Zbornik gozdarstva in lesarstva, Ljubljana, 33, 1989, str. 81-96 --~ GDK 651.1/.3:901:64:(497.12) RAZLIKE V EKONOMSKI ZMOGLJNOSTI MED GOZDNOGOSPODARSKIMI OBMOČil V SR SLOVENIJI Slavka KAVČIČ* Izvleček Gozdnogospodarska območja v SR Sloveniji so zelo raznolika. Med seboj se razlikujejo po vrsti ka7.alnikov, ki kažejo proizvodne razmere in stanje gozdov. Iz tega izhajajo tudi razlike v možnostih i.a ustvarjanje prihodka in dobička. V prispevku je opisana metodologija za ugotavljanje razlik v ekonomski zmogljivosti območij. Po podatkih iz zdapnjih gozdnogospodarskih načrtov ter cen gozdnih lesnih sortimentov in cen potroškov prvin poslovnega procesa v letu 1987 pa so predstavljeni tudi nekateri rezultati njene praktične uporabe. Ključne besede: proizvodni pogoji~ prihodek, stroški, izjemni pogoj, dobiček THE DIFERENCES IN THE ECONOMIC CAPACITY AMONG FOREST ENTERPRISE AREAS IN SLOVENIA Slavka KAVČIČ* Abstract Forest enterprise areas in Slovenia are vary considerably. They differ in a number of indicators which present the tenns of production and the stale in which the forests are. A result of these are also the differences in the opportunities to create income and profit. The paper describes the methodology for determination of the diff erences in the economic capacity of individual areas. According to the data in the present forest enterprise plans of individual areas and the prices of forest wood assortiments, together with the prices of the consumer's goods of the buisiness process in 1987, some results of its use in practice are also presented. Key words: terms of production, revenue, income, expense.s, exceptional conditions, profit * dr.,dipl.occ .• izredni profesor, Biotehniška fakulteta, VTOZD 1.a gozdarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 83 81 Zbornik gozdarstva in lt:sarstva VSEBINA 1. NEKAJ UVODNIH OBRAZLOŽITEV 2. TEORETIČNE PODLAGE UGOTAVLJANJA RAZLIK V EKONOMSKI MOČI GOZDNOGOSPODARSKIH OBMOČIJ 3. KOLIČINSKI KAZALNIKI RAZLIK MED OBMOČJI, KI VPLIVAJO NA RAZLIKE V EKONOMSKI ZMOGLJIVOSTI 4. MERILO ZA UGOV ALJ ANJE RAZLIK V EKONOMSKI ZMOGLJIVOSTI OBMOČIJ 5. STANDARDIZACIJA PRIHODKOV IN STROŠKOV 6. VREDNOSTNE RAZLIKE V EKONOMSKI ZMOGLJIVOSTI OBMOČIJ 7. LITERATURA 8. SUMMARY 82 Kavčič. S., Razlike v ekonomski zmogljivosti mt}d gozdnogospodarskimi območji v SR Sloveniji 1 . NEKAJ UVODNIH OBRAZLOŽITEV Gozdarstvo je dejavnost, kjer so zemlja in druge naravne danosti odločilni proizvodni tvorci. To velja tudi za Slovenijo, kjer so med različnimi geografskimi območji velike razlike v naravnih pogojih. Pri organizaciji gozdarstva so to skušali upoštevati na tako, da so bile že leta 1947, torej neposredno po vojni, oblikovane večje zaokrožene enote za gospodarjenje z gozdovi, v katerih naj bi se izravnavale različne naravne danosti tako, da bi lahko v njih gospodarili z gozdovi pod približno enakimi pogoji. Pri tem so bile razen geografskih upoštevane tudi biološke, ekonomske in druge komponente. Organiziranosti gozdarstva naj bi sledila tudi organiziranost in razmestitev lesno predelovalne industrije. Vsako gozdnogospodarsko območje naj bi imelo tudi eno območno lesno predelovalno podjetje. Zato je bil obseg surovin eno temeljnih meril za določanje gozdnogospodarskih območij. Do bistvenih sprememb je prišlo leta 1961, ko so bila gozdnogospodarska območja opredeljena kot temeljne enote samofinansiranja. To je pomenilo, da mora gozdarsko podjetje, ki je gospodarilo z gozdovi nekega območja, iz prodaje gozdnih sortimentov skrbeti tudi za vlaganja v gozdove. Leta 1965 so bili v območja vključeni tudi zasebni gozdovi in od tedaj dalje lahko govorimo o skupnem gospodarjenju z gozdovi na posameznem območju ne glede na lastništvo. Čeprav so bila gozdnogospodarska območja oblikovana "na podlagi temeljitih študij in priprav" (Funkl: 1975, 212), pa se je kmalu pokazalo, da po ekonomski zmogljivosti niso niti približno enaka. Verjetno ob njihovem oblikovanju sploh niso postavljali tega cilja. Vendar pa se je različna ekonomska zmogljivost pokazala kot pomemben dejavnik razlik v intenzivnosti gospodarjenja in vlaganja v gozdove. Ekonomsko šibkejša območja so bila deležna manjših vlaganj, čeprav bi družbeni cilji zahtevali povsem obratno. Obenem pa so se v osebnih dohodkih zaposlenih delavcev po gozdnogospodarskih organizacijah začele kazati razlike, ki očitno niso mogle biti samo izraz razlik v uspešnosti dela in gospodarjenja, ampak so izhajale tudi iz različnih naravnih pogojev. To so bili vzroki, da sta bila v gozdarski zakon iz leta 1974 vnesena dva nova instituta: 1. uveden je bil mehanizem izravnavanja razlik v pogojih gospodarjenja med gozdnogospodarskimi območji in s tem ustvarjen okvir za enakomeren in vsestranski razvoj gozdarstva v celi republiki; ter 2. uvedena je bila obveznost gozdnogospodarskih organizacij, da posebej ugotavljajo tisti del dohodka, ki je rezultat nadpoprečnih naravnih in proizvodnih pogojev ter stanja gozdov; ta de] dohodka bi morala gozdna gospodarstva uporahljati le za vlaganja v gozdove, del pa tudi za izravnavanje razlik v ekonomski zmagi jivosti med območji. 83 Zbornik gor.darstva in lesarstva S tem naj bi dosegli, da bi za osebne dohodke zaposlenih ne uporabljali tudi rente. Razlike naj bi bile le izraz različnih uspehov pri gospodarjenju. Tudi ta dva instituta se nista pokazala kot uspešna. Ni bilo uresničeno, da bi sredstva za izravnavo ekonomskih zmogljivosti prispevala le območja z nadpoprečnimi zmogljivostmi, uporabljala pa le območja s podpoprečnimi zmogljivostmi. Prispevali in uporabljali so jih vsi. Praktično predpisan način ugotavljanja dohodka iz izjemnih ugodnosti pa je bil tak, da je gozdna gospodarstva spodbujal k večji porabi: čimveč so porabili, tem manj jim je bilo treba oddeliti na račun rente. S tem pa so bili ustvarjeni pogoji, da je bila ponekod uporaba sredstev lahko slabša od optimalne. Analize pri nas (primerjaj: Winkler, 1988) so podobno kot drugje po svetu (Japonska, Anglija, Švica itd.) pokazale, da v zaostrenih tržnih pogojih gospodarjenja in umiranja gozdov s ceno lesa ni mogoče pokriti vseh potrebnih vlaganj v gozdove, da bi vsaj ohranili, če že ne še razširili razen proizvodne tudi druge splošno koristne funkcije gozdov. Tako je tudi drugje po svetu. Da pa bi gozdarstvo lahko utemeljeno povedalo, koliko sredstev morajo prispevati drugi uporabniki funkcij gozdov, je bilo potrebno analizirati racionalnost gospodarjenja z gozdovi, torej kolikšne so lastne zmožnosti gozdarstva pri nas. V nadaljevanju na kratko predstavljamo metodologijo za ugotavljanje ekonomske zmogljivosti območja za vlaganje v gozdove in razlik med njimi. 2. TEORETIČNE PODLAGE UGOTAVLJANJA RAZLIK V EKONOMSKI MOČI GOZDNOGOSPODARSKIH OBMOČIJ Gozdarstvo sodi med dejavnosti, kjer je odločilen proizvodni dejavnik zemlja oziroma druge naravne danosti. Zato moramo razlike v ekonomski moči gozdnogospodarskih območij iskati v tistih prihodkih, ki se lahko pojavljajo v dejavnostih, kjer je zemlja odločilen proizvodni dejavnik. Med takšne vrste prihodkov pa sodijo absolutna renta, diferencialna renta I in II, ter monopolna renta (monopolno rento moramo ločiti od monopolne cene, ki jo omogočajo tržne strukture, ko nastopa na trgu en proizvajalec nekega proizvoda in veliko povpraševalcev po tem proizvodu). Teoretična analiza posameznih vrst rent, pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko te pojavljajo in aplikacija pogojev na razmere v gozdarstvu, je pokazala, da se lahko pojavljajo v gozdarstvu vse vrste rent. Absolutna renta je tista, ki se pojavlja na najslabšem zemljišču. Je posledica 84 Kavčič, S., Razlike v ekonomski zmogljivosti med gozdnogospodarskimi območji v SR S/ovemji dejstva, da je nekdo lastnik zemlje oziroma v primeru gozdarstva, da je nekdo gospodaril z gozdom. Ker pa je gospodarjenje z gozdovi dejavnost vseh gozdnogospodarskih organizacij, je absolutna renta tista, ki se pojavlja v vseh gozdnogospodarskih organizacijah (če se sploh pojavlja) v enakem obsegu. Zato ta renta ne more biti vzrok razlik v ekonomski moči gozdnogospodarskih območij. Seveda pa je to tista renta, ki lahko postavlja gozdarstvo kot panogo v boljši položaj, kot so panoge, pri katerih zemlja ni bistven dejavnik prozvodnje. Pogoj za takšno stan je pa je takšna cena gozdnih lesnih sortimentov, ki gozdarstvu primerjalno z drugimi panogami (dejavnostmi) omogoča pridobivati ekstra dobiček (dohodek). Ekonomski položaj gozdarstva in gibanje cen gozdnih lesnih sortimentov ne dokazujeta tega (Analiza ... 1985, 1986, 1987, 1988). Diferencialni renti I in II se pojavljata zaradi razlik v proizvodnih pogojih, ki so rezultat naravnih danosti in vložkov v boljša zemljišča (gozdove). To pomeni, da sta diferencialni renti I in II tista prihodka, ki kažeta razlike med gozdnogospodarskimi območji. Teoretične izsledke o diferencialni renti je treba upoštevati tudi v primeru, če se prodajna cena ne oblikuje po najslabših proizvodnih razmerah (kar je verjetno primer v gozdarstvu, vsaj dosedanje analize takšno domnevo nakazujejo). V tem primeru se namesto po dobičku organizacije razlikujejo med seboj po izgubi. Monoplna renta je renta, ki jo lahko realizirajo organizacije, ki imajo proizvode izjemne kakovosti. Čeprav morda v gozdarstvu ni klasičnega primera, da bi organizacije izkoriščale izjemno kakovost nekaterih proizvodov za povečevanje prodajnih cen, pa stanje gozdov v nekaterih območjih omogoča pridobiti gozdne lesne proizvode, katerih prodajna cena je višja kot v drugih območjih. Zato lahko rečemo, da je tudi monopolna renta med tistimi prihodki, ki nekaterim gozdnogospodarskim območjem omogočajo boljši ekonomski položaj. Torej je treba med dejavnike, ki vplivajo na razlike v ekonomski moči gozdnogospodarskih območij šteti tudi monopolno rento. 3. KOLIČINSKI KAZALNIKI RAZLIK MED OBMOČJI, KI VPLIVAJO NA RAZLIKE V EKONOMSKI ZMOGLJIVOSTI Dejstvo, da so gozdovi SR Slovenije razdeljeni na območja, določa zorni kot gledanja na problem rente. Če bi bila v Sloveniji samo ena gozdnogospodarska organizacija, ki bi gospodarila z vsemi gozdovi (dobrimi in slabimi), se problem rente ne bi kazal v taki podobi kot pri sedanji organizaciji. Verjetno se v zdajšnji fazi niti ne bi pojavljal, saj bi se vse razlike v proizvodnih in prodajnih razmerah samodejno izravnavale na ravni delovne organizacije - na ravni Slovenije. Vendar 85 Zbomik K