196 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 197Kolofon Uvodnik podprejo, strokovna javnost pa proces spremlja in usmerja, kjer je treba.« Za Kosca je oživljanje gradu Ponoviče svetla, ven- dar nenavadna in presunljiva izjema pri »ne-ohra- njanju« dediščine v samostojni Sloveniji, drugi dve, ki ju omenja Kosec, sta grad Lemberg, »ki ga po- časi in z občutkom že več kot petnajst let obna- vlja Franci Zidar«, ali pa grad Cmurek, »ki ga je v preteklem desetletju ekipa Muzeja norosti skoraj brez sistemske podpore preoblikovala v enega naj- sodobnejših in družbeno najbolj angažiranih mu- zejev pri nas«. Ker o gradu Ponoviče nisem vedel nič, sem mo- ral malo pobrskati po spletu – in bil dobesedno pretresen. Grad Ponoviče je bil v svojem času po- memben grad. Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) ga je opisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689), v njegovi tedanji renesančni podobi – kasneje so ga barokizirali - ga najdemo upodobljenega tudi v Valvasorjevi Skicni knjigi v Topografiji Kranjske (1678-1679). Grad je bil nekoč med najlepšimi na tem območju. Krasil ga je eden najlepših parkov v tem delu Evrope, varoval pa je tudi savsko vo- dno pot. Več stoletij je bil plemiška rezidenca. Do razpada Avstro-Ogrske monarhije je bila v njem tovarna špirita in kvasa. Med prvo svetovno vojno so se v njem zdravili ranjeni avstro-ogrski vojaki. Leta 1929 je dvorec in posestvo kupila Kranjska banska uprava v Ljubljani in v njem uredila de- ško vzgajališče (do leta 1936). Ob nemški oku- paciji med drugo svetovno vojno je bila v dvorcu nastanjena nemška postojanka. Po vojni je bil dvorec nacionaliziran. Postal je sedež družbenega živinorejskega posestva. Leta 1950 so ga dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije kot živinorejsko poskusno gospodarstvo, leta 1958 pa je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija. Prav to lastništvo pa v samostojni Sloveniji gradu ni bi- lo več v nobeno pomoč. Zadruga ni imela nobene vizije, kaj početi z gradom, kmetijska dejavnost pa zanj ni bila več primerna. Dediščina je začela pro- padati … Pri raziskovanju nadaljnje usode gradu Ponoviče se mi je na spletu »odprl« članek z gogoljevsko gro- tesknim naslovom Za obnovo gradu Ponoviče je do zdaj pokazal zanimanje le en potencialni investitor, pa še ta je umrl (Nikolaj Vasiljevič Gogolj, 1809- 1852, je bil ruski pisatelj ukrajinskega izvora, med drugim je napisal nenavaden roman Mrtve duše). Članek - 3. avgusta leta 2010 ga je v Dnevniku objavila Sabina Lokar - razkriva vso čudaškost ravnanj oblastnih organov s propadajočo dedišči- no Ponovič. Naj začnem z »razmišljanjem« Občine Litija: »Občina Litija je v novi občinski prostor- ski načrt med drugim umestila tudi obnovo gradu Ponoviče, ki že vrsto let klavrno propada. Obnova naj bi potekala v skladu s strategijo razvoja turiz- ma v občini Litija do leta 2015, ki v grajskih pro- storih predvideva luksuzni hotel z restavracijo za petičneže, v njegovi okolici pa igrišče za golf z 18 luknjami.« Do umestitve obnove gradu Ponoviče v občinski prostorski načrt »sta se negativno oprede- lila ministrstvo za kmetijstvo in Zavod za gozdo- ve«. Ocenila sta, da bi bil poseg v prostor prevelik. Občina je iz prostorskega načrta morala izločiti območje, namenjeno gradnji igrišč za golf. To je potencialnega investitorja, zasebnika s Primorske- ga, odvrnilo od sklenitve pogodbe. Kmalu zatem je umrl. Občina na sicer okrnjeni projekt obnove gradu ni pozabila. Tudi v Centru za razvoj Litija so bili prepričani, da bi uresničitev projekta obnove gradu v turistične namene - grad bi bil namenjen zahtevnim gostom v kombinaciji s podeželskim in rekreativnim turizmom - gotovo bila velika spod- buda za hitrejši razvoj turizma v litijski občini. Tak način obnove gradu sta, kot smo videli, ne- gativno ocenila že Ministrstvo za kmetijstvo in Zavod za gozdove, »do tako visokoletečih načrtov in ambicij« občine pa so bili precej skeptični tudi lokalni prebivalci: »Skozi naselje namreč vodi ozka in na določenih predelih precej poškodovana cesta, a občina za njeno obnovo očitno ne najde sredstev, saj ni bila uvrščena niti na zadnji seznam vzdrže- vanja lokalnih cest. To je sicer le eden od prime- rov, ki bi znal odvrniti ‚zahtevne goste‘ gradu.« Miloš Kosec je v svojem razmišljanju v Delu opo- zoril še na eno problematičnost prenavljanja graj- ske dediščine, kakršna je »grozila« gradu Ponovi- če: »Nič manj tragično ni uničevanje z neustrezno prenovo za neustrezne programe. V stoletne stavbe lahko hotel s štirimi ali petimi zvezdicami ume- stite samo, če ga radikalno spremenite. Nove ko- palnice v vsaki sobi, novi jašek za dvigalo, nove armiranobetonske plošče namesto lesenih stropov, drago in potratno ogrevanje vseh prostorov, po- gosto tudi novi, izmišljeni arhitekturni elementi, da bi staro in morda ne dovolj slikovito graščino spremenili v nekaj bolj ‚pravljičnega‘. Tako nastane izmišljena in kičasta novogradnja, kar je po mojem mnenju enako destruktiven proces kot rušenje, sa- mo da je poleg vsega še precej dražje.« Načelno za ustrezno ravnanje s kulturno dediščino Uvodnik Naslovnica: Okostje dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz Češkega naravoslovnega muzeja v Pragi. Foto: Matija Križnar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.200 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2024. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Ja nu ar 2 02 4 5/ 86 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje »Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življe- nju?«  (Franjo Podnar) Uvodnik v prejšnji številki Proteusa sem začel z daljšim navedkom iz razmišljanja Dediščina je pro- ces, ki ga je v Delu objavil arhitekt in visokošolski učitelj Miloš Kosec (1986-). V njem je Kosec »na- slikal« temačno, za obrobni, slovenski kapitalizem značilno sliko odnosa naše osamosvojene države do svoje zgodovinske dediščine. Še pred nekaj leti se je zdelo, da bo taka usoda doletela tudi grajski dvorec Ponoviče pri Litiji. Vendar se je lani pro- padajočemu »dvorcu nasmehnila sreča: kupila ga je družina Podnar [zanj je odštela manj od izredno nizke, zgolj simbolično postavljene cene sto tisoč evrov; opomba je moja] […]. Dvojna sreča Ponovič je sestavljena iz tega, da je grad sploh nekdo kupil in začel dela, ter tudi iz dejstva, da kupec ni mili- jonar, ki bi želel v gradu odpreti elitno kliniko ali butični hotel. […] Za družino Podnar konci tedna niso čas za počitek in izlete, ampak priložnost za udarniško delo, pri katerem sodelujejo prav vsi čla- ni družine. Prvi rezultati so že vidni, predvsem pa ima grad po stoletju spet nekoga, ki mu daje novo življenje in zanj skrbi, kar je vredno več kot kubiki betona. Teh nekaj mesecev, kar je družina Podnar začela dela, je dokaz, da pri nas največji problem ni denar, ampak pravočasna in zanesljiva podpora lokalne skupnosti in države, vključno z zavodom za varstvo kulturne dediščine. Če se kljub vsemu na objektu dediščine, ki se ga vsi otepajo, le poja- vi entuziastični lastnik ali najemnik, ki se zaveda, da gre pri oživljanju dediščine za proces, ne pa za hiter gradbeni projekt prenove v luksuzni objekt ‚dodane vrednosti‘, je ključno, da ga javne ustanove 196 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 197Kolofon Uvodnik podprejo, strokovna javnost pa proces spremlja in usmerja, kjer je treba.« Za Kosca je oživljanje gradu Ponoviče svetla, ven- dar nenavadna in presunljiva izjema pri »ne-ohra- njanju« dediščine v samostojni Sloveniji, drugi dve, ki ju omenja Kosec, sta grad Lemberg, »ki ga po- časi in z občutkom že več kot petnajst let obna- vlja Franci Zidar«, ali pa grad Cmurek, »ki ga je v preteklem desetletju ekipa Muzeja norosti skoraj brez sistemske podpore preoblikovala v enega naj- sodobnejših in družbeno najbolj angažiranih mu- zejev pri nas«. Ker o gradu Ponoviče nisem vedel nič, sem mo- ral malo pobrskati po spletu – in bil dobesedno pretresen. Grad Ponoviče je bil v svojem času po- memben grad. Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) ga je opisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689), v njegovi tedanji renesančni podobi – kasneje so ga barokizirali - ga najdemo upodobljenega tudi v Valvasorjevi Skicni knjigi v Topografiji Kranjske (1678-1679). Grad je bil nekoč med najlepšimi na tem območju. Krasil ga je eden najlepših parkov v tem delu Evrope, varoval pa je tudi savsko vo- dno pot. Več stoletij je bil plemiška rezidenca. Do razpada Avstro-Ogrske monarhije je bila v njem tovarna špirita in kvasa. Med prvo svetovno vojno so se v njem zdravili ranjeni avstro-ogrski vojaki. Leta 1929 je dvorec in posestvo kupila Kranjska banska uprava v Ljubljani in v njem uredila de- ško vzgajališče (do leta 1936). Ob nemški oku- paciji med drugo svetovno vojno je bila v dvorcu nastanjena nemška postojanka. Po vojni je bil dvorec nacionaliziran. Postal je sedež družbenega živinorejskega posestva. Leta 1950 so ga dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije kot živinorejsko poskusno gospodarstvo, leta 1958 pa je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija. Prav to lastništvo pa v samostojni Sloveniji gradu ni bi- lo več v nobeno pomoč. Zadruga ni imela nobene vizije, kaj početi z gradom, kmetijska dejavnost pa zanj ni bila več primerna. Dediščina je začela pro- padati … Pri raziskovanju nadaljnje usode gradu Ponoviče se mi je na spletu »odprl« članek z gogoljevsko gro- tesknim naslovom Za obnovo gradu Ponoviče je do zdaj pokazal zanimanje le en potencialni investitor, pa še ta je umrl (Nikolaj Vasiljevič Gogolj, 1809- 1852, je bil ruski pisatelj ukrajinskega izvora, med drugim je napisal nenavaden roman Mrtve duše). Članek - 3. avgusta leta 2010 ga je v Dnevniku objavila Sabina Lokar - razkriva vso čudaškost ravnanj oblastnih organov s propadajočo dedišči- no Ponovič. Naj začnem z »razmišljanjem« Občine Litija: »Občina Litija je v novi občinski prostor- ski načrt med drugim umestila tudi obnovo gradu Ponoviče, ki že vrsto let klavrno propada. Obnova naj bi potekala v skladu s strategijo razvoja turiz- ma v občini Litija do leta 2015, ki v grajskih pro- storih predvideva luksuzni hotel z restavracijo za petičneže, v njegovi okolici pa igrišče za golf z 18 luknjami.« Do umestitve obnove gradu Ponoviče v občinski prostorski načrt »sta se negativno oprede- lila ministrstvo za kmetijstvo in Zavod za gozdo- ve«. Ocenila sta, da bi bil poseg v prostor prevelik. Občina je iz prostorskega načrta morala izločiti območje, namenjeno gradnji igrišč za golf. To je potencialnega investitorja, zasebnika s Primorske- ga, odvrnilo od sklenitve pogodbe. Kmalu zatem je umrl. Občina na sicer okrnjeni projekt obnove gradu ni pozabila. Tudi v Centru za razvoj Litija so bili prepričani, da bi uresničitev projekta obnove gradu v turistične namene - grad bi bil namenjen zahtevnim gostom v kombinaciji s podeželskim in rekreativnim turizmom - gotovo bila velika spod- buda za hitrejši razvoj turizma v litijski občini. Tak način obnove gradu sta, kot smo videli, ne- gativno ocenila že Ministrstvo za kmetijstvo in Zavod za gozdove, »do tako visokoletečih načrtov in ambicij« občine pa so bili precej skeptični tudi lokalni prebivalci: »Skozi naselje namreč vodi ozka in na določenih predelih precej poškodovana cesta, a občina za njeno obnovo očitno ne najde sredstev, saj ni bila uvrščena niti na zadnji seznam vzdrže- vanja lokalnih cest. To je sicer le eden od prime- rov, ki bi znal odvrniti ‚zahtevne goste‘ gradu.« Miloš Kosec je v svojem razmišljanju v Delu opo- zoril še na eno problematičnost prenavljanja graj- ske dediščine, kakršna je »grozila« gradu Ponovi- če: »Nič manj tragično ni uničevanje z neustrezno prenovo za neustrezne programe. V stoletne stavbe lahko hotel s štirimi ali petimi zvezdicami ume- stite samo, če ga radikalno spremenite. Nove ko- palnice v vsaki sobi, novi jašek za dvigalo, nove armiranobetonske plošče namesto lesenih stropov, drago in potratno ogrevanje vseh prostorov, po- gosto tudi novi, izmišljeni arhitekturni elementi, da bi staro in morda ne dovolj slikovito graščino spremenili v nekaj bolj ‚pravljičnega‘. Tako nastane izmišljena in kičasta novogradnja, kar je po mojem mnenju enako destruktiven proces kot rušenje, sa- mo da je poleg vsega še precej dražje.« Načelno za ustrezno ravnanje s kulturno dediščino Uvodnik Naslovnica: Okostje dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz Češkega naravoslovnega muzeja v Pragi. Foto: Matija Križnar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.200 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2024. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Ja nu ar 2 02 4 5/ 86 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje »Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življe- nju?«  (Franjo Podnar) Uvodnik v prejšnji številki Proteusa sem začel z daljšim navedkom iz razmišljanja Dediščina je pro- ces, ki ga je v Delu objavil arhitekt in visokošolski učitelj Miloš Kosec (1986-). V njem je Kosec »na- slikal« temačno, za obrobni, slovenski kapitalizem značilno sliko odnosa naše osamosvojene države do svoje zgodovinske dediščine. Še pred nekaj leti se je zdelo, da bo taka usoda doletela tudi grajski dvorec Ponoviče pri Litiji. Vendar se je lani pro- padajočemu »dvorcu nasmehnila sreča: kupila ga je družina Podnar [zanj je odštela manj od izredno nizke, zgolj simbolično postavljene cene sto tisoč evrov; opomba je moja] […]. Dvojna sreča Ponovič je sestavljena iz tega, da je grad sploh nekdo kupil in začel dela, ter tudi iz dejstva, da kupec ni mili- jonar, ki bi želel v gradu odpreti elitno kliniko ali butični hotel. […] Za družino Podnar konci tedna niso čas za počitek in izlete, ampak priložnost za udarniško delo, pri katerem sodelujejo prav vsi čla- ni družine. Prvi rezultati so že vidni, predvsem pa ima grad po stoletju spet nekoga, ki mu daje novo življenje in zanj skrbi, kar je vredno več kot kubiki betona. Teh nekaj mesecev, kar je družina Podnar začela dela, je dokaz, da pri nas največji problem ni denar, ampak pravočasna in zanesljiva podpora lokalne skupnosti in države, vključno z zavodom za varstvo kulturne dediščine. Če se kljub vsemu na objektu dediščine, ki se ga vsi otepajo, le poja- vi entuziastični lastnik ali najemnik, ki se zaveda, da gre pri oživljanju dediščine za proces, ne pa za hiter gradbeni projekt prenove v luksuzni objekt ‚dodane vrednosti‘, je ključno, da ga javne ustanove 198 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 199Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaUvodnik Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Drobna dopolnila k poznavanju rastišč redke in znamenite rastline Igor Dakskobler Poleti leta 2023 sem dobil elektronsko sporočilo dolgoletnega znanca, dopisovalca in ne- kajkrat soavtorja prof. Wilfrieda Roberta Franza iz Celovca. Omenil mi je svojega prijate- lja Armina Pleschbergerja, ki želi v naravnem okolju videti redko rastlino, črnikasti pelin (Artemisia atrata). Zanimalo ga je, ali poznam dostop do njegovega nahajališče in kakšno je njegovo rastišče. Vedel je, da je na gori Morež in da ga je opisal Tone Wraber. Wifriedu in njegovemu prijatelju sem lahko nekoliko svetoval in Arminu je 10. septembra leta 2023 uspelo priti do redke alpske rastline. Poslal mi je fotografije in dodal, da je bilo težko, a zanj ne nemogoče. To dopisovanje me je opomnilo, da moram nekaj malega o tem pelinu in njegovem rastišču pod Morežem napisati tudi sam. Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem. Foto: Peter Strgar. skrbi država, v Sloveniji Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije z območnimi enotami. Izjava nekdanje direktorice Javnega zavoda za kultu- ro, mladino in šport Litija v navedenem članku v Dnevniku kaže – izostreno in zgoščeno povedano – neko temeljno blokiranost oživljanja kulturne dediščine v osamosvojeni Sloveniji: »Objekt [grad Ponoviče] je razglašen za kulturni spomenik lo- kalnega pomena in vsak poseg pri obnovi bi moral potrditi Zavod za varstvo kulturne dediščine Lju- bljana. To posledično tudi več stane, kljub temu da bi bila obnova že tako ali tako ogromna inve- sticija.« Direktorica si vsote sredstev, potrebnih za obnovo, ni upala niti zamisliti. Po njenem mne- nju je tako edina rešitev zasebni kapital. Krog je sklenjen. V marsičem je zagaten in tudi globoko protisloven. V osamosvojeni Sloveniji je kulturna dediščina za- konsko v javnem interesu: za njeno varstvo skrbijo lokalne skupnosti – to so občine – in država. Prvo protislovje je, da javni interes lahko zagotovimo samo z denarjem, tega pa občine in država, te- meljni skrbniki javnega interesa (torej tudi gradu Ponoviče), pogosto nimajo (dovolj). Občine in dr- žava so tako pogosto prisiljene propadajočo kultur- no dediščino »predati« v roke zasebnemu kapitalu (prostor, namenjen uvodniku, mi preprečuje, da bi podrobneje razmišljal, zakaj je v kapitalizmu kapi- tal lahko močnejši od državnih proračunov). To pa ni samo zamenjava financerja. Nesojeni zasebni la- stnik gradu Ponoviče je namreč želel grad spreme- niti v zasebni dobičkonosni luksuzni hotel za pe- tične goste (da igrišča za golf ne omenjam), s tem pa kulturno dediščino preprosto uničiti. To drugo dobesedno »uničujoče« protislovje (skupaj s prvim, da država ne more več ustrezno financirati javnega interesa) poraja temačno vprašanje: Ali kapitalizem sploh še omogoča tisto pristno razumevanje kul- turne dediščine kot javne dobrine? To vprašanje se mi je v vsej ostrini zastavilo šele potem, ko sem v članku Družina Podnar bo obno- vila grad Ponoviče v Litiji, objavljenem 13. aprila letos na Multimedijskemu centru RTV Ljubljane, prebral sledeči odlomek: »A pojmovanje kulturne dediščine je pri nas lahko kompleksno. Leta se za grad ni zmenil nihče, ko pa se posameznik loti ob- nove, ga pristojni takoj zasujejo s kupom pravil.  ‚ Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življenju,‘  se sprašu- je Podnar.« V Podnarjevi izjavi se razkrivata dva koncepta kulturne dediščine. Prvega – kulturna de- diščina je tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja – po Podnarju »zagovarja« država, najbolj verjetno Za- vod za varstvo kulturne dediščine, drugega pa novi lastniki gradu Podnarjevi - kulturna dediščina je to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri ži- vljenju. Koncepta sta - vsaj na prvi pogled - na- sprotujoča: država govori in poučuje o kulturni de- diščini, družina Podnar s petimi otroki, eden ima Downov sindrom, kulturno dediščino živi, oživlja in poklanja ljudem: želijo si ustvariti središče, kjer se bodo srečevali študenti z vsega sveta ter slikali, preučevali zgodovino in arhitekturo, radi bi pove- zali ljudi iz sveta literature, umetnosti in kulture in verjamejo, da bo grad Ponoviče v desetih letih postal svetovno prepoznano središče, Litija pa kul- turno prepoznavni prostor. Država pri obnovi Po- novič s predpisanimi tečaji zagovarja koncept stro- ke/znanosti. Ali so torej Podnarjevi proti strokam/ znanosti? Prav gotovo ne, saj so po besedah Jožice Podnar »navezali stike s strokovnjaki z geološke- ga inštituta, umetnostnimi zgodovinarji, arhitekti, s profesorjem na f ilozofski fakulteti, poznavalci gline in lončarstva«. Podnarjevim se pri prenovi gradu zdi strokovna/znanstvena pomoč strokov- njakov očitno zelo koristna, od države zahtevano pa razumejo (bolj) kot birokratsko »ustvarjanje težav« - posplošeno rečeno, država s svojo močjo z obveznimi strokovnimi/znanstvenimi tečaji o umetnozgodovinskih gradbenih prvinah izvaja ab- straktni vsebinski formalizem, ki Podnarjevim pri konkretnem oživljanju grajske dediščine v bistvu ni v kakšno večjo pomoč. Drugače povedano, med te- čaji in konkretnim oživljanjem dediščine ni organ- ske vsebinske povezave. (Konec koncev je že sama zahodnoveška znanost zaradi svojega razumskega predstavljanja resničnosti vedno v »nasprotju« s človekovo pristno izkušnjo te resničnosti.) Kapita- listična država ima tudi v tem primeru velike teža- ve s pristnim razumevanjem kulturne dediščine kot javne dobrine. Kako naj razume, da neka družina s svojimi rokami obnavlja in oživlja kulturno dedi- ščino pod »socialističnim« (narekovaje lahko mirno ukinemo) geslom »gradimo svetlejšo, spodbudnejšo in bolj vključujočo prihodnost za vse«, - ko pa v družbi, v kateri živimo, velja (le) denar in dobiček? Tomaž Sajovic