znoreti drug narod, na drugem koncu Evrope, ki je prihrumel nad nas in so nas pobijali in smo se pobijali.
Mlajši rodovi po Evropi česa podobnega niste doživeli in vas je še toliko bolj presunilo.
Na Hrvaškem rušijo domovanja, gospodarstvo, kulturno dediščino in ubijajo.
Zal se tudi Univerza, valilnica narodove prihodnosti, ni mogla izogniti posledicam.
Z veseljem smo zato dali nekajdnevno zatočišče mladim pevcem z Univerze Jurja Štrosmajerja v Osijeku, ki so se pri nas pripravljali zagostovanje po sosednjih državah.
Želim jim uspeha, danes in v prihodnjih dneh. Želim, da bi predramili ušesa tistih, ki še ne slišijo.
In predvsem jim želim skorajšnjega miru!
Da bi lahko zapeli v obnovljenem Osijeku.«
Teh nekaj besed je bilo namenjenih občinstvu dobrodelnega koncerta, ki so ga
__________ptt... ptt...__________
6. novembra pripravili Studentska or-ganizacija, Univerza in Slovenska filhar-monija.
Nastopal je Akademski pjevački zbor Sveučilišta v Osijeku.
Omenjeni zbor se je v Sloveniji nekaj dni pripravljal na turnejo po Evropi, tukaj je bil gost Univerze v Ljubljani, katero so finančno podprli Študentska organizacija Univerze, hotel Jelovica Bled in podjetje Belinka.
Niti sloves zbora, ki je pod vodstvom mag. Josipa Jerkoviča nastopal doslej po Hrvaški, Italiji in v Vatikanu ter prejel več priznanj, niti solidarnost z napadenimi sosedi nista uspela privabiti v dvorano poslušalcev. Bilo nas je manj kot nas-topajočih! Dirigent in pevci so se zadržali »profesionalno«, izpeljali so ves program, z dodatkom kot se spodobi.
Mabštevilni poslušalci smo - čeprav v zadregi - dožh/eli prijeten večer. Tudi takšnih prijetnih presenečenj so oropani someščani, ki jim je malo mar, kaj se dogaja na Balkanu.
Boris Sket
POTENCIALNI ARESTANTI
Glede na predlagani predlog 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije, ki bo definiral verbalni delikt »Sramotitve Republike Slovenije«, bi slovenski plebs rad opozoril na naslednje:
Če vas bo na označenem cestnem prehodu zgazila Atfa 750, v kateri bosta
sedela g. Janša in g. Bavčar ali pa g.....in
boste imeli to »srečo«, da vam av-tomobilske gume ali pa nizko spuščen menjalnik limuzine ne »sploščati« vaše grešne glave, nikar ne preklinjati voznika in potnika - npr.: »Kreten (!), kaj ne vidiš zebre?« ali pa: »Jebem ti ma...«, ker boste s tem verbalnim deliktom kot prometni invalid na osnovi člena 171 končali v »kehi« za leto dni. In če vam nič hudega slutečemu pade strešnik stavbe IS RS na glavo in da se boste od posledice udarca »cigle« obesili še nazastavo RS, nato pa zgubili zavest in »faro« strgali z »gnezda«, obstaja realna nevarnost, da ste s padcem v nezavest storili prekršek na osnovi člena 171, ker ste sramotili zastavo. Sploh pa boste v riti, če se boste po parih sekundah zbudili iz kome in rekli: »Pizd... vam mater-na, kdo me je udaril?« in si nehote obrisali še krvavi nos z zastavo. Ali pa, da se v vas zaradi nepazljivosti zaleti na ulici g. Peterle in vam z levo ramo razsuje oba sekalca. Seveda, če mu prekolnete sina božjega in polovico svetnikov ali pa če ga usekate nazaj, kršite člen 171. Tako da je najbolje, da ga prosite, da dejanje ponovi še z desno ramo in vam sesuje še oba podočnika. In lahko ste samo veseli, ker ste jo tako »dobro« odnesli, kajti delikt, ki bi ga storili s tem, da udarec vrnete ali pa da g. Peterleta preklinjate, bi bil »vreden« leto dni »aresta« ali pa »enormne« denarne kazni. Seveda pa je jasno, da
1_____________
boste šli v arest, kajti vladna gospodarska politika vam je že itak sesula standard, banke so vam zarubile devize, pa še višek ste v podjetju (Če pa višek še niste, pa boste!).
Franc Juh, Divača
CAR LES EXTREME SE TOUCHET ALI SKRAJNOSTI SE DOTIKAJO_____________
Da se klin s klinom zbija, to je, blago rečeno, tipična balkanska mentaliteta, katera poleg ostalih kompleksnih dejav-nikov (zgodovinske travme) tudi botruje današnjim vojnim razmeram v sosednji republiki.
Zmago Jelinčič očitno pozablja, da so ravno zahteve po spreminjanju meja eden poglavitnih vzrokov vojne morije na Hrvaškem. Njegove aspiracije in preten-zije do Istre so lahko samo voda na mlin velikosrbskim interesom delitve Hrvaške. Skratka, Jelinčič razmišlja na podoben način kot Šešelj...
To, kar najbolj ogroža suverenost Republike Slovenije je bližajoči se gospodarski kolaps, kar se tiče aktualnih razmer v ex YU, je v interesu Slovenije, da na diplomatski ravni aktivno, po zgledu EU diplomacije, posreduje pri zaustavitvi in razširitvi vojne.
Netolerantnost do manjšin in tujcev z morebitnimi teksaškorevolveraškimi ekscesi bi škodili mednarodnemu ugledu in priz.nanju Republike Slovenije.
P. Scriptum: Da ne bo apriornih sumničenj: leta 89 sem zbiral podpise za majniško deklaracijo, približno tri (eta prej pa podpise za ukinitev verbalnega delik-ta...
Brane Koncilja, Straža
Spoštovani!_____________
Poznam mlado damico, ki je v zadnjem letu (kot vse slovenske mlade damice pač) doživela toliko bedastih življenskih izkušenj, kot jih jaz nisem uspel doživeti v vseh letih pred tem. No in ta mlada damica (kot nekatere druge mlade damice) bere Kafko in Rushdieja in Tribuno. No in ko bere Tribuno, se glasno krohota. Posebej ko bere kakega Jelinčiča. Ko letijo okoli čifurji in cigani. Ker je tako odštekan. Kot je odštekan Kramberger. Pa Dali. Pa sim-patični mladi mož, ki se tudi piše Jelinčič. Ker je pač Jelinčičev sin. Sošolec mlade damice o kateri gre beseda. Sošolec z Bežigrajske. Koliko smisla za humor je pri teh mladih damicah, ki so preživele poletje ob tiščanju glav v bunkarčke. In ki vsak večer pretresene buljijo v direkten televizijski prenos srbskega znašanja nad Hrvati. No in ]e pa tudi ena sitna stvar s tolj mlado damico. Spšolko mladec Jelinčiča. Ima fanta. Že leto in pol. patičnega mladega črnega skravžlan« vražjega goslača. Iz Beograda. Ki že
I
leta drgne gajge v Ljubljani. In ki bere Kafko. Pa Rushdieja. In ki si že nekaj mesecev ne upa domov. Da ga ne bi poslali v Dubrovnik. Kot so njegovega naj-boljšega prijatelja. In čigar mama ne dobiva poslanih pisem. In ki je ne more poklicati po telefonu. In ki je čisto prestrašena, ker ne ve, kaj se dogaja z njenim edinim otrokom. S fantom sošolke simpatičnega mladega Jelinčiča. No in je pa tudi sitno, da tale stari Jelinčič včasih leta z brzostrelko v roki po televizijskem zaslonu in iščecigane. In ki pravi, da bi bilo treba Marojeviča ustreliti. No in tale mlada damica je moja hči. Oh ja. Jože, tudi to je Slovenija.
Marko Batista, Ljubljana
Nekaj  pripombic. . .______
Dovolil si bom nekaj pripomb na pisanje ga. Neve Miklavčič Predan v letošnji 17. šlevilki Tribune, z naslovom Refrospektiva slovenske prihodnosti.
Skušal se bom držati vrstnega reda. - Vse premalo se zavedamo, da Evropi in Zahodu, s tem pa tudi Vzhodu, posred-noali neposredno vladajo pokvarjeni pros-tozidarji, ostali, ki pa to niso, pa so nesposobni politiki ali upokojenci, ki nimajo pojma o svojem delu in nalogah, razen svetlih izjem, kakor je g. Genscher, ki pa so seveda v manjšini. Tako seveda tovrstni pokvarjenci (razen zaslepljenih) vidijo svoje interese in se pred 25. julijem letos niso pogovarjali s Sbvenijo na enakopravni ravni. Tako se o problemih naši politiki niso mogli pogovoriti nitiz YU niti z Evropo, kerse nobeden izmed omenjenih ni želel resno pogovaijati. ¦ Tako je prišlo do vojne, kjer so padali rekruti - v kateri vojni pa niso??? Sicer pa so za to odgovorni oficirji, ki so te rekrute postavili na nevarna območja! Vprašanje je, kdo je prvi streljal! Tudi če so naši, je bito to upravičeno, če seveda pojmujemo ubijanje iz kakršnegakoli razloga za upravičeno. Da boste to lažje razumeli, bom   navedel   lep   šolski   primer: predstavljajte si, da se usedete v delovni stroj na gosenicah in divjate po asfaltiranih ulicah, pri tem^pa gosenice vašega stroja ruvajo asfalt. Če se na vaši poti pojavi še kakšno osebno vozilo, ga boste elegantno zmečkali, odbili vogal hiše, zorali nekaj rodovitnih polj s pridelki, grozili s smrtjo in masakrom vsevprek. Razen tega bi zav-zeli meje, skušali vdreti v skupščino ali pa »oboroženi iz občine ugrabili pogajalce... Policija bi vas pozivala k prenehanju teh dejanj, vas pa bi to en drek brigalo. Nato bivam policija postavila barikade in vi bi jih nasilno predrli. In potem bi tudi na vas kot civilno osebno streljali policaji prvi, pa četudi vi ne bi ubili še nikogar. Legitimnost JLA? Slovenske oblasti so litimnost praktično odvzele s sklepom, daseslovenski naborniki ne pošiljajo več vJLA in to že precej časa pred vojno.
_____________ptt... ptt...___________
- Če primerjate ves arzenal JA z vsem arzenalom TO, se bo resda izkazalo, da ima TO manj potencialov, a so primemi, saj je tudi bivša YU veliko večja od Slovenije. Brez skrbi, Slovenija je bila med nedavno vojno dobro obrožena. Ni imela tankov in težkega orožja, ki v glavnem služi za napadanje in ki se je v našem okolju izkazalo kot neuporabno in zelo ranljivo. Ne znam si predstavljati, kako lahko gre težko orožje v koncept vašega mirovniškega razmišljanja. In če gledamo z vašimi očmi, kako to, da so se v vsej svetovni zgodovini šibkejši narodi s šibkejšo oborožitvijo upirali močnim agresorjem? In gtej ga zlomka, precej šibko oborožnih je premagalo močnejše. Res, zelo čudno, nelogično in nepravično do agresorja...
- Ali je bila uporaba vojaške sile tudi s strani federacije demokratično dogovor-jena??? Ne, prostozidar Markovič je tako določil potem, ko je dobil zeleno luč iz Evrope. Lahko pa s tega vašega gledišča pogledamo še nekaj atributov: med drugim ni bilo demokratično dogovorjeno in Ijudstvo s plebiscitom ni dalo slovenski oblasti     pooblastil     za     vodenje gospodarstva, izvajanje mednarodnih dogovorov, delo naše vlade, dihanje zraka v Sloveniji, izdajanje nove valute, prodajo živil, življenje Ijudi, vaše in moje pisanje, opravljanje potrebe na stranišču...
- Ali lahko iz števila mrtvih in ranjenih v Iraku in drugje tudi sklepamo, da je imel okupator pooblastila le za omejeno uporabo orožja? Ali enako menite v primeru Hrvaške???
-  Ker vam gre vzdevek »srbo-četniški teroristi«, okupator itd. očitno zelo na živce, bi lahko bralcem navedli kot alter-nativo kakšno bolj Ijubkovalno ime oz. naziv.
- Strinjam se z vami, daje bila morebitna tiskovna cenzura v tem času nepotrebna in pravasvinjarija, karjesevedaspeteden izmed mnogih ostankov donedavne komunistične prevlade v naši družbi in posledica še vedno izredno močne prisot-
H______________
nosti starih struktur in Ijudi v demokratični družbi.
V zakup pa moramo vzeti, da se v vsaki vojni, predvsem v kritičnih fazah, prikrivajo podatki z bojišča.
-  Res je, da so vsa mirovniška gibanja pozitivna, tako ne bi šlo oporekati tudi prihodu okupatorjevih mam v Slovenijo.
A te psevdomirovnice se pokažejo v čisto drugačni luči, ko zahtevajo vrnitev svojih sinov in v isti sapi dekret za napotitev profesionalnih vojakov v Slovnijo in vsesplošni masaker Slovenije (»da si bomo zapomnili«)... Da, te mame so res izredno pravične in mirovniške...
-  Minister Janša ima res vsake toliko časa izbruh militantnih idej, a menim, da mu ni primerno očitati upor proti JA in izpostavljanje slovenskih življenj    in premoženja. Če tako menite, zakaj na primer ne predlagate postavitve posebnih »tankocest« in stez za oklepna vojaška vozila? Da pa bi se lažje prevažali po Sloveniji, bi lahko tudi podrli nekaj naselij in zgradili garaže za tanke v skupščini, da ubogi topovi in tanki ne bi rjaveli, medtem ko bi oficirji JA razpravljali, koliko denarja bodo pustili Slovencem za evtanazijske tablete.
- V Evropi res že dalj časa ni v navadi, da bi državno samostojnost potrjevali s krvjo, a če je treba, je pač treba. Popol-noma jasno je, kdo je bil za dogovor in kdo za silo. Če pa bi na silo JA odgovorili z mirom, bi bili na istem kot Vojvodina, Kosovo, BiH. Se pravi pod tujo okupacijo in vladavino.
- Ali ste lahko preciznejši in navedete za bralce s čim ali kako je slovenska desnica okradla hrvaške katoliške brate za 1.2 mrd USD.
-  Ves čas govorite o bratomorni vojni. Sprašujem vas: »Kakšnega brata imate raje? Ali takšnega, ki vam venomer krade denar in premoženje, vas psuje, živi na vaš račun, ki vam določa, kaj smete in kaj ne, ki vam onemogočavaš razvoj in napredek, ki vam grozi s smrtjo in masakrom, vas blati v tujini, se laže in ne drži obljub... ali takšnega brata, s katerim lahko konstruk-tivno sodelujete, na katerega se lahko zanesete in ki vam pusti proste roke pri odločanju o vašem delu in načinu življen-ja?
MihaMunda
Med prejetimi  pravilnimi rešitvami   17.   nagzadne krlžanke   so bili   izžrebanl:____
1. Vlatko KONIČ, Slovenčeva 76,61000 Ljubljana;
2.  Tanja ŽOGAN, Grobelno 52, 63231 Grobelno;
3.  Jože FALOLIT, Javorjev drevored 3, 61000 Ljubljana.
Čestitamo!
Knjižno nagrado založbe EMONICA pošljemo po pošti!
m
intervju
Dr. Janez Drnovšek:
KUCANNI
MOJ POLITIČNI
NASPROTNIK«
edijski vzpon dr. Janeza DrnovŠka se je začel pred večkot dvema letoma, kojepostalpredsed-nik umctne tvorbe, imenovane Jugoslavija, ki danes »krčevito brca-v zadnjih izdihljajih«. Kasneje pa je »balkanski Kennedy«, kot so ga popularno imenovali Beograjčani, z zagovarjanjem dostojanstvene, razumne in mirovniške politike pridobil mtioge pozitivne poiitične točkc tako pri nas kot v svetu. In čeprav je danes naj-populamejši slovenski politik, se še vedno ni odločil, katcri stranki bo dahnil usodni »da«.
TRIBUNA: Mnoge stranke vas vabijo v svoje vrste, zdi pa se, da se še vedno niste odločili?
DRNOVŠEK: Se vedno sem neodvisen in samostojen ter za zdaj poskušam to čim dlje tudi ostati. Sicer pa novega volilnega zakona še nimamo, tako da še ni jasno, ali bo na ta način sploh še mogoče delovati. V stranki bi verjetno sodeloval le v primeru, če bi bila to povezava ali dogovor s kakšno drugo stranko ali pa kar koalicija.
TRIBUNA: Kakšno politično barvo bo imela vaša bodoča stranka - levo, desno ali center?
DRNOVŠEK: Problem je predvsem v tem, da še vedno ni čisto definirano, kam kdo sploh spada. Stranke se zelo rade proglasijo za leve ali desne, vendar pa vsebinske razlike v programih še niso čisto jasne. Zelel bi, da bi bilo iz mojega programa razvidno, kateri opciji sem najbližji. Najverjetneje bo to nekakšen levi center, vendar pa tudi to možnost za zdaj še jemljem z rezervo.
TRIBUNA: Ali obstaja možnost, da bi na prihodnjih volit-vah kandidirali za predsednika Slovenije?
DRNOVŠEK: Ta možnost seveda obstaja, nisem pa se še dokončno odločil, kaj bom storil. Verjetno bi bilo celo lažje kandidirali za to mesto, kot pa za kaj drugega.
TRIBUNA: Zadnje čase je bilo tudi precej govora o tem, da bizaradiodličnihpoznanstevv tujini terznanja tujih jezikov zamenjali zunanjega ministra Dimitrija Rupla?
DRNOVŠEK: To funkcijo so mi v zadnjih mesecih že večkrat ponujali, vendar sem jo odklonil. Medtem pa mi je nasprotna stran predlagala, naj zamenjam pred-sednika vlade Lojzeta Peterleta. Očitno je, da vsaka stran hoče, da zamenjam njihovega nasprotnika. Ven-dar pa za zdaj iz te moke ne bo kruha.
TRIBUNA: Mogoče nameravate sodelovati kot minister v
novi vladi?
DRNOVŠEK: Ne, tudi kot minister v vladi ne nameravam sodelovati. Ta odločitev je predvsem povezana z mojo željo, da bi bil čim bolj samostojen in neodvisen. Tako da bi se zelo težko vklopil v program nekoga drugega - vlade ali stranke.
TRIBUNA: Verjetno mislite, da boste kot samostojen politik imeli večje možnosti za uspešno delovanje v negotovih političnih vodah...
DRNOVŠEK: Nisem stoodstotno prepričan v to, kajti velikokrat je posamezniku težje delovati, kot če za njim stoji večja in močnejša stranka, ki ga lahko zaščiti. Običajno se nasprotniki tudi z večjim veseljem »spravijo« na posameznika kot pa na močno in vplivno stranko. Po drugi strani pa je danes v Sloveniji zelo težko izbrati pravo stranko, saj imamo ob tem, da se prepirajo med sabo, v posamezni stranki veliko število frakcij - od skrajno leve do desne. Zato pričakujem, da se bo šele v nekaj prihodnjih mesecih izkristaliziralo, kakšne orientacije bodo stranke prevzele.
TRIBUNA: Veliko se govori tudi o tem, da sta s predsed-nikom Kučanom v napetih, tekmovalni odnosih?
DRNOVŠEK: To so vendarle samo govorice. Kar se mene tiče, se trudim, da ne bi bila v tekmovalnih od-nosih, in moram poudariti, da predsednik Slovenije
I
intervju
1
Milan Kučan ni moj politični nasprotnik. Velikokrat se mi zdi, da takšno vzdušje ustvarjajo drugi, ki so v njegovi ali moji okolici. Sam se takšnim stvarem odločno izogibam in skušam imeti korektne odnose z vsemi vodilnimi možmi slovenske politike.
TRIBUNA: Veliko hodite tudi v Haag na mirovna pogajanja. Ali se vam ne zdi, da mirovne pogodbe ne prinašajo efekta in ali ne bi morala ES sprejeti radikalnejse sankcije proti agresorjem -JLA in Srbiji, ki vodijo neko svojo politiko?
DRNOVŠEK: Menim, da ES z uk-repi, ki jih je sprejela pred kratkim, zamuja najmanj mesec dni. Kajti očitno je, da se je po napovedih teh ukrepov srbsko stališče malce zmehčalo. Tudi štiričlansko »srbsko« predsedstvo je zahtevalo prihod tujih mirovnih čet, kar so še pred kratkim ob-sojali kot veleizdajo. Menim, da se že zavedajo ekonomskih sankcij, ki jih lahko sprejme ES. Srbsko gospodarstvo je že zdaj na zelo trhlih nogah in tega ne bi vzdržalo. Očitno jih mineva volja za vojno, saj imajo že zdaj precej problemov z mobiliziran-jem rezervistov, pa tudi na bojiščih jim zadnje čase slabše kaže. Zato pričakujem, da bodo kmalu pristali na politično razrešitev krize.
TRIBUNA: Ali komunicirate z os-talimi člani predsedstva in kaj menite o tragikomični vlogi predsednika Mesiča, ki je predsednik tuje države? DRNOVŠEK: Kar se tiče drugih članov predsedstva, so komunikacije z njim problematične že zaradi tehničnih stvari. Občasno imam telefonske pogovore s Tupurkovskim in Bogičevičem, pred nekaj dnevi pa sem se pogovarjal tudi z Mesičem. Kar se tiče Stipeta Mesiča, je bila njegova vloga ves čas nekoliko paradoksal-na. Že pred njegovo izvolitvio nisem bil prepričan, da bo vse skupaj dobro funkcioniralo. Med-tem pa on na takšne obtožbe odgovarja, da lahko kot predsednik vsaj s formalne  plati  oponira
»vzhodnemu« delu predsedstva, ki bi si drugače prilastil to pozicijo. Po drugi strani pa je zaradi teh dogod-kov v svetu vladala precejšnja zmeda. Hrvaška je bila v vojni s federacijo, medtem pa je bil pred-sednik predsedstva Hrvat, prav tako pa tudi predsednik vlade Ante Markovič. To je dolgo časa begalo zahodno- evropsko in svetovno diplomacijo. Zato menim, da bi se problemi precej hitreje rešili, če bi bila situacija malce bolj jasna. TRIBUNA: Če bi bili vi v podobni situaciji, vloge predsednika verjetno ne bi sprejeli ?
DRNOVŠEK: V takšni situaciji vsekakor ne. Že pred izvolitvijo Mesiča so mi ponudili njegovo mesto, vendar sem ga odklonil, kajti že tako sem imel dovolj problemov s sodelovanjem v predsedstvu, ko
se je Slovenija osamosvojila. V Beogradu sem vztrajal predvsem zato, da bi se celoten proces osamosvojitve izpeljal na miren način in s čim manj pretresi.
TRIBUNA: Srbiji grozi v bližnji prihodnosti gospodarska katastrofa, poleg tega pa bo najverjetneje kmalu prišlo do zamenjave na oblasti, saj je opozicija vedno močnejša...
DRNOVŠEK: Mislim, da ima Slobodan Miloševič še vedno precej močne pozicije v Srbiji, da je spreten politik in da se zna obdržati na oblasti. To je zdaj tudi dokazal, tako da ga ne bi kar tako odpisal. Kar se tiče drugih srbskih politikov, pa je jasno, da je tudi opozicija v veliki meri sprejela nacionalistično ideologijo. Zato bo v takih raz-
merah komerkoli težko nastopiti z drugačnimi stališči, ker bi ga razglasili za narodnega izdajalca. Na takšen način vladajoče nacionalistične oblasti najlažje opravijo z opozicijo. Zdi se, da je to predvsem problem neke nacionalne opozicije v takšnih emocionalnih časih.
TRIBUNA: Glede na to, da ste dolgo časa delali v predsedstvu, ste verjetno dobro spoznali politike, kot so Miloševič, Jovič, Adžič, Brovet? DRNOVŠEK: Precej dobro sem jih spoznal. Seveda so med njimi raz-like, vendar jih nikakor ne gre pod-cenjevati. Mislim, da so dokaj spret-ni, izkušeni politiki in da se v vsaki krizni situaciji dobro znajdejo. TRIBUNA: Mogoče bi posebej opredelili svoj odnos do admirala Staneta Broveta...
DRNOVŠEK: MaJce težje, kajti z njim sem bolj malo komuniciral izven formalnih stikov. Na vseh sejah predsedstva je Brovet nastopal zelo for-malno v skladu s tistimi stališči, ki jih je zapisal Sekretariat za ljudsko obrambo. Zelo težko je bilo pri njem zaznati kakšno barvo, takšno ali drugačno. Moram pa poudariti, da je bil meseca julija in avgusta Brovet dokaj konstruk-tiven pri razreševanju problemov v zvezi z vračanjem slovenskih vojakov iz JA. Po sprejetju sporazuma o umiku vojske iz Slovenije je bilo veliko praktičnih problemov, pri katerih mi je Brovet pomagal. StarŠi so me velikokrat spraševali, kje so njihovi fantje, tako da je v teh primerih Brovet mnogokrat uspešno pos-redoval.
TRIBUNA: Z admiralom Brovetom ste najverjetneje komunicirali v srbsko-hrvaškem jeziku, saj slovensko menda ne govori več?
DRNOVŠEK: Ne, ne, govorila sva v slovenskem jeziku. In ne glede na to, kaj govorijo o njem, moram priz-nati, da mi je pred meseci pri osamosvojitvenih problemih Slovenije velikokrat pomagal.
intervju

TRIBUNA: Nedavno »izdajstvo« Crnogorca Bulatoviča v Haagujeprecej razburkalo srbske uradne kroge. Žatoje pozicija Crnegore zdaj toliko bolj nejas-na, kajne?
DRNOVŠEK: V Črni gori sta bili vedno prisotni dve smeri: ena bolj srbsko usmerjena, druga pa za bolj jasno razlikovanje in samostojnot Črne gore. Zdi se mi, da ta druga opcija spet prihaja do izraza in da je Črnogorcem postalo jasno, da bi bilo lahko nadaljnje bratstvo s Srbi neprijetno. Dokler je bila Srbija močnejši partner v jugoslovanskih sporih, imela iniciativo in obvladala formalne institucije federacije, je bilo kar udobno biti njen zaveznik. Zdaj, ko je ES napovedala ekonomske sankcijeproti Srbiji in njenemu zavezniku Crni gori, pa so se stvari precej spremenile.
TRIBUNA: Specifično pozicijo imata tudi BiH in Makedonija, ki sta doslej igrala na karto nekakšne sredinske politike?
DRNOVŠEK: Ti dve republiki sta bili ves čas razdvojeni. Nista želeli biti v srbskem taboru, po drugi strani pa sta najbolj potrebovali Jugoslavijo, da ohranita svoj status, kajti vsaka druga varianta je za njiju veliko bolj tvegana. Zato je zanju predlog ES o ohlapni zvezi republik najboljša možna varianta in mislim, da svoje perspektive gradita na tem predlogu.
TRIBUNA: Mnogi menijo, da je hrvaški predsednik Tudman s preveč
mirovniško, gandijevsko politiko škodoval Hrvaški.
DRNOVŠEK: Delno je to res, kajti Hrvaška bi se nekaterim stvarem lahko izognila. V začetku so premalo pozornosti posvečali vprašanju srbske manjšine, z veliko simboličnimi gestami so po nepotrebnem provocirali Srbe ali pa jim nudili izgovor za uporniške ak-cije. Srbsko problematiko so tudi podcenjevali, in ko se je kasneje vse skupaj še bolj zapletlo, je bilo val nezadovoljstva težko zaustaviti. Srbska nacionalna politika je takšno stanje seveda izkoristila in probleme spodbujala. Menim, da bi morali hrvaški politiki srbsko manjŠino že na začetku pridobiti na svojo stran in potem problemov ne bi bilo. Tudman jim zdaj hoče dati celo avtonomijo, vendar je za to že prepozno. Problem tako HrvaŠke kot Srbije je predvsem mešanje politike in vojne ter neopredelitev za eno ali drugo. Že od začetka sem jim svetoval internacionalizacijo krize in da naj skušajo »potegniti« Evropo in ZDA v razrešitev problema. Seveda pa bi se potem tudi Hrvatje morali držati dogovora o premirju, kajti Evropej-ci že nekaj časa razmišljajo, če ni krivda na obeh straneh. TRIBUNA: Evropa 92 je mogoče malce preveČ ambiciozen cilj mlade slovenske driave. Kdaj bomo Slovenci lahko rekli, da smo Evropa in ne Balkan?
DRNOVŠEK: Trenutno se nahajamo v zelo čudni situaciji. Ev-ropa nas ne sprejema predvsem zato, ker smo tudi mi vključeni v sankcije ES. Vendar pa je treba poudariti, da je precej pozitivnega razpoloženja do osamosvojitve Slovenije. Imel sem precej pogovorov z vodilnimi evropskimi politiki, ki so mi dejali, da računajo na to, da bodo Slovenijo kmalu sprejeli v Evropsko skupnost. Ven-dar pa je za zdaj ES zainteresirana za razresitev jugoslovanske krize v celoti. Zato nam včasih kar direktno rečejo, da bi nas morala zanimati tudi rešitev hrvaške krize in ne samo priznanje Slovenije. Zato sem se ves čas »boril« za to, da bi v tej osamosvojitveni fazi vzpostavili nekakšen partnerski odnos z Ev-
ropo in imeli razumevanje za stvari, ki jih oni želijo. Tako bi tudi oni lažje razumeli naše probleme. TRIBUNA: Gospodarstvo je precej boleča točka Slovenije, vendar pa je na žalost to eden od kriterijev za vstop v Evropo...
DRNOVŠEK: Menim, da bo prišlo do precejšnjih socialnih in gospodarskih problemov v nas-lednjem letu. Jugoslovansko tržišče je izgubljeno in mislim, da nekatere gospodarske panoge, ki so bile zelo povezane, vezi ne bi smele prekiniti. V svetu vlada danes velika konkurenca, zato je nove trge težko poiskati. Slovenija bi morala predvsem z vsemi sredstvi vzpos-taviti novo državo, iskati nove trge, prestrukturirati gospodarstvo, zamenjati sistem lastninskih od-nosov... Vendar pa bi takšen proces zahteval maksimalno angažiranje v ekonomski politiki, kar bo seveda v sedanji situaciji malce težje. TRIBUNA: Zadnje ca.se je precej popularno »pljuvati« po obrambnem ministrstvu Janeza Janše, ki ima tnenda precej bohoten aparat tajnih služb. Ali se mogoče bojite, da vamprisluškujejo? DRNOVŠEK: Upam, da ne, kajti takšna vrsta demokracije bi bila res skrajnost. To bi bil resen problem in porodila bi se vrsta vprašanj glede tega, kaj je Slovenija sploh dobila z demokracijo in drugimi spremem-bami.
TRIBUNA: Ali je aparat tajnih služb in prisluskovanj sploh poteben? DRNOVŠEK: Če vam povem po pravici, sploh ne vem, kako razširjen je ta aparat, zato bi težko presodil, ali je poteben ali ne. Ven-dar pa Slovenija ne bo velika vojaška sila in tudi uveljavila se ne bo s klasičnimi vojaško-obveščeval-nimi sredstvi. Eksistenca Slovenije bo odvisna predvsem od njenih ekonomskih dejavnikov in od tega, če se bo uspela vključiti v evropske civilizacijske trende. Seveda pa je tu ključnega pomena varstvo človekovih pravic, ki je eden od glavnih kriterijev za vstop v Ev-ropo.
Domen Rant
slovenija
TV MED OBLASTJO
Naročnina za monopolista
IN HISTERIJO
e je dogajanje na osrednji sloimiski televiziji k ' odraz tega, kar se dogaja v koalkiji Demos-a in obratno, potem bo 14. rcdna seja Sveta RTV Slovenija "usodna". Odgovorila naj bi na števihia vprašanja in goz>orice, ki so tc dni krožilc v jazmosti in v sami tclcvizijski hiši. Sprožilo pajih jepisanje Ljerke Bizilj, s katerim je sebi naredila reklamo, kolegom pa medvedjo uslugo.
Generalni direktor dr. Janez Jerovšek (v hiši mu pravijo Napoleon) predlaga Svetu RTV-ja povišanje rtv naročnine za mesec december kar za 55 odstotkov. Po novem naj bi znašala 560 tolarjev. Poleg inflacijske spirale uvršča dr. Jerovšek med vzroke za povišanje tudi zvišanje cene časnika Delo. Ob tem pa v stilu pravega demagoga pozablja, da Delo lahko kupiš ali pa ne, z nakupom televizorja pa si si kupil tudi program TV Slovenija. V prvem primeru gre za konkurenčno firmo, v drugem pa za mo-nopolista, ki ob vsakokratnem zvišanju naročnine ne ponudi nič drugega kot obljube. Tako tudi tokrat dr. Jerovšek obljublja, da bo z večjo naročnino izboljšal program.
Demos je na malih ekranih največkrat
Na predhodnem zasedanju Sveta RTV je dr. Pavle Gantar dal pobudo za ugotavljanje časa, ki ga televizija posveča strankarskemu življenju. Tu gre predvsem za posebne infor-mativne oddaje, kot so Žarišče, Omizje, Tele M, Studio Ljubljana in Studio 2. S tem naj bi dokončno ovrgli ali potrdili tarnanje Demosovih politikov, da so jim televizijski novinarji (ne)naklon-jeni.
In kaj kažejo rezultati raziskave, ki jo je pripravila Bogdana Herman? V prvi polovici letošnjega leta je v 72 Žariščih, 17 Omizjih, 45 oddajah Studia Ljubljana, 25 oddajah Tele M in 24 oddajah Studia 2 sodelovalo 521 gostov. Kdo so tisti, ki so se največkrat pojavljali na malih zaslonih? Če ste verjeli tarnanju Demosa, potem boste presenečeni: največkrat sta se pojavila dr. Jože Pučnik in Janez Janša (7). Sledijo Dušan Plut (6), dr. Dimitrij Rupel, dr. Jože Mencinger in Lojze Peterle (5), Spomenka Hribar, Jelko Kacin, Ciril Zlobec, Milan Kučan in Igor Bavčar (4); sedem gostov je nastopilo po trikrat in šestintrideset gostov po dvakrat.
S tem preštevanjem "naših in vaših" je Demosovim kričačem padel argument iz rok, dobili pa so ga novinarji, saj so dokazali, da pri novinarsketn delu upoštevajo strankarski ključ. Lahko pa pričakujemo, da bo reakcija prišla z nasprotne strani. Opozicija je po teh podatkih sodeč močno zapostavljena in lahko v imenu demokratične pravičnosti zahteva novo delitev televizijskega kolača. Morda bodo ponovno zastokali Demosovci: Na televiziji že smo večkrat, vendar novinarji ne poročajo točno.
Kakorkoli že, verjetno televizijsko informiranje nikoli ne bo vsem povšeči. Predvolilni čas pa oblasti narekuje določene taktičnepoteze,od katerihbi utegnila novinarska srenja imeticelo koristi. Ce bo znala ta čas izkoristiti za podpis kolektivne pogodbe po lastnem okusu, potem bo to velik korak za slovensko televizijsko novinarstvo.
Televiziia za volilno zmaao
Dejstvo, da je bila zadnja seja Demosovega sveta prvič odprta za javnost oziroma novinarje, je za mnoge analitike znamenje, da je sezona lova odprta. Verjetno gre za predtekme, v katerih se zbirajo "fis" točke. Poplava tiskovnih konferenc, okroglih miz, srečanj in obiskov kaže na to, da so stranke začele resno jemati medijski prostor. Novinarjem pa ostane dilema, kako se ubraniti pred tistimi, ki skušajo medije "vzeti" v lastne roke. In končno, kako se bodo televizijski novinarji ubranili pred strelovodom, ki je - figurativno rečeno - Demosov bič?
Uredništvu informativnega programa gre priznati, da v tem trenutku vzdržuje ekvidistanco. Na primer: enako časa odmeri poročanju s sestanka krščanskih demokratov in izvenparlamen-tarne stranke SDU. Zapletati se bo začelo tik pred volitvami, ko bo tako rekoč vsaka televizijska minuta pomembna. Takrat bo verjetno nastopil generalni direktor, ki poleg menažerskih funkcij trenutno opravlja tudi uredniške. In ve se, kako bo razsojal.
Verjetno televizijskim novinarjem, če želijo ubraniti lastno av-tonomnost, ostane le ena pot. Izdelava novinarskih pravil za volilno obdobje, ki jih sami pripravijo in s katerimi seznanijo politične stranke. Z njimi bi bili vedno korak pred politiko.
Marko Končar
Od Srboslavije do balkanske (konfede)racije
DAN, ki ga ne bo, REPUBLIKE, ki jih ni
Se pred nekaj leti smo slavili, peli domovini in plesali kola. Letos 29. november ne bo več državni praznik, dan republike bo praznik neke tuje, nam neljube države. Končno smo spregledali, da Juga ni bila nikoli naša domovina, marveč ječa narodov. Pravzaprav nismo nikoli živeli v deželi, kjer so si ljudje bratje, marveč so pod krinko praznih idej skrivali stoletno sovraštvo. 72 let skupnega živlejnja ni bilo sad zgodovinskih teženj, marveč suženjstvo pod imperialnim škornjem Srboslavije.
Jugoslavija je splet zgodovinskih okoliščin. Srbija ni skrivala apetitov po ozemlju sosednjih narodov, ki so bili pod turško ali habsburško nadoblastjo. V balkanskih vojnah si je podfedila Sandžak, Kosovo in Makedonijo, v avstrijsko cesarstvo pa je pošiljala svoje teroriste, ki so želeli priključiti Bosno in Hercegovino Srbiji. Najbolj znan srbočetniški terorist Gavrilo Princip je ubil avstrijskega prestolonasled-nika in s tem dal zeleno luč za začetek svetovnega klanja.
Od velike Srbije do Srboslavije
Velika Britanija, ki si je prizadevala čim bolj oslabiti habsburško monarhijo, je v lon-donski pogodbi obljubila roparskima Italiji in Srbiji visoko nagrado za sodelovanje na pravi strani. Italija bi dobila Trentino, avstrijsko primorje z Istro in severni del Dal-macije do Šibenika. Ostalo Dalmacijo, del Hrvaške, Slavonijo, BiH in Vojvodino pa je obljubila Srbiji. Nagrada, zelo blizu srbskim Načertanijam, je bila vredna truda.
Avstro-Orgska je prej razpadla kot kapitulirala: od nje so se razdružile ČSR, Madžarska in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Italija si je vzela, kar ji je po londonski pogodbi pripadlo, Srbija, ki je medtem priključila Vojvodino in drugo oko, pa bi storila isto, če ne bi prišlo do pogajanj z Narodnim svetom SHS. Ta je brez soglasja
slovenskega narodnega sveta in hrvaškega sabora novo državo prepustil srbskim osvajalcem po načelu: bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Italijane so zaustavili na vrhniškem klancu, nas pa prepustili Srbom za nadaljnih 72 let.
Bolje rat nego pakt
Prva Juga je bila ponesrečena tvorba, kar dokazujejo različni načini srbske oligarhije, da bi si preko vsiljevanja ustave, policijskega terorja, umorov v skupščini in diktaturo podredila vse nesrbske narode. Tudi us-tanovitev Hrvaške banovine je ni mogla us-taviti pred razpadom; za slednje so poskrbeli proangleški srbski pučisti z geslom »Bolje rat nego pakt«. Ustanovitelji druge Juge so uvedli boljševiško diktaturo, zaukazali bratstvo in enotnost ter nenehno strašili pred nešteto sovražniki, ki hočejo razbiti »našo skupno domovino«. Toda država ni mogla obstajati na skupnih lažeh, nami^ljeni enakopra vnosti narodov in centralističnemu ropanju razvitih republik. Zatiranje narodov in političnih nasprotnikov je pripeljalo do razmaha nacionalizma in navsezadnje državljanske vojne.
Bolje rat neao pakt 2
Zadnjivlakza pomiritev so jugoslovanski narodi zamudili po odstavitvi liberalnih komunistov, ko je vojaška hunta izvedla tihi državni udar in osamila celo samega maršala. Takšen status quo se je ohranil vse do ponovnega vzpona srbskega nacionaliz-ma 1987, ko je Miloševičevo vodstvo zah-tevalo, naj Srboslavija postane še bolj srska. Nerešeno albansko vprašanje je dovoljevalo manipulacije s Kosovom,dokler ga niso okupirali in pripojili »matici« Srbiji. Slobo je združil Srbe iz treh delov pa še obe očesi ter izumil ustaški genocid nad golorokimi Srbi. Nesrbskinarodisozačelibežatiiznoreskup-nosti, srbska JLA pa je hujskala knindže k uporu proti demokratično izvoljenim oblas-tem. »Tudi mrtviSrbi imajo pravico živeti v eni državi,« so rekli srbski znanstveniki, za žive Nesrbe pa jim ni bilo mar. Jugoslavija se je tako še enkrat potrdila kot razširjena Srbija, v kateri so Srbi enakopravnejši od ostalih: Makedonci so Južni Srbi, Muslimani Srbi napačne vere, Črnogorci drugo oko v glavi, Hrvati so vojni plen, Slovence so os-vobodili, Šipci pa naj izginejo prek meje v
Albanijo ali Turčijo. Srbija je bila vedno mala, tako je tudi Draži Mihajloviču bila Velika Srbija padec s konja na osla.
Jugoslovanska antiteza
Državljanska vojna s spopadom med Srbi in Hrvati potrjuje, da jugoslovanske sinteze nikoli ni bilo. Evropa je pokazala zelo malo spretnosti, da bi zaustavila širjenje srbske oblastina ozemlju drugihrepublikinzvezne institucije, Še sami Srbi več ne marajo Jugos-lavije do Triglava, marveč do Korduna (s konja na osla). O tem, koliko je možnosti za tretjo Jugo, pa priča tudi nesposobnost jugoslovanskih republikza skupno obrambo proti srbski nadvladi. Hrvaška ni preprečila agresije srbske vojske na Slovenijo, Bosna in Hercegvina pa prepušča svobodno delovanje iste armade z njenega ozemlja proti sosednji republiki, medtem ko je svojo mejo skrbno zavarovala pred posredovan-jem hrvaške garde v dubrovniški občini. Muslimani in Makedonci razglašajo svojo nevtralnost, obenem pa želijo samostojnost. Jugoslovanska dezintegracija s tem postaja stvarnost.
Balkanska vojna ali balkanska konfederacija?
Srbi lahko vojno prenesejo preko meja mrtve domovine: kosovski problem postaja vsealbanski, napad na Makedonijo pa bi vključil tudi interese Bolgarije in Grčije, prve na strani Makedonije, druge na strani Srbije.
Če je Srbija uspela priliti olja na ogenj že leta 1914, lahko spre vse svoje sosede še sedaj. Pri tem nista izjemi niti Madžarska in Romunija, ki imata precej neporavnanih računov. Težko je namreč živeti v Srbiji inše težje okrog nje.
ES žal ne razlikuje med agresijo in obram-bo, zato pa so toliko vrednejši napori lorda Carringtona, da bi sprte strani povezal v naj-manj asociacijo. Pozabil je na Bolgarijo in Albanijo, morda tudi Grčijo, ki bi jih morali prav tako povezati v Balkansko asociacijo (pakt). S tem bi lahko omilili ali izničili možnost oboroženega spora na nemimem polotoku. Ne bi smeli pozabiti na podobne uspešne poskuse ZDA, ko so z ustanovitvijo NATO pakta pripomogle h kasnejši in-tegraciji Evropske skupnosti ter k temu, da so evropski narodi naposled zakopali bojne sekire.
Igor Kršinar
politika
NACIONALIZEM? NE, HVALA!
...m rekel je Gospod: »Glej, vsi so eno Ijudstvo in imajo en jezik in to je začetek njihovega početja; zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi storili karkoli jim pride na um. Dajmo, stopimo dol in zmešajmo njih jezik, zato da drug drugega govorice ne bodo razumeli!« In razkropiljihje Gospod od ondod povsej zemlji...
(Mojzesova knjiga 11,1-9)
Tako je Bog ob vznožju babilonskega stolpa zaradi drobnenevoščljivosti, ki je izvirala iz vse večjih sposobnosti ljudi (sicer njegovih proizvodov), hote ali nehotš ustvaril ljudstva, ta pa so se skozi zgodovino in kulturo razvila v narode. Upoštevaje dejstvo, da so se vzporedno z narodi razvili tudi najrazličnejši nacionaliz-mi, mu pravzaprav ne moremo biti pretirano hvaležni. Najokrutnejše vojne v zgodovini človeštva so se vodile v imervu narodov in njih ideologije so temeljile na najrazličnejših nacionalizmih. Tudi zadnja balkanska vojna, ki divja le nekaj sto kilometrov od Ljubljane, ni izjema.
Priznati je treba, da v zgodovini lacionalizem ni vedno nosil negativ-nega predznaka. V času francoske revolucije je bil ravno nacionalizem ena najpomernbnejših gibalnih sil, ki so us-toličile nov dinamičen družbeni razred, buržoazijo. Nastanek moderne nacionalne države je zahteval opustitev tradicionalnih lojalnosti in namesto njih na prvo mesto postavil pripadnost
irodu. To pa je vodilo v nastanek prvih lacionalističnih ideologij. Nemško aterarno giabnje »Sturm und Drang«,
iterega vodilni teoretik je bil J.G. von Herder, je razvilo teorijo o duši naroda, rki posamezruku menda nalaga poseben lačin mišljenja in čustvovanja. tej, na psihološkem rasizmu sloneči Ideologiji, sta sledila najprej romantični, kasneje >a emotivni nacionalizem. Slednji je
jveličeval nacionalno čast, temelečo la emocijah, ki jih posameznih čuti do aaroda. Zavračanje racionalizma (ki se lje pojavilo že pri emotivnem nacionallz-mu) paje vodilo vintegralni (totalitarni) nacionalizem, katerega oče je bil Char-les Maurras. Ideologijo, kijoje razvil, so kasneje prevzeli in nadgradib fašistični (nacistični) ideologi v Italiji in Nemčiji. Opaziti je, da se trend nacionalizma spet vse bolj razvija povsod po svetu. Tudl v njegovem razvitein delu.
________Slovenci..._________
V nekdanji Jugoslaviji so kljub bolj ali manj vsiljenjem bratstvu in enot-
nosti   prevladovale   precej stereotipne   predstave   o južnoslovanskih  narodih. Črnogorci so veljali (in še veljajo) za lene, Albanci za potuhnjene in zahrbtne, Bosance izdaja prirojena neumnost, Hrvati so že po naravi  fašistoidni,  Srbe mučijo    pretesne    meje (sicer so pa pravgostoljubni), Slovenci pa so značilno marljivi in varčni. Po pričakovanem  razpadu Jugoslavije,  do kateregaje prišlo predvsem zaradi med-nacionalni trenj, se je medSlovenciodpor do drugih južnoslovanskih narodov še povečal, po drugi strani pa se je povečala tudi        slovenska         nacionalna
samozadostnost. Politiki in stranke, ki poveličujejo kvalitete naroda in se sklicujejo na njegovo rnenda že tradicionalno državotvornost, so v očeh javnosti mnogo »boljši« od prag-matikov, ki jim gre za pravno in social-no državo.
Ob razglasitvi neodvisnosti so se po slovenskih mestih začeli pojavljati plakati, ki propagirajo samostojoo Slovenijo. Vse lepo in prav, ampak teksti, ki plakate krasijo (Blagoslovljena Slovenija, Ljubo doma, kdor ga ima) nimajo nič skupnega z moderno potrošniško družbo- in s časom, v katerem meddržavne (nacionalne) meje mednarodni pretok dobrin, Ijudi in in-formacij vse manj omejujejo. Poleg tradicionalistične navlake, ki nas obrernenjuje, pa je za Slovence značilna še nagnjenost k malikovanju zahod-noevropskih narodov, njihove pridnostl in uspešnosti. Slovenska zaljubljenost v zahodnjake očitno dosega neslutene razsežnosti, zato si je časopis Slovenec privoščil zanimivo reklamno akcijo. Na črne majice so natisnili avstrijsko državno zastavo, v njeno belo polje pa so postavill značilno irne časopisa. Rek-lamna akcija pa med sicer zavednimi Slovenci ni povzročila nikakršnega škandala. Morda se Srbi, kl trdijo? da smo germanofili, niti ne motijo.
...in ostali Balkanci
2^a razliko od Slovencev so jo ostali južnoslovanski narodi ob razpadu Jugoslavije         slabše         odnesli.
Nacionalizem, ki se je razvil v Srbiji (deloma pa tudi na Hrvaškem), je počasi, ampak vztrajno, dobival razsežnosti integralnega (totalitarnega) nacionalizma, ki popolnoma enači narod z državo. Izjave, ki zagotavljajo, da se bo država Srbija raztezala po vseh področjih, kjer se nahajajo srbski grobovi, sarno potrjujejo tragičnost položaja, v katerem se je znašel Balkan. Vojna, katere namen je menda zaščititi srbsko prebivalstvo na Hrvaškem, vedno bolj djvja in zahteva vse več žrtev.
Vzporedno s spopadi na fronti pa poteka rned Hrvaško in Srbijo še medijska vojna. HTV in hrvaško časopisje v tradicionalni maniri nacionalizma odrekata srbskim vojakom vsakršno človečnost, po drugi strani pa KTB in srbski tisk pripadnike hrvaških obrambnih sil zmerjata s fašistoidnostjo in genocidnostjo. O tem, da obe strani svoje vojske kujeta med zvezde, ker menda umirajo za »pravo stvar« (beri narod), pa tako ali tako ni potrebno zgubljati besed.
Poročila s fronte nas na žalost ne morejo prepričati, da se bo vojna (ki je sicer proizvod balkanskih nacionalnih nestrpnosti) v doglednem času končala, in pričakovati je še več mrtvih, ranjenih in razseljenih. Ubogernu Balkanu še Bog ne more več pomagati, nekateri pa še kar verjamejo vanj.
Gregor Kozovinc
politika
MEJA RAZDORA
MED NARODI
Velika gospodarska škoda
Edenod glavnihnasprotnikov meje v takšni obliki, kakršna je zdaj, je vsekakor koprski župan Aurelio Juri. Že na začetku je povedal, da so obtožbe, ki prihajajo iz Ljubljane, češ da je povezan z italijanskimi neofašisti in hoče av-tonomijo Istre, povsem neutemeljene. Kot je poudaril, so imeli pred osamos-vojitvijo Slovenije 26. junija sestanek predstavniki vseh istrskih občin, kjer so slovensko politiČno vodstvo opozarili na morebitne posledice, ki bi jih povzročila postavitev državne meje na nekdaj svobodno prehodnem ozemlju. Sicer ne nasprotuje meji v tem trenutku, ko na Hrvaškem divja vojna inje kontrola ljudi in blaga vsekakor potrebna. Vendar, eno je vprašanje varnosti, drugo pa gospodarski vidik. Gospodarska škoda bo seveda velika, zato je, ko so izračunali škodo enotedenske vojne v Sloveniji, predlagal, naj izračunajo tudi škodo, ki jo je povzročil mesec dni meje. Prav tako je naročil obrtnikom, naj naredijo bilan-co, koliko prometa so imeli tri mesece pred postavitvijo meje in koliko tri  kasneje. Tudi turizcm jc prcccj v
upadu, saj je izvensezonski promet v primerjavi z lanskim letom že za 60 odstotkov manjši. Dotok ljudi se je zelo zmanjšal, manj ljudi pa hodi tudi na Hrvaško, v Istro. V teh krajih se že pojavlja sovraštvo do ljudi, ki so to mejo postavili - Slovencev. Tako hrvaški ribiči kot protiukrep že napovedujejo vojno našim ribičem, ki ne bodo več smeli
loviti v njihovih vodah. Koprski župan Aurelio ]uri je še dejal, da sta slovenski in hrvaški del Istre gospodarsko tako povezana, da se ju ne sme ločevati, kajti to bi lahko imelo katastrofalne posledice.
Poleg tega »državna« meja med Slovenijo in Hrvaško nikoli ni bila definirana. Za kaj takega tudi ni bilo potrebe, saj sosednji republiki nikoli nista bili suvereni. Obstajala je nekakšna imaginarna črta, ki ni motila niti enih niti drugih. Sedaj pa se je pojavila kopica problemov, saj npr. občina Buje trdi, da njihova katastrska meja sega do starega korita reke Dragonje, občina Buzet pa zahteva pet slovenskih občin, ki naj bi po katastrskem zemljevidupripadale njim. Medtem pa v Piranu trdijo, da spada Savudrija v njihovo občino. Takšne »igrice« so po Aureliju Juriju nevarne, saj lahko kaj kmalu pride do rušenja medčloveških odnosov ter pojavov av-tonomizma in separatizma.
Problematičen je tudi človeški faktor, saj so ljudje, ki živijo tik ob meji, v dobršni meri šokirani. Počutijo se sicer varnejše zaradi vojne na Hrvaškem. Ven-dar manj kot je vesti o dogodkih v sosednji republiki, bolj zahtevajo vrnitev
prejšnjega stanja, seveda zavedajoč se, da je treba upoštevati suverenost obeh republik. Medtem pa predvsem politiki iz sredinsko-desno usmerjenih strank (Pirnatova NDS) trdijo, da je meja atribut državnosti, da ni države brez meje, da je meja varovalna linija pred prihodom »črnuhov«, Azijcev... V teh pogledih je čutiti precej ksenofobije, zato Aurelio
Zgodovinska in večstoletna želja slovenskega naroda, da bi bil samostojen, se bo, kot kaže, končno uresničila. Seveda pa je slovo od jugoslovanske države prineslo tudi precej novosti, na katere se botno morali šele navaditi. Tako bomo poleg meje z Madžarsko, Italijo in Avstrijo dobili tudi mejo z nekoč bratsko in danes »krvavo« hrvaško državo. In medtem »Ijubljanski centralisti« trdijo, da je meja -poglaviten atribut držav-nosti, politiki in prebivalci primorskih krajev menijo, da je meja v takšni obliki povsem nepotrebna.
Juri meni, da se v Istri vse bolj krepi odpor proti centrom - Zagrebu in Ljubljani. Poseben problem je seveda italijanska manjšina. V celi Istri je kar 25000 Italijanov, od tega 3000 v Sloveniji. Ker bodo zdaj razdeljeni v dve državi, se seveda upravičeno bojijo tihe asimilacije.
Koprski župan pravi, da se problem meje lahko reši na več načinov. Razmišlja o ceni proste trgovine, o opciji monetarne in carinske unije ter o opciji proste cone v Istri. Seveda je še kup drugih možnosti, npr. dvojno državljanstvo za prebivalce Istre, lahko bi se uvedli okraji, zaščitila naj bi se italijanska narodnostna manjšina...
Različni mejni režimi
Mejni prehod Dragonja, kjer smo se ustavili po polurnem spanju in »drdran-ju« v avtobusu, ni ob sitnem deževju izgledal prav nič romantično. Sedem carinskih in miličniških hišic na levi in desni strani ceste, po domaČe im-enovanih »kontejnerji«, nas je spomin-jalo prej na kakšne »čevapdžinice« in prodajalne hotdogov kot pa na državno mejo. Le tabla z napisom »carina -douane« ter carinik, ki je avtomobilom zdolgočaseno mahal z roko, naj nadal-jujejo pot, bi pri naključnemu mimoidočemu mogoče porodila misel o državni meji.
V prvem, najmaTtjšem »koRtejnerja«7
je menjalnica denarja, kjer je razmerje med tolarji in dinarji 100 proti 80. Za pultom je sedela simpatična rjavolasa gospodična Renata: »Tukaj sem že od 25. oktobra, sem pa sem prišla iz Škofij, kjer sem delala v Kompasu. Moram priznati, da smo presenečeni, ker imamo zelo malo prometa. Očitno kupujejo prebivalci sosednje republike tolarje kar

I
politika
'doma'.« Medtem pa je brkati carinik, ki
ni hotel  povedati svojega  imena,
poudaril, da je predvsem važen režim na
meji: »Ljudi v glavnem spuščamo brez
nepotrebnega maltretiranja. Včasih zah-
tevamo le, da pokažejo osebno izkaz-
nico, pa še tega je zadnje čase bolj malo.
Sicer sem tukaj v službi od 8. oktobra, saj
je bila prej le kontrolna točka. Dela nas
osem carinikov, tako da v štirih izmenah
dežurata po dva carinika. Do zdaj ni bilo
nobenih problemov, saj nismo odkrili
nobenega trgovanja z orožjem ali kaj
podobnega.« V notranjosti največjega
»kontejnerja« smo srečali drugega
brkatega carinika iz Škofij, ki je prav tako
želel ostati anonimen: »Vse poteka brez
zastojev, malce bolj problematično je le
pri prevozu blaga. Vedeti morate, da je
od vseh potnikov, ki gredo čez mejo, kar
50 odstotkov Istranov. Predvsem ti so se
bali, kako bodo čez mejo »pretihotapili«
ozimnico - drva, prašiče, teleta ipd. Ven-
dar pa so kmalu spoznali, da glede tega
ne bo nikakrsnih problemov. Menim, da
je le en odstotek tukajšnjih
prebivalcev, ki jiK je meja
prizadela v ideološkem
smislu. Sprejeli smo že
nekaj prebeglih hrvaških
gardistov, ki so bili v glav-
nem brez  dokumentov.
Predali so nam orožje, mi pa
smo jim dali civilne obleke.«
S kavico sta nam postregla
Zulkarnej   Murtezič   ter
Milovan    Stanojevič    iz
Bihača, ki še vedno nista
uspela obiskati domačih:
»Če vam poveva po pravici,
sva bila na začetku glede
meje kar precej zaskrbljena.
Pričakovala sva, da bodo
cariniki         natančneje
pregledovali      ter      po
nepotrebnem 'tečnarili'.
Vendar je režim na meji
ustrezen. Zato bi morale takšne meje, če
bo seveda do tega prišlo, imeti vse jugos-
lovanske republike.«  Ker je vedno bolj
deževalo, smo se od carinikov hitro pos-
lovili ter čez dragonjski most suvereno
vkorakali   v   suvereno   republiko
Hrvaško, kar jenazorno dokazovala zas-
tava s šahovnico na drogu. Kakšen pa je
čas vojne in čas miru, smo se seveda zelo
hitro seznanili, ko smo  zagledali
hrvaŠkega miličnika, popularnega
MUP-ovca. Začetni prijazni obraz je
zamenjal precej hladen in oster pogled,
ko je v naših rekah ^agledal-tdiktafon:
Seveda nam je po nič kaj prijaznem
»odmah gasi mikrofon« ter »ko ste i
zašto snimate« postalo jasno, da iz te
moke ne bo kruha. »Redarstvenik« nas
je napotil v »kontejner« k dežurnemu
cariniku, ki je bil še bolj preplašen od
svojega »policajskega« predhodnika.
Dejalje, da se lahko pogovarjamo le brez
prižganega diktafona, saj bi lahko imel »problem zbog onih odozgo«. Vendar pa se je kljub začetnemu mencanju le raz-govoril ter povedal, da imajo za razliko od slovenskih carinikov ostrejši mejni režim, saj od skoraj vseh potnikov v av-tomobilih ter pešcev zahtevajo doku-mente. Stalno je zaposlenih osem carinikov, medtem pa se osem miličnikov menja - »jedni dolaze sa fron-ta, a drugi na njega odlaze«. Dodal je še, da je za zdaj vse skupaj »bez veze«, ker meja še ni pravilno določena in začrtana.
Nervozni »bratje« Hrvati
V bližini mejnega prehoda ni večjih naselij, zato smo se napotili kar do najbližjih hiš. Srečali smo damo srednjih let, Andrejo z Gorenjske, ki je v šali dejala, da si je očitno izbrala zadnjo lokacijo za postavitev hiše: »Še dobro, da smo pred leti, ko smo gradili hišo, izbrali tole mesto, saj bi kmalu »pristali« na Hrvaškem.   Sicer   sem   rojena   na
Foto: Matjaž Mazzini
Aureliojuri
Jesenicah, sem sem se preselila pred os-mimi leti iz Mojstrane. Meja me prav nič ne moti, saj je potrebna, če hočeš imeti svojo državo. Vendar pa meja, kolikor vem, zelo moti domačine, Primorce.« Toda upokojeni Primorec Maksimilijan, ki je stal v bližini, ni bil zaradi tega prav nič prizadet: »Za zdaj nimam nobenih pripomb, saj nas čez mejo spuščajo brez problemov. Večkrat grem tudi na Hrvaško in do zdaj nisem imel težav. Tja hodim predvsem v nedeljo, ko obiščem trgovine, saj imam še nekaj dinarjev, ki bi jih rad čimprej porabil.« ivialcenaprej smo srečali 85-letno starko, ki nas je v hiši pogostila z domačim kuhanim vinom: »Tukaj sem od leta 1955, prej pa sem živela v Istri. Hčerka živi v Izoli in mi večkrat prinese vse, kar potrebujemo. Živela sem že v Avstroogrski, Italiji, Jugoslaviji, zdaj pa bom očitno še v Sloveniji. Naj me dajo, kamor hočejo, mi
je prav vseeno, saj od tega nimam nobenih koristi. Pred kratkim so me obiskali slovenski cariniki, ki so zah-tevali, da naj se podpišem na nekakšne papirje. Na žalost ni Šlo, ker ne znam pisati.«
Na hrvaški strani smo zaradi silnega dežja komaj kaj videli pred nosom, zato smo se napotili kar do najbližje hiše, kjer nas je pes hrvaškega porekla tako oblajal, kot da bi šlo za življenje. Iz hiše je izvabil nejevoljnega gospodatja, ki je postal še bolj slabe volje, ko je izvedel, kdo smo in kaj hočemo. Samo odmahnil je z roko »kaj čete pitat« ter odhlačal nazaj v hišo. Se vedno je lilo kot iz Škafa, zato se je pred nas kot strela z jasnega postavilo hamletovsko vprašanje: kam zdaj? Vendarle smo s fotografom in njegovo spremljevalko sprejeli salomonsko odločitev, da gremo naprej, kajti zazdelo se nam je, da vidimo nekaj sto metrov pred nami naselje. Nekako smo »priveslali« do njega, kjer smo v restavraciji tople čaje ter špagete plačali "" " celo s tolarji. Pred restav-racijo pa smo »naleteli« na Mladena Skerjanca, ki je študent 3. letnika elektro-tehnike v Ljubljani: »Menim, da meja ne bi smela potekati tukaj, ampak kje drugje, saj še vedno ni pravilno določena. Drugače pa nimam nobenih pripomb, saj je na vaši strani mejni režim v redu.« Počasi smo se začeli odpravljati proti domu, zato sem Hrvata v bifeju preko ceste vprašal, kje je najbližja av-tobusna postaja. Na moje presenečenje je suvereno iz-javil, da »tu za vas nema nikakve          avtobusne
stanice«, zato nam je pot do postaje pokazal Ante iz Slavonskega Broda: »Tukaj sem kot begunec in moram priznati, da sem vam kar nevoščljiv, ker imate mir. Meja je v redu, saj je tako, kot da je ne bi bilo. Zato pa bomo s Srbi po koncu vojne naredili mejo, podobno zdaj že bivšemu ber-linskemu zidu.«
Očitno je, da bo postavitev carinarnic ter uvedba kontrole vzdolž slovensko-hrvaške meje še dolgo časa burila duhove, saj so razlike med Ljubljano in »obmejnimi« političnimi ter občinskimi »gospodarji« za zdaj nepremostljive. Vžddlž celotne imaginarne črte med Slovenijo in Hrvaško je za zdaj spornih približno 14 področij, na Primorskem pa sta »sumljivi« obe koriti reke Dragonje. Lahko le upamo, da poleg gospodarske škode ter poslabšanja odnosov med narodoma meja ne bo povzročila še česa hujšega...
Domen Rant
hrvaška
1
Vojno dobičkarstvo
ViceVukov: 1971 ni 1991
DOMOLJUBNE FESMI
Na Hrvaškem še vedno divja vojna, fenomen domoljubnih pesmi pa dobiva dimenzije, ki zagotovo presegajo okvir ukvarjanja z zabavno glasbo.
Spojavom domoljubnim pesmi, pravo poplavo novih naslovov in imen, se je pojavilo tudi umazano politikanstvo. V prvi fazi so tovrstne pesmi odigrale pozitiv-no vlogo v obujanju starih pozabljenih hrvaških napevov, ki so bili v boljševis-tičnem režimu načrtno zatirani. Kasneje pa je prišlo do popačenja osnovne, pozitivne ideje. Večina omenjenih pesmi je posneta na slabih trakovih, amatersko aranžirana in producirana. Grafično opremo, ki glasbo spremlja, lahko razglasimo za grozljiv kič. Prepogosta in neokusna (zlo)raba hrvaških državnih simbolov je privedla do stihijskega in nedopustnega prostituiranja ter blatenja (npr.) hrvaškega grba, ki se je zdel avtorjem seveda najbolj primeren za dosego svojih ciljev. Z razplatntevanjem vojne na Hrvaškem so se rojevale nove hrvaške pesmi z različno tematiko - od
tistih, ki so bile blizu koračnicam do onih, ki so hlepele po miru in ljubezni. Množično angažiranje hrvaških umetnikov se je zgodilo spontano. Vprašanje pa je, če je res vedno šlo za »vzvišene« cilje?
Od Tomislava Ivčica do ...
Dolgo načrtovano idejo o svojevrstnem hrvaškem Band-aidu je prvi osmislil Tomislav Ivčič s pes-mijo »Stop the War in Croatia«. Ta poteza znanega estradnega umetnika pa je naletela na različne odmeve. Široke Ijudske množice so bile navdušene, saj sta bili pesem in spremljajoči video-spot blagozvočna, hkrati pa je bilo sporočilo nedvoum-no: Zaustavite vojno na Hrvaškem!
Po drugi strani so mnogi spretno širili najrazličnejše govorice in se vključili v umazane inthgantske igrice. Poleg med-sebojne ljubosumnosti in zavisti, ki je stalni spremljevalec občut-ljivih umetniških duš, je bil drugi kamen spotike,         seveda
politika.
Če problem speci-
fičnega fenomena domoljubnih pesmi poenostavimo, lahko rečemo, da gre zgolj za ocene, kdo od izvajalcev ali avtorjev ima boljše zveze z današnjo oblastjo. Jasno je namreč, da so se tudi glasbeniki, kot pač vsi ostali, razdelili na »prave« in tiste, ki so se s svojimi pesmimi vedno spogledovali s političnimi veljaki.
Vice Vukov molči
Med te zagotovo ne spada Vice Vukov. Pevec z velikimi glasovnimi sposobnostmi na splošno začudenje danes molči. Zakaj?
Opozoriti je treba, da je Vice Vukov, skupaj s plejado javnih delavcev, na svoji koži izkusil leto 1971 in vso okrutnost komunizma, ki ga jeoznaČil za hrvaškega nacionalista. Onemogočili so mu celo javno nastopanje. Vice Vukov je torej
govoril, ko so vsi njegovi kolegi molčali, danes pa, ko smo priče v nebo vpijočega »hrvatovanja« s strani nekdanjih par-tijskih pevcev, Vice molči. Mogoče ima celo prav?!!
Dobičkonosni opij za Ijudstvo
Kakšna pa je pravzaprav funkcija takšnih pesmi danes? Še vedno gre za opij za Ijudske množice, za vzbujanje občutja upanja in opogumljanje v težkih in zmedenih časih. To ugotovitev potrjuje vsakodnevna rast prodaje tovrstnih izdaj. Poleg tega proizvajalcem plošč, avdio in video kaset prodaja domoljubnih pesmi že vnaprej zagotavlja dobiček. Ko že govorimo o dobičku ne smemo pozabiti na izvajalce. Ceprav skoraj vsi svoj dohodek namenjajo v dobrodelne namene, je pogos-ta in dolgotrajna reklama na televiziji, radiu in v časopisih nedvomno odlična naložba za prihodnost. Prav tako je lahko manipulirati z izseljeno Hrvaško. Hrvati, ki živijo v tujini, razmišljajo predvsem s srcem, šeposebej danes, kosematica nahaja v vojni. Zato so dovzetni za vse trike umazanega shovv-businessa. Vse pa ven-darle ni tako črno, saj moramo poudariti, da so se prav z organizacijo dobrodelnih kon-certov zbrala pomembna sredstva, ki so v odločilnih trenutkih veliko pomagala. V takih primerih neposredne pomoči so se domoljubne pesmi pokazale kot upravičene.
Obstaja še en vidik uspešnosti. Pesmi v zaustavljanju krivic in trpljenja. To je internacionalizacija. Kaj to pomeni? Gre za praktično vsakodnevno oddajanje določenega spota ali avdio posnetka na najpomembnejših svetovnih radijskih in televizijskih postajah. Žal pa te možnosti nimamo. Kajti usmerjati dušo sveta je res težko. Za to bi potrebovali znanje, delo, seveda pa tudi denar! Ce upoštevamo vse probleme, ki otežujejo celovitejši učinek, je upravičenost pesmi bistveno manjša.
Znotraj naših meja se ne bo nič spremenilo. Še vedno bo ob zvokih hrvaških koračnic vsakdo lahko postal junak ali pa bo jokal nad svojo usodo in hrepenel po miru.
Nove domoljubne pesmi
Croatia Records (bivši Jugoton) pripravlja nov program na tem področju, tako da bo Hrvaška bogatejša za niz novih domoljubnih pesmi. Upajtno, da bojo pri izbiri novih skladb prišli do izraza profesionalni kriteriji. Kajti z natančneje opredeljenimi merili, ki veljajo v svetu, se lahko izognemo politikanstvu in medseboj-nim obtožbam, hkrati pa onemogočimo, da bi si posamezniki gradili popularnost na račun nesrečnih časov.
BrunoLopandič
bosna
TAM DALEC, DALEČ OD MORJA
- Nekaj bizantinske resnice -
Povsem slučajno se 4. i             "      -         --
novembra 91 znajdem v Sargansu, kjer stopim na Eurocity Transalpin za Dunaj. Tam se dokončno odločim in jo namesto v Miinchen k prijateljici udarim na Hellas-express za Beograd. Interrail ras-tura. Do Kelebie spim, nato me na hod-niku oblegata dva prostovoljca za srbsko gardo, sicer iz Diisseldorfa. Po uri vicev iz zajebancije se »zamorbidiziramo«. Aco, isti Mickey Rourke z brado, poleti že v bojih pri Kninu, kjer mu je Šrapnel oplazil nogo, na vprašanje o klanju pravi: »Še večje tega, kotkaže TV, precej več, posebno šešljevci to počno.« In seveda Hrvati; enega brata so mu ubili pri vojakih, drugega ustaški nož na poti domov. Too much miren je, ko to pravi, ve, da je le eden od nepreštetih, ki jim je vojna vzela družine.
Turška dediščina
Avtobus Beograd-Doboj. Prvi šok »M mi treba verjeti,« pravi poslovnež s hribov južno od Banja Luke, »s Slovenci sem imel vedno fctir in korektne odnose - z vašimi turističnimi agen-djami... Moj najboljši jirijatelj, zdraonik, je znorel na fronti pri Okučanih, zdaj je tam na negi. U pičku materinu, nosiliso mu otroke, nabite na kolce in pečene...« Prvič na poti mi naredi slabo. Ali obstaja ideja, vredna človekovega življenja? Ponekod še zmeraj. Kako velika meja je Sotla, nam sploh ni jasno! Morda ne Sotla, vsekakor pa vzhodno od Zagreba in južno od črte Karlovac-Reka. Če izvzamemo nekaj dalmatinskih mest. Vse ostalo je Balkan, kjer se raje kot puške uporabljajo noži, kmečka orodja in hišni pripomočki. In t.i. »pacifistično« muslimansko časopisje v hujskanju k temu ni prav nobena izjema.
Vvojnahje strašansho tezko ostati nevtralen in se ne c
opredeliti za nobeno stran. Precej lažje je, če si ustvariš svojo logiko oziroma jo prevzatnes od nekoga drugega in ne izgubljaš časa v objektiviziranju relativ-nosti resnic.
štorijami. Morda (spet) le propagandne poteze. Baje je TV kazala, kako so pri nekem ustašu pri Vukovarju našli ogrlico iz otroških prstov. Srbi so ponoreli. De Sade se lahko skrije, V časopisju berem o 150 parih testisov, ki so jih našli v vodnjaku nekega klavca. Angleški klic obupane novinarke v Vukovarju tako izzveni v prazno. JA je med vsemi vpletenimi silami še najmanj nagnjena h klanju. To počno »dobrovoljci«, ljudje dobre volje... Tes-noba, strah, gnev. Med ljudmi vre. Naj-bolj besni Ilič iz Doboja. Doboj - center sveta. Danes del najnovejše SAO, neke SAO Severna Bosna. V kateri je -mimogrede - le 28 odstotkov Srbov in so v večini le na njenem zahodu. SAO brez prihodnosti.
Večina mojih pogovorov v Bosni seje začela tako:
»Kakoje zdaj v deželi, tam pri vas?«
Na odgovor »dobro« ali »mirno«je sledilo vprašanje:
»Ima li bencina?« V severni Bosni so ob skoraj vsaki črpalki nad 500 m dolge kolone avtomobilov, brez voznikov, puščenih ob cesti ževečdni.
Ko sem pritrdil na to, so me navadno vprašali, če je kaj problemov (namreč za Srbe v Sloveniji). Nato sem obrazložil, da je vse okay, in uvodni del pogovora seje navadno končal:
»Seveda ne, Slovenci so se spet najbolj poceni izmazali. Kot so se zmeraj... Neka, neka...«
Balkanski sadizem
Ko pridem v SAO (Bosanska) Krajina, me torpedirajo z drugimi
Poturčenci & janičarji
Viva Las Vegas! me pričaka Elvis Presley v nekem vaškem »kafiču« na meji med SAO Krajina in SAO Severna Bosna. Takoj za tem narodnjaki. Trenutno je glavna tema v Bosni smrt Tome Zdravkoviča-Whiskyja, Magic Johnson pa je samo eden od mnogih, ki bo umrl malo prej. Gostilna je polna rezervistov JA oziroma teritorialcev. Eden non-stop muči video-poker, drugi so se zgrnili okrog bilijarda, tretji
samo pijejo. Med njimi srkam Nektar pivo. Puške so v skladišču, zastražene. PoroČnik, Musliman, pravi: »Tak je ta folk tu. Najprej so na vso silo hoteli orožje, po dveh dnevih pa je večino volja minila.« Orožje je namreč treba čistiti... V tej TO so samo Srbi. Ker je vas srbska. Pa tudi sicer. Prostovoljci iz sosednjih vasi so v glavnem nezaposleni. Hrčija je prej delal v Zagrebu: »Šel sem. Ni bilo več klime za nas. Sčasoma so skoraj vsi bosanski Srbi zbežali. Tudi Hsti iz SUP-a. Ti so na začetku govorili, češ da šahovnic, ki so jih nosili na kapah, na čelu, 'ne vidijo'...« Povem, da sem slišal, da so v ZNG tudi Srbi. »So, jebo-ih- ko-ih-rodi, so, malo jih je, vendctr so. V glavnem so to oni zagrebški in reški. Ti nimajokam. Tako se odkupujejo za varno življenje po vojni... A H si mislil na te naše (bosenske op.a.), janičarje... Glej, iz sosednje vasi je eden. Zeno je pustil, otroke, šel tja, se spet poročil, zdaj je v gardi. Ta ne bo ostal živ, če pride nazaj... Skupaj sva igrala nogotnet.«                 Drugi
teritorialec, Mitar, dodaja: »DostivečjeMuslimanov. Ti so v ZNG hodili množično, še preden so izbruhnili pravi spopadi. Takrat se je to zdelo dobro: 3000 mark na mesec. Kot v Kninu.« Pri šanku obrne glavo proti nam neka gorila, kakih 30 let, že na pol plešast, iz neke vasi visoko v hosti - Aleksa, za prijatelje Popaj: »Hodili so, hodili. Imel sem jarana iz vojske, človek iz Tuzle. Po treh mesecih so dobili dotnov truplo.« Prve tri plače naj bi baje bile izplačane šele po treh mesecih: 9000 naenkrat! Kasneje mi poročnik razlaga: »Tako so to počeli. Ko je treba izplačati keš, izvajajo akcije in plačance posiljajo za kanonfuter. Ali pa začno s progromi, kot je bil na Bilogori. Povedo jim, da denarja trenutno ni, nato jim določijo hiše za ropanje. Če kdo noče... Potetn pač ni več zanesljiv in ga -« z roko nakaže rez pri vratu.
bosna
1
Plačanci
Kamorkoli grem, ljudi sprašujem, kdo so plačanci, od kod, koliko jih je. Nihče ne zna na to odgovoriti. Ljudje povedo pač, kar slišijo. Beograd streže s Kurdi, Nizozemci, Nemci, afriškimi kriminalci. Sam slišim najrazličnejša natolcevanja (iz tretjih in še bolj daljnih rok), vendar o tem ne bom pisal. Morda hrvaških plačancev niti ni (več) toliko (absolutno in relativno), vendar so postali izredno močno orodje ustrahovanja. Čedo je 30- letnik iz okolice Doboja, gnilih zob, rahlo smrdljivega zadaha, prostovoljec, skratka na pogled tisti »ta pravi« četnik: »Bil sem v Vukovarju. 45 dni. Ne vrnem se tja za nobeno ceno. Zame je ta vojna končana, naj si jebejo mater. Razen če bo treba tu, v Bosni. Jebem jim mater, vdremo v neki rov. Noter človek, crknjen, rjavopolt. Vidi se: nekiArabec, Kurd, koji kurac, Palestinec, ne vem. Priklenjen z verigo tako, na kratko, za beton, v zid. Zraven njega nekaj kant vode, konzerve, prepečenec, še cela škatla s strelivom... Ta ni imel kaj izgubiti, razumeš, priklenili so ga, idiota, ni se mogel umakniti. Jebem im sunce da im jebem. Jebi ti te fanatike!« Še bolj neverjetno se vam bo zdelo pričevanje moža iz Tesliča, ki je bil nekje pod Psunjem ali Ravno goro, če sem ga prav razumel: »Tako praznjo oni tetnu: čistimo teren. Vas prazna, žive duse nikjer. Pa še malo prej smo se streljali. Pri dveh hišah nekaj zaklanih Ijudi. Že dlje časa, morda skoraj teden. Neki domačin -
Srb iz Pakraca - kliče ostale. Med svinje v svinjaku seje skrila stara baba. Komaj smo jo zvlekli ven. Roti nas, naj je ne ubijemo. 'Ženska, mi smo jugoslovanskavojska, nič ti nočemo', jo prepričujemo. Nič. Sele kas-neje se pomiri in nam ponudi prase. In nato, za svinjakom, proti potoku, najdemo skoraj na kupu tri mrtve zenge. Od daleč se zdi, da so ožgani - gardisti navadno vse tujce zažgejo, da ni moč razpoznati iden-titete. Pridemo bliže, previdno, zaradi min, tam pa črnci, jebo-ih-bog! Jebo-im-ja-mater. Kožo imajo skoraj sivo. Pofukani nigerji!... Ne vem, zakaj so jih tako pus-tili«
Knindže, zenge in prašiči
Le malo Bosancev je šlo med knindže. Tudi tisti, ki so šli, so se v glavnem vrnili, ker je kapetan Dragan baje delal strahovito selekcijo. Med drugim so zavrnili Pera iz Šnjegotine, a je bil nato v Baniji, ob Glini, dva meseca in pol. » Vidiš, ranjen sem v roko. Stalno mi dreveni, a dobro sem šel skozi. Dragi moj, videl sem prašiče, kako jedo mrtvo starko. Prasd in krokarji - oni so za to. Nikoli več ne bom mogeljesti svinjine. Razen morda naše, domače...« Baje je tudi na TV kazalo nekega prašiča s človeško roko... V »kafiču« z rezervisti mi Hrčija, s pravim imenom Savo, najprej pravi: »Glej ti to. Plačanci delajo zanje najbolj umazane posle. Kaj hočeš -znajo reči le: ']a, ustaša'. Nič drugega. Ljudstvo (srbsko op.a.) jih lahko roti in prosi, kolikor hoče - on tega ne razume, boli ga kurac, tudi če bi - sajje prišel setn
ubijat, za denarl« Strinjam se s fanti, da za take ljudi ni treba imeti milosti. Nato me pitajo s pripovedkami, kako ti tujci še živim ljudem režejo vitalne organe, ki jih nato prodajajo agentom nemških in švicarskih bolnišnic. Tako se za srce baje dobi 2000 mark. Kar je trenutno enako plači plačanca v hrvaški vojski. Če jih je še kaj ostalo...
Titoizem
Pred leti je bil v Bosni največji greh govoriti proti Titu. To sem okusil na lastni koži. Cinično je, da je prav srbsko ljudstvo Titu najbolj verjelo in ga spoštovalo. Danes je Broz »nihče«, za Srbe Slovenec-Hrvat, ki je njih raz-delil, da bi ohranil ravnotežje v tej balkanski gnojnici. Srbi se ne sramujejo, da so se med vsemi najbolj drli Druže Tito mi ti se kunemo, ko je crknil. »Bili smo zaslepljeni, pretentani,« pravi Dele iz Banja Luke... Spasoje iz Prnjavora: »Ma, človek, Tito je bil največji ustaš, poslušaj ti mene: četa ustašev je stražila Jasenovac. Samo četa! Zakaj vse do 45-ega partizani niso niti enkrat izvedli napada nanjl ? A vedelo seje - trupla so plavala po Savi... In po vojni -nikdar ni obiskal Jasenovca. Daj, pojasni mi to.« Ne znam, nimam podatkov, prvič slišim te informacije. Da, Jasenovac je eden od vzrokov za srbo-hrvaško vojno.
V neki obcestni prodajalni najdem okorelo titoistko. Eno zadnjih. »Sesedaj ne morem verjeti, da se te stvari dogajajo. Vi, Slovenci, ste se izvlekli, toda kako bo
I
bosna
nami tu, jooj... Moža mi še niso odvlekli -če mi ga in ce umre, kaj mi bo vse to!? Vsa ta politika in suverenost - vse zastonj... Pojma nimaš, kako se bojim. Noža... Moj bog, bila sem z AFŽ v Jasenovcu in videla tisti film. Tri leta sem sanjala grozote... Vzgajali so me v duhu rdeče zvezde - tako sem vzgajala tudi svoje otroke.« Njeni hčerki sta edini, ki nista hoteli slišati o srbski vojski, le jugoslovansko imata za svojo. »Eden lepši od drugega,« mi opisujeta JA prostovoljce iz Srbije, ki so šli tam mimo na položaje v Vojnič in Vrginmost zamenjat Črnogorce. Večina njih se je potem uprla »sramot-nemu umiku«, ki ga je naložila ČG skupščina, in se vmila. Saj v Črni gori tako ali tako nimajo kaj pametnejšega početi... Tudi Milica, pravzaprav plavolasi in ploščatoglavi Milan iz okolice Tesliča, je bil tam. »Ko enkrat prideš tja, in vidiš tisto bedo. In strah v očeh nemočnih. In sebe kot njihovo edino upanje. Potem enostavno dobiš tisti občutek dolžnosti. Mislim, da do tedaj v življenju nisem storil še ničkoristnega...«
Samo sloga...
Srbiso danes verjetno najbolj enotni v svoji zgodovini. Mladohrvaška sim-bolna agresija in romantično divjanje sta jih homogenizirala do skrajnosti. V Bosni je k temu pripomoglo bedasto preglasovanje HDZ & SDA pri sprejemanju deklaracije o suverenosti, kar je bil politični idiotizem, Izet-begovičeva usluga Miloševiču. Fan-tastičen odstotek ZA Jugoslavijo na
kasnejšem srbskem referendumu je dokaz za vse to... Na moje pripombe, da so zmanipulirani tudi danes, so mi vglaviiem odgovarjali, dasezavedajo propagande in medijske vojne - pač zaradi specifičnega položaja: izpos-tavljenost tako HTV kot TV BG in stal-no spremljanje TV SA ter dostop do obojnega tiska,kar jim daje celovitejšo sliko. Vsak drugi pove, da ne ve, kaj je res, vendar da je po njegovem... Vsak četrtiprepričano doda, da so (ne glede na medijsko vojno) Hrvati tako ali tako »genociden narod« (!?)... Toda, v out-out situaciji alternative ni. »Ne moreš biti drugo kot Srb in za Srbe!« mi pravi Dragan-Drage. »Resnica je relativna, samo - druge poti ni. Če bi bil za Hrvate, bi me moji izobčili, šokci (= katoliki, ergo Hrvati op.a.) pa bi me samo izkorostili, dokler bi me potrebovali... Če bi živel v Sarajevu, bišlo - tukajpa, tu sem SDS, nič drugega.« V Banja Luki, kjer faks ne dela, ker nimajo s čim ogrevati predavalnic, so oddajnik drugega kanala naravna na TV BG, v srbskih vaseh nihče več ne plačuje naročnine za Sarajevo. Bosna je kantonizirana. Enotnost bosanskih Srbov črnijo le še redke izjeme, kot je Bogič Bogičevič« Ki jim »dela sramoto«. »Če bi bil'na njegovem messtu kak Musliman, ajd v redu. Ampak da Srb igra poštenjaka do ostalih, ko pa vsi ostali delajo za svoje narode. Samo on ekstra. Smejijo se mu za hrbtom. Tele!« mi to pojasnjuje Marko iz Doboja, »intelektualac«.
Nadrealisti
Švicarska Srbkinja mi je v Churu približno takole zdrdrala svoje zveneče stavke: »Veš kaj, jebem-im-mater! Vsem, jebo- ih-bog! Da-bog-da-crkli, vsi po vrsti. U pičku materinu, menije žal Ijudstva, navadnih Ijudi, jebo-te-Isus... Šla je država v pizdo matere, a bila je dobra, kakrsna je bila!« 9.11., na dan plebiscita, je na avtobusu Tuzla-Beograd med Zvornikom in Loznico folk zabaval plečat 60-letni kmet. Med drugim: »Ja, Ijudje, iskali smo stranke, sami stnojih hoteli. Zdajjih imamo. Glejte, kaj delajo. Ee, veste, kaj vam povem:jebem jaz Alijo in Irfana. V rit. In Karadžiča in Momčila, in Kljuiča! Bogme, lahko tudi v usta.« Ko je veselo sestopil z avtobusa, je šofer izjavil, da je imel mož dejansko prav. Nihče ni oporekal, bili smo v Srbiji... Navadno bosansko ljudstvo pač mora storiti to, kar veli lokalni hodža, pop ali župnik. Temeljni raz-cep v Jugi je religiozni. In če je strah sprožil vojno na Hrvaškem, samo še »hladnovojni« strah drži Bosno v miru. V kuloarskih in gostilniških debatah se ob gledanju Top liste nadrealistov med navadnimi spet širi tiha želja, da bi se pojavil novi Tito, preprečil vojno in bratomorno klanje... Cuvajte se Svabov, sporočajo Srbi v Bosni, prepričani, da je Nemčija kriva za njihovo gorje...
Miodrag Djurdjevič
bosna
KAKO
OSTATI
BOSANEC?
Ce bi se zgodil čudež in bi se balkanske vojne končale le z manjšimi posledicami za bosensko-hercegovsko območje, bi morda nekateri bosenski liderji ali celo člani Evropske skupnostiposlali zahvale Turčiji zaradi njenih osvajalnih pohodov na Balkan, šeposebej zaradi nekdanje islamizacije pravoslavnega, katoliškega in bogomilskega prebivalstva. Čeprav pozabljamo na 500 ali 600 let in se po malem šalimo s krvavo zgodovino, si tako mogoče lažje zamislimo današnjo Bosno in Hercegovino brez muslimanskega naroda. Kakšna bi bila v tem primeru srbsko-hrvaška frontal? Dejstvo je, da so v današnji vojni zmešnjavi Muslimani svojevrsten filter (generali bi temu rekli »tampon cona«) med Hrvati in Srbi v Bosni.
Je Izetbegovič Bosanec?
Muslimani in muslimani
Stevilne raziskave kažejo, da so Muslimani nastali z etnčno in-tegracijo starih bogomilskih Bošnjakov, priseljencev s hrvaških in srbskih ozemelj, pravoslavnih in katoliških konvertitov iz Bosne, Balija ter priseljencev neslovenskega porekla iz različnih islamskih dežel. S prihodom Turkov so omenjene etnične komponente v največjem delu menjale vero in skupaj s poz-nejšimi spreobrnjenci predstavljale večino muslimanskega življa na bosensko-hercegovskem ozemlju. Po odhodu Turkov se je nacionalna identifikacija muslimanskega naroda izredno počasi razvijala, pravzaprav je bil ta razvoj skoraj nemogoč. Kakršnakoli kulturna in zgodovinska identifikacija je bila tako iskana izključno v religiji, oziroma islamskem verovanju, opravljanju verskih dolžnosti in is-lamskem vedenju. Nacionalno nezavedni so se zapirali vase, ob tem pa doživljali neuspehe propadle Turčije tudi kot svojo lastno nesrečo. Hkrati   pa   sta   pravoslavna   in
katoliška konfesija »kradli« vernike druga drugi; privržence sta seveda, sicer z manjšim uspehom ali celo uporabo sile, iskali med mus-limanskim življem. Šele leta 1919 so muslimani kot verska skupnost dobili mednarodni status manjšine. V zdaj že nekdanji Jugoslaviji so dobili tudi veliki »M« ter postali eden izmed enakopravnih narodov.
Bosanstvo in jugoslovanstvo
Zares, socialistična Jugoslavija je proizvedla človeka, ki je kadarkoli in kjerkoli lahko s ponosom dejal, da je Bosanec; to pa je pomenilo, da je bil iz istoimenske republike, ne glede na to, kateri veri ali narodu je pripadal. Močan egalitarni sindrom jugos-lovanske ideologije je razlike med Bosanci še bolj prikril. In če bi sploh lahko govorili o kakršnikoli resnično jugoslovansko usmerjeni kulturi, je bila to gotovo bosensko- her-cegovska kot produkt jugoslovanske revolucije.
Vendar, različne sociološke študije in analize potrjujejo ali vsaj aludirajo na nacionalno oziroma versko neskladje stereotipne vizije
Bosanca. Narnreč, znano je, da je bila BiH največje emigracijsko območje nekdanje Jugoslavije, ker poleg na ekonomska vprašanja opozarja tudi na nekatera druga. Ali je bilo množično zapuščanje BiH zares pogojeno samo z iskanjem zaposlitve oziroma reševanjem eksistencial-nega vprašanja? Ali pa lahko vzrok ža to poiščemo tudi v nezadostni nacionalni ali kulturni identiiikaciji? V Jugoslaviji so namreč obstajale republike z izrazitejšim problemom nezaposlenosti- na primer Črna gora in Makedonija - iz katerih emigriranje ni bilo tako izrazito. Končno prihajamo torej do »delitve« socialističnega Bosanca na: Bosanca-Srba, Bosanca-Hrvata in Bosanca-Muslimana. Pri prvem prevladuje nekakšna zožena zavest podeželske »filozofije«, ki vsebuje retrogardis-tična načela in vse novo in progresiv-no razume kot ogrožanje, vso družbeno zavest pa poskuša us-meriti nazaj na mitologizacijo preteklosti. Srb v BiH je svojo nacionalno kulturno identifikacijo našel že davno - v jugoslovanstvu -tako da mu odhod iz BiH ni vzbujal
___________________c
posebnih nostalgičnih občutkov. Iščoč zaposlitev je lahko odšel v katerokoli republiko (najpogosteje HrvaŠko ali Slovenijo) - vse to je bila namreč Jugoslavija; lahko se je tudi vrnil v Bosno ali pa - v skrajnem primeru - odšel v »svojo« Srbijo. Tudi statistični podatki kažejo, da je po 2. svetovni vojni v Jugoslaviji iz BiH emigriralo največje število pripad-nikov srbske nacionalnosti.
Bosanci-Hrvati, največ jih je v zahodni Hercegovini, so se običajno izseljevali v svojo domovino ter se hkrati poskušali rešiti zgodovinsko neznosnega soseda Srba. Tako bližnjega in vendar tako oddal-jenega. Večina Hrvatov, ki je emigrirala iz BiH, se tja ni več vračala, tako kot tudi Srbi ne.
Za Bosanca-Muslimana tega ne bi mogli trditi. V povprečju se je namreč iz BiH izseljevalo najmanj Bosancev muslimanskega porekla; večina tistih, ki so iz nje emigrirali pa se je vanjo tudi vrnila. Versko in kul-turno identifikacijo so namreč lahko našli le v BiH, vse ostalo pa je bilo zanje, zavedno ali ne, tuja dežela.
Stoletna ogroženost
Kot že omenjeno, Muslimani so bili v BiH stoletja žrtev velikih pretenzij in apetitov Srbov in Hrvatov, Bosna pa jim je služila kot nekakšna zgodovinska podlaga samo za versko legitimiteto. Dav-nega leta 1927 se je levičarsko usmer-
____________bosna____________
jen študent muslimanskega porekla z beograjske pravne fakultete Ibrahim Filipovič iz KljuČa v vseh svojih dokumentih deklariral kot Slovenec. Kot Slovenec je ta svet tudi zapustil. Svojo odločitev pa je, še za časa življenja seveda, razložil z bolečo resnico, da se Srbi in Hrvati »trgajo« za Muslimane. Muslimani so se torej tudi takrat čutili ogrožene zaradi velikosrbskih in velikohrvaških teženj. Po statističnih podatkih iz leta 1953 so v BiH zabeležili 105 Sloven-cev islamske vere; v zvezi s tem med strokovnjaki prevladuje mnenje, da ne gre za prebivalce slovenskega porekla, temveč deklariranje analog-no Filipovičevemu izpred skoraj tridesetih let.
Položaj se je v zadnjem času vsaj deloma spremenil, oziroma izrazite velikosrbske pretenzije so občutno vplivale na prebujanje nacionalne zavesti Muslimanov in pospešile zdaj nujno politično zbliževanje Hrvatov in Muslimanov v Bosni. Tradicionalna muslimanska toleran-ca in »merhamet« (potrpežljivost) -predstavljena v liku Alije Izet-begoviča - je gotovo prava politična umetnost.
Neka povsem druga religija, religija Alahovih načel, ki v nas budi negativne predsodke (saj nas spominja na džihad, muslimanske ekstremiste, maščevalne Arabce, krvi željne Turke...) kljub vsemu še vedno kolikor toliko ohranja mir
1
med dvema konfesijama - pravoslav-no in katoliško. Prav tako ni težko opaziti, da v parlamentu BiH naziv Bosanec, ko se obračajo prebivalcem te republike, uporabljajo le še Mus-limani.
Politični položaj in napetost v BiH ne dovoljujeta s strani Muslimanov niti ene same napake. Zato naziv Bosanec krpa le manjše luknje bosensko-hercegovskega parlamen-ta. Na večje zahteve Srbov - kot so regionalizacija BiH ali oblikovanje različnih krajin - Muslimani odgovarjajo s podobno idejo, vendar ne na bosenskem ozemlju temveč ozemlju Srbije in Črne gore, s tem pa zavirajo in vnašajo zmedo med velikosrbske liderje, Hrvati pa med-tem prestrašeno opazujejo razvoj dogodkov...
To je še en dokaz, da tudi Mus-limani niso pozabili na možnost oblikovanja svoje skupne države, pa čeprav ne bodo več Bosanci - kot to ni več večina Srbov in Hrvatov v BiH. Ostati Bosanec je morda vendarle mogoče - s pomočjo bosenske duhovitosti, ki je navzoča celo v teh apokaliptičnih časih. Ker - kot bak-lava za številne ni več baklava, ampak srbska pita s prelivom, bi se lahko ostalo tudi Bosanec - s prelivom, seveda nacionalnim.
Damir Domitrovič
srbija
SRBIJA VIMENU NARODA
Srbija, do vratu pogreznjcnav krvavi jugoslovnnski plcs, seže tretjič v tem stoletju srečuje z mcdnarodno ekonomsko blokado. Trermtno glavni krivcc sicer še ni imenovan, vendarje tarča ze izbrana. Ce k tej blokndi prištejemo šepregovorno slab ekonomskipoložnj, vojno in polom srbske medijske »resnice«, polem se ponuja logičen zaključek: srbski vladajoči gamituri so dnevi šteti. Toda, alije res tako?
Ze takoj po Miloševičevem prihodu na oblast so se pojavile napovedi o njegovi skorajšnji politični smrti. Vendar si je vožd s svojim štabom začrtal jasno strategijo, ki pa je bila pogojena s krvavim razpadom jugoslovanske federacije, kar se je tudi zgodilo. S svojo konvertitsko SPS je elegantno pometel z opozicijo, homogeniziral vesoljno srbstvo, raztresel virus nacionalizma po celi »Jugi«, razkrinkal razbijalce federacije in za pos-ladek popeljal Srbijo v osamitev. Nič pa ne kaže, da bi po opravljenem poslanstvu bil pripravljen prepustiti oblast opoziciji.
Trden prestol
Ne glede na to, da je Srbija do vratu v težavah, se zdi, da ima Miloševič realne možnosti ostati na prestolu še lep čas. Raz-logov je več.
Iracionalni razlogibodo predmet raziskav bodočih generacij. Se dolga desetletja se bo pisalo o voždu, ki je strnil nacijo v obrambi pred secesionizmom, ustaštvom, separatiz-mom in fašizmom, o junaškem duhu srbskega nacionalizma, ki se je spoprijel z vatikansko-kominternovsko zaroto in o mitoloških dejanjih srbskih »die-hard« junakov. Vso iracionalnost bi lahko strnili v agresiven šovinizem, ki daje v letu 1991 sliko svojevrstnega anahronizma, obenem je pa realnost.
Racionalni razlogi voždovega trdnega položaja pa so bolj otipljivi. Kot ena redkih komunističnihpartij, kiso na parlamentarnih volitvah osvojile oblast, se je SPS trdno zasidrala v vse pore družbe. Socialisti imajo trdno oporo v »krajinskem lobbyju«,katerega jurišniki so v vsakem trenutku pripravljeni narediti red na beograjskih ulicah. Povezanost preoblečenih socialistov in največjih srbskih industrijskih gigantov pa je znana.
Znasledstvom Jugoslavije pa ravna Srbija kot »svinja z mehom«: po potrebi pomenita besedi Jugoslavija inSrbija eno inisto, seveda z blagoslovom polpredsedstva, za katerega je povsem nepomembno, da v njem sedi
predstavnik pravno neobstoječega Kosova Sejdo Bajramovič, ki se je v Haagu izkazal s tem, da |e izgubil kovček in se priklonil por-tirju. Ceprav to polpredsedstvo pri dokazovanju legitimnosti dalj kot do Romunije ni prišlo, je doslej orpavilo za srbski blok nekaj taktično uspešnih potez. Naj-koristnejše se je izkazalo ob prošnji za names-titev mednarodnih mirovnih sil v Jugoslaviji. Po srbskemscenarijunaj bi mirovne sile samo legalizirale nove memorandumske meje, kar ni daleč od resnice, saj so te enote predvidene samo za razmejitev, ne pa za posredovanje. Princip efektivitete torej, pri katerem se iz dejanskega stanja zahteva legalno pravno priznanje.
Klicanje modrih čelad in premestitev reševanja krize v OZN, kjer ima Srbija za razliko od Evrope nekaj zaveznikov, je vsekakor najsijajnejša Miloševičeva zunan-jepolitična poteza.
Kljub vsem njegovim »pomagalom«, ki ga ohranjajo na položaju, pa bi bil Miloševičev položaj dokaj majav brez podpore vodilnih srbskih intelektualcev. To je obenem tudi edenizmed glavnihvzrokov padca opozicije.
Opozicija in kvaziopozicija
V Srbiji je odnos vodilnih intelektualcev do oblasti presenetljiv. Skorajda vsi prominentni intelektualci se identificirajo z vodilno socialistično garnituro. Spisek je dolg, od Dobrice Čosiča, Braneta Crnčeviča, Moma Kaporja, Radoša Kalajiča in drugih. Razloga sta dva. Prvi je vsekakor vojna s Hrvaško, ki zahteva optimalno homogenizacijo naroda, drugi pa je Miloševičeva identifikacija z Memoran-dumom SANU iz leta 1986, kar je po neka terih indicih ključen moment voždovega uspeha.
Vsi ti razlogi pa ne opravičujejo trošenja zla po medijih, kar ti gospodje uspešno počnejo. Poleg tega jim je eno od glavnih opravil še prerekanje po časopisih o tem, kdo je prej začel zastopati teze o enotni srbski državi.
Kljub velikemu številu strank in različnih militantnih formacij je jasno, da je srbska
opozicija potolčena. Glavni razlog, zakaj je tako,jesevedaspetvojna. Glavna opozicijska stranka, Draškovičeva SPO, je ostala brez adutov, ki so v rokah vladajoče SPS. SPO nima nobenega manevrskega prostora, zato neodločnost in nihanje med vojno za zedin-jenje srbstva in željenim mirom. Pod streho resne opozicije bi lahko prišteli še Mičunovičeve demokrate, reformiste »srbskega Kennedyja« Duriča in liberale Koste Cavoškega, ki pa vsi skupaj z vegetarijanskim društvom Beograda ne morejo resno konkurirati Miloševiču.
Kvaziopozicija se je definirala ob kul-minaciji spopadov na Hrvaškem. Pod ta im-enovalec gre šteti razne bradate radikale,' svetosavce in četniške monarhiste, ki pa v predvideni bitki socializma z monarhijo, ki se Srbiji obeta, ne bodo prišli na svoj račun, saj je adut monarhije v Draškovičevih rokah. Celotno kvazi-opozicijo v Srbiji bi lahko z malo posploševanja označili kot Miloševičevo trobilo, kar nekatere od teh strank tudi same priznavajo. Osnovni moto kvaziopozicije je vojna »pravoslavja proti fašizmu«, ne pa razlike med republiko in monarhijo ter totalitarizmom in demokracijo.
Razen povsem nepričakovanega zasuka Miloševičevega prestola ni danes sposobna zamajati nobena od srbskih političnih grupacij. V rokah sta mu ostala še dva glavna aduta: razširitev spopadov na ozemlje BiH in finale, odprtje južne fronte, kjer lahko upravičeno pričakujemo mednarodni spopad z vključitvijo Albanije. Težko bi namreč našli Srba, ki bi resno oponiral boju za Kosovo.
Igor Jukič
politika
Naftni embargo
PETROL JE PRIPRAVLJEN NA ČRNO VARIANTO
Jolitično osamosvajanje Slovenije je po svoje vplivalo tudi na osamosvajanjc Petrolovcev, k temu pa gre prišteti tudi vojno na Hrvaškem, ki je pretrgala marsikatere vezi, in naftni embargo, ki visi kot Demoklejev meč nad slovenskim gospodarstvom. O temje bilo govora na tradicionalni novinarski kon-ferenci.
Petrol je pripravljen
Po besedah generalnega direktorja Petrola Franca Premka je podjetje letos pok-rilo80odstotkov potreb slovenskega tržišča, kljub neugodnim razmeram. Po njegovih predvidevanjih bo ob koncu leta prodaja manjša za 8-10 odstotkov, predvsem zaradi vojne v Sloveniji, slabe turistične sezone in ogromnega izpada tranzitnega prometa.
Vprašanje, ki je te dni aktualno, se glasi: Smo v Sloveniji pripravljeni oa morebitni naftni embargo? Direktor Premk pravi, da te dni polnijo svoja skladiča in s tem mak-simalizirajo naftne zaloge. Če do naftnega embarga pride, imajo zalog za okoli 40 dni. »Sankcije Ev-ropske skupnosti nas niso :doletele nepripravljene,« trdi
remk, »saj smo že več kot tri fcdne v stalnih stikih z našimi rtnerji.« Imajo tudi obljube
lobaviteljev, da bo plačano
blago tudi dejansko prispelo
na slovensko tržišče. Tudi tuji
partnerji   (npr.   avstrijski
OMV) upajo, da bo Slovenija
izločena iz evropskih sankcij.
Prav tako proizvajalke nafte (članice Opeca)
niso dobile nikakršnih navodil s strani vlad,
kako naj nastopijo ob morebitnem embargu. VPetrolu pa so kljub vsemu optimistični
in računajo, da embarga ne bo. Če pa do
njega vseeno pride, bo na potezi vlada, ki bo
morala sprejeti določene omjevalne ukrepe.
Aliso primerniboni, višje cene, ali drugačne
omejitve, v Petrolu ne vedo. V žepu pa imajo tudi adute, ki bi jih
izkoristili ob morebitnem embargu, saj ima Petrol dve firmi na tujem: na Cipru in v Avstriji.
Cena ni nikoli previsoka
V Petrolu opozarjajo, da z višanjem cen naftnih derivatov ni moč omejevati porabe. Tako učijo tudi izkušnje ob zadnji podražitvi, saj je poraba bencina pred podražitvijo in po njej enaka: okrog 1.200 ton na dan. Aleš Petemel, vodja razvoja pri Petrolu je omenil, da so vladi že lani pred-ložili evropski sistem naftnih zalog, ki naj bi zadostovale za 90 dni. Takšen sistem je povezan z velikimi sredstvi. Nasploh so se
Načrt92
*  V Petrolu so pripravili tudi načrt prodaje tekočih goriv za prihodnje leto. Po prvi varianti naj bi se v industriji poraba zmanjšala za 25 odstotkov, široka poraba pa za 10 odstotkov. Po nekoliko ugod-nejši varianti bi potrošnja ostala eriaka, zaradi padca industrijske proizvodnje bi se za četrtino zmanjšala tudi poraba goriv.
* Lani so v Petrolu prodali okrog 1,4 milijonov ton goriva, letošnje ocene pa kažejo, da bodo prodali nekoliko manj - okrog 1,3 tnilijonov ton nafte.
v Petrolu pohvalno izrazili o sodelovanju s slovensko vlado, Ljubljansko banko in špediterji.
V lendavski rafineriji imajo zalog do 15. januarja, saj so bili pogovori s Hrvaško uspešni, s pomočjo slovenske vlade pa bodo pogajanja o uporabi hrvaških naftnih virov še nadaljevali. V lendavski rafineriji zadovoljijo 30 odstotkov slovenskih potreb.
Pričakujejo, da bodo v Moskvi v prihodnjih dneh podpisali pogodbo, s
katero si bodo zagotovili večjo količino nafte. Slovenski naftni trg je še vedno močno odvisen od sovjetskega, čeprav se v Petrolu že preusmerjajo na druge trge.
Ce so do sedaj, predvsem s pomočjo vlade in banke, uspeli pokrivati devizne potrebe, bo to vprašanje v bodoče zelo pereče. Kljub temu da ima Petrol lastne devizne vire (maloobmejni promet, ki predstavljal5odstotkovprodanegabencina v Sloveniji), bo morala za določeno obdobje država še vedno usmerjati devize za naftne potrebe. V pripravi je projekt bonov za tuje turiste, s katerimi bi povečalt devizni priliv, razmišljajo pa tudi o drugih poteh.
Na novinarsko vprašanje, ali so Petrolovci sestavni del tako imenovanega naftnega lobija, je generalni direktor Prem k odgovoril, da je dobro sodelovanje med vlado in Petrolom nujno potrebno. Ko je govoril o strukturi cene naftnih derivatov, je dejal, da 45 odstotkov končne cene predstavlja nabavna cena, 5 odstotkov trgovska mreža, polovica pa gre za proračun. Tudi z zadnjo podražitvijo se ta razmerja niso spremenila. Na tiskovni konferenci so predstavili tudi Petrolovo kreditno kartico, s katero je omogočeno lažje in ugodnejše plačevanje na njihovih bencinskih črpalkah. Zaenkrat to kartico uporabljajo samo podjetja, čez leto dni pa jo bodo imeli tudi posamezni kupci. Poleg tega bodo njeno uporabo razširili tudi na druge dejavnosti.
Branko Čakarmiš
business
POGLED NA EVROPO:
E    X    P    E    R    T
J    U    N
Expert Junior
Vsfl stvar se začne v Franciji leta 1967. Pariz. Skupina ambicioznih študentov ustanovi agencijo za posredovanje intelektualnih storitev - Junior Enterprises. Po dobrih 25 letih delovanja preraste v široko zasnovano mrežo agencij širom Evrope (Francija, Nemčija, Španija, Švica, Italija, Portugalska, Nizozemska, Madžarska). Vnjojedanes vključenih večkot 15.000 študentov. Ti spomočjo raznih sponzorjev (banke, zavaroualnice, investicijska podjetja) vodijo različne projekte, ki se navezujejo na njihov študij in njihovo bodočo poklicno profiliranost. Ni odveč podatek, da ima najboljša francoska agencija na univerzi v Lyonu, katero vodi pet študentov, letno za milijon nemških mark prometa.
Mladi podjetni Francozi so tako konec šestdesetih let ustvarili novo zadovoljstvo in s tem tudi novo povpraševanje. Njihovo delo je bilo us-merjeno k večnim spremembam znotraj gospodarskih vej, na katere so znali odgovoriti s svojo kreativno destrukcijo in jih izrabiti kot možnost.
Načrti Junior Enterprises za leto 1992 so karseda velikopotezni. Želijo razširiti Mrežo Junior Enterprises tudi v Veliko Britanijo in v države bivšega vzhodnega bloka. V prostoru Evropske skupnosti bodo okrepili stike med članicami le-te; gre predvsem za sodelovanje pri projek-tih, ki jih financira Evropska gospodar-ska Skupnost. Kot vsako leto doslej bo-do tudi letos izdali letno knjigo (alma-
nah), s podatki o vseh agencijah, vključenih v mrežo Junior Enterprises. Med njimi se bo prvič in tudi kot prva iz Slovenije pojavila agencija Expert Junior iz Ljubljane.
Expert Junior je nova dejavnost štu-dentske organizacije Univerze v Ljublja-ni. Agencija jebila ustanovljena z name-nom zagotoviti študentom dodatno strokovno izpopolnjevanje v času študi-ja na osnovi sodelovanja s podjetji, z izobraževalnimi in raziskovalnimi usta-novami z opravljanjem raziskovalnih nalog ter strokovn,ih analiz.
Projekti, ki se bodo izvajali znotraj agencije Expert Junior se spogledujejo s podobnimi, ki jih agencije Junior Enter-prises v evropskem prostoru prakticira-
jo že vrsto let. To pa so: raziskava domačega trga, mednarodne raziska-ve trga v vseh državah članicah med-narodne mreže Junior Enterprises, ar-hitektura, informatika, grafično obli-kovanje, industrijsko oblikovanje, teh-nološke in tehnične raziskave, stati-stične analize.
Poleg tega načrtujejo oblikovanje skupine svetovalcev, ki naj bi jo sesta-vljali priznani profesoiji z različnih fa-kultet Ijubljanske Univerze in uspešni podjetniki v Sloveniji. Menijo, da jim bo taka poteza pripomogla k oblikovanju lastne podobe in olajšala povezavo med gospodarstvom in Univerzo.
Prvenstveno vodilo pri delovanju Ex-pert Juniorja bo, dati možnost študen-tom, da svoje znanje dokažejo še pred uradnim koncem študija - to je pred za-govorom diplome - in da za izkazano znanje prejmejo tudi pošteno plačilo.
K Expert Juniorju lahko pristopi vsak, ki mu je uradno priznan status študenta. S pristopno izjavo si pridobi možnost, da sodeluje ali izvaja projekte, za katere tudi odgovarja. Torej, če vas zanima ka-riera, če želite pridobiti čimprej in čim-več raznolikih izkušenj, sposobnosti, ne odlašajte. Vstopite v svet Expert Jr. z velikimi koraki. Pokličite na telefon 061/ 319-498. Tam vam bodo Jernej Vi-detič (stiki s tujino), Uroš Močnik (pro-mocija), Boštjan Jazbec (sponzorstvo), Jure Fiser (finance) in Matevž Slapničar (koordinator za stike z univerzo) med pogovorom zaupali tudi svojo vizijo razvoja Expert Jr. na Slovenskem in bo-doče aktivnosti, ki bodo zaobsegale vse, od organizacije mednarodnega semi-narja v Ljubljani, vključevanja diplom-skih nalog in posredovanja tem za di-plomske naloge v okviru mednarodne mreže Junior Enterprises, posredovanja štipendij, sodelovanja s podjetniškimi inkubatorji, pripravo natečajev za naj-boljše podjetniške ideje, spremljanja ta-lentiranih dijakov v gibanju Znanost mladini do priznavanja dela na projek-tih Expert Jr. kot obvezne prakse.
Ergo, upajmo samo, da Expert Ju-nior postane zaščitni znak sposobnih študentov ljubljanske Univerze in da slovensko gospodarstvo pokaže do-volj velik interes za to simpatično obli-ko povezovanja in sodelovanja. Enako velja tudi za Univerzo.
KlemenZorman
RAZSTAVA
SATAN PANONSKI- KEČERII.
ŠE RIŠE, ŽIVIIN PIŠE
OTVORITEV
21.11.91
BALKAN ŽUR - OBVEZNO PREVESITE ŽLICO!
28.11.91
TRIBUNINA   PARTY
Z NAKUPOM VSTOPNICE
PREJMETE TUDI TRIBUNO IN KONZUMACUO
DOUBLE MONO LOONEY FM RADIO
BOMBOLA
 V
Igra.ki osvaja vsak torek ob enajstih
globus
V    I    T    A    L
D    A     T    A
PRAVOSLAVNE PREFERENCE
(Politika ekspres) Najprej malo politike: zanimivost z Divjega vzhoda. V Srbiji, ki ji »vsi« napovedujejo črn konec, sama pa se istočasno kar bohoti, so med 20. in 30. oktobrom letos izvedli anketo o priljubljenosti posameznih osebnosti. Podob-no tisti, ki jo najdete občasno v Delu. Izprašanih je bilo 1100 Ijudi, z izjemo Kosova in Metohije. V primerjavi s sep-tembrskim pregledom je prišlo le do neznatnih sprememb: Kapetan Dragan, junak stripa, je ostal na prvem mestu, patriarh Pavle pa je drugo moral prepus-titi voditelju pravoslavcev v Bosni, g. Radovanu Karadžiču, ki je bil tedaj tretji. Na četrto mesto se jez 0.74 točk prebil manj znani g. Slobodan Milo-ševič (sep-tembra peti, z 0.38 točk), sep-tembra četrti Dragoljub Mičunovič (0.52) je padel na osmo mesto (0.39). Vuk Draškavic, človek, ki mu Srbi oČitajo, da jih hoče razenotiti zaradi svojih strankarskih inter-esov, ostaja med negativci (-0.66 točk), ne glede na to, da se je v primerjavi s septembrom (-0.84) popravil. Prilagamo tabeli za domačine in tujce: pomagajte si z njima in si ju raztagajte po svoje!
SAO VODIC
Pred dnevi je nastala prva hrvaška samoupravna av-tonomna oblast, Herceg-Bosna, s sedežem v Mostarju. Zahodna Hercegovina (občine Livno, Duvno, Posušje, Ljubuški, Čitluk, Lištica, Grude, Neum in deloma Mos-tar) je namreč etnično skoraj povsem hrvaškain je v trenut-ni vojni dala najboljše borce, tako v ZNG kot v črno legijo, Paragine ustaše, ki jih JA tako dolgo ni mogla zmleti pri Vukovarju; nekaj tisoč jih je v obdonavsekm raju tudi pustilo svoje kosti... Vendar, ne bomo tu o vojni - poglejte si, katere so druge nove avtonomne oblas-ti, ki so seveda vse srbske, čeprav v nekaterih Srbi sploh ne tvorijo večine. Če še niste slišalizanje- nismosijih izmis-lili, povzemamo jih iz sarajevskih Večernjih novina (6/11/91). Ko se boste mudli tam doli, bodite torej previdni. Da ne pozabim, Kosovo je baje neodvisno, Sandžak (Tutin, Novi Pazar, Sjenica) naj bi tudi zdajzdaj postal nova SAO. 1. SAO Krajina: Knin, Benkovac, Obrovac, Gračac, Donji Lapac, Titova Korenica; zavzeli še: pol občine Drniš,
skoraj cel Slunj, pol Gospiča, Otočca, Ogulina, del Šibenika.
2.  SAO Zahodna Slavonija in Banija: Vojnič, Vrginmost, Glina,   Dvor,   Kostanjica, Petrinja, Pakrac; zavzeli še pol občine Sisak, Karlovac, Novska,   Nova   Gradiška, Daruvar in del Slavonske Požege; spremenljiva situacija v Grubišnem Polju.
3.   SAO Vzhodna Slavonija, Baranja in Srem: Beli Manrstir, Vukovar,   del   Osijeka   ter Vinkovcev (v vseh občinah je dejansko šloza upor določenih vasi, podprtih z JA); Vukovar končno imajo.
4.  SAO (Bosanska) Krajina: Banja      Luka,      Bosansko Grahovo,   Drvar,   Bosanki Petrovac, Ključ, Mrkonjič-Grad,     Glamoč,     Šipovo, Laktaši, Celinac, Skender-Vakuf,    Prnjavor,    Srbac, Bosanska Gradiška, Bosanska Dubica,     Bosanski     Novi, Kupres.
5. SAO Hercegovina: Trebinje, Ljubinje,     Bileča,    Gacko, Nevesinje, Čajniče, Kalinovik, Foča.
6.   SAO Romanija:  Sokolac, Han-Ptjesak, Pale, Olovo, (kjer živi kar 71 odstotkov Mus-limanov).
7. SAO Severovzhodna Bosna: (popularno SAO Semberija): Bijeljina, Lopare, Ugljevik.
8.     SAO  Birač:  Bratunac, Srebrenica,           Šekoviči, Vlasenica, Kalesija, Živinice, Zvornik, Kladanj (Srbi so v večini le v Šekovičih, vendar kars94odstotki).
9.     SAO   Severna   Bosna: Bosanski   Brod,   Bosanski Šamac,   Derventa,   Doboj, MagUj,   Modriča,   Odžak, Teslič, Tešanj, Zavidoviči, Orašje, Banoviči, Živinice, Gračanica, Lukavac, Gradačac (najnovejša SAO, SrbL so le v Tesliču v absolutni večini).
AMERISKISEN 1
Pustimo balkanske zdrahe, jugokratizacijo in neštete mrtve. Ameriška mora so blazine. Število poškodbleta 1990 v ZDA zaradi hišnih rastlin: 1325, zaradi blazin: 3971, zaradi božičnih okraskov: 5868, proiz-vodov, namenjenih za uporabo v genitalnem delu telesa: 6133, zobotrebcev: 7832, opreme prve pomoči (!?): 26641, papirnatega denarja (??) ali kovancev: 29613. Število poškodb Lani, povzročene med boksom: 5993, nogometom: 414294, košarko: 640759 in med navijanjem (cheerleading): 12405.
AMERISKISEN 2
(velja bolj za študente) Če poj-dete v Portland, Oregon, bodite pozorni na najnovejši način patruliranja policijskih posadk, ki zasegajo avtomobile ljudi, ki »snubijo« prostitutke. Ko enkrat zamaskirani policistki niČ hudega sluteči Janez ponudi denar za seks, vložijo proti njemu obtožnico, njegov avto pa odvlečejo. Prvokratni ponud-niki običajno dobijo svoje av-tomobile nazaj, potem ko plačajo vleko in »skladiščenje« ter stroške »operacije mamljen-ja«. Ponujevalci ponavljalci av-tomobile izgubijo... V prvih šestih mesecih letos je policija v imenu mesta zajela 207 vozil, vključujoč traktor s prikolico, naloženo s čokoladicami!... Nič takega na vidiku v Ljubljani. Kdaj bo sprejeta legalizacija prostitucijc in trave?...
M.D.
INFOFAKS

INFOFAKS

SLOVENSKI STUDENTJE V EV-____________ROPI____________
Lahko rečemo, da smo storili še en korak k priznanju Slovenije. V četrtek, 14.11.1991, je ESIB (European Student Information Bureau), največja in najvplivnejša ev-ropska študentska organizacija, ki jo ses-tavljajo samo nacionalne študentske organizacije, na konferenci v Ciudad Realu blizu Madrida, sprejela medse ljubljanske in mariborske študente, pod imenom Republike Slovenije in nam s tem odvzeli status slovenskih predstavnikov znotraj Jugoslavije. To je bil uspeh enoletnega sis-tematičnega dela in skrbnih priprav slovenskih predstavnikov (Gorazd Jančar, Jožko Možina in Mojca Saje).
Na konferenci ESIB-a v Madridu smo skupaj z avstrijskimi in belgijskimi predstavniki najprej dosegli sklep, da je ESIB politična organizacija, ki je neodvisna od dela in stališč svojih vlad (čeprav bi to moralo biti za nevladne organizacije samoumevno), to pa je bilo izhodišče za nadaljnje pogovore v zvezi z glasovanjem o spremembi statusa slovenskih študen-tov. Dosežen je bil dogovor med stranjo, ki jenajbolj nasprotovala naši prekvalifikaciji (švedska, Luksemburg, Velika Britanija, Finska, Češkoslovaška! in Nizozemska), da nebodo nasprotovali temu predlogu, če se bo z njim strinjala večina ostalih. Po dveurni razpravi za zaprtimi vrati, ki so se je udeležili le člani ESIB-a in slovenski predstavniki je bil dosežen konsenz -Slovenija bo postala polnopraven član 5IB-a.
ihko rečemo, da smo priznanje še najbolj samoumevno sprejeli mi sami, saj se nam ne zdi čudno, če se sprejme nacionalna organizacija samostojne države, marsikdo ! predstavnikov drugih evropskih držav i jebil krepko presenečen ob neugodnem izidu naše prošnje, ki se ga pred razpravo ni bilo nadejati. Ob naši delegaciji je imel tJiajvečje zasluge za naše priznanje prav Jtovo predsta vnik Avstrije Richa rd Ha w-i in pa direktorica ESIB-a Sarah Adams. lločitev je še posebej pomembna zato, 2r je večina nacionalnih predstavnikov v SIB-u kader, iz katerega črpajo vladni taparati le-teh držav. Tako recimo laburis-
tična stranka v Veliki Britaniji financira volitvebritanskega študentskega predsed-nika. Olaf Palme (če vzamemo najvid-nejšega) pa je prav tako nekoč zavzemal to mesto na Švedskem.
Žal za skupno izjavo za evropsko javnost ni bilo mogoče doseči konsenza, vendar pa se bo večina organizacij za ta korak odločila sama.
Na istem zasedanju so zavrnili kan-didaturo ene največjih nemških študentskih organizacij, o hrvaškem pred-logu pa v odsotnosti njenih predstavnikov niso hoteli razpravljati, deloma zaradi očividno neugodnega rezultata za to republiko.
Gorazd Jančar1,
član študentske vlade za mednarodno dejavnost.
SLOVENSKI STUDENTJE V EV-________ROPI (drugič)________
V četrtek, 14.11.1991, so nas, študente Ijubljanskeinmariborskeuniverze,sprejeli v ESIB (European Student Information Bureau) kot polnopravne člane in to pod firmo države Slovenije.
INFOFAKS

Sprejem v to največjo in najvplivnejšo ev-ropsko študentsko organizacijo, v kateri smo do sedaj imeli članstvo na ravni Jugos-lavije, nikakor ni potekalo brez zapletov in težav. Že na poti v Ciudad Real blizu Madrida, so Jožetu Možini, bolj znanemu kot študentski minister za kulturo (v res-nici je moj osebni stražar ter domnevni vodja zloglasnega Oddelka 5), na celovškem letališču zaplenili Bovvie Knife in so mu ga vkljub protestom z naše strani in spornemu statutu KVSE vrnili šele v Madridu. Na poti preko Ziiricha so avtorja članka grobo zavrnili na švicarskem letališkem mejnem prehodu, češ da potrebuje za vstop v Švico (by the way -SviceOZN ne priznava) vizo v magičnem modrem passaportu. Toliko o naši priz-nanosti. Mojca Saje se nama je pridružila ne samo zaradi osebnih kontaktov v ESIB-u, temveč kot koordinatorka ETA-e (bas-kovske separatistične organizacije) za srednjoEvropo.
Sam sprejem v Evropo je bil formalnost. S Švedi, ki so vodje njihovega bloka, sem se že ob priliki, ko smo v Tuniziji kupovali njihovo orožje (kar še naprej zanikamo) dogovorili, da nam ne bodo nasprotovali, mastne podkupnine, droga in ženske pa so opravile vse ostalo.
Richard Havvkes, avstrijski plačanec iz Britanije, ki je tam prejšnje leto izgubil volilni boj za predsednika britanskih študentov,je v naši navezi napadel peščico preostalih iz boka in že je bilo polnopravno članstvo v naših rokah!
Bolj zaskrbljujoča je bila afera Slovenijagate, ko je Jožko v skladu s tradicijo Oddelka 5 snemal diskusijo o nas na diktafon. Zgroženi predsedujoči študentski predstavnik iz Švice je takoj prekinil sejo in stante pede zasegel kaseto, ki sedaj verjetno počiva v temnih globočinah trezorjev švicarske prestolnice. Povolilno razpoloženje je bilo neverjetno. Fantje (in dekleta) dobesedno niso mogli verjeti, da so nas sprejeli. Trdno so tudi prepričani, da bodo naši (pravi) gospodar-ji to lahko uporabili pri meddržavnem priznavanju Slovenije.
Toliko o resničnem dogajanju na sestanku ESIB-a.
Gorazd Jančar
INFOFAKS
Bučar se je dokončno odločil, da ne bo komandant v parlamentu. Baje ga bo zaposlil Janša.


Nl
Kdor visoko gleda,nizko pade.
Štef an Korošec je kl j ub temu, da j e v Lisaboni pozabil vse svoje spodnjice, prišel prvič v parlament. Prenovitelji verjamejo v boljše čase.

flljjI  Šešok in Peterle i tekmujeta, kdo bo imel več potomcev. Zaenkrat vodi financminister. Prednost: 4:3. Kmalu bo 4:4.
Janšev trn v peti, predsednik slovenskega PEN-a Boris A. Novak, je zaprosil za politično zatočišče v Srbiji. Sovražniki njegovega sovražnika so ga sprejeli odprtih rok.
Plut še
vedno ne
more priti
k sebi, ker
si
Demosovci
v Poljčah
niso
natočili
čistega
vina. Pili
so namreč
mlado,
motno
vino.
Marojevič in Kn rger sta se dogovorila, da b ia volitvah nastopila v koali Geslo: Za čifurje in opice.
Studentsko
arganizacijo je zapustil njen kaplan. Hvaljen bodi Jezus.
Ker Andrej Poznič ni več šef študentskega parlamenta, ima dr. Rus vse več možnosti, da postane ljubljanski rektor.
V LSD je puč že mimo. Mileta so se skušali rešiti z inscenirano prometno nesrečo. Črni so že skoraj obupali.
Univerza
NOVI STUDENTSKI POLITIKI
NASPROTI
Direktor z ministri - odhajajo?
Kandidiranje novega vodstva
Ker novi parlament seveda ne more brez predsednika ter podpred-sednikov za zakonodajo in nadzor, je sledila predstavitev pravil o kan-didiranju in volitvah v organe par-lamenta. Pravila so bila soglasno sprejeta. Med desetminutnim od-morom so kandidati za mesta v par-lamentu izpolnili prijavnice in jih od-dali volilni komisiji. Za mesto pred-sednika parlamenta sta kandidirala: Janez Drnovšek, Fakulteta za elektrotehniko in Andrej Kobe, FNT -fizika, ki je pripravil tudi program.
Za nadzorni odbor sta kandidirala: Sandi Kovačič, Fakulteta za veterino in Blaž Jezeršek, Teološka fakulteta. Za zakonodajno komisijo Iztok Malačič, Ekonomska fakulteta (kasneje je odstopil) in Klemen Podobnik, Pravna fakulteta. Vsak prijavljeni kandidat je parlamentu na kratko prestavil svojo vizijo dela na mestu, za katerega je kandidiral.
Še o Andreju Pozniču
Pod točko razno velja omeniti poročilo dosedanjega predsednika SP (med njegovim predsedovanjem je prišlo do neke vrste spora med njim in vlado): »Tudi nekatere pristojnosti vlade in parlamenta niso jasno raz-mejene. Gre predvsem za predstav-niško funkcijo in skepanje pogodbe z direktorjem (ŠO, op.a.). Menim, da mora oboje pripasti parlamentu, ker
Parlament na novo - kmalu tudi vlada
Studentski parlament seje na svoji konstitutivni seji zbral 13. novembra t.l. Čemu velja pripisati enourno razpravo o sprejetju dnevnega reda? Ali porajanju mlade demokracije v mladi Sloveniji - po zgledu slovenskega parlamenta - ali oblikovanju skupine 13 poslancev, ki so zavmili predlog dnev-nega reda in za katere se šepeta, da so že pred prvo sejo ustanovili t.i. nenačelnokoalicijo. Kakorkoliže, od47izvoljenih poslancev ŠP, jihje bilo na konstitutivni seji 43. Po sprejetju predloga skupine 13 poslancev o spremenjenem dnevnem redu je bila na vrsti obravnava poslovnika. Povedati pa gre, da nekdanjemu parlamentu v obdobju svojega ustvarjanja ni uspelo sprejeti poslovnika. Tako je tudi novi parlament razpravo o tem preložil na naslednjo sejo. Andrej M. Poznič, dosedanjipredsednik ŠP, je tako predal vodstvo seje začasnemu predsedniku Jožetu Ažmanu.
volitev pa je bilo potrebnih več kot polovica poslanskih glasov. Po prvem krogu je bilo razmerje glasov za pred-sednika 23:23, zato je bil izveden še drugi krog.
Janez Drnovšek, predsednikparlamen-ta ŠOUv Ljubljani
Po drugem krogu volitev za pred-sednika in preštetju ostalih glasov, so bili rezultati takšni:
Predsednik parlamenta ŠOU v Ljubljani: Janez Drnovšek, Fakulteta za elektrotehniko (23 glasov, Kobe 22 glasov, 2 vzdržana)
Za predsednika zakonodaje je bil izvoljen Kletnen Podobnik, Pravna fakulteta, za podpredsednika nadzor-nega odbora pa Sandi Kovačič, Fakul-teta za veterino.
se tako krepi njegova nad-zorna moč nad vlado.
Parlament je najmoč-nejši takrat, ko voli vlado. Potem boste
doživljali skrajno podcenjevalen odnos s strani vlade. Posebno če bo ostalo jedro dosedanje garniture...
Dovolite mi še zadnje opozorilo, ko boste volili novo vlado. Potrebujemo zelo močno socialno vlado, ker se standard nezadržno niža in je treba biti zelo ustvarjalen in delaven, da bomo te hude čase preživeli. Kaj mi pomaga taka politika, da se rokujem s slovenskimi veljaki, če pa študentje nimajo človeka dostojnega življenja. Prosim Vas, da boste na to še posebej pozorni.«
Po predlogu poslancev so poročilo razmnožili in ga poslali kot gradivo na naslednjo sejo SP.
Parlament - druaič
Na novo konstituirani ŠP se je na svoji prvi redni seji sestal 20. novembra, predvsem zato, da bi iz-volil svojega predsednika in oba podpredsednika. Obravnava Poslov-nika o delu Študentskega parlamenta je bila preložena na naslednjo sejo. Volilna udeležba je bila 96 odstotna -od 49 izvoljenih kandidatov jih je bilo prisotnih 47. Za mesto predsednika sta kandidirala dva kandidata, za iz-
»Parlament ima takšnega pred-sednika, kakršnega si zasluži.« To so
besede poraženega predsedniškega kandidata Andreja Kobeta, ki je prvi spregovoril, takoj po tem, ko je novo vodstvo ŠP zasedlo svoja mesta. Obljubil pa je, da bo redno obiskoval seje parlamenta in se sprijaznil s svojo pasivno vlogo v njem.
Pod točko razno se je sprejel sklep o oblikovanju zakonodajne komisije
Univerza
Marko Kušar - zadnja večerja.
na naslednji seji. Na dan pa je prišla afera o vabilu skupine AGK, ki pravi: »Vse, ki mislijo, da je bila seja ŠP predolga in premalo produktivna, vabimo na srečanje v torek, 19.11.1991 ...v prostore AGK...«
Sledila je neke vrste zaobljuba, ki bi jo bilo treba podpisati. Pod vabilo so se podpisali štirje poslanci. Vabilo, ki ga niso dobili vsi poslanci parlamen-ta, temveč le nekateri, je povzročilo nekaj vroče krvi. Za takšne stvari je krivo to, da parlament deluje brez pravilnika.
Studentska vlada
Volitve nove vlade bodo pred-vidoma 4. decembra. Tako sta do predvidenega roka prispeli dve skupinski kandidaturi. Javno soočenje teh dveh ekip in razprava o njihovih programih je bila 20. novembra, takoj po seji parlamenta.
Ekipa Matjaža Tavčarja
Prvi se je predstavil mandatar Matjaž Tavčar, absolvent kemije, ki v svojem programu dela vlade kot celote pravi:
A) Študentska vlada bo delovala tako, da bo čimbolj študentska, kar pomeni pridobivanje čim večjih ugodnosti za študente...
B)   Takoj   moramo   omogočiti najemanje stanovanj po cenah, ki bodo blizu, če ne enake tistim v Študentskem centu, vsekakor pa bodo morale biti subvencionirane s strani države.
C)  Preko resorjev, ki organizirajo dejavnosti s področja kulture in športa, moramo doseči čim večjo ak-tivnost in zanimanje študentov na področjih   ustvarjalnosti   -   tako ljubiteljske kot profesionalne.
Poudaril je še vključitev institucij v svoje delo in dejavnosti, zlasti mesto Ljubljana, ki se je razglasilo za Univer-zitetno mesto ter samo Univerzo v Ljubljani. Preseči bo treba trenutno pasivnost študentov in dati državi čutiti, da študentje obstajajo ter da bi morala Študentska oragnizacija pos-tati način uresničevanja študentskih idej in se končno otresti politikanske hipoteke iz preteklosti.
Za svoje ministre pa predlaga:
¦  Minister za proračun, Andrej Linke, študent farmacije:
Misli, da je potrebno stand-ardizirati postopke za pridobitev proračunskih sredstev za študentska društva in ostale študentske skupine ter Studentski organizaciji zagotoviti nove vire prihodkov, eventuelna pros-ta sredstva pa plasirati v varne in donosne naložbe in imeti čiste račune oz. dobre prijatelje.
¦  Minister   za   zunanje   zadeve, Gorazd Jančar, študent avtomatike:
V svojem programu govori o us-tanovitvi mednarodne pisarne SOU v Ljubljani, osnovanju delovne skupine na republiški ravni za uspešno vključitev v program TEMPUS, vključitvi v študentske programe Ev-ropskega sveta, nadaljevanju sodelovanja v Evropskem študentskem inforamtivnem biroju, sodelovanju ŠOU v sklopu mladinskega kongresa OZN itd.
¦   Ministrica za izobraževanje, Alek-sandra Kačar, študentka Pravne fakultete:
Zavzema se za sodelovanje z vodstvom Univerze, doseči vpliv na habilitacijo učiteljev na Univerzi preko lobiranja z direktorji ali pred-sedniki poslovodnih odborov bank in posojilnic, pridobitev ugodnih posojil
za študij, pomoč študentom pri težavah, na katere naletijo v toku študija, nadarjenim študentom pa omogočiti štipendiranje...
¦   Minister za šport, Robert Rozman, študent računalništva:
V    svojem   programu   ponuja razširitev ponudbe športnih dejav-nosti, sodelovanje s ŠOU Maribor in ustanovitev komiteja za šport v ok-viru ZSS in s tem vsakemu študentu omogočiti aktivno vključitev v to zvrst...
¦   Minister   za   informiranje   in založništvo, Peter Knego, ml., štu-dent elektortehnike: Poteguje    se    za    ustanovitev
Studentske založbe, ki bo vključevala vse dosedanje izdaje ŠOU. S tem bodo uredniki posameznih izdaj razbremenjeni poslovodnih opravil. Del aktivnosti bi namenil informiran-ju študentov in tudi javnosti o delu SOU. Namerava izdelati prenovljeni koncept revije TRIBUNA, ki naj bi s tem pridobila na študentskosti.
¦  Minister za socialno-ekonomska vprašanja, Marko Osolnik, študent FDV:
Trudil se bo doseči povišanje sub-vencij pri nastanitvi v SD na vsaj 45 odstotkov, za vse študente, ki bivajo kot podnajemniki pa doseči zmerne cene. Tudi sodelovanje s SC in strokovno službo pri Univerzi v Ljubljani je potrebno poglobiti in doseči boljšo štipendijsko politiko in s tem večje število stimulativnih štipen-dij.
¦  Minister za organiziranost študen-tov, Miran Gombač, študent grad-beništva:
Studentom bo omogočil delovanje na čim več področjih (interesno povezovanje bi potekalo na področjih že ustaljenih projektov), vzpostavil organiziranost na fakultetah ter ponovno oživil delovanje študentskih pokrajinskih klubov.
¦   Minister za kulturo, Jožko Možina, študent Filozofske fakultete:
V  svojem programu pravi: »V prejšnjem mandatu sem skupaj s pomočnikom in strokovno službo oblikoval pogoje za enotno vodenje študentske kulturne politike. V tem mandatu si bom prizadeval nadal-jevati začrtano pot. Med smernicami
l
1
Univerza
t
Andrej Poznič - odhaja...
omenjam oblikovanje študentskega kulturnega središča, programa kul-turnih dejavnosti v ŠC, organizacijo študentskih kulturih projektov in animacijo študentskih interesov na področju kulture ter sodelovanje s študentskimi kulturnimi društvi.«
Povedati je še teba, da so izmed kandidatov za sestavo Tavčarjeve vlade, Matjaž Tavčar, Gorazd Jančar, Robert Rozman, Peter Knego, Miran Gombač in Jožko Možina delovali v zdajšnjivladi.
Ekipa Tomaža Erzarja
Po besedah Tomaža Erzarja, študen-ta FF, III. stopnja, njihova odločitev za kandidaturo izvira iz dejstva, da so v svojem dosedanjem študijskem življenju opazili izredno nezainteresiranost študentske populacije za delo njihove lastne or-ganizacije, predvsem pa so nezadovoljni z delom stare vlade. SOU postaja sama sebi namen, njihov cilj pa je, da se ta samozadostnost odpravi. Njihov program obsega nas-lednja področja, ki so jih v soglasju s parlamentom pripravljeni dosledno pokrivati:
¦ Zakonodajno področje vključuje spremembe stare ustave ŠOU-a, pravilnikov o volitvah poslancev v
študentski parlament in pravil-nikov o forsiranju študentske vlade. Nujno je treba sprejeti pos-lovnik o delu parlamenta in vlade, ki ju dosedanja vlada in parlament v tem času nista uspela sprejeti. Socialno-ekonomsko področje namenja pozornost socialnemu statusu študentov in s tem tudi stanovanjskim vprašanjem, ugod-nemu kreditiranju študija in štipendiranja.
Področje proračuna obsega pod-poro študentskim projektom, min-imalizacijo stroškov za reprezen-tanco in večjo predstavitev ŠOU, analizo uspešnosti tekočih finančnih obremenitev or-ganizacije ter sodelovanje s podjet-ji, ki bi lahko študentom s svojimi izdelki in storitvami nudile konkretno pomoč.
Izobraževalno področje, kjer bodo sprožali pobude za spremembo in izboljšavo študijskih programov, se zav-zemali za širšo raven študentskega odločanja.
Področje           mednarodnega
povezovanja omenja sodelovanje s študentskimi organizacijami po svetu v interesu pridobivanja in-formacij in izkušenj o delu njihovih fakultet ter povezavo s tistimi, ki stike z mednarodnimi študijskimi institucijami že imajo.
Področje športnih dejavnosti se
bo potegovalo za sprožitev pos-topka pridobivanja prostorov, ki bodo namenjeni športnim aktiv-nostim študentov in tudi širše dos-topni.
Področje                 kulturnega
udejstvovanja pa bo poskrbelo za uveljavitev izvirne študentske ustvarjalnosti. Odločitev je pros-tovoljna, trdna in nepreklicna. Ses-tava ekipe pa naslednja:
mandatar Tomaž Erzar, roj. 22.9.1963, študent Filozofske fakultete, III. stopnja;
kandidat za mesto ministra za proračun: Jernej Razboršek, roj. 5.3.1971, študent 2. letnika Ekonomske fakultete - smer: bančništvo in finance;
kandidat za mesto zunanjega min-istra: Stanislav Knez, študent 5. let-
nika veterine;
kandidat za mesto ministra za in-
formiranje: Andraž Zorko,   roj.
16.1.1971, študent 3. letnika FDV -
Socilogija, smer za druižboslovno
informatiko;
kandidat za mesto ministra za
izobraževanja: Iztok Malačič, roj.
1.12.1971,   študent   2.   letnika
Ekonomske   fakultete,    smer:
bančništvo in finance;
kandidat za mesto ministra za kul-
turo: Mateja Sever, roj. 19.8.1970,
študentka 3. letnika ALU, smer:
slikarstvo;
kandidat za mesto ministra za
šport: Martin Konte, roj. 3.8.1970,
študent 2. letnika FNT - kemija;
kandidat za mesto ministra za
socialo: Igor Brlek, roj. 30.5.1967,
študent 3. letnika Filozofske fakul-
tete, smer: filozofija.
Vprašanja in odaovori
Približno          dvajsetminutni
predstavitvi obeh ekip so sledila vprašanja parlamentarnih poslancev in drugih gostov. Ta naj bi bila namen-jena načrtom nove vlade, a so zadevala tudi spor med nekdanjim predsednikom ŠP in vlado. V zvezi z afero »Janez Drnovšek«, ki ga je zdajšnja vlada hotela postaviti na mesto svetovalca, se je pojavilo vprašanje, kako si nova vlada predstavlja svoje delovanje glede na negativno reklamo. Peter Knego iz Tavčarjeve ekipe je odgovoril, da je študent Drnovšek sprva res sprejel mesto svetovalca, da pa ni šlo za nikakršno zavajanje javnosti; temveč je to le interpretacija novinarjev. Man-datar Erzar je temu ugovarjal in zatrdil, da je šlo za namerno zavajanje. Obe ekipi sta bili tudi za nadaljnje sodelovanje z Zvezo dijakov. Glede Tribune so oboji za projetk 20.000 tribun na dom zastonj. Priprave kon-ceptov so v teku. Vprašanj in obljub je bilo še veliko. Program obeh ekip so začrtani zaenkrat le še okvirno. Kako so se odločili na novo pečeni par-lamentarci, bomo videli 4. decembra. Sergeja Hadner
business
1. metoda:
Denar, ki ga itnate, lepo zapravite na način, ki vam prinaša največ užitka. (Saj je že Oskar Wilde rekel: »Smisel denarja je v tem, da ga zapraviš.«) Torej, povabite punco ali fanta (kar pač imate) na večerjo v kakšno izmed boljših restavracij in ob siju sveč in prijetnem klepetu bo ves napor, ki ste ga vložili, kaj hitro pozabljen. Lahko greste v kino (predlagam, da to storite v ponedeljek - nižje cene vstopnic!), gledališče ali pa karkoli drugega, kar vam pade na pamet in bo tem uživate. Opozorilo: ob uporabi te metode žal ne boste denarno obogateli, boste pa pravi milijonar, karse tiče užitkarstva. Vedite pa, da je ob dandanašnji inflaciji vsak užitek danescenejši kotjutri!
2. metoda:
Zasluženi denar zapravite za trajne dobrine, ki jih potrebujete in s katerimi si zagotovite višjo družbeno pozicijo. Saj poznate tisto: »Žensko je najlažje zapeljati z avtom!« Tudi pri teh dobrinah velja isto kot pri potrošnih - jutri bodo dražje, zato jih kupite danes!
Vendar pazite - ne zaletite se v prvo trgovino, mimo katere greste, saj se cene od trgovine do trgovine močno razlikujejo.
3. metoda:
Če prisluženega denarja ne nameravate zapraviti, ga vložite v banko. Realno boste sicer nekaj izgubili, venda r še vseeno manj, kot če bi se vam ta denar valjal po žepih -tam zgubite skoraj 1 odstotek na dan. Posebna ugodnost se v banki ponuja lastnikom tekočih računov. Ti lahko s čeki zapravljajo denar, ki ga še nimajo, saj lahko izkoristijo limit (obresti na dovoljeni limit so 23.33 odstotkov). Glede na to, da je bila inflacija v oktobru (podatek Zavoda R Slovenije za statistiko!) 21,5 odstotna, v novembru prav gotvo ne bo nižja - oglejte sisamocene vvašisamopostrežnitrgovini.
4. metoda:
Prav neveijetno, toda devize so še skoraj po isti ceni kot pred dvemi tedni, od 42.00 SLT so se marke na tržnici povzpele le na 42.60 SLT, v banki pa nemško valuto dobite po 43.30 SLT. Zato vam tokrat odsvetujemo nakup deviz, saj jih boste v primeru pomanjkanja tolarjev prodali za borih 41.60 SLT. Izjema so tisti, ki nameravajo varčevati na dolgi rok, ter tisti, ki nočejo nič tvegati. Če imate marke v nogavici, zgubite vsako leto le okoli 5-6 odstotkov, kolikor pač znaša inflacija v Zvezni republiki Nemčiji. Raje pa ne kupujte dolarjev, saj je zdrsnil pod 1.60 DEM, najnižjo vrednost po marcu letos.
KAKO OBOGATETI???
Kratki tečaj9 2. lekcija
Ha, če ste se držali napotkov, objavljenih v prejšnji številki, imate sedaj že kar lep kup denarja, zato bom tokrat obravnaval metode, ki vam bodo pomagale ohranili čim bolj realno vrednost zasluženega kapitala.
5. metoda:
Svetovne raziskave kažejo, da se ekonomsko najbolj izplača investirati v znanje. Torej: vložite zasluženi denar v knjige in študij, sicer boste še naprej izgledali kot reven študent, a pomislite, kako bi se vam lahko čez nekaj let nasmeh-nil direktorski stolček, prikupna tajnica, službeni šofer službenega avtomobila... (metoda je učinkovitejša s pomočja stricev na ustreznih položajih). Zal pa nakup knjig ni dovolj, temvečjih morate tudi odpreti in ob njih presedeti veliko uric, kar vam dodatno jemlje čas za služenje cekinov in zapravljanje le-teh. Če se odločite za to metodo, stisnite zobe in počakajte do diplome.
5. metoda:
Ne, ni napaka. To je le še ena metoda, kako zaslužiti, in je logično nadaljevanje 1. lekcije. Primerna je le za ljudi z novinarsko žilico. Pridružite se novinarski ekipi Tribune (naslov in uradne ure si oglejte na prvi strani) in poleg avtorskega honorarja si boste ustvarili tudi odmevno ime v novinarskem svetu. Tako! Vaš denar je sedaj bolj ali manj na varnem ali pa že uživate v trošenju tolarjev in ostalih čarob-
nih šelestečih papirčkov. Ponovno vam polagam na srce, da so dobrodošla vaša 'pisma 2 idejami in mnenji glede obrav-navane teme. In še misel za konec: »Denar ni vse, toda vse brez denarja je nič!«
Še več pa boste dobili, če svoja tolarska sredstva vežete. Za vloge na vpogled -hranilna knjižica,žiro in tekoči račun- prej-mete le 10.75 odstotkov obresti mesečno -SKB banka vam za vloge, vezane nad en mesec ponuja 21.70 odstotno mesečno obrestno tnero in, ker je obrestna mera za vloge vezane nad tri mesece le 21.89 odstot-na, se vam zato splača vezati vsak mesec sproti. Tako izgubite le 0.19 odstotkov mesečno, lahko pa sproti odločate, kaj boste storili s svojim denarjem; saj se v tej državi nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo čez tri mesece, in si tako za minimalno izgubo pustite precej širši maneverski prostor.
Odsvetujem pa vam najemanje raz-noraznih kreditov, banke imajo v Sloveniji pač prevelik monopol, tako da se vam kaj kmalu lahko pripeti, da radikalno spremenijo pogoje poslovanja, in v tem primeru se boste zelo težko izvlekli iz njihovega prijema.
Vaš,
stric Skopušnik
I
Univerza
PRENOVAIZOBRAZEVALNIH PROGRAMOV
--------     ------------------ NAFAKULr
TETIZA DRUŽBENE VEDEfFDV)-bivšiFSPN
STANE JUŽNIČ - DOBRI STARI ČASI
Sprememba naziva fakultete iz FSPN v FDV je utemeljena iz vidika perspek-tivne prenove visokošolskega študija oziroma celotne dejavnosti fakultete. Nomen est omen! Nov naziv FDV naj bi pomenil prenovljeno študijsko in razis-kovalno usmeritev, ki ni v seštevku posameznih dosedanjih programov (sociaoloških, politoloških, komuni-koloških itd.), ampak v širokem področju različnih znanstvenih disciplin, ki se združujejo v različne programe (smeri) na osnovi obstoječih in bodočih zaposlitvenih potreb v Sloveniji. Novi naziv - FDV - pa ustvarja tudi probleme. Najprej, ekonomske in organizacijske vede so tudi družbene vede. Po mnenju profesorjev teh ved naziv FDV zavaja in je preambiciozen.
1. Ne glede na teoretsko pomembnost socioloških,    politoloških,    komu-nikoloških, kulturoloških in drugih znanstvenih področij načrti posameznih študijskih programov ne bi smeli izhajati iz šablonsko vzetih enotnih osnov, kar se v predloženihprogramih kaže v začetnih skupnih predmetih - Obča sociologija, Obča politologija, Obča komunikologija ¦fnv drugih predmetih, ki izhajajo iz skupnih temeljev. Zato so načrtovani programi študijsko preveč stereotipno usmerjeni ter vsebujejo umetno ustvar-jcno kombinacijo dosedanjih usmeritev, ki v več ozirih ne ustreza sedanji družbeni situaciji in predvidenemu prihodnjemu razvoju.
2.    Pri    oblikovanju    študijskih programov je treba izhajati iz obstoječih oziroma    predvidenih   potreb   po
diplomantih, to je potreb na posamez-nih gospodarskih, upravnih, social-nopolitičnih in drugih področjih, ki se med seboj razlikujejo po vsebini in po zahtevnosti, pa tudi po količinsko možni absorbciji absolventov (diplomantov) družboslovnih in drugih študijskih programov. Na teh področjih obstaja velika zamenljivost ne le družboslovnih študijskih profilov, .katere bo proizvajala FDV, ampak tudi pravnih, ekonomskih, organizacijskih, humanističnih, pedagoških profilov. Fleksibilnost napolnjevalnja teh področij z absolventi različnih visokošolskih programov je na teh področjih relativno večja kakor na drugih         (nPr-         medicinskih,
matematično-         prirodoslovnih,
specializiranih tehničnih) področjih, kar povzroča močno konkurenco med njimi. Na eni strani zaradi tega diplomantom FDV ni vedno zagotovljena ustrezna zaposlitev, na drugi strani pa obstajajo zanje večje možnosti pri pokrivanju različnih zaposlitvenih potreb, kakor so jih nudili dosedanji programi FSPN.
3. Načrtovani visokošolski programi na FDV bodo konkurenčno uspešni, če bodo bolj kakor programi na drugih fakultetah ustrezali potebam prakse. Zato morajo izhajati iz analize zaposlit-venih poteb po njihovi kvantitativni in kvalitativni vsebinski plati. Zahtevnost dela na posameznih zaposlitvenih področjih se mora pokrivati z zahtev-nostjo visokošolskih programov. To ne
ritična analiza na novo *načrtovnnih dodiplomskiJi izobraževalnih programov na FDV temelji na njihovipredstauitvi v In-fonnaciji o študiju FSPN marca 1991.
narekuje vsebinskega zoženja oziroma pretirano specializacijo programov, zahteva pa multidisciplinarne osnove, ki omogočijo prilagoditev za konkretne naloge v praksi oziroma dajejo možnost nadaljnjega formalnega podiplom-skega izobraževanja oziroma neformal-nega funkcionalnega (dopolnilnega postsekundarnega   izobraževanja).
4. Konkurenčnost zahteva kvaliteto in aktualnost (aggiornamento) vsebine in podajanja študijskih predmetov, ki morajo biti široko oblikovani in primerljivi z vsebino in ravnjo na kvalitetnih evropskih univerzah oziroma na univerzah drugih razvitih držav. Izogibati se je treba težnjam, ki izhajajo iz interesnega samoupravljanja in zaprtosti fakultet, pogojene z dosedanjimnačinom financiranja z upravno-organizacijsko zamejenostjo, da se v študijske programe vključujejo predmeti, oblikovani po meri fakultetnih učiteljev. Študijski program ne sme biti narejen na osnovi kolegialne solidarnostiinupoštevanjupredvsemin-dividualne specialnosti posameznega učitelja, čeprav je ta lahko na visoki teoretski ravni. Tako so lahko oblikovani le izbirni predmeti, ki jih Študenti svobodno izbirajo, in individualna, svobodno izbrana vsebina magistrskega in doktorskega študija (ne pa tudi vsebina specialističnih podiplomskih programov, ki mora bolj dosledno slediti zaposlitvenim potrebam). Pri vseh študijskih programih mora biti možno
I
Univerza
izbirati predmete na drugih fakultetah oziroma angažirati habilitirane učitelje drugih fakultet ali celo »privatne docente«.
5. Pri dodiplomskih visokošolskih programih je treba vnaprej predvideti možne in koristne povezave z različnimi vsebinami in načini formalnega podiplomskega študja (specializacija, magisterij, doktorski študij) in neformal-nega postsekundarnega dopolnilnega (funkcionalnega) izobraževanja. To povezavo je treba prikazati že pri ponud-bi dodiplomskih študijskih programov. Nakazati je potrebno tudi širše možnosti zaposlovanja različnih izobrazbenih profilov - v večji meri kot doslej. Študijski programi, za katere se bodo odločali karv-didati za družboslovni študij in financerji tega študija (štipenditorji), bodo na ta način bolj konkurenčni.
MANCA KOSIR - SE BO SPET PRELEVILA?
6. Različna zahtevnost delovnih in upravno-organizacijskih vlog na širšem družboslovnem področju za nekatere vloge nujno terja podiplomski študij, kar je treba vnaprej nakazati; na drugi strani pa velikemu delu študentov, ki bodo stopili v delovno razmerje, zadostuje manj zahtevni krajši študij. To prihaja v poštev zlasti na personalno-zaposloval-nem področju (izraz »kadrovsko-managerski« ne ustreza), v javni upravi, na upravnih delih v podjetjih in zavodih, pri pomožnih novinarskih delih in pri socialnem delu. (FDV bi morala vključiti med svoje programe tudi socialno politiko in socialno delo kot poseben pro-gram.) Dopolnitev programske ponudbe s krajšimi in manj zahtevnimi programi bi razširila krog kandidatov za študij in povečala konkurenčnost ponudbe FDV.
Hkrati bi z ustrezno selekcijo ter študijskim in poklicnim usmerjanjem omogočili študentom, da v veliki večini v predvidenem roku dokonČajo študij, ki ustreza njihovim sposobnostim in motiviranosti za določeno zahtevnost in dolžino študija. Vsekakor zaskrbljuje podatek, da je npr. v šolskem letu 1988/89 le 31,8 odstotkov rednih študentov na FSPN (od skupnega števila 314) uspelo priti iz prvega v drugi letnik. Podobna nizka prehod-nost in velik osip sta bila tudi v drugih časovnih obdobjih. Razlika med 800 vpisanimi študenti v šolskem letu 1988/89 in 101 diplomanti v letu 1988 je kritična, ne glede na to kako tolmačimo te podatke. Prehodnost in osip študentov sta v večini razvitih držav veliko bolj ugodna. V Veliki Britaniji npr. konča v normalenm roku študij cca. 80 odstotkov študentov.
7. V državah OECD imajo univerze in druge visokošolske ustanove vitalni in-teres, da povečujejo odzivnost študijskih programov    na    spreminjajoče    se ekonomske in zaposlitvene potebe. To ne velja le za tehniške programe, katerim so do nedavna posvečali glavno pozornost, ampak tudi za doslej zanemarjeno področje storitvenih poklicev. Od leta 1980 dalje se v državah OECD večina študentov usmerja na to področje, ki je edini      naraščajoči      segment      v gospodarstvu in v družbi. Zlasti področje informacij in komunikacji hitro narašča. Enak razvoj bo vedno bolj aktualen tudi v Sloveniji. Zaradi tega ima FDV velike možnosti za večjo konkurenčnost in pomembnost     v     celotni     paleti visokošolske ponudbe.
8.  V skladu s priporočili Education Commitee  OECD   mora   FDV   sis-tematično spremljati trende ponudbe in povpraševanja diplomantov na družbos-lovnem oziroma na vseh tistih področjih, na katerih obstaja konkurenca pri zapos-lovanju diplomantov FDV. Sistematično je treba analizirati reforme v državah OECD-ja pri oblikvanju programov, ki pripravljajo študente za storitveni sektor in storitvene poklice (v javnem in privat-nem sektorju). Upoštevati moramo, da razvoj dopolnilnega (funkcionalnega) izobraževanja na postsekundarni ravni vpliva tudi na usmeritev in vsebino for-malnega dopolnilnega visokošolskega študija.
9. Storitveni sektor in storitveni poklici doživljajo specifičen kvalitetni vsebinski razvoj. Za posamezne vrste  storitvenih poklicev so vedno bolj pomembna
(tehnična) sredstva in specifična teh-nologije. Zato visokošolski programi, ki pripravljajo študente za storitveno področje, vključujejo predmete, ki ok-virno prikazujejo tipične storitvene teh-nologije in dajejo študentom poglobljeni smisel za tehnološko plat njihove bodoče dejavnosti. Zaradi tega mora FDV sodelovati z zunanjimi strokovnjaki, ki obvladajo specifične tehnologije
(računalniške, administrativne, infor-macijske, komunikacijske, itd.). 10. Zaradi pomembnosti in ekspanzije storit-venega sektorja, postajajo osnovna družboslovna znanja in tehnologije iz tega področja vedno bolj nujna in uporabna tudi za tehniške in druge pok-lice, ki jih neposredno nepripravlja FDV. Učiteiji in sodelavci FDV naj bi zato s svojimi znanji sodelovali pri študijskih programih drugih fakultet in šol, kar bi bilo koristno za obe strani. FDV bi morala izoblikovati ustrezno ponudbo za pos-redovanje takšnih znanj v različnih oblikah (posebni predmeti, vložki v druge predmete, seminarji, povezani s prakso itd.)
11. Zamisel v Informaciji FSPN, da bi lahko bili nekateri študijski programi B program (npr. politološki in novinarski program) in bi se povezali z A programom na Filozofski fakulteti ali tudi drugod, kaže na odprtost FDV v drug univerzitetni prostor, vendar se ob tem porajajo pomisleki: a. Zakaj ne bi bili nekateri študijski programi na FDV A programi in se povezovali z B programi na drugih fakultetah? in b. Ali ni kom-binacija A in B programov preveč toga in težko izvedljiva? Boljša rešitev povezovanja med fakultetami bi bila, če bi vsak študijski program na FDV imel jedro obveznih, zanj specifičnih pred-metov, poleg tega pa bi bilo možno iz-birati med več izbirnimi paketi predmetov na FDV ali na drugih fakul-tetah (te pakete bi lahko študenti s svojim mentorjem na FDV tudi individualno sooblikovali). Določen del programa (npr. do 20 odstotkov) naj bi študent popolnoma svobodno izbiral med katerimikoli predmeti na univerzi v Ljubljani. Tako bi dosegli večjo odprtost FDV, večjo fleksibilnost pri oblikovanju študijskih programov in večjo motivacijo študentov pri študiju. V zvezi s tem bi bilo potrebno okrepiti mentorsko in svetovalno vlogo visokošolskih učiteljev in asistentov pri izbiri in oblikovanju študija.
Mitja Kamušič
Igor LukŠič
III. USTANOVITEV ZŠJ IN NJEN PRVI ZAGON
(AVTOMOMIJA ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJA SE KREPI)
V letu 1950 in v začetku 1951 so študentje kri-tično pisali o svojiorganizaciji, ker jim je po stala pretesna. '   Študentje so se zavzeli za svobodno diskusijo o vseh problemih, kar je predpogoj    za    samostojno    in   svobodno mišljenje. Poudarjajo naivnost prepričanja, da nasprtna mišljenja škodujejo razvoju lastnih pogledov. Nastopajo proti slepemu spreje-manju in izvajanju nalog, ki jih nalaga neka organizacija.   Zavzemajo   se   za   vključitev vsakdanjih tekočih problemov v LŠM.
50  npr. "Zaf^aj so sestanki do(gočasni?', Štutkntskj. (Lst 2. de-cemBer 1950, "5Wf<rafirwfci otganizacija na univerzi in njena pen-pef&va", Štdentski Gjt, 9. januar 1351, "ČUmef^za vse",
51 CCanef^je biCnapisan v aprifu le praLustanovnim scstanligm ZŠJ na osnoti aoliumentov, Iq.so 6Uipripmvfjeni kptgradivo za kongres. 'Xpr predstavCja kL\mo prat kgngresom, čeprav je izlefpo njan, ga uvdčamo pmipiidstavitev fcgngn&ituden-tslšj. Cist, 31. manc 1951.
V začetku maja511951 je Študentski list pred-stavljal utemeljitev za ustanovitev Zveze štu-dentov Jugoslavije. Kot najsplošnejši razlog navaja dejstvo, da "vsakokratni stopnji do-seženega razvoja ljudi odgovarja tudi stopnja razvoja organizacije."52
52 Tndustmovtivijo ZŠ'J, ŠtiuCentskj. Cist, 3. maj 1951, str. 1
Nato ugotavlja, da je "sedanja mladinska or-ganizacija na univerzah Jugoslavije prišla na stopnjo, ko jo razvitost ljudi, njihova zrelost (ideološka enotnost) preraščata. Znak zao-stanka je nezmožnost organizacije, da bi na tej stopnji, kot je danes, še nadaljevala svoje vzgojno delo. "
53 prav tam
Pirej je organizacija izvrševala delo na istih osnovah in je bila uspešna, v začetku petde-steih let pa se v istem okviru izkazuje nede-lavnost cele vrste organizacij in mlačnost funkcionarjev. Razlog so analitiki našli v dvi-gu članov na višjo stopnjo, ki ji struktura in vsebina stare organizacije ne ustrezata več. LM je na univerzi dosegla pomembne rezul-tate, ki so jo prerasli: dvig politične zavesti, dosegla je osnovno ideološko enotnost in praktično omasovljenost. Študente je začelao dolgočasiti delo izključno na utrjevanju in dvigu enotnosti. Zato se postavlja zahteva po izpopolnjevanju organizacije "na osnovi po-sebnosti razvoja študenta, ki ga loči od osta-lih članov mladinskih organizacij."54
54 prav tam
Te posebnosti so:
-  višja intelektualna raven študenta,
-  več in globlje izkušnje,
-  razlika v načinu življenja,
-  tradicija študentskih gibanj,
-  ponos študenta na svoj položaj itd. Študentje se morajo usmeriti na samostojno znanstveno delo in se vzgajati tako, da bodo svojo stroko s samostojnim raziskovalnim delom bogatili. Tem ciljem ne ustreza način dela, ki se je na univerzo preslikal iz LMJ. Za mladinske organizacije je primemo "enostav-no kolektivno delo, t. j. vključevanje mladine v neke osnovne stabilne forme, ki se menjajo
sorazmerno zelo počasi, ker gredo vzpored-no z dvigovanjem nivoja celotne mladine. >l55
55 prxw tam
S študenti je drugače, zlasti glede na novo usmeritev v raziskovalno delo. Težišče dela je treba prenesti na individualno zaposlitev po-sameznika in preko te se posameznik vključuje v kolektiv. Študentom je treba pre-pustiti svobodno izbiro možnosti udejstvo-vanja na teh področjih. Zato je študentom potrebna nova organizacija, ki bo sicer spre-jela program KPJ, ostala v sestavu LMJ, ven-dar s samostojnimi vodstvi na vseh ravneh, še naprej bo ostala vzgojna organizacija za socializem.
Študenska organizacija mora vključiti vsako-gar, ki je voljan delati, po njegovi prostovol-jni odločitvi. Doseči bi bilo treba, da študentje sami sklicujejo diskusije o nejasnih vprašanjih in se sami organizirajo, tako da bodo s tem razbremenili vodstva. Organiza-cija naj bi vzgajala ljudi, ki bodo svoje zamisli tudi sposobni uresničiti. Osnovno načelo or-ganizacije bo: "sprostitev posameznika, večja svoboda, da se bo mogel čim uspešneje, sa-mostojneje razvijati in tako čim več koristiti skupni stvari - borbi za socializem. ll56
56 prau tam
Navedene usmeritve kot kaže niso bile pov-sem enoglasno sprejete, na kar nas opozarja nastop delegatov iz Ljubljane, ki so se morali posebej boriti za prilagajanje organizacije po-sameznim študentskim centrom. Posebna študentska organizacija je bila orga-nizirana na pobudo UK KPJ Beograda, usta-novni sestanek pa je sklical Centralni odbor LMJ. Uvodni referat na ustanovnem sestan-ku ZŠJ 28. aprila 1951 je imel predsednik UK KPJ Beograd. Na sestanku so študentje spre-jeli Resolucijo o značaju in organizacijskih načelih ZŠJ, ki uvodoma predstavlja velike uspehe LMJ na univerzah: vključila veliko število študentov v politično in družbeno ak-tivno delo, izboljšala način študija, pomagala šolskim organom, krepila ljubezen do študija, šole in znanosti. Ti uspehi so omogočili usta-novitev ZŠJ. Pred organizacijo pa so se posta-vlile nove posebne naloge: "1. Borba za poglobitev socialistične demo-kracije, ki jo vodi naša Partija, je zajela tudi organizacije LM med študenti". Razvila se je zavest o pravicah, dolžnostih in odgovorno-sti slehernega člana in se ustvarila "možnost za povečanje individualne aktivnosti poedin-ca v najrazličnejših oblikah", "2. Študentje se po svojih težnjah in stopnji intelektualnega razvoja razlikujejo od ostale mladine. Pri njih obstoji ponos na svoj po-ložaj študenta ..." "Članstvo v organizaciji, ki je jasno opredeljena kot študentska, bo bolj vezalo in aktiviziralo študente. " "3. Sodelovanje študentov pri javnem (poli-tičnem, kulturnem idr.) življenju domovine se bi s pomočjo aktivnosti svoje posebne or-
ganizacije dvignilo znatno višje, kot je bilo doslej, posebno še z upoštevanjem bogatih izkušenj med posameznimi univerzami in vi-sokimi šolami, kakor tudi širše in neposred-no sodelovanje z demokratičnimi študentskimi gibanji in organizacijami v ino-zemstvu. "57
57 prav tam, str. 3
ZŠJ si je zastavila deset temljnih nalog:
1.  borba za socializem in neodvisnost na te-melju programa KPJ,
2.  borba za socialistično inteligenco,
3.  razvijanje politične zavesti in politične edi-nosti študentov, boj proti IB in sovražniki med študenti,
4. borba za redni študij, interes in ljubezen do študija in znanosti,
5.  boj za marksistično orientacijo študija,
6.  splošno kultumo vzgajanje študentov,
7.  razvijati šport in tekmovanja, izkoriščajoč jih za moralno politični dvig študentov,
8.  boj za dvig splošnega materialnega stanja študentov,
9.  navezati in krepiti stike z demokratičnimi študentskimi gibanji v svetu,
10.  koordinacija dela z LMJ.
Statut določa ZŠJ kot prostovoljno in edino organizacijo na vseh tiniverzah v državi z združenji po fakultetah Na čelu ZŠJ je cen-tralni odbor, ki ima naslednje naloge:
- izvrševanje splošne linije Partije in odlokov CK LMJ, ki se navezujejo na ZSJ,
-  vzdrževanje stike z zvezami po univerzah in visokih šolah,
-  organiziranje kulturno umetniških in špor-tnih nastopov in tekmovanj med univerzitet-nimi organizacijanu v državi,
-  pripravljanje kongresov.
Na ravni republik in pokrajin ZŠJ ni imela posebnih organov.
Jeseni 1951 je začela izhajati Tribuna, ki je za-menjala Študentski list.
V pripravah na ustanovitev ZŠJ na ljubljanski tiniverzi je prišlo do ostrih konfrontacij med zahtevami po tem, naj bo nova organizacija ?isto strokovna in po tem, naj se povsem uki-ne, ker se v praksi ne da nič spremeniti. Štu-dentje so postavljali vprašanja o odnosu med partijo in novo organizacijo: ali "bodo fun-kcionarji partijske organizacije tudi v bodoče pedlagani mladinskim aktivom". 58
58 Vnspevt^cUsloLsip., ftudentsfi Cist, 17. maj 1951 v
V  decembru je bil ustanovni sestanek ZŠJ na ljubljanski univerzi, na katerem so študentje sprejeli statut in resolucijo ZŠJ. Med naloga-mi, ki se razlikujejo od nalog sprejetih na kongresu ZŠJ naj omenim boj za sproščen študij in boj proti spreminjanju visokih šol in univerz v gimnazijske predavalnice. Zanimivo je, da se del komunistov z medi-cinske fakultete sploh ni hotel vključiti v no-vo študentsko organizacijo, kar kaže na to, da nova organizacija sploh ni bila enoglasno sprejeta pri vseh študentih kot ni bila enogla-sno sprejeta leta 1949.
Nova organizacija je ustanovila nekaj novih društev in združenj1. folklorno skupino, špor-tni klub Olimpija, APZ Tone Tomšič idr. Razširili so se tudi pokrajinski klubi, ki so se v glavnem omejili na organizacijo brucovanj in spoznavnih večerov.
Marca 1952 je bil I. kongres ZŠJ, na katerem so študentje pregledali enoletno delo in se zavzeli za dvig kvalitete študija, dvig znano

sti na svetovno raven in za radikalno libera-lizacijo študija.
V začetku leta je prišlo do stavke na medicin-ski visoki šoli, ki je bila posledica zaostritve odnosov med profesorjem in Študenti. Štu-dentska organizacija se je na tem primeru bo-rila proti samopašnosti profesorjev, hkrati pa je podprla prizadevanja po dvigu kvalitete študija.
ZŠJ se je počasi utrjevala kot organizacija štu-dentov. Hkrati pa so tekle diskusije o naravi nove organizacije. Študentski aktivisti so na-padli malomeščanske kroge, češ da si pred-stavljajo ZŠJ kot "strokovno zabavno organizacijo". Po njihovem prepričanju pa je osnovna naloga ZSJ "vzgojiti socialističnega intelektualcalu . Krtizirali so prakso, ko so se študentje na sestankih pogovarjali le o vstop-nicah in praksah v tujini.
591/st iivCjcnjc in (Ulo na univtrzi, govor pndsaihi^a 1IO Z. y Š-, Trtiuna 3. aprif 1952, str. 1 Studentje so se razživeli spomladi 1952, ko so demonstrirali proti ukrepom zaveznikov na tržaškem. V notranjem življenju ZŠJ se je poostril kriterij ne le za člana zveze, temveč tudi za študenta. Na tej osnovi se je bil boj proti nezdravim pojavom po letnikih. Štu-dentje so razvili široko strokovno, politično, kulturno - prosvetno aktivnost na temeljih usmeritev kongresa v poživitev dela in v uveljavljanje principa decentralizacije ter ela-stične organizacije. TežiŠče dela ZŠJ je bilo po-stavljeno v posamezno enoto na fakulteti. Demonstracije v zvezi s Trstom so dvignile politično zavest študentov. Predstavljale so široko sprejet kriterij narodne zavednosti in socialistične usmrejenosti študentov. Prav s temi demonstracijami je bila prekinjena di-skusija o apolitičnosti ZŠJ kot pogoju za množično vključevanje študentov, saj je ZŠJ ravno na političnem terenu mobilizirala množice študentov. Število članov je naraslo za 1000. Kljub temu, je povedal S. Saksida v intervjuju za Tribuno, pa še obstajajo številne napake kot posledica starega načina dela, ki vodi v revščino vsebine dela in diktatorske ukrepe. m
60 TriBuna, maj 1952, h. 8-9, str. 2
Jeseni se je delo ZŠJ še stopnjevalo. Poleg do-tedanjih aktivnosti so študentje začeli razpra-vljati o sodelovanju pri pripravi osnutka zakona o visokem šolstvu in spremembi Štu-dija. Do teh prizadevanj sta jih privedla predvsem dva motiva:
• zoperstavljanje možnosti birokratske demo-kracije in
• motiv kultume revolucije, ki zahteva, da se flovek v praksi srečuje s konkretnimi proble-mi in se pri njihovem reševanju uči politične-ga, kulturnega, družbenegain gospodarskega upravljanja. S to aktivnostjo so oblikovali av-tonomijo tako do oblastnih organov kot do univerzitetnih organov.
ZŠJ je za svoje delovanje kot smernice spreje-la sklepe VI. kongresa KPJ /ZKJ, ki so odpirali novo perspektivo demokratizaciji tudi na vini-verzi, za kar so se študentje že zelo zagreli.
V tem letu je Tribuna prinesla pobudo, naj bi študentje imeli svojega poslanca v mestni skupščini. Pobuda ni bila sprejeta, je pa kre-pila študentsko identiteto in avtonomijo Tri-bune pri sprožanju pobud. Na redni letni skupščini ZSJ na ljubljanski univerzi so se ne-kateri razpravljalci zavzeli za poudarek na
Univerza
problemih študija in za njegovo enakopravno tretiranje z ideološkim delom. Študentje so nastopili proti zakonski določbi, da so preda-vanja obvezna. Januarja so študentje v Tribu-ni predstavili svoje zastopnike za kongres SZDL v Beogradu in probleme, ki jih bodo predstavili na kongresu. ZŠJ je nadaljevala diskusijo o osnutku zakona o visokem šol-stvu in oblikovala štiri svoja stališča:
-  oredeliti je treba javnost sej univerzitetnih organov,
- predvideti je treba možnost pritožbe ZŠJ na sklepe univerzitetnih organov,
-  predavanja morajo biti prostovoljna,
-  študentje morajo biti zastopani v univerzi-tetnih organih.
V marcu 1953 so se študentje dogovoriU za reorganizacijo Upravnega odbora. Težišče de-la so s predsedstva prenesli na odbore za ekonomsko-socialna vprašanja, Šport, kultur-no-prosvetno delo, odbor za mednarodne odnose in tisk.
Ob smrti B. Kidriča so študentje izrazili željo, da bi univerza v Ljubljani rvosila njegoyo ime. Ta pobuda sicer ni bila sprejeta, je pa izražala neko avtonomno pozicijo študentske Tribune pri sprožanju pobud na univerzi. Zakonodajalec v novem osnutku zakona ni upošteval pripomb študentov, zato so šli štu-dentje v javno predstavljanje svojih zahtev in agitiranje zanje. Potem so dosegli neke kom-promisne rešitve. Ta uspeh so ocenili kot ugoden in izpostavili pomen javnega delo-vanja, ki mora seči preko zidov univerze. Ko-nec leta je ZS pripravila obsežne teze za diskusijo na redni letni skupščini v treh sklo-pih: politično organiziranje, strokovno delo, socialno ekonomski problemi. Skupščina se je zavzela za samostojno reševanje študen-tskih problemov. Opredelili so odnos ZŠ do organov univerze, ki morajo "spoštovati ZŠ kot suvereno samostojno organizacijo, ki do teh organov ni v nikakršnem podrejenem od-nosu". 61
61 Svoje proBCme nfujemo sami, 'Trihuna, 27, nov. 1953, str. 1-2
Problemi na gradbeni fakulteti so se zaostrili. Študentske zahteve je vodstvo fakultete igno-riralo, zato so se študentje odločili za bojkot predavanj in vaj. Študentje so zahtevali skrajšanje študija in pravico do sooblikovanja študijskih načrtov. ZS je vodstvu fakultete pi-sala pismo, v katerem zahteva rešitev proble-mov.
II. kongres ZŠJ je kot novost prinesel oprede-litev za študentske predstavnike v univerzi-tetnih organih in zahtevo po boljši skrbi oblastnih organov za vprašanja univerze in še zaostril zahteve po dvigu kvalitete študija in zmanjšanju obsega študijskih programov. Jeseni je prišlo do konflikta med profesorji in študenti na pravni fakulteti, ko je fakultetni odbor pozval študente naj ne dovolijo, da bi jih prisilili k obveznemu obiskovalnju preda-vanj in vaj. 62
62 liniverzitetni arfiiv, 306/53, dbpis (kf&nita 1J faijdutne-mu oitBoru Z&'}.
Dejavnost ZSJ se je vse bolj krepila. Pri tem so imeli velikovlogo starejši in deaktivizirani oficirji. a
63 T. Ibdopivec in J. Tivec, O itude.ntskffn orgmizimnju po drugi svctovnl vojnl, v: littCeset (et univtrzt v LjubCjani, iz-(Cala univerza v Lju6Cjani, LjubCjana 1969, str. 176.
To obdobje prvega zagona ZŠJ se konča v začetku leta 1954 z diskusijo o Dilasovih člankih. Tedaj je politično razgibano življen-je ZŠJ zastalo. Diskusija je v študentske vrste vnesla precej zmede, vendar ni dosegla glo-bljih razsežnosti. Najbolj to obdobje karakte-rizirajo poročila okrajnemu komiteju KP, ki je zahteval evidenco o vprašanju "uporabe in po-menu besede demoracija med študenti". M
64 Dokumentacija UK ZKS, 1954 Dejavnost ZŠJ se je ponovno usmerila v množično iskanje in razkrinkavanje malo-meščanstva, anarholiberalizma in pristašev IB. Vendar so se v teh diskusijah študentje dobro odrezali, saj so na UK ZK ugotovili, da so na številnih fakultetah študentje bolje poz-nali Dilasove članke kot člani ZK in svoja sta-lišča bolje argumentirali. Na UK ZK študentov so opredelili delo v ZŠ in društvih za glavno nalogo članov ZK. ZŠ je reševala vrsto problemov, ZK pa do tega ni zavzela stališča, kar so kritizirali. Na koncu pa so ugotovili, da jim je uspelo "uveljaviti ZŠ v snvislu poglabljanja socialistične demo-kracije, idejno politično pa je ZŠJ čvrsto v naših rokah. "65
65 do(Qimentacija ll'K_Z% 1954
Prišlo je do zaostritve tržaškega vprašanja in poljskih nemirov. Štucjentje so se udeležili številnih demonstracij in izdali mednarodno številko Tribune.
V jeseni 1954 so študentje prvič volili svojega študentskega predstavnika v univerzitetni svet in fakultetne organe. Po istih načelih so bile izpeljane tudi volitve leta 1956 in 1958.
V  obdobju 1951 do 1954 so študentje močno utrdili svojo avtonomijo in razvili nekatere povezave. ZŠ je oblikovala samostojne pro-grame reforme študija, se zavzela za dvig kvalitete študija in dvig znanosti na svetovno raven. V primerjavi s prejšnjimi obdobji je bil s tem programom narejen velik korak k osa-mosvajanju ZŠ. Študentski list se je utrdil in je redno  spremljal  dogajanje na  univerzi, služil pa je tudi kot sredstvo v samostojni ak-ciji ZŠ. Ustanovljena so bila nova študentska združenja, ki so še okrepila samostojnost v samoorganizaciji. Izpeljana je bila prva reor-ganizacija študentske organizacije, za katero ni dala pobudo KP, pač pa je nastala v ho-tranjih diskusijah organizacije. ZŠ je postavi-la  samostojne zahteve do univerze in do oblasti, ko se je vključila v razpravo o novem zakonu o visokem šolstvu in se resno lotila obravnave konfliktov med študenti in profe-sorji. Prvič po vojni je ZŠ naslovila na oblast zahtevo, naj bolje skrbi za univerzo, s čimer je prekinila svojo podporniško dejavnost do oblasti. Tudi pobuda za poslansko mesto v mestni skupščini kaže na avtonomijo ZŠ in na   razvijanje   potrebe  po   povezovanju  s širšim družbenim prostorom. Podobno velja za odnos ZŠ do SZDL. Organizacija je uvedla tudi nekatere nove metode dela npr. pisanje odprtih pisem, javno delovanje, demonstracir je. Se naprej je utrjevala mednarodne vezi. ZŠ pa se je le s težavo osamosvajala v odnosu do KP/ZK, vendar so v diskusijah o Dilasu po-kazali, da so mnogokje bili močnejši od ZK, kar je utrjevalo njihovo samostojno pozicijo. Že na začetku se je borila za avtonomijo v odnosu na zvezno vodstvo.
film
DETEKTIVKE
MIKROHIT
Sumljivi tipi, sumljivi ustanovitelji, sumljive šifre, sumljivo poslovanje, sumljivi ministri, sumljiva prodaja... Zato pozivamo SDK, da se do njih lepo obnaša.
MAGELLAN
»Ali misliš, da bo Peterle pokril naše izgube?« vpraša Korsika Bavčarja.
»Molči, bedak, podtaknili jim bomo Pavleta Bratino, da bodo imeli tudi oni svoj časopis.«
LOTERIJA SLOVENIJE (3 X 3)
V boben dajo lažje in težje kroglice, gledalcem privoščijo prijetno glasbo in nasmešek. Naivneži, vidimo se ob Božiču.
DELO
Samostojen časopis za samostojno Slovenijo je vse bolj podoben samostojnemu oglasniku za 250 novinarjev.
KRIŽKRAŽ
Se ena Jerovškova oddaja, v kateri se Ljerka Bizilj povzpne s šestega mesta na prvo, Spomenka Hribar pa pade s prvega na šesto v izboru za najnaj Slovenko leta. Sicer pa Spominčica tako ali tako ni Slovenka.
GENERAL IVAN BORŠTNAR
Poznamo ga iz Messinga, Kava-bara, Petrička, Uniona, Daj-dama, Partizana... Iz trenutka v trenutek spreminja barvo...
PETER BOŽIC
Urednik revije Mentor, ki je sploh ne bere, in revije Evromaske, ki izhaja v angleščini. Hau du ju du, Pero!
SAMO RESNIK - NAPOLEON
Znani pisec znanstvene fantastike in prvi človek, ki je začel science-fiction knjigo o Igorju Bavčarju. Kdaj bo končana, se lahko pozanimate pri junaku knjige - tel. 318-386 (dopoldne) in 448-660 (ponoči).
JAŠA ZLOBEC - STAREJŠI
Ogroža oblastOčeta mlajšega in ga vabi v LDS, seveda pod pogojem, da mu priskrbi malo pravega LSD-ja.
ANDREJ CAPUDER - KOMEDIJA
Kandidiral je za DEMOS-ovega dvornega norca z raz-lago, da je njegovo najboljše priporočilo Božanska komedija. Komisija je to upoštevala.
TOMAŽ PANDUR
Če bi zvedel, da ima g. minister Capuder pisarno v kleti v družbi s starimi kantami, bi se onesvestil. Kaj bi se šele zgodilo, če bi vedel, da je tam tudi minister Ingo Paš?!
KSENIJA PREŽELJ
Vojskuje se s študenti. To je pravi bumerang, saj vemo, kako se je bojevala z obrtniki v Času njenega službovanja na občini.
film
LJUBLJANSKI   K I N E M ATO G R A F I
predstavljajo
SRECANJE Z VENERO
(Meeting Venus)
Operna hiša Evropa, na odru tečejo priprave za postavitev TANNHAUSERJA, za kulisami pa se odvija eksplozivno Ijubezensko razmerje med dirigentom in zapeljivo primadono.
Najnovejša mojstrovina IstvdnaSzaba, avtorja filmov MEFISTO, POLKOVNIK REDL in HANUSSEN.
V glavni vlogi: GLENNCLOSE
NA SPOREDU  V KINU  KOMUNA
film
Izhodišče: še neuvel-javljeni madžarski dirigent Zoltan Szanto (Niels Arestrup) je povabljen v Pariz, kjernaj bi v Operi Europi postavil VVagnerjevega Tannhauserja, čigar premiero bo prenašala tudi satelitska TV. Umet-niki so zbrani iz cele Evrope, tudi bivšega Vzhoda, in Amerike. Že njihovo vodenje predstavlja prob-lem: Szantovem vprašanju "Saj vsi govorite angleško?" sicer pritrdijo, toda maestro ve, da je Opera Europa kraj, kjer te lahko napačno razumejo v Šestih različnih jezikih. Težave so tudi s pevci, ki so vsak posebej tipični predstavniki svojega naroda. Tannhauser je (bivši) vzhodni Nemec, ki je prej pel v tovarniškem pevskem zboru in ima še sedaj stranski posel - "Sing-ing no safe busines", razloži Szantu, ko ga prosi, naj ga prestavi v cenejŠi hotel, da bo razliko v ceni lahko spravil v svoj žep. Mlada in ambiciozna Francozinja pada na starejše moške in hoče maestra zvleči v pos-teljo. Poljakinja med vajami plete, Italijan zamuja, Američan je vojaški moči svoje države ustrezno aroganten.
Szanto ima probleme tudi z nameščenci opere: v vodstvu je polno antagoniz-mov iz polpretekle dobe -namesto skrbi za usodo produkcije se samo splet-kari drug proti drugemu. Orkester in zbor se bolj kot s Tannhauseijem ukvarjata s podpisovanjem peticij proti sponzorju opere, kor-poraciji, kijeobtožena ones-naževania okolja. "Umet-niki so birokrati, birokrati pa mislijo, da so umetniki," piŠe Szanto svoji ženi v Budimpešto.
Edina, ki ji je še do opere, je švedska primadona Karin Anderson (Glenn Close). Z njenim prihodom v film pride v prvi plan druga zgodba, »love affair« maestra in primadone, ki ga obremenjuje zlovešči sloves Andersonove, ki naj bi uničila že kar nekaj dirigen-tov, Szanto pa se ne more reŠiti tudi misli na svojo
SRECANJE Z VENERO
(MEETING VENUS)
Produkcija: Enigma, Velika Britanija, 1991
Scenarij: Istvnn Szabo, Michael Hirst
Režija: Istvan Szaho
Fotografija: Lajos Koltai
Glasba:   Tannhauser Rieharda VVagnerja, izvaja
Orkester londvnskefilJmnnonijepod vodstvom Mareka
Janozvskega
Pojejo: Kiri TeKanaum, ReneKollo, Hakan Hagegani,
VValtraud Meier
Igrajo: Glenn Close/NielsArestmp, Moscu Aknlai/,
Macha Meril, Erland ]osephson
Vftlmografiji Istvana Szabeje bil do sedaj najbolj znan naslov Polkovnik Redl (Redl Ezredes, 1984). Do sedaj. Njegovo mesto bosta definitivno prevzela Zoltan Szanto in Karin Andersen, glavna protagonista Srečanja z Venero. Producent je Anglež, režiser je Madžar, denar je (med drugim tudi) japonski, film distribuira ameriški VVarner Bros, dogaja se v Parizu... Je film - svetovni? V nekem smislu da, razpetje med Hollywoodom in Evropo, ne manjkajo pa tudi Japonci.
ženo in hčerko. Nad raz-merjem vsi še zlovešča senca pokojnega dirigenta, ki je odkril Andersonovo, in ki ruši Szantovo umetniško samozavest.
Srečanje z Venero   je filmska              varianta
Tannhauserja. Še več. Bolj kot film je Srečanje opera. VVagnerjeve arije, ki jih pojejo Kiri Te Kanawa, Rene Kollo, Hakan Hagegard in VValtraud Meier, so mejniki, ki označujejo napredovanje zgodbe in se končajo na premieri, kjer se z vsemi glasovi zlijejo skupaj tudi vse zgodbe. Poleg glavnih dveh, postavljanja opere in ljubezenskega razmerja Close/ Arestrup, je namreč v filmu še več stranskih zgodb: usoda nekdanje dirigentove madžarsk prijateljice, ki je sedaj Operi Europi; »would-pevca, ki dela v operi, da bi lahko poslušal velike zvezde ter seveda dirigen-tove žene, ki opero gleda doma. In kot Tannhauser v sredini med Venero na eni in Elizabeth na drugi strani je v precepu med obema zgodbama dirigent Szanto; postaviti opero pomeni od povedati se ljubezni. Ii| obratno.
Szabov film bi moral biti na programu vsake šole demokracije, če bi take šole obstajale. Dobro delujo demokracija ni idealna temveč ksenofobična i zbirokratizirana družba kjer en član orkestra vr papirnati avion drugemu v glavo, medtem ko tretji dremlje, v vodstvu pa drug drugemu podstavljajo noge in pljujejo drug čez drugega. TVkomentator,ki z nasmeškom reklame za zobno pasto ves cirkus komentira, pa pred vklopom v eter pošlje v kurac vodjo programa. Ev-ropa zdaj? Da. In ne pozabite tablet proti bruhanju. Happy end je stvar, ki se zgodi samo v filmu. Alioperi.
Uroš Presto
film
1
SPORED
LJUBLJANSKE
KINOTEKE
1   Ponedeljek, 25.11.91    \
RADASETESPOMINJAM
(WISH YOU WERE HERE), V. Britanija, 1987. Scenarij in režija: David Leland. Fotografija: lan VVilson. Glasba: Stanley Myers. Glavne vloge: Emily Lloyd, Clare Clifford, Barbara Durkin, Geoffrey Hutchings, Charlotte Barker, Tom Bell, Chloe Leland.
|        Torek, 26.11.91        \
UTAPLJANJE             PO
ŠTEVILKAH (DROVVNING BY NUMBERS), V. Britanija, 1988. Scenarij in režija: Peter Greenaway. Fotografija: Sacha Vierny. Glasba: Michael Nyman. Glavne vloge: Bernard Hill, Joan Plovvrught, Juliet Stevenson,              Joely
Richardson, Jason Ed-wards, Bryan Pringle.
|       Sreda, 27.11.91        \
MAURICE, V. Britanija, 1987. Režija: James lvory. Scenarij: Kit Hesketh-Har-vey, James lvory, po romanu E.M. Forsterja. Fotografija: Pierre Lhomrne. Glasba: Richard Robbins. Glavne vloge: James Wilby, HughGrant, RupertGraves, Denholm Elliott, Simon Cal-low, Billie Whitelaw.
l       28.11.-02.12.91       \
RAN, Francija/Japonska, 1985. Režija: Akira Kurosavva. Scenarij: AKira Kurosavva, Hideo Oguni, Masato Ide. Fotografija: Takao Saito, Masaharu Ueda, Asakazu Nakai. Glasba: Toru Takemitsu. Glavne vloge: Tatsuya Nakadai, Akira Terao, Jin-pachi Nezu, Daisuke Ryu, Mieko Harada.
Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav.
Biseri za ogrlico
V ZNAMENJU »ART« FILMA
19.11.-02.12.1991
PROGRAM FILMOV IZ »ART« DIS-
TRIBUOJE CANKARJEVEG A DOMA
Vzporedno s FILM ART FESTOM v Cankar-jevem domu se ta manifestacija odvija tudi v kinu Kompas (kamor je na spored - z enod-nevnim zamikom - uvrščenih prvih deset fil-mov s FAF- a) in pa v dvorani Kinoteke, kjer bo mogoče videti šest fiimov iz distribucije CD. Tokrat imamo prvič priložnost »art« filme Cankarjevega doma videti skupaj, v ciklusu, ki zajema celoten distribucijski fond te »hiše« izpred I. 1991. NEBO NAD BERLINOM (Der Himmel iiber Belin/Les Aiies du desir, 1987; r. Wim VVenders) in ŽIVALSKI VRT PONOČI (Un Zoo la nuit, 1987; r. Jean-Claude Lauzon) sta bila že predvajana med 19. in 21. novembrom, preostale štiri filme pa si lahko še ogledamo v času med 25. novembrom in 2. decembrom.
RADA SE TE SPOMINJAM, prvi med temi štirimi filmi, se odvija v angleškem ob-morskem mestecu v zgodnjih petdesetih ietih in obravnava dvojno moralo britanskega srednjegarazreda. Grezaduhovitodružbeno satiro, polno zelo pikrih opažanj na račun človeških slabosti, scenarist in režiser David Leland pa na videz lahkoten način poda mar-sikatero bridko resnico. Pravo odkritje tega filma je predstavljala debitatka Emily Uoyd, ki
je bila za vlogo šestnajstletne Lynde deležna številnih nagrad in priznanj (med drugim priz-nanje National Critics Society, nagrada BAFTA za najbol[šo žensko vlogo). V UTAPLJANJU PO STEVILKAH se srečamo z nenavadnim svetom Petra Greenawaya; če je pri nekaterih ustvarjalcih nenavadna vsebina njihovih del, pri drugih pa oblika le-teh, lahko pri Greenawayu mirno rečemo, da je nenavadno in »drugačno« -oboje. Tokrat gre za črno komedijo o zdrav-niku-patologu in njegovemu napol noremu sinu, ki se ujameta v mreže treh predstavnic nežnega spola. Nič čudnega ni, če soočenje kar s tremi generacijami personifikacij »vagine dentate« naenkrat (njihov hobi je utapljanje moških) presega patologove moči. MAURICE Jamesa lvoryja obravnava homoseksualnost kot problem »grškega etosa« (to je drugi film dvojice Merchant-lvory, posnet po romanu E.M. Forsterja - pred njim SOBA Z RAZGLEDOM/A Room With A View, 1985), zadnji film iz ciklusa pa je mojstrovina Akire Kurosavve RAN, ki je imel za predlogo KRALJA LEARA in je zanimiv tudi zato, ker nas pripravlja še na eno inter-pretacijo te Shakespearove drame, tokrat v režiji Jeana- Luca Godarda, ki bo v kratkem priška v naše kinematografe.
Igor Kernel
Sardorucna pravljica za odrasle: ]oely Richardson (Cissie Colpitts št.3), Joan Plaivright (Cissie Colpitts št. 1) in
Juliet Stevenson (Cissie Colpitts št 2).
film
GO GAY FEST
Stradicionalnimi Ijubljanskimi Dnevi Gay in lezbičnega filma letos že sedmič opozarja na svojo prisotnost na slovenski »sceni« tisti del naše alterkulture, za katerega vemo, da seje njegov status močno razlikoval v posameznih zgodovinskih obdobjih, državah in druzbenih sistemih (v temle uvodu seomejujem naproblematiko moške homoseksualnosti, ker so bile ženske po tej plati pač že od nekdaj deležne večje tolerance). Pri nas smo glede odnosa do homoseksualnosti šli skozi vsefaze, značilne za prostor, kije bil ves čas vpet v okvire evropske kulture, zrasle na temeljih krščanskega etosa.
Prav v zadnjih letih smo bili v tem pogledu priča sorazmerni permisiv-nosti, da pa je homoseksualna populacija s svojo kulturo tudi v tem obdobju ostajala na obrobju, je seveda razumljivo: že zaradi dejstva, da homoseksualnost predstavlja daleč najučinkovitejše sredstvo za preprečevanje rojstev, si nobena država ne more privoščiti, da bi tovrstne tendence svojih državljanov nagrajevala in jih stimulirala. Letos pa je v Sloveniji opaziti trende, ko ta segment našega prebivalstva izgublja nekatere že pridobljene ugodnosti (prim. ukinitev subvencij za REVOLVER). Delno je to povezano s težkimi časi, ki so povzročili, da pri nas sedaj nasploh namen-jamo manj denarja za kulturo kot v prejšnjih letih, po drugi strani pa so po lanskih volit-vah v našem političnem prostoru prišli do izraza nekateri tradicionalistični elementi, z njimi pa je verjetno povezan tudi določen porast homofobije. Če je torej fobija s strani države v zvezi s homoseksualnostjo kot »a way of life« sicer po eni strani legitimna (prim. zgoraj), pa postane njena upravičenost precej bolj dvomljiva na področju kulture v ožjem pomenu te be-sede. Gre za vprašanje, kaj lahko homosek-sualna kultura nudi tudi »povprečnemu heteroseksualnemu porabniku kulturnih dobrin« in s tem povezano vprašanje, če je homoseksualnost res tako zelo ekscesna, kot se zdi na prvi pogled.
Ugotovljeno je, da veliko fantov med odraščanjčm doživlja tako imenovano »homoerotično fazo«. Prav tako ni redka priložnostna             homoseksualnost
(»Notsexualitat«) pri mornarjih, vojakih, zapornikih ipd. Latentno homoseksualnost naj bi predstavljal npr. kandalizem (nagnjenje moškega, da drugim moškim razkazuje svojo golo partnerico, oziroma jim celo dopusti, da imajo vpričo njega spolne odnose z njo), enako naj bi veljalo za
primere,   ko   si   več
moških hkrati jemlje
eno     žensko     (tudi
skupinska  posilstva
sodijo               sem).
Nenazadnje, globoko
priiateljstvo        med
moškimi lahko dobi Svetopisemske aluzije in pokrajine, ljubimci, gay demonstracije in
primesi spolne priv-             plesoče ženske: VRT (The Garden) Dereka Jarrnana.
lačnosti (enega naj-lepših takšnihprimerov vidimo v filmu ZAL-JUBLJENE ZENSKE/VVomen in Love, 1969, Kena Russella, posnetem po romanu D.H.Lavvrenca), pri Čemer lahko slednja povsem prevlada (»grški etos« v filmu MAURICE, 1987, Jamesa Ivoryja). In kar je najbolj zanimivo: prav skrajni homofobi naj bi tudi bili latentni homoseksualci (glej film SEKS NA MOTORJU/Spetters, 1980, Paula Verhoevena). Kinsey je celo mnenja, da bi morali zapreti polovico vseh moških, če bi se strogo držali zakonov proti homoseksualnosti, ki so veljali v njegovem času. Čeprav je Kinseyeva ocena verjetno pretirana, pa vseeno lahko služi - skupaj z ostalimi zgoraj navedenimi podatki - kot ilustracija v zvezi s prisotnostjo določenih nagnjenj med heteroseksualno populacijo, ki so očitno sorazmerno široko razprostran-jena, vendar prikrita in potlačena. V tej luči postanejo razumljiva razmišljanja Vitana Mala {REVOLVER št. 1) o »reševanju zadnjih 10 odstotkov neznanja o sebi«. Takšen »holistični« pristop so sistematično gojili (in ga še gojijo) nekateri okultni redovi in gnostične sekte, ker se pri kompleksnih ritualih in v mističnem zanosu od izvajalca pričakuje, da je »cela« osebnost. Tako je npr. Aleister Crowley, ki v svojem »magijskem dnevniku« opisuje svoje eksperimente iz seksualne magije, vanje uvrstil tudi tehnike, ki vkjučujejo homoseksuaini odnos (ezoterični nauki so manj naklonjeni homoseksualnosti, kadar ta predstavlja temeljno in izključno življenjsko orien-tacijo).
Na koncu si še poglejmo naslove filmov, ki bodo med 1. in 22. decembrom predvajani v Cankarjevem dornu in v Roza disku (vključenih je nekaj eminentnih režiserskih imen):
1.   decembra, Roza  disko - ZGODNJA ZMRZAL (An Early Frost, ZDA, 1985, r. John Erman);
2.  decembra, CD (še v okviru Film art festa) - MLADA UPORNIKA SOULA (Young Soul Rebels, V. Britanija, 1991, r. Isaac Julien);
3.   decembra, CD - VRT (The Garden, V. Britanija, 1990, r. Derek Jarman);
6. decembra, CD - N A STRAŽI (On Guard, Avstralija, 1983, r. Susan Lambert); 8.   decembra,   Roza   disko   -  DESERT HEARTS (ZDA, 1985, r. Donna Deitch);
11.  decembra, CD - NOVEMBRINA LUNA (Novembermond, Nemčija/Francija, 1984, r. Alexandra vonGrote);
12.   decembra, CD - ŽELJA (Desire, V. Britanija, 1989, r. Stuart Marshall);
13.  decembra, CD - ZAMORČEK (Elmoret-to, Švica, 1984, r. Simon Bischoff);
15.  decembra, Roza disko - ZAKON ŽELJE (La ley del deseo, Španija, 1986, r. Pedro Almodovar);
16.   decembra, CD - NOKTURNO (Nok-torne, V. Britanija, 1990, r. Joy Chamber-lain);
22. decembra, Roza disko - zaključna projek-cija.
Igor Kemel
godba
DEE DEE MELLOW V K4
Vsredo, 27. novembra ob 23. . uri bo v klubu K4 nastopila zagrebška skupina DEE DEE MELLOVV. . Skupino so pred štirimi leti ustanovili trije člani znanih žagrebških skupin Film in Haustor Srdjan Sache (bas), Srdjan Gulič (bobni) in Jura Novoselič (sak-sofon). Skupina je bila s svojo glasbo - povsem netipično za tak-ratno zagrebško konformno new-wave glasbeno sceno -dovolj in-trigantna in atraktivna, da je bila po nekaj prvih nastopih proglašena za največjo osvežitev zagrebške klubske scene.
DEE DEE MELLOVV se je namreč posrečilo najti formulo Lter realizirati sintezo najraz-^Bičnejših glasbenih slogov od f jazza, funka ter rapa, jih preplesti I z zagorsko-medjimurskimi ter I južnoameriško-indijanskimi žalostinkami in poskočnicami, vsemu skupaj pa dodati pravo mero humorja in ironije.
V letu 1988 je trio pri Založbi FV izdal svojo prvo kaseto - ki pa je žal zaenkrat tudi njihova zadnja - DEE MELLOW LIVE, kjer se v petnajstih skladbah predstavljajo z zase tipično mešanico glasbe, nekaj lastnimi skladbami in priredbami oziroma
parafrazami Theloniousa Monka, John Luria in Sonny Rollinsa.
S koncertom v klubu K4, ki je bil najvaljen že pred dobrim mesecem in je bil v zadnjem trenut-ku zaradi nepredvidljivih vojnih razmer na Hrvaškem preložen za nedoločen čas, se bodo DEE DEE MELLOW že tretjič predstavili
ljubljanski publiki. Njihov prvi kon-cert v KUD-u France Prešeren pred štirimi leti (promocija kasete pa tudi benda) je dvignil dovolj prahu in navdušenja, ki se dolgo ni poleglo. Se leto dni kasneje so uspeli dodobra napolniti sicer nepril-jubljeno in neobiskano klet Kersnikove.
Tokrat se nam bo skupina predstavila z novim basistom (Srdjan Sacher je povsem pres-topil k Vješticam), novim reper-toarjem ter istim »dobrim starim« šponom in feelingom. DEE DEE MELLOW je izrazito koncertna zasedba in kot takšno jih je nujno slišati in doživeti na koncertu, kjer pridejo še najbolj do izraza vse njihove glasbene odlike.
Ker organizator očitno pričakuje večji obisk in navkljub ustaljeni praksi sredinih (bolj)in-timistično klubsko orientiranih koncertov jazz-etno-folk glas-bene usmeritve, bodo DEE DEE MELLOVV 27. novembra žurirali svojo muziko v največjem av-ditoriju K 4.

1. CLASH: Career opportunities
2. DEAD KENNEDYS: I fought the
law
3. RAMONES: Chasing the night
4. IGGY POP: The passenger
5. RAMONES: Howling at the moon
6. NICK CAVE: The witness song
7. PIXIES: Veloria
8. PIXIES: Here comes your man
9. BAUHAUS: Ziggy Stardust
10. CURE: Fire in Cairo
11. CLASH: Guns on the roof
12. PIL: Rules and regulation
DOMACA:
1. THE SPOONS: Baby blue
2. LET 3: Izgubljeni
3. IDOLI: Ime da da
4. KUDIDIOTI: Ljudi iz podzemlja
5. MAJKE: Ljubav ubija
6. KBO!: Forever punk
7. KBO!: Samoča
8. POKVARENAMAŠTA: Uništi me
9. PARTIBREJKERS: Sunca sin
10. EKV: Oči
11. PSIHOMODOPOP: Telegram Sam
12. RES NULLINUS: Mama I com-ing home
Lestvico lahko slišite vsakih
štirinajst dni na tribuninih žurih ob sredahvB-51.
godba
¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦i
 m
2 Dvakratni znanci iz Ljubljane, ki so * Jnam priredili dva izjemna večera vj 2 menzi Študentskega naselja, so izdali J " svojo drugo pravo veliko plošco, s katero J 2 pravzaprav ne nakazujejo ali razkrivajo 2 2 novih obzorij. Ostajajo taki, kot smo jih 2 2 vajeni, torej izredno prepričljivi na kon- " Jcertih in več kot solidni na ploščah. " 2 Upajmo, da bomo washingtonski HC- 2 2 rock bend videli pri nas še tretjič, do . 2 takrat pa je tu nova Steady Diet Of Noth- 2 2 ing. Velja še reči, da so najsvetlejši dis- ¦ 2 kografski trenutki Fugazov vseakor EP 2 2 izdaje. Razpoznavno in dobro.             2
 h  :
 ¦  Prav tako smrdeči po študentski JJ
 kuhinji so v trgovini Rec Rec sveženovi J
tudi vancouverski HC-rock-jazz.......J
 trio Nomeansno. Potem ko so se po JJ  izvrstni Wrong podali v Ip avanturo z ¦ Jellom Biafro in se precej podredili 2  staremu prdcu, jim na 0 + 2 = 1 ne ¦  morem očitati prav ničesar. Spet so tu ¦  stari dobri Nomeansno in če rabite šus J  vglavo,jetotočnoto.Usredčela.Pofeg ¦ tega pa je v Rec Rec dosegljiva J  kompletna diskografija; če ne cela, pa ¦  vsaj večji del. Odlično.                        2
mmmmms/
¦      Delerium so še en kanadski bend, ¦ 2 pravzapravsomeščanizgorajomenjenih ¦
¦ NMN. Za razliko od njih pa svojo godbo ¦ ¦gradijo na izročilu močnih kanadskih " 2 tehno bendov, kot so Skinny Puppy ali " 2 Frontline Assembly. Za relativno krat- "
2 ko ploščo solidno in zanimivo.            "
¦                                                                                            ¦ 2     Solar Enemy pa so drugi bend pri " 2 isti založbi, le da prihajajo iz Londona. J
¦ Glede na njihovo otoško poreklo je 2 2 približno tak tudi njihov zvok, ki ga 2 2 gradijo pod močniin vplivom Adriana 2 SSherwooda   in     njegovih     tehnoj 2 posegov pri On-U-Sounda. Kljub suhi "
¦ produkciji poslušljivo.                       "
^¦¦¦¦¦¦•¦¦¦¦¦¦¦•¦¦¦¦¦i
.1
»Ne rabim šnopsa, ne rabim mariuane,
s polnim ivalkmanom Nirvane
drvim prek Lublane.«
NIRVANA
16.11.91, TEATRO VERDI, MUGGIA
Sobotni koncert je še en argument več, da je meja med ameriškim off rockom in sredinsko godbo oz. etabliranimi izvajalci vse bolj zabrisana ali bolj natančno, da je sploh ni več mogoče določiti. K temu seveda prispevaju tudi sami bendi, ki so očitno dosti manj obremenjeni z "off" opredelitvami; dejsvo potrjujejo sami Nirvana ali še bolj očitno legende Sonic Youth, ki kar neankrat snemajo in iz-dajajo plošče pri velikih založbah. Mar-gina je torej bolj stvar občutka in mogoče tudi okolja ter okoliščin, v katerih se zadeva odvija.
Koncert je bil v dvorani, ki je velika približno pol ali tretjino kina Union. Dodobra zapolnjena in seveda z balkonom je bila dober obet za odličen dogodek, kar se je kasneje tudi ures-ničilo Kot predskupino srno videli Urge Overkill, predvojno presenečenje iz KUD-a F.P. Predsta vili so se z enakim imageom kot spomladi; vendar bistveno manj ostro in s še večjim raz-poznavnim vplivom Neilu Youngu podobnih muzikantov. Ob tem njihov rock seveda ustreza devedesetim in kar jim gre očitati, je le pomanjkanje ostrine, s katero bi verjetno bolj oz. popolnoma prepričali.
Zvezde večera pa so svoj antiz-vezdniški status potrjevali že od
prvega takta naprej, ko so po dobrih petih sekundah godbe že vzletele prve lastovke oz. navdušeni fani, ki so vedno znova skušali poleteti z odra. Odličen backround je seveda predstavljala dvorana, dobesedno poskakujoča v ritmu odličnega benda. Trio je nalogo opravil več kot dobro; močan, trden in na nek način simpaticen ritem, na katerega so naložili še vokal in kitaro, vse v stilu kakršnega od Nirvane lahko pričakujemo. Koncertje bil bolj kronološki kot promocijski, poleg nove plošče Nevermind so se namreč precej pomudili tudi pri Bleach. In kljub precejšnji razliki, ki je po izidu Nevermind več kot očitna, so Nirvana odigrali svoj nastop izredno prepričljivo ter pokazali, da še zmeraj prisegajo na tradicijo ameriškega rocka in da z močno identiteto uspevajo združiti vse, kar se je na veliki celini dobrega zgodilo. Vključno s Husker Du.    '
Res odličen koncert, ki skupaj z lp-jem Nevermind Nirvano postavlja med velike bende devedesetih. Upajmo le, da ne bodo »zarili« tako kot Pixies. Izhodišče je namreč precej podobno. Sosed G.G. pa bi v takemprimeru dejal: "Res prijeten sobotni večer."
Igor Ivanič
P.s.:MAO,hvala.
godba
NIVSAK
Nedelja. V Turistu so uresničili že vsaj pol leta staro idejo, da bi ta mrtvi dan vstali od mrtvih z angažiran-jem stalnegabenda. Vbendu so večinoma sami stari znanci, za to priliko pa so si nadeli naziv Fuk Klan ali Funk Klan ali nekaj podobnega. No, fukali ravno niso, funkali pa tudi ne preveč, čeprav je bil repertoar sorazrrierno izviren, vključujoč meni nadvse dragega Lennyja Kravitza (ki je, če ne veste, pol črnec in pol Žid in da bi ga Adolf vsaj dvakrat upepelil v kakšni svoji ustanovi in ki se bo ne glede na to v začetku decembra že drugič letos mudil v Nemčiji. Don't miss!) Scena je bila a bit like mid-osemdeseta, ko so se na špilih takrat slavnih bendov Marcus 5, Videosex, Make Up 66 in drugih redno zbirali pripadniki onih bendov, ki so igrali pred tednom ali dvema. In tako naokoli in napredj. V glavnem je bilo tok-rat v Turistu med publiko (in na odru)
DAN
kup znanih fac iz tistih časov. Kako se bo zadeva razvijala, bomo še videli.
Ponedeljek. Spet Turist. Jazz. Že drugi teden zapovrstjo so igrali Tea & Cookies. Jazz večeri sicer niso več tako in, ampak štimung je bil O.K. Bend je uspel dobro zagreti prisotni folk, ki jih nekako ni hotel spustiti z odra. Tako so špilali skoraj do treh, kar za ponedeljke ni v navadi.
Torek. K 4. Pogledat sem prišel zadevico, ki se ji reče HEJ SALVADOR. Prvič v življenju sem bil na odru K 4, ampak dogajanje je bilo na žalost na nasprotni strani dvorane, gužva pa precejšnja. Tako nisem imel dobrega razgleda na nogavice nastopajočih, ki so itnele bojda pomembno vlogo pri vsem skupaj. Čeprav sem bil načeloma bolj
passing by, se je zbrala zelo prijetna druščina in sem potem pri Milkotu spil še nekaj V.B.Š.H.-jev.
Sreda. V Turistu je gostoval Dino Dvornik. Seveda na plejbek. Takole enkratpo polnočisejesprehodilod šanka do odra in dideju naročil, naj spusti kaseto. Po pavzi je manever ponovil še enkrat. Bolj zanimiv del koncerta (?) je bil njegov vezni tekst, pa tudi sicer se ni trudil, da bi zadevo jemal preveč resno. Nekje vmes se mu je pridružil nadobudnež iz publike in ga prisilil, da sta skupaj zapela dve country & vvestern pesmici. Je pa res, da je folk na koncu plesal.
Četrtek. Day off. TV. Čeprav je v Turis-tu rolal legendarni I.V., kar bi si bilo po
1
svoje vredno ogledati. Ampak ostal sem pri TV oziroma RTV, da vidim, kaj so novega sproducirali na področju namenskih klipov. Moram priznati, da so rezultati iz tedna v teden boljši. Tokrat me je najprej šokiral nekakšen farški band aid, kjer so menihi med razpeli in materami božjimi prepevali nabožno/domoljubni pop štiklc, ampak pravi šokje nastopil, ko sta dva odšibala kitarski solo na stratocasterjih. Bog pomagaj! Kaj vse bomo še doživeli v tej vojni?
V trend so se vklopili tudi tehno friki, najboljši štos dosiej pa je štiklc in spot, ki so ga podpisali Montažstroj Theatre & H.C.Boxer. Say Yo 4 Croatia[Yo\
Petek. Jasno, Palma. Če sem čisto pošten, mislim, da še nisem zapisal, da se petku tam reče Junior Design Party. S tem v zvezi je vsa tista navlaka, ki jo zadnje čase srečujemo v Palmi, kot tudi čudne risarije po stenah in (nekdanjih?) palmah. Skratka, vse je v štosu. Problem je le v tem, da bi morali, če bi hoteli biti dosledni, ves junior design v spboto zjutraj spraviti na varno do naslednjega petka. Ampak to so že tehničnt detajli. Mi pa se ukvarjamo z rock'n'rollom. In alkoholom.
V  petek so torej med nekdanjimi pal-mami nastopali ramonoidni Zagrebčani Psihomodopop. Gužva je bila kar huda in še   huje  bi  bilo,   če   ne  bi   nastavili nepopularne, čeprav gotovo poštene cene dvestotih tolarjev. Skratka, še eden tistih koncertov v tem klubu, kjer vsemu trudu navkljub nisem niti za trenutek videl nas-topajočih. To bi bilo možno samo iz prvih vrst, ampaknekako nisemimelfilinga, da bi se rinil med razposajene najstnike. Ko se je začel stampedo na plesišče, ki je tudi oder, me je Šeki, ki je imel sicer vse niti v rokah, vprašal, ali so tu kakšni redarji pred odrom.
»Kakšen oder? Kakšni redarji?«, sem ga debelo pogledal, kar ga je za tenutek spravilo v paniko, ampak se je hitro vdal v usodo in odšel k čanku. Eden največjih hitov Psihomodopopa v tem trenutku je Hrvatska mora pobjediH, ki sicer sodi v rubriko »četrtek«. Publiki v Palmi je bilo to samoumevno. Ampak pomislite, da bi se na odru znašli kakšni modeli, ki bi prepevali Srbija mora pobjediti?
Mater jebil naporen teden.
Gary Gray
art
OBISK MODRIH?
»Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča Ijudi.«
(Matej, 4,24)
»Bela razstava« v Cankarjevem domu nam je predstavila eksperimentalno delo (avtorska razstava in spektakli) Lidije in Aleša Asta oziroma društva YAM.
Odkrila nam je drugačno pojmovanje človeka, njegovega življenja in ustvarjanja. Avtorja predstavljata sedem nivojev, skozi katere bi moral človek živeti, da bi lahko govorili o polnosti življenja. Za predstavitev so bila uporabljena številna izrazna sredstva.
Zakaj »Bela razstava«? Zaradi bele energije (imenovane tudi Kristusova) oziroma belebarve, ki se pojavlja kot mantfestacija čistih in enakomerno razporejenih sedtnih barv - sedtnih ener-gij - sedmih nivojev.
Torej je vsak nivo, vsaka energija predstavljena skozi barvo (rdeča, oranžna, zelena, modra, indigo in vtjolična), barva (in s tem seveda tudi nivo) pa je predstavljena skozi hrano, glasbo, eteriČna olja, kristale...
Skozi spektakel sta avtorja »razlagala« posamezni nivo človekovega življenja, centre posamezne energije, delila sta nasvete, napotke... Vsak spektakel se je zaključil s predstavit-
ART CLUB
Zgradba na Mestnem trgu 10 doživlja zdaj že kar tnetamor-foze. Od bivše galerije Feniks, Šole slikarja Zmaga Modica do pravega kluba, kamor je oziroma bo dovoljen vstop samo s članskimi izkaznicami. Prostor galerije so popolnoma na novo opremili, morda malce pretirano okitili, vzdušje pa je prijetno intimno - barček na sredi in mini mize. Lastnik itna umet-niškega vodjo, ki naj bi skrbel za kulturno-umetniške promocije z najrazličnejših področij. Namen je namreč združevati različne ustvarjalce, ki bi na ta način tudi komunicirali, st izmenjavali inforamcije in morda skupaj naredili kakšen projekt. No, nekakšen freudovski Dunaj v malem. In nekaj, kar je tako primanjkovalo - združevanje in izmenjavanje informaci). V klubu bodo lahko razstavljali likovniki, prirejali naj bi literarne, galsbene večere, okrogle mize... Članstvo kluba se prenaša po članih - to pomeni, da lahko vsak član pripelje »novega« člana. Sodeiujejo lahko seveda vsi, ki bi se radi na kakršenkoli način izrazili. Če bomo ja lahko pritegnili še publiko in vzgajali bodoča kritiČna očesa našega časa, bomo izpolnili tako dolgotrajno vrzel v našem kulturnem prostoru.
Prvi, kise predstavlja v klubu, jeakademskislikar Sitoester Plotajs-Sicoe, ki se ta trenutek na nek način »prebija« v vrhove naših umetnikov. Razstavljal je že ogromno, na razstavi Slovenska grafika v galeriji Rihard Jakopič pa je dosegel že prvi uspeh - odkupno nagrado ZDSLU. Bil je tudi na študijskem popotovanju v Groningenu na Nizozemskem, kar se da slutiti in seveda videti tudi v njegovih delih. Sam zase pravi - tako malce v šali - da so slike nabite z žensko erotiko; všeč so predvsem ženskam. Drži pa, da so energetsko nabite, z močnimi barvami, z ozadjem, na katerega je z zelo ostrimi potezanu urezana oblika figure, ženske - ribe, nekakšen notranji slikarski monolog in kontrast hkrati, ki sta privlačna za vse, ki so kakorkoli senzibilni - tudi za nesoglasja.
Slike namreč rušijo čistost oblik in harmonijo barv. Ekspresija, energija in neke vrste ostrina, tesno povezana s čutenjem, je »nova podoba«, videnje in dojemanje sveta skozi barve in oblike, ki jih pred nas postavlja SLIKA.
Torej, Art club kot nova možnost komunikacije med različnimi področji ustvarjanja. Želimo si seveda, da bi zares zaživel.
Nives Klinc
vijo posamezne energije (posamezne barve) skozi gib in ples. »Življenje je ples energij!« Pravzaprav je na razstavi šlo za mešanico psihodrame, plesa, medttacije, vse prežeto z izsledki bioenergetikov, »psihologov« in »filozofov«.
Lahko rečem, da nam je bila v bistvu predstavljena neka nova politika, nova religija, ki jo izgubljeni, obupani in brez-ciljni vsrkavajo kot žejni vodo.
Avtorja sta nam poskuŠala pokazati, kaj je zdravo življenje, ka) je zdrava prehrana, poskušala sta nam odkriti nekakšno vračanje h koreninam, k naravi, dotaknila sta se čiščenja misel-nih vzorcev, ozaveščanja blokad, ki se pojavljajo na energetskih centrih... Vendar...
Očitno je, da celotna »znanost« tetnelji na podatkih, zbranih od tu in tam, da ne temlji na izkustvih, na izživetem. Čisto logična posledica tega pa je neprepričljivost, zapletanje v protislovja... Ampak kljub temu... predstavljena nam je bila nova droga za množice.
Loredana Urbančič
art
RAZSTAV.NI  KOTLIČEK
To obdobje bi skoraj lahko poimenovali "pestrost dogajan-ja na ljubljanski sceni." Videli in doživeli smo lahko skoraj vse: slike, slike-video, video-kiparski projekt & instalacija, slike- risbe-skulpture itd. "Naušverjel,ej!"
Če ste ljubitelji antike, stekla in ar-heologije, je prava paša za oči in "duha" razstava Antično steklo v galeriji Cankarjevega doma. Pripravili so jo v sodelovanju z ar-heološkim muzejem Zadar, slovesno pa jo je odprl Ciril Zlobec (ki pri tem ni bil nič zloben). Odprta bo celo do 26.januarja in je tako časa za ogled na pretek.
V Galeriji ŠKUC so aktivni - kot zmeraj. Tokrat so vam na voljo KONGO slike avtorja Tommyja Schneiderja. Poudarek je na KONGO, če morda niste opazili. Slike - tokrat majhen format - sicer v nobenem primeru ne delujejo "KONGO", morda so le barve tiste, ki vas lahko malce asociirajo na to, in še to le v primeru, če si prej pogledate video instalacijo, ki je - kar se KONGA tiče -malce bolj neposredna. Na zahodu tokrat nič novega.
Mestna galerija gosti tokrat štu-dente Akademije za likovno umet-nost, ki so se v študijskem letu 1990/91 "izkazali" - po oceni umetniške komisije, seveda. Zanimivo je dvoje: dela se razlikujejo glede na različne
profesorje, ki bdijo nad svojimi študenti (pri študentih Metke Kraševec vlada popolna sproščenost in živost, svetlost barv, pri Ber-nikovih pa izrazita resnost in morda malce "zateženosti"), in preseganje strogih akademskih (šolskih) okvir-jev - pri nekaterih, seveda.
Spet smo malce pokukali v Galerijo GT, ki smo jo zadnje čase zapos-tavljali. Zgodil se je namreč zanimiv video-kiparski projekt. Saba Skaberne & Tamara Sevčnikar sta prispevali kiparski del, ki se je odvijal na videu Video TAM v režiji Nataše Prosenc. Av-torice so ta svoj projekt že predstavile na Bienalu mladih v Rijeki, Nataša Prosenc pa je svojo samostojno video instalacijo MOŽ NA KOCKI predstavila v SKUC-u in Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru. Če se najprej posvetimo kiparskemu delu kot poskusu delovanja skulpture v nara vi in njenemu zlitju z njo, moramo reči, da sta avtorici združili koncept forme, izraza s pokrajino in - kolikor nam je na videu to uspelo doživeti -tudi na svojstven način poudarili naravni prostor, v katerega sta pos-tavili svoje skulpture. Prikaz na videu, ki naj bi vso stvar osmislil in dodal še svojo konotacijo z dogajanjem v tem kiparsko dopolnjenem prostoru, je seveda zanimiv. Problem je morda le v tem, da je video še zmeraj medij, ki ga v bistvu ne znamo "doživljati" kot gledalci in je zato zanimiv verjetno predvsem za videaste. Pa tudi kot iz-razna možnost se mi ne zdi prepričljiv
- vsaj na umetniškem področju ne. Še zmerajjevospredju"tehnična"izraz-nost, ki gledalcem ne omogoča pretiranih duhovnih užitkov. M orda smo "zastareli", morda pa tudi videasti še niso izkoristili vseh možnosti, ki jih video kot medij ponuja. Ampak - pustimo zaenkrat času čas! Vsekakor bomo projekt pohvalili kot še en - drugačen - pos-kus izražanja.
ŠOLA - SLIKARSKA
Tako počasi se bo ALU zares morala soočiti z dejstvom, da ni več EDINA "šola" za bodoče umetnike. Pa ne glede na to, da je zaenkrat še edina formalno priznana. Poleg Slikarske šole Zmaga Modica je namreč vedno bolj aktivna tudi privatna šola Mladenn Jernejca in Silva KretiČa, ki trenutno domuje v prostorih Gimnazije Ledina. Povabili so celo različne priznane strokovnjake, ki jim bodo na učnih urah predavali - tudi Jureta Mlekuža, ki bo predaval umetnostno zgodovino. V teh naših "demok-ratičnih" časih se mi zdi, da bi morala država omogočiti razvoj takim šolam, saj je to edina možnost za "kvaliteto" v prihodnosti. Pa tudi skrajni čas je že, da se odpro alternativne možnosti razvoja posameznikov - ne samo po že ustaljenih receptih.
Kaj pa Capuder in ostali velemožje? Mislite, da jih take stvari zanimajo vsaj toliko, da bi se malce posvetili tudi temu področju?
Nives Klinc
Uj
CERKVENISREDNJIVEK
ZGODOVINA CERKVE, 2. del: M.D. Knowles, D. Obolensky, SREDNJIVEK (600 -1500), Družina, Ljubljana, 1991.
Zgodovina krščanske Cerkve srednjega veka je zaradi medsebojne vzjamnosti in prepletenosti hkrati tudi zgodovina tedanje Evrope. Ceprav raziskovanja idej in mentalitetnih gibanj ne trpijo, da bi jih zakoličili v sterilno kronološko sosledje (kajti vsaka periodizacija je umetna in zato nasilna), tvori teh dolgih devet stoletij zaokroženo, ubrano enotnost, strnjeno duhovno zvezo. Ta sega od zloma zahodnega dela rimskega cesarstva, postopnega razkroja stare klasične kulture do rojstva modernihnarodnihdržav. Krščanstvo se je tedaj čedalje bolj širilo, doklerni kot enotna veroizpoved, zajelo cele Evrope, od Urala do Atlantika, od Grenlandije do Azorov. Konsolidacijo pa so spremljala nasprotja, nemima vrenja, ki so Cerkev kar nekajkrat privedla do roba propada. Dodobra so jo razburkali pojavi kot npr. cezaropapizem, ikonoklazem, veliki razkol med vzhod-no in zahodno vero, vprašanja cerkvenega vodstva, »babilonska sužnost« papeštva v Avignonu, širjenje »angelske antropologije« iz samostanov, križarske vojne, vprašanja spovedi, zakramentov, odpustkov, oblikovanja bogoslužja (v obliki maše, evharistične daritve), dileme okoli transsubstanciacije, »monastična« teologija, sholastika, inkvizicija, verske nestrpnosti... Verska načela so določala vse višje dejavnosti, ki so bile tako usmerjene k verskim ciljem - do tega ni moglo priti niti prej niti po srednjem veku. Vse to je slednjič pripel-jalo do bolezni Cerkve, ki jo je napadla po vsem telesu, po glavi in udih in kar je odprlo vrata reformirani teologiji in novim filozof ijam.
Nad projektom ljubljanske Družine smo lahko več kot zadovoljni. V šestih knjigah, pričujoča je druga, bo
izšla celotna zgodovina Cerkve, od njenih evangelijskih korenin do sodobnih izpeljav in pripadajočih in-stitucionalnih rešitev. Za razliko od nekaterih iz-dajateljskih »podvigov« na podobno tematiko, potratnih slikanic za odrasle, luksuznih nabiral prahu s kičasim izgledom in v sebino, mirujočih napihnjenih razkošij s polic v dnevni sobi, s katerimi v zadnjem času slovenske založbe bombardirajo slovenstvo, je ta knjiga popolnoma nepretenciozno zastavljena. Gre za pravo, študiozno delo, polno erudicije, ki si, sicer znotraj svojega horizonta, prizadeva razgrniti čimveč in prodreti čim globlje.
Avtorja, katoliški in pravoslavni teolog oziroma zgodovinar, v stmjenem poteku dogodkov sledita urad-ni razlagi, »authorized version«, zaradi česar so številni ilustrativni odkloni, npr. nekatere sekte, generiranje pesimistične klime ali »poganizacija« krščanstva, preprosto izpuščeni. Bolj kot to pa bode v oči skoraj izključna naravnanost na institucionalno, priznano plat religije, na njene velike epizode. Najmanj pozornosti je namenjeno prav vernikom, preprostim faranom, najštevilčnejši»spremenljivki« v cerkvenemobčestvuin njihovi(m premikom v) miselnosti. Čeprav so se med njimi še dolgo ohranile vraže in stari miti, so jih enotile bistvene prvine krščanstva, predvsem križanje Zveličarja (torej kristocentrična pobožnost) in poslednja sodba s svojimi zastrašujočimi podrobnostmi. Površnost pogleda od zgoraj bi bilo treba dopolniti prav s spon-tanim dojemanjem, prikrojevanjem ali zavračanjem verskih resnic vernikov. Zgodovino ustvarjajo in so ustvarjali ljudje, neposredni udeleženci in oblikovalci njene podobe. Brez njih se o njej ne sme oziroma sploh ne da govoriti. Vsaki preglednici velikih prigod bi morali nujno dodati prikaz (r)evolucij družbenih predstav, ustvarjanj resničnosti, vednosti in verovanj. Bratije potrebno tudi socialno stranzgodovinskega lista.
Mitja Velikonja
PRISTNO DOMACE
Blaž Ogorevc: DOMACIJSKI SPEVI, Karantanija, Ljubljana 1991.
Prav gotovo ste se že kdaj sprehodili po slovenskem podeželju, ali pa ste tamkaj celo odraščali in vam potem-takem ni potrebno posebej razlagati o majhnihin večjih doživetjih, ki jih nudi pristno slovensko kmečko dvorišče. Vsem prav gotovo ni neznan občutek, ko te oplazi težka kmečka roka (kar je prej podobno udarcu z lopato kot pa čemu drugemu) v kakšni vaški gostilni ali na veselici, potem ko ste preveč pozomo opazovali katero izmed lokalnih lepotic. Presenetiti vas ne more niti vrisk prašiča, ko mu debela mesarjeva roka sredi meglenega jutra razpara goltanec, in kako še dva dni zatem vsa vas diši poklobasahinpraženihjetrih. Prej bi vas moralo razžalostiti kruto dejstvo, da se je medtem, ko so vaščani popivali v eni od domačih gostiln, »neki kuri v Polhograjskih Dolomitih zrnje koruze v grlu zagovsalo«. Morda tudi niste vedeli, da so prašičje duše sivkaste barve in da so vlažne, dišijo pa po klobasah. Vse to je 29.1. leta 1985 spoznal Blaž Ogorevc v Gabrovem, prijazni gorski vasici na pobočju Lubnika, svoja odkritja pa je skrbno popisal v pesniški zbirki z naslovom Domačijski spevi, ki jo je šest let po spoznanju s pomočjo Sekretariata za kulturo Republike Slovenije izdala založba Karantanija iz Ljubljane.
Pesniška zbirka, kot bi se dalo sklepati že iz naslova, prinaša (naj temu rečemo tako) »venček domačih«. Av-torjeva osebna izkušnja je paradigma za razumevanje njegove poezije, kajti pesmi v tej zbirki niso nič dragega kot gola refleksija resničnosti, ki je pač takšna, kot je, in je Ogorevc ne olepšuje. Kot vedno je tudi tokrat avtor-jeva beseda tako cinična kot tudi humorna, pa nekje zopet avtokritična in drugje otožna. Če je res (kar verjet-no je), da je človekovo najboljše orožje beseda, potem moremo trditi, da za Blaža Ogorevca rek še posebej velja. Saj se s svojevrstnim humorjem in kančkom cinizma dotika tudi nekaterih družbenih vrednot, ki šele sedaj postajajo aktualne. Tako nam njegova poezija govori o tem, kaj počenja gospod Bog v prostem času, pa o tem, kako se debele nage babe odpravljajo spat, o spolnem življenju mrličev. In če smo prej govorili o osebni izkušnji kot o prvem pogoju njegove poezije, potem naj omenim pesem z naslovom »Pesem o grozi in veliki žalosti, ki je popadla mojo drobno maloposestniško dušo neko noč, ko sem se od alkohola dodobra nakresan po nekaj dnevih pijančevanja vrnil v svoje skromno stanovanjce ter ves premražen v klobčič zvit zanihal v nemiren sen na tisti moji mizli postelji«. Vseeno bo naj-bolje, da knjigo z njenimi oseminštiridesetimi stranmi (brez platnic) prelistate sami in podoživite tisto pristno domačnost. Torej, Blaž Ogorevc za vas in namesto vas. ____                          ______Ljubica Rodošek
MISLIGLOBALNO, DELUJLOKALNO!
Rodef Gloria de Žigi: ODPELJI, KI SI NALOŽIL. ZAVETJE NA PREŽI. Založba Omizje Messing, Ljubljana 1991.
Rodef Gloria de Žigi je seveda psevdonim. Rodef je anagram avtorjevega imena, ki se glasi Fedor. Gloria je preprosto gloria, kar pomeni slava oziroma nekaj v tej smeri, de Žigi pa je pomanjševalnica za avtorjev priimek, ki bi se ga dalo brati tudi kot Žigoa Rodef Gloria de Žigj je torej drugo, redmo umetniško ime, slovenskega pisca Fedoija Žigona, ki je spisal dve knjigi: Odpeiji, ki si naložR in Zavetje na preži
Odpelji, ki si naložil je »humoralni« roman, ki kom-pozicijsko sega v tradidjo slovenske humoreske, za katero je bolj ali manj značilno, da posega v življenje vsakdanjih ljudi v vsakdanjem okolju, niza dogodke, ki se nam vsem dogajajo domala vsakodnevno. Pisec obeh romanov piše večidel iz osebne skušnje, popisuje dogodke, ki jih seveda pozna, ki jih je navsezadnje sam doživel oziroma podoživel ali pa je o njih slišal pripovedovati druge ljudi, zanesljive priče. Odpelji, ki si naložil je torej povsem preprost roman, ki se v marsičem spogleduje z ljudsko tradidjo; slikovito nizanje humornih utrinkov znotraj omizja zaključene družbe (ali pa znotraj ozemeljskihmeja Slovenije), večbarvno karakteriziranje glavnega junaka, ki ga spremljamo skozi ves roman, kritika »šentflorjanstva« in »višnjegorstva«, postavljanje inarginalnih akterjev v ključne pozicjje neke natančno definirane družbene struk-ture, določanje opozicij in pozicij ter nenehno menjavanje kraja dogodka nas sili v razmišljanje o »švejkovi usodi slovenstva« (Vladimir Gajšek). Podobno ali skorajda enako tudi drugi roman, »sofistični doktor roman«
Zavetje na preži, ki pa je za razliko od prvega, ki je definiran slovensko, označen bolj lokalno, bolj ljubljansko. V vsakem primeru drži, da se je Žigon držal nenapisanega pravila, ki veleva globalno razmišljanje v lokalnih okvirih. Kot Partljič v komedijah tako tudi Žigojrv v romanih strmi za jasnostjo, zaradi katere zanemari natančnost, strmi za razgaljenjem nasproti jedmatosti, kar pa še ne pomeni, da sta romana Odpelji, ki si naložil in Zavetje na preži kvalitetna romana. Kljub razkrivanju »tipologij človeških lastnosti in ravnanj, vzrokov ter morebitnih posledic« sta to dejansko večemiška romana, ki nimata nobene zveze z literaturo, ki ji pravimo »visoka« ali »prava«. Žigon je še vedno pisec, povprečen ali še manj, ki se sicer zaveda pomanjkanja pisateljske izkušnje, pisateljske izobrazbe, ki je koncem 20. stoletja nujna, ki se zaveda slogovnih okornosti in kompozicijskih prepletanj; te pomanjkljivosti nadoflnešča na ravni več kot zardmive fabule, ki te - domače povedano - odbije, v njej sleherni bralec spozna samega sebe, svojega soseda, prijatelja... Pa čeprav je knjiga namenjena le določeni strukturi bralstva: tisti, ki redno posega po raznoraznih trivijalnih romanih, zgodbicah in/ali tisti, ki je rojena okrog leta 1945. Srednji generaciji skratka.
Fedor Žigon je še eden v vrsti tistih slovenskih pisatel-jev, ki svoje literame vzore iščejo v pikaresknem romanu inkijihsicerkrasipridnostin volja, pa za velike umetniške stvaritve nimajo ne talenta ne ustreznega literarnega znan-ja. Vsem Žigonom in njemu podobnim priporočam udeležbo na kateri izmed šol kreativnega pisanja.
In to čimprej.
Tadej Čater
TIHIFAVORITKRATKOZGODBARSTVA
Frederick Barthelme: »Yell. of Gold«. Simon and Schuster, New York, 1991.
Greva. če sem že vse posilil s tem nesrečnikom, pa naj še tebe. Frederick Barthelme je tihi favorit »najzdajšnejšnjega« ameriškega kratkozgodbarstva, anonimnež, ki povzroča celo vrsto težav.
Težavezavtoijem; Da vsvojemkratkemživljenjunaletiŠ na Fredericka Barthelmeja, potrebuješ precej sreče, saj se vpisuje na zdo izbrana mesta in samo na taka je tudi vpisaru Ne vem, če je ta vrstica primerna za podatek, da je Frederick mlajši brat Donalda Barthelmeja. Njegovi (F.) rrdadeniški izbruhi ponavljanj Donalda so itak skrivnost, nekoliko manj skrivnostna pa je skrivnostnost zbirk kratkih zgodb »Moon Deluxe« in »Chroma« pa romanov »Second mariage« in »Tracer«. (Vedeti je temelj videnja, zrenja - intenzivnega, noro užitnega.) Naslovi izdajajo: precej bo lunice in torej noči, vse bo zelo rumeno, malce krhko, pa čudne zvezice, sem in tja zavožene, morda uvožene, gotovo pa vožene in zasledovane. Torej: Fredericka v glavnemni, ko pa je, je pri vrhu in to ravno pri najpomembnejših ameriških literarnih omizjih.
Težave z naslovom: Kričanje zlata? Krik zlata? Rumeno od zlata? Rumeno iz zlata? No ja, vse skupaj je precej frederickovsko, pa še slovenjeno ne bo nikoli in tako na lepem težav pravzaprav ni. Dobro.
Težave z »realizmom« (nakar še nunirnalizmom): Po orgijaškemdivjanjuinsamozadovoljevanju kričečemetafik-dje so ameriški literami kritiki in teoretiki potrebovali kar precej časa, da so skozi šumenje počasi začeli razbirati tihoto tedaj že cvetoče »nove ameriške književnosti«, ki je prav s to
tihostjo nemalokoga spravljala (in še spravlja) v zadrego. Je to tisto? Ta revolucionama dolgočasnost? Popolna zmaga republikancev nad jezikom? Zadeva se je kmalu začela bistriti in raznovrstnim oblikam tihe izzivalnosti so po krajši (obvezni) imenovalni mrzlici pripeli značko »realizem«. Tako deideologiziran (skoraj do »mrtve«, »ničte« točke pisanja: res pišem) zbira celo mavricorazličnihstilističnihpristopov^kiizražajovizijo zunanje realnosti, od neorealizma prek protirealizma do minimalizma (tu pa se začne intenzivno zapletati, zat...)
Težave s svetom Spet se je zameril, spet drugače, spet izzval vrsto sveže oblikovanih protestov. Fabulativne pros-tore sveta zgodbic v zbirki »Yell. of Gold« (spet) naseljuje: Moški, bleda, nebogljena igračka, žrtev seksualne revolucije, življenje kot ga piše kondom; ženske odete v dolge noge, kratka krilca, oprijete majčke - Heffnerjeve zajčice na počit-nicah v službi ženske zarote - vselej tu, nujno izmuzljive; neusahljivo prazni dialogi polnijo sceno ameriške suburbije. Fuk je ves čas v zraku in tatn tudi ostane. Vse nenehno prihaja, nikoli ne pride. Parodija playboyevske etike? Morda malo. Sicer pa hladen ton zgolj gledalca, v dialogjh, ki jih tu bereš prvič, saj jih literarna ekonomija ne dovoljuje. (Tu je ravno tisto, kar mora biti v literaturi izpuSčeno.) Misterij navadrvega. Pripoved ugasne ne glede na zgodbo in prevara suspenz (elementi literamosti lebdijo vsak zase: ne povezujejo se,... tekmujejo v prebrisanosti). Če je suspenz namenjen v neskončnost, ki se vsakokrat konča na točno določeni strani, je suspenz suspendiran, neodloženo odložen. Luštna, tale pisava.
Poglej si ta Borgesov nasmeh! Pozna...
VladoŠkafar
business
Dobra knjiga dobrega bralca najde!
T]o je zdaj poglavitna naloga slovenskih založnikov, ki so minuli teden v Cankarjevem domu predstavili vse novosti, ki jih premore slovenski knjižni trg. Kako jim bo to uspelo, pa bomo videli...
Pravijo, da je kultura ogledalo naroda, in če to drži, potem se Slovenci lahko poh-valimo, da smo med razvitejšimi deli Evrope. Vsaj po knjigah, ki so jih pretekli teden razstavljali na jubilejnem desetem slovenskem knjižnem sejmu. Število založb na Slovenskem je v dobrem letu dni naraslo skoraj za polovico. Vedno več je manjših, zasebnih založb, ki so tokrat prvič sodelovale na tako veliki in pomembni predstavitvi, kot je knjižni sejem. Na letošnjem jubilejnem se je predstavilo vsega skupaj 44 založb, ki so razstavileskoraj 5000različnihnaslovov. Inče vemo, da je med temi knjigami polovica novih, ki so na sejmu doživele svojo premiero in sploh še niso v redni prodaji, ostala polovica knjig pa tudi ni starejša od dveh let in jih javnost zvečine tudi dobro pozna, potem je to vsekakor spodbuden podatek, ki govori o hitrem vzponu slovenskega knjižničarstva, tako po številu novih založb kot tudi po številu knjig. Vendar pa žal ni vse zlato, kar se sveti. Stevilo založb, ki so se predstavile na sejmu, in število knjižnih novitet sta sila varljiva podatka, ki človeka zlahka zavedeta. V resnici se za krinko statističnih podatkov skriva ne ravno rožnata sedanjost in vse bolj čma prihodnost slovenske knjige. Na to so opozorili knjižničarji in založniki na ok-roglih mizah in tiskovnih konferencah, ki so jih vsakodnevno prirejali v Cankarjevem domu. Zaskrbljujoč je predvsem vedno slabši gmotni položaj založnikov in to ne samo manjših založb, ki so se šele pred kratkim pojavile na slovenski kulturni sceni, temveč tudi največjih: Mladinske knjige, Založbe Ob-zorja iz Maribora, DZS, Cankarjeve založbein še bi lahko naštevali. Drži, da lahko za tako slab gmotni položaj navedemo kopico opravičljivih objektivnih razlogov; češ, vsesplošni padec standarda se mora po vseh zakonitostih odraziti tudi v kulturi, če navedemo le enega. Vendar pa je vse to le ena plat medalje. Tisto drugo najbolje poznajo v ministrstvu za kulturo in sam kulturni mini-ster - gospod Andrej Capuder. Mimogrede, za gospodaministrazaložnikinisonašlipohval-nih besed. Še več, po mnenju večine je prav
on eden glavnih kriv-
cev za slab gmotni
položaj slovenskih
založnikov          in
knjižničarjev.   Zato
tudi njihove napovedi
za prihodnost niso
prav nič optimistične.
V kolikor se v mini-
strstvu    ne    bodo
zganili in pričeli z bolj
smotmo    kulturno
politiko in gmotno
podporo, se bo položaj založnikov še naprej
slabšal   in   sorazmerno   s   tem   se   bo
zmanjševalo   tudi   število   novitet   na
slovenskem knjižnem trgu. Pri tem pa je treba
poudariti, da slovenskiknjižničarjiniso edini,
ki občutijo pomanjkanje denarja. V isti kaši so
tudi ostali  kulturni  delavci, bodisi v
gledališču, operi ali kjerkoli drugje. Po temel-
Najbolj kradene knjige na knjižnem sejmu:
1. Vlado Kreslin in Zoran Predin: Pesmi (M&M)
2. Marko Crnkovič: Salon (Emonica)
3. Deset dni vojne za Slovenijo (Mladina)
4.  Uroš Zupan: Sutre (Aleph)
5. Država Karantanija (Lipa)
jitejšem ogledu knjižnega sejma pa nam je padla v oči še ena njegova prav nič spodbud-na posebnost. Za razliko od vseh dosedanjih sejmov tokrat nismo našli niti enega založnika iz ostalih republik nekdanje Jugos-lavije. Suša jetudipriizdajahvsrbohrvaškem jeziku. Manjkali so tudi Hrvati, ki so bili sicer redni udeleženci. Očitno je, da je rušilna jugopolitika že usodno vmešala prste v področje kulture. Kaže pa, da se je tega navadila tudi toliko opevana Evropa, ki vsaj po udeležbi sodeč ne kaže posebnega zanimanja za slovenski knjižni sejem, saj je bilo med 44 razstavljalci moč najti le štiri založbe iz tujine, pa še te le iz sosednje Avstrije in Italije: Založba VVieser iz Dunaja, Založništvo Tržaškega tiska, Graficenter Trst in že tolikokrat omenjena nekoč prepovedana Mohorjeva družba iz Celovca. Manjkale so
predvsem izdaje v angleškem jeziku in nasploh je očitno, da slovenski knjižni sejem vedno bolj izgublja sloves mednarodnega sejma knjig. Pa poglejmo, katere novosti lahko v kratkem pričakujemo na domačem knjižnem trgu. NajveČja slovenska založba Mladinska knjiga je na sejmu predstavila že peto knjigo Enciklopedije Slovenije, največjega slovenskega knjižnega projekta v prihodnjih letih. Tehniška založba Slovenije je kot novost predstavila dve izdaji knjig za mladino, namenjeni predvsem kot učni pripomoček pri učenju geografije in zgodovine. Gre za Zemljepis v slikah in Zgodovino v letnicah. Mariborska založba Obzorja pa je znova opozorila nase z izdajo zanimive novitete - Korespodenca Frana Miklošiča z južnimi Slovani. Knjigo je z uporabo kopice avtentičnih podatkov priredila in napisala Katja Sturm-Schnabl. Največja med prisotnimi tujimi založbami, Založba VVieser iz Dunaja, je predstavila naj-novejšo izdajo z literarnim branjem Kolška, Komelja in Lipuša ter tako razveselila vse tiste, ki so to knjigo pričakovali že nekaj let. Kakorkoliže, deseti slovenskiknjižnisejemje treba šteti kot uspešnega in spodbudnega za celotno slovensko kulturo v prihodnosti. Upajmo le, da se bodo tega zavedli tudi pris-tojni za kulturo in jugo- politiki, samo tako bi namreč slovenski knjižni sejem spet postal to, kar je že bil in si vsekakor zasluži tudi v prihodnje - pomemben mednarodni sejem knjig.
Marko Hribar
NAGRADNA   KRIŽANKA

PRITOK
RENAOB
AV5TR.-SVIC.
MEJI
CUNJA. CAPA
ŽLEBIČV DESKAH
FIIANTROP
DOMAČE Z.IME
ScctavN: SIMON BEJAK
VERGILOV JUNAK
BESEDA, IZ KATEREJE
NASTAL DADAIZEM
REKAV
SREDNJI
ITAUJI
MESTO V NIGERUI
POJAVOB NEVIHTI
SRBSKO M.IME
OSTRAN-UIVIDEL NAPRAVE
MESTO V TURČUI, ODRIN
SODOBNI
SLPISEC
(¦MACESEN1)
TRIBUNA
PREGLED (REDKO)
IND.VERSKI SPISI
REŠfTEVE SUŽENJSTVA
PLATINA
NACUA
BARVITOST
GOSPODA-
RICA MORJAV NORO.MfT.
NEDEUIVA
SOGLAS-
NBKA
SKUPINA
PRAVO (LAT.)
GLAVNI ŠTEVNIK
ČESKI
EKONIMKT
SIK
AKTIVNI
VULKANV
UPARIH
SPREMUE-VALCI BOGA EROSA
ČLOVEK, Kl VARI
BM>I
MADŽAR-
SKIVDDJA
(JANOS)
MAKEDON-MOSKOIME
NASEUE
OBSL-
MAOŽARSKI
MEJI
SVEDSKO IMEZA TURKU
NOČNA PTICA
ANCDNA
LUKNJAČ
ATLETSKI KLUB
NERODNA ZENSKA
NEMŠKO M.IME
VRSTA SOCVETJA
LUKNJK3AV KOŽI
TRIBUNA
SLPISATEU
IN
DRAMATIK (DRAGO)
MESTO V BANATU
VULKANNA MINDANAUU
RIMSKA
BOGINJA
JEZE
ZADU
PODOBEN
KAMEN
INDU
TRIBUNA
KARAME
KRAU ŽIVAU
NEIMENO-VANA OSEBA
TfllBUNA
KOSfTER
REKA, Kl
TEČE
SKOZI
CAMBRIDGE
AVSTRUSKA POROČE-VALSKA AGENCUA
VOJASKO POROCILO
ČAPKOVA ORAMA
KOMOD-NOST
PEVKA NOVAKOVIČ
OTOCJEV INDONEZUI
rr.rounK
(ANTONIO)
TRIBUNA
¦KRAU PERGA-MONA
DEL STREHE
NAPERA
PRIPRAVA
ZA OŽEMANJE
MOSKI PO ŽENINI SMRTI
TRIBUNA
TRIBUNA
IT.POUTIK RUMOR
PREBIVALfC STARE DRZAVE ELAM
PUACA ST. SLOVANOV
NIKELJ
PRIPADNIK
ST.GRSKEGA
PLEMENA
GUSBENI NCMNAR TRIBUNE IN RGL (1VAN)
SLPOUTIK (MIUE)
GALATEJIN
UUBIMEC
(ENAOO
PBAV)
TRIBUNA
ALKOHOUJA PUACA
KRAJPRI POREČU
PREDMET POGOVORA
ZAHOONI MONGOU
KRAJPRI OPATUI
EDEN OD TREH MUSKE-TIRJEV
OSTA^EK IZ
PREJSNIH
ČASOV
TRIBUNA
VIŠINSKA TGOČKA
MUSUMAN-
SKO MOSKOIME
LAHKO TAUI\M KOVINA
TRIBUNA
TRIBUNA
TRIBUNA
ŠUMNIK IN StČNIK
TRIBUNA
Med pravilno rešenimi križankami, ki bodo v uredništvo prispele do 4.decembra, bomo izžrebali tri nagrajence, ki bodo prejeli po eno knjigo založbe Emonica
L
Pismo   iz   Casablance
HAMFRI BOGART
Impotenca
»Seks ni vse, vse brez seksa je pa tudi nič!«
Vem, na kaj pomislite, ljube bralke in dragi bralci, ko nekdo omeni to neprijetno stanje. Verjetno si ob tem predstavljate neko nervozno damo in popar-jenega gospoda. V principu je to res tako, toda danes gre za neko drugo impotenco.
Impotentni niso nujno in samo gospodje. To so lahko tudi skupine in organizacije, kar je seveda zraven vsega lahko tudi tragično. Nepotešene dame in poparjeni gospodje za ljudstvo v principu niso smrtno nevarni, impotenca kakšne mednarodne in-stitucije pa je. Vukovar in njegovih 12.000 žrtev (bruto) je najbolj surov dokaz impotence dveh parad-nih mednarodnih institucij: OZN in ES. Pošiljanje nekaj deset v sladoledarske uniforme preoblečenih turistov in angažiranje dveh odsluženih gospodov, Vancea in Carringtona, ki so ju verjetno potegnili naravnost izpred kamina, kjer sta sanjala o svetov-nem miru, je namreč nekaj podobnega, kot gledati goreč tanker in si zraven misliti, da ga bo že morje pogasilo. Bo, samo mornarji se bodo živi spekli in vsa nafta bo iztekla v morje in zasrala okolje za nas-lednjih sto let. Neučinkovitost omenjenih organizacij je bilo moč slutiti že zdavnaj, najbolj flagrantna primera sta seveda Etiopija in Irak. Etiopijce je moral pred lakoto reševati zapiti rock pevec, milijon črnčkov pa je tako ali tako crknilo od lakote. V Iraku so samo posneli televizijsko nadaljevanko, ob kateri smo se prve dva dni dobro zajebavali, nato pa razočarani odšli v kino. Sadam pa se naprej tolče Kurde. Odločitev za vojaško posredovanje v Iraku je bila seveda enostavna, ker je bil sam teren enostaven in je vlogo igrala predvsem tehnika. Schwarzkopf je zinil: »Yes, Sir!« in odvrgel milijon bomb in zadeva je bila OK. Na Hrvaškem pa zadeva ni tako enostavna, teren je mnogo manj ugoden in sploh: brez žrtev ob posredovanju ne bi šlo, teh si pa vsi skupaj ne upajo privoščiti. Toliko so od svojih »opazovalcev« že iz-vedeli, da so Srbi navadne zverine in da z njimi ni dobro češenj zobati, še manj pa se iti vojno. Za to spoznanje opazovalcevpravzaprav ne bi potrebovali: dovolj bi bilo brati Švejka! Pogovarjati se pa z njimi tako ali tako ne da, in tudi če se, dogovori nikdar ne držijo. Hrvate prepustiš same sebi in ko je vsega konec, pošlješ tja Vancea, ki cinično ugotovi, da je »vse skupaj huje, kot si je predstavlal«. In kaj Hrvatom po vsem tem splohpreostane? Predvsem kaj nenavadnega: na primer ugrabitev Vancea, ki ga nato s padalom spustiš v Vinkovce (naslednji »Vukovar« po seznamu), postrelitev nekaj sladoledarjev in vse to zvaliti na Srbe. Nato poklilcati Van den Broeka in ga vprašati, če misli poslati svojo desettisočo pos-lanico k miru ali končno tudi kaj ukreniti. Ukrenili tako ne bodo nič, ker ne morejo. Evropa s svojim miselnim svetom lahko kaznuje nekoga z enakim
miselnim svetom, naprimer Slovence, proti bar-barom pa ta filozofija enostavno ne špila. Vprašanje, ki se ob tem pojavi, je naslednje: zakaj se sploh vmešavajo, če pomagati ne morejo? Pomagajo nav-sezadnje lahko samo še s priznanjem in zdravili ter tako, da tista dva upokojenca vrnejo za kamin. Pravi obraz bo Evropa pokazala^ zelo kmalu: ko se bodo začela resnična pogajanja. Ce bo Evropa za izhodišče deklarirala administrativne meje med Srbi inHrvati, je za ta svet nekaj upanja še ostalo, če bo izhodišče linija f ronte, je pa tudi z Evropo konec. Njen miselni svet se bo jasno pokazal kot napačen. Tedaj se bo tudi za nas, male Slovenčke, pojavila dilema: ali je Evropa res edina zgodovinska rešitev za majhen narod? Al-ternative za sedaj še ni, namesto nje pa se pojavlja vprašanje: kdo bo združil majhne narode v Evropi. Velike ribe majhne mnogo raje žro, kot pa hranijo, namreč. Pa lep pozdrav in po dolgih letih: na dan republike, ki je ni več, prižgite svečo in skok v službo! V Ljubljani, 21. novembra 1991
Vaš Hamfri Bogart
P.s. V Vukovarju so baje osiveli otroci. Kdo ob tem ne upa reči bobu bob, mu ne gre nalagati kakšen velike odgovornosti. In nanj tudi računati ni treba. Tega bi se tudi Hrvati lahko že zavedli. Poparjenih gospodov v Evropi očitno ne manjka. Dame pa v vojnah ponavadi ne igrajo velike vloge.
2. BEL
¦• FIFI    SB   JB   THKOJ     oDlOClL
 KURO, J^   31   TOSTftL