Skopuh se spreoberne
Živel je v Bagdadu, velikeui mestu Mezopotauije v Aziji, tergovec pp ljnenn Karazan, ki.je bil zaradi svojega t>ogasfcva in gerde skoparije zuan po vsej jitfrovej deželi- Svoje obilno bogastvo pridobil si je s pridnostjo, varčnostjo iti srepno tergov-ino.. Dokler je bil Karazan še ubog ia brez bogastva, bilo je tudi njegovo serce inilodarno ia usmiljeno do ubožcev, iu rad je pomagal, kjer in kolikor je
- 135 -
mogiel. Ali z njegovo imbvftio i'aslo je tudi ujegovo gerdo poželjenje po čedaljp večjem imetji. Cim menj mu je bilo treba trošiti, tim ljubše rnu je bilo. Po njegovih letih ravnalo se je njegovo serce; čim sfcareji je prihajal, fcim terje jp postajalo njegovo serce. Vrata njegove hiše niso bila nikomur odperta, in ubožci so pri njern zastonj iskali podpore in pomoči.
A pri vsem tem da je bil Karazan jako neusmiljen, lakomen iu skop, nosi! je vendar v svojem serci nekak tajni strah pred kazmjo božjo, in baš to je bii vzrok, da je vsak dan molil, kakov bi bil najpobožnejša duša: izpolnoval je tudi rse zapovedi in nauke mohamedanske vere, se ve, da vse to le na videz, in vsako leto je popotoval trikrat k grobu proroka Mohameda. Dokler je pobožnost zdru-žena s pravo in čisto ljubeznijo do človečanstva, vredna je res vsega spoatovanja in česti; hinavstvo pa obudi pri vsakein človeku nejevoljo in merzenje. To res-nico izkusil je tudi tergovec Karazan. Noben siromak, ki je prišel po naključji ttiimo njega, ni ga prosil nikoli za kak dar; nibče ga ni pozdravil, nihče mu ui bil prijazen, da si je- bil tudi znan po vsem mestu.
Tako je živel torgovec Karazan mnnofo Iet, in kedor koli je govoril o n.jem, imenoval ga je le skopega in lakomnega Karazana. — Ali čujte! Karazan se je na enkmt spreobernil iu je bil ves drugačen človek. Nekega dne zapove svojenui slugi, naj gre po vsem mestu in naj oznani. da je Karazan kupil svedi mesta VeTiko in lepo poslopje, v katerem želi pogostiti vse tujce in siromake; k ujerau tedaj naj pridejo vsi, ki so revni in nadložni. kajti Karazan je dober in usmiljoii (51ovek in hoče pomagati vsem, ki potrebujejo kake poraoči. To se ve, da so sc na to čudno povabilo siromaki in berači kar valili v prelepo Karazanovo pnslopjp. In res je bil Karazan milodaren; postregel je ubožcem z jodjo in pijaoo, dai jiiti je obleke in vsega, česav so potvebovali. Prava, serčna radost mu je sijnla iz oči, ko jo gledal s kolikim veseljem ia s kako slastjo uživajo nbožci dari, ka-:tere jfm je on podelil. Karazan je bil zdaj res dober človek in prijazen r, vsemi, kakor še nikoli poprej. Vse se je čudilo tej njegovej naglej izpremembi. Med čiida zbrano množico so ga nekateri z glavo kimaje na tiboma hvalili in mu 'jigolj dobre lastnosti pripisovali; kmalu je pa šla pohvala od ust do ust, ki se jp izpremfinila v sflasen in vesel vrisk tako, da je od vseh. strani Karazauu do-nela javna hvala in slava.
Videlo se je Karazaau, da je jako ginen, kajti solze veselja se mu vdero po licih. Vzdignil je desno roko visoko k višku ter dal zbraaemu ljudstvu zna-menje, da bi rad govoril. Vse potihne ter radovedno posluša, kaj bode povedal Karazan, po vsem mestu dobro znani skopuh.
Ko je bila povsod grobna tihota, povzdigne Karazan svoj močni glas in pravi:
,,Vsemogočemu iti neskoncno usmiljenemu Stvarniku bodi čest in hvala na veke! On si je izvolil inoje upanje za svojega poročaika in ini dal v preteklej noči čudne sanje, ki so razsvetlile dušo mojo. Sedel sem satn pvi svojih knjigah ter skefbno prevdarjal dobiček od prejšaega meseca. Novo veselje mc navda videvšega, da se je moje imetje zopet obilno pomnožilo. Serce se mi je veselja topilo, ko sem na mizo razgernil^ in gledal zaklad svojih zlatniu in dragotiu. Oj, to je vse moje, vse moje, rekel sem glavo položivši na mizo, in — kmalu polem sem prav terdno žaspal. In glej! roka Stvarnikova, ki prebiva v tretjib 'nebesih, me je hudo zadela.   Videl sem angelja smerti iz nebes doli stopiti,
— 136 -
anako ognjenemu oblaku; njegova roka me udari, predno sein se mogel z molit-vijo pred njo zavarovati. Zdajci me vzdigne bela smert in me nese z nepopis-ljivo hitrostjo po velikanskih zračnih prostorih. Kmalu sern bil tako daleč, da se mi j« zemlja dozdevala pod manoj kakor grahovo zerno in zvezde so lesketale pred manoj v takej svitlobi, ki je solnčno svitlobo dalee presegala. Zdaj se odpr<5 nebeška vrata in jaz ugledam veličastvo in krasoto, kakoršne še nikoli nobeno človeško oko videlo ni. Neka skrivna moč me je vlekla do prestola vsemogočega Stvarnika, da prejinem plačilo za svoja dobra dela. Svojo zeuieljsko poskušnjo sein prestal: noben greh, ki sem ga storil v svojern življenji, ni se dal izbvisati, in tudi nobeuega dobrega dejanja nisem mogel več k svojim dobrim delom pri-. djati. Moje pozemeljsko življenje je bilo končano in Čakal sem, da zaslišim sodbo pravičnega sodnika o svojera delovanji. Dobro sem vedel, da je zdaj moja osoda iieizpremenljiva. Ta misel me je navdala s takim strahom, da ,je težava in britkost ležala na mojej duši kakor največji hrib, in obupaost se je polastila mojega serca, ki je še komaj tolklo v persih. Zdaj zaslišim glas iz rajske svitlobe, ki je enako ognjenemu raorju stala pred manoj. Strašuo mi je bilo pri serci in tresel sera se po vsem životu, ko sem slišal besede ostrega sodnika:
,,Karazan, tvojo pobožnost sem zavergel, ker ni bila prava pobožnost, atnpak le hiuavstvo. Tvoja dela nimajo pri meni nobenega zasluženja, kev si je opravljal le iz koristoljubja in dobičkarije. Nikedar se ni ozerlo tvoje oko proti meni v nebesa, pa tudi se ni oziralo po revah in nadlogali tvojega bližnjega, ampak gledalo je poželjivo le po bogastvu in dobičkariji. Karazan, zakaj je bilo tvoje serce tako terdo in neobčutljivo, kedar si gledal reve in nadloge svojega biižnjega? Pregrehe tvojega bliznjega ne opravičijo tvoje skoposti. Ali ne sije solnee enako vsera ljudem? Ali ue pada rosa iu dež enako po polji bodi si pravičuega ali krivičnega? AH ne cvete preljuba poralad vsem enako, dobrim in hudobnim? Ali ne douaša jeseu svojega sadvi bedakom vavno tako kakor modvijanom ? In ti, Karazan! kako si bil neobčutljiv, kedar si videl svojega sobrata v potrebah \a nadlofrah, in kako hlastno si grabil posvetno, mialjivo blago v svoje naročje. Ti, Karazan, živel si samo sebi, pa zato tudi ue boš užival uebeškega veselja. LoČen od nebeških prebivalcev potikal se bode tvoj duh vso dolgo večnost popolnoma sam po tminah neizmernih prostoro?. Z večno tinino te bodem ogernil in se samoto te bodein obdal; temota in samota naj ti daljšajo dolge ure večnosti in pornnožujejo tvoje bolečine."
V tem tvenotji nekaj zaverši, močen veter me zgrabi in nese kakor blisk po neizmernem prostoru stvarjenja, a za manoj se vleče kakor inegla cela versta veš in drugih pošasti. Brez števila svetov je šlo mimo mene enako švigajoSim bliskom. Dalje in dalje me nese iu tako pridem na mejo ustvarjenega sveta. Zdaj se mi je stamnelo pred očmi in o groza! strašna tema se je odperla pred. manoj v brezkončnej praznoti. Kamor koli pogledam, ne vidim drugega nego globoke prepadc, v katerih kraljuje večna tihota; vse je prazpo, vse je pusto in temuo, kakor v najtemnejšem grobu. In tukaj bo moral Karazan ostati vso dolgo večnost! Groza in strah rae izpreleti, ko to poinislim. O ko bi vsaj mogel terpeti z drugimi pogubljenimi! Skupno terpljenje bi lajšalo moj obup in peklen-ski ogenj bi me tolažil se svojo svitlobo. Ali ko bi bil vsaj pahnen v kako zvezdo, katera se vsakih tisoč let po enkrat verne v srečne kraje luči in življenja, imel bi vsaj nekoliko veselega upanja, da bom veudar še videl svitlobo in veselo
- 137 —
gibauje živočih stvari, ako tudi le za trenotje, ter ne bodem večno prebival v černej temoti, v katerej nimatn iiiti tolažbe niti pomoči. Ko sein tako sam sebi govovil, izginila je zadnja svitla zvezdica izpred mojih oci in ugasnila je se slabiin bliščem v gostej ternoti. Zdaj sta bili moja britkost in obupnost še večji, kajti neslo uie je vedno dalje in dalje v neiztnerne prostore, ki so bili še pustejsi in temnejši od prejšnih. In ko bi moral deset tisoč let vedno uaprej leteti, mislil sem si, ležijo vendar pred nianoj zmirom nova brezdna brezkonene teinote, skozi katero mora moj duli leteti — vedno dalje in dalje bvez konca in kraja. Baš ko sem tako mislil, polastila se me je neka strašna boleciiia, stegnil sem svoji roki z vso močj»5 proti oniin svetovom vesoljnega stvarjenja, v katerih prebivajo živoče stvari božje in glej! — probudil sem se.
Ove čudne sanje — pripoveduje Karazan dalje, ko se je nekoliko oddčhnil — učile me so spoznavati, kolika sreča za nas ljudi so bitja, katera z naiui del6 ljubezen, čuvstva, srečo in terpljenje. Britkosti in težave, ki sera je imel v sanjah, in moje silno hrepenenje po ljudeb, pripeljale me so do spoznanja, kolike vrednosti je pvava ljnbezen, ki jo imamo do svojega bližnjega. Solnce pravega usmiljenja je posijalo v moje uierzlo serce in zopet se je odperlo vsein onim, kateri potrebujejo moje pomoči in tolažbe. Pridite tedaj k meni vsi, ki ste ubožni in nadložni, Karazan je človek, ki želi pomagati in tešiti, kolikor zna in piemove."
Tu obmolkue Karazan. Polhen hvaležnosti in svetega spoštovanja do Stvar-nika se ozre proti nebu in solze prave čiste ljubezai se mu vsipljejo po obrazu.
A zbranemu Ijudstvu, ki je tiho in mirno poslušalo Karazauov govor, zdelo se je, kakor bi tse bilo tudi ono iz strašnih sauj probudilo.
Kalif, ki je čul pripovedati ovo dogodbo, zapovedal je svojim pisarjem, da )o zapišejo  v letopis njegove dežele ua korist prihodHJemu rodu iu Se posebuo
v svarilo vsem skopuhoin in lakomnikom,
— m —