Fo to : M ile na G oš ev sk i Marko Tomaš (1978, Ljubljana). Ob­ javil je tri skupinske in sedem samo­ stojnih pesniških zbirk – S rukama pod glavom, Mama, ja sam uspješan, Život je šala, Marko Tomaš i druge pjes­ me, Zbogom, fašisti, Bulevar narodne revolucije, Crni molitvenik –, izbore kratke proze in poezije ter biografi­ jo Ivice Osima. Piše tudi dnevniške zapise, eseje ter politične in športne komentarje, vodil je kultno splitsko knjigarno Utopia. Živel je v Kljajiće­ vu, Sarajevu, Zagrebu in Splitu, trenut­ no živi in dela v Mostarju. Prejel je nagra do Super Cyber Story za kratko zgodbo (2004), nagrado World Mu­ sic Centra iz Mostarja za najboljšega mladega književnika (2014) ter nagra­ do Farah Tahirbegović za angažma v kulturi Bosne in Hercegovine (2015). Njegove pesmi so prevedene v itali­ janščino, poljščino, nemščino in angle­ ščino. Leta 2015 je bil gost simpozija Foruma Tomizza in festivala Sanje v Medani. Pesemski cikel Agatina pisma je objavljen v knjigi Varanje smrti: iza­ brane pesme (Beograd: LOM, 2014). Geto Tu je še vedno prezrta stran reke. Tu sem odrasla. Vzgojila sta me babica in dedek. Vse otroštvo sem poslušala grozne zgodbe. To me je naučilo spoštovati. Te zgodbe in groza, ki sem jo čutila, ko sem hodila po ulici. Tu in tam sem slišala daljne odmeve neuspešne obupne bitke, začutila vonj, ki ga puščajo za sabo metalci ognja. Šele vonj vzhajajočega testa v babičini kuhinji me je vrnil v resničnost, ki je postajala vsakič bolj rumena, kot srednjeevropsko nebo. Resnično grozni so pravzaprav mladi izraelski romarji. Pijani in razbrzdani na kraju tolikšne žalosti. Žalosti, ki se je sama ne morem rešiti že vse življenje. Moje prijateljice, stevardese, vse po vrsti trdijo, Marko Tomaš Agatina pisma Sodobnost 2016 297 Tuja obzorja da je najslabša proga, na kateri lahko delaš, tista iz Tel Aviva v Varšavo. Ni slišati kadiša, samo riganje in pijanske kletvice. O, vedno me je bilo strah izraelske mladine v Zamenhofovi ulici. Kadar koli so odšli in pustili za seboj alkoholni smrad, kupe papirčkov in cigaretnih ogorkov, sem spet, kot v otroštvu, zaslišala daljne odmeve neuspešne obupne bitke. 298 Sodobnost 2016 Marko Tomaš Agatina pisma Oči Agatinega dedka Poglej, to je slika mojega dedka, ko je prišel iz taborišča. Odpeljan je bil med prvimi. Po sedmih dneh je postal tako suh, da si lahko slišal vodo, kako teče po njegovem grlu vse do želodca in ustvarja zvok kapljic, ki padajo z jamskega stropa z odmevom v lužo. Ob dedku se mi je pravzaprav včasih zdelo, kot da imam ob sebi tudi odmev, odmev človeka, čigar usoda je davno izpolnjena in samo po čudnem spletu okoliščin še vedno prebiva med živimi. Ne vem, čemu nosim to fotografijo. Dedek je umrl zjutraj, prebudil se je, da bi umrl buden. Odprl je oči in zapustil življenje. Jaz sem ga našla. Babica je bila na tržnici. Mrtev je imel popolnoma isti pogled kot na tej sliki. Sodobnost 2016 299 Agatina pisma Marko Tomaš Agatino prvo prešuštvo Moža sem prvič prevarala v snu. Nekogaršnji dolgi prsti so zategovali mojo kožo. Zjutraj sem skoraj pobegnila iz postelje, sram me je bilo, čeprav sem vedela, da mi ni treba nikomur nič povedati. Nisem poznala človeka, s katerim sem prešuštvovala. V sanjah ni imel obraza, samo dolge, mehke prste in telo kakor medved, telo, ki me je drobilo v užitek. Tega dne sem po ulicah hodila zamaknjena, veter mi je privijal obleko k stegnom, plašč je lebdel kot senca za mojimi koraki, pogledovala sem roke nepoznanih moških, res neumno. Pogled se mi je meglil, kot da gledam skozi paro, ki se dviga iz skodelice vrelega čaja. Moj neznani ljubimec. Ves dan sem ga iskala. Predstavljaj si ta filmski kliše in mene, naslonjeno na klavir v ulici Piotrkowski, ki kot kakšna trapa pogledujem bronaste prste Arthurja Rubinsteina. 300 Sodobnost 2016 Marko Tomaš Agatina pisma Agata pije Če ne bi pila, zdaj najverjetneje ne bi govorila s teboj, odšla bi v hotel in brala do jutra. Pijača mi pomaga prenašati ljudi. Ne gre brez nje, občutim nekakšen strah, nekaj me blokira. Če ne bi pila, smešno, ne bi hodila na zabave. Ne morem plesati trezna, ne morem postati razuzdana. Kdo ve, kdaj bi izgubila nedolžnost, če ne bi bilo pijače. To je, na žalost, res. Želela sem seksati, ampak nisem imela poguma. Kratko in malo, trezna se ne počutim seksi. Ne vem, kako sprostiti telo, ne vem, kako se smejati šalam, naj bodo slabe ali dobre. Zdaj bi, na primer, brez problema lahko zaplesala na šanku ali ulovila onega blond tipa za jajca. Vidiš, to me trenutno vznemirja. Trezna sem zelo obzirna, sem skladišče srednjeevropske hinavščine, hvala, prosim, izvolite, kako ste, dober dan. Štekaš, vsa lažna ljubeznivost, prijaznost in ustrezanje, kot bi me v tridesetih letih vzgojila moja babica in dedek, ta dobra, pokojna človeka. Ko sem odkrila pijačo, sem začutila, da sem odkrila, kako se lahko soočim s svetom. Težava je le, da se moraš vsakič prebuditi in nadaljevati po starem. Delo in drugi prdci, projekti, ideje, poslovni brunch, Sodobnost 2016 301 Agatina pisma Marko Tomaš kot da je smiselno zapravljati čas za prihodnost. Vsi se tako ali tako komaj držimo skupaj. Pravzaprav največ energije zapravimo za ohranjanje svoje funkcionalnosti. Poznaš rek, da se v vsakem začetku skriva zametek konca. Kako vem – govorim neumnosti, vendar menim, da ves čas nekaj odlašamo. Ko se mi zahoče seksati, moram končati poročilo. Ko bi ležala na soncu in lenarila, moram na sestanek. Vedno je nekaj neodložljivo, razen tistega, kar si resnično želiš, štekaš? 302 Sodobnost 2016 Marko Tomaš Agatina pisma Trg svobode Všeč mi je, ko zaprem dežnik ravno v največjem nalivu, se ustavim, zatisnem oči, pustim lase, da se zlepijo na obraz. Nebo, ki prinaša dež, je rumeno. Ljudje hitijo po lužah s sklonjenimi pogledi, njihovo življenje je nekje drugje. Tam, kamor gredo, jih nekdo čaka, nekje, tam, kamor gredo, v kdo ve kateri ulici, za nekimi vrati, v nekem stanovanju, med zidovi, pobeljenimi lani poleti. Junak je odlit v bronu, Che Guevara osemnajstega stoletja, vsa preteklost te države, tega mesta, ljudi, postavljena nad njihove glave, tja, kamor redko obračajo pogled. Moja svoboda, da zaprem dežnik, ne bo nikoli nikogar motila. Moja izbira je, da delim usodo, kakršna koli že je, s komer koli želim, v še takšnem nalivu. Za koga se je boril Kościuszko, da ga tako nezavarovanega zamaka na Trgu svobode? Sodobnost 2016 303 Agatina pisma Marko Tomaš Tišina Kadar koli grem k reki, se spomnim na Virginio Wolf in kako je počasi stopila v vodo kot v predsobo hrepenenja. Všeč mi je teorija, da nobena reka nima izliva in da so vse reke pravzaprav ena, ista reka in da so eno z morjem. Kopno je prostor skritih rek in morja. Plavamo nad hodniki, polnimi vode. Všeč sta mi zvok, ki ga ustvari kamen, ko se dotakne vode, in majhna reža, ki se samo za trenutek ustvari na njeni površini in mi omogoča, da pokukam v starodavno skrivnost tišine, ki jo kakor kiparjevi prsti oblikuje vsa ta nepretrgana voda. 304 Sodobnost 2016 Marko Tomaš Agatina pisma Agatino pismo Ne veš, da v mojem mestu dežuje, da drobno pikajo kapljice v kožo samote, ki jo ponoči vzgajam tako, da jo hranim z glasbo in popolno odsotnostjo kakršne koli misli. Ne veš, da zapuščeni pločniki zvenijo mokro, svetloba igra in pade, nikogar ni, ki bi jo dvignil, pročelja, okna, za njimi lutkarski spektakel, moški in ženske igrajo ljubezen ali pa se umikajo, vendar nihče nikamor ne odide in nič se ne razreši. Vlak gre mimo in vsa zgradba se zatrese, pa ni nič končnega, strop se ni zrušil, nismo zdrobljeni, življenje gre naprej, samota, ni olajšanja in dež nadaljuje mučiteljsko poslanstvo. Lodž je žalosten v deževni noči, ljubezen mizerna, s takšnimi ljubimci, samo daljava ima pravico do hrepenenja. Moj mož spi pod časopisom, jutranja izdaja, zastarele novice, nič ga ne more podžgati, niti Rahmaninov, klavirski koncert št. 2, niti če predenj stopim gola in pihnem cigaretni dim naravnost v njegov obraz. Sodobnost 2016 305 Agatina pisma Marko Tomaš Mati Tri otroke sem ubila in še dva sta se mi v trebuhu spremenila v rano. Pod plaščem mojega brata je začelo utripati srce nekega drugega moškega. Tja zakopljem prste, kadar mi je hladno. Mehko in toplo je pod rebri. Sem mati petih, bolj žalostna sem od lastnih otrok, ki jih nisem nikoli pobožala. Moški, ki sem ga rodila, pa z vlažno brisačo umiva moja stegna in najine krvave otroke. Šesti otrok je edini, ki je bolj žalosten od matere. Nocoj sva skupaj jokala. Vsi moramo živeti v sobah, v katerih je nekdo umrl. 306 Sodobnost 2016 Marko Tomaš Agatina pisma Agata pred zidom Štiri leta nisem stopila na to ulico. Kaj je razmišljal v trenutku, ko se je zavedel, da bo motorno kolo, na katerem se vozi, trčilo v zid, priletelo naravnost v zevajoča usta smrti? 1461. jutro sem preživela pred tem zidom, zbudila sem se pred strelskim vodom, kakor hitro se je luna odtrgala z neba. Pred svitom je bil Lodž tih kakor mrtvašnica. Skozi to tišino solze bučijo kot reka pod mostovi v tvojem oddaljenem mestu. Nikoli nisem marala klicev pozno ponoči. Sodobnost 2016 307 Agatina pisma Marko Tomaš O vojni tam Starejša sem od svojega starejšega brata. Nekdo, ki ga ne poznam, mu pušča cvetje in skrčen nad tipkovnico piše knjigo. Vem, da je ljubil morje in na skrivaj hrepenel. Vojskoval se je pod rebri. To je vse, kar vem o njem. Toliko tudi zmoremo vedeti drug o drugem. Nedoumljivo. Tujci v istem kupeju. Vsak s svojim upanjem v prekrižanih prstih. Neizgovorjeno. Varšava, v kateri sem se rodila, je daleč. Ti, tvoja reka in tvoj pes ste daleč. Tvoja vojna je daleč in je ne poznam. Ulica Piotrkowska gori in zidovi padajo na mimoidoče. Zakaj si mi pripovedoval vse to? Kadar koli zaspim, se znajdem v nočnih morah. Ljubezen je resen zločin. Ti to najbolje veš. 308 Sodobnost 2016 Marko Tomaš Agatina pisma Agatino sporočilo Obupala sem nad še enim dnem. Zbudila sem se z odprto knjigo na prsih in ob steklenem zvoku dežja, ki je udarjal ob šipo, z nečistimi sanjami, ki me bodo mučile ves dan. Zaprla sem knjigo in vstala iz postelje, moje oči so bile nejasne, ustnice zlepljene, lasje skuštrani. Samo zjutraj sem podobna tisti deklici, katere roke vrtijo punčke v babičini kuhinji. Vodo sem pila kar iz pipe v kopalnici, dvignila pogled k ogledalu, odpirala in zapirala usta, stiskala in širila veke, vzela zobno ščetko, jo dala v usta in potem spustila hlačke in sedla na školjko. Danes si želim le izginiti, kot bi me nikoli ne bilo, da ne ostanem niti kot spomin drugih. Motam se po kuhinji, v glavi natančno premišljujem o sinočnjih sanjah. Zunaj je Lodž, poplavljen od dežja, v moji dnevni sobi sovražne sanje, jaz pa nočem nič od tega. Prevedla Petra Koršič Sodobnost 2016 309 Agatina pisma Marko Tomaš