dragocen zaklad, ki se daruje mladim rodovom, da bi jim bile prihranjene življenjske žrtve ter da bi svobodneje in lažje živeli.
Slovensko ljudstvo je skromno, ne hlepi po bogastvu, le da domača streha na krpi zemlje more nuditi vsem članom toliko prostora in kruha, da lahko pošteno žive. Ne mika ga torej bogve kakšno bogastvo, a boji se pa siromaštva in tiste obubožanosti, ki kvari značaj, in ki ima še druge demoralizujoče nasledke. Ljudska modrost uči: Kjer je bogastvo, je en hudič, kjer je uboštvo, pa sedem. Slovenski narod, ki je zmožen velikih etičnih sil, trpi najbolj vsled obubožanosti nekaterih ljudskih plasti, ki svojo življenjsko zavest krepijo v vinu. Za slovenskega človeka ni bolj poiaznega kot to, da išče tolažbe v vinu. Tudi za obubožane ljudske plasti ve ljudski filozof lek: Bog, ki siti in napaja, ne zapusti nikogar, kdor se sam ne zapusti. Le ne udati se v siromaštvo, kajti v tem tkivu sc nahajajo strupene kali, v nesreči jc treba nosili glavo pokonci, boriti se in zaupati v Boga, ne pa se zapustili in se udajati pijači.
Takih vzpodbudnih pregovorov z isto mislijo in naukom kroži med našim ljudstvom mnogo, le da niso še vsi zapisani. Takih pregovorov z veliko etično vsebino je duša prav tako potrebna kot lačno telo kruha. Kakor povsod pričujoč vid, ki je zmožen zaznavali najrahlejšo in naj-neznatnejŠo senco, je duh naroda, ki bodri, opominja, svari, uči, svetuje in vodi. To je skriti duh slovenstva v narodnih pregovorih in rekih, porojen iz etičnih osnov značaja slovenskega naroda. Ti narodni pregovori so dajali posamezni človekovi osebi smisel ter ustvarjali duhovne temelje narodove svobode.
Kakor je slovenska narodna pesem ritem in šum slovenske zemlje in slovenskega človeka, tako so ti narodni pregovori in reki veliki modrostni teks slovenstva, V njih čutimo dih vekov, ki so veli nad to lepo, gorato in hribovito slovensko zemljo, z dolinami opasano in s soncem ožarjeno. Narod, ki mu zemlja, v katero se je zakoreninil, nalaga trdo in uspešno delo, je zapisal vanjo svojo duhovno podobo. V svojih pregovorih, rekih in prilikah govori narod vsem in vsakemu posebej, sleherni razume misel, ki se v njih skriva in mu kaže pota, po katerih naj sleherni hodi. Ljudstvu niso važne abstraktne misli, temveč gesla trajne vrednosti.
(Dalje.)
Prof. Emu Deisinger
Velik narodni in gospodarski pomen lipe
Zasajajmo tudi nase ulične drevorede z lipami!
Jeseni (1. 1939) so v kakih 20ih ulicah v nekem mestu podrli stara drevoredna drevesa in nasadili nova okrasna drevesa, ki bodo letošnjo pomlad šele prvikrat ozelenela. So to razna tuja okrasna drevesa, kakor kanadski topol, piramidalni topol, okrogli akac itd.
V dobi, ko bi nujno morali biti vsi drugi javni čimlclji, ne le šola, tako zlasti tudi oni, ki skrbe za vnanje lepotno lice naših ulic, oztiaujcvalci sloven-
stva ter kot taki pospeševati in uveljavljati njegove kulturne vrednote in narodne pomenljivosti, se še vedno dogaja, da domače narodne pomenljivosti puščamo vnemar in se obešamo na tuje. Le tako se je moglo /.goditi, da so dobile naše ulice namesto domačega narodnega drevesa tuje okrasno drevo. Zares žal, da ne krasi naših ulic slovensko narodno drevo — lipa! Lipa hi dala našim ulicam izrazito slovenski obraz, in vsak, kdor bi se sprehajal po naših uličnih drevoredih, bi takoj vedel, da je v resnično slovenskih krajih,
Zares, mnogo je treba še delati med slovenskim narodom in pri mladini, da se bodo vsi sloji naroda zavedali svoje narodne vrednosti ter s presnavljajočo Iju-beznijo do lastnih narodno-kulturnih vrednot in pomenljivosti ubijali v sebi duha skepse, tako da nc bodo niti v podzavesti več posnemali, kar je tujega, če imajo doma boljše nadomestilo za tuje dobrine.
Da sc povrnem k tujim okrasnim drevesom, ki maličiju vnanje lice slovenskih ulic, moram še reči, da tudi v narodnem in gospodarskem pogledu veliko grešimo, ako dajemu tujim okrasnim drevorednim drevesom prednost pred našo lipo.
Mnogo poezije se suče okrog lipe, v pesmih jo opevamo kot slovensko narodno drevo, v dejanskem življenju pa ima vsako tuje drevo, ki raste po stepah iti pustah, prednost pred našo lipo. Ako hočemo imeti kaj ugleda pri tujcih, se moralo v prvi vrsti držati svojega in dajajmo tudi na zunaj našim ulicam in krajem slovensko oboležje, slovenski okras! Pri vprašanju drevoredoe okrasitve naših ulic nam mora zatorej v prvi vrsti biti mar, da poveličujemo slovenski prostor z domačim narodnim drevesom — lipo, kajti lipa zasluži tudi v etnografskem oziru našo posehno pažnjo.
Zavita v zarjo slovanstva diha veličino, lepoto, krepi posameznikovo življenje ter življenje naroda s pomnežem zgodovine slovenskih rodov tja v ve-kove, uči nas spoznavati smeh in bol minulih pokolenj. njihovih šeg in zborovanj pod njeno krošnjo, z vonljivimi cvetovi in ličjem pa je prijateljica našemu življenju in zdravju. Lipov čaj je namreč vsakovrstno zdravilo zoper prehlad, kašelj i. p., o njenem cvetju pa pravi pesem:
Oj beli cvet, prežlahtni cvet! Devištva venec je deklet. Nedolžnejšili in lepših rož na zemlji celi nc dohoš!
Se dandanes nosijo neveste k poroki na glavi venec iz voščenih rož, ki predstavljajo lipovo popje in cvetje.
Zato bodi proslavljeno, ti edinstveno slovensko narodno drevo, kajti v senci lipe so snivali slovanski rodovi, v njeni krošnji so se pozibavali ptički, pojoč lepšo pesem bodočim slovenskim pokolenjem, po njenem cvetju so brenčale čebelice, v njenem ličju pa so skriti čudoviti zdravilni lekovil
Pravo pojmovanje slovenstva zahteva torej, da temu drevesu dajemo prednost pred drugimi tujimi okrasnimi drevesi, V slehernem listu lipe kot take je utrip minulih stoletij, kajti lipa je že v davninah gledala na vrvež slovanskih rodov in jim v svoji krošnji pela ritem lepše bodočnosti, Z izkušnjami in tradicijo stoletij obteženo slovensko drevo, v katero je vtkano milijon sanj slovenskih pokolenj, ne zavrzimo, ampak ga včlenimo v našo narodno kulturno imovino kot sestavni del. Krasimo z njim naše ulične sprehodne poti pn mestih, zasa-jajmo ga vsepovsod, kjer je krpica zemlje prosta!
Ta moj predlog, da bi v bodoče z as a j aH naša tla le z lipami, ne pa s tujimi okrasnimi drevesi, ni le rodoljubni izliv in sentimentalno poveličevanje najljubšega mi domačega slovenskega drevesa, ta moj predlog ni le rodoljubno kadilo, ampak podpiram ta predlog tudi s čisto praktičnimi gospodarskimi razlogi, ki so velikega pomena za slovenski narod.
V lipovih semenih tiči veliko bogastvo. To bogastvo je olje, ki lahko tekmuje celo z olivnim oljem. Naše lipe cveto vsako leto zelo bogato in imajo vedno silno mnogo semen. Ta lipova semena vsebujejo veliko množino olja (do 58 "n) ter prekašajo v množini olja v semenih celo oreh, sončno rožo in olivno palmo, Lipovo olje je po kakovosti mnogo boljše od olivnega ter od laškega, ima svetlo čisto barvo, lin okus, brez kake vonjave ali grenke primesi, nc postane nikoli žaltavo, dasi ga lahko pustimo poljubno dolgo časa v odprtih posodah na zraku. Nikdar nc spremeni svojega okusa in svoje sestave na zraku, ker spada med ona olja, ki nimajo s kisikom nobene sorodnosti. Pozimi v najhujšem mrazu ne zmrzne.
S pridobivanjem namiznega olja iz lipovih semen bi si naš narod v gospodarskem oziru zelo opomogel, zacvetcla bi domača industrija za proizvodnjo namiznega olja iz lipovih semen, prihranili bi pa tudi visoke izdatke za uvoženo olivno in laško (belo) olje.
Kako krasno bi bilo, ko bi po naših iogih, soseskah, poljskih potih, po drevoredih in javnih vrtovih zopet dehtele naše lipe, ki bi razpenjale svoje veje kakur preproge vonljivih cvetov nad našimi glavami!
Čas je, da uEimo ljudstvo in mladino spoznavati bogastvo in vrednost naše lipe. Javni činitelji, vi pa dajte slovenskim ulicam zopet slovenski obraz, zasadite ulične drevorede z lipami namesto s tujimi okrasnimi drevesi! Učitelji in izobraženstvo podeželja, vi pa podučujte ljudstvo in mladino, da bodo ob kmečkih hišah zopet stale lipe, kajti bolezen posnemanja vsega tujega se je namreč oklenila tudi ie kmečkih domov. V tej ljubezni, namreč v posnemanju vsega tujega, leži smrt vse domače kulture.
Kaf.iel Zazula
Nekaj snovi za pouk v višji ljudski šoli
I. Snet na ovsu in ječmenu	(Dalje.)
Snet se razširja s trosi. To so sila majhni organi, ki služijo glivam za razmnoževanje. Trosi so enostanični ali večstanični, imajo različne oblike in barvo ali so brezbarvni ter sestoje iz membrane, protoplazme in jedra. Ko pridejo v dovoljnn vlago in prikladno toplino, vzklijejo in poženejo podgnbje.
Trose raznašajo vetrovi, vode, človek in žival. Zato jih je povsod dovolj, največ seveda na njivah. Držijo se tudi na ovsenem in ječmenovem zrnju. Ako pride semensko zrno v vlažno in toplo zemljo, se razmehča in začne kaliti. Tsto se zgodi s trosom, ki morda lepi na semenu.
Tros vzkali in se zaje v mlado kal ovsa, oziroma ječmena in z njo vred raste. V rastlini se razvija snetno podgobje in se hrani s sokovi rastline. Ko oves zori, prodre podgobje sneti v semenska zrna in tam razvije svoje plodišče. Žitna zrna so polna rjavega prahu, polna Irosov, Zato pravimo tej bolezni tudi pralna snet. Kadar mlatimo bolno žito, vidimo mnogo tega prahu. Treba ga je skrbno odstraniti in sežgati. nikakor pa ne metati na gnoj ali na dvorišče, ker se potem zopet raznese na njive.
II. Snet na pšenici
Podoben je razvoj sneti na pšenici, le da je nekoliko bolj zapleten. Okuženjc se izvrši, kadar pšenica cvete. Ko se odpirajo nežni pšeniČni klaski, padajo vanje trosi, ki jih prinašajo vetrovi. Ob mokrem vremenu požene tros v plodnici steljko, ki se razraste v mladem zrnu. Zrno je na videz povsem zdravo, v sebi pa nosi bolezensko kal. Ak« tako seme posejemo, tedaj v kalečem zrnu skali tudi snetno podgobje, ki raste z rastlino vred. jo vso preplete, plodiSče pa razvije v zorečih pšenifnih zrnih. Zrna so polna trosov, ti Irosi smrdijo, zato bolezni pravimo