Glej, netopir! 7(1)  
 
 
2 
Vrsta z naslovnice 
MALI NETOPIR (PIPISTRELLUS PIPISTRELLUS) 
(SCHREBER, 1774) 
 
 
Monika Podgorelec, Irena Kodele Krašna  
 
 
Mali netopirji v širšem smislu (senso lato oz. s.l.) spadajo med ene 
pogostejših in bolj razširjenih vrst netopirjev v Evropi (Hutson in sod., 2008; 
Brya in sod., 2009). Nemški naravoslovec Schreber je že davnega leta 1774 
za njihovo strokovno ime uporabil kar francosko besedo za netopirja – la 
pipistrelle (Jones in Barrat, 1999). Več stoletij sta se za vrstnim imenom mali 
netopir (Pipistrellus pipistrellus s.l.) skrivali dve na videz zelo podobni t.i. 
sestrski vrsti, vendar so že najbolj prizadevni raziskovalci netopirjev (Leach, 
1825 in Cambera, 1904) menili, da se gre za dve različni vrsti. Pred več kot 
dobrimi desetimi leti so na osnovi raziskav z ultrazvočnimi detektorji (UZD) 
ugotovili, kasneje pa z genetskimi raziskavami potrdili, da živali z jasno 
ločenimi frekvenčnimi razponi ultrazvočnih klicev, v resnici pripadajo dvema 
različnima vrstama netopirjev. To sta mali netopir (Pipistrellus pipistrellus) v 
ožjem pomenu imena (senso sticto oz. s.str.), katerega ultrazvočne klice z 
UZD slišimo okoli 45 kHz in drobni netopir (Pipistrellus pygmaeus s.str.), 
katerega ultrazvočne klice z UZD slišimo okoli 55 kHz. Pri prebiranju 
literature in študiju je potrebno imeti v mislih, da se podatki o vrsti P. 
pipistrellus pred letom 1997 lahko nanašajo na katerokoli od obeh sestrskih vrst. 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Slika 1. Mali netopir (Pipistrellus pipistrellus s.str.) spada med naše najmanjše 
netopirje, zato mu v nemško govorečih deželah upravičeno pravijo »netopir škratek« 
(Zwergfledermaus) (foto: Monika Podgorelec). 
Glej, netopir! 7(1) 
 
 
3  
Značilnosti 
Mali netopir (P. pipistrellus) in drobni netopir (P. pygmaeus; v 
nadaljevanju Ppyg) sta t.i. kriptični vrsti, ki se ju na videz težko razlikuje. Že 
ime pove, da je mali netopir majhna vrsta (Ppyg je še manjši), ki tehta 3 – 7 g, 
od smrčka do začetka repa meri približno 43 – 46 mm (Ulutürk in Coşkun, 
2007). Podlahet običajno meri med 28,0 – 34,5 mm (Dietz in sod., 2007). 
Kožušček je na hrbtu temnorjav včasih tudi rdečerjav, po trebuhu pa 
svetlejši, rumenkastorjav do sivorjav. Majhni trikotni uhlji in goli kožnati deli 
na smrčku so temnorjavi do črnosivi, okoli oči in v notranjosti uhljev pa niso 
bistveno svetlejši (pri Ppyg so), zato gobček od spredaj zgleda kot »temni 
trikotnik«. Po tem ga lahko takoj ločimo od vrst iz rodu Myotis sp., četudi se 
netopir skriva v špranji (Siemers in Nill, 2002). Robni del letalne opne ima 
pogosto ozek svetli rob. V zgornji zobni vrsti je prvi sekalec (I1) močan in 
dvogrbičast, drugi sekalec (I2) pa krajši od druge grbice prvega sekalca. Med 
podočnikom (C) in drugim velikim predmeljakom (PM2) je prvi predmeljak 
(PM1) rahlo pomaknjen navznoter in je zato od zunaj s strani slabše viden 
(viden le njegov vrh) (Kryštufek, 1991; Dietz in sod., 2007). Struktura 
zgornjega zobovja je pri obeh sestrskih vrstah podobna, obstaja pa razlika v 
spodnjih zobni vrsti: pri P. pipistrellus med drugim (I2) in tretjim (I3) sekalcem 
največkrat ni vrzeli, pri Ppyg je tu vrzel pogosto očitna (Dietz in sod., 2007). 
Za razlikovanje med sestrskima vrstama sta kot morfološka znaka uporabna 
predvsem prhut in obarvanost penisa (Benda in sod. 2003): (1) na prhuti 
distalno nad celico med 5. prstom in komolcem poteka običajno (ni 
popolnoma zanesljiv znak, obstajajo tudi drugačne možnosti!) še ena celica 
med 5. prstom in podlahtjo, ki je predeljena (pri Ppyg je enotna, ni 
predeljena) (Dietz in sod. 2007; slika 2); (2) penis je sivorjave barve, v 
sredini pa poteka svetla podolžna proga (pri Pyg rumenkasto siv, rumen ali 
celo oranžen in brez svetle proge v sredini) (Dietz in sod., 2007). Tudi 
bukalne žleze v kotičkih ust so pri malem netopirju obarvane bolj belkasto 
(pri Ppyg rumenkasto do oranžno) (Dietz in sod., 2007). 
 
Najbolj zanesljiv in nedvoumen znak za določitev vrste oz. razlikovanje 
med malim in drobnim netopirjem je analiza eholokacijskih klicev in seveda 
genetska analiza vzorcev (Mayer in Helversen, 2001). Mali netopir oddaja 
eholokacijske ultrazvočne klice tipa FM-QCF, ki se največkrat končajo blizu 
44–47 kHz (42–51 kHz) (Russo in Jones, 2002; Dietz in sod. 2007) in tu se 
jih z UZD sliši najglasneje (Pyg se pogosto z UZD sliši najglasneje pri 54–55 
kHz). Socialni klici malega netopirja so običajno sestavljeni iz štirih 
komponent (Ppyg pa običajno iz treh) (slika 3). 
 
Mali netopirji so hitri in zelo spretni letalci, njihov okreten in vijugast let 
spominja na let metulja. Svoj plen, predvsem muhe (Muscidae) in druge 
manjše dvokrilce (Psycodidae, Anisopodidae) (Jones in Barlow, 2004), lovi z 
akrobatskimi manevri kar med letom. Selitve te vrste še niso dobro poznane 
(Hutterer in sod., 2005). Po nekaterih virih velja vrsta za neselilsko. Razdalje 
Glej, netopir! 7(1)  
 
 
4 
med poletnimi zatočišči in prezimovališči običajno znašajo manj 20 km (Dietz 
in sod., 2007), zadnje raziskave v kontinentalni Evropi kažejo tudi selitve na 
daljše razdalje (Brya in sod., 2009). Povprečna življenjska doba vrste je 2,2 
leti, najstarejši mali netopir pa domnevajo, da je dosegel starost celo 16 let 
(Dietz in sod., 2007). Carwardine (2007) v knjigi Animals Records poroča, da 
ima ta vrsta (podatek se verjetno nanaša na P. pipistrellus s.l.) med netopirji 
najkrajšo dobo brejosti, ki znaša 40–45 dni. 
 
 
 
Slika 2. Strukturiranost celic na prhuti (mezopatagiju) je en od zanesljivih morfoloških 
znakov za razlikovanje malega (Pipistrellus pipistrellus) in drobnega (P. pygmaeus) 
netopirja (prirejeno po: Dietz in sod. 2007; str. 146). 
 
 
Večkrat se pozno poleti ali v zgodnji jeseni zgodijo prave invazije v 
stavbe, ko večje skupine malih netopirjev (s.l.), predvsem živali, ki so bile 
skotene v tem poletju, iz neznanih razlogov zaidejo v stavbe preko lukenj kot 
so npr. priprta okna, dvojna okna, dimniki (Dietz in sod., 2007; Simers in Nill, 
2002), zračniki. Taka primera sta znana tudi iz Ljubljane; o prvem je poročal 
Kryštufek (1991), o drugem Zagmajstrova (ustno), ko se je leta 2007 v 
Akademski kolegij v Ljubljani jeseni zateklo preko sto drobnih in malih 
netopirjev. 
Glej, netopir! 7(1) 
 
 
5  
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Slika 3. Primerjava ultrazvočnih in socialnih klicev malega (Pipistrellus pipistrellus 
s.str.) in drobnega netopirja (P. pygmaeus s.str.) (povzeto in prirejeno po: Řehák in 
sod. 2005). 
 
Razširjenost 
Mali netopir je v Sloveniji pogosta in po celi Sloveniji razširjena vrsta, ki 
seže tudi do 1400 m nadmorske višine (Presetnik, 2009). Razširjen je 
praktično po celi Evropi do J Švedske in baltskih držav na severu ter v JZ 
Aziji. Natančna razširjenost in status vrste pa morata biti, zaradi ne tako 
davnega odkritja sestrske vrste drobnega netopirja, še raziskana (Hutson in 
sod., 2008). 
 
Življenjski prostor 
Mali netopirji so zelo prilagodljivi, saj jih najdemo v različnih okoljih: ob 
vodotokih, blizu močvirij, v gozdovih, parkih, dobro pa jim ustrezajo tudi 
notranjosti mest in manjša naselja (Jones in Barlow, 2004; Dietz in sod., 
2007). Zaradi majhnosti se lahko zavlečejo v skoraj vsako špranjo. Tako so 
poletna zatočišča pogosta v raznolikih špranjah predvsem stavb (pod 
lesenimi opaži, v razpokah v fasadi starejših hiš, pod strešniki) pa tudi za 
drevesno skorjo ali v duplih. Večje gruče prezimujejo v špranjah skalnih sten, 
v jamah ali kleteh (v Sloveniji je tak primer znan iz vhodnih delov Planinske 
jame (Presetnik, 2009)), posamezni osebki pa tudi v špranjah stavb in 
dreves (Hutson in sod., 2008; Dietz in sod., 2007). Vredno je omeniti, da so 
bile v nekaterih evropskih državah (Romunija, Slovaška) v jamah najdene 
prezimujoče velike gruče tudi z 15.000–36.000 osebki (Nagy in Szántó, 
2003). V Sloveniji je znanih le nekaj zatočišč malega netopirja: cerkev v Sp. 
Log pri Predgradu, hiša v Tanči Gori (kotišči), Planinska jama, Predjama 
(prezimovališči), pozno poletna in jesenska zatočišča posameznih osebkov 
pa so znana iz stavb v Rašici pri Ljubljani, v Biološkem središču in Fužinah v 
Ljubljani ter v Kranju (CKFF, 2010). Mali netopirji se prehranjujejo v gozdu, 
ob gozdnem robu in ob poteh, v bližini vodotokov ter v naseljih ob uličnih 
svetilkah (Presetnik, 2009).  
Glej, netopir! 7(1)  
 
 
6 
Ogroženost in varstvo 
Mali netopirji so tako kot vse ostale vrste netopirjev zavarovani s 
slovenskimi in mednarodnimi naravovarstvenimi dokumenti in jih je 
prepovedano vznemirjati, zadrževati v ujetništvu, uničevati njihova zatočišča 
ali jim kako drugače škodovati. Vrsta je pogosta in v Evropi ni znakov za 
očitno upadanje populacije, zato vrsta trenutno po IUCN Rdečem seznamu 
ne potrebuje posebne pozornosti (Hutson in sod., 2008). Zatočišča so 
pogosto vezana na stavbe, zato jo vsaj lokalno ogrožajo motnje na 
zatočiščih (npr. odstranjevanje opaža), prenove stavb in uporaba zaščitnih 
sredstev za les (Hutson in sod., 2008), na množičnih prezimovališčih npr. v 
jamah pa tudi jamski turizem (Dietz in sod., 2007). 
 
 
VIRI: 
Benda, P., P. Hulva, M. Andreas & M. Uhrin, 2003. Notes on the distribution of Pipistrellus 
pipistrellus complex in the Eastern Mediteranean: First records of P. pipistrellus for 
Syria and P. pygmeus for Turkey. Vespertilio 7: 87-95. 
Brya, J., P. Kaňuch, A. Fornůsková, T. Bartonička & Z. Řehák, 2009. Low population 
genetic structuring of two cryptic bat species suggest their migratory behaviour in 
continental Europe. Biological Journal of the Linnean Society 96: 103-114. 
Carwardine, M., 2007. Animals Records. Natural History Museum, London. Internetni 
vir:GoogleBooks;http://books.google.si/books?id=T3FEKopUFkUC&pg=PA4&dq=anim
al+records+book+natural+history+museum&hl=sl&ei=Cb9TILkHcKAOtiB3cwN&sa=X&
oi=book_result&ct=result&resnum=1&ved=0CCcQ6AEwAA#v=onepage&q=animal%2
0records%20book%20natural%20history%20museum&f=false (ogled 5.12.2010). 
CKFF, 2010. Podatkovna baza Centra za kartografijo favne in flore, stanje dne 5.12.2010. 
Dietz, C., O. v. Helversen & D. Nill, 2007. Handbuch der Fledermäuse Europas und 
nordwestafrikas. Biologie, Kennzeichen, Gefährdung. Kosmos Naturführer. 399 str. 
Hutson, A.M., F. Spitzenberger, S. Aulagnier,, I. Coroiu, A. Karataş,, J. Juste., M. Paunović., 
J. Palmeirim. & P. Benda, P. 2008. Pipistrellus pipistrellus. In: IUCN 2010. IUCN Red 
List of Threatened Species. Version 2010.4. <www.iucnredlist.org >. (ogled 
5.12.2010). 
Hutterer, R., T. Ivanova, Ch. Meyer-Cords & L.Rodrigues, 2005. Bat migrations in Europe. A 
review of banding data and literature. Federal Agency for Nature Conservation, Bonn.  
Jones, G. & E.M. Barratt, 1999. Vespertilio pipistrellus Schreber, 1774 and V. pygmeus 
Leach, 1825 (currently Pipistrellus pipistrellus and P. pygmeus; Mammalia, 
Chiroptera): proposed designation of neotypes. Bulletin of Zoological Nomenclature 
56(3): 182-186. 
Jones, G. & K.E. Barlow, 2004. Cryptic Species of Eholocating Bats. Str. 345-349. V: 
Echolocation in bats and dolphins. (ed.) Jeanette A. T., C. F. Moss &M. Vater. 2004. 
The University of Chicago. Internetni vir: Google Books; 
http://books.google.si/books?id=qjemeaVFBTUC&pg=PA347&dq=pipistrellus+pipistrell
us&hl=sl&ei=XDTTOr7FoSdOoXCkKIM&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=5&
ved=0CDMQ6AEwBA#v=onepage&q=pipistrellus%20pipistrellus&f=false (ogled 
5.12.2010). 
Kryštufek, B. 1991. Sesalci Slovenije. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. 
Glej, netopir! 7(1) 
 
 
7  
Mayer, F. & O. v. Helversen, 2001. Sympatric distribution of two cryptic bat species across 
Europe. Biol. J. Linn. Soc., 74: 365-374. 
Nagy, Z.L. & L. Szántó, 2003. The occurence of hibernating Pipistrellus pipistrellus 
(Schreber, 1774) in caves of The Carpatian Basin. Short notes. Acta Chiropterologica 
5(1): 155-160. 
Presetnik, P., 2009. Mali netopir – Pipistrellus pipistrellus (Schreber, 1774). In Presetnik, P., 
K. Koselj &  M. Zagmajster (Eds.), 2009. Atlas netopirjev (Chiroptera) Slovenije, Atlas 
of Bats (Chiroptera) of Slovenia. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na 
Dravskem polju, 80-81 str. 
Řehák Z., Bartonička T. & A. Bielik, 2005. Distribution of Pipistrellus pipistrellus and P. 
pygmaeus in the Czech Republic. XIX. Ogólnopolska konferencja chiropterologiczna. 
Pokrzywna, Poland, 4-6 November 2005. Presentation. Internetni vir: 
http://www.sci.muni.cz/botany/vz/pdf/REHAK_Distribution_Polsko05_Prezentace.pdf 
(ogled 11.12.2010). 
http://www.sci.muni.cz/botany/vz/publications.php?typ=kSiemers, B. & D. Nill, 2002. 
Fledermäuse. Das Praxisbuch. BLV Verlagsgeshcellschaft mbH, München. 2. Auflage. 
126 str. 
Ulutürk, S. & Y. Coşkun, 2007. Contribution to the Knowledge of Pipistrellus pipistrellus 
(Schreber, 1774) (Chiroptera:Vespertilionidae) from Diyarbakir Province-Turkey. 
Research Journal of Biological Sciences 2(6): 639-642.