PLANETI
STANO    KOSOVEL
Zrl sem svetove: elipsa je šla naprej, magičen krog — povsod konec, nikjer ni mej, dalja se v daljo je zlivala: vsepovsod gore, ravnine, oblaki in — prosta pot.
Zrl sem zemljo: tisočletja obdajala jo je tema in s tišino napajala ognje vulkanske, tajila njih skrito moč, prišla je ura — razklal se je njen obroč.
Zrl sem življenje: z nemirom boj za pokoj, v borbi kaotični bil je spočet heroj, trudil se je, da bi zbližal tečaja dva, prišla je ura — poljubil je prhka tla.
Zrl sem davnino: visoko je šla bridkost eter med njo in radostjo je bil, ne most, čas je kvadriral načrt hrepenenj in sanj, prišla je ura — noč planila v dan dejanj.
Zrl sem preteklost: kaj zemlje znoj oplodil, kaj živih bitij pod skorjo je molk rodil! Divje stoletje šumelo je v mrak drevo, prišla je ura — upognilo je krošnjo.
Zrl sem sedanjost: pogumen obraz in plah, zvezde na nebu — v očeh njenih solnčni prah, volja do večnosti, v prsih usehla moč — mrtva zavest pokopala je cilje v noč.
Zrl sem prihodnost: zbor glorij, v svit plameneč
se je odrekel vabljivosti bežnih sreč,
vase je vera ustvarila novi čas
in obraz, ki še ni izklesan pri nas.
Zrl sem življenje vseh časov, zemlje, svetov, rojstva sem videl in smrti in boj rodov, rasli so silni: kot v pušči hrumi vihar, padli kot solnce se utrne — za novi žar ...