Štev. 7. (Poštno tek. račun. - C. C. con la Posla).
V Trstu, petek 15. februarja 1924.
Leto il.
UST
Izhaja viak petek opoldne
Naslov: Trst-Trieste Casella Centro 37 ali pa: via Geppa 17/111.
Izdaja: konsorcij Malega, lista
TEB&IK ZA NOVICE IN
f3
Z
MIHEC
<JA§€EC
Male novice
Mali koledar.
Petek, 15. febr. — Sobota, Iti. febr.: Julijana — Nedelja, 17. febr.:	Prva
Predpepelnična. — Pondeljek, 18. fobr.: Simeon — Torek, 19. febr.: Viktor, mučenec — Sreda, 20.' febr. — Četrtek, 21. febr.: Maksimilijan. — Petek, 22. febr.; Stol sv. Petra. — Sobota, 23. febr.: Peter Damijan. — Nedelja, 24. febr.: Druga predpepelnična.
Ladjedelnice pri sv. Roka
bo zgradila dve enaki ladji. Dolgi bosta 450, široki pa 57 čevljev. Težki bosta 8600 ton, nosili pa bosta vsaka po 10.000 ton. Motorji bodo imeli 3900 konjskih sil. Prva, ki bo dovršena, bo krščena na ime «Trieste».
Strahovita revščina, ki vlada danes v večini narodov, ni božja naredba. Zgodovina uči, da sta Preveliko bogastvo in velika revščina korali zelo škodljivi. Revščine so krivi kapitalisti, bankirji in njih pajdaši, ki se skrivajo za razne krinke. Kapitalizem je, ki povzroča trpljenje, lakoto, smrt ljudstev.
POMEN LENJINA Lenjin je eden izmed največjih ljudi, kar jih je bilo na svetu. Lenjin spada Uamreč v prvo vrsto onih mož, ki so se borili, da bi strli kapitalistični red, ki duši svet in povzroča toliko gorja 'milijonom in milijonom nedolžnih družin. Ni v vsem uspel Lenjin, veliko napak je storil, toda eno je dosegel:	strl je
Dqoč ruskih grofov, ki so držali večino ruskih kmetov v suženjstvu. Danes je ruski kmet na svoji zemlji sam svoj gospod. Dokler bo ruski narod živel, se bo glasila slava Lenjina v sleherni ruski kmečki hiši. Ko se bo enkrat prevr-fiel kapitalistični red in se bo nadomestil z drugim, ki bo socialno manj krivičen, bo vsakdo vedel, da gre v veliki meri zasluga velikemu Lenjinu.
Poslanec Virgilj Šček ie poslal vladi ogorčen protest, da se še vedno niso izmenjale avstroogrske krone, ki jih imajo nešteti primorski zasebniki onkraj meje.
Snežni plaz — 30 mrtvih.
Dolgotrajno padanje snega je nakopičilo v Alpah cele gore snega. Snežni Pia«, širok 300 metrov, visok 10 m, je navalil pri postaji Hiflan vlak. Na Salcburškem je neki snežni plaz pokopal 30 oseb.
NAROČNIKOM.
Kadar pošljete naročnino, napišite ali ste stari ali novi naročniki da se tako upravi olajša delo.
Dve kravji kupčiji.
Rapallo 1920.: kravja kupčija št. 1. ^ Rimu 1923.: kravja kupčija št. 2. Prvikrat je bil mešetar Trumbič, dn> je mešetar Ninčič. Pravijo, da v tretje rado gre.
O zgradbi društvenih domov Opravlja na podlagi primernih tlorisov stavbni podjetnik g. Rudolf Terčelj v “Našem čolniču», štev. 1. tega leta. Nas čolnič stane za vse leto šest lir. Dorica, Corso Verdi 37. Ne bi smelo biti društva, ne bi smelo biti mladeniča in Mladenko brez Našega čolniča.
Pri Goriški Mohorjevi družbi se člani v nepričakovano velikem šte-yilu ograšajo, posebno iz stare Renečije ln s Krasa. V par letih bo za nas gorska družba to, kar nam je bila nekdaj C(>lovška : naša edina književna mati.
106<t
1867
r. IMA BREGU.-*
Na brčgu stojim in v morje strmim Pod mdno srdito valovje Rohni ob kamnito bregovje;
Do n6ba praši se megleni dim,
V	obraz mi brizgajo pčne Od skalne stčne;
A stena skalna Ostane stalna,
In jaz se na robu ne ganem, Viharju kljubujem, ostanem!
Ko v steno valovje os6de vihar Ob m6 se zaganja;
A dnh se ponosni ne vklanja :
Ti strčti me mdreš, potreti nikdar, Os6de sovražne besnčči vihar!
NOVI ROPARSKI CINI V ISTRI.
Na Eužini, tričetrt ure od Huj ima gostilno Anton Benčič. V nedeljo zvečer so šli zadnji gosti ob 9. iz krčme. Benčič je ravno zapiral krčmo, kar se predstavita dva moža ter si naročita pol litra. Benčič je odgovoril, da je ura pozna in da ne sme več točiti.
SVA NA SMRT UTRUJENA!
Tako sta prosila tujca. Benčič se ja je usmilil in ja je pastil v kuhinjo. V tem hipu potegneta tujca vsak svoj samokres ter ga namerita na krčmarja: «Ali denar ali življenje«. Benčič je prestrašen izročil denarnico s 1500 lirami. Roparja sta krčmarja še pretepla, nato sta bliskovito izginila.
Občinski prijatelj.
Tako je naslov novega časopisa, ki izhaja vsakih 14 dni v Gorici. Pod naslovom nosi podpis «zbomik za pravne in upravne poduke«. Naroča se
v	Gorici, via Favetti 9. Odgovorni urednik je dr. Pema, glavni pa naš rojak in veščak v upravnih zadevah, gosp. France Gorkič. Vsa županstva bodo brezplačno dobivala novi časopis. Pozdravljamo in priporočamo !
Priprave za volitve.
Tržaško in goriško društvo sta se sestali, da bi razpravljali o skupnem nastopu pri volitvah. Seja se je vršila le nekaj minut, kajti mesto razpravljanja je prišlo do incidenta, med katerim je častitljivi voditelj dr. Edi Slavik začel dajati bliskovite klofute. Tako piše Edinost o pripravi na volitve. To so torej plodovi polstoletnega programa našega vodstva.
Narodnjaki na delu.
Tržaški tribunal zahteva od jugoslovanskih oblastev izročitev gospoda Ka-jiča, ki je sedaj v Zagrebu. Svojo zahtevo opira tribunal na to, da je Banca Adriatica (Jadranska banka) odkrila novo poneverbo za pol milijona lir.
Minister vojne mornarice je podaril štirim delavcem naše ladjedelnice ob priliki 40 letnice njihovega službovanja vsakemu zlato uro. Ti štirje so :	Anton Benčina, Giovanni
Robba, Pietro Macorovich in Peter Valon.
Novih vojnih pokojnin
še niso vpeljali; stare pokojnine pa dobivajo le tisti invalidi, katerim so to pravico pripoznali že leta 1919., dočim imajo vsi drugi to pravico, da mirno čakajo mi mano iz raja, ki je od nikoder ni.
Slovenskim zadrugam.
Zadruge, ki imajo še meizmenjane krone onostran meje, morajo predložiti do 15. marca. 1924. zakladni delegaciji (Delegazine del Tesoro) te-le dokumente: 1) kratko prošnjo, v kateri se označi vsota kron, to je sald od 3. nov. 1918 ter obresti do 9. aprila 1919. ali pa sedanji kredit, ako ni večji kakor prejšnja svota; 2) bilanca 'od 31. decembra 1923.; 3) izvleček iz tekočega računa, ki ga izda dolgsjoči zavod in ki mora vsebovati ves promet na podlagi tega računa od 3. nov. 1918. do 31. decembra 1923.
Novi registrski uradi
se bodo ustanovili v Istri v Buzetu, Bujah in Motovunu.
Zaveden rojak.
Iz Čepovana smo prejeli dopisnico z besedilom : «Do sedaj sem vaš list le tu pa tam čital; vsaki krat me je močno razveselil. Zatorej mi ga pošiljajte. Na denarni nakaznici sem vam zapisal še štiri naročnike, zanaprej vam bom še ude nabiral; zakaj «Mali list.» mora ugajati vsaki slovenski ■ hiši. List je zares za ljudstvo; on odkriva vse krivice, ki nas tarejo narodno in ljudsko. Dragi «Mali list» ! Le odkrivaj naprej grehote mogotcev in velekapitala. In prinašaj še naprej kaj zanimivega od vzhoda in od Rusije, kamor nas zavedne Slovence vleče srce ...».
Francoska umira.
Leta 1923. se je rodilo na Francoskem 12.456 otrok manj ko leta 1922. In leta
1922.	pa 1631 otrok manj ko leta 1921. Glavni vzrok je nova morala. Pri nas se dela tudi slična propaganda. Ali ne služijo v isti namen inserati našega dnevnika, ki priporoča dve babici, ki sprejemata na dom noseče pod strogo tajnostjo ?
BOJ KAPITALIZMU so proglasili ruski boljševiki že takrat, kadar so sklenili, da morajo odstaviti ruskega carja. Carstvo je bilo protiljud-sfeo. Res je, da so naši voditelji carja hvalili, carstvo poveličevali, toda poglejmo, kaj je bilo na tem ? Carska hiša je posedovala zemljo, ki je bila tako velika, kakor je celokupna italijanska država, kjer živi 38 milijonov oseb. Dočim so imeli carji to ogromno zemljo neobdelano, so milijoni ljudi gladovall. Ali Je bilo to prav ? AH ni torej pravilno, da so vrgli grdo narodnjakarsko kapitalistično bando ln so zemljo razdelili med revne kmete ?
So bankam menjali denar,
M men. II milijonov dali *o jim v dar, llIlilLUi privatnike pustili »o vnemar,
. pogine naj vsak revni gospodar, i Bankir ji zmagal kot slepar,
• in kmet le spodaj je vsekd&r.
JAKEC
ODPRAVITE VIZUMI
Vizum na potni list je žalostna zapuščina vojne. Borba za odpravo vizuma se vrši že leta, toda vlade in njihovi podrepniki držijo še trdno. Dva razloga, pravijo vlade, govore za vizam:	prvič
nosijo vizumi lepe dohodke, dragič se z zabrano vstopa v državo bolj gotovo ohrani notranji mir v državah, ki se na ta način obvarujejo nevarnih elementov. Prva vlada, ki se je izrekla za odpravo vizuma na potni list, je češka. Prvi minister je dejal, da Češka odpra-
vi	vizum, ako to store vse druge države. Pa nočejo ! — Zakaj bi se ne odpravil vizum med prijateljskimi državami ? Zdaj, ko se je vršila «ohcet» med Italijanom in Jugoslavijo na Reki, ko so se poljubovali in sklenili prijateljstvo, zakaj bi se še nadalje oviral promet ? Ali ni vizum oviranje trgovine ? Ali ne pomeni vizum pravo muko za tisoče oseb, ki so po družinskih vezeh združeni z osebami, ki prebivajo onstran ali tostran meje ?
Mohorjeva družba v Gorici.
Zakaj ? Ker mora biti tako podjetje last večjega kroga oseb, tako da je podjetje za vedno zagotovljeno naroda,
iie pa last dveh oseb; danes vemo, kako gredo posestva prelahko v tuje roke. Ko je 360 narodnih oseb prosilo, naj preide «Matica« v last zastopnikov naroda, so to odklonili. — Zakaj pa ne celovška družba, zakaj nova družba v Gorici?: Jeseni 1923. je sklenila stara Mohorjeva družba, da bo odslej pisala v patrio-tičnem duhu. da bo vzgajala Slovence v Jugoslaviji v državnem duhu. Te knjige pa bodo nam Primorcem nedo-stopne. Največja organizacije so po resnem premišljevanju priporočale ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe.
ODVETNIŠKE TAKSE IN NAŠE LJUDSTVO.
S Krasa nam pišejo :
«Pod prejšnjo vlado ni bilo treba toliko hoditi k odvetnikom. Zakoni so bili jasni in si bil sam svoj advokat v mnogih rečeh, za katere se danes moraš obrniti v mesto. Toda odvetniške takse so danes strašanske, naravnost grozne. 300, 500 lir ti gre ko da bi upihulL Ena prošnja, ena pot, dva pečata, en podpis, pa je tisoč lir. Saj moramo privoščiti vsakemu človeku zaslužek, toda kar je preveč, je preveč. To željo sem zadnjič razodel nekemu odvetniku, ki pa mi je odgovoril, da so tarife že določene po odvetniški organizacljL Je že prav, toda ali bi se ne našel odvetnik naše krvi, da bi skušal v organizaciji tarife vsaj nekoliko spremeniti? In ne bi mogli naši slov. odvetniki vsaj za naše ljudi nekoliko znižati tarife ?» Odgovor bomo rade volje priobčili.
Nas podlistek.
Gospod Filip Meršnik nas vodi v najslavnejše čase fare v Hrušici, ki je tedaj imela veliko večji obseg kot dandanes. Za župnika je bil takrat grof Julij Boštjan Julianis, ki je imel pravico do Škofovske kape; v Hrušici je bil od 1. 1714. do 1. 1731. Takrat so bili v tej fari kaplani: Franc Jožef baron Raab, Jožaf Slokovec in Filip Meršnik, o katerem govori naša zgodba. Meršnik je bil doma iz Podbež v Istri in je imel svojo novo mašo na podbežko opasilo 1717. leta. Podlistek bo zanimial Istrane in vse Brkine.
Za trden sporazum.
Kakor znano, so vsi slovenski dnevniki pisali proti laško-jugoslovanskemu sporazumu za Reko. Samo dva sta pisala navdušeno za sporazum :	radikalni
dnevnik v Ljubljani in tržaški dnevnik Edinost. Vsi drugi pa proti. Proti tem listom se je postavil odvetnik g. dr. Vratovie, ki piše v Edinosti tole: «Nam (Primorcem) prinese ta sporazum v po-
litičnem in gospodarskem pogledu mno go dobrot. Radi tega moramo sporazum pozdraviti. Hujskanje proti sporazumu mogoče koristiti strankam, ne koristi pa nam (Primorcem)«.
Gospod dr. Vratovič se torej veseli zaradi sporazuma, ker ta sporazum je ali pa še bo rodil dobre uspehe v političnem in gospodarskem oziru.
Za dekleta.
Dekliško vzgojevališče Marijin dorii v Kočevju pod vodstvom usmiljenih sester sprejema vsak čas deklice, ki se hočejo učiti šivanja in drugih ročnih del. Mesečnina znaša Din. 400, za katero dobe gojenke vso oskrbo v zavodu. V zavodu poučujejo tudi nemščino, francoščino, stenografijo, strojepisje, glasovir in citre, za katere predmete pa se plača posebej po dogovoru.
PRIPOROČILO.
Kar najtopleje priporočamo vsem naročnikom in čitateljem domačo tvrdko EFREM MOZETIČ, Orehovlje - Miren.
Izselievanie v Brazilijo
Trst, 12. februarja.
Z ozirom nato, da se opaža v zadnjem času gibanje za izseljevanje, je treba, da se naše ljudstvo poučuje o zemljah, kamor se hoče izseliti. ,,Mali list” je dobro popisal skoro vse izseljeniške dežele in treba je, da s& popisi le nekoliko izpopolnijo. Vse-Ijenci, ki gredo po raznih obljubah v Brazilijo, se ustanovijo običajno na kavinih plantažah v deželi S. Paulo, kjer opravljajo pri ondotnih veleposestnikih, ki jim pravijo „fazendeiro”, za naše razmere silovito težko delo.
Delovna pogodba je približno (ponekod boljša, ponekod filabša) sledeča. Prva točka: Veleposestnik je dolžan zagotoviti kolonistu dovoz od najbližje železniške postaje do «fazende» (posestvo), zagotoviti stanovanje, krmo za živino, kar odvisi od števila prejetih kavinih drevesc, ter gotovo površino plantaže (zemlja, zasajena s kavinimi stebeljci ali mladikami). Druga točka. Kolonist mora dobljena stebelca gojiti in zasai-diti nova, ako prva usahnejo. Kolonist je dolžan kositi travnike, enkrat na leto popravljati pot, ki pelje do glaivne železniške postaje, gasiti morebitne požare v gozdu, hiši itd., in sicer v času in na način, kakor ga določi veleposestnik ali fazendeiro ali njegov upravitelj. Ako kolonist zamudi ali opusti kako svojo nalogo, jo da gospodar izvršiti na stroške kolonista. Tretja točkam Fazendeiro je dolžan skrbeti za, potrebno hrano samo nanovo došlemu kolonistu. Četrta točka. Pogodbo smesta 'razveljaviti obe stranki; fazendeiro, ako je kolonist trajno bolan, len, nemaren, pijanec, nepokoren in ako ne vrši svojih dolžnosti. Kolonist sme pogodbo razveljaviti, ako čuti, da je za tisto delo nesposoben, ako fazendeiro ali njegov upravitelj ž njim slabo ravna, ako fazendeiro krši pogodbo. Ako gospodar brez razloga odslovi kolona, mu mora izplačati dvakratno plačilo, dogovorjeno za gojitev stebel. Za gojitev 1000 stebel dobi kolon 150 milrajsov (250 lir). Za čiščenje 1000 stebel kave dobi kolon 20 milrajsov. Za 50 litrov žete kave dobi pol milrajsa. Za vsak delovni dan brez hrane dobi 2^ milrajsa. Plača je torej dobra.
Kakšno pa je življenje ?
Spati je treba na goli, trdi zemlji, v kolibah ni stropa, niti oken. Treba je živeti skupno z govedom in prašiči. Hrana je redno bob in neke vrste pražen močnik (farina). Tako nizko življenje morajo prenašati samo ljudje, ki niso niti na najnižji stopinji civilizacije. Dasi naš človek ni razvajen, vendar ne bi mogel prenašati takega življenja na kavinih plantažah.
Zakoni in naredbe, ki jih je sicer res mnogo, so tako elastični, da se dajo dolmačiti v korist gospodarjev, v škodo kolonistov.
Kaj pa z zdravjem na plantažah ?
Že samo spavanje na golih tleh izpostavljal človeka raznim nevarnostim. Je neka vrsta žuželk, ki povzroča bolezni. Kar se tiče rumene mrzlice, so razmere danes urejene. Odkrili so namreč klico — povzročiteljico te mrzlice in s pomočjo Rockefellerja, ki jo dal na razpolago 18 milijonov dolarjev, so popolnomai ozdravili pokrajine, ki so bile okužene.
Zaključne besede.
Dela.ne manjka na brazilskih plantažah, toda razmere so take, da je to delo združeno z največjimi težavami za naše ljudstvo, ki je kulturno.
■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
Orožnik in plačilo.
(Nadaljujemo poročilo orožnika-naroč-nika. Glej št. 4. «Malega lista»).
Službeni pravilnik pri orožnikih jasno pravi, da ne sma orožnik nikogar pretepati, ne sme pa tudi sprejeti nobenega plačila za dalo, ki ga je izvršil po svoji dolžnosti. Je pa slučaj, da ima policijski agent pravico do odškodnine. Kdaj? Ako je zasebno vabljen, da na primer gre na kako prireditev, da varuje red, ako je vabljen, da koga spremlja po kaki bolj nevarni pot. Toda odškodnina je v teh slučajih že določena po postavi; v nobenem dragem slučaju pa agent ne sme denarja ne zahtevati ne sprejeti. Toliko v odgovor na vprašanje v članku ((Prepovedana nočna pot iz Matenje vasi v Lozice». (Orožnik, ki je ostal zvest sin svojega ljudstva).
gosti in mu prigovarja : «Glej, da boš odgovarjal gostom samo kadar boš vprašan, da ne bodo spoznali, da si neumen.« Sedla sta z drugimi povabljenci k mizi. Začne se razgovarjanje in sin odgovarja le «da» in «ne». Njemu na-
sproti sta sedeli dve gospodični, ki se jima je zdelo njegovo odgovarjanje nekaj nenavadnega in sta si pošepetali: «Ta fant je menda malo neumen«. Sin pa to sliši, se obme k očetu in reče t «Oče ! Že ved6».
Zakai le slabo v novih državah
1.	Boben je zapel, družina je šla na «kant»!
Kadar gre stara hiša, staro gospodarstvo na dražbo, mora družina narazen. Starejši se postavijo na lastne noge; s podedovano omaro, posteljo, kuhalnico, loncem, kozico in žlico si postavijo svojo domačijo ali pa se kam priženijo, druge pa, zlasti slabejše in mlajše, zadene žalostna usoda. Varuh jih sploh ne vpraša po željah, marveč jih kratko-malo da kakšni družini na «košto».
Taka družina, ki je šla na dražbo, se mi zdi stara Avstrija. Njena varuhinja, gospa «Antanta» ali «Zveza narodov«, jo je dela koncem 1918. na dražbo. Starejši bubci niso čakali doma, ampak so bežali in so si postavili lastno gospodarstvo, to so bili Čeh, Poljak in Ogor. Četrti bubec, Rumun, je ondi ostal. Peti brat, Hrvat, je stopil v staro srbsko hišo in se je ondi oženil. Naj hujše se je zgodilo z maloletnim Slovencem. Ta je dejal, da bo že sam storil, kar se mu bo zdelo (bolj učeni pravijo, da je zahteval samoodločbo). Da bi ne bil nikdar tega storil! Varuhinja «Antanta» se je razjezila ter se ga je lotila teko pretepati, da mu je — ponesreči ali drugače — odbila desno roko. Reveža so pustili en čas na cedilu; na to so ga nesli v bolnišnico, tja nekam v Rapal, kjer so zdravniki izjavili, da je položaj zelo nevaren; desnico so mu odžagali, teko da je ostala tukaj, njega pa so prepeljali onstran Alp, kjer je na oskrbi pri bratih Hrvatu in Srbu..
Čisto umljivo je, da nova gospodarstva ne uspevajo še dobro. Kako neki ? Avstrijska kmetija je bila enotna in je bila smotrno urejena. Zdaj pa je precej narobe. Eden je dobil vinograde, pa nima travnikov ne polja, drugi ima dosti polja, pa mu manjka orodje, tretji nima ne travnika, ne gozda ne polja' ne vinograda: samo pohištvo mu je ostalo, gvant in lonci v kuhinji. Tako
so včasi vsi v zadregi. Oni dan so hoteli napraviti bleke za kosilo. Pa kako, eden ima moko, drugi desko za testč, tretji pa valjar. Zato bo treba čakati, da si vse hiše opomorejo, da si nabavijo vsega, kar potrebujejo za hišo, hlev in grunt. Potem pa se bodo lahko postavili !
2. Voz so v blato zapeljali. Kdo ga bo rešil ?
V	moji brkinski vasi se je zgodilo. Kmet je vozil s konjičem drva. Pot ic bila od nalivov blatna, do gležnjev smo stopali v blato. Preden se je pot prevalila, je voz zašel nekoliko na desno v globoko blato in ni mogel več vkreber. Hi ! Hi ’ Hi ! Ni šlo. Porivalo je staro in mlado, voznik je na zadnjo provinco revnega kljuseta dal z bičem telegraf ič-no nakazilo, a vse zaman. Pa pristopi neki junaški Brkin, ki je ravno mimo šel. Seže s svojimi rokami v naperek, nastavi hrbet, privzdigne, voz zahrešči hopla ! — voz se premakne in gre.
Takemu vozu je podobna sedanja Avstrija. Od 1918. je šlo vedno slabše in 1921. je zagazila' v blato, iz katerega ni mogla ven. Krona je bliskovito padala, tako da je že vsak dunajski težak služil milijarde. Vse je odpovedalo, vlade so se menjale. Ni šlo. Pa se je našel mož korenjak, dunajski kanonik	Seipel.
Vzel je vajeti -v roke in v kratkem je avstrijski voz tako zguncaJ, da je prišel v čisto pravi tek. Resnica je, da je danes avstrijska krona najbolj ustaljen denar v vsej Evropi. In to daje moč'. Zakaj trgovina in obrt ne uspava, ako se vrednost denarja menjuje.
Kakor pa sem že gori dejal, je nova avstrijska hiša tudi v stiskah; nima vsega, kar mora, imeti samostojno gospodarstvo. Še nekaj desetletij bo preteklo, da pridejo vsa nova gospodarstva, ki so nastala po razkosanju avstrijskega cesarstva, do rednih in zdravih razmer. (F. K.).
Kotiček za smeh.
Pismonoši »1 po volji, da se je «Mali list.« tako razširil, ker ima on s tem precej opraviti. Nekoč, dostavi kmetovalcu «Mali list« in istočasno tudi neko pošiljatev z laško vsebino. Na to kmetovalec: «Ali ste še komu drugemu prinesli kaj takega ?» Pismonoša: «To je moja stvar«. Kmetovalec : «Prosim, raztolmačite mi, kaj mi tukaj pišejo, ker znate laško« ! Pismonoša:	«Jaz doma
jam«. — Ko pa bi mu ponudili lonec terana, bi menda ne rekel: «Jaz doma pijem.«
Ni znal tajiti. Jakobu so bile obrane breskve. «Gasper, jih je pokradel«, — teko so govorili po vasi. Rekli so mu nekoč celd naravnost: «Le ti si kradel breskve in nihče drugi. «Ni res« — se odreže Gašper — «saj me ni nihče videl, ker je bila tema in je padal dež.«
Pri pojedini. Nekoč ste bila povabljena na pojedino oče in sin. Sin je bil nekoliko slaboumen. Po poti k sorodnikom, kjer se je imela vršiti pojedina, ga oče poučuja, kako se ima obnašati med
Naii vofni Invalidi.
Usmiljenja vredni slučaji ! So invalidi, ki so zgubili v vojni svoje najboljše moči, ki so prišli iz jarkov fizično ugonobljeni, ki niso še prejeli invalidnine; so pa invalidi, ki so zgubili levi mezinec, pa dobiva-jo sto in več lir pokojnine. So možje, družinski očetje s 3 ali 4 otroci, brez hiše, brez premoženja, včasi brez službe. Kje je pravica? In posledica te krivice ja, da smrt kosi med med vrstami teh pozabljencev, ki nimajo sredstev za zdravnika ne za zdravilo ne za tečnejšo hrano. Ti nesrečneži čutijo, da so zapuščeni od vsega sveta, da zanje ni več pomoči. Kakšni občutki morajo obhajati takega invalida? Zakaj sem se boril, zakaj sem prebadal druge ljudi, mogoče družinske očete, ki so bili v drugi vojaški obleki ? Ali je plačilo za moje žrtev sedanja moja revščina, beda in moj obup? (Vojni invalid).
Veliki ogenj v Divali oreil Z37 lili.
Dne 16. februarja 1687. Bilo je na prvo postno nedeljo, dve uri pred dnevom, med 4. in 5. urp zjutraj. Vozniki so peljali iz Tnsta čez Lokev laški smodnik. Bilo ga je 24 centov. V Divačo so prišli pozno v noč. Nato so izpregli in šli vsi počivat. Na vse zgodaj so vstali in vpregli. Eden voznikov je zapazil, da ena posoda pušča smodnik. Vstopi v hišo, vzame gorečo baklo, da bi stei prepričal, kje pušča. Po nesreči je padla iskra od bakle na tla, kjer je bilo raztresenega nekaij smodnika. Trije poki so se za-
čuli in v kratkem je vsa vas bila v ognju.
Pri tem nepričakovanem požaru so zgubili življenje trije tuji vozniki; prvi, to je bil tisti, ki je baklo prinesel, je bil naravnost razdrobljen, dva sta šla v zrak, da se ni vedelo, kanti sta izginila, le nekaj krp obleke so našli v bližini; zgoreli so tudi trije domačini; zelo močno opeklo se je osem voznikov; od teh sem videl dva jaz, ko sem tisto jutro jahal iz Razdrtega proti Školju; videl sem, kako so jimai vsi prsti odgoreli. Dva para volov je popolnoma zgorelo, trije tuji volovi so bili silno poškodovani; tri druge vole je kamenje, ki se je od zidu raztreščilo, kar na mestu ubilo.
Ko se je smodnik vžgal, je vse hišne strehe, ki so bile slamnate, vzdignilo; ogenj in smodnik sta se raznesla po sobah in kuhinjah, tako da so začele vse hiše od znotraj goreti.
Napol prismojen človek je prišel dan poprej, to je v soboto, v Divačo, k neki ženi, rojeni v Divači, a poročeni v Trst, (ki pa je bila prišla za nekaj dni domov), in je ženi takole govoril: „Ti neumna žena, čemu si sem prišla? Kaj delaš tukaj? Zakaj ne greš v Trist? Ali ne vaš, da bo jutri Divača vsa v ognju?" Tako je opisal Valvazor divaški požar.
ISKRICE.
Človek je edino po delu človek; zato bodi blagoslovljen, kdor je našel delo-Naj ne pričakuje nikakega drugega bU‘ goslova.	Carlyle.
Zbor zaupnikov goriške dežele
V' pondaljek se ie vršil v Gorici zbor zaupnikov goriške dežeio. Zastopane »o bile skoro vse občine. Videli smo zaupnike iz bovškega, tolminskega, cerkljanskega, idrijskega okraja, iz baške in soške doline, iz Brd, z banjške planote, iz goriške okolice, iz gorenje, srednje in dolenje vipavske doline ter s Krasa, bila sta dva zastopnika iz Devina. Kako lep prizor, ko so se zbrali zaupniki izpod Triglava do Jadranskega morja. Zaupniki Kanalski doline ua Koroškem so poslali svoj pozdrav ter dali nekatere koristne migljajo za volitve. Zbor je bil zanimiv tudi po svoji demokratični sestavi; večina kmečkega stanu, kakor to odgovarja naši deželi. Zbor je otvoril predsednik dr Engelhert Besednjak, ki -je v vzuešonein govoru orisal delovanje društva, s čemer se bomo drugič bavili. Po govoru drja Besednjaka je povzel lieseuo bivši poslanec g. Vasilij Šček.
Goriško in tržaško društvo.
«Slavui zbor ! Po izvajaiijin našega predsednika, ki je orisal pozitivno delo pol. društva, kar je izzvalo Vaše burno odobravanje, mi pripade naloga, da1 opišem razmerje mod tržaškim in gori-škim društvom od avstroogrskega poloma. Ta naloga je neprijetna, ker je združena s kritiko, toda potrebno je, da zaupniški zbor izreče svoje jasno mnenje o položaju. Leta 1920. so se na poziv političnega društva «Edinosti» v Trstu zbrali zastopniki vseh strank in stanov, da bi se združili v enotno politično društvo z enotnim programom, ker politično društvo «Edinost» v Trstu ni imelo nikdar od svojega početka nobenega programa. Vsled tega se jo na podlagi nekaterih referatov, zlasti gospoda župnika Ivana Kejea, določil program, ki je v socialno gospodarskem pogledu težil za gospodarsko povzdigo revnih slojev našega naroda, v narodno jezikovnem oziru oznanjal najostrejšo borbo za ohranitev slovenskega značaja naše zemljo, v kulturnem oziru pa sprejel načela in moralo krščanstva. Izključeval pa se je klerikalizem kot nadvlada enega stanu, kar se je itak že bilo preživelo.
Pri nas smo navajeni, da ko sa enkrat odločimo za program; ga nimamo samo za krinko ali za slavnostno parado v gotovih dneh, ampak da ga zares udejstvujemo. Program se mora Izražati v časopisih, v organizacijah, v vsem
delovanju.
Udejstvovanie programa
Prvi spori.
Dokler se je program sprejel v besedah, so k temu vsi ploskali, ko pa je šlo zato, da bi ga začeli izvajati, smo tisti, ki smo se hoteli programa držati, takoj začutili odpor od strani tako zva-
nih tržaških krogov. Proti ustanavljanju zadrug so se — kakor pred šestdesetimi leti vaški oderuhi proti domačim posojilnicam — dvignili narodni veletrgovci in so začeli boj. Ti veletrgovci pa so bili prijatelji tržaškega političnega društva. To nasprotstvo se je očitovalo dan na dan* Neki narodni veletržec je dejal tedanjemu glavnemu uredniku «Edinosti», da se bodo oni (narodni vele tržcij zbrali in z večmiljonskim kapitalom ubili naše zadruge. In ltedaj ste čuli, da bi bilo tržaško društvo pogledalo na prvo sprejeto načelo, to je gospodarsko povzdigo revnih slojev in da bi v smislu programa začelo boj zoper bogatine ? Kako naj bi to storili, ko so ti bogatini njih prijatelji, kako naj bi to storiili, ko je imela Jadranska banka več sto deležev pri «Edinosti» ? Kako naj bi se tržaški voditelji dvignili zoper gospodarsko izkoriščanje, ko so kapitalistično buržoazno vzgojeni ? Ne moremo reči, da niso delali za ljudstvo, toda vselej, in samo tedaj in tako, v kolikor se to delo ni križalo z interesi bogatinov.
Vprašanje kolonstva.
Posebno oster pa je bil spor glede kolonstva. Narodno gospodarska znanost uči, da je kolonstvo za celokupno človeštvo dandanes škodljiva ustanova toliko v moralnem kakor v gospodarskem oziru. Samostojen kmet je moralno višji od kolona in tudi zemlja se obdeluje najboljše, ako je tisti, ki jo obdeluje, tudi gospodar zemlje. Grofovsko kolonstvo je torej škodljivo. Po programu, bi bilo moralo društvo zavzeti jasno stališče, in to v prilog kolona proti veleposestniku. To pa tudi iz zgolj jezikov-no-narodnega stališča. Znano je, kako so posestniki, oz. njihovi upravitelji kolone, da bi ne stavili novih zahtev po zholšanju njihovega socialnega položaja, plašili s pretnjo ; Ako ne boste tihi, Vas izženemo in pokličemo Italijane, ki bodo radi delali. Ti narodni veleposestniki se torej niso plašili zapoditi slovensko briško ljudstvo z njegove rodne zemlje. Po programu bi moralo društvo zavzeti jasno stališče. Tega pa nikdar ni hotelo. Interpelacijo sem stavil na društveni odbor, toda odgovora so se v Trstu branili. Zakaj? Ker so bili v Brdih opore tržaških voditeljev slovenski veleposestniki.
Kakor je društvo lomilo svoj program v prvi točki, istotako je to delalo v tretji, ker je ustanavljalo organizacije, katerih duh je bil in je v očitnem nasprotstvu s programom. V tem je tičal globoki spor med tržaškimi voditelji in med nami, ki smo bili prežeti soc.
duha’in smo hoteli, da bi se program udejstvoval. Tržačani so bili sprejeli program le radi lepšega, nam pa je bil program resnica in življenje. Umljivo je, da se je vez vedno bolj rahljala.
Zakaj se nismo takoj razšli?
Logika bi tirjala, da bi se po teh prvih poskusih skupnega bivanja pod isto politično streho razšli; to pa se ni zgodilo. Zakaj ne ? Ker so buržoazni gospodje v Trstu imeli v svojih rokah najvplivnejši list «Edinost», v katerem so dan na dan vprizarjali bobneči ogenj o slogi, o mili edinosti; te fraze so bile silovito mamljive, da so begale naše ljudstvo in premamile večino nase inteligence.
Ločili se nismo tudi zato, ker smo upali, da bodo vsaj razsodnejše osebe tržaškega izobraženstva spregledale, da je boj, ki ga oni vodijo, le deloma naroden, in da edinole program, ki smo ga bili skupno sprejeli, obsega zares celokupno naše narodno življenje. Tržaška buržoazija pa se je bala zamere pri svojih kapitalističnih prijateljih in je ostala zvesta svojemu stališču.
Kaj tedaj?
Edino pravilno bi bilo, da bi se pošteno ločili, eden na levo, drugi na desno, oni brez programa, mi s programom, v dve stranki in da bi vsak ločeno delal, skupno pa bi šli v boj rfa načelo, ki nam je edino še skupno osta-
lo,	to je v borbo za ohranitev narodnosti in jezika.
Zgodovina nas uči.
Žal da nismo že 1919. začeli delovati na podlagi izkušenj, ki so jih imeli s Trstom Istrani in Goričani že davno pred vojno. Dr. Anton Gregorčič, ki spada brez dvoma med prve narodne delavce na Primorskem, je po vojni prerokoval, da ne bo mogoče trajno skupno s Trstom orati, zakaj tržaška želja in pohlep po hegemoniji sta že od začetka izključevali soodločevanje Goričanov v narodni politiki, kar pa je bilo vselej v veliko škodo goriškega narodnega gospodarstva. Te skušnjo so imeli stari goriški borci že več desetletij pred vojno in zato so se morali ločiti od Trsta. Kar so skusili Goričani, to se je dogodilo tudi Istranom. Tudi Istrani so bili združeni s Trstom v eni organizaciji, toda tudi nad nje je- prišla ura bridkih. izkušenj. Veliki narodni delavec dr. Trinajstič se je čutil primoranega, da se je ločil od Trsta ter ja osnoval «Politič-no društvo za Hrvate in Slovence v Istri«. V velikih istrskih boriteljih je živela želja, da bi čim več koristili svojemu ubogemu narodu, zato pa so morali delati samostojno in ne pod mačehov-
sko oskrbo tržaške buržoazije; kadar pa je šlo za skupne narodne interese, tedaj so bili vselej pripravljeni, da so šli s Trstom skupno v boj. Dr. Matko Laginja, oče tužne Istre, čigar ime bo vedno blestelo v zgodovini istrskega naroda, me je večkrat pazljivo poslušal, ko sem mu pripovedoval o težavah, ki jih imamo s Trstom. Častitljivi in sivolasi Laginja mi je ponavljal; «Sinko moj, jaz te dobro razumem, tudi jaz imam svoje izkušnje«. Ako smo težili za tem, da se odcepimo od tržaške, go-gospode, smo imeli pred očmi vselej korist našega ljudstva na Goriškem kakor tudi korist celokupnega našega naroda v Italiji
Naša dolžnost je bila, da smo m osamosvojili od tržaške gospode in to smo storili predlanskim. Istra tudi ni mogla drugače in tako so Istrani nanovo oživeli staro «Politično društvo tat Hrvate in Slovence v Istri», pod čigar okriljem se zbira naš narod v Istri.
Kamaleonstvo.
Neki tržaški Slovenec je rekel pred nedolgim časom, da je «Kdinost» najbolj ka-maleonski slovenski list vseh slovenskih dežel. In to je istina. Kar velja za list, velja tudi za tržaško društvo. Kdor no čita pazljivo in umno lista, se tega sploh ne zaveda. Konkretna dejstva bodo najboljši dokazi za mojo trditev.
Leta 1920. smo vsi Slovani v Italiji sprejeli enoten program. Tudi Edinost ga je odobrila. Z besedo, samo z besedo. Zakaj v praksi ga ni marala nikdar izvajati. Novi odbor goriškega političnega društva, ki je sprejel vodstvo lansko jesen, je v svojem prvem manifestu na javnost nanovo proglasil program iz 1920., ter ga jel dosledno tudi izvajati. Nekaj dni zatem je tržaška Edinost celotni program priobčila in pristavila je, da se s programom povsem strinja. ivo pa je tržaško pol. društvo letos (menda sredi januarja) objavilo v listu oklic za strnitev v edinstveno fronto, ste lahko črno na belem brali, da je tržaško društvo goriški program, s katerim se je par mesecev prej strinjalo, sedaj obsodilo.
Da se obnaša društvo in list Edinost prav kakor močeradi, ki spreminjajo svojo barvo, se prepričate tudi iz tega dejstva. Neštetokrat sto čitali v dnevniku, kjer se je izražala želja za ustanovitev «Narodnega sveta«. Vsak čita-telj Edinosti je bil prepričan, da so tržaški gospodje kdo ve kaki gorki zagovorniki Narodnega sveta. V resnici pa je stvar čisto drugačna. Sam dr. VVilfan je ob najbolj slovesnih trenutkih izjavljal, da Tržačani načeloma nočejo
PODLISTEK
i lil
(Odlomek zgodovinske povesti.)
Napisal Jaka S.
• I.
Apostolski protonotar, častni kanonik, dekan in župnik cesarske fare sv. Krše-vana v Hrušici, grof Julij Julianis je sedel v pisarni in narekoval pisma svojemu kaplanu, mlademu gospodu Frančišku Jožefu, sinu barona Raaba iz brezovske graščine. Mladi duhovnik je z urno roko vodil ostro prirezano gosje pero po raskavem papirju.
Duhovna gospoda zmolijo težki koraki po kamenitem tlaku v veži. Nato nerodno trkanje; v sobo stopi star mož, oblečen v prtene kratke hlače z brezrokavnikom čaz rame, ponižno sname svojo kučmo in se globoko prikloni:
«Hvaljon Bog 1»
"Hvaljen na večne čase 1 No, kaj pa Vi, oče Meršnik 1», odzdravi prijazno župnik.
V	zadregi vrti kmetič kučmo v rokah, se odkašlja in začna: «Vidite, milostljivi gospod, slab sem jaz, tudi moja žena Urška je slabotna in ne more več kot bi rada; no, saj je že v šestdesetem. Kdaj bi žo radi oženili našega Stefana, pa je šele včeraj dala gosposka v Novem gradu dovoljenje. Pa mi ni dal miru Stefan,da sem moral priti prosit, če bi nam prihodnji teden že mogli zvezati Štefana in Reziko Bebovo; naj imata ona dva svoje veselje, midva z Urško pa počitek in kot.»
Veselo jo župnik pomožiknil kaplanu, Meršnikovemu očetu pa povedal tako ; «Ej, oče, oklicana sta bila vaša dva brez zadržka, gospod novograjski je podpisal papirje — poroke pa še no bo. Ne pustim jaz [»
Ponižno je poprosil Podbežec:	«Saj
Vam je vse znano, kako je pri nas; vidite, da je treba gospodinje; naj se poročita, da pride spet hiša v red 1» «Bosta se poročila, pa bo treba počakati par tednov«, odgovarja župnik. «Imela bosta pa tako poroko, da je še ni bilo v Istri.«
Začudeno gleda Meršnik župnika. Kaj hoče gospod povedati s temi besedami?
Medtem poda kaplan župniku veliko pismo; župnik ga odpre in reče kmetiču ;«Sedite, vesele novice boste čuli. To pismo od milostljivega gospoda škofa vam jih prinaša. — Stefanova poroka bo v nedeljo tri tedne na podbežko opa-silo; poroka bo v Podbežah pri sv. Mariji Magdaleni, poročal bo pa — vaš sin Filip, ki bo ta dan imel doma novo mašo !»
Začudeno jo pogledal starček, navomo zmajal s sivo glavo: «Bogve kdaj bo naš Filip dovršil ! Saj še glasu nimamo nič več o njem 1»
Župnik jo pa prečital škofovsko pismo in razložil srečnemu očetu, da je njegov sin Filip pred petimi leti dovršil svoje učenje v Padovi, tam, kjer je grob sv. Antona Čudodelnega in se nato podal v Rim, kjer se ja izšolal za duhovnika po papeževi dobroti in milosti v zavodu za rimske plemiče; da se je te dni vrnil čez Videm v Trst, kjer ga milostni gospod škof posveti za mašnika prihodnjo nedeljo, da se do praznika, sv. Ma-
rije Magdalene vrne domov in da bo prvič maševal v domači cerkvici; pri tej priliki naj tudi poroči svojega brata, da bo večji praznik...
Za ubogega kmeta-tlačana preveč sreče: isti dan poroka in nova maša! Saj od javorskega gospoda Ljubiča Martina ni bilo nobenega novomainika več v celi fari 1 — Popolnoma ga je prevzela ta sreča : sam ni vedel, sam ni znal, kako se je poslovil od gospodov v župnišču, kako in kdaj je prišel domov. Njegova novica pa je razveselila celo vas, kaj pravim celo vas, celo okolico ! Vse se je veselilo, le Reziki so zavidale tovarišice tako imenitno poroko.
Mati Mersnikova se je v svoji sreči čisto pomladila, a se je tudi morala, da je bila kog vsem pripravam:	za sina
novomašnika in za sina ženina ! Dobre sosede so ji pomagale z darovi, z nasveti in delom.
V	par dneh ja bil Lumpov mlin zasut s pšenico, pa tudi Zalič pod Harijami in celo Mohor in Torek pod Javorji so imeli dosti dela; vso pšenico je bilo treba zmleti na beli kamen.
4.
oMATT TT«3T»
Narodnega sveta (čujte, čujte !) in da četudi bi se v sili ustanovil, da se bo on boril proti njemu toliko časa, dokler se ne zruši in se ne vzpostavi enotno tržaško društvo (začudenje). Navzlic temu pa se je Edinost tudi kasneje izjavljala za Narodni svet. Na občnem zboru tržaške Edinosti, ki se je vršil dan pred Silvestrovem 1923., so se gospodje izrekli proti Narodnemu svetu. In da to niso močeradi, kamaleoni ?
Nadalje je govoril g. Šček o zlorabljanju besede sloga ter je v glavnem navedel zgled, kako je v neki občini naroden župan vodil apro-vizacijo ter pri tem očitno po krivici bogatel. Ko so občinski starašine tirjali neka pojasnila in se glasili h kritiki, tedaj je župan v seji vpil : «Sloga, mir ! Kaj bi se prepirali !» Starašine pa so dejali: «Je že res sloga, mi smo za slogo, toda ne za tako slogo, kakoršno vi hočete*.
Sloga obstoji v kooperaciji (sodelovanju) vseh obstoječih organizacij potom Narodnega sveta, ne pa v tem, kar dela Edinost, da vodi boj zoper eksistenco istrske in zlasti goriške organizacije.
O krivi slogi je dejal g. Šček : naravnost nora je misel, naj bi vsi Slovani mislili in delali tako, kakor misli slučajno en tržaški Slovenec, pa naj si bo to še tako častitljiv človek in magari predestinirani in dosmrtni predseumk tržaškega društva. Kdor snuje svojo organizacijo po svojem kopitu, a sistematično proglaša vse druge, četudi so kvalitativno in kvantitativno boljše, za škodljive, ne-naroune, razkolniške, ta dela silo slovenski narodni kulturi. Ker pa je naš narou kulturen, je gospodarsko in socialno dherenciran in dušiti ta naravni razvoj, se pravi dušiti njegovo kulturo.
V	čem obstoji prava sloga ?
Naše politične organizacije naj se svobodno razvijajo, popolnoma prosto po svojih socialnih, gospodarskih in drugih načelih, Narodni svet pa naj se ustanovi kot vrhovna narodna instanca. Euino tam, ko gre za skupno stvar, to je za obrambo naše narodnosti, tam moramo absolutno složno nastopati. Ko gre za obrambo naših jezikovnonarodnih pravic, ko gre za našo šolo, za naš jezik, za slovenski značaj naše zemlje, tauaj moramo prav vsi, brez razlike stanu ali načel nastopiti na isto bojno ironto zoper sovražnika. V nekaj tednih se nam bo nudila taka prilika, ko bo treba dokazati, da smo politično zrel narod. Pri državnozborskih volitvah se moramo strniti vsi, kar nas je, v euinstveno ironto, da bomo pred vsem svetom manifestirali svojo nezlomljivo voljo do svojega lastnega narodnega življenja, (buren, dolgo trajajoč aplavz).
Za uanes smo spustili tisti del govora, ki se bavi z napadi na njegovo osebo in nekatera druga mesta, ki jih priobčimo prihodnjič. Zaupniški zbor je ob gromo-
II.
«Že gredo, že gredo 1» je završelo v množiči, ki je tri dni pred podbežkim slavjem čakala novega duhovnika pred cerkvijo v Gradišču pod starimi lipami. Res je na cesti od Markovščine semkaj vstal oklak prahu. Kmalu se je iz prahu prikazala kočija. V par trenutkih so ljudje že zagledali svojega rojaka, ki je iz daljne dežele prišel in prinesel s seboj duhovniške blagoslove. Pred cerkvijo se je voz ustavil; novomašnik je izstopil. Visoke, lepe postave je bil. Dolgi, črni talar mu je segal do tal in glavo mu je pokrival širok klobuk. Njegovo obličje je bilo suho, bledo; oči so pa živahno in prijazno begale po množici.
Stopil je v cerkev. In ko jo pred al-tarjem sv. Primoža dvignil k nebu svoje roke za blagoslov, ja padla množica na kolena. Zasolzile so se oči: 9kozi roso v očeh so videli ljudje - ubogi tlačani, vedno stiskani in zatirani — svojega rojaka, sina ubogega tlačana, ki se je vzpel do visoke ča9ti in bo svojim rojakom kazal pot do Boga; videli so ga, kako je blagoslavljal ginjen ljudstvo v
vitem odobravanju izrazil g. Ščsku popolno zaupanje.
Priprave za volitve.
Poročal je društveni tajnik dr Josip Bitežnik. Največje ogorčenje proti tržaškemu društvu je vzbudila vest, da so šli tržaški gospodje v Benetke, kjer so se pogouili z Nemci in napravili pismen palet, in to ne da bi bili Istro in Gorico ne zraven povabili niti opozorili. Ko so govorili o kandidatih, je g. Sček vnaprej izjavil, da ne kandidira več. Dejal je, da če hočemo predložiti listo, za katero naj bi šli volilci z vsem ognjem v boj, je treba, da niso v listi ust« osebe, ki so stale v ospredju sporov; to velja za Istro, za Trst in za Goriško. Zato on vnaprej odklanja kanoi-oaiuro. Zaupniki so eden za drugim izjavljali, da mora g. Sček absolutno icanuiuirati, ker da volilci le njega vsepovsod poznajo in da ni niti misliti na asto bpez tega imena. Dva zaupnika sta izjavila, da če kandidira dr VVilian, bo na Goriškem abstinenca velika, ker bo-ao agitacijske sile ou|>ovedale. G. Sček : i>aš zato je dobro, ua se nekateri sami oupovemo. Nato prebere ,g. Sček zelo zanimivo pismo, ki ga je poslal (liju \Vihanu in v katerem mu je javil, da je sporočil društvu, da ne sprejme kandi-uature. Nato se nanovo oglašajo zaupnik za zaupnikom, zaiitevajoč Sčekovo kan--auaturo. Celokupni zbor izbruhne v onodušno in silno inamiestacijo za kan-uiuaiuro g. Sceka. Gleue nosnelja liste so zaupniki sklenili, ua bodi topot nosilec Goričan. In to zastran «paritete otruj», kakor je pisalo tržaško društvo, z-rvi krat je bil uositelj liste Tržačan, jiugikrat mora biti Goričan in to iz temonjainih in strojarskih ozirov, pa .uui iz stališča pravice do Goričanov, ki jO uali zadnjič 40 tisoč, Tržačani pa le s tisoč glasov. Zbor je pooblastil odbor, m se v tej smeri pogaja s Trstom, <,aključna beseda pa pade v pondeljek, ko se vrši zadnji zaupniški zbor pred volitvami.
Pismo iz Borjane.
Življenje m trpljenje naaiu Gorjanov.
Ubog in reven narod smo 1 Pri nas živimo v revščini. Komaj pet mesecev se preživljamo od pridelkov. Tako je v naših hribih. Vse moramo na glavi nositi ali pa na plečih. Pozimi nosimo železne čevlje, da stopamo 1. 2, 3 ure v hrib proti Stolu. Poleti pa kosimo bosi travo, ker znaša strmina 75 pr 100. Kdor ne spravi sena pred snegom v hlev, mu ga pa sneg spravi. Ljudje pri nas trpijo, kakor nikjer drugje. In kaj imajo na V9e zadnje? Še davkov ne moremo plačevati. In nikjer nas ne poslušajo 1 Imamo 12 km dolgo cesto, katere nam država ni sprejela med svoje, tako da jo moramo mi plačevati, akoravno je mi ne rabimo. Zaslužka ni, da bi mogli dolgove plačati. Ako gremo po tej poti, kam pridemo v nekoliko letih?
cerkvi, videli so ga, ko je stopil nazaj na voz in ga je oblak cestnega prahu zakril njihovim očem.
Obrovci so čakali pri svoji cerkvici; tukaj se je mladi duhovnik poklonil .uateri Gospodovi in ji priporočil sebe in vse uboge duše, ki v tej slavni romarski cerkvi iščejo utehe. Po blagoslovu jo ljudstvo navdušeno pozdravljalo gospoda Filipa Meršnika; daleč so odmevali ubrani zvonovi obrovski in pozdravljali rojaka.
Pod farno cerkvijo je bil pa sprejem nad vse slovesen. Tu je mladi duhovnik objel svojo mater in svojega očeta, pozdravil brata in sorodnike in se zahvalil svojsmu dobrotniku župniku hru-ševškemu. Farni mogočni zvonovi so prepevali, ljudstvo je hitelo v cerkev. Pred altarjem sv. Krsevana je s krepkim glasom zapel gospod Filip:	«Te
Deum 1» Orgle so donele, ljudstvo je pelo, vsa fara se je veselila sreče rojakove.
Stari Juren in stari Blažinkin pa sta modrovala iz cerkve grede, da obeta vsa postava Meršnikovega gospoda, da
Mlekarska pravda.
Slučajno m|e jo zanesla pot v nedeljo na Progarje* Bal sem. se brkinske burje, ker pravijo, da ima tam gori mlade, pa moj strah je bil neopravičen, ker je bila zaspala nekje za Snežnikom. jBil je pravi pomladanski dan. Ustavil sem se v gostilni «na pošti*, da kaj novega izvem. Ni vrag — sem si mislil — da ne bom kaj izvedel in iztuhtal, ko se zbira tu ves brkinski svet. In res: komaj sem vstopil, sem zagledal družbo možakarjev, ki so bili strašno «robijati». Vedel sem, da so iz Brezovega brda, ker so govorili skozi nos kakor Francozi. Vpili so: «Nam gredo Javorci kaj takega reči, da smo mi ti zadnji ljudje na svetu, in da naj si kupimo osla, da bomo tovorili mleko v mlekarno. To so rekli nam, nam Brezovcemi» Vpili so kot Jesihar, ko je pozdravil karabinerja, pa mu ta ni Odzdravil: «Mi no ga paura de nišun, ne karabinjerjev, ne finance, ne nobenega hudiča niči* — Čemu se tako razburjajo, si mislim. In izvedel sem, da jim Javorci ne dovolijo, da bi imeli svoj lasten voz iz Brezovega brda do Hrušice, češ: ako odpade brezovski voz, si prihrani mlekarna letno L 7000, brezovsko mleko bo pobiral ja-vorski voznik v žlebu pod Javorjem in do tam se plača Brezovcem 10 stotink od litra, pa mirna Bosna. Muzl-kantarjem slaba prede. Ker sem se naveličal poslušati, sem jo mahnil k cerkvi, in tam sem dobil Matička. Veste, Matiček je izvrsten godec, pa saj je tudi «ta stepi Joško* dober, Bog varuj, da bi rekel kaj čez njegovo čast. Ali takšen kot Matiček pa vendar ni in tudi ne bo. Matiček vam zna takšne narodne in okrogle, da bi plesal lačen in žejen. On vam zagode n. pr. tisto «Poskoči Marička, pogača gori*, po-tean tisto «Tadrata kapucini*, potem tisto «Saj si, ljubca, sama kriva* in če hočete tudi «Kol’kor kapljic, tol’ko let* pa Bog zna, koliko štajrišev val-cerjev, šnel-polk* in špič-polk 1 Fokstrot in če je potreba, tudi tango ali pa mošo. On mi je rekel, da so slabi časi, da nima svet denarja in da pritiska revščina na vseh koncih in krajih. On n. pr. da ni šel že bogve koliko časa
do to dober in ljubeznjiv gospod za ljudi.
«Kaj ne bo dober, saj dobro pozna naše križe in težave; saj je do petnajstega leta tekal za kravami po gmajni in otepal sirkov močnik*, je menil Juren.
«Eh, prav des», mu odgovori stari Ja-pe Blažinkin, «če bi imeli mi take gospode za dušne pastirje, ki so od naših mater, potem ne bi bilo slabo. No, pa imamo za župnika grofa, za kaplana pa barona, ki komaj evangelije zna po naše povedati*.
«No, hvala Bogu, saj je pa gospod Jožo Slokovec zato prav naš človek in nam rad pomaga. Našega mladega Rejca je šel celo v graščino novograjsko zagovarjat*, je hvalil oče Juren drugega kaplana...
V	Podbežah so pa gospodinje že tisti Jan začele kuhati štruklje, peči mlince in pogače in pripravljati vse potrebno za svoj veliki dan.	(Dalje.)
človek je rojen za delo in ptlfi za letanje. — Sv. Pismo.
nikamor «špilat», da rajši krpa doma čevlje, ker za hoditi okoli je treba, da je človek čedno oblečen in «štiman», a kje se bo vzel denar za obleko v sedanjih časih, ko je komaj za sol, a za davke pa človek ne ve, kje bo vzel na posodo. Ravno sem mu hotel nekaj pripomniti, pa beseda mi je ostala v grlu. —
Pariška moda v Brkinih.
Proti cerkvi je stopicala lahnih korakov družba deklet ali pravzaprav finih gospodičen, oblečenih v dolge plašče, od zunaj obšite s fino kožuhovino in z baržunastimi čepicami na giavah; na nogah fine lakaste šol-ničke brez nogavic ali pa so bile takšne kot koža, zraven pa našminkane in napudrana kot «Madama Pompadour*. Stopil sem hitro korak s poti in nehote privzdignil klobuk pred njimi. Ozrle so sc ponosno kot princezinje okoli po fantih ki so sie-zaJi suhe vratove in se muzali, ter jo mahnile v cerkev. Izprva sem mislil, da so Tržačanke, ki sj piršle na obisk, pa izvedel sem, da so kmečke deki.ue iz Tater. o ti m g Bog sem si m.-slil, če bi se rade «vatemle >, so ti plašči in čepice od študentkinj kaj slaba reklama zanje. Pridne roke ti bodo pomagale, da si boš dobila moža; pa nikar jih ne skrivaj v b pr da ti ne po rečejo, da nisi fina, če so žuljave, če-.udi si iz Tater doma Bog nam dai amet, sem reael, pa šel v cerkev.
POZOR!
na staro slovensko tvrdko
Ant. Breščak
z največjo zalogo pohlStva na SoriSkom z lastno tovarno v Gorici, Via G. Carducoi 14 (prej Gosposka ulioa) In V. C. Favettl St. 3
Razprodajam pohištvo po jako znižanih cenili, in sicer
Omare ... od 200	lir	naprej
posteljnjake .	,	90	,	„
vzmeti (šušte) „	70	,	,
blazine ....	60	,	,
kompletne spalnice 800	,	,
Velika izbera navadnih in (InejSih sob kakor tudi železnih posteljnjakev.
llllllillllllllllli
Zobozdravnik
dr. Lojz Kraigher
specialist za bolezni v ustili In na zobeh
sprejela ca vsa znhazd avniška In zobotehniSka opravila
v Gorici, na Traniho 20 (Piazza della Vitteiia)
od 9-12 In od 3-5.
Vsakovrstna
travna, zelealadoa in cvetlična
semena prvovrstna in po najugodnejših cenah dobite pri edini domači tvrdki:
Sever & Comp.
Via Macchlavelli, 13
NB. Na željo pošiljamo letošnji cenik brezplačno.
Steklene šipe
vsake vrste In mere. Prodala na debelo In drobno. - Postrežba na dom. - Cene zmerne. Piazza Ober-dančt. 3 (Hotel Enropajtci. 44-zi
lita - Minuli mriti ii Mit ul it
Te dni sedijo zastopniki obeh vlad pri zeleni mizi ter razpravljajo o tr govski pogodbi med obema državama Tudi naši interesi so v igri in med temi stoji v prvi vrsti vprašanje izvo Za naših vin. Primorci produciramo veliko več vina, nego ga moramo tfoma konsumirati. Istra rodi letno pol milijona hi, Goriška pa četrt milijona Pred vojno smo izvozili svoj preosta hek v druge dežele, zlasti na Kranj skn. Glede terana ni strahu: malo ga Je in Trst ga bo vsako leto posrkal in Proti dobremu plačilu. Slaba pa prede istrskemu, vipavskemu in briškemu vinu. Politična meja je našim vinom zaprla pot do njihovih naravnih trogov Poleg tega nam delajo laška vina sil no konkurenco. Kaj čuda, ako čuješ da gre naše vino po 1.50, 1.20 in liri!
V	pondeljek so mi povedali naši vojaki, da so nekateri vipavski vinograd niki v sili oddali vino po 85.
Najbolj primerna pogodba.
Edino prav bi bilo, ko bi se sklenila hied Italijo in Jugoslavijo pogodba, da bi se smeli produkti neovirano in brez carin izvažati in uvažati po obmejnih deželah, ki so tvorile prej gospodarske enote (Goriška, Furlanija. Istra, Kranjska) in to za dobo 5 do 10 let, dokler bi se naše gospodarstvo polagoma preorientiralo in prilagodilo ■ brez skokov in sunkov novemu polo žaju in novim razmeram. Tako pogodbo sta sklenili Francoska in Nemška leta 1870., ko so po vojni razdelili obmejno deželo. Ta pogodba je močno koristila gospodarstvu obmejnih dekel. Žal naša vlada ni imela odprtih ušes in se ni dala prepričati o- koristi in potrebi, da bi se potegovala za tako pogodbo v prid naše Primorske.
Kaj želimo od pogodbe ?
Ker ne smemo misliti na pogodbo, kakoršno so sklenili modri francoski in nemški državniki leta 1870., se moramo zadovoljiti z manjšimi zahtevami. Naša želja je, da se sklene med o-bema vladama pogodba, ki naj vsebuje tudi določbo, da se srn,e izvoziti letno it Primorske v Jugoslavijo gotova količina vina brez vsake carine. Ta izvoz naj bi stal pod posebnim nadzorstvom. da bi se preprečil izvoz laških neprimorskih vin pod našo etiketo.
Nate dosedanje delo.
V	smislu resolucij dornberškega shoda sem sestavil obširno spomenico ha rimsko vlado, v kateri sem objasnil želje naših istrskih, vipavskih in briških vinogradnikov. Zahteval sem carin« prost izvoz za 250.000 lil vina. Istočasno sem obiskal v Rimu prav Vae osebe, o katerih sem slutil, da bi Znale priti v delegacijo za trgovsko Pogodbo z Jugoslavijo. Vsakemu gospodu sem izročil kratko spomenico o hašem perečem vprašanju ter o naših željah z ozirom na predstoječa trgovska pogajanja. Istočasno je dr. Wilfan obiskal visokega uradnika v finančnem ministrstvu ter mu polagal ha srce naše želja. Ker se je tedaj (prve dni julija 1923) v Rimu mislilo, da se znajo v par tednih zaključiti trgovska pogajanja, sem poslal goriški trgovski zbornici ekspresno pismo, naj priporoči pri ministrstvu izvoz naših vin brez carine in enako pismo poslal poslancu dr.ju Pesante-ju v Istro, ki se je od vseh Istranov še najbolj pečal z gospodarskimi zadevami. Goriška trgovska zbornica je že Par dni kasneje poslala spomenico ministrstvu in meni prepis. Dr. Pesante Pa tni je sporočil, da je po prejemu mo-!ega pisma stopil k vsem važnim kor-
poracijam v Istri. — In res sem v nekaj dneh prejel prepise spomenic, ki so jih poslale raznim ministrstvom Zadružna klet v (Bujah, istrski deželni kmetijski svet ter istrska trgovska zbornica. Teden kasneje sem že' bral interpelacijo, ki jo je marljivi in za kmečke interese vneti dr. Pesante naslovil na ministra trgovine in ministra financ, naj bi vlada pri pogajanjih z Jugoslavijo izsilila od te poslednje iz voz 300.000 hi istrskega, furlanskega, goriškega, briškega in vipavskega vina. Pred par tedni je trgovska zbor nica v Gorici odposlala na ministrstvo naslednjo zahtevo: «Pri trgovskih po gajanjih med Italijo in Jugoslavijo naj se dela na to, da se pri uvažanju lesa in oglja iz Jugoslavije v Italijo odpravi vsaka carina; naj se dovoli izvoz 100.000 hi vina, pridelanega v področju goriške trgovske zbornice, in sicer brez vsake carine«.
Naši nasprotniki pa so jugoslovanski vinogradniki ter njihovi zastopniki v belgrajskem parlamentu. Jugoslavija pridela vina nad svojo domačo potrebo, išče trga ter se naravno brani tujih vin. Jugoslovan ski poslanci so vložili ostre interpelacije zoper to, da bi belgrajska vlada dovolila pri trgovskih pogajanjih z I talijo uvoz laških (torej tudi primorskih) vin. Iz tega se razvidi, da bo naletela laška delegacija, ki bo zahtevala brezcarinski izvoz naših vin, na določen odpor od strani jugoslovanskih pogodbenikov. Toda kakor se je Beograd udal v mnogih sporih, tako se zna tudi v tem.
Odgovor na ugovor.
Toda mnogi pravijo: «V Jugoslaviji je vino po ceni, mi z njim ne moremo konkurirati, vrhutega pa še ta visoka voznina! Tudi najboljša pogodba z Jugoslavijo nam ne more prinesti kaj praktičnih uspehov«. To je res in ni res. Za danes to velja. Pogodba pa se ne dela za par tednov, ampak za ve<- let. Upanje je, da se v dogledni dobi dinar krepko dvigne; vino, ki se izvaža v tujino, je prosto 20 lirskega davka; pridružite k temu še brezcarinski izvoz ali pa vsaj izvoz z zelo nizko carino in kdo bi se upal še tajiti, da se nam zna kranjski trg zopet odpreti?
Gojim nado, da bomo s svojimi predlogi uspeli. Bog daji
(Virgilij Šček)
 o---------
Laiki trg v zadnjih 14 dneh.
Vino: kupčija ni kdo ve kako živahna. Dobrim vinom so cene stalne, šibkejša vina so padla v ceni. Zboljšanje trgovine nastopi šele spomladi.
V Piemontu so cene 100 do 180 L za hi z vštetim davkom. Na Beneškem sploh ni bilo nobene kupčije.
V Veroni ponujajo 12 stopinjska vina po 170 do 220 L; sladka vina gredo po 400—450 L. V Markah je cena vinu 7 do 8 stopinj) od 60 do 80 L. V Toš kani gredo vina (10^ do 11^ stopinj) po 7 do 8 L za stopinjo. 12 do 13 stop. vina se plačujejo po 10 do 14 L za stop. — Olje: VToškani je oljka vsa pobrana. Prve vrste olje 800 do 900 L, druge vrste 700 do 800 L. V P u 1 j a h gre olje po 670 do 800 L. — Žita: Pšenica 90 do 100, oves 83 do 86, rž 76 do 79, . ječmen 95 do 105 L. — Krma: Majsko seno 57 do 62, avgu-štansko 50 do 54; medika 41 do 45, slama 22 do 25 L. — Umetna gnojila: Su-perfosfat 26 do 27 (14/16), tomaževa žlindra 34 do 35 (16/18). — Travniška semena: Medika 450 do 600 L. Detelja 450 do 750 L.
Cene v Istri.
Orno vino: Koper 180, Izola 150, Pa zin 110—130. Belo vino: Koper 160, I-zola 130, Pazin 80—110. Seno: Koper 25, jBuzet 35, Bistrica in Materija 25. Olje: Koper 6, Umag 6—7, Moščenice 10. Goveja živina (žive teže): Koper 3—4, Buzet 3.90, Bistrica 4.50, Volosko 5, Materija 4.50, Pazin 4—4.50 L. Teletina (žive teže):	Pazin 7, Buje
5.50, Materija 6, Koper 4—5, Bistrica 6.25 L.
Moje vino ima okus po plesnobi.
Ako ima vino okus od plesnivega soda, pretočimo ga takoj v zdrav sod. Nato pomešajmo nekoliko ogljenega prahu. Kako? Vzemi 100 do 200 gramov prahu na vsak hi vinau Ta prah dobro pomešaj v brentaču in nato vlij iz brentača v sod. Vino v sodu še enkrat dobro premešaj. Ogljemi prah se usede in vino izgubi skoro duh po plesnobi. Ako bi tudi to ne pomagalo, očisti vino z želatino.
Moje vino smrdi po plesnobi.
Zdravi ga z oljem. Na 1 lil vina vzemi desetino litra najboljšega olja. Vlij olje v sod, nato mešaj! To mešanje ponavljaj vsak dan več časa. Če nočeš mešati, pai valjaj in ziblji cel sod. Kako pa potlej odpraviš olje iz soda? Čisto lahko! Dolivaj vino skozi veho s pomočjo lička, ki mora segati v vino. Dolito vino izpodriva olje, ki se nato nabira na vrhu. Pod sod postavi posodo, v katero ujamemo olje, ki se rabi za razsvetljavo ali mazanje voza ali drugo. (g. v.)
Kletar drži se teh pravil:
1. Zalivaj in drži vedno polne sode.
2.	Ali si pretočil vse novo vino? Ako ne, stori to hitro! 3. Pri pretakanju po-žvepljaj vino. 4. Ako si pozabil žvep-ljati vino in rjavi, rabi 2 do 5 gr. za hi natrijevega bisulfita. 5. Ako se vino pri pretakanju vleče, prezrači ga in zvišaj mu toploto, da popolnoma po-kipi (15 stopinj celzija). (g. v.)
Sejmi v februarju- Trnovo, sobota 16, Bazovica, sreda 20. Buzet, četrtek 21. Sežana, petek 22. februarja.
Istrske občine in vlada. Do konca
1923.	je vlada podelila posojila 14 istrskim občinam. Pula je dobila 416.000 lir, 13 drugih občin pa 630.000 lir. Občine, ki bi hotele zaprositi za državno posojilo, naj vedo, da dovoli vlada 60 do 70% zahtevane svote.
Po čem je lira?
Dne 13. feb. si dal ali debil: ra 100 dinaijev — 27.85 L.
*a 100 č. kron — 66.60 L. za 100 fr. frankov 103.50 L. za 1 dolar — 22.90 L. za 1 fant — 103.50 L.
Užitnina v rokah bank.
Užitnino bi lahko pobiralo županstvo. Pa tega ni maralo. Vsa mesta v Italiji imajo v lastni upravi pobiranje užitni-ne, samo dve mesti sta izročili to važno zadevo — privatnikom:	Benetke in
Trst. Naše mestno starešinstvo je oddalo pobiranje užitninskih davkov v zakup zavodu «Banca Triestina di cam-bio». Banka bo imela od pobiranja dva milijona lir čistega letnega dobička. Uboga ramena delavskih slojev !
Ladjedelnica v Tržiču je vzela 300 delavcev na delo. Vsi so domačini. Vojna mornarica namerava razpisati še nekaj naročil, tako da je upati, da pride še nekaj delavcev do kruha.
Ds	R,Grusovin
v Gorici: Piazza Vittoria (Travnik) v hiši Paternolli 21
Specijalist za kožne in spolne bolezni ter negovanje kože, perfekcijoniran na dunajskih klinikah.
Sprejema od 9-12 in od 3-7 pop. IIIUllillllllllUIIIIIIIIHillllltlllUIIUIIIIIIliltllllllUtlllllllllilllllll
TRST Skladišča in pisarna: Via Coroneo 13 in v prosti luki št. 2 vrata 15.
TELEFON 12-34 Uvoz in izvor italijanskih, čeških in nemških steklenin, čeških in nemških šip vseh mer, češkega porcelana, domače in inozemske prstene posode, opletenih steklenic, emajliranih železnih posod i. t. d. Ekskluzivna zaloga za Julijsko Benečijo prstene bele in dekorirane posode «Anelli». po neverjetno nizkih cenah.
Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
ADRIA-ČEVLJE
izdelek Čevljarske zadrege v Mirna
»\R
DELAVSKI VESTNIK.
Tržaški občinski svet na strani bogatinov proti delavskim slojem, na katerih bremeni velika večina davkov.
Tržaški občinski svet je sklenil, da bo 70% vseh davkov iz konsuma. Občina potrebuje 47 milijonov lir letnih dohodkov; od teh bo dobivala 33 milijonov iz konsumnih davkov. V drugih mestih nase države prinašajo užitninski davki kvečjemu 50% vseh dohodkov. Ako bi se držali tega ključa, bi tržaški užitninski davki donašali 23 namesto 33 milijonov lir.
Zakaj Je to važno za delavce ? Direktni davki zadenejo bolj bogatine, indirektni pa bolj revne sloja. Užitnina pa spada k indirektnim davkom1. Tržaški mestni svet je navalil torej na delavske sloje 90% vseh davkov, na gosposki sloj pa samo 10% vseh davkov. Toda to je samo en bič. Imajo še drugega.
dobiš v prodajalnah:
Trst, Via dei Rettori I Gorica, Corso Verdi 32
Trdni, elegantni čevlji, znani po vseh jadranskih deželah.
Zobozdravnici ambulatorij
Zobotehnik
M. Godina
Via Genova it. 13 prvo nad.
TRST
od 9-1, od 3-7 - ob nedeljah od 10-12 -
MALI OGLASI
VELIKA ZALOGA papirja, papirnatih vrečic. Uvoz in izvoz na vse kraje. Po ugodnih cenah. Tvrdka Gastone Dolinar Trst - via Ugo Pa. lonio 5.
IZVRSTNO ISTRSKO VINO, lastni pridelek, prodaja na debelo A. Legovič, Podgrad St 49 - Istra.
Kaj nam z deiei® piieio
HRUSEVICA pri Štanjelu.
V soboto se je pripetila strahovita nesreča. Šestnajstletni Srečko Ger-mek je šel s setro Emo nabirat listje. Srečko vidi neko reč, prime za — gra nato, misleč, da nič hudega. Granata razpoči. Srečko zavpije, Ema tudi. Marija Zega, ki je bila v bližini, priskoči na pomoč. Ubogega fanta so nesli domov. Srečko je močno poškodovan na nogah, na licu, trebuhu; na roki mu je odneslo 3 prste. Po štirih urah nepopisnih bolečin je nesrečni t. Srečko umrl v soboto zvečer. Ubogi družini naše sožalje ! Otroci, varujte se granat. (Z. A.).
SLOPE.
Sprejmite kratko pritožbo glede na oderuštvo v naši vasi. Gostilna šiško-vič v Herpeljah toči izvrstno črnikal-sko belo vino po 3.20 L, dve gostilni v Slopeh pa točita vino iz srednje Istre, ki je 20% manj vredno ko čmikalsko, po 4 L, gostilna Ž. v Brezovici tudi po 4. L. Matarske gostilne so točile prvovrstno vino po 4. L., kadar so plačevali užitninje 56 stotink, sedaj pa, ko znaša užitnina 15 stotink, dajejo vino 3.60. — Zakaj to pišem? Ker ne morem razumeti prvič visokih cen vina in drugič ne razumem, zakaj je v cenah tako velika razlika. Kje je komisija? Kaj dela? Ali spi? Občinska komisija za določevanje cen naj bi se vzbudila in naj bi se zganilai Kar kmet proda, naj da zastonj, za to pa, kar kupi, mora dajati zlato! Ali ni to krivica?
(Eden, ki je zadevo povohal)
vojscica.
Dopis v nekem listu glede našega novega župana ni istinit, vsaj v vsem ne. G. Ferfolja ni politikant. Dotični dopisnik bi zares rabil dobro taščo ali celo dve, da bi mu pomagali pridobivati čast. Dopisnik naj bi pustil razne oslebe pri miru in naj bi skrbel za javne zadeve v občini, ki so zares občini v korist. (Tone).
ŠMIHEL pri St. Petru.
Občinski odbor so razpustili z brzo javko od 8. februarja. S tem so hoteli dokazati zvesto prijateljstvo med Italijani in Jugoslovani, zlasti odkar sta se Mussolini in Pašič objela. Čudimo se le, kako so mogli naši gg. dr. Wil-fan in Slavik izraziti neskončno veselje ministrom za pogodbo. Mi tega ne razumemo. So nekateri, ki tudi to tolmačijo po svoje, toda mi nismo tako hudobni.
STARA VAS pri Postojni.
Obračamo se nate, dragi Mali list, kakor na dobrega prijatelja. Majhen si, a veliko nam poveš lepega in po učnega. Spomnil si se že enkrat na Rusijo, opeval si mater Rusijo in reko Volgo. Takrat nisi mogel naprej, ker so bile tedaj še velike ovire na poti. Zdi se, da so se sedaj razmer© poboljšale. Upamo, da nam prineseš v kratkem kaj veselo sporočilo o potovanju v Rusijo. Opisal si pot v Južno Ameriko, kjer je po sporočliih težko živeti, ker je največ grofov. O potovanju v Severno Ameriko ni niti misliti, ker ni dobiti dovoljenja. Kaj nam preostaja? Pojdimo v Rusijo, tam je mnogo zemlje neobdelane, Rusija bo naša mati, tam bo tudi za nas prostora, zakaj na naši zemlji za nas -ni več življenja! Sledijo podpisi.
HRUŠICA
(Konec «šhoromatov»). — »šhoro-mati« so pri nas to, kar drugod ((maškare«. V vsaki vasi so se zbrali fantiči, se ošemili, obesili okoli pasa kar moč veliko «burovžev» ali kravjih zvoncev, ter šli na pohod po vseh sosednjih vaseh s strašnim hrupom in vriščem; z njimi nosač, ki je deval v koš jajca, klobase, slanino, kar so ljudje pač hoteli darovati. Po končanem pohodu se je vse nabrano zajedlo
in zapilo in zaplesalo. Pametnim lju dem te stare navade niso bile nikoli všeč, zato ker je neumnosti med mladino dovolj tudi brez «šhoromatov« Pa dejo tudi, da je to še stara poganska navada, s katero so neverniki davnini častili bogove (čudni bogovi, kaj?!); krščanskemu ljudstvu, da se take šem arij© nič kaj ne podajo. In prišla je
pametna prepoved.
Občinski svet v Podgradu je v seji dne,5. januarja letos prepovedal ina-škeradne obhode in nabiranje darov po vaseh. Kdor ne uboga, bo zaprt. Pametna postava! Da bi le obstala in se obdržala za vselej. Časi so že sirer tako žalostni, da nas «šhoromati» ;n njihove prismodarije ne morejo sprti viti v dobro voljo — je treba vse dru ge «žavbe».
KOŠANA — brez župana.
V četrtek 1. februarja je prišel’na našo občino iz Postojne tuj človek in prinesel seboj take papirje, da jc občinski odbor razpuščen ir . župan Odstavljen, on pa bo naš novi komisar. Skoraj nismo hoteli verjeti tega in smo vprašali župana, če je to resnica. Župan je ves vesel pritrdil, da je že prost, komisar je že prevzel občino. Kakor smo pozneje izvedeli, se je naš župan naveličal te časti in se sam odpovedal županstvu, pa to ne doma pri občinskem odboru, ampak skrivaj v Postojni. Vemo, da župan biti danes ni prijetno, a vendar tega nismo pričakovali, da smo si izvolili takega župana, ki bo pustil na cedilu nas in našo neodvisnost. Novega komisarja še ne poznamo, toliko smo zvedeli, da je v Postojni za ravnatelja v neki prevozni tvrdki. Bojimo pa se, da bomo morali nai sebi okušati bridko resnico: «Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.»
JELŠANE.
Dragi Mali list! Oitali smo o razmerah v naši šoli. Je mnogo resnice na tem, da je šolsko poslopje v slabem stanju; to je prav, tocla dopisnik bi moral vso stvar bolje poznati, zadevo do dna preštudirati, preden se je lotil peresa. Pri nas v Istri preživlja šolstvo strahovito krizo, in pod tem vplivom je tudi naša šola. Krivde pa absolutno nima noben domačin, ampak le revna blagajna, v katero ne prispevajo oblastva prav nič. (Op. ur. Radi verujemo, ker poznamo na Krasu in drugod šole, kjer sploh ni več šip na oknih. Krivde pa ne nosi ne učitelj, ne župan, ne šolski svet, marveč višja šolska oblastva, ki še vedno niso uredile, kar bi bila morala že pred 3 leti!).
'I*
Kakor se najde med vsakim žitom kukolja, tako se je našel tudi pri nas žalibog eden, ki je osramotil svojo vas, to vam je neki Lukicai iz Rupe. Dogodek se je odigral tako-le: obč. sluga Josip Šlosar po domače Mavrič se je mudil dne 4. t. m. v Sapjanah pri gostilničarju Ivanu Juriševiču po opravilu. Pried hišo se je omenjeni sluga raizgovarjal z Juriševičem in je v razgovoru postavil pred se listnico, v razgovoru se je obrnil na protivno stran,*v tem času pa je prišel iz gostilne omenjeni Lukiča ter je skrivoma shranil listnico v svoj žep. Stvar bi bila ostala skoraj tajna, da ni tega zapazil neki fantič iz Sapjan, po domače Brginjkin, kateremu edino se ima obč. sluga zahvaliti, da je spet prišel do denarja, ki ni bil niti njegov, nego občinski, a Lukiča pa naj si v bodoče pristriže dolge prste, in naj se zahvali obč. slugi, da je bil napram njemu še tako dober, da ni zadeve izročil orožnikom, kar bi imelo še hude posledice. Pa še vaški načelnik! Vsak pošteni občan se zgraža nad tem činom, kea- mi smo navajen; delati in
pošteno živeti od svoje težko zaslužene skorje kruha, ter ne želimo, da se med nami nahajajo uzmoviči. Želimo da bi bil to zadnji slučaj.
Eden izmeh občanov
ŠTIVAN.
(Veselica). Dne 10. t. m. je nudila Marijina družba iz Štivana občinstvu lepo zabavo s tem, da je priredila dve kratki, a zelo lepi ter dobro izbrani igri «Moda pred nebeškimi vrati« in »Strahovi«. — Igra je bila na splošno dobro izpeljana. Igralke so po večini pohvalno rešile svoje vloge; le tu pa tam je bilo poznati, da so nekatere manj vživele v svoje vloge; da je vsled tega manjkala ona živahnost in nepri-siljenosti, ki je v vsaki igri neobhod-no potrebna. Vendar začetek je dober; in želeti bi le bilo, da bi nas Mariji na družba kaj kmalu zopet razveselila s kakšno igro, ter nam nudila lepe in zdrave zabave; zlasti sedaj v pustnem času, ko vse nori in pleše.
(Opazovalec)
OTALEŽ.
Blagovoli sprejeli v cenjeni Mali list tudi iz našega kraja ob državni meji par vrstic. Rojenih je bilo pri nas lani 37, umrlo jih je 29; poročenih bilo 9 parov. — Zimo smo imeli zielo hudo, mraza do 14 pod ničlo. Snega je še sedaj v višji legi pol metra. Kakor povsod, se čuti tudi pri nas pomanjkanje, ker ni zaslužka. Sadja nismo mogli prodati, ali kar se ga je prodalo, je šlo po zelo nizki ceni. Od žganjekuhe je prej ljudstvo prejelo marsikak stotak, lani so pa morali kmetje zavreči češplje, ker jih je bil neki trgovec- iz Vidma naročil, a se je pozneje skesal in jih ni kupil. Za poznejšo oddajo je pa bilo prepozno. — Dne 4. febr. se je vršil ustanovni občni zbor Mlekarne Plužnjah. Zanimanje je bilo veliko, gotovo bode tudi veliko maslai Predaval je g. A. Šauli, potovalni učitelj iz Tolmina. Pri nas jie vse od živinoreje odvisno, od drugod ni pričakovati zaslužka. Na spomlad nam bode manjkalo klaje. Z združenimi močmi bi se dalo marsikaj doseči in premagali bi tudi krizo današnjih hudih časov. Kljub tolikemu pomanjkanju pa nekateri še vedno trosijo po nepotrebnem denar za «pofarbano» vino po krčmah in plešejo na godbo «Ka-
ledvikarjev«, k Čemur jim tudi finan-carji pomagajo in dajejo potuho.
Iz SARONJ pri Podgradu.
Pri nas se radi tepemo. Posebno zdaj, ko se žganje kuha, imamo korajže ve;, kakor se spodobi. Par divjakov imamo v vasi. ki se vedejo kakor obsedenci. Oni dan so hoteli celo «gvardja-na» pokončati, ker je storil svojo dolžnost, (je bil enega «rubal» zastran gozdne tatvine). Ko pa pridejo orožniki v vas, se pa korajžniki vsi poskrijejo. Pai bi bilo potrebno, da se že en-; krat spamietujejo, imagari zgrda. Tudi prisiljena pamet je boljša kakor neumnost.
POVIR.
Malokatera vas na Krasu je, da bi tako malo čitali o nji, kakor Povir. Mi spimo. Iz vseh krajev čitama kako ustanavljal mladina društva, goji petje, ima čitalnice in mnogo drugih, koristnih razvedril. Res, v teh časih je malo težko, ali pri nas ni bilo človeka tudi prej, ko se je lahko kaj usta>-novilo, da bi napravil kaj za mladino. Naša občina je velika, imamo sest vasi, in jie mnogo deklet in fantov, ki so za petje vneti in sposobni. Pa kaj, ko jih nima kedo vaditi! Kako lepo bi bilo, ko bi v naši veliki cerkvi mogočno zadonel vaški pevski zbor. Imamo sicer cerkveno petje, toda to je bolj. šibko. Oh, da bi imeli pevskega učitelja, ki bi nas učil, da bi imeli koga, ki bi vzel vodstvo mladine v roke! Gotovo bi imeli potem manj pliesov in drugih norosti.
Več fantov BAČA.
Cenjeno uredništvo! Mali list se mi je jako priljubil. Zelo rad ga čitam, ker nastopa jako moško in brani pravice zatiranih. List mi prihaja zelo redno, še nobena številka se mi ni izgubila.
Stab. Tip. S. Spazial, via Commercialo 8.
Rojaki, pozor!
Kdor se želi seznaniti z bliskovitimi in odločnimi klofutami, naj se obrne na g. drja E. Slavika. Trst, Via F. Filzi 10-1.
ZoboteHniini ambulatorij
TRST, Via Settefontane št. 6, I nad.
odprt vsak dan od 8.—18. in od 15.—19. Izvršujejo se hitro in točno vsa dela z zlatom kakor tudi zobnice s kavčukom. Slovencem 10% popusta kakor tudi plačilo na obroke. Delo zajamčeno.
EGIDIJ SCHIFFLIM* koneesijonirani zobotehnik.
Čevljamtca FORCESSIA
Je najboljša zaloga z dobrim blagom.
Trst, via Caprin 5 pr»i Sv. Jakobu
podružnica via TJdine S.
Al’ Mete iovljift Zs deklite in fantine ?
Hakine Imajo radi Ta stari In ta mladi ? Eleganca, trajnost, nlzfca cena.
Ima Forcessfn V uliti Caprin.
Čevljarnica FORCESSIN