ne dovoli, da bi umrli kakor On pred stoletji, ne dovoli, da nas Evropa na grmade prisili radi resnice in radi ljubezni kot njega takrat.
Tynska cerkev!
Za njo se je večerno nebo
žalostno nasmehnilo.
PESMI
ŠTEFAN   TROS
O, naj bo tiho in naj bo še tise čemu še vaša žalost za menoj? pustim vam vse: otroke, ženo, hiše brez grenke misli grem nocoj.
Čemu bi v hrup: kaj naj bi mi prebudil? in kaj bi s hišo: kaj bi si ogrel? in kaj bi z ženo: nikdar ne bi ljubil, le žalost bi brez konca spet načet.
O, hotel priti vsem sem do srca krvavo tolkel sem v srca zidove prebudil nisem trdo noč brez dna.
Pa naj bo tiho in naj bo še tise: pokoj že v mraku plazi čez grobove z mrliškim prtom znojna četa briše.
O, žejen sem, neskončni vir, in moje roke polne ran, o, olje, pijan sem, o, opojnost volje, in vdan, o, večni mir!
Ne vem odkod sem, ne kam grem, ne kje mi sosed, kje moj dom, a hotel priti bi k ljudem, da mi med njimi vtihne dvom.
Mi priti je skoz brezno duše, skoz pekel njen, tja v čisti svet, po lačnih, žejnih letih suše k vstajenju bičan in razpet?
TERCINE O SMRTI
VIP OTNIK   CENE
Ne jenja veter, žrebec neugnani,
pod temnim nebom v tej poslednji uri
besneti kakor bog, ki razuzdani
ga kličejo drzno pred svoje duri. Na svodu ugaša luč in svet razpada, duha" pa stvar nobena več ne buri,
odšla je v pozabljenje vsaka nada, kakor splahni poleti sneg na gori; ponižno je telo, ko zev prepada
ponuja mu na dnu počitek bori. Umiranje mi je oko zatelo, ne najde več moči, da gori
za čredo zvezd živo bi hrepenelo, ki mesec jih privabi z žarom zlatim, ko noč norčava toplih sanj odelo
razgrne nad preprostim in bogatim. Že ginem v mir brezkrajen in trohnobo: Tema mogočna, zadnji moj pobratim,
zastri ves gnus, vse blato in vso zlobo, za novi dan me, krhko smet, pregneti, da vsrknem smeh življenja, ne tegobo!
Naj svetla kaplja bom, ki v zemljo leže, kadar pa se povrne leto mlado, se vozel smrti v cvet blesteč razveže, da blago sonce ga poljubi rado.