List 47.
v
Zenka vstraši se, stermi Nad besedami berača, Gre na stran in milo joka De po žilah vse ji poka, Ino grize jo kot kača. Tak jo žalost spreleti, De že vmreti si želi. Od sramote ne pogleda, Trepetaje ino bleda Solzna vsa na stran' kleči.
Zdaj darovci pridejo
In darove vsaki jake
Tud obilno prinesejo)
Kot dobrotniki kolj grejo
Podarujejo sromake.
Ženki tam na strani pa
Malokdo kak dar poda,
Ker ne zna še prav beračit1
Vrisat', kričat', in oblačit'
Nalaš se razter^-mo!                  J.Hašnik.
Tak derhal je združena. Stergani kosmati dedci Bo in černe gerde babe 5 Te reglajo kakor žabe, Dedci god'jo kot medvedi — Vsak na svojo vižo zna Oslepart' dobrotnika. Kakor močan trop vojšakov Je beračev in sromakov »Sitna truma vverstena.
Zadnjič clo prihropi še
S praznim žepam bolna ženka,
In pozna se, kak se nosi.
De dans pervič kruha prosi,
In de prošnja ta je grenka.
Kmal berači vid'jo jo ,
Pošeptajo in reko:
»Ti med nam' ne moreš brati
Kam drugam se mor?š podati,
Saj je drugih krajev še.
Kdor je silen, več dobi.
Dan vsih vernih duš je bil, 
Ko z visocih stolp* zvonovi Zgodaj že v okrog donijo, In Kristjane vse budijo: »Naj pristopijo z darovi In pomagajo iz vic S r o t a m mučenih dušic, Naj bi živi za nje strili Kar so rajni zamudili!« Tak zvonov je glas budil.
Zgodaj — že ob svitu se K cerkvi zberajo berači, Pipljejo se za prostore, In de bolj se vidit' more, Preč berač berača tlači5 Ino terdi, de on že VeFko let tu sedel je. Kdor začel še le beračit, Se ne sme med stare tlačit', Naj za vogel čepet gre!