Lucija Stupica VSE KAR JE
ZAKAJ GOVORIM ČE
Ne vsi če-ji, ki se odpirajo in ostajajo odprti - kot bi razprli majhna krila in ne znali pristati, temveč olajšanje, ki sledi izgovoritvi.
Tako jih izgovarjam: na koncu mnogih stavkov, na koncu misli, na koncu sanj. Kot vzdih, kot ugriz, kot pritisk gumba za nižje nadstropje, čeprav je že določena smer.
Se bi ustavila, če ...Ne, bilo bi bolje, če
Upanje, skrito kot svetloba
znotraj glasu, ki nikoli
ne more postati obred, kajti
ona je obred. Je prošnja in molitev
v obliki razprtih ustnic.
Glas, ki se ti daje.
Svetloba, ki jo sprejemaš.
A obljuba ne obljublja druge,
kakor se tudi moj če razlikuje
od tvojega.
In potem izstopim v svojem nadstropju.
Da lahko vplivamo, usmerimo zvezde,
da padajo na želeno pot?
Pa vendar ostaja občutek, daje
vse le neko drugo potovanje.
Potovanje nekoga drugega.
87
VSE KAR JE
Lucija Stupica                                                                                                    88
SPREHODI PO RDEČEM GOZDU
Potrebuješ temo, da se ogrneš
v lastno senco in te tako ne zazebe
ob dotiku nekaterih oči.
Potrebuješ jo, da se razrasteš
kot sekvoja,
kot rdeče drevo, ki ga objemam
z nevidnim podaljškom preprostih rok.
Ni boleče, ko zarežem v prsi in nato raztresem srce po poti. Tam pred nestrpnimi sunki nog bežijo obljubljene dežele. Zarisujejo se naslednje, slutim. Ti morda veš.
Takrat se zazdi, da vsa leta potuje človek k človeku, vonj k vonju, poljub k poljubu. Vsa dolga leta hotenja po pomenu.
In potem, ko že mislim, da ni nobenega pomena, v morju utripov, pričaranih v odsevu zrklov nenadoma ukradem ta hip. Za prepoznanje, za darovanje, za razsežnost korakov, ki sem jih poprej videla. A ne slišala.
89
VSE KAR JE
VSE, KAR JE
Bile so moje misli, moje sanje, vse, kar je bežalo k tebi.
V neznane objeme, pa vendar že obiskane, medtem ko sem v pozni noči pokrivala komolce in mrzla stopala, se sklanjala v tišine šepetala vanje. Kot listje.
Bila je bela lilija v roki. Konstelacija ravno prav svetlih zvezd in luna, ki je hotela vstopiti. Kot mačka, pretkano, skrito.
Medtem ko konjički plujejo med valovi in valovi dvigujejo roke za modro telo, jezdimo tokove zraka, morja in zemlje. Včasih z zlomljenim lokom violine, drugič z orjaškim orkestrom ...
Bilo je življenje,
vse, kar je bežalo k tebi.
Lucija Stupica
POVABILO
Srečujeva se v drgetavem južnem vetru,
v skrivnostnem petju škržatov izza
oddaljenega pristanišča,
kjer morske alge razpirajo vonje
kot rumeno beli cvetovi, ki venejo
ob polnem kozarcu na mizi za dva.
V ljudeh je zima, si rečem,
v očeh in zavitem molku.
In ko hodiš, neumnega izraza,
ker se stvari zaletavajo vate,
stvari, ki jih ne razumeš,
omamljen, otopljen, nem,
spoznaš Zapuščenost - zevajoco gospo
iz globin duše. Kajti bregovi,
porasli z gostim človeškim smehom,
so bili prividi
in ti si hodil k njim, ne da bi mogel
zmanjšati razdaljo, ki je ločevala.
Tako podvomiš, morda sanjaš,
potem si pismo,
ki ga pišeš že dolgo,
vsa najina srečevanja dolgo,
na raznih postajah in med potjo,
ga spreminjaš, trgaš ali samo ljubiš;
in pismo je še ena vznemirljiva
pustolovščina,
sanja na rožnatem krilu flaminga,
ki se razpre, ko zjutraj odpre v a oči,
vsak v svojem mestu,
da zapiševa nekaj vrstic
in jih slednjič odpošljeva -
to povabilo na veliko potovanje.
90