Nove pridobitve
473
PLAŠČ IN PERILO
Luknje v muzejski zbirki, ki so desetletja nastajale zaradi metodološke
orientacije etnologije v kmečko kulturo, ostajajo še vedno aktualne. Po najboljših
močeh in prilikah jih skušamo zapolniti, uspešno predvsem za konec 19. in za
20. stoletje. Starejša obdobja bodo po vsej verjetnosti ostala predmetno nepokrita
za nekmečke dele naše kulture. V težnji "ujeti za rep" vsaj tisto, kar je še mogoče,
smo zbirko obogatili z nekaj kosi meščanskih oblačil. Na tem mestu želimo
izpostaviti le tiste, ki imajo večji pomen za zbirko našega muzeja, torej ne glede
na vrednost predmetov.
Plašč ljubljanske modistke Mimi Sark (1889 - 1979), ki ga je v letu 1998
poklonila SEM njena vnukinja Marija Vovk, pomeni dopolnilo že sicer bogati
zapuščini iz njene modistovske delavnice in prodajalne, ki jo hranimo od začetka
osemdesetih let. Plašč je gospa Sarkova v 20. letih kupila v Parizu, kamor je
pogosto odhajala po material in znanje o novih modnih strujah. Žal nam podatki
o izdelovalcu niso znani, razvidno pa je, da ne gre za konfekcijski izdelek, kvečje-
mu za bolj ali manj unikatni izdelek odličnejše modne hiše. Plašč je iz svetlečega
črnega svilenega žameta, okrašen s črnimi svilenimi našitki ter ovratnikom,
manšetnimi zavihki in podlogo iz svetlih hermeünjih kožic. Brezrokavno kožuho-
vinasto podlogo je mogoče odstraniti, kajti pod njo je tanka svilena podloga.
Plašč se zapenja z gumbom ob strani in nekoliko pod pasom, kar je značilnost
ženskih oblačil dvajsetih let 20. stoletja. Svileni okrasni našitki na rokavih in pod
boki so izredno dovršen in diskreten, a zato nič manj učinkovit okras.
Plašč je odlično ohranjen, obraba ni opazna. K temu je nedvomno
pripomoglo tudi skrbno hranjenje, ki je pri omenjenem predmetu razvidno, saj
smo plašč pridobili skupaj z zaščitno vrečo. Vreča iz debelejšega papirja, v katero
je bil plašč vložen z obešalnikom vred, je služila kot zaščita pred molji, prahom
in svetlobo ves čas, ko ga nosilka ni imela na sebi, a tudi po njeni smrti vse do
danes. Na odprtini so vdelani pritiskači za zapiranje, na čelni strani vreče sta
ime trgovine in navodilo za uporabo v risbi in besedi.
Enako mero dovršenosti okrasnih detajlov je moč opaziti v nekaterih
oblačilnih kosih, ki jih je muzej dobil v dar od Bogomile Avčin Pogačnik in
Nove pridobitve
Ženski plašč, dvajseta leta 20. stoletja. Kupljen
v Parizu, v rabi v Ljubljani.
Cm rebrast svilen žamet, črna svila (podloga,
okrasni našitki), hermeUnje kožice
(brezrokavna podloga, ovratnik, rokavni
zavihki). Dolžina 113 cm (foto J. Žagar).
Shranjevalna vreča za plašč - zaščita pred
svetlobo, prahom in molji.
Papir, kovinski pritiskači in kljuka za obešanje,
notranja tekstilna zanka za obešanje
obešakdka.Višina 145 cm, širina 68 cm
(foto J. Žagar).
Marjana Pogačnika iz Ljubljane. Med darovanimi predmeti je tudi nekaj spodnjih
kril in spodnjic, ki so bile del bale darovalkine matere Leopoldine Meršol, rojene
leta 1887 v trgovski družini v Radovljici na Gorenjskem. Leta 1909 se je poročila
s Francem Ks. Avčinom, rojenim 1876, iz Trnja na Krasu. Družina, v katero se je
Leopoldina Meršol poročila, je bila - podobno kot njena domača - trgovska, le da
so svoje družinsko gospodarstvo zaokrožili še z zemljiško posestjo in gostinsko
dejavnostjo. Zakonca Avčin sta s svojimi otroki kasneje živela v Ljubljani. Osupne
nas podatek, da si je v bali pripravila kar štirideset spodnjic (!). O ostalih delih
bale zaradi pomanjkljivih podatkov ne moremo govoriti, lahko pa domnevamo,
da so bili kolikor toliko sorazmerni z omenjenim podatkom.
Fini drobni detajli na perilu (zlasti drobno plisiran spodnji rob dveh spodnjih
kril, okrasni šivi, vezeninski deli, všite strojne čipke) govorijo o boljšem
specializiranem izdelovalcu ali o večji ceni za nabavljeni material: sodeč po
tedanjih modnih revijah in sočasnih učnih knjigah za šivanje so se namreč podobni
okrasni zaključki za perilo kot neke vrste polizdelek daH tudi kupiti. Čeprav vsi
ti detajli na spodnjem perilu niso bih deležni splošnega ocenjevanja in vrednotenja
okolice, ker pač niso bili vidni v tolikšni meri kot vrhnja oblačila, zelo diskretno
pa so se izpod vrhnjih pokazali mimogrede ali "slučajno" in tedaj močno
.učk»kftv.ali y statusnem smislvL..   .........._______................^____________
Nove pridobitve
Spodnje krilo, del bale iz leta 1909.
Belo bombažno platno, bela strojno šivana
metrska čipka, belo izvezen monogram LM,
bela keprova trakova za zavezovanje.
Dolžina 104 cm, širina (na spodnjem robu)
216 cm (foto J. Žagar).
Ženske spodnje hlače, del bale iz leta 1909.
Belo bombažno platno, bela strojno šivana
metrska čipka, belo izvezen monogram LM,
bela keprova trakova za zavezovanje.
Dolžina 83 cm (foto J. Žagar).
Spodnja krila so dolga, krojena iz petih pol belega finega bombažnega platiia,
ki so na spodnjem robu širše kot zgoraj. V pasu so krila gladka, nenagubana,
zavezujejo se z dvema trakovoma. Sivi so narejeni strojno, beli monogram LM na
dveh krilih pa je ročno uvezen v ploščati vezUjski tehniki. Spodaj so krila zaključena
z enojnimi ali dvojnimi volani iz sti"ojno (v enem primeru ročno) vezenih luknjičavih
čipk in drobno plisiranimi gubami. Volani so pri dveh krilih široki okoli dvajset,
pri enem krilu pa skoraj štirideset centimetrov.
Tudi spodnjice so narejene iz belega bombažnega blaga, vezeninski in
čipkasti krasilni elementi so - podobno kot pri spodnjih krilih - razvrščeni na
spodnji rob hlačnic. V treh primerih gre za našite strojno izvezene metrske
čipke, v enem a sta spodnji rob in luknjičava vezenina ob straneh ročno izdelano.
Vse spodnjice imajo široke hlačnice, ki segajo precej prek kolen, vendar gre za
dva različna krojna tipa, ki sta pred 1. svetovno vojno, pa tudi še nekaj let po
njej "živela" sočasno eden ob drugem. Pri prvem tipu sta hlačnici pritrjeni
skupaj le na približno 15 cm dolgem trebušnem šivu; spodnjice se zavezujejo s
trakovi v pasu. Drugi tip je krojen sodobneje: hlačnici sta sešiti skupaj, na
bočnih šivih pa se spodnjice zapenjajo z gumboma. Troje spodnjic je označenih
- vedno na desni hlačnici nad okrasnimi našitki ali vezeninami - z belo vezenim
monogramom LM.
Nove pridobitve
Čeprav naša zbirka premore že kar precejšnje število perilnih kosov, so
novo pridobljeni kosi zelo poveden primer prirejanja iste mode različnim
premoženjskim "okusom in potrebam".
Janja Žagar
476