Poštnina plačana v gotovini
Cena Din 1.50
Ni svoboden tisti, ki dela, kar hoče, ampak tisti je svoboden, ki dela, kar more.
M. CLAUDIUS
Rokopisi se ne vračalo
Uredništvo in uprava:
Maribor, Aleksandrova c. št. 11/1.
Naročnina:
letno Din 80.—. polletno 40.—, četrtletno 20.— Oglasi po ceniku
čekovni račun št. 16.536 / Telelon št. 2365
Leto II. Št. 12
Maribor, 7. aprila 1934
Izhaja vsako soboto
Pošteno poslovanje - temelj zaupanja
O vprašanju državne kontrole nad podjetji
Po zgledu mnogih držav, kjer je uvedena takozvana gospodarska policija z nalogo, da vrši kontrolo nad poslovanjem raznih podjetij in zavodov, delniških družb, bank itd., propagira ljubljanski »Prelom glasilo borcev, ustanovitev take policije tudi v naši državi. Ker je to vprašanje v današnjih razmerah vsekakor aktualno, hočemo iznesti o tem tudi mi nekaj misli.
V	državah, kjer obstoji taka ustanova, so njeni organi sicer del državnega policijskega nadzorstva, imajo pa ne samo neko posebno strokovno prcdiz-obrazbo, ampak tudi primerno prakso in v vsakem oziru neodvisno moralno podlago.
Zato se posebno v velikih mestih ljudje obračajo na to ustanovo, če opazijo, da skušajo v kakem trgovskem, industrijskem ali bančnem podjetju:	z
raznimi manipulacijami na katerikoli način škodovati upnikom in jih spraviti v zmloto.
Primerna izobrazba, ugled, materijalna in moralna neodvisnost teh organov je nekaka garancija za to, da se preiskava vrši na zunaj s primerno diskretnostjo, vendar pa ob enem tudi s primerno resnostjo, energijo in točnostjo, tako da je v gotovih primerih na ta način mogoče nameravano oškodovanje preprečiti ali vsaj krivce zapreti, še preden storijo kako večjo škodo in preden pobegnejo.
Jasno je, da razpolaga ta urad tudi s primernimi, popolnoma neodvisnimi in jako uglednimi izvedenci, take. da se ves ta aparat navadno nikogar ne straši in se tudi ne da odvrniti od pravilnega pota s kakim podkupovanjem.
V	tem okviru ih na tak način zasnovan je ta urad na vsak način dobrodelen, važen in bi bil tudi za naše razmere nujno potreben. S tega stališča ima »Prelom« popolnoma prav.
Drugo vprašanje pa je, če bi se pri naših razmerah dala taka organizacija izvesti kot policija.
Da je delovanje naše policije pri naših razmerah sploh zelo težavno, tudi če ima samo dosedanji delokrog in čc se hoče posvečati samo temu delokrogu, je žal preveč znano.
Že po načinu sedanje organizacije bi morala biti policija od glave do zadnjega stražarja v prvi vrsti po svoji plači in po svoji eksistenčni preskrbi popolnoma neodvisna in brez vsake skrbi, tako da se lahko popolnoma neodvisno posveti vsem svojim poslom. —
V	'drugi vrsti bi morala imeti mnogo več juridično, policijsko in gospodarsko izvežbanega osebja in bi potrebovala za to.mnogo več tako kvalificiranih šefov posameznih oddelkov, vrh tega pa tudi inštruktorjev in posebnih tečajev, v katerih bi se tudi stražarji stalno poučevali o vsem tem, kar mlorejo in kar morajo videti in opazovati na svojih obhodih.
Ta kraj je eden najiepših v osrčju zelenega Pohorja. Ima krasno leso in je ugodno izhodišče za planinske ture. Sploh je Sv. Lovrenc na Pohorju idealno letovišče, zlasti za tiste, ki sl želč odpočitka v mirnem planinskem svetu.
Žalibog moramo konstatirati, da je naša policija v tem oziru premalo preskrbljena iti da pri najboljši volji ne more delovati tako, kakor bi ho-D- a. dasi se policija vsestransko trudi zadovoljiti zahtevami svojega resornega ministra in potrebam občinstva.
Za gospodarske potrebe bi se torej morala ustanoviti popolnoma nova organizacija, kateri pa bi neradi dali ime »policija«. Ta organizacija bi morala biti predvsem izbrana iz teoretično in praktično dobro izobraženih gospodov, ki dobro poznajo razne panoge gospodarstva, torej pravilno izvajanje trgovine in industrije, načine kalkulacije, knjigovodstvo, ustroj bank in njihovega poslovanja itd.
Vrh tega bi moral biti ta urad v vsakem oziru neodvisen, torej dobro dotiran in bi moral imeti tudi možnost, poslužiti se za vsak posamezni primer še posebej kakega neodvisnega strokovnjaka,
Ta ustanova bi mogla biti zamišljena tudi kot tak državni zavod, ki ima na podlagi posebnega zakona v gotovih natančno označenih primerih pravico oziroma dolžnost pregledati knjigovodstvo in drugo obratovanje posameznih podjetij, bank itd., če to zahtevajo v takih primerih državni organi (državno pravdništvo, policija), ki bi morali odstopiti ovadbe na ta zavod, in bi bila potem stvar tega zavoda, da pred vsem diskretno zaslišuje ovaditelje in potem, če tudi takoj in s primerno odločnostjo, vendar pa na primeren diskreten način ugotavlja, ali in v koliko so obdolžitve in ovadbe upravičene.
Će bi namreč, in to je naš glavni pomislek proti nazivu »gospodarska policija«, vse te pravice dobil kak oddelek policije brez primerne strokovne, teoretične in praktične podlage, bi se ialiko pri različni zadevni mentaliteti zgodile na ta način tudi razne neprilike, ki bi dobri namen lahko spremenile v nai-hujše krivice.
Mislimo si, da bi se ustvaril tak organ za celo državo v kakem kraju, kjer za to ni prave potrebe ali pravega smisla, in če bi bil članom take gospodarske policije pravilni način takega poslovanja tudi sicer tuj,. — kako lahko bi se tedaj ua podlagi kake krivične ovadbe ovaditeljem posrečilo, da izvejo za razne poslovne tajnosti, da ubijejo konkurenco, da škodujejo konkurentu osebno in da ga spravijo po krivici v razne težkoče!
Ker ni vsepovsod enako dobro in ljudje raznih namenov ne razumejo povsod enako, bi bilo torej treba v tem pogledu posebej urejene, natančno premišljene ustanove, ki bi ne bila samo na višku, kar zadeva poznavanje vseh gospodarskih panog, ampak tudi na višku, kar zadeva moralo in neodvisnost !
Ljubljansko pismo
\ pi (.računski debati v senatu je imel daljši ekspoze tudi trgovinski minister g. Juraj Demetrovie. O tem ekspnzeju moram- reči, da mi je bil zelo všeč, ih da je bil po moji sodbi to poleg ekspožeja našega zunanjega ministra g. Jevtiča in pa tistega temeljitega gospodarsko-strokovnja-škega govora slovenskega poslanca g. Mohoriča v začetku proračunske debate v narodni skupščini, sploh najpomembnejši govor, kar smo jih slišali v tej parlamentarni kampanji.
Zato me je temi bolj začudilo, da je naše glavno oficioziio glasilo ta tako pomembni in tudi drugače zanimivi govor g. trgovinskega ministra odpravilo kar na kratko s par vrsticami. No, sem si rekel, morda naše glavno oficioziio glasilo danes ni imielo prostora, bo pa jutri prineslo obširneje ta govor. Pa ga ni prineslo, ker mu je celi dve strani zavzel trojanski proces. (Take reči ljudje seveda še rajši berejo kot pa ministrske ekspozeje.)
In tako je prav škoda, da je precej širnim krogomi, ki berejo, kakor znano, samo omenjeni list, ostalo neznano to, da je sam naš trgovinski minister z vso odkritosrčnostjo priznal, da je bil dosedanji gospodarski
sistem zgrešen, iti da je potrebna gospodarska preorijentacija. Storiti treba vse, je dejal g. minister, da pride do zopetnega oživljenja vsega našega gospodarskega življenja. Nasto- j piti moramo proti neaktivnosti in se j okleniti gesla:	Aktivizem (delav-*
nosi)!
Začeti moramo energičen boj proti krizi, — tako je zaklical g. trgovinski minister v senatu, in ga voditi s polnim zaupanjem in v največji solidarnosti ter združiti v to svrho vse zdrave in pozitivne sile našega naroda. Državna oblast sama Pa ne more rešiti vseh teh problemov, ampak miora pri tem sodelovati vsa družba, ki pa mora temeljito spremeniti svojo dosedanjo mentaliteto. Namesto defetizma, zabavljanja in nezaupanja mora stopiti zaupanje in aktivno sodelovanje.
Des je tako. Z obema rokama podpišenr, kar je tu izrekel g. trgovinski minister. In sem prepričan, da bi v trenutku, čim bi vlada začela s takim aktivnim delom, z gospodarsko preorijentacijo, z zopetnim oživ-Ijcnjem našega gospodarskega življenja in energičnim bojem proti krizi, izginil tudi defetizem, zabavljanje in nezaupanje, — skopnelo bi vse to,
kakor zimski sneg pod pomladanskim sclnccm! Zakaj, vedeti je treba, da sc je vse nezadovoljstvo in nezaupanje porodilo zgolj iz tega. Ce gre ljudstvu čedalje slabše, je tudi čedalje bolj nezadovoljno - to je čisto naraven pojav.
Naj torej vlada kar začne z aktivizmom, kakor ga kot nujno potrebo naglaša g. trgovinski minister, in uverjena naj bo, da bo imela za seboj ves narod, da se bo povrnilo zaupanje, in da bomo vsi patriotje z veseljem zgrabili za delo na moralni in rmatcrijelni obnovi naše mile domovine.
Tu pa zadenemo na točko, ki je neizmerno kočljiva in ob kateri nas obhajajo razne bojazni in skrbi, upravičene na podlagi dosedanjih slabih izkušenj.
Tem bolj upravičeno pa spričo najnovejše jako vznemirljive vesti, ki smo jo prejeli stoprav za Veliko noč: namreč, da namerava JNS preiti v ofenzivo. Kaj pomeni to za druge dele države, o temi nismo dovolj informirani, za našo deželico pa verno, da ne pomeni to prav nič dobrega.
Saj je bila ta stranka pri nas že doslej tako ofenzivna, da bolj ni mogla biti. In je ta ofenzivnost dosegla višek v tistem skupščinskem govoru,
j ki je nas Slovence predstavil kot ne-patriotične — govor, ki je tako razburil slovenske duhove in nam znotraj in zunaj države neizmerno škodoval.
Zdaj pa zopet nova ofenziva? Nič dobrega se ne bo iz tega rodilo. Mi smio pričakovali ravno nasprotno: da bo JNS zdaj po izvojeni veliki zmagi — njena glasila vsaj slavijo zadnjo proračunsko debato kot veliko zmago tla celi črti, — v smislu konstruktivne politike in v interesu še večje konsolidacije države oznanila kako Treugo Dei, božji mir, — mir v deželi. To bi se nami prileglo, in to bi gotovo obrodilo dobrih sadov.
Toda ofenziva? To se pravi nadaljevanje dosedanje taktike z morda še ostrejšimi sredstvi in metodami. Vrhovni: šef, g. Uztmović. je Izjavil zadnjič v senatu, da JNS nikakor ne želi biti edina politična stranka, nego baš nasprotno, ».da si mi želimo razčiščenja političnega življenja in ustvaritve tudi drugih političnih grupacij..To je širokogrudno stališče. Će sc ne motim, se jc nekoč v enakem smislu izjavil tudi g. minister dr. Kramer, ki mu nihče ne miore odrekati politične noblese. Žal pa nekateri faktorji te stranke niso tako širokogrudni; kakor so doslej pokazali, ne trpijo nobene druge poli-
TEDENSKI RAZGLED
PO DOMAČIJI IN TUJINI
Narodni poslanec g. Krejči je imel v Rušah shod, na katerem je poročal o delu v narodni skupščini in med drugim izjavil, da je treba zaščititi tudi našega delavca z eksistenčnim minimumom. V naši dravski banovini imamo tujo in domačo industrijo, ki ne plačuje delavcem niti toliko, da bi jim zadostovalo za hrano. Na podlagi takega izžemanja vrši ta industrija samo umazano konkurenco na trgu. G. poslanec je izjavil, da bo tudi kot predsednik Zveze industrijcev odločno zahteval, da se te razmere odpravijo. Govoreč o delovanju JNS, je poudarjal, da se mora tudi pri nas ustvariti močna opozicija, vendar mora biti skupni cilj vseh: Delo za napredek domovine in za našo boljšo bodočnost.
Beograjsko pevsko društvo »Stankovič«
je o Veliki noči koncentiralo v bolgarski prestolnici, v Sofiji, kar je dalo povoda za prisrčne manilestacije za jugoslovansko-bol-garsko zbližanje.
Bolgarija bo mogoče vendarle sklenila, nenapadalno pogodbo z Jugoslavijo. Prejšnji vpliv Italije se v Bolgariji zmanjšuje in se pozna to tudi na bolj energičnem nastopanju bolgarske vlade proti makedonstvuju-čim.
Čehoslovaškl zunanji minister Beneš je
v razgovoru z glavnim urednikom lista »Paris Soir« izjavil, da ni Mala antanta ničesar podvzela, da bi rimske protokole zavirala ali preprečila. Če rimski protokoli, kakor zatrjujejo, nimajo nobene osti proti Mali antanti, tedaj jih more Mala antanta samo z zadoščenjem pozdraviti. Čehoslovaški je ležeče na tem, da se sporazume z Avstrijo in Madžarsko, pa ji je vseeno, kakšno ime bi zadobil ta novi sporazum. Predvsem je potrebno osigurati podunavskim državam mir. Vse podunavske države so politično dovolj zrele, da ne potrebujejo nobenega protektorata kake velesile. Zato je načelno važno, priti do sporazuma vseh podunavskih držav, in sicer do takega sporazuma, na katerem bi bili udeleženi tako Rim kakor Paris in Berlin ter Mala antanta. Morda bodo periodični spori in prepiri še dokaj dolgo trajali, toda konečno bo vendarle moralo priti do pametnega in logičnega sporazuma in s tem do rešitve podunavskega problema. V vsakem primeru smo, tako je poudaril g. Beneš, pripravljeni za sodelovanje z Italijo, Nemčijo, Avstrijo, Madžarsko in z vsem
svetom, s pogojem, da se to zgodi sporazumno s Francijo.
Italija zopet pridno pošilja razno vojno orožje, mitraljeze in oklopne avtomobile v Avstrijo in na Madžarsko. Utrditev miru ali kaj!
Pomorska sila USA, Prihodnje dni pričnejo veliki manevri vojne mornarice Zedinjenih držav Amerike, ki bodo to pot imeli posebno velik obseg. Skoro celokupno ameriško vojno brodovje bo sodelovalo na teh manevrih, ki se bodo zaključili z veliko pomorsko bitko v Karibijskem morju dne 10. maja. Temu bo sledila velika parada celokupnega vojnega brodovja v newyorškem pristanišču pred predsednikom Rooseveltom. Manevri se bodo pričeli v panamskem kanalu, kjer se bosta zbrali atlantsko in pacifiško brodovje. Pri pomorski bitki med atlantskim in pacifiškim brodovjemi bo sodelovalo tudi zračno brodovje in sicer v doslej še ne doseženem številu. Tristo težkih vojaških in bombnih avijonov kakor tudi zračna ladja »Macon«, naivečja zračna ladja sveta, bodo skušali odločiti to pomorsko bitko.
Na Kubi grozi nova državljanska vojna. Na več krajih dežele se dogajajo hudi nemiri in spopadi. Vlada je proglasila obsedno stanje.
V Argentini)! je vlada razkrila anarhistično zaroto, ki je nameravala na 3. aprila t. 1. revolucionarni udar.
Državni budžet Zedinjenih držav je za prvih devet mesecev tekočega finančnega leta zaključil z 2Yi milijarde dolarjev deficita.
Vojna med Kolumbijo in Perujem se je
zopet razvnela v srditih bojih v okolici mesta Liticija. Na obeh straneh je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Momentano je položaj za peruansko vojsko baje ugoden.
Francija v pretresljajih. Po pariških vesteh se francoski komunisti v zadnjem času mrzlično oborožuiejo. Z neke švicarske tovarne orožja baje dobivajo velike množine raznega orožja, predvsem strojnih mišk in ročnih granat. Listi opozarjajo oblasti na izredno živahno tihotapljanje orožja, ki se že nekaj tednov vrši tudi na belgijsko-fran-coski in špansko-francoski meji, in da je skrajni čas, da se proti temu nekaj ukrene, ker sicer preti nevarnost, da bo Francija v doglednem času pahnjena v najgrozovitejšo vseh državljanskih vojn.
Ideja in sport
Izza sokolskih kulis
V našem; sokolskem taboru .je opažati v zadnjem času kritične pojave. Že dolgo se kakor megla vlačijo razni nesporazumi, ki kvarijo razpoloženje, nesporazumi, ki so zadobili sčasoma prav ostre oblike. Osebna vprašanja so začela siliti v ospredje...
Zaman so bili vsi poizkusi naših najuglednejših sokolskih prvoborite-Ijev, poravnati diference in vzpostaviti nekdanjo harmonijo. Spori, ki so se pričeli s telovadbo kot tako, so zavzemali čedalje večji obseg in so konečno privedli do tega, da so člani dosedanje uprave odstopili in položili svoje funkcije.
Ni naš namen izzvati kako osebno polemiko in s tega stališča obžalovati nastop mladinov, ako smemo tako imenovati tiste Sokole, ki so se v posameznih točkah uprli starešinstvu. Nikakor nismo mnenja, da mora mladina s svojimi novimi idejami čakati tako dolgo, da izginejo dosedanji voditelji po zakonih narave.
Vendar pa nimamo vzroka zatajiti to svoje mnenje, da že radi velikih nacionalnih zaslug mariborskih sokolskih prvoboriteljev»nc gre prezirati njihove že s tem trajno utrjene avtoritete.
V naših obmejnih krajih je pomenil Sokol vedno več kakor drugje.
Zato se je tudi skušal izogibati vsem nesporazumom in raznim vplivom, ki bi ga utegnili spraviti v nasprotja z njegovim namenom; utrjeval si je duševno In telesno moč v borbi slovenskega naroda proti i>otujčevanju in demoralizaciji.
Ne smemo pozabiti, da je naše Sokolstvo ne samo tui nemški meji, ampak tudi na madžarski meji, v Dalmaciji in na italijanski meji sploh izvrševalo to nalogo večinoma ne samo častno, ampak tudi z velikimi osebnimi in materijalnimi žrtvami.
To velja tudi za Sokola v Mariboru in za Sokole odstopivše uprave.
Tudi prej je prihajalo semtertje do nesporazumljenj, vendar pa je vse to obvladal visoki namen in smoter, ki je ublaževal in izravnaval vse diference.
Če temu danes več ni tako, mora naravno trpeti vzvišeni in idealni cilj in duh, ki je prej vedno preveval obmejnega Sokola, velevajoč mu, naj bo trden in neizprosen, kadar mu braniti je čast in pravdo naroda, in da mora v medsebojnem občevanju vsak Sokol svoje lastne interese podrediti temu vzvišenemu namenu.
Tudi glede na način telesne vzgoje se da najti primeren sporazum,
četudi je mladina danes za druga načela telesne vzgoje kakor pa pristaši Tyrševega sistema. Ni razlike, ki bi se ne dala s pravilnim; razumeva-njem, s potridjenjem in s požrtvoval-n osti o poravnati na pravilen in vsestransko zadovoljujoč način.
Ko je sedaj Sokol dobil še to nalogo, da ščiti na meji na pravilen način državno misel, ki pomeni avtoriteto, bi morali upravičeno pričakovati, da varuje tudi v svojem notranjem; življenju duha avtoritete že zaradi tega, ker so se starejši člani izkazali kot prave Sokole v času, ko ni bilo nobenih nagrad in odlikovanj in ko je bila edina nagrada zavest, da so naj lepše nagrade trpljenje, zapostavljanje in težke materijeine žrtve, vse to v korist slovenskemu narodu.
Več tega duha je treba in več spomina na pretekle čase in sokolsko tradicijo, pa bi se dalo izgladiti po našem mnenju vsako nesporazumlje-nje do tedaj, ko bo današnja mladina tudi v Sokolu popolnoma sama odločevala.
če bo odločevala s tisto nesebičnostjo in s tistim idealizmom kakor Sokoli med vojno in pred vojno, potem bo njeno delo blagoslovljeno!
Mariborske prireditve
Narodno gledališče: V soboto 7. aprila ob 20. uri opereta »Stambulska roža«.Zadnjič Globoko znižane cene. — V nedeljo popoldne ob 15. uri otroška predstava »Jurček«. Znižane cene. Ob 20. uri opereta »Rože v snegu«. Zadnjikrat. Globoko znižane cene.
Grajski kino: velefilm »Carica Katarina« z Klizabeto Bergnerjevo.
Kino Union: velefilm »Na stranpoti življenja«.
Seort: V nedeljo 7. aprila pričetek nogometnega prvenstvenega tekmovanja za prvenstvo LNP. Nastopita SK Ilirija in ISSK Maribor.
Je pa davi slanca padla...
Ozeblo cvetje — ozeble marelice! S posebnim veseljem gledamo spomladi to prvo tako nežno cvetje, ki vrača prvim toplejšim solnčnim žarkom svoj deviško beli pozdrav! In se veselimo ob enem na skorajšnji zlato-rdeči sladki sad.
Marelica, prva oznanjevalka pomladi in s svojim sadorri prvi pozdrav poletja!
Te dni jih je pa v cvetju pomorila slana, in bo letos malo štajerskih marelic, s čemer je prizadeto marsikatero majhno gospodarstvo, ki je izgubilo še ta skromni, tako potrebni dohodek.
PODRAVSKA PODRUŽNICA S. P. D.
v Rušah
bo imela svoj redni občni zbor v sredo 11. t. m. ob 19. uri v Sokolskem domu v Rušah. Vabljeni člani in prijatelji društva!
Pred vrati stoji berač. Pogledat pride zajetna kuharica: »Ali ste spet prišli beračit?« Berač (godrnjaje): »Kaj mislite, da sem prišel vas zasnubit?«
Prosimo ceni ene naročnike, ki so naročnino za I. četrtletje že poravnali, da nam nakažejo naročnino za II. četrtletje, one prejemnike našega lista, ki so s plačilom naročnine zu I. četrtletje še v zaostanku, pa prosimo, da jo zdaj poravnajo po priloženi položnici, obenem z naročnino zu II. četrtletje.
Četrtletna naročnina znaša Din 20.—, polletna Din 40.—.
Prosimo vse prijatelje »Razgleda«, da uvažujejo, kake velike denarne žrtve nas stane list, in da nam pomagajo s točnim plačevanjem naročnine.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Plevel
Strigalica. Ti ničvredna, nepotrebna, gr-
Q£l zverinica, ki mi posgrizeš vse sadike na
vrtu, poješ vse vzkaljeno seme, laziš po hiši, se skriješ pod blazino, padeš v čašo z vodo, in ko te hočem rešiti, mi pretiš s svojimi škarjami, prosim te povej, čemu si na svetu? Kakšne koristi prinašaš? Ali je pod solncem še kakšno bitje, ki je bolj nepotrebno od tebe?«
»Jaz nisem nepotrebna, človek, storila sem v svojem življenju nekaj zelo koristnega.«
»Kaj si ti strigalica naredila koristnega?!«
»Spočela sem nove strigalice?«
*
Glista. Huuu, hitro nazaj v zemljo! Mitro se moram zariti v pošteno vlažno prst! Mu, človek se me je dotaknil! Kako je zoprno suh in topel! Ne prenesem tega, želodec se mi obrača! rej!
tične grupacije, njihova deviza je: Mi in samo mi!
In tako vse kaže, da lezemo spet nazaj v razmere tistega nesrečnega spomina, katerih nas je rešil naš kralj s šestojanuarskimi aktom;. S takimi devizami ne pridemo nikamor naprej. Če naj se ustvari podlaga za delo, kakor ga je tako lepo začrtal g. trgovinski minister, — in tej podlagi se pravi solidarnost, — tedaj izločiti vsaj začasno vse strankarstvo, pa oživotvoriti gospodarski svet, v katerem bi mogle sodelovati vse tvorne sile naroda.
S to ofenzivo treba začeti, z ofenzivo proti krizi, — tu bomo hiteli pod orožje vsi do zadnjega moža. In ko bomo srečno premagali krizo, potlej I5a lahko spet strankarimo. Pa naj bo v božjem1 imenu, če že ne moremo prebiti brez strankarstva!
Aemonus.
Sokol Maribor Matica
bo Imel v četrtek, 12. t. m. ob 20. url v gornji mali dvorani Narodnega doma
Izreden občni zbor.
Na dnevnem redu:
poročila funkcijonarjev, volitev noveuprave in načelstva.
»Vi v zadnjem času vedno nekaj sto-čete, kaj vami pa je?«
»Neprestano mi zvoni po ušesih, revmatizem me strašno muči, turi se mi delajo ...«
»Strašno, strašno! Pa imate res trdno zdravje, da vse to prenesete.«
Jos. Fr. Knafllč:
Pod pisanim zmajem
Roman skrivnostnih razodetij.
(6. nadaljevanje.)
Tudi Kiki, ki je bila sploh dobra dušica, je kmalu opazila, da me nekaj teži, in je silila vame z vprašanji. Toda nisem se ji hotel zaupati.
Neke noči, ko sva sedela v baru »Tamara« in mi je Kiki na mojo prošnjo pripovedovala o skrivnostih in čudežih Azije, pa se je zgodilo, da je omenila sveto močvirje Ling-Ling tam1 nekje v osrčju Kitaja, v katerem da živijo čudni pritlikavi zmajčki, ki jih čuvajo device svečenice ...
»Pa naš mandarin ima tudi takega zmajčka!« sem dejal.
»Tega ne verjamem,« se je začudila
Kiki.
»Saj vendar vse mesto ve, da ima mandarin zmajčka.«
»Nisem tega še slišala. To bo kakšna druga živalca.«
»Pa če bi to vendarle bil zmajček Ling-Ling?«
»Tedaj ga je mandarin ukradel! In če se to razve, ga bo stalo glavo! Mika me, to senzacijo sporočiti v Tokio!« je dejala Kiki, in oči so se ji zasvetile.
»Mila, mala Kiki,« sem jo zaprosil. »Molči zaenkrat o tej stvari. Prvič ni sigurno, ali je to pravi zmajček, drugič pa: mandarin je moj šef, podelil mi je imenitno službo, dolžan šemi mu veliko zahvalo. (O tistih batinah seveda nisem Kiki ničesar povedal.) »Torej meni na ljubo pusti to stvar na miru, Kiki!«
»No, bom. pa molčala,« je obljubila Kiki, ker je bila dobra dušica. »A kje ima zmajčka?« je vprašala. »Vseeno bi ga rada videla.«
»Ne vem, ali ga še ima. Kakor sem slišal, ga je podaril neki dami.«
»Tako? Potem naj se pa tista dama pazi, da od zmajčka ne bo rumena!« je dejala Kiki in se zasmejala.
»Kaaj, kaj praviš tu, Ki-kiki?« sem jecljal.
»Kikiriki!« me je smeje oponašala Kiki. »No, slišala sem praviti, da bi kaka be-lokožka od bližjega dotika s takim zmajčkom postala rumenokožka. Neki angleški mylady se je baje to že pripetilo. Taka smola, kaj?« Kiki se je smejala na vse grlo.
# Dobro, da je ta hip nekaj gospodov prišlo povabit Kiki na ples, — da ni opazila, kako sem bil prepaden in ves zmeden.	*
Gospa Krika! Zdaj mi je bilo jasno, zakaj se je zaprla pred svetom: — ker je že postala rumena! In ono noč, ko sem jo videl tami v spalnici tako vso rumenkasto, obraz in telo... to torej ni bilo od rumene luči kitajske ampole, — ampak ona je v resnici rumena.
Ona je rumena, ona je rumena... Tako sem si neprestano ponavljal z drhtečimi ustnami. Ta krasna, ponosna, nedostopna žena, ki je varovala zvestobo svojemu možu, ki je bil odšel na vojno in se ni več povrnil, — neznano kaj se je z njim zgodilo, ali je živ ali mrtev, — ta sijajna žena, ki smo jo vsi spoštovali, je postala nesrečna žrtev azijskih demonov. Kaka strašna tragika!
Srce se mi je krčilo bolesti...
•
V zabaviščih luksuriozne palače »Tamara«'') je bilo tisti večer posebno živahno
*) O tej palači poroča kronika, da jo je l. I9.U. dal zaraditi mariborski meščan Julij Guštin in da je bila za tiste čase pravcata znamenitost. Namenjena pa ji je bila tudi zgodovinska vloga: L 1999 je v tej palači zasedala 7. balkanska konferenca, ki je srečno dovedla do ustvaritve Balkanske Unije s sedežem v Carigradu, potem ko je Turčija na pritisk Rusije odstopila svoje evropsko ozemlje. Tej konferenci je predsedovala lepa
vrvenje. Z zračnim ekspresom je bila priplula z Japonskega številna izletniška družba, sami denarni mogotci. To je bila zasluga žurnalistke Kiki, ki je delala po japonskem časopisju tako uspešno propagando za Maribor in naše zeleno Pohorje.
ekscelenca mandarin je prišel po-zdravit odlične goste in je potem z gospodi kegljal, dočim so se njih dame zabavale na plesišču.
?r*. kegljanju je šlo za visoke stave. Mandarin je kar trikrat zaporedoma podrl vseh devet in pobasal v žep celo premoženje. A naj me vrag vzame, če je šlo vse pošteno. Keglje je namreč postavljal zamorec Binibo, in ga ima še danes na sumu, da je svojemu gospodu kako pomagal.
Sicer sem pa kmalu šel s kegljišča in se podal tja v grillroom, da me Kiki ne bi iskala. Sedel sem v kot in se tam zakopal v svoje misli, ik so se vrtele vedno zopet okoli gospe Erike. Vse mogoče načrte sem koval. Kaj, če bi zopet tvegal... to noč ... ko Bimbo ne straži... Blazna misel! Prišla mi je pametnejša: Kiki! Kiki mi mora pomagati.
Prav tedaj je pritrčala od nekod Kiki, vsa zasopljena in razgreta. Burno se me je oklenila okoli vratu in mi dahnila na uho: »Ah, dragi Jo, jaz ljubim, ljubim, ljubim!«
To ni bilo nič novega pri Kiki. Ona je bila neprestano zaljubljena. To se pravi: vsak dan v drugega. Kakor je imela neizmerno fantazijo, tako je imela tudi neizmerno srce, ta mala pustolovka z Indijskega oceana.
»Kdo pa je tisti, ki je nocoj na repertoarju!« sem jo vprašal in se zagugal na stolu.
Udarila me je z robcem v obraz. »Nikar se ne norčuj! Tokrat gre zares. Ta ali nobeden!«
princesa Tamara, potomka prve slovanske kraljice Tamare, ki je sredi 10. stoletja po Kr. vladala tam v Kavkaziji. Po njej le tedaj 1 ta palača prejela svoje ime.
REVIJA MARIBORSKIH PODJETIJ
Kolesa „Jugu“ d. z. o. z. — Maribor
Tattenbachova 14
Pomlad jc, začetek kolesarske sezone, — torej je aktualno kolesarsko podjetje. Pa jo mahnimo danes h g. Justinu Gustinčiču. Zvežite oba prva zloga, pa dobite firmo »Jugu«, znano po Jugoslaviji. In da je imeji-telj te firme Tržačan, to ste iz njegovega imena tudi že uganili, kajne? Da, pristen tržaški Slovenec, 1. 1921 pa je postal Mariborčan.
Firmo »Jugu« bi čitateljem »Razgleda« rad predstavil s^ kratkim opisom, a je to težavna reč, ker je mno-gostranska reč. Kje naj pričnemo?
Že poslopje samo je kompleks. Kaj ni v tem Gustinčičevem kvartu še raznih firm! »Bome, čitava čarši-ja«, bi dejal kak Serajlija. Je tu še kleparsko in inštalacijsko podjetje Karol Vnuk, pa delavnica za cerkveno umetnost Alojz Zoratti, pa pisarna livarne »Zvonoglas«, pai Čerinova čevljarna, pa Fcixov brivski salon, pa Požarjeva pražarna kave, pa iz-delovalnica brezalkoholnih pijač, pa... Cela gora fantastično zveriženega starega železja tam' na sredi dvorišča (ali je to kak vulkan izbljuval? ali so to streskale skup granate?) — tu pa je že torišče g. Gustinčiča.
Za kak dan izgine ta železna gora, naslednji dan že zraste druga, še bolj fantastična. In ko se za trenutek zazrem; v ta nepopisni kaos vse mogoče stare šare, prileze venkaj delavec, ves razpraskan ^ in raztrgan. Na moje začudeno vprašanje se smeje: »Cigareta mi je padla noter, pa sem jo poiskal.« Srečen človek!
Če hočeš najti g. Gustinčiča, se postavi kam na tem kraju, in kadar bo švignilo mimo nekaj v modrikastem plašču, tedaj brž zagrabi. To je g. Gustinčič.
Ampak jazi stopim najprej v kon-tor, pozdravit njegovo gospo soprogo in vedno pridno pomočnico. »Kje je g. Justin?«
Nekam je spet švignil, se smehlja gospa.
»No, pa počakajmo, da prišviga nazaj.«
In malo pokramljam z gospo. Ona je Mariborčanka. »Pristna, s Pobrežja!« poudari gospa Angela s šaljivim ponosom1.
Solnčni žarek se je prikradel skozi stekleni strop in se bakreno-zlato utrinja v njenih kostanjevih laseh, spletenih v lepe, debele kite. To je danes redek kras ženske glavice, zato moškim očem' tembolj dopadljiv. In velja to zabeležiti, (časnikar mora biti vedno točen in vesten v poročevanju.)
Na steni ogledujem diplomo, ki jo Je prejel g. Gustinčič na vzorčni raz-
stavi v Florenci I. 1929: prvo nagrado, veliko zlato medaljo.
To častno odlikovanje je dobil za model naprave za zobčanje cirku-lark, tako mi pove g. Gustinčič, ki je medtem že prišvigal v kontor.
In zdaj greva malo naokoli po njegovem obratu. Tam' v prvi shrambi sem pred par tedni videl še trume koles, repariranih in spravljenih čez zimo, — zdaj jih čaka samo še malo na svoje lastnike. V delavnici se sučejo urni fantje mehaniki, na vseh vešalkah se gugljejo kolesa, dosti je opravka, — sezona jc tu.
»Kake znamke pa imate, g. Gustinčič?«
»Poglavitno Peugeot, Steyr, Puch in tudi druge znamke.«
Iz delavnice, kjer se vrši tudi po-niklevanje in emajliranje, me povede g. Gustinčič v skladišče, ki je zelo zanimivo. Starinarna pravzaprav. Na stotine vsakovrstnih predmetov, še dobro porabijivih za mehanike, kovače, ključavničarje itd. V posebnem skladišču pa so shranjeni sestavni deli demontiranih starih avtomobilov. Ravno pride ven neki šofer, ves vesel, da je dobil; tukaj prikladen ležaj za svoj voz stare tipe, kakor ga nikjer ni mogel več dobiti.
Razkazuje mi g. Gustinčič stroje, nekdaj imenitne, zdaj stara šara. Usoda strojev je kakor usoda ljudi. Sicer pa je v življenskem boju tako, da človek postaja stroj, stroj pa človek. In včasih ima stroj več srca kot pa človek ...
Zdaj pride pa senzacija. Tam v šupi stoji velik avto, še prav čeden voz znamke Oakland. »To je pa avto Grete Garbo!« pravi g. Gustinčič in se smehlja. Brez šale: 1. 1929 ga je kupil od te slavne filmske zvezdnice v Budimpešti neki gospod, in potem je ta voz po raznih doživljajih prišel v last g. Gustinčiča. — »Ali ga prodate?« — »Je že dosti interesentov zanj, a kar ne da se mi, da bi ga prodal. Zdi se mi, da mi je ta voz prinesel srečo...«
In nato pravi g. Gustinčič: »Pa še nekaj interesantnega Vam lahko pokažem': ostanke avtomobila nadvojvode Evgena. Da vidite, kakšen luksuriozen voz je to bil!«
Zahvalim se za danes. Pa rajši še drugič kaj. Še bomo obiskali podjetje »Jugu«, saj je dosti zanimivega tam.
T oda preden odhajam, stopim še malo pozdravit tovariša od bencina.
I o je mehanik g. Blaž Železnik, svak g. Gustinčiča, ki ima tudi tu svojo delavnico.
V krogih motornih vozačev je g. Železnik dobro znan kot športnik — saj sc je že postavil na nekaterih dirkah, — in kot strokovnjak. Izvrsten, soliden, zanesljiv mehanik. Poleti je njegova delavnica oblegana od motorjev, čez zimo pa — no, kar prinese poletje, pa vzame zima. Tako je pač: za motorje so naše slabe ceste smrt, — no, pa imajo zato vsaj naši mehaniki kaj zaslužka. Lani sem na svojem motorju tam nekje pri Framu imel karambol s prismojeno kravo. (Krava bi seveda trdila, da sem jaz prismojen. — Tu je naposled težko razsoditi.) Skratka: bilo je ne-
srečno naključje, no, in potem me je precej havariranega privlekel na dolgem jermenu do Maribora usmiljen zagrebški avtomobilist, trgovec s preprogami.
Jaz sem takrat kalkuliral: motor bo potreboval popravila najmanj mesec dni, roka bo pa jutri že zdrava. No, in potem je bila stvar taka, da mi je g. Železnik popravil motor v enem dnevu, roka pa je potrebovala več tednov. In me je popravilo motorja stalo prav malo, popravilo roke pa veliko denarja.
Od takrat ima g. Železnik tudi pri meni velik kredit.
Investicijski programi drugih držav
Avstrija je začela izvajati svojo načrtno gradlbo cest z ozirom na toplo vreme že zdaj.
V te namene je določila iz. svojega *o-tranjega .posojila 60 milijonov šilingov, torej preko 540 milijonov dinarjev, ter hoče s tem denarjem izboljšati 350 km državnih cest, 215 km avtonomnih cest in vrh tega še nekatere posebne ceste.
S tem bo najmanj poldrugo leto zaposlila okoli 17.000 delavcev in tako zmanjšala ne samo število brezposelnih, ampak zvišala tudi promet in zaslužek aplošnosti.
To nas spominja na malo Švico, ki je izdala v zadnjih 7 letih samo za svoje ceste okoli 320 milijonov švicarskih irankov in s tem dosegla, da je okoli 30% celotnega švicarskega cestišča brez prahu, kar neznansko dviga tujski promet.
Na isti način postopa Italija, ki ima od leta 1928 posebni državni cestni urad in izdaja letno visoke vsote samo za ceste.
Čehoslovaška jle izdala v zadnjih letih poldrugo milijardo Kč za ceste in popravila s tem približno 50% vseh cest.
Največ pa obljubuje od svojega zadevnega progrpma Nemčija.
O teh načrtih je predaval pred kratkim državni finančni minister in navajal, da potrebuje za investicijska dela v 'borbi proti nezaposlenosti najmanj 4 milijarde mark.
Ker ima Nemčija, 2 milijardi budžetnega deficita, je viprašal minister svoje poslušalce, ali se more pod težo teh skrbi mimo spati?
In je dal sam ta-le odgovor:
»Res je, da vsega tega iz tekočih dohodkov ne morem dobiti. Dobiti pa hočem te vsote s tem, da vzamem začasno nekaj re- |
zerv iz bodočega gospodarstva potom kratkoročnih kreditov in davčnih bonov, ki jih bomo lahko vrnili v 5 letih, ker se nam bo danes izdani denar dobro oplodil.
Če torej kdo misli, da je v tej predobre-membi kaka nevarnost za našo valuto, potem o tem ali nič ne razume, ali pa noče razumeti. Te nevarnosti ni in je ne bo.
Mi pojdemo pa še dalje. Mi bomo v tem letu tudi znižali davke!
Sicer izgleda morda to na prvi pogled čudno, da se tisti, ki mora vračati dolgove, prostovoljno odpove enemu delu svojih dohodkov. Vendar pa je — tako je razlagal minister — stara in pravilna finančna modrost, da se previsoki davki tu in tam obrabijo.
Spominjam samo na leta 1929 do 1932. V tem času se je davčna dolžnost povišala za 3 milijarde, medtem ko so davčni dohodki padli za 3 K milijarde, in se je s tem izkazalo, da preveč obremenjeno gospodarstvo ne more imeti toliko dohodkov, da bi prenašalo še višje davke, pa pade vsled tega pod normalo.
Ko so v času inilacije pri nas vpeljali takoimenovano »Rentenmark«, se ta valuta ni držala vsled kritja, ampak samo vsled zaupanja nemškega naroda.
Ker uživamo tudi sedaj pri tej transakciji zaupanje nemškega naroda, bomo even-tuelno izgubo na davkih v bodočih letih v zboljšanem gospodarstvu z lahkoto nadoknadili.«
Tako je zagovarjal nemški finančni minister grof Schwerin von Krosigk svojo finančno politiko v zborovanju westfalskih gospodarstvenikov o Veliki noči 1934!
Agrarna reforma
Izšel je pravilnik o uporabljanju gozdov, ki so bili pri veleposestvih razlaščeni. Po tem pravilniku se ustanovi pri nas v Ljubljani posebna državna uprava razlaščenih gozdov.
Pravilnik razpravlja o nalogah te začasne uprave, o prodaji, oziroma licitaciji lesa, o razdelitvi gradbenega lesa in kuriva, o pašnikih, o lovu in ribolovu, ter je za vse interesente jako važen.
»Očka, na stropu je pajek.« »Pohodi ga in daj mi mir.«
*
Šef (pomočniku): Dama se je pritožila, da ji niste pokazali dovolj vljudnosti.
Pomočnik: To je pa tudi edino v vsej naši trgovini, česar ji nisem pokazal.
*
»Vaš otročiček je pa res popolnoma podoben očetu, milostiva!«
»Ah, danes je nekaj čemeren, sicer je pa zelo srčkan otrok.«
*
V parku je napis: Kdor stopi na travnik, plača 50 para globe.
Tujec se čudi, kako, da je tako majhna kazen.
»Ce bi bila večja,« mu razloži paznik, »bi nihče ne stopil na travnik.«
GRAJSKI KINO v MARIBORU
predvaja do vključno torka, 10. aprila 1934 najlepši in največji film tega leta
___________Carica Katarina in menih i? uubavnikov
V glavni vlogi najpopularnejša nemška igralka, očarljiva Elizabeta Bergner Velefilm ki se predvaja po celem svetu z največjim uspehom, je izdelan po romanu Ludvika Biroja in Melchlora Lengyela. V Nemčiji je ta film prepovedan! Naš prihodnji spored: Ne poznam Te, ali ljubim Te — Magda Schneider, W.lly Forst
»Tak povej no, Kiki, kdo je ta defin tivn‘ izvoljenec, — lomi me radovednost , »Mister Shim!« je dahnila Kiki, in bi; ženo zasukala oči. »Ah, „ihče drugi se t zna tako srčkano smejati, kakor on!«
cm™ «Ai,•/•k nern,si rekel- Naš dokti Slum, odlični balkanski reporter da rroln tati sie je tudi zna! neverjetno.'Kolegi sn
se vcasi nad tem spotikali, — 0n pa ie ra' no s svojim grohotom tako očaral Kiki že; ska je res zagonetka!«
»Castitam, Kiki!« sem dejal. A ona zdaj žalostno povešala glavico, tisti rume kodrček ji je bingljal na čelo.
»No, Kikica, kaj nismo srečni?«
»Ah, ko je pa on zaljubljen v drugo ie vzdihnila Kiki. »V tisto miss Mayo
»No, za lepo miss Mayo nori pol M; ribora, staro in mlado. I o ni tako nevarn Kiki,« sem dejal. »Lakaj, bom pa jaz deči malo vzel v roke in mu odprl oči, kako ii teresantna, šarmantna in pikantna je nas Kikica.«
»O ljubi, dobri, zlati Jo! Vekomaj ti bo za to hvaležna!« je zavriskala Kiki, mi ski 'čila v naročje in me trikrat poljubila.
Jaz sem pa premišljeval svoj položa zamorcu Bimbu sem bil še dolžan ubogo di klico Marico, ki se je neznanokam skril zdaj sem do Kiki prevzel obveznost za m stra Shima... Tako sem lezel v čudne riskantne dolgove.
(Dalje prihodnjič.)
»Dve lastnosti moraš imeti, sinko moj, «če hočeš postati dober trgovec.«
»In ti lastnosti sta?«
»Poštenost in premetenost.«
»Kaj je poštenost?«
»Ce ti je še tako težko, vedno moraš «držati, kar obljubiš.«
»In kaj je premetenost?«
»Ničesar obljubiti, sinko moj.«
N. Reinecke:
Zrakoplov „Oslo“ ne odgovarja
Mali Milček čepi v kuhinji in žveči krajec kruha. Njegov oče sedi pri oknu in čita časopis. »Atek,« vpraša Milček, »zakaj ne odgovarja Oslo?«
»Kdo pa je telefoniral v Oslo?« vpraša oče.
»Nihče,« pravi mali, »Oslo je izginil.«
»Bedarija!« se krega oče. »Oslo je glavno mesto Norveške, Milče!«
»Ne, atek,« ugovarja Milček, »mesto se imenuje Kristianija, smo se učili v šoli, in neki moj sošolec je bil že tam.«
»Da, da,« godrnja oče nestrpno, »tako se je mesto poprej imenovalo. Oslo ali Kristianija je enoinisto, razumeš?«
»Razumem, atek. Hamburg in Berlin je tudi enoinisto!«
»Fant, ti si trapast!« stoče oče. »Eno leži vendar ob Elbi, drugo pa ob reki Spree.«
»Razumem,« meni Milček, »Oslo leži tudi ob reki Spree.«
»Sveta nebesa, mene popada groza!« stoče oče in povesi časopis. »Kako pa prideš na take bedarije?«
»Saj to stoji v časopisu: Oslo smo opazili nad reko Spree!« odgovori Milček ravnodušno.
“Se v norišnico me spraviš, dečko!« stoče oče obupno. »Saj s tem' je mišljen zrakoplov Oslo, zrakoplov, ki se je podal v stratosfero, a ga je veter zanesel proti reki Spree, kaj ne razumeš tega?«
»Razumem, atek,« je odgovoril Milček poslušno, »toda kaj je to: stratosfera?«
»Ljubi Bog!« plane oče s stola, »kaj ni nekdo zvonil?«
»Ne, atek. Toda kaj je...«
»Kaj ni zvonilo?« stoče oče ves v strahu.
In glej, rešitev se že bliža. Resnično zvoni. Prišla je ljuba teta Zofka. »Kaj pa je malemu?« vpraša zaskrbljeno. »Teta,« vpraša Milček resno, »ali mi lahko poveš, kaj je to: stratosfera?«
»Da, ljubo dete, tvoja teta je že večkrat v življenju plavala po višjili sferah.«
»Kaj znaš plavati po zraku, ljuba teta?« vpraša z. zanimanjem Milček. »Atek pa pravi, da s svojimi 90 kilami komaj zlezeš po naših stopnicah#«
»Veš kaj,« sc ogorčeno obrne teta h gospodu papanu, ki je zardel kakor šolar-ček. »Ti vzgajaš tvojega otroka prekrasno, edinstveno!« V tem trenutku spet pozvoni. Prišel je dobri stric Matic. »No, otročički, kako je kaj? Kaj dela naš mali Milček?«
»Striček,« se ga loti Milček, »povei mi, kaj je to stratosfera?«
»Nič lažjega kot to, ljubček, sedi mi na kolena, lorej: atmosfera je enota pritiska, pod katero je tekočina, para ali plin. Na primer: 760 milimetrov živega srebra...«
»Ha, ha, ha, je to smešno!« se norčuje teta Zofka, »saj ti zamenjuješ višje sfere z atmosfero.«
»Smešno, saj sem vendar študiral elektrotehniko in bom znal Milčku razložiti, kaj ie to atmosfera.«
»Stratosfera!« je pripomnil oče skromno.
»Nikar mi vedno ne ugovarjaj,« se razburi stric Matic. »Dečko pa spet tuli. Pojdi sem, Milček, tu imaš košček čokolade?«
»Ne maram!« pravi Milček.
»Kaj bi pa rad?« žgoli stric.
»Dva koščka!« odvrne Milček resno.
»Krasna vzgoja,« stoče teta Zofka, »sin je prav takšen kot oče. Kaj sem že hotela reči...« V tem trenutku spet pozvoni. Pri-haja gospod France, pravni svetovalec družine. »Zakaj se joče malček?« vpraša sočutno. — »Vedeti hočem, kaj je to stratosfera!« tuli Milček dalje. — »Tako, tako?« se čudi stric France, ki niti ni pravi stric,
»trije odrasli ste tu v sobi in nihče ti ne more razložiti tega? Neverjetno!«
»Kako to, neverjetno?« piha teta Zofka jezno. »Mar moreš ti to razložiti?«
»Jaz,« de gospod France, »lepo te prosim: resnično smešno! Saj to more vsak otrok razložiti! Pazi in poslušaj dobro, mali. Azuntota je prema črta, ki se ovinku približa, ne da bi se ga dotaknila. Hiperbola na primer ima dva azimtoti. Saj me razumete?«
»Popolnoma!« vsi prikimavajo resno. V resnici pa nihče nič ne razume.
»Atek,« se oglasi zdaj mali Milček in mu poda debelo knjigo, »kaj, ko bi pogledali v leksikon!«
»Še to se je manjkalo,« stoče oče, a se vendar odloči pogledati.
»Stratosfera,« čita stric Matic, »je del zemeljske atmosfere... Vidite, saj sem rekel, da je atmosfera popolnoma pravilna!«
»Ampak imamo troposfero in stratosfero,« čita teta Zofka dalje, »oboje so višje sfere... Torej, kdo ima zdaj prav?«
»Oprostite,« se zdaj vmeša stric France, »ali je tam notri tudi kaj pisanega o asim-totih?«
»Da, slučajno na isti strani, trideset vrstic nižje!« odgovori gospod oče.
»Hvala, saj sem vedel, da ima prav,« pravi stric France stvarno in seže po koščku kolača.
»No vendar,« sproščeno vzdihne oče. »Zdaj pa lahko vendar že v miru popijemo kavo! Ali si zdaj zadovoljen, ljubček?«
»Da, atek,« pravi Milček ves zadovoljen, »toda še vedno ne vem; zakaj Oslo ne odgovarja?«
Za hip zavlada popolna tišina. Potem sledi plosk.
»Tu imaš, smrkavec!« se dere oče ves razjarjen. »Tu imaš eno za tvoj lastni zrakoplov! In naj ti on da na to odgovor! Izgubi se...
S. S. Van Dine:
V	oblasti demonov
Kriminalni roman
(6. nadaljevanje.)
V	tem trenutku smo slišali, kako je Sproot nekomu odprl hišna vrata in ga spoštljivo pgzdravil. Chester Greene je takoj stopil na hodnik.
»Halo, doktor,« smo ga slišali. »Saj sem si mislil, da boste točno na mestu! Okrožni sodnik je s svojim .štabom’ tu. Gospodje bi radi govorili z Ado. Rekel sem jim, da ste nam, dali za popoldne to možnost.«
»Najprej moram videti Ado,« je odgovoril zdravnik, »prej ne morem ničesar reči.« Slišali smo, kako je naglo šel po stopnicah.
Greene se je vrnil. »Bil je dr. van Blou, — takoj nam bo povedal, kako je z Ado.« Chesterjev glas je imel trd zvok in njegov obraz je imel nekako zagrizen izraz, ki si ga takrat še nisem znal razlagati.“
»Kako dolgo poznate doktorja van Bloua?« je vprašal Filo.
»Kako dolgo?« Greene je napravil začuden obraz. »Odkar živim. Hodila sva skupaj v šolo. Njegov oče — stari dr. Veranus van Blou — nas je vse, kar nas je, spravil na ta svet. 2e od pamtiveka je bil hišni zdravnik naše družine, svetovalec v duhovnih in drugih zadevah, in kaj vem, kaj še vse. Ko je Blou senior umrl, smo molče prlešli na sina; bilo je takore-koč samoumevno. V ostalem je brihtna glava, ta mladi Blou. Stari ga je dobro treniral in študij v Nemčiji je tudi storil svoje.«
Filo je leno prikimal. »Predlagam, da se, dokler ne pride zdravnik, malo poraz-govorimo z vašo sestro Šibilo in Mistrom Reksom. Mogoče pokličete najpreje vašega brata.«
Po vprašujočem pogledu na Markha-rna je Chester pozvonil slugi.
Na Reksa nismo dolgo čakali. »Želite?« je, bližajoč se, vprašal in nas je po vrsti nervozno in napeto pogledal. Njegov glas je bil skorajda jokav; spominjal me je na glas Mrs. Greenove.
»Hoteli bi vam staviti samo nekaj vprašanj glede na včerajšnjo noč,« je pomirjevalno odgovoril Filo. »Mislili smo, da bi nam mogoče lahko pomagali.«
»Kako naj bi vam jaz pomagal?« je nejevoljno vprašal Reks ih se vsedel. Postrani je pogledal brata. »Razen Chestra ni bil nihče zbujen.«
Reks Greene je bil bled, mlad človek, blizu tridesetih let, majhen, z ozkimi, naprej vpognjenimi ramami in nenavadno veliko 'fclavo, ki je bila nasajena na strahovito suh vrat. Debel pramen las mu je globoko padal na vzbočeno čelo in imel je navado, da ga je vsak trenutek sunkovito vrgel nazaj. Njegove drobne, zvite oči za velikimi roženimi očali menda niso nikdar mirovale, in tanke ustnice so neprestano trepetale. Nesorazmerno majhna, šiljasta brada je izpopolnjevala vtis grotesknosti. Kljub vsemu pa je bilo na tem človeku nekaj, kar je za odvratno zuna-
njostjo dalo sklepati na neslptene sposobnosti. Nekoč sem videl mladega šahovskega umetnika, ki je imel prav tako lobanje in podobne poteze v obrazu kot Reks.
Filov pogled je bil navidezno obrnjen na znotraj, toda vedel sem, da ničesar ni prezrl na tem človeku. Končno je položil cigareto na mizo in uprl pogled v svetilko, ki je stala na mizi. »Pravite, da ste tragedijo te noči prespali. Kako si razlagate to čudno dejstvo? Saj veste, da je eden izmed strelov padel v sobi tik poleg vas.«
Reks se je vsedel tik na rob stola. Vrtel je glavo sem in tja in se dosledno izogibal, da bi komu pogledal v oči. »Doslej še nisem napravil poizkusa, da bi ti to razlagal,« je razdraženo odvrnil. Potem pa je menda hotel preiti v defenzivo, ker je naglo nadaljeval: »Stene so v tej hiši precej debele, razen tega je vedno šumi na cesti ..., mogoče sem se tudi bil z glavo zakopal v blazine«
»Će bi bil strel slišal, potem bi se bil sigurno z glavo zakopal v blazine,« je pripomnil Chester. Nikakor se ni trudil, da bi pred nami prikril svoj prezir do brata.
Reks se je naglo obrnil in je hotel jezno odgovoriti, toda Filo ga je s svojim vprašanjem1 prehitel. »Kaj menite vi o tem zločinu, Mister Greene? Vse podrobnosti ste itak slišali in poznate položaj.«
»Mislil sem, da ši je policija o tem edina, da imamo tu opravka s poizkusom tatvine. Reksove oči so se vprašujoče uprle v Heatha. »Ali se ni tako glasila vaša sodba?«
»To je bilo in je naše prepričanje,« je odgovoril seržant, ki je bil doslej zdolgočaseno sedel in molče poslušal. »Toda vaš gospod brat —^ ta je menda drugačnega mnenja.«
»Tako, tako, Chester je drugačnega mnenja!« Reks je z neprikrito zlobo pogledal svojega brata. »Mogoče nam vč Chester celo kaj več o tem povedati.« Namen tega namigavanja je bil očiten.
Zopet je Filo rešil položaj. »Vaš brat nam je povedal vse, kar ve,« je mirno pripomnil. » Trenutno nam je do te^a, da čujemo, koliko Veste vi.« Strogost Filovega glhsu in izraza se je Reksa očividno dojmila. Zlezel je vkup. Brezbarvne ustnice so močneje trepetale, in njegovi prsti so se 'nervozno poigravali z vrvicami domačega jopiča. Padlo mi je v oči, da ima kratke, rahitične roke s skrivljenimi, nabreklimi členki.
»Vi ste popolnoma sigurni, da niste slišali nobenega strela?« je nadaljeval Filo. Njegov glas je bil svareč, skorajda grozeč.
»Že stokrat sem vam povedal; Ne!« Reksov glas je prešel v falzet, z obema rokama se je oprijel naslonjala.
. '»Ne razburjaj se, Reks,« ga je malici-jozno miril Chester. »Drugače dobiš spet svoj napad.«
»Vrag naj te vzame!« se je drl mladi človek. »Kolikokrat pa naj še povem, da ne vem ničesar, prav ničesar?«
»Prav to smo hoteli, da nam potrdite,« je mirno dejal Filo. »Saj vendar razumete, da nam je na tem, da smo si v vseh točkah na' jasnem. Kaj bi pa vi porekli, ce bi zaradi pomanjkljive vestnosti z naše strani, ostala smrt vaše sestre nemaščevana!«
Rex je izgledal potolažen. Globoko je vzdihnil. »Rad bi vam povedal vse, če bi le kaj vedel,« je dejal in si z jezikom omočil
Stava
Stava je precej nevarna reč. A kdor se dobro razume na stave, je to včasih le do-bičkanosna reč.
Neki ruski poročnik je vedno stavil, naj je bila stava še tako neumna in malenkostna, dobil je vedno. Ko so ga prestavili iz province in je prišel v Petrograd, so tovariši že vedeli za to njegovo strast in tudi za srečo, ki jo je imel pri tem.
Nekega večera, ko so častniki sedeli zbrani v kazini, ga je povprašal polkovnik, kako je to mogoče, da dobi vsako stavo.
»To je tako, da se jaz prav dobro spoznam na fiziognomijo, in se po tem ravnam.«
»Tako,« je odvrnil polkovnik, »če ste tako dober fiziolog, povejte, kaj čitate iz mojega obraza?«
»To ni rhkakšna umetnost,« je odgovoril poročnik brez premišljevanja. »Jaz sem takoj opazil, da vam vaša rana na nogi prizadeva še vedno težave.«
Ni treba gotovine!
S hranilnimi knjižicami domačih denarnih zavodov morete najbolj ugodno kupiti pohištvo, divane, otomane, matrace, stole ter vse druge za stanovanje potrebne predmete v trgovini pohištva
ERNEST ZELENKA, MARIBOR
Ulica 10. oktobra štev. 5
Vrtnarstvo J. JEMEC
Maribor, Razlagova 11
nudi vse vrste zelenjadnih in cvetličnih sadik. Vrtnice novejših vrst v krasnih barvah. Naročila se izvšujejo točno in takoj
»Kakšna neumnost!« se je smejal polkovnik. »Jaz nisem nikdar imel rane na nogi!«
Poročnik pa je trdil svoje, češ, da se on ne moti. Ko je polkovnik videl to trdovratnost, je zaničljivo dejal: »Ce ste tako sigurni, pa spet stavite. Povem pa vam v naprej, tokrat boste izgubili stavo.«
Poročnik je bil takoj pripravljen staviti. Stavila sta za 500 rubljev.
In polkovnik je v navzočnosti vseh častnikov sezul škornje in nogavice. V družbi je bil tudi zdravnik polka in je pregledal polkovniku obe nogi ter dognal, da ni imel polkovnik nikdar nobene rane rta nogah. In tako je poročnik izgubil to stavo ter brez nadaljnega plačal 500 rubljev. Njegova slava se je seveda potemnila. Polkovnik pa je pisal prejšnjemu poročnikovemu komandantu, ki ga je bil opozoril na neverjetno poročnikovo srečo pri stavah, kako je ravno pri njem ta nezmotljivi sta-var nasedel.
Kako pa je bil Razočaran, ko je dobil od onega komandanta odgovor:
»Ta poba je pa res od vraga. Ko se je prišel k meni odjavit, je z menoj stavil za
Veletrgovina
MhOfetjMaribor
Glavni trg Štev. 23
telefon Interurban štev. 2173 In 2970
Zaloga vsega špecerijskega in
kolonijalnega blaga.
Lastna pražarna za kavo.
Zaloga avto-pnevmatik znamke Pireli.
Monopolska zaloga soli itd. itd.
Hranilnica Dravske banovine Maribor
Centrala I Maribor v lastni novi palači na oglii Gosposke-Slovenske ulice Podružnica: Celje nasproti pošte, prej Južnoštajerska hranilnica
Sprejema vloge na knjižice in tekoči rečun proti najugodm jšemu obrestovanju. Najbolj varna naložba denarja, ker jamči za vloge pri tej hranilnici Dravska banovina s celim svojim premoženjem in z vso davčno močjo. — Hranilnica izvršuje vse v denarno stroko spadajoče posle točno In kulantno.
suhe ustnice. »Kar me razburja, je to: za vse, kar se v hiši zgodi, sem vedno jaz krivec — to se pravi, Ada in jaz. Ce bo Julija maščevana ali ne, to mi je vseeno. Toda pes, ki je ustrelil Ado, ta se bo moral pokoriti! Saj se ji že itak slabo godi pri nas. Mati dela z njo, kot da bi bila njena dekla.«
Filo je prikimal, poln razumevanja. Potem je vstal iu sočutno položil Reksu roko na ramo. Ta kretnja mu je bila tako malo podobna, da sem se pošteno začudil. Kajti kljub svoji globoki dobroti in človekoljublju, se je Filo skrbno izogibal kazati svoja čuvstva.
»Ne dajte, da bi vas ta nesrečni .dogodek popolnoma uklonil,« ga je miril. »Prepričani ste lahko, da bomo storili vse, kar je v naših močeh, da izsledimo zločinca. — In zdaj vas ne bomo več mučili z vprašanji.«
Reks je vstal in se poklonil pred Filom. »Ni bilo tako hudo.« S prikrito zmagoslavnim pogledom na svojega brata je zapustil sobo.
»Reks je čuden svetnik,« je po kratkem molku pripomnil Chester. »Noč in dan čita in se bavi z globokimi matematičnimi in astronomskimi problemi. Ni čuda, da ima tako rahlo zdravje. Vedno mu prigovarjam^ naj gre malo na zrak. Toda, saj ste videli, kakšen je proti meni. Ima me za tepca — ker igram golf!«
»Kakšni pa so tisti napadi, ki ste jih prej omenili?« je vprašal Filo. »Izgleda, da je vaš brat epileptik.«
»O ne, tako hudo to ni. Toda on je hi-pernervozen, — nevrastenik, kakršnega je treba iskati, pravi dr. van Blou. Najmanjša stvar ga razburi. In če se razburi, postane strahotno bled in se prične tresti. Potem samega sebe ne pozna in govori stvari, za katere mu je potem žal. Kar potrebuje, je gibanje na svežem zraku. Moral bi iti za leto dni na deželo in krepko delati. Potem bi se njegovi živci kaj hitro popravili.«
»Vaš brat je ljubljenec vaše matere, kajne?« Filovo vprašanje me je šele opozorilo na podobnost temperamentov pri stari dami in Reksu.
»Da.« Chester je zamišljeno prikimal. »V kolikor pri naši materi sploh lahko govorimo o takih stvareh. V bistvu eksistira zanjo le njena lastna oseba. Vsekakor ga pa še nikdar ni tako ozmerjala kakor druge.«
Ponovno je stopil Filo k oknu in pogledal skozenj. »V ostalem, Mister Green, ali ste našli svoj revolver?« Njegov glas jc bil naenkrat povsem drugačen. V izrazu in drži se je zrcalila hladna stvarnost.
Chester Greene se je zdrznil in naglo pogledal Heatha, ki je zdaj pozorno prisluhnil.
»Ne, nisem ga našel,« je počasi odgovoril in brskaj po žepu za cigaretnim ustnikom, »Ćiidno«, — zmajal je z glavo »vedno je bil pri meni v spalnici. Vedno v istem predalu. Čeprav se — kakor sem temule gospodu včeraj pojasnil« — neženirano je pokazal z ustnikom na Heatha — »že leta nisem brigal zanj. Vseeno kako more revolver kar tako meni nič tebi nič izgihiti? Misterijozno je to gotovo. Tu v hiši se ga sigurno ni nihče dotaknil. Dekleta ne stikajo po predalih, kadar pospravljajo r sobe — lahko smo srečni, če nam posteljejo in
površno pobrišejo prah. Rad bi vedel, kam je izginil.«
»Ste pa tudi temeljito vse preiskali, tako kakor ste obljubili, Mister Greene?« ga je strogo vprašal Heath in bojevito iztegnil glavo.
»Seveda sem ga iskal,« je odgovoril Chester z ošabno-odklonilnim glasom. »Vso hišo sern obrnil. Toda revolver je brez sledu izginil... Najbrže so ga pri velikem pospravljanju, ki ga imamo vsako leto v hiši, kam založili.«
»Mogoče,« je pritrdil Filo. »Kakšen revolver pa je bil to?«
»Kaliber dvaintrideset. Znamka Smith in Wesson.« Chester se je očividno trudil, da si prikliče vse podrobnosti v spomin. »Ročaj je bil iz biserne matice, na cevi nekoliko okraskov, saj mislim, da je tako — natančno se ne morem spomniti. Kupil sem ga pred petnajstimi, šestnajstimi leti, — mogoče že prej. Takrat sem ga rabil za streljanje v tarčo. Vsa stvar pa se mi je kmalu priskutila in sem ga spravil.«
»Ali je bil takrat v redu?«
»Kolikor se vem spominjati, da. Spominjam se še, od začetka se je nerad sprožil, potem sem pa dal jeziček zbrusiti. Potem je pa šlo kot namazan blisk.«
»Ali se spominjate, da-li je bil revolver nabasan, ko ste ga odložili?«
»Ne bi mogel reči. Mogoče, mogoče tudi ne. Tako dolgo je že ...«
»Ste imeli v predalu tudi naboje?«
»Ne, teh pa ne. To vem sigurno. Nikdar nisem pustil, da bi naboji ležali kar tako okoli.«
P'l° se je vsedel. »Če ga boste slučajno le našli, Mister Greene, potem, prosim, sporočite to Markhamu ali Heathu.«
»Seveda. Z veseljem.« Chester je glumi) velikodušneža.
f'ilo je pogledal na uro. »Ali bi zdaj lahko za trenutek govorili z Miss Sibyllo? Izgleda, da je dr. van Blou še vedno pri svoji pacijentki.«
Vidno olajšan, da^ je stvar z revolverjem odpravljena, je Chester vstal in stopil k vrvici za zvonec pri vratih. Toda v zadnjem trenutku je povesil iztegnjeno roko. »Grem rajši sami ponjo,« je dejal in odhitel iz sobe.
Markham je smehljaje se pogledal Fila. »Vaše prerokovanje, da revolver ne bo več prišel na površje, se je zaenkrat uresničilo.«
!n videli boste, Markham, nikdar ga ne bomo videli — saj toliko časa ne, dokler ta umazana stvar ne bo pojasnjena.«
Filo je govoril nenavadno resno, čez nekaj časa pa je nadaljeval — v njegovih očeh se je zopet lesketala hudomušnost. »Mogoče je odnesel pete z njim vaš slavni tatič, kaj menite, seržant? Biserna matica ga je morda preveč prevzela.«
»Kar je Chester Greene prej povedal, je verjetno, menim jaz.« Markhainov glas je bil razdražen. »Popolnoma možno je, da je izginil na kak povsem nedolžen način.«
, r°M-^,aSa °‘roSka duša. Markham!« je vzdihnil Filo. »Sicer pa« nestrpno ŠT!' le
premikaj na stolu »mnenja sem, da dobri Chester neverjetno dolgo potrebuje, da pride s Sibyllo.«
Ta trenutek smo zaslišali korake na stopnicah, in koj nato sta vstopila Sibylla in Chester Greene. (Dalje prihodnjič.)
2000 rubljev, da bo svojega novega polkovnika tako daleč pripravil, da se bo ta vpričo celokupnega oficirskega zbora sezul, ter da mi bo to polkovnik sam sporočil.«
Zaročenec: Nimam poguma, da bi tvojemu očetu priznal svoje dolgove.
Moški ste pa res vsi enaki. Moj oče pa nima poguma, da bi tebi pravil o svojih dolgovih.
StaRiovanje
sobo in kuhinjo išče mirna stranka (2 osebi) s 1. majem. Nasbv v upravi .Razgleda*.
Opremljeno sobo
oddam s 15. aprilom solidni osebi. Slovenska ulica 10.
DOBRNA
Za srčne, živčne in ženske bolezni, počitka potrebne!
Do 30. junija in od 1. septembra do 30. oktobra 20 dnevno zdravljenje za pavšalno ceno Din 1200 (oziroma Din 1380). (Avto, soba,

< -o
žl sr
C/X C/M
" J?
O* ^
sr o
tq
p
S
n
■o
o
a;
nT
*-
p
*r
to
7?
O
a
S“ H. 2: £a
03
S1‘
2. ?
Trgovski dom, Maribor, Aleksandrovo 25
Križaljka
Vodoravno: 1. liga. 4. ne težak. 7. nebeško bitje. 8. odposlanci. 9. kačji ugriz. 11. kanton v Švici. 13. cesar. 14. s čemer označujemo posameznika. 16. Belliuijeva opera. 18. element (kovina). 2). znamka. 23. obličje. 26. pramati. 27. začimba. 28. razdobje. 29. vrtni škodljivec (podzemeljska žival). 31.. apetit. 33. hud vihar. 34. moderen ples. 35. vrsta solate.
Navpično: luka pri Beogradu. 2. lep. 3.. žensko krstno ime. 4. gobavost. 5. turško ime. 6. gradbeni materijah 8- mlečni izdelek. 10. ocet. 12. del suknjiča. 15. trgovec z mesom. 17. opijska rastlina. 19. otok v Jadranskem morju. 20. dolžinska mera. 21. dvoživka. 22. okrasna cvetlica. 23. daritveni prostor. 24. pregovor. 25. za nobeno rabo. 30.. suženj, 32. število.
Rešitev križaljke v št. 11.
Vodoravno: 1. Abel. 5. goba. 9. Amerika. 11. ovčar. 13. barva. 15. sav. 17. kot. 18. tja. 19. sok. 21. ata. 22. kovač. 23. Ano. 24. loj. 26. pir. 28. rep. 29. Ina. 30. ocena. 33. vojak. 25. kotlina. 36. kača. 37. Dane.
Navpično: 2. bačva. 3. Ema. 5. gib. 6. oka. 7. barka. 8. post. 10. jata. 12. vajenec. 14. votlina. 16. tovor. 19. sol. 20. kaj. 23.. Aron. 24. opeka. 26. pijan. 27. raki. 31. noč.. 32. ata. 33. vid. 34. ona.
Irdaia konzorcij »Razgleda«, predstavnik In urednik Josip Fr. Knaflič v Mariboru: tiska I.iudski tiskarna d. d., predstavnik Josip Ošlak v Mariboru.