NOVE PRIDOBITVE
NEW ACQUISITIONS
VAJENICE ROČNEGA DELA
v letu 1997 je Slovenski etnografski muzej dobu v dar pravo malo zbirko
vajenic ročnega dela (pletenja, vezenja, krojenja in šivanja). Nastale so v času
šolanja Marije Ložar iz Ljubljane, ki je kasneje postala učiteljica. Zbirka obsega
osemindvajset kosov, od tega je šestnajst pletüjsküi, tri vezüjske in devet šiviljskih
oz. krojno-šivujskih.
Po uvedbi obveznega osnovnega šolanja v 60. letih 19. stol. je učni program
za deklice predvideval tudi pouk ročnih del. Osnovno znanje šivanja in krpanja,
enostavnejših veziljskih in pletiljskih tehnik se je tako razširilo tudi med kmečko
prebivalstvo. Kmečka dekleta so znanje le redko dopolnila na višji stopnji šolanja,
dosti bolj pogosto pa hčere iz meščanskih in plemiških družin. Znanje ročnih del
je namreč veljalo za pomemben del znanja in spretnosti, ki naj bi jih ženska iz
srednjih ali višjih plasti obvladala. Ročna dela so zapolnjevala dobršen del njenih
potreb po zaposlitvi, ustvarjalnosti, odobravanju in občudovanju okolice. Konec
19., predvsem pa od začetka našega stoletja dalje so se z ročnim delom v večjem
obsegu seznanjale gojenke dekliških zavodov, gospodinjskih tečajev in
gospodinjskih šol. Zahtevnejše vezüjske tehnike so pri nas od 1.1888 poučevaM
na Strokovni šoli za imietno vezenje in šivanje čipk v Ljubljani, od začetka 20.
stol. pa na Cesarsko-kraljevi umetno-obrtni strokovni šoH, kasneje na Državnem
osrednjem zavodu za žensko domačo obrt v Ljubljani, Ženski obrtni šoli in
nazadnje na Šoli za oblikovanje v Ljubljaru (več o tem v: Marija Makarovič:
Slover\ske ljudske vezenine. Vodnik po razstavi SEM. Ljubljana 1986).
Marija Ložar je büa rojena 1903 v Ljubljani kot prvorojeni otrok krojaškega
mojsha in gostilničarke. Družina je stanovala v Rokodelskem domu na Resljevi
cesti, zato je Marija začela svojo izobrazbeno pot v poljanskem Lichtentumu.
Osnove ročnih del se je naučila že tam, večjo mero znanja in spretnosti v ročnih
delih pa je pridobila v času šolanja na ljubljanskem Učiteljišču takoj po končani
1. svetovni vojni (1918 do 1923). V tem času se je udeležila tim. "rokotvomega
tečaja", kjer je očitno skušala obseg tega znanja dopolniti aH nadgraditi. Vajenice
so učni izdelek omenjenega tečaja. Do svoje smrti leta 1952 jih je nato hranila kot
spomin na šolska leta, a hxdi kot neke vrste oprijemljiv, vidni dokaz znanja ročnih
401
Nove pridobitve
402
Vajenica (vzorčnik) za vezenje; metrski trak v redki platnovi vezavi kot osnova, raznobarvna
volna za vezenje; dolžina traku 203 cm, širina 10,5 cm. Prek 50 vezenih vzorcev v raznih
tehnikah po štetih nitih, z geometrijsko, rastlinsko in živalsko motiviko. Vzorci so izvezeni v
modri, rdeči, zeleni, rumeni, rjavi, beli in črni barvi. (Foto: Janja Žagar)
Vajenica (vzorec) za pletenje, volna umazano
bele barve; premer 11 - 11,5 cm. Pleteni vzorec
je prišit na kartonasto podlago sive barve (dim.
13,4 X 13 cm), na katerem je napis: "4. težka
zvezda; Ložar Marija; I. letnik". (Foto: Janja
Žagar)
Vajenica za krojenje in šivanje, moška srajca;
tanko belo bombažno platno; dolžina 28,5 cm,
širina 22,5 cm, dolžina rokava 19 cm.
Miniaturni model moške srajce ima le levi
rokav, sicer pa vse detajle, ki naj bi jih srajca
imela (ovratni in zapestni obrobek, razporek v
stranskih šivih in na prsnem delu ter
podloženo ramensko sedlo in prsni del). (Foto:
Janja Žagar)
Nove pridobitve
403
Detajl z zgornje slike na s. 402. (Foto: Janja Žagar)
del. Kasneje so bile vajenice (med drugimi stvarmi) nosilke spomina na pokojno
Marijo. Hranili sta jih njeni sestri, zadnjih nekaj let pa njena nečakinja Helena
Ložar-Podlogar. Slednja je vajenice podarila Slovenskemu etnografskemu muzeju
v Ljubljani, da bi bili predmeti skupaj s svojo izpovedno vrednostjo dostopni
več ljudem. Muzejska zbirka vajenic je s tem močno okrepljena, krojno-šiviljske
vajenice (miniature perilnih kosov) pa pomenijo celo povsem novo vrsto, ki je
zbirka doslej ni premogla.
Pomen zbirke je na eni strani v vidnih dokazih veziljskih, pletiljskih, šivilj-
skih, krojnih in krasilnih tehnik, ki so se v času nastanka vajenic uporabljale v
meščanskem okolju, prinaša pa tudi informacijo o tem, kakšen nivo tovrstnega
znanja so zahtevali oziroma pričakovali od meščanskih deklet, ne glede, ali so
kasneje življenje preživljale kot poročene žene ali kot samostojne ženske s
poklicem.
Janja Žagar