148 so na mestih, ltjer ne moremo brez njih, če hočemo popolnoma razumeti vse- bino, in obsežno spremno besedo ANTIKA ZA TRETJE TISOČLETJE (Ured. M. SUNČIČ in B. SENEGAČNIK). Založba ZRC, Ljubljana 2004. 280 str. Recenzija Pričujoči zbornik Antika za tretje tisočletje je izšel v zbirki Agora kot njen drugi zvezek in je delno rezultat kolokvija »Antika in tretje tisočletje« v novembru 2001, ki sta ga organizirala ISH Fakultete za podiplomski huma- nistični študij Ljubljana ter Društvo za antične in humanistične študije Slo- venije. Urednika sta zbrala petnajst prispevkov, od katerih jih je bilo devet (prispevki M. Babiča, M. Hriberška, M. Marinčiča, B. Slapšaka, S. Slapšak, M. Sunčič, M. Šašel Kos, D. Škiljana, M. Žužka) delno ali v celoti predstavlje- nih na kolokviju, ostalih šest pa so avtorji napisali originalno za zbornik (prispevki B. Senegačnika, V. Kalana, M. Špeliča, A. Mavra, N. Grošelj, V. Kotnika). Urednika v obsežnem in izčrpnem uvodu pojasnita vzgibe, ki so bili vodilo pri organizaciji tega pomembnega kolokvija o antiki, ki je bil prvi v Sloveniji po naši osamosvojitvi. Na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige pa so nekateri navzoči opozorili, da trditev iz uvoda: »Kolokvijje bil prvo srečanje strokovnjakov za antiko v Sloveniji po 2. sv. vojni«, ne drži. Prvo tako srečanje je bil kongres jugo- slovanskega združenja društev za Keria VII - 1 • 2005 Aleša Mavra (bil je gonilna sila pro- jekta), ki še podrobneje osvetljuje obdobje, o katerem govori knjiga. Maja Gril antične študije, ki je potekal 1983 v Žalcu. Posebno težo je imel zagotovo zaradi svoje pestrosti, saj so se na njem zbrali strokovnjaki z zelo različnih področij, ki pa se vsa tako ali drugače dotikajo antike. Zbornik se odlikuje prav po tem, saj je zastopanost različ­ nosti še samo večja. Uvod vsebuje koristne povzetke vseh člankov, ki bodo bralcu gotovo v pomoč. Prispevek Svetlane Slapšak z naslovom Težavna dediščina ali študij antike kot zrcalo: o lahkotnih primerjavah, avto- nomnosti vede in bastardni epistemologi,ji se ukvarja s problematiko definicije teoretskih pristopov v sodobnih an- tičnih študijah. S. Slapšak opozori na zaskrbljujoče dejstvo, da antične študije kakor tudi ostale pripisujejo preveliko težo zahodnim teorijam, ostale pa zanemarjajo, če ne celo ignorirajo. V tem kontekstu izpostavi pomen O. Freideneberg in Bahtina, ki sta ostala dolgo časa neodkrita in zanemarjena. Avtorica pripiše velik pomen tudi J.-P. Vernantu, ki je s svojimi idejami vplival na proučevanje antike tako v Evropi kot tudi v ZDA. Tudi Marko Marinčič se v članku Interpretacija antične poezije ukvarja z vprašanjem teorije v antičnih študijah ter se sprašuje o njeni smotrnosti. Na kratko predstavi nekatere novejše pristope k interpretaciji antične poezije. Kljub nizanju teoretskih pristopov pa iz njegovega prispevka Miscellanea veličastno izzveni mnenje, da »lahko inteligenten interpret shaja brez teoretične zaslombe in še tako zanesljiv teoretični instrument ne pomaga ob pomanjkanju interpretativne ob- čutljivosti«. Bralec se tako skupaj z avtorjem na koncu sprašuje, ali je teorija res potrata besed, morda celo kaj hujšega? Svoje mnenje avtor podkrepi s tehtnimi argumenti in številnimi primeri. Sledi prispevek Braneta Senegačnika z naslovom Nekaj margi,nalij k branju antičnih literarnih umetnin, ki govori o pomenu antične umetnine za sodob- nega bralca. Ali bralec danes ob branju antičnih umetnin sploh še kaj doživlja? Kako in zakaj brati antično umetnino, so vprašanja, s katerimi se ukvarja avtor in poskuša nanje kar najbolje odgovoriti. Eden izmed pogojev za umetniško doživljanje antičnih stvaritev pa se skriva tudi v tem, da bralce seznanimo s temelji in značilnostmi antične proze ter poezije. Naslednji je članek Valentina Kalana Odkrivanje grške filozofije: Aristotelova fizika in mere filozofije, ki se ukvarja z vprašanjem položaja antične filozoftje v 21. stoletju. Avtor dokazuje, da tretje tisočletje brez grške filozoftje več ne bi ustrezalo pojmu epohe, saj bi obenem z njo izgubilo tudi zgodovinski spomin. V drugem delu prispevka dokazuje, da je Aristotelova filozoftja še vedno mera filozoftje, ter opozori na pomembnost Aristotelove fizike. Aristotelovo fiziko predstavi kot etapo v razvoju znanosti, saj bi bilo veliko pojmov sodobne znanosti brez nje nerazumljivih. Aristotelova metafizika je sicer osnova evropske filozoftje, njeni osnovni koncepti pa izhajajo ravno iz Aristotelove fizike, ki ohranja predsokratski koncept narave. Prispevka Mirana Špeliča in Aleša 149 Mavra sta povezana, saj obravnavata vprašanje pozne antike ter vlogo krščanstva. »Krščanska antika« Mirana Špeliča pokaže, da je krščanstvo sestavni del antike, ki ga sodobni pristopi tako tudi sprejemajo. Avtor na kratko oriše stanje raziskav na področju krščanske antike, opozori na čas skoraj pol stoletja, ki ni bil pretirano naklonjen patrističnim študijam inje gotovo pustil sledi. M. Špelič začrta smernice, po katerih naj bi v prihodnosti potekalo delo. Prioritetne naloge naj bi bile v prevajanju besedil cerkvenih očetov, pravilnem ovred- notenju njihovega jezika ter njihove historične ravni. Izpostavi pa tudi potrebo po evalvaciji avtorjev tega obdobja s slovenskega področja: Viktorin Ptujski, Rufin ... Skušnjava pozne antike Aleša Mavra predstavi mnenja o pozni antiki kot o obdobju zatona najvecje in najimenitnejše civilizacije. T. i. doba propada dobi etiketo in prizvok negativnega, s tem pa je bila pogosto odrinjena na stranski tir. Kriterij čistega jezika, ki mu latinščina ali grščina tega obdobja nikakor nista mogli zadostiti, je zagotovo vplival na takšno pojmovanje. Ideja o kontinuiranem propadanju se zdi avtorju vprašljiva, dejstvo pa je, da je v obeh delih nekdanjega rimskega imperija ostal živ mit o enem cesarstvu. Avtor opozori na še en problem pozne antike: razmerje med poganstvom in krščanstvom. Na konkretnih primerih Arnobija iz Sike Venerije, Laktancija, Teodozija, Julijana Odpadnika in drugih predstavi zmedo, kije vladala na tem področju. Matej Hriberšek v prispevku Slovampisje klasičnih jezikov: dosedanji dosežki in perspektiva poda zgodovinski pregled vseh latinskih in grških slovarskih 150 stvaritev. Več pozornosti nameni monumentalnemu projektu izdajanja Wiesthalerjevega slovarja, ki je še vedno v teku. Avtor analizira vplive digitalizacije, interneta in drugih sodobnih trendov v slovaropisju. To »tehnologijo« ovrednoti kot pozitivno, saj elektronske zbirke tekstov omo- gočajo lažje in hitrejše zbiranje, ure- janje in uporabo slovarskega gradiva. Sledi prispevek Matjaža Babiča Raz- vozlava linearja B in antični študiji v 3. tisočletju, kjer avtor najprej predstavi zgodovino razvozlave omenjene pisave v 50. letih 20. st., ki je nedvomno prinesla nove perspektive v antične študije. Avtor jasno predstavi novosti, ki jih je odkritje prineslo v jezikoslmje, narečjeslmje in oblikoslmje. M. Babič tudi posebej podčrta pomembno značilnost mikenskih tablic, namreč to, da je njihov jezik presenetljivo enoten. Chadwickov in Ventrisov dosežek pa je vplival tudi na branje homerskih pesnitev, saj so tablice zanimiv zapis o takratnem vsakdanjem življenju. Mikenologija zaradi svoje specifičnosti in zahtevnosti ostaja nedostopna dodiplomskim študentom; avtor ugo- tavlja tudi, da sistematični načini dela, ki so se v stroki uveljavili, ne puščajo veliko manevrskega prostora za prihaja- joče rodove. Marjeta Šašel Kos v članku s pomen- ljivim naslovom Zlatorog in volkulja: nekaj pogledov na raziskovanje rimskega obdobja v Sloveniji in smernice za nadaljnji razvoj razloži simboličen naslov (zlato- rog je morda predstavljal Slovenijo v antiki, volkulja pa simbolizira Rim in romanizacijo osvojenih ozemelj). Avtorica najprej predstavi spremin- janje študija antike skozi stoletja oziroma skozi zadnja desetletja. Ten- dence stroke danes vidi v stališču G. AlfOld)'.ja, ki zagovarja komparativno Keria VII - 1 • 2005 metodo: zgodovino regije primerjati z drugo regijo in vse to postaviti v splošni okvir. V nadaljevanju predstavi tri kategorije projektov o Sloveniji v antiki. Po avtoričinem mnenju so bistvenega pomena predvsem zbiranje in ovred- notenje primarnih virov za zgodovino našega prostora. V zaključnem delu sledi predstavitev ključnih del in strokovnega tiska s tega področja. Predvsem pa opozori na dela in pred- dela, ki še manjkajo. Antične krajine 3. tisočletja Božidarja Slapšaka predstavijo krajino kot medij izmenjave med človeškim in naravnim. Avtor poda pregled dojemanja antične krajine in predstavi spremembe v študiju le-te ob koncu 2. tisočletja. B. Slapšak poudari pomen novih raču­ nalniških orodij, ki omogočajo boljšo vizualizacijo podatkov, rekonstrukcijo in sploh lažjo obdelavo podatkov, ki vodijo do tehtnejših razlag obstoječih pojavov. Članek izzveni v nostalgično občudovanje krajine, ki je danes dejansko ogrožena vrsta in kot takšna deležna več pozornosti kot kadarkoli. Sledi prispevek Dubravka Škiljana Antika pred izginotjem, s katero avtor predstavi provokativno idejo o koncu antičnih študij. Če je antika v naši družbi skupek dejstev in konceptov, potem lahko sklepamo, da že danes več ne obstaja. V družbi je namreč le majhno število posameznikov, za katere se lahko trdi, daje njihovo vedenje o antiki merodajno, kljub temu pa nimajo pomembnega vpliva na obliko- vanje kolektivne zavesti. Antika bi naj za večino bila torej le ideja, polna pomanjkljivih in napačnih predstav, kar bi naj vodilo v popolno izginotje antike v 3. tisočletju. Nada Grošelj v članku Motiv boga V ertumna v sodobni književnosti analizira tri pesmi in dve kratki zgodbi, v kate- Miscellanea rih nastopa antični bog Vertumnus. Ta dela so nastala konec 90. let 20. stoletja v Evropi in Ameriki. Avtorica najprej predstavi antične funkcije tega boga in poskuša pokazati, kako se le-te odražajo v sodobni literaturi. Božanstvo je etruščanskega izvora in ne ve se natančno, kdaj je dobilo svoje domo- vanje tudi v Rimu. V antičnih poročilih mu pripisujejo štiri funkcije: bog, ki odvrača Tibero, da bi poplavljala; bog spremiajajočih se letnih časov; bog spreminjanja; bog trgovine. N. Grošelj izpostavi pomen Arcimboldove likovne upodobitve, namreč portreta cesarja Rudolfa II. kot Vertumna, s pomočjo katerega je motiv tega božan- stva prodrl v sodobno književnost. Analiza omenjenih del pokaže, da je sodobna književnost ohranila dve Vertumnovi antični funkciji: menjava- nje letnih časov in spreminjanje. Sledi prispevek Vlada Kotnika Operna kolonizacija antike, ki predstavi mitske strukture v opernem imaginariju. Avtor poudari konstantno prisotnost antičnih mitov v operi skozi vso njeno zgodovino. Martin Žužek - Kres v članku So dowčeni vzorci manipulacije z antično kulturo epistemološka konstanta ne glede na čas, kulturo in institucijo? primerjalno predstavi dva primera manipuliranja z antiko. Prvi je povezan z izkoriščanjem antike v začetnem obdobju opere, drugi s položajem antike v sodobni ameriški filmski produkciji. Avtor pokaže, da je v obeh kontekstih mo- goče slediti istim mehanizmom, istim točkam tega mehanizma. Antične študije bi tako po avtorjevem mnenju 151 morale biti še posebej pozorne na to, v kolikšni meri so na »resničnost« o antiki vplivale pridobitniško narav- nane iznajdbe, ki so izkoriščale antično dediščino za dosego svojega cilja in jo pogosto prikrojile po svoje. Preostaja samo še zadnje besedilo tega zbornika avtorice Maje Sunčič z naslo- vom Antika za vsakdanjo uporabo: antika v sodobni popularni kulturi, komunikaciji in trženju, ltjer predstavi in analizira uporabo antike v vsakdanjem življenju. Omeji se na tiskane medije, ki so dostopni tudi na medmrežju, na potrošniške manipulacije in popular- no kulturo. Posebej pa se posveti posameznim antičnim simbolom zno- traj centra BTC, ltjer si za analizo izbere trgovski center Emporium, kino kom- pleks Kolosej, ter wellnes center Kalipso. Tudi na primeru slovenske trivialne književnosti, romana Vesne Milek - Kalipso, pokaže, da so se antični znaki pokazali za uspešno naložbo. Avtorica zaključi, da so antični znaki veliko bolj priljubljeni v širši kulturi kot se velikokrat predpostavlja, zato bi jih bilo potrebno ponovno ovrednotiti in raziskati, kaj antika danes sploh je. Pričujoče kratke predstavitve sestavkov bi naj ponazorile pestrost zbornika Antika za tretje tisočletje. Pri tem je skoraj neobhodno, da potegnem vzporednico s satiro. V tej naši košari zbornika se je nabralo toliko različnih stvari, da l.anx satura kar bode v oči. Kvintilijan je nekoč zapisal: » Satura tota nostra est. « 1 Sama pa lahko ob branju tega dela zapišem: »Antika je zagotovo povsem naša!« Julijana Visočnik 1 M. F. Quintitanus. Institutio oratoria 10.1, 93.