Pomenki o slov enskem pis anf t. T. Poleg Donave — malo da ne od virja pa do ustja njenega — so stali nekdaj Sloveni, se ve z različnimi imeni: \a zahodu so bili noriški pa karantanski, v sredi panonski, zgorej moravski, spodej ilirski, na vzhodu pa bulgarski. U. Kako so neki govorili? T. Imeli so sicer enake običaje, enako govorico, da si nektere narečja. Siuelo bi se zlasti ločiti noriško, panonsko in bulgarsko narečje. V. Kakor Iočimo v novoslovenščini koroško, kranjsko pa štajarsko? T. In kakor se je tu kranjsko narečje povzdignilo v knjižni jezik; tako se je tam panonsko-slovensko po Cirilu in Metodu, po kterih je došlo Slovanom vzajemno slovstvo. U. Kerščanstvo so dobivali Slovenci že prej po latinskih ali laških blagovestnikih; ali so dobili s kerščanstvoui po njih tudi svoje pervo slovstvo? T. Kolikor se doslej ve, nam pervi — z laške strani — niso dali nobenega pismenega spominka, vsaj v novoslovenščini ne. More biti, da so spisali kaj v glagolici, kar pa ni gotovo. Da jih je težko stalo, verske resnice razlagati Slovencem, si lehko niislimo. Z latinsko službo božjo so razširjali tod latinsko besedo, ktere je tedaj polna naša cerkvena slovenščina. U. Kaj pa so nam dali bogovestniki z druge — z nemške strani? T. Cerkvenijezikso mnogotero spremenili, da imamo v njem še zdaj skoraj brez števila latinskih besedi v nemški obliki in navadi. Sicer so pa nam Slovencem dali res pervo slovstvo s karantanskimi ali brizinskimi spominki, o kterih hočeva poznej nekoliko spregovoriti. V. Jaz sem že mislil, da imamo od unod le tiste preklicane fronke pa tisto neslano nemškutarijo!! — Pravi blagovestniki pa so bili Slovenom vendar le tisti učeniki, ki so prišli od vzhoda — z gerške strani ter so s slovensko službo božjo razširjali slovensko besedo in vstanovili staroslovensko književnost. T. Res je, da so poprijemali se Sloveni na zapadu laške io nemške, na jutru pa gerške omike; vendar je tudi res, da so tu in tam verski poslanci mnogo si prizadevali, da so razjasnili jim um z znanjem večnega Gospoda. XX. U. Bilo je slovensko Ijudstvo vere vneto, kakor pravi Znojemski. T. Bere se, da so se terdo deržali pogaaski Sloveni svojih malikov in njih češčenja; ali ravno tako resno so se poprijeli potem prave sv. vere ter sejederžijo terdo Slovenci se zdaj. U. Jeli kdo naših popisal, kdaj in kako so se pokristjanili Sloveni? T. Godilo se je to od šestega do devetega stoletja. Kaže nam cerkvena zgodovina; vendar popisuje se tudi r narodnih pesmah, v starih pripovedkah in pravljicah, kaže v nekterih starih šegah in navadah. — Posebej je popisal boj med poganstvom in kerščanstvom v našihkrajih Valvazor, Prešern (vid. Kerst pri Savici} itd. U. »Valjhun, sin Kajtimara, boj kervavi Že dolgo bije za keršansko vero . .« Čertomir pa bojuje se »Za vero staršev, lepo Bog'njo Živo, Za Čerte, za Bogčve nad oblaki«. T. Kakor na jugu, se je godilo Slovanom tedaj tudi na severji, in bere se n. pr. o českib v Kraljedvorskem rokopisu: Lej in pride ptujec siloma v deželo, V ptujem glasu jim zapoveduje, In kar šega je na ptujem, Od jutra na večer, To počet' je tukaj, detetom, ženam; Družo nam je eno le imeti Po vsej poti z Vesne do Morane itd. (vid. Zuboj, Slavoj, Ljudek.) U. Po tem takem je lehko razumeti, da so radostni sprejeli in veseli poslušali poslance, kteri so v njihovem jeziku jioi razlagali verske nauke in obhajali službo božjo. Domača beseda je storila, da je bilo slovensko ljudstvo vneto za sveto vero. Godilo se je to v devetem stoletji, in tedaj so bili Sloveni tolikanj srečni, da se je vstanovilo jim slovstvo in je v njihov jezik bilo sprejeto cpIo sveto pismo. T. Deveto stoletje je bilo slovansko; kakor bode, ako Bog da in sreča junaska, tudi devetnajsto!