304
A. Debeljak: Modra cvetka.
Le tuintam je žalost padla na mene in planil sem iz dna in čutil sladek sled čudnega vonja v južnem vetru.
Ta nejasna sladkost je moje srce zmučila s hrepenenjem in zdelo se mi je, da je to vroči dih poletja, ki gleda svojo izpolnitev.
Nisem vedel takrat, da je bil tako blizu in da je bil to moj dih in da je ta  neskončna  sladkost cvetela v globini mojega srca.

R. Debeljak:
(Tločra cuetka.
Moj mladi dan bil drugim ni enak,
sam bil vodnik sem svoj — še drobno dete;
tenak mi hleb, napoj je bil grenak;
kedo mi bistre je delil nasvete?
Cvetice pisane nespametno občudoval sem cesto v blodni zmoti, a zdaj vijolo mehko-žametno sem srečal sočno na samotni poti:
Oči globoko modre, lice gladko, ne senči ga najlažja gubica.
Odkod ime dobila si presladko, vijolica vonjiva, Ljubica?
Glej v sanjah sem te klical jte na kratko:
O Ljubica, prelepa ljubica.    %^^ ^   km^^z^/jlj* f^