LETNIK V.
ŠT. 5.-6.
I
I
1912.
GLASILO SLOVENSKIH SVOBODOMISLECEV.
December.
Uredništvo in upravništvo Praga-Vinogradi, Češko. — Ponatis dovoljen le z označbo vira.
XVI. svetovni kongres Svobodne Misli v Monakovem.
Letošnji svetovni svobodomiselni kongres se je vršil od 31. julija do 4. septembra v Monakovem, v jednem glavnih središč nemškega klerikalizma, kjer hoče bavarsko ministerstvo obnoviti s pomočjo jezuitov srednjeveško duševno jerobstvo.
Nekoliko dni prej so zbrali avstrijski škofje in pobožnjaški plemenitaši vse klerikalne in nazadnjaške elemente na Dunaju na takozvanein evharističnem kongresu. V nepreglednih vrstah so de-filirali izstradani, ubogi in nevedni katoliki pred začudenim svetom, ki ni vedel, koliko borniranega fanatizma je še v naši državi. Z izbuljenimi očmi so hodili Slovaki iz tatrskih gor, slovenski kmetje iz Bele Krajine, izmučeni hrvaški Seljaki, tirolski gorjanci i. t. d. po prestolnem mestu in gledali nemo njegovo lepoto, begali od pridige do pridige, iz židovske trgovine v drage gostilne, preklinjali deževno vreme, lazili za procesijami ter se vračali zvečer izmučeni in premočeni na trdo ležišče po klopeh, na podstrešnih diljah, v kondorskih vogalih, na kupu slame. Malokteri je vedel, čemu je prišel prav za prav na Dunaj, nič povznašu-jočega ni mogel doživeti, zapravljal je čas, denar in zdravje in se je veselil, ko se je mogel vrniti v temne a zato toplejše domače kolibe.
In kako drugačo sliko j,e nudil mona-kovski kongres Svobodne Misli. Udeležencev ni bilo veliko nad 500, ali to je bil pravi mednarodni parlament, kjer so se zbrali in posvetovali naobraženi resni možje o pererih kulturnih vprašanjih sedanje dobe. Naj navedemo le holandskega politika Domelo Niuwenhuis-a, poljskega
pisatelja Andreja Niemojewskega, belgijskega drž. poslama L. Furnemonta, prof. Gino Bandini-ja iz Rima, francoskega prof. in poslanca Buissona, poslanca Hub-bard-a, prof. O. Karmina iz Ženeva, angleškega pisatelja (J. Roleffs-a, portugalskega senatorja Magalhaes Lima, rumun-skega prof. Thirona, nemške državne poslanceVogtherr-a, Hoffmanna in Rlidta itrl. itd. Da, to je bilo nekaj drugega, ko nevedne mase na Dunaju! Na Dunaju dolgovezne pridige o nečem, kar se sploh ne da razumeti, v Monakovem svobodno razpravljanje o razširjanju in poglobitvi narodne izobrazbe, o vstvarjanju svobodnejšega življenja in večji socialni pravičnosti. — Slovence je zastopal v Monakovem urednik Svobodne Misli in podal kratek p r e g 1 e d o svobodo m i s e 1 n e m p o k r e tu v n a-ših deželah. Zborovalci so i z rekli svoje začudenje in veselje nad našimi uspehi, č e š, d a n i s o p r i-ča k o vali, da se da v naših poki e r i k a 1 n j e n i h deželah s ta k o skromnimi sredstvi doseči tol i-ko napredka.
Dne 31. julija se je vršila predposve-tovalna seja, ki je določila točke, o kterih naj kongres razpravlja, t. j. »Svobodna Misel in njeni cilji — Ločitev države in cerkve — Svob. Misel in vzgoja«, zvečer pa se je vršil pozdravni sprejem, na katerem so spregovorili razni delegatje večjih federacij.
Slavnostno zborovanje se je vršilo v nedeljo 1. septembra v »Tonhalle«, naj večji monakovski dvorani.
G. Tschirn, predsednik nemške federacije, je izvajal v slavnostnem nagovoru: Svobodna Misel noče novih dogem, ona je samo metoda. .Vendar pa si moramo
biti svesti, da se sme človek zanašati le na lastne moči in da sme verjeti le samemu sebi. Povdariti moramo, da je narava dobra in ona edina posvetna. Od starih vekov do danes zasledujemo stremljenje, vrniti človeka naravi. Narava je naša mati. Vi ste ljudje, ste toraj bratje.
To je, kar kličemo mi veri v odgovor. Naš ideal tii v nebesih in plačilo, ki ga pričakujemo, ni samo naše, temveč vseh naših bratov.
Ko je preeital Furnemont dopis načelnika Hektora Denisa, in so pregovorili še mnogi govorniki, so obiskali zborovalci bavarsko obrtno razstavo.
Poruleljkova dopoldanska seja se je začela z referatom Furnemonta, ki je izvajal, da je cilj Svob. Misli pospeševati propagando racionalističnih idej skupno s vsemi, ki stremijo za osvobojenjem ljudstva iz verskih predsodkov, za varovanjem svobode prepričanja. V krilu Svob. Misli so ateisti, spiritualisti, mo-nisti itd. Strpnost, ki jo izvajamo na filozofskem polju, moramo prakticirati tudi na političnem i gospodarskem polju.
Ko se je imela 1.1904 na rimskem kongresu natančneje določiti in sodobnim razmeram prilagoditi definicija Svob. Misli, seje sprejela na Buissonov predlog resolucija, ki določa 1. Da Svob. Misel ni nauk, temveč metoda; Svob. Misel zavrača vse vsiljene vere in avtoritete, ki tako vero vsiljujejo. 2. Njeni pripadniki morajo razširjevati človeško dobro: resnico z vedo, dobrobit z moralo, lepoto z umetnostjo. ;5. Svob. Misel mora hoteti nadoblast razuma nad družabno organizacijo; zato mora postati država laična; Svob. Misel se mora podvizati, da se ustanovi vlada, ki bi branila posameznika pred natlakom. Svob. Misel je toraj laična, demokratična in socialna.
Razvoj stvarij nas je vendar primoral izraziti stališče Svob. Misli glede političnega in socialnega vprašanja določnejše in natančneje. Zato je treba še enkrat povdariti rimsko resolucijo, ki se glasi: »Svob. Misel je laična, demokratična in socialna, t. j. ona zavrača v imenu dostojnosti človeške osebe ta trojni jarem: zloraba avtoritete v duševnem, privilegijev v političnem in kapitala v gospodarskem pogledu.«
Francoz Bazire je predlagal resolucijo, ki je bila sprejeta na svobodomiselnem kongresu v Lil le (1912) in ki se glasi:
»Kongres oroglaša soglasno z rimskim kongresom:
1. Da je Svob. Misel racionalistična, po svoji vzgojni nalogi nadstrankarska, in da stoji glede svoje vzgojevalne metode, osnovane na svobodni preskušnji in glede svoje protiklerikalne, protiverske in protidogmatične propagande izven vseh gospodarskih, političnih itd. korporacij in se žnjimi ne sme zamenjavati.
2. Na drugi strani Svob. Misel ni samo protiklerikalna in protiverska, temveč tudi laična, demokratična in socialna in more vsled tega delovati na vseh poljih človeške družabnosti, naj so že filozofskega, političnega ali gospodarskega značaja.
3. Vloga Svob. Misli pa je predvsem vzgojevalna in filozofična. Njen smoter je takšno občno stanje prepričanja, ki bi moglo spremeniti sedanjo sebično družbo v nesebično, v kteri bi vladala pravica, mir, dobrota in zato se ona nima udeleževati bojev političnih strank.«
Resolucija je bila sprejeta z vsemi glasovi razun enega.
V popoldanski pondeljkovi seji je orisal portugalski senator Magalhaes Lima reforme v svoji domovini. On prinaša pozdrave portugalske republike, ki je premagala reakcionarne poskuse cerkve in korumpirane prejšnje vladarske rodbine ter plemstva. Republika stoji dandanes ria trdnih nogah. Ločitev cerkve od države je izvedena. Kot hčerka Svob. Misli si je republika v svesti, da mora biti svobodomiselna in protiklerikalna. Sola bo v kratki dobi osvobojena. Predvsem pa sta, dva zakona, ki označujeta naprednost mlade ljudovlade, t. j. obveznost civilnih matrik za vsakega občana in ločitev cerkve od države. Pripravlja so zakon o sežiganju mrličev. Zato prosijo portugalski svobodomisleci, da naj se vrši prihodnji kongres v Lizboni. Govoru so sledile živahne ovacije.
Nato se je jelo obravnavati vprašanje ločitve cerkve od države, o kterem referira nemški državni poslanec Vogtherr. Predlaga potrditev rimskih resolucij, ki po-vdarja, da spravlja spojitev cerkve in države vedo, šolo in vzgojo v odvisnost od cerkve. Kongres zahteva od svobodomislecev, da pospešujejo vsak v svoji domovini izdanje zakona o ločitvi. Verske družbe naj se smatrajo za privatne družbe, ki imajo kriti svoje potrebe iz lastnega. Nadalje je treba osvoboditi iz cerkvenega vpliva tudi vse javno življenje, pravosodje, bolnišnice, vojaštvo, dobrodelnost
i.	t. d.
Belgijski poslanec Georges Lorand podpira Vogtherrov predlog. Zahteva, da se premišljuje o praktičnih sredstvih za njegovo izvajanje. Opozarja na razmere v raznih državah, posebno v Avstriji, kjer neverski stariši ne morejo priskrbeti svojim otrokom laične vzgoje. Zato predlaga, naj se sprejme k rimski resoluciji sledeči dostavek:
»Dolžnost vsakega svobodomisleca je, delovati na to, da najdejo načela rimskih rezolucij svoj izraz v zakonodaji in upravi njegove domovine in v vsem javnem življenju in da pokaže dejanski, da ima pravico, ne spadati k nobeni veroizpovedi in da se potrudi doseči kot svobodomislec tako pravno stališče ko vsak drugi občan.«
Torkovo dopoldansko sejo je otvoril Buisson s svojim referatom o vzgoji, v kterem je izvajal: Svob. Misel se ne omejuje na negativno vlogo, ona mora biti nositeljiea velikih socialnih reforem, izmed katerih je prva reforma vzgoje. Svobodomisleci vseh dežel smatrajo za dolžnost omikanega naroda, zasigurati vsem otrokom vsakemu človeku brezi-zjezmno nanje, potrebno predvsem oni minimum nravne in občanske izobrazbe, brez katere ni kdo ne more spolnjevati svojih občanskih pravic. Demokracija, ki se zaveda svojih pravic in dolžnostij, ne more poveriti te naloge kakšnemu po-sredovatelju (cerkev, verska ali stanovska društva), kajti to dolžnost more izvrševati samo suvereni narod in samo narod more podeliti mladim pokoljenjem osnovna načela nravnosti, ta v stoletjih nabrani zaklad in skupno bogastvo ljudstva. Morala je za dobroto to, kar je umetnost za krasoto, veda ža resnico. Te tri discipline odgovarjajo trem višjim načinom duševnega življenja, one imajo svojo lastno ceno in se razvijajo neodvisno od verskih ali metafizičnih pojmov. Morala ima svoja lastna sredstva in svoj lastni predmet, to je vzbujati v otroku samozavest, da odkrije zakon dolžnosti v sebi samem in vstvariti tako iz vsakega človeškega bitja nravno moč, ki bi se mogla nadzorovati sama. Pouk o občnih zahtevah ljudske nravnosti ne nasprotuje nobenemu verskemu, filozofičnemu ali socialnemu prepričanju, kajti on premaguje le absolutizem pri učitelju, duh sovraštva pri učencih in se omejuje na to, da zbližuje v bratski ljubezni otroke vseh stanov, da se jim skupno vcepi zakon, ki bi ga ne zavrnila nobena vera, namreč zakon dobrote. Kongres naj poziva svobodomislece, da organizirajo v svoji domovini vlada-
jočim razmeram odgovarjajoč način sistematične propagande vprospeh obveznega laičnega narodnega pouka,- podeljenega otrokom naroda v imenu naroda v njihovem maternem jeziku. Ta pouk, naj vsebuje nravno in občansko vzgojo, naj se ozira na vsako vest, ali neodvisno od vseh cei’kev.«
Po Buissonu je referiral od vseh burno pozdravljen stari holandski bojevnik, Pomela Nitiwenhuis. Svoje nazore o vzgoji je zbral govornik v sledeče stavke:
1. Vsaka vzgoja temelji v svoji osnovi na deterministični podlagi.
2. Svobodomislec ne priznava nobene absolutne morale.
3. Nravnost je pojav socialnega življenja in zahteva, da se občutijo in razumevajo najvišji družabni interesi.
4. Vsi materialni in intelektualni uo-javi so vezani od zakona vzročnosti.
5. Vsak človek ima dedni zaklad nravne vzgoje.
G.	Pogoji vzgoje leže v otroku, ki jih je podedoval od minulih rodov.
7. Vse, kar se tiče telesnega in duševnega razvoja, spada k nravni vzgoji.
8. Vsak otrok ima pravico zahtevati individualno vzgojo.
9. Podlaga morale je smisel za resnico, ki išče resnico in ima pogum jo poiskati.
10. Vera v osebnega boga je za vzgojo brez pomena. Ona je v mnogih slučajih škodljiva.
11. Vsaka verska etika je nenravna, kajti nravnost mora temeljiti v človeku samem in nikdar izven njega.
12. Vsako združevanje morale z vero je škodljivo.
13. Vsaka vzgoja mora biti osebna in ne sme pohajati iz naučenih pravil, temveč iz pridobitih izkušenj.
Obe resoluciji, Buissonova in Niuwen-huisova. sta bili sprejeti enoglasno.
Popoldansko torkovo zasedanje je bilo namenjeno upravnim zadevam mednarodne zveze Svob Misli. Predvsem se je debatiralo dolgo o predlogu' franc, poslanca Hubbarda o mednarodnem plakatu proti vojni in oboroževanju. Delegati so se zavzemali vsi za predlog, a nismo mogli priti do sklepa glede realne izvršitve. Silen hrup in ogorčenje pa je nastalo, ko je proglasil poljski delegat Andrej Niemojewski (kateremu se je pridružil tudi slovenski zastopnik), da naj z vseobčirn mirom in razoroževanjem začnejo veliki narodi, da pa mali, podjarmljeni narodi želijo in iščejo vojno. Ko je sklenil Niemojewski svoj govor
z vzklikom: »Vimenu podjarmljenih narodov živela vojna!« se je pacifistično razpoloženje precej razpršilo in se je sprejela le resolucija, ki prepušča izdan je mirovnega plakata na prosto voljo vsaki narodni federaciji.
Zvečer se je vršil velik javni shod, ki se ga je udeležilo nad 6000 I j udih. V sredo so se podali delegati na izlet na starn-berško jezero.
♦♦
TH. OSTRY:
Razlaga avstrijskega zakonskega prava in težnje po njegovi reformi.
Nadaljevanje.
VIII.	P r e p o ved i.
Od zadržkov moramo razločevati prepovedi. Prepovedi v smislu zakonskega prava so zakonski predpisi, ki prepovedujejo v gotovih slučajih sklepanje zakona brez ozira na njegovo veljavnost. Se je li sklenil zakon brez ozira na obstoječo preooved, je zakon sicer veljaven, toda poročenca in duhovnika, ki je posredoval pri sklepanju zakonu, doleti kazen.
Takšne prepovedi so:
1. Prepoved za aktivne vojake, skleniti zakon brez dovoljenja vojaških uradov. Slična prepoved velja za žandarmerijo, za vse osebe od prvega do tretjega nabora (dispenze podeljuje izjemoma domobranski minister), prave konzularne uradnike, računske uradnike, ki so podvrženi najvišji računski kontroli, končno za finančno stražo in neaktivne osebe, ki spadajo k vojaštvu, v kolikor se jih tiče § 61 lit h—e deželnobranskega zakona,
2. Prepoved, se omožiti neposredno po ločitvi zakona ali takoj po smrti moža. To pa zato, da ne nastanejo dvomi kdo da je oče še ne rojenega a že splojenega deteta. Zato predpisuje zakon ženi v tem slučaju daljšo ali krajšo čakalno dobo. Je li žena noseča, mora počakati do poroda; je li nosečnost dvomljiva, mora čakati šest mesecev po ločitvi. Ako na nosečnost ni misliti ali je ona po razsodku izvedencev izključena, more politični urad znižati čakalno dobo na tri mesece. Taisti predpisi veljajo za slučaj, da je zakon neveljaven.
3. Prepoved skleniti zakon, ako poročenca ne moreta dokazati, da njun zakon ne zabranjuje nobena ovira, n. pr. da nista mladoletna, da je dal oče dovo-
ljenje, da je prejšnji soprog umrl ali bil sodno proglašen za mrtvega i. t. d.
4.	Prepoved, ki velja za Kranjsko, Tirolsko in Predarlsko, da nenastanjene uslužbene osebe in dninarji, ki so pristojni v te dežele, ne smejo skleniti zakona brez dovoljenja pristojnega političnega urada, ki pa ni primoran dati svoje dovoljenje.
IX.	Sklepanje za k o n a.
Neoziraje se na cerkveno obrede in običaje (kakor maše, blagoslov, menjanje prstanov, zvezanje rok s štolo i. t. d.), katere zakon nikdar ne predpisuje za veljavnost poroke in katerim se toraj nikdo ni primoran podvreči, obstoji sklepanje zakona v proglasitvi konsensa t. j. slavnostni izjavi obeh poročencev, da hočeta skleniti zakonski dogovor. To izjavo morata podati pred postavnim duhovnom jedne občine, v kteri stanuje jeden izmed njiju in v prisotnosti dveh prič.
Pred drugim duhovnikom (t. j. v drugem kraju) se more skleniti zakon samo tedaj, ako je bil duhovnik dotičnega kraja od pristojnega duhovnega upravitelja vsaj enega izmed poročencev pismeno delegiran (t. j. k zastopovanju pri izjavi konsensa pooblaščen). Manjkanje pooblastitve pa veljavnosti zakona ni na potu. Prisotnost obeh prič je nujna na vsak način, drugače bi bil zakon neveljaven.
Ako sta poročenca raznega verskega iznovedanja, moreta skleniti zakon pred jednim izmed pristojnih duhovnikov, toda samo pred jednim. Pač pa dasta svoj zakon lahko blagosloviti od pristojnega duhovnika druge cerkve.
Iz besedila zakona (»blagoslov«) sledi, da se ta »blagoslov« ne sme zamenjati z novo, drugo izjavo konsensa (soglasja). To je popolnoma cerkven opravek, ki ima samo verski pomen in je za veljavnost zakona brezpomemben.
Zapis v matriko zakonov v farovžu je sicer od zakona predpisan ali ni pogoj za veljavnost sklenjenega zakona. Drž. zakon nikjer ne predpisuje, da bi moral biti zakon blagoslovljen v cerkvi ali molilnici. More se zahtevati, da se vrši poroka na privatnem stanovanju ali na dostojnem javnem mestu (v dvorani), ki je primerno opravljena. Ako bi se duhovnik tej zahtevi upiral, se more vložiti prošnja za civilni zakon.
Za civilni zakon veljajo slični predpisi s to razliko, da se vrši izjava soglasja pred predstojnikom političnega urada ali
njegovim namestnikom in jednim zapriseženim zapisnikarjem (toraj političnim uradnikom). O sklenitvi zakona se spiše uradni protokol, ki ga podpišeta oba poročenca, obe priči in oba uradnika.
X.	Pravne posledice za k o n a.
Ako se je zakon sklenil veljavno, nastane med soprogoma razmerje, katerega glavna načela podaja zakon. Sem spada :
1. Obojestranska dolžnost in obojestransko pravo do spolnega občevanja soprogov z popolno izločitvijo tretjih oseb. Vsak soprog ima pravico zahtevati in dolžnost izvrševati t. zv. zakonsko dolžnost in ohraniti t. zv. zakonsko zvestobo. Trajno se upirati izpolnjevanju zakonske dolžnosti bi moglo biti v ‘gotovih slučajih vzrok ločitve; nezvestoba se zasleduje tudi od kazenskega zakona (§ 502 in 510) in je vzrok ločitve in raz-poroke.
2. Dolžnost skupnega stanovanja. Žena mora slediti možu na za to določeni stan in ima pravico zahtevati, dal jo sprejme mož na svoj dom. Ako jeden soprog drugega s slabim namenom zapusti, niore to biti vzrok za ločitev in razporoko. Dolžnost in pravica do skupnega stanovanja preneha:
a) pri ločitvi.
b) pri predpisanem stanovanju moža (ječa, vojašnica, bolnišnica i. t. d.),
c) ako izbere mož od zakona prepovedano stanovanje (n. pr. mesto, iz ktere-ga je bil ižtirjan).
3. Dolžnost ravnati spodobno s drugim soprogom. Slabo ravnanje more biti vzrok ločitve in razporoke.
4. Dolžnost se vzajemno podpirati. Med drugim spada sem dolžnost skrbeti za bolnega soproga. Zanemarjanje te dolžnosti se kaznuje po § 360 kaz. zak.
Razven teh občnih, za oba soproga veljavnih predpisov, ohsega zakon posebne določbe o nekterih dolžnostih moža. Tako ima mož pravico:
a) določiti skupno stanovanje;
b) urejevati dom. Ako se mu žena v tem nepretegoma in brez tehtnega vzroka zoperstavlja, more to biti razlog za ločitev;
c) zastopati ženo, predvsem upravljati njeno imovino, ako se ona temu ne zoperstavlja.
Zato pa mora mož
a)	ženo primerno preskrbovati (stanov., obleka, hrana)
b)	zastopovati ženo, predvsem pred sodnijo, ako ona to zahteva.
Kar se tiče žene:
a) je podvržena moževi oblasti, kadar gre za upravo in določitev v rodbinskih in gospodarskih zadevah;
b) mora podpirati moža pri upravi domačije, če treba z lastnim prislužkom;
c) ima pravico iri dolžnost, sprejeti možev priimek. Možev priimek obdrži tudi v slučaju ločitve oz. razporoke.
d) se ravna ženina državna in občinska pristojnost po moževi pristojnosti, ktero z njim pridobiva in zgublja. Izjema glede sodne pristojnosti nastane ako ima n. pr. samostojno obrt i. dr.
XI.	Zrušitev zakonskega sožitja.
P o p o 1 n o m a in b r e z i z j e m n o j e izključeno, da bi zakonski sami in po svoji volji zrušili zakonsko v e z. E d i n a k te m u upravič e-n a oblast je s od i šče, ki more formulirati svojo razsodbo v treh oblikah: ali da proglasi zakon neveljaven, ali dovoli razporoko, ali pa da zakon razloči.
XII. O neveljavnosti zakona.
Po naših zakonih se smatra zakon za veljave nga, ako sta se poročenca držala vseh predpisanih formalitet. Trdi pa kdo najsibo že privatna oseba ali urad, da zakon ni bil sklenjen veljavno, tako da zakon dejanski ne obstoji, zadene to osebo tudi dolžnost, svojo trditev dokazati.
Zakon more biti proglašen za neveljavnega samo tedaj, ako se je sklenil vkljub temu, da je obstojal zadi-žek, ki je bil pri poroki neznan, ali pa nalašč zamolčan. V poslednjem slučaju ne more oseba, ki je zadržek zatajila, použiti tega zadržka v svojo korist.
Je li zadržek javnega značaja, t. j. takšen, da se morajo ozirati nanjo uradi sami, (sorodnost, svaštvo, unos, še obstoječ zakon, posvečenje in slavnostne obljube, verska razlika, zadržek katolicizma, prešestvo, umor soproga, nezadostna izjava volje, sodelovanje pri ločitvi) mora pričeti obravnavo radi ločitve urad sam brez vsake privatne tožbe, zadržek privatnega značaja (zmota glede osebe, mladoletnost i. t. d.) more uveljaviti samo oseba, ki ima k temu izključno pravico. To se stori s tožbo opravičenega, ki zahteva proglasitev neveljavnosti zakona.
K tožbi so opravičeni:
1. Oče, ozioma varuh, ako je stopila v zakon mladoletna oseba. To pravico pa sme uveljaviti samo, dokler še traja njegova očetovska moč.
2. Soprog, ki ga ne zadene glede zadržka sokrivda, n. pr. oseba, ki ni vedela o impotenci druge i. t. d.
Ta pravica pa preneha:
a) ako umre opravičena oseba (njeni dediči ne morejo uveljaviti te pravice);
b) ako se je te pravice odrekla in
c) ako je vstrajala v zakonu, čeprav je zvedela v zadržku.
Ta pravica se znatno omeji, če se zahteva proglasitev neveljavnosti, ko je že jeden soprog umrl ali če sta umrla že oba. V tem slučaju je takšna proglasitev dovoljena samo tedaj, ako to zahteva:
a) kazensko sodišče (n. pr. zločin dvo-ženstva);
b) državna uprava (izplačevanje vdovske penzije, kadueiteta);
c) interesirani privatnik (dediči).
Kar se tiče zadržkov, dokaz njih eksistence potom izjave soprogov ali prisege ne velja. Glede zadržka impotence velja predpis, da morata živeti soproga za skušnjo še eno leto skupaj, ako ni oči-vidno, da se impotenca ne da ozdraviti; v slučaju naj se zahteva izjava tozadevnih sodnih zdravnikov.
Pristojen je sodni dvor prve instance (okrajno ali deželno sodišče), v okraju katerega se nahaja bivališče soprogov.
♦♦
J. ANATOMIST:
Naš človek.
(Iz mojega dnevnika.)
Letos je velika suša hi zato slaba letina.
Na prošnjo in agitacijo duhovnikov je šlo okoli 130 romaric in romarjev iz bližnjih vasi na Brezje in na Bled. Iz oddaljenih vasi se je pridružilo še kakih 500. Lepa armada večinoma žensk, svetih Amazonk, bojevnic za sv. vero.
*
Pri sosedu je vse živo. Nocoj so se vrnile. Danes zjutraj, predno so odšle, so bile pri obhajilu. Podal sem se tja tudi jaz. Polna hiša, otrok in starih ženic, ki so prišle poslušat, kako je bilo na božji poti. Nekatere romarice so bile pijane. Sosedinja gospodinja je imela glavno besedo in je pripovedovala:
En frančiškan je napravil tako lepo pridigo, tako nas je priporočal materi božji, tako nam se je zahvaljeval, da se je moral zjokati vsak, ki ga je poslušal. Posebno na začetku in na koncu je lepo govoril. Pravil je, naj molimo in prosimo mater božjo in dala nam bo vse, kar želimo na duši in na telesu. »Niste se kratili« je govoril, »zapustiti svojih otrok in priti iz zapuščenih svojih krajev sem k svoji edini materi, katera gleda vedno na vas in si vse zapomni.« Za. jokati je bilo . . . Mati božja je na Bledu bolj lepa, bolj debela, bolj polna v obrazu kakor ona na Brezjah (in pogladila se je s polno roko po obrazu). Na Bledu je v cerkvi ena vrv in vsak se je mora dotakniti. Gospod sv nam rekeli, da mora vsaka zvoniti. Kar po deset nas je zvonilo skupaj in še obenem smejalo ... Maše so bile samo ("?!) po goldinarju. Zelo lepo je bilo . . .« Ona je brbljala naprej, drugo pa so pazljivo poslušale in vsaki hip je bilo slišati »Oh, kako je moralo hiti lepo!« in mlade hčerke so vzdihovale: Ko bodem starejša, pojdem tudi jaz«, »Tudi jaz«, »Jaz tudi« . . .
Kaj se hoče s takim ljudstvom, ki ga vjame duhovnik takoj na svoje limanice, ki ga takoj prevari, ker s zdravimi očmi in pri belem dnevu ne vidi? Maše samo po goldinarju! ... Za našega človeka, ki trpi največje uboštvo in poleg tega v taki suši ni goldinar nič . . . Koliko plačanih prošenj, koliko ofrov, koliko kupljenih svetih podobic? . . . Vse to gre iz žepa siromašnega ljudstva, ki naj hi živelo le od besed božjih, v žep božjih namestnikov, kateri pa ne morejo živeti od svetih besed, temveč od pristradanega cvenka ... Peljejo našega človeka v Lurd in Rim, da se še bolj utrdi v pokornosti in ponižnosti, kajti ni še zadosti pokoren, ponižen in — klerikalen . . .
*
Vsa okolica govori le o romanjih. Kako lepe pridige, spovedi, obhajila! . ..
Nikdo pa ne ve povedati ničesar o krasoti slovenske zemlje, slov. Švice: Bled, Bohinj, Vintgar itd. Za naravo nima smisla nobeden. Kaj takega se more zgoditi le pri našem človeku, ki občuduje le lepoto neumetniških svetih podobic, kipov in cerkva, ki poljubuje ogle različnih oltarjev in različne ostanke, ki meče denar za maše in drugo, ki neprestano le prosi, moli in se spoveduje, a ima doma v družini in z sosedi večen kreg in prepir . . .
t
»Veste, strina, vse svoje križe in težave sem pozabila, vse trpljenje in težkoče so izginile, tako sem bila zadovoljna, tako vesela, da ne morem dopovedati« je pravila 'romarica.
*
Zvečer sem šel h kumu. Neprenehoma se vrti govor o božjih potih, svetih r)o-dobah, čudežih, o litanijah, spovedih, duhovnikih: »Dušo in telo bi dala« je vzdihnila pobožna ženica, »ko bi moja vnuka znala peti pri sv. maši na koru . . . Naš rod ni za kolo, stroje in enake nove stvari, ne, naš rod mora biti tak, kakoršni so bili naši predniki. Pustimo mi te stvari na miru, kaj nam bo pomagalo to frfranje na kolesih? Meni se dela omotica v glavi, ko vidim koga, da se pelje. Noge so najboljše. Človek naj hodi, ptič naj leti, riba naj plava! Bog daj, da bi vsi padli in se pobili, ki se vozijo na kolesih« je še zaželela iz globočine pobožnega srca—
Kaj bi dejala o drugih tehničnih izumili'? Slovenski narod ni za te stvari, naši predniki so hodili peš! Tehnika in napredek nas gotovo ne more podreti, ker imamo trdne noge . . .
❖
Mehanizem, enostavni mehanizem! Nedelja, maša. Vse molitve v monotoniji suhoparne vsakdanjosti. Mehanično si podvržejo duševnost človeka in on jih izgovarja brez pomisleka tjavendan. Usta in jeziki se gibljejo popolnoma mehanično. Ker sam ne more najti v sebi čustev, pa kupi molitvenike in tam jih dobi ter si prilaščajo tuja čustva, a bog je stem seveda zadovoljen. Mohorjeva družba o-pravlja zelo hvaležno delo, da prodaja med slovenski narod taka čustva prav pogostoma in po ceni ... In zato tačuv-stva niso globoka. Navade so, kakor se človek navadi tobaka, pijače, igre.
Danes je bil občni zbor »Konsumnega društva«. Na zborovanju so se prepirali. Vsi so hoteli, da bi šlo v poslovanju redno naprej, ali nikdo ni hotel prevzeti kakega dela. Pisal sem zapisnik in člani so več gledali na ■ mojo roko, kakor sledili predavanju. Vsaki malenkosti so se smejali. Ko se je kdo podpisoval, obkrožili so ga drugi ter prav pazljivo gledali, kako se podpisuje. Malo jih zna pisati, znali so, ali so sčasoma pozabili... Ampak oni molijo neprenehoma, se mučijo, trpijo, da ostane kaj za maše in božja pota.
Ceste imajo, da bog pomagaj! Kmetje se mučijo z vozovi po strmi, skalnati in od dežja razrovani cesti. Razrite so te ceste kakor so razriti od skrbij njih obrazi . . . Seveda bo tako še dolgo, dolgo časa trajalo, ker je bog previsoko, a cesar predaleč.
*
Nedelja je, maša! Niti ne mislijo, ko molijo, usta se jim otvarjajo in zatvar-jajo avtomatično. Nekdo pred menoj je rožljal z rožnim vencem, da bi ga mogoče pogledali, kako je pobožen. . . Poleg meneče mrmljal drugi pri skupni molitvi, glasno je izpregovarjal le amen ... Iz kota sem slišal: Dobil je 24 ur zapora. To je prava mehanika, priporočljiva za pro-učavanje. . .
To pohajanje v cerkve, to romanje, te neprestane molitve bi bile zgubile gotovo že davno svojo moč, ko bi se ne bila cerkev organizirala na moderni način na gospodarskem polju.
*
Stari ljudje ne morejo čuti, ako kdo kaj reče o duhovniku, četudi je resnično, ker duhovnik je svet človek, od boga postavljen iri kot tak ne more storiti kaj slabega. V vseh stvareh je tako, kakor pravi gospod in to si ne da pobiti z enostavnega razloga, ker drugače ne more biti. Ali je potem težko izrabljati to zaupanje?! (Jotovo ne, kakor to vidimo sami pri našem človeku.
*
Kako so daleč od pravih pojmov v fiziki, astronomiji, zemljepisju in drugih znanostih: Strela je zažareno železo; ko pada toča, se mora vreči pred vrata stol narobe tako, da štrlijo noge proti nebu; London, Pariz, Petrograd, Rim so enako oddaljeni, Dunaj je najbolj oddaljen (zato nam ne more morda niti pomagati), New-York je nekaj oddaljeneji, ker je v Ameriki; kako je neki mogoče, da je le 'A zemlje, */4 pa vode, ko je okrog povsod zemlja . . . To so našemu kmetu še vedno problemi.
♦♦
THEODOR BRUNNECKER:
Pot v večnost.
Med dogmami vseh ver je ena, ki zasluži vsled svoje nesmiselnosti posebno pozornost. To je dogma o posmrtnem življenju.
Misel o nebesih se je rodila obenem z vero v bogove. Prvotni ljudje si marši-
katere naravne dogodke niso mogli pametno razložiti. Zato je vstvarila njih domišljija nevidna, silna bitja, ki urejajo vse čudne naravne prikazni, kakor so blisk, grom, vulkani, potres, dež, vihar in človeška usoda. Ta bitja so si predstavljali neizmerno velika, silna, popolna in modra. Kakor so bile naravne prikazni človeku koristne ali škodljive, so imenovali bogove dobrotljive ali sovražne. Tako je vstvaril človek v svoji omejenosti svoje bogove, svojega Boga in se valjal v prahu in strahu pred njim.
Ko so pa bili vstvarjeni bogovi, se jim je moralo izmisliti tudi njih bivališče in ljudje so jih vmestili v »nebesa«. Tej veri se je pridružila še druga. Samozavest je rodila v človeku misel o nesmrtnosti in o posmrtnem življenju. In tudi to posmrtno življenje so premestili v nebesa, kjer bodo večno srečni in enaki bogovom.
Ako primerjamo nebesa z trenotnimi zemeljskimi razmerami, zapazimo, da so nebesa vseh ljudstev precej enaka svetu, v kterem se gibljejo. Kajti človek si ne more izmisliti ničesar, česar ni na zemlji videl, slišal, čutil. Zato so nebesa le podoba zemeljskih teženj in želj.
Eskimo iz visokega severa opisuje sVoja nebesa kot razsežne snežene in ledene
flanjave, severnoamerikanski Indijanec ot velike šume z obilno divjačino, prebivalec afriške puščave kot cvetočo oazo, avstralski zamorec, Patagonec, Ind, Kitajec in Japanec vsi si mislijo nebesa po zemeljskem vzorcu. Turek prispodo-buje svoja nebesa veliki, obširni, sijajni in udobni dvorani, kjer bo čepel na divanu, pušil pipo in užival obdan od vedno lepih in vedno nedolžnih lepih deklet večno življenje. Na zemlji ne sme Turek piti vina, v nebesih pa ga je povsod v obilici in dober bode, da se ga človek nikdar ne upijani. Naj so nebesa raznih ljudstev že kakoršnakoli, v tem so si vsa enaka, da tam ni skrbij in bolečin.
Kakor učijo fajmoštri, mora tudi kristjan verovati v nebo in peklo. V nebesih vlada večno veselje, v peklu pa so muke in škripanje s zobmi. In kdo pride v nebesa1? Po nauku prižnice oni, ki niso bogati, ki se ne protivi jo krivici in se dado podjarmiti, zaničevati, vsi, ki so zadovoljni in pohlevni in se dado izžemati, trpijo lakoto, žejo in mraz, vsi, ki so pobožni in se ne brigajo mnogo za zemeljsko življenje, za zemeljsko srečo in napredek, vsi, ki so lahkoverni in verjamejo vse, kar jim povedo fajmošter, vsi, ki so ubogi na
duhu in ne marajo znanosti in ljubijo nevednost. Vsi ki delajo tako, bodo deležni večnega uživanja, ki pa mislijo drugače, se bodo pekli med hudiči v peklenskem ognju.
Cerkev uči, da pride za enkrat samo duša v nebesa. To je bilo treba povedati, kajti da bi šel človek v nebesa s cilindrom in lakiranimi čevlji, z frakom iri žiletom, monoklom in palico, tega bi ne verjelo največje budalo. Ampak duša je netelesna in nevidljiva. To pomeni za mislečega človeka toliko kakor n i č, kajti kar je nevidno in netelesno, to za nas ne more obstojati.
Užitki in muke so mogoče le potom delovanja živčevja, mozga. Vsi užitki, telesni kakor duševni, temeljijo na funkcijah čutnih živcev in čutnih organov. Ravno tako vse bolečine, telesne kakor duševne. Brez vida, duha, posluha, okusa in čuvstva ni užitka in ne muke.
Ali more potem duša, — ki ni »nič« — uživati v nebesih medene napoje? — Ne!
— Ali more duša gledati Boga? — Ne, kajti ona nima očes in Bog je ravno-tako nevidljiv in netelesen. »Nič« ne more videti »nič«. — Ali more slišati duša angelje peti in igrati na harfe? — Angel ji so netelesna bitja, ki nimajo goltanca in prstov za igro. — In ali more občutiti duša v peklu vročino? — Ne, kajti ona nima čutnih živcev. — Ali jo morejo hudiči ščipati s kleščami? — Ne
— kam? Ona je nič. — Ali more vpiti od bolesti? — Ne, ona nima goltanca in pljuč. — Ali more od muke škripati s zobmi? — Ne, ona jih nima. — Vidi se, da so nebesa le sanje.
In kje so ta nebesa? Mnogi verujejo še dandanes, da so nebesa onstran velikega modrega pokrova, ki pokriva zemljo, ko stekleiri cilinder kvarglje v štacuni. Cerkev je mnenja, da se nahaja peklo v zemeljski notranjosti. K tej misli so jo privedli najbrž ognjeniki, ki bljuvajo ogenj in lavo. Ampak ta lava obstoji povsem iz pozemeljskih znanih snovi j in ni se še čulo, da bi priletel na dan kakšen peklenski kotel, kakšne klešče, verige, drogi in enaka mučilna orodja.
Pa poskusimo zračunati z matematiko, kje bi neki mogla ležati nebesa. Pri tem se moramo vmisliti v ogromne časovne in prostorne razmere. Že na zemlji so velike daljave, n. pr. ekvator s svojimi 40000 km. Ampak ta daljava izgine v primeri z razdaljami med svetovnimi telesi. Že mesec, ki je nam najbližji, je oddaljen od zemlje 50.000 milj. A kaj je
t;i daljav;) v primeri z ‘20,000.0(10 miljami, ki leže med zemljo in solncem! In še ta daljava je malenkostna z razdaljami posameznih najbližjih zvezd. Tako je oddaljen od sobica Jupiter 104 miljo-nov milj, Satu rn 190 mil. milj, 1J r a-nus 386 mil. milj in Neptun 60f> mil. milj. Kakšna razdalja! 605 mil. milj. In vendar je to malenkost proti razdaljam med zvezdami nepreiničnicnmi.
Naš solnčni sistem obstoja iz števila nebeških teles, ki se ne razidejo in vplivajo na medsebojne pozicije. Daleč zunaj v svetovnem prostoru je še nešteto takih gruč, v sredi katerih se nahaja njih solnee ali zvezda nepremični«!. Veda je merila njih medsebojna razdalja in ni mogla več izhajati z merilom od milijona milj, kajti sicer bi morala računati s tako dolgimi številkami, ki se ne dado več povedati. Zato se poslužuje zvezdoslovje nove enote, tako zvanega svetlobnega leta. Svetloba premeri namreč v kratki dobi zelo velike prostore in sicer 4*2.000 milj v sekundi. V minuti prepotuje toraj 2,520.000 milj, v uri 151,200.000 milj, v enem dnevu 3.628,800.000 milj, in venem letu 1 „324.512,000.000 milj, t. j. en biljon, tristoštiriindvajset tisoč pet-stodvanajst miljonov milj. Ta razdalja služi kot enota, s ktero se merijo razdalja med zvezdami in se imenuje svetlobno let o.
Kazdalje med zvezdami so zelo različna. Zvezda Alfa, ki je našemu solnč-nemu sistemu najbližja, je oddaljena od nas 4 sveti, leta, Kapela 10 sveti, let, Arktur 24 švetl. let, polarna zvezda 48 sveti. let. Ampak te zvezde so nam še razmeroma blizu. Kajti mi vidimo tudi take, ki so oddaljeno po stotine sveti, let in učenjaki so zračunali take, ki so 1700 sveti, let daleč. In koliko biljonov je zvezd, ki jih radi prevelike oddaljenosti niti ne moremo videti! Prostor je neskončen, nebes ne m o r e bit i.
In pojmo enkrat na pot na najbližje zvezde. Izvolimo električno železnico, ki prevozi 100 milj — 742 kilometrov na uro. To je gotovo velika hitrost. Vozimo se noč in dan. Dnevno bi premerili 2400 milj. V dveh dneh bi se pripeljali okoli zemlje. Da pa pridemo na mesec bi se morali voziti že 21 dnij. Na solnee bi potrebovali s takim vlakom 23 let, na Neptun pa 690 let. A mi bi bili še vedno v našem lastnem solnčnem sistemu. Ako bi hoteli prevoziti daljavo enega svetlobnega leta, hi rabil naš brzovlak z 742
kilometri na uro e u m i I i j o n 520 tisoč let. Na najbližjo zvezdo A I Ca hi se vozili 6 milijonov let, na Kapelo 15 mil. let, na Arktur 36 mil. let, na polarno zvezdo pa 72 miljonov let.
Ampak naš vlak lazi prepočasi. Vse-dimo se na hitrejšega. Recimo da prevozi 1000 milj na uro. Tedaj bi bili na najbližji zvezdi Al la v 600.000 letih. Ako pa leti vlak s hitrostjo 100.000 milj na uro smo tam v 6000 letih, s hitrostjo 1 milijon milj na uro pa v 600 letih. Ako se peljemo z hitrostjo en milijon milj na uro, smo v 7200 letih na polarni zvezdi, hi koliko hi rabili na zvezde, ki so oddaljene na tisoče in stotisoče svetlobnih let? Leta bi šla pri zgorajšnji hitrosti v milijone let in večje hitrosti si vendar ne moremo misliti.
Sveto pismo pa uči, da je zemlja stara še le 7000 let. Ako bi bile toraj leteli duši Adama in Eve s hitrostjo 1,000.000 milj na uro, kar se ne da misliti, hi dospeli dandanes še le do polarne zvezde, kaj še le v nebesa. In preteklo bo še %milijone let, predno dospeta, do nam znanih zvezd. V nebesa toraj še nista mogli priti, tem manj pa duše njih naslednikov, ki se častijo kot svetniki in satan bo prežal še dolgo zastonj pri peklenskih vratih, predno se prikaže prva duša na onem svetu. Kje je, ljudstvo, tvoje nebo, tvoj raji! Čemu se zgubljati v daljine, ko je sreča tako blizu? Bodimo dobri in pravični in mi imamo nebesa na zemlji.
♦♦
MAKS HENNING:
Vraževernost v katoliški cerkvi.
Ako se od časa do časa sliši o kakšnem praznoverju med liberalci, n. pr. če se prorokuje iz kavine gošče, ali pohajajo v spiritistične seje, so na nogah takoj vsi klerikalni časniki in ne najdejo črnih barev dovolj, da pokažejo nasprotnike v luči večnega pogubljenja in neizmerne skaženosti. »(llejte, divj ; so vendar boljši ljudje in taki prazno verci niso vredni, da obrišejo čevlje vernemu kmetu. Inteligenca propada, krščanska misel zmaguje i. t. d.« Ne pomislijo pa, da je zvezana katoliška cerkev tako ozko s praznoverjem, da se pojma cerkev in praznoverje skoro krijeta, tako da morajo biti inteligentni duhovniki že zelo oprezni, ako se nočejo smešiti pred svetom. Gotovo, v velikih mestih je med
inteligenco sem ter tje nekaj babjever-stva, ampak to so izjeme in dedna bolezen iz časov cerkvene nadvlade. Nasprotno pa nahajamo povsod, kjer je fajmoš-ter prva oseba, najneumnejše babjever-stvo kot normalno stanje.
Najlepše je to dokazal pred nedavnim škof' v Wörzburgu, ko je izdal dolg pastirski list, kjer očita svobodomiselstvu »da hoče uničiti vero v nadnaravno razodetje, čudeže, angel je, hudiče, duhove, bogove, čari! a, peklenske kazni m nebeško veselje.« Tu je nam potrdil cerkven poglavar črno na belem, da spada vera v hudiče, duhove, bogove in čarila k dolžnostim vsakega kristjana. To ni nič čudnega. Kajti temelj, na aterem stoji cerkev, je omajan in podkopan od znanosti. Zato se morajo gojiti nižji nagoni, dovzetnost za najab-surdnejše praznoverje v neomikanih množicah, da se vzdrži cerkev vsaj še nekoliko časa. Kako tesna da je zveza med katoliško cerkvijo in fetišizmom, dokazujejo med drugim amuleti ali škapulirji, ki so pri nas posebno razširjeni.
Neki duhovnik je spisal s škofovim dovoljenjem knigo, kjer priporoča predvsem te le:
1. Škapulir najsvetejše Trojice (beli škapulir).
2. Škapulir sedmih Marijinih žalostij (črni škapulir).
3. Škapulir gore Karmel (rujavi škapulir).
4. Škapulir brezmadežnega spočetja (modri škapulir).
5. Škapulir grenkega trpljenja (rdeči škapulir).
Pisatelj je tako prijazen in nam razlaga, kaj je škapulir, kako so škapulirji nastali, kakšne koristi ima človek, ki nosi enega ali več, kakšne odpustke so podelili papeži, pod katerimi pogoji se le ti zaslužilo in kako je mogoče postati član škapulirskega reda. »Da je pa nositi škapulir in kar je s tem v zvezi zelo polt o ž n o d e 1 o, k i ga potrjuje naš a vera kakor naš razum, to po-t i' j n jejo iz j a, ve toliki h p a p e-ž e v, ki so odobrili vse to neštetokrat. Res da je ta pobožnost le priporočena, »a 1 i kdor j o opravlja redno i n resno, ima p r i č a k o v a t i m n o g o k o r i s t i za sv o j e d n š e v n o ž i v-I j e n j e.«
In kako izgledajo ti škapulirji?
1.	Š k a p u 1 i r na j svete j še T r o-jice je uaramno pokrivalo, ki obstoji iz dveh kosov bele volne, z rdečim in
modrim križem. Oba sta zvezana s trakovi tako, da se obesi en del čez prsa in drugi čez tilnik.
2. Škapulir sedmih Marijinih žalostij je naramna obleka iz dveh črnovolnenih kosov s trakovi poljubne barve in se nosi tako ko prvi.
3. Škapulir gore K a r in e 1 obstoji iz enega črnovolnenega in enega rujavovolnenega kosa, ki sta, zvezana s isto-barvnimi trakovi. Nosi se čez prsa in tilnik, nikoli pa drugače.
4. Š k a p u 1 i r b r e z m a d e ž n e g a spočetja mora biti iz dveh volnenih kosov svetlomodre barve in ravnotakih trakov.
r>. Škapulir grenkega t r p 1 j e-n j a i n n a j s v e t e j š i h s r c J e z u s a i n M a rije je iz rdeče volne. Na enem kosu mora biti križ in mučilna orodja na drugem pa srce Jezusovo in srce Marijino.
Ti škapulirji se nosijo posamič, kdor hoče pa biti deležen vseh njihovih milo-stij, jih mora nositi vse. Teh milosti ne doseže ni kdo, ako njegov škapulir ni posvečen od duhovna, ki je k temu upravičen. Najslavnejši škapulir, po katerem so napravljeni vsi drugi radi konkurence od meniških redov, je r u javi škapulir gore Karmel, ki se nosi na čast Mariji, da spozna ona po njem svoj e najzvestejše častilce«. Vpeljal ga je general Karmeli-tancev, Anglež Simon Stock, ko se mu je prikazala 16. junija 1251 devica Marija ter mu izročila škapulir, po kterem so napravljeni vsi drugi. »Kdor bo umrl s tem škapulirjem, ne bo skusil peklenskega ognja«, mu je dejala baje Mati božja. Kakor se poroča, je storil ta škapulir mnogo čudežev, posebno veliko čudežnih ozdravljenj. Karmelitanski pater Grassi trdi, da ne pride noben menih, ki nosi ta škapulir, v nevarnost.
Puške, ki se niso hotele sprožiti, kroglje, ki so padle brez škode pred noge, katerim so,bile namenjene, verige, ki so se raztrgale, meči, ki so se skrivili, nevarnosti, ki so minile, prepadi, v ktere so padali in prihajali zdravi nazaj, požari, ki so se pogasili, bolezni, ki so se ozdravile i. t. d. i. t. d. kličejo v svet, da nosi karmelitanski škapulir po pravici ime: »rešitev v nevarnosti«. Da, videlo se je, kako so se dogajali čudeži, če se je posodil škapulir poganom, kako je takoj ugasnil požar, če je kdo vrgel karmelitanski škapulir v ogenj ali kako je utihnil na morju vihar, če je pomočil mornar ta škapulir v vodo.
Seveda so obdarovali papeži karmeli-tanski škapulir z velikimi odpustki. Naj-glavnejše priporočilo je sobotni privilegij, ki ga je potrdil 15. februarja 1013 papež Pavel V. s sledečim dekretom:
»Kavmelitanski red sme pridigati krščanskemu ljudstvu, da bode najsvetejša devica pomagala dušam bratov iti članov škapulirnega reda s svojimi nepretrganimi prošnjami, molitvami, zaslugami in s posebno zaščito po smrti in to predvsem v soboto ako so 1. nosili v življenju škapulir, 2. ako so si ohranili potrebno čistost, in 3. ako so molili dnevno trikrat k Mariji, ali če so se postili, kadar to sv. cerkev zapoveduje.« Te zapovedi pa niso enake strogosti. Najvažnejše je nositi škapulir. Sicer je pa več ali manj vse eno, je li nosilec škapulir ja vreden ali ne, važno je le, da umre gotovega tedenskega dne.
Razven škapulir jev pozna katoliška cerkev še druge amulete. K njim spada tudi sveti pas. Posebna vrsta svetih pasov je »serafinski pas«, ki se nosi v spomin na vrv, ktero je nosil sv. Franc z Asisi kot simbol pokore, uboštva in čistosti.
Pas se nosi čez srajco in je lahko iz volne ali lanu. Ako se strga, se ga vrže v ogenj in naroči novega. Z bulo od 19. novembra 1585 je povzdignil papež Siks-tus V. pobožno rabo tega pasu v vele red z imenom: »Velered pasu sv. Frančiška«. Ta velered ne obvezuje k ničemur pod kaznijo greha in podeljuje članom neštete milosti. Te milosti so predvsem »nesorazmerno velik zaklad odpustkov in generalnih odvez«, ki »napravijo iz frančiškanske družine čudapolno stvar svoje vrste.« Vsakokrat, ko zmolijo nosilci pasu od papeža predpisanih 6 očenašev, 6 češ-čenih Marij in Čast bodi Bogu, dobijo »vse odpustke svete dežele, popolne in nepopolne, vse odpustke vseh bazilik in rimskih svetišč, vse odpustke svetišč v Asizi i. t. d. to se pravi »tisoče popolnih in stotisoče nepopolnih odpustkov.« Odpustki se dobijo vsak dan, kadar se človeku zljubi in kolikor si jih poželi. »S tem je mogoče rešiti vsak dan tisoče ubogih duš iz vic« pravi papeški prelat Segur. Gotovo, prevezati se z vrvjo in zdrdrati šest očenašev, to zna tudi in ima dosti časa vsak kočijaž. Cerkveni mogočneži priporočajo sicer pri tem opravilu tudi malo pobožnosti, ampak oni povdarjajo, da je
1 a v n a stvar vrv. Takšen fetišizem
o
se prav nič ne loči od onega v afriških gozdih.
Največja milost, ki so je deležni člani velereda serafičnega pasa, pa je velika f r a n č i š k a n s k a odveza, ki vrne človeku krstno nedolžnos t. In to milost je mogoče dobiti nič manj ko šestintridesetkrat na leto i n za dodatek še papežev blagoslov.
Manj slavni pasovi so p a s s v. .1 o-žefa, ki je rešil že l. 1657 pobožno nuno od groznih bolečin, kterega je pa odobril še le papež Pij IX. in ga obdaril z odpustki. Ta pas je iz volne, bombaža ali lanu in mora imeti sedem vozlov v spomin sedmih bolečin in sedmih blaženosti sv. Jožefa. On pomaga vzdržat i nedolžnost in ozdravlja bolezni.
Nadalje so še č r n o u s n e n i p a s svete matere Monike, svete g a očeta A v g u š t i n a in s v. N i k o-1 a j a Polentinskeg a. Poslednji je menda najbogatejši na odpustkih. Že samo volja iti k spovedi donese mnogo odpustkov. Iz znanejših pasnih redov moramo še omeniti »B r a t o v š č i n o a n-g e l j s k e a r m a d e, a 1 i pasu sv e-t e g a Tomaža A k v i n s k e g a.
K amuletom spadajo še rožni venci. Tako poroča cerkveni »Sondboten Kalender« za 1. 1909, ki je namenjen predvsem tretjemu redu sv. Frančiška s perverzno meniško domišljijo sledeče:
Kako je f r a n č i š k a n s k i rožni venec pregnal hudobnega d u h a.
Hudobni duh se je pridružil nekoč v Meksiki nekemu mladenču v podobi neznansko lepe gospodične, ki ga je očarala s svojo ljubeznjivostjo in ga peljala sredi noči iz mesta na samoten kraj. Tam ga je prosila, da vrže frančiškanski rožni venec proč, ako hoče uživati njeno lepoto.
Ko tega ni takoj storil, seje razjezila in jela preklinjati najčistejšo devico. Mladenič se je zelo čudil, da je ženska opazila rožni venec, ki ga je nosil pod obleko, še bolj pa, ko je kazala tako sovraštvo do božje matere. V njegovi glavi se je jelo svitati, da ima pred sabo samega f 11- Ko je pa hudobnež videl, da vse to nič ne pomaga, se je hudo razsrdil, se spremenil takoj v grozno pošast in se zaletel s svojimi rogovi in velikanskimi kremplji v mladeniča. Ali srd satanov je bil brezuspešen. Marija ga ni pustila do žrtve, temveč ga zapodila.
Ko se je rešil mladenič na tako čudežen način, je poiskal takoj duhovna, da ga okrepi z sakramenti.
Najznanejši red katoliške cerkve, I>e-nediktinski red, nima ni škapulirne ni pasne bratovščine, zato pa sveto b e n e-(likt insko kolajno, ki jo ima tudi protestantski nemški cesar.
Kolajna je nastala v 11. stoletju o priliki ozdravljenja papeža Leona IX. Nositi so jo jeli še le v 17. stoletju. Ona donose nosilcu neštete popolne in nepopolne odpustke in ima med drugimi tudi tele lastnosti:
1. Uniči čarodejstva in vse druge hudičeve nakane.
'1. Odvrača vsa čarodejstva od prebivališča.
3. Ozdravlja živali, ki obole na kugi ali nalezljivi bolezni.
4. Ščiti človeka pred hudičevim zapeljevanjem in njegovo prekanjenostjo.
5. Pospešuje spreobrnitev trdovratnih grešnikov na smrtni postelji.
Razven tega pa se odlikuje kolajna / dru<»'imi prednostmi. Tako ničuje strupe, iztreblja kugo.
H.	Ozdravlja od kamna, trganja v udih, božjasti in bi ju vanjam krvi.
4. Pomaga materam, da rodijo srečno in v pravem času.
5. Ščiti pred strelo.
6. Razganja nevihte.
7. Varuje nedolžnost.
Kolajna mora biti iz dobre kovine, bla-goslovjena od benediktinca.
Druga kolajna je k o 1 a j n a -I e z u s o-vega srca, ki se rabi za medicinske namene.
Na posled naj omenimo še en amulet t. zv. Agnus Dei (Jagnje božje), kolajne ali plošče z vtisnjenim jagnjetom iz voska, napravljenega iz velikonočnih sveč, blagoslovljenih od papeža na belo nedeljo po njegovem kronanju. V cerkvenem slovarju (Wetzer und Welte) beremo, da se nosi Agnus Dei na prsih ali pa se zapre doma v šatuljo. On pomaga premagati hudičeve skušnjave, ohranjuje zdravje, varuje pred hitro smrtjo. Kaj pa, a ko ne pomaga? Teda j pravijo, mora biti nek skrit vzrok v božji previdnosti. Zadnja vratiča so postavljena tako spretno, da najde izgovor nosilec, papež, bog in hudič.
Podali smo le majhen odlomek iz katoliškega praznoverja. Ali že ta odlomek prekaša- vse, kar vemo o praznoverju svobodomiselnih ljudi, ki se poskušajo v teh stvareh bolj iz radovednosti. Ljudi, ki bi resno upali priti s takimi igračami do uspeha, je bore malo, med tem
ko so katoliki trdno prepričani, da jim pomagajo čarovnije s kolajnami, pasi, ška-pulirji i. t. d. Ofieialni katolicizem te vraže seveda še niso, ali papež, škofje in meniški redi jih priporočajo in razširjajo. Ako piše kdo proti takemu babjeverne-mu početju, prepove cerkev takoj čitanje takih spisov.
C! e r k e v trpi vraževe r s t v p, n e p a i z tr e b 1 j a n j e v r a ž e v er n osti i n obsodi s te m s a m o s e b e.
Sveti apostol Pavel je rekel v časih prvih kristjanov: »Oblecite vaša ledja z resnico, na prsi oklep pravice, oblecite noge v miroljubnost, vzamite ščit vere, s kterim boste odbijali vse strele hudobnega duha; vzemite čelado zveličanja in meč duha, to je besedo božjo.«
Naš fajmošter pa pravijo: »Obesi na prsi in tilnik pet škapulirjev, belega, črnega, modrega, rujavega in rudečega, opaši se s serafinskim pasom, z Jožefovim pasom, z črno usnjenim pasom svete matere Monike, svetega očeta Avguština in sv. Nikolaja Tolentinskega, obesi okoli vratu benediktinsko kolajno in Agnus Dei in hudič, bolezni in kuga ne bodo škodovali ne tebi ne tvoji živini. Zaslužiš si na tisoče odpustkov in ko um r ješ, te osvobodi sveta Devica prvo soboto iz vic.«
♦♦
NICHO DE VERANCA:
Trsat in Loreto.
Kakor znano, ima rimskokatoliška cerkev po svetu vse polno romarskih krajev. V take kraje potuje letno na milijone in milijone vernikov, da najdejo pomoč v duševnih in telesnih potrebah. Večina teh krajev je prišla do svetovne znanosti po tem, da se je tam nekoč kaj čudovitega dogodilo — navadno se ne ve kterega leta — ali pa da so videli ljudje prikazen, kar je dalo duhovnikom povod, da so organizirali romarska pota z veliko reklamo.
Taksni čudeži in prikazni so zelo različne. Kdo bi jih naštel? Tu je spregovoril lesen ali kamenit kip, tam se je pomaknil raz mesta ali prelil kakšne kaplje krvi. Tu seje videla velika svetloba, sredi ktere se je pojavila Marija ali kakšen svetnik, tam zopet je padal v juliju za največje vročine sneg in pobelil prostor za prihodnjo cerkev i. t. d. i. t. d. Vsem tem povesticam pa verjamejo romarji brez pridržka.
Romarska mesta so imeli kakor vsi narodi tudi poganski (Irki in Rimljani.
Hodili so tja z ravno tako trdnim prepričanjem in z ravno toliko upi, ko naši krščanski romarji in vendar se bo vsak pomilovalno nasmehnil, ako čuje o poganskih svetiščih, in je trdno preverjen, da veruje 011 najzlatejšo resnico.
Dva takšna romarska pota sta Trsat in Loreto, ki sta v ozki zvezi. Ako vprašaš na Trsatu duhovnika ali cerkovnika o postanku te božje poti, bo povedal sledeče.
Po Kristusovem vnobohodu je stanovala Marija v svoji hišici v Nazaretu. Ta hišica ji je bila iz mnogih razlogov mila in draga. Vezali so jo nanjo spomini. V njej jo je obiskal angelj, v njej je živela z možem Jožefom in sinom Jezusom skoz 80 let in v njej je izdahnil njen mož. Apostol Peter je posvetil to hišico v cerkev in postavil v njo oltar z podobo Marije, ki jo je naslikal sv. Lukež. Sv.	Peter je	bral v nji prvo
mašo (!)	in	sv. Janez	je podal	Mariji
obhajilo. Po smrti Marijini so potovali k hišici neštevilni kristjani iz vseh delov sveta in nebrojni čudeži so se dogajali v nji. Skoz 12. stoletij se je častila hišica v Nazaretu. Tedaj pa so prihrumeli Turki in Marijina hišica je prišla v nevarnost.	Z a to je u k a z a I B	o g a 11-
g e I o m,	d a	n e s e j o	hišico	iz d e-
ž e 1 e. In angelj i so jo odnesli I. 1291 i z N a z a r e t a v T r s a t. Tu je stala hišica 8 leta in 7 mesecev in napravila mnogo čudežev. Angel ji pa so jo prenesli v Dekanati in odtod v Loreto, kjer se nahaja še sedaj. Ko so jo nosili angelji v Loreto, so videli neki pastirji, kako je kočica dolgo plavala nad Loretom. Ni se mogla odločiti, kje naj pristane. Končno se je spustila na vrt neke gospe Lavre ali Lavrete, ki je dala zgraditi nad njo cerkev. To se je zgodilo 10. prosinca 1. 1295.
Tako so nastala po poročevanju rim-sko-katoliške cerkve trsatsko in loretsko svetišče. Za katolika je prenos Marijine hišice nepobitna resnica, ker so ga potrdili papeži v bulah. In ako uči papež nekaj, kar se tiče vere, je nezmotljiv. Tako je priznal n. pr. papež Julij Tl. v svoji buli od 27. listopada 1507, da so prinesli angeli 1. 1294 hišico iz Betlehema v Loreto. Pa se moti. On pravi, da so jo prinesli iz Betlehema in neposredno v Loreto. Papeži Leon X., Hadrijan VI. in Klement VIL so Julijevo bulo potrdili. Papež Inocencij XII. (1671—1700) je odredil v spomin prenosa poseben praznik in dal vso istorijo v brevir, ki
jo tam berejo naši fajmoštri vsakega
10.	decembra.
Papeževe trditve so hoteli podpreti razni »znanstveniki«. Rimski geolog in kemik Bartolini je »dokazal« I. 1860; da izvira apno in opeke loretske hišice zares iz Palestine in da je zato hišica g r a j e 11 a r es v sveti d e ž e I i. To je naivna sodba, ravno kakor bi sklepali iz tega, ko srno naročili blago na Češkem, da je narejena tudi obleka na Češkem. Za Bartolinijem se je poskušal hrvaški duhovnik Jambreščak, ki pravi v svoji knjigi: »Rimsko hodočašče« (1822): »Da tu ni nobene pomote, dokazujejo temnordeče opeke, o kojih je dokazano, da se žgejo samo v sveti deželi. Tako je znanstveno dokazano, da je loretska hišica v resnici Marijina hišica.« Loretska hišica je hotela dokazati svoj izvor tudi sama. Tako pripoveduje taisti .Jambreščak, da doleti vsakogar nesreča, ki je odnesel še tako majhno drobtinico iz stene loretske hišice. Nekoč je hotel imeti neki španjolski škof eno opeko iz loretske hišice, da jo vzida v svojo katedralo. Ko so mu jo po dolgem moledovanju dovolili, se ni našel v celem Loretu človek, ki bi se jo upal izdreti. Škofje moral ukazati svojemu ceremoniarju. A je naletel slabo. Človek je takoj obolel iii umrl iu škof je moral opeko vrniti, ki se vidi še sedaj z verigami okovana. Ampak to je dokaz, da hišica ni prava. Ako je mogla ena opeka tako kaznovati 11 ('dolžnega človeka, bi bila odbila hišica lahko vso turško armado in bi je angel jem ne bilo treba prenašati. .
Kot nadaljni dokaz prinašajo katoliki mnoge čudeže, ki so se godili na Trsat 11 in v Loretu. Tako kažejo na Trsatu malo Marijino sličico, ki baje ni hotela zgoreti v samostanu, čeprav je gorel tri dni in tri noči. Slovenci in Hrvati romajo pogosto na Trsat in v Loreto. Bogatejši gredo pogledat hišico samo v Loretu, revnejši so pa zadovoljni, ako vidijo v Trsatu vsaj mesto, kjer je stala. Vsi pa pustijo tam vsak po svojih močeh kolikor mogoče denarja, ki se jo nabral tekom let že na lepe milijone. Zč Francozi so pobrali, ko so pred sto leti zasedli Hrvaško deset milijon o v v trsatski cerkveni blagajni in Jambre-čak pripoveduje, da ima loretska cerkev take kupe dragocenosti j »k a k o r j i h n i v i d e t i na 11 a j v e č jih e v r o p-s k i h vladarskih d v o r i h«. Marijin sin pa je rekel: »Ako hočeš biti popolen, prodaj vse kar imaš, razdeli med ubgeo
in hodi za mano.« Čemu polnijo duhovniške malhe, če je po okoli cerkve polno beračev, ki prosijo vbogaime?
Kljub vsem papeškim bulam pa so se našli katoliški učenjaki, k i so i z javili, d a j e cela s t, o r i j a o t r s a t s k o-1 o r e t s k i hišici in n jene m p r e-li o s u — le b a j k a i n i z m i š 1 j o ti n a. L. 1901 je izjavil tibinški profesor katoliškega blagoslovja, l)r. Funk, da so povesti o prenosu »Marijine hišice« ne samo »sramota za celo rimskokatoliško cer k e v« ampak tudi »zločin proti resnici«.
Leto 1900 je prineslo popolen poraz historiji Marijine trsatsko-loretske hišice. Tega leta je izdal pariški kanonik Ulysse Chevalier 'knjigo, kjer dokazuje na 520 straneh, da. o prenosu ne more biti ni govora, in da je od začetka do konca vse izmišljeno. Chevalier prinaša nebroj dokazov’. Tako je jasno dokazal, da v rimski cerkvi do X TV. stoletja ni nič znanega
0 prenosu, »še le sredi XIV. stol. se je jelo o stvari govoriti.
Chevalier prinaša tudi dva dokumenta, jednega iz 1. 1193 in drugega iz 1. 1285. Oba govorita o Marijini hišici v Loretu, papeži pa trdijo, da so jo prinesli an-gelji še le 1.1294 na Lavrin vrt. Cheva-lierova knjiga je bila za papežtvo hud udarec, ali'oni se je niso upali prepovedati, ker je zares znanstvena. Ko je poslal Chevalier knjigo tudi v Vatikan, se mu je reklo: »Vaš a k n j i g a j e z a res vestno in n e p r i s t r a n s k o p i s a-li a. Ali o li a je za u č e n j a k e. P r i-prosto ljudstvo p a b o š e n a d a-
1 j e romalo v Trsa t in Lo reto.« In službeni cerkveni list »Analecta Bol-landiana« je pisal, da cerkev vernikom ne bode branila romanje v Trsat in Lo-reto, čeprav je Chevalier nepobitno dokazal, da je vsa štorija izmišljena. (3eo-graf PauzaAijas je rekel nekoč »Razlagalci katoliškega nauka vedo dobro, da ne govore vedno resnico, ali oni trdijo svojo i nadalje naprej, ker ni lahko prepričati ljudske množice o nasprotnem kar one verujejo.« Cerkev bi govorila resnico, ako bi ti romarski kraji ne nesli milijone. Naj dokažejo učenjaki kakšno stvar še tako temeljito, cerkev svojih zmot ne bo preklicala nikoli. In kar se da dokazati o Marijini hišici, se da dokazati tudi o vseh romarskih potih, kamor nosi naše revno ljudstvo svoj težko prisluženi denar.
♦♦
DR. JOVAN SKERLIČ:
Svobodna Misel na Srbskem.
Nikogar, ki pozna duševni razvoj srbskega naroda, posebno pa zgodovino misli na Srbskem, ni moglo presenečiti srbsko svobodomiselno gibanje. To ni bila kakšna prevratna novost in moderno krivoverstvo, temveč napredovanje, ali boljše re-čeuo, obnovitev stare tradicije in ure rojenje v splošnem racionalističnem duhu te nove netradicionalne in demokratične zemlje, ki se ni ozirala nikdar za sabo, temveč gledala vedno v bodočnost.
Srbi, narod brez plemstva in brez organizirane cerkvene kaste, so radi sprejeli nove napredne ideje in v njih sredi se je zrodil oni veliki človek, kterega imenuje prof. dr. Murko »najradikalnejšega zastopnika prosvetnih idej v Jugoslovanih«, veliki učitelj srbskega naroda, oče nove srbske literature, modri in plemeniti ex-menih Dositej Obradovič. On pomenja za Srbe opustitev srednjeveških idej ter verskega svetovnega nazora in osvojitev naprednih racionaiistnih idej in cele zapadne kulture. Ko je odvrgel kuto in se sprl s cerkvenimi ljudmi, ki so mu očitali izdajstvo domovine in sežigali njegove spise, je jel on prvi oznanjati Srbom »javno, razumno in svobodno ljubezen do resnice«, jih učiti, kako morajo misliti razumno in svobodno, osvo-bojati zapuščeni narod od »plača dostoj-nog beslovesija«, se boriti proti »starim, gnilim in zarjavelim navadam«, proti cerkvenemu dogmatizmu in fanatizmu, proti zločinom cerkvenih ljudij, posebno proti meništvu. Seme, ki ga je sejal, je rodilo sadove in že koncem XVIII. stoletja se je porodih) v Srbiji celo racionalistično gibanje, čila in delavna skupina pisateljev, ki so razširjali razumne, blagodejne in osvoboditeljske ideje onega Voltairovega stoletja.
Tekom XIX. stoletja se je počel v Srbiji in na Ogrskem hoj med cerkveno hierarhijo, ki je hotela biti v resnici theokratija in posvetnimi elementi, vzgojenimi od modernega slovstva, ki so dajali prednost narodnosti pred vero in narodu pred hierarhio. Do 1. 1860 so bili duševni vodje srbskega naroda metropoliti in patriarhi, v tem času pa prihaja na čelo naroda laik, dr. Svetozar Miletič. V šestdesetih letih je došlo k odprtemu boju med nazadnjaškimi Cerkveniki in napredno mlado omladino in liberalci.
Protiklerikalizem postane jeden naj-glavnejših činiteljev omladinskega pokreta
in jedrni prvih programu ih točk narodne stranke in tedanjo srbsko literaturo pre-šinja protidogmatični in protiklerikalni duh.
V sedemdesetih letih se je spremenil ta holj politični protiklerikalnem liberalne omladine v sistematično protiverstvo nove socialistične in radikalne omladine, načelu katere je stal razumni in plemeniti Svetozar Markovič. On ni nastopil na podlagi materialistično - prirodoslovne filozofije sanrio proti falzifikatorjem čistega krščanstva in izkoriščevalcem vere. kakor so to delali liberalci, njegovi predniki, temveč tudi proti krščaftstvu in veri sploh. Tedaj so se prevajali na srbski jezik in pridno prebirali Darwin, Häckel, Büchner, Moleschott. Tedaj je konstatiral Arhi-erejski Sinod v Belgradu, da je večji del srbske mladine brezveren in materialističen.
Pozneje je dobilo vse to široko idejno gibanje ozek političen značaj in dnevni boj za temelje svobode in elementarno ustavo, celi oni težki boj srbskega radikalizma proti nerazumnemu in divjemu absolutizmu Obrenovičev je potisnil v ozadje vse idejne smeri in zožil duševni obzor.
In ravno tako, kakor je pozabil srbski liberalizem svoje protiklerikalne tradicije šestdesetih let, je pozabil tudi radikalizem svoje materialistične in protiverske ideje iz sedemdesetih let in se omejil na običajno politično stranko, ki živi od dne do dne, dela malodnevno politiko in se izogiba velikim duševnim in moralnim vprašanjem, katerim bi se moralo klanjati vse drugo, kar je pa najhujše, on se ni zadovoljil samo z mlačnostjo v filozofičnih vprašanjih, temveč je prišel vsled duševne malomarnosti in gnilega oportunizma tako daleč, da popušča cerkvi, ki se ne odreče, naj bo že pravoslavna ali katoliška, nikdar svoje temeljne ideje, vlade nad duhom in vestjo. V tej meri, kakor so zapuščale stare napredne stranke racionalistične ideje iz časa svojega postanka, so se krepili cerkveni ljudje, posebno oni, ki so stali na čelu cerkvene hierarhije in ki šobili vzgojeni v temnih ruskih seminarjih in se, nasrkali srednjeveških idej Pobjedonosceva. In mi smo videli zadnja leta žalostne prizore, kako podajajo radikalni ministri skoraj klerikalne predloge o reorganizaciji šolstva, ki stavi učitelja pod kontrolo duhovnika in kako se preganjajo učitelji med sabo vsled svobodnih nazorov, ki jih jo oznanjal pred sto leti Dositej Obradovič in
ktere so prevzeli od svojih radikalnih apostolov.
Ta duševna malomarnost starih strank in neuspešni poskus verske tiranije je imel kot posledico prebuditev Svobodne Misli. Mlajše pokoljenje, vzgojeno z modernimi racionalističnimi idejami, je občutilo potrebo, združiti vse one, ki hočejo svobodo misli in vesti ter pravico do svobodnega raziskavanja in kritiko. Ta napredni, racionalistični živelj se je našel v vseli političnih strankah, razen med konzervativci, posebno med posvetnimi profesorji in učitelji. V javnosti je zastopal te ideje vedno belgrajsko demokratično glasilo »Dnevni List« in izvrstni vzgojeslovni, skoz in skoz protiklerikalni list »Naša Kkola« v Petrovcu
Ti elementi so sc zorganizirali I. 1910 in ustanovili »Društvo Svobodne Misli«.
Novo društvo — prvo te vrste na Balkanu — je pristopilo k mednarodni zvezi Svobodne Misli, da bi pripravljalo z združenimi močmi osvoboditev mišljenja od vsake dogme in vsega tiranstva. Na Srbskem ima pa še poseben in širši namen, namreč spojiti v eno enoto vse modernistične in napredne življe v posameznih strankah in izven strank, da pridejo v naše na idejah in lastnih nazorih ubogo življenje višji duševni interesi in problemi in sicer ne samo moderne ideje racionalistične filozofije, temveč tudi etične kulture in socialne reforme, tako da bi se moglo na ta način intelektuali-zirati in modernizirati politično in duševno življenje v Srbiji.
Gibanje Svobodne Misli ima med Srbi in Hrvati velik pomen iz narodnostnega stališča. Edino naš narod je trpel in trpi vsled razpada na tri vere, izmed kterib se smatra vsaka za pravo in najbolj narodno, medtem ko je vsaka ne le duševna paraliza enote ampak celo žrtvovanje velikih in večnih narodnih interesov dogmam in obredom tujih, bizantinskih, rimskih in arabskih cerkev. Naš največji sovražnik je naša verska razkosanost, ki je nam povzročila v minulosti toliko bolesti j in ki nas ovira še darfes in nam škoduje kakor Nemčiji večni prepiri med katoliki in protestanti.
Prvi korak k našemu narodnemu zedinjenju je verska indiferentnost in vsestransko oslabljenje verskega čuvstvo-vanja. Zato moremo reči iz tega stališča: jugoslovanska ideja, misel srbsko-hrva-škega edinstva mora biti protiklerikalna, ali je pa sploh ne bode.
Iz teli vzrokov se moramo vračati k vedno mladim in vedno velikim idejam našega velikega učitelja Dositeja Obrado-viča, ki so se jih navzemali srbski rodoljubi koncem XVIII. stoletja in ilirski apostoli okoli I. 1835.
♦♦
DR. M. RÖMER:
Nravnost v srednjem veku.
Vzdrževati strah božji in nravnost je vsekakor hvalevredno delo, verovati pa, da bodejo prospevala ta načela boljše, ko pridejo klerikalne moči tudi v praktičnem življenju do prve besede, je največja zmota. V srednjem veku, n. pr. v 14. in 15. stoletju je prevladal verski moment vse družabno in duševno življenje. Na vse se je gledalo in urejalo le iz cerkvenega stališča. Nravne prestopke so kaznovala duhovna sodišča. Na kako slabili nogah pa je stala nravnost ravno v teh pobožnih stoletjih, moremo posneti iz E d v a r d F u c h s o v e g a dela: 1 lu-strirana zgodovina nravnega življenja od srednjega veka do naših dnih (1909). Pisatelj dokazuje, da na nravno življenje ne vpliva toliko vera, pač pa v veliko višji meri duševne, gospodarske, zdravstvene in estetske razmere. Razuzdanost je jela začetkom IG. stoletja zapuščati javna kopališča ne radi večje pobožnosti temveč groznega razširjevanja sifilisa, tega »inlamnega daru novega veka.«
Prav dandanes se pritožujemo o sodobni prostituciji, ne vemo pa, da so že križarske armade spremljevale popolne čete teh ljubeznjivih bitij in da se je trudil mnogo celo sveti Ludvik, da vsaj nekoliko omeji razuzdanost, ki je vladala med vojsko. L. 1394 je zasedal v Frankfurtu državni zbor, kamor je prišlo z zbranimi knezi in gospodo osem sto deklet za zabavo in veselje, še mnogo več pa jih je sledilo na poznani cerkveni zbor, ki je zasedal od 1. 1414 do 1418 v Konstanci. Po nekterih podatkih jih je bilo tam petnajst sto in n ek terc so si prihranile v teh par letih osem s to z 1 a tih forintov, za tedanje čase velikansko premoženje. Po pripovedovanju nekega očividca je bilo življenje v priliki državnega zbora v Wormsu 1. 1512 »urejeno po rimski«; vsaki dan so se dogajali kradeži in ubojstva in žensk je bilo videti toliko po vseh ulicah kakor v Venerinem kraljestvu.« V taboru Karla Smelega se je nahajalo
1. 1474 zraven 18.000 vojakov 4000 »prostih žensk« v taboru. Objestna, in nedisciplinirana vojska je razsajala v okupirani kölnski nadškofiji, ropala in požigala, posiljevala žene in dekleta ter počenjala v cerkvah najgrša zlodejstva in razuzdanosti. Vojno načelo je zahtevalo, da se osvojena mesta zažgo in izropajo, ter osramotijo žene in dekleta. Vojna sila burgundskega vojvode je cvetoče mesto I jiittich čisto uničila ter pomre varil a ali potopila polovico prebivalstva. Enako so besneli »pobožni podaniki« (frumben Landsknechte), ki so padali pred vsako bitko na kolena in sprejemali obhajilo. Koliko gnusnih zločinov se je izvršilo samo v preganjanju Židov in verskih razkolnikov! Tu se je uresničila beseda, da je pobožna zver najhujša.
() razuzdanosti v času laškega preporoda priča jeden tedanji pisatelj; da je bila veliko hujša ko pred »vesoljnim potopom«. In v tem zlu je prednjači I d uh o vs ki stan, da, to je bilo tem strašnejše, ker je bil poklican baš on kot čuvar nravnega življenja. V italijanski preporodni literaturi, katero so podpirali posebno papeži, prevladuje tendenca, opisovati in opevati kolikor mogoče preše-stvo. Ideal, za kterim so noreli vsi, je bila svobodna ljubezen. Kvarni vpliv literature je podpiral sredi 14. stoletja običaj, da so vzdrževali v*boljših rodbinah kot sužnje orientalska dekleta in mlade fante. V privatnih pismih gotovih »zelo spoštovanih osebnostij« se popisujejo ta dekleta na zelo naiven način do zadnje podrobnosti. Življenje je padlo tako nizko, da se v največjih nestidno-stih ni videlo več seme nemoralnosti. V Benetkah je bilo začetkom 16. stoletja ne manj in ne več ko 21.000 prostitutk. Njihova nesramnost ni poznala meja, kajti one so imele mogočno zaslombo. Mesto prejšnjega naziva »grešnice« so dobili* novo, zvočno in spoštovano ime »corti-giane« (dvorjanke). Ta naziv se nahaja prvokrat (kolikor se da dognati) v dnevniku papeža Aleksandra VI., ki je bil sam pravi sin svojega časa. Morda poreče kdo, da ni storil nič hudega proti veri. Zgodovinarji nam povedo zelo kom-promitirujooe stvari. Na tem mestu hočemo le omeniti, da je bil on, ki je dal sežgati kot krivovernika meniha Savonarolo, ko je hotel rešiti cerkev iz te pokvarjenosti. Občudljiva je njegova smelost, s ktero je bičal duhovništvo svojega časa: »Pravo življenje bi moralo biti posnemanje apostolov in svetnikov in ravno
tisti, ki govore proti oholosti in sebičnosti, so se pogreznili v nje do ušes.
P r i d i g a j o č i s t o s t, s a m i v z d r-ž u j e j o i n žive z m e t r e s a m i.« Nenravno življenje je bilo tako strašno, da priznava tudi sicer zelo oprezni e. k. dvorni svetnik in klerikalni zgodovinar Ludvik Pastor v svoji »Zgodovini papežev«, kjer pravi, da so tedanje življenje v Rimu ni nič poboljšalo od poganskih časov, to pa za to, ker daja duhovstvo najslabši vzgled. Tedaj je nastal tudi pregovor: »Vsa pota vodijo v Rim in v Rimu vsaka pot k razuzdanosti.« O papežu Sikstu IV. je znano, da je dobival samo iz jedne javne hiše 20.000 tolarjev na leto (velikanska vsota za tedanje čase!) in da je podelil dohodke enega dela prostitutk svoji duhovščini k o t p 1 a č o. Papeži Aleksander VI., Julij I. in Lev X. so imeli sami sifilis. Ako še pripomnimo, da je procve-tal v 15. stoletju, toraj ravno v dobi slavni po svojih romanjih, češčenjil relikvij in sličnih pobožnostij in vkljub duhovniški nadvladi, sodomski greh istospolne ljubezni, smo podprli našo trditev zadosti. Sicer se pa moramo na tako odmerjenem prostoru stvari komaj dotak-nuti. V srednjem veku ljudje niso bili baš zelo sramežljivi. To nam dokazuje, že tedanje slikarstvo. Največji del takih slikarij se je izgotavljal v cerkvenih delavnicah. Sicer pa to ni nič hudega, ako so »pobožni« slikarji slikali svoje prilež-nice zdaj kot Venero, zdaj kot Mati božjo, pred, ktero je poklekovalo ljudstvo in ktera je delala morda celo »čudeže«.
Nenravnost je bila v srednjem veku javno privilegirana. V 15. stoletju se niso sramovale ni kronane glave »svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti« in drugi kralji posetiti javno in s spremstvom javne hiše, ki so morale biti pri-godom kraljevega prihoda posebno okrašene. Ko je n. pr. prišel kralj Sigismund
1.	1414 s 800 konjeniki v Bern in tam ostal nekoliko dnij, je odredil mestni svet, da morajo ženske javnih hiš skrbeti za prijazen pozdrav kralja in njegovega spremstva ter je sam plačal stroške. Kralj se je izrazil o tej pazljivi, ljubeznjivosti zelo pohvalno. Ko je postal čez 20 let cesar in prišel v mesto Ulm, je po-setil s vsem spremstvom tamošnjo javno zabavišče in mesto je moralo plačati stroške. Ko je prišel 1. 1489 pobožni cesar Friderik III. v Frankfurt, je moral izdati magistrat ukaz, da dekleta v mraku in noči nimajo hoditi na ulico. L. 1512 so
gledali prebivalci mesta Regensburga dotlej nečuven dogodek. Cesar Maksimilijan je jezdil svečano v mesto z veliko gručo izgnanih deklet, ki so se mogle nemotene povrniti, ker so se držale repa njegovega konja in njegove obleke. Ke-darkoli in kamorkoli je došel cesar, kralj ali škof, je cvetela prostitucija, da, javne ženske so morale v prvi vrsti skrbeti za svečani prihod visokega gosta. Dandanes gredo visokemu prišlecu mlada nedolžna dekleta s cvetlicami naproti, pred tremi stoletji so sipale javne ženske kraljem rože na pot in ga slavnostno sprejele. Mestni svet jih je pogostil zato z vinom in pivom.
Kako prijetno razmerje je vladalo med srednjeveškimi oblastmi in javno prostitucijo, nam kaže običaj, ki je vladal v würz-burški škofiji. Tam je šel vsako leto o kresu župan s svojim uradništvom posečat javne hiše in dal slavnosten obed s plesom in zabavo. To je postalo sčasoma predrago in je posečal prostitutke le še župan sam ter jim priskrbel pijačo.
Vestni duhovniki, kakor Berthold Re-gensburški in veliki pridigar Gailer Kai-serberški so skušali omejiti razuzdanost,, ki je jela prevladovati v 15. stoletju v srednjem meščanskem stanu. Najslabše so naleteli pri svojih lastnih kolegih. Duhovniki, višji kakor nižji, so bili laikom pravi učitelji v razuzdanosti in zato so bili tarča takratne satirične in humoristične literature. Mržnja, ki je napolnjevala srca ljudstva radi negnusnih grdobij, za katere se je izrabljala cerkev in njene naprave, da zadovolji strastno poželjivost duhovščine, je glavni vzrok brzemu raz-širjevanju protestantizma.
Primerov za razuzdanost ki se je vta-borila v moških in ženskih samostanihr nočemo niti navajati. »Mali religiosi, mali. laici«, pravi Gailer kaiserberški. »Sollich Hirten, sollich Gänse«. Henrik Boos pravi o meščanstvu 15. stoletja v »Zgodovini kultur porenskih mest« (1899): »Zakonska zvestoba je bila tudi zelo častitim možem nepoznana stvar. Za nezakonske otroke so smatrali samo otroke javnih lumpov in pustolovcev«.
Ako vprašamo po vzrokih tako svobodnega in lahkega življenja ravno v času,, ko je gospodovala cerkev neomejeno nad celim življenjem, jih ne moremo najti toliko v nebrzdanem razmahu življenske sile, ne v pomanjkljivi vzgoji, niti v čudni noši, ki bi ojačevala pri moškem in ženski spolno razdražljivost, pač pa v tem, da so duhovniki pokvarili krš-
canski nauk tako, da se je vstvaril v pro-speh razuzdanosti cel sistem spovedi. Smelo se je grešiti, le da je človek svoj greh priznal in se vsaj navidezno skesal. Tako se je greh opral. »Vsekakor je bila poltena pohlepnost velik greh za laike kakor za duhovnike, ali to ni motilo nikogar, živeti po svoji volji«. Ali je dandanes v čisto katoliških deželah veliko drugače? Kaj je vera brez spoznanja, vera brez razsodnosti, vera in pobožnost brez vsakega pravega pojma, kaj je v isti ni lepota, pravica in dobrota?
♦♦
IGNOTUS:
Svetniki-čudaki.
Oznanjevalci krščanstva smatrajo za. Bogu dopadljivo delo, prenašati krivico in za »krščansko popolnost« mučiti in trpinčiti samega sebe.
Kar je učil škof Zenon z resnostjo v Veroni okoli I. 360 p. Kr., je postalo navodilo za življenje mnogih kristjanov. »Najvišja slava krščanske čednosti je teptati naravo z nogami.«
Izvrševanje tega nauka je napravilo iz zemlje gnusno prizorišče, pravcato dolino solz.
Kmalu so se dobili kristjani, ki se niso smatrali vredne, da jih obsije solnce, da pride kaplja čiste vode na njih jezik in da jih redi človeška hrana.
Ljudje so se odrekali vsakemu užitku »ker vede v pekel«, stradali, trpeli in životarili v divjih razmerah, ker si delajo s tem stopnje v nebesa. Ubogi na duhu so verjeli slepo lokavim zapeljivcem ter umirali kot nesvobodid, podjarmljeni ljudje.
Človeku se gnusi, ko bere, kaj se je hvalilo vse kot »krščanska čednost« in »višja popolnost«.
Ali je morda kaj nravno dobrega, če je sv. Evzebij nosil na sebi vedno 260 funtov (180 kil) železa, kakor se poroča?
Ali se mari spodobi za pametnega kristjana, ako se je dal ukloniti v železni kolesui obroč, živel v njem deset let in se nastanil potem v kletki? Koristno delo bi bilo zanj zaslužnejše, kajti v krščanskih nebesih najbrž ni varietejev in klovnov.
Kaj menite o postilnem umetniku Simeonu?
Ta mož je jedel po poročilu pobožnih pisateljev samo v nedeljah.
Pastirski sin Simeon je znal prevezati svoje telo tako z vrvmi, da je otekel na
celem telesu in razširjal tak smrad, da ga ni mogel prenesti nihče v njegovi bližini. Pri tem je pa stal še trideset let na stebru. Najprej se je poslužil 2'/a metra visokega stebra, potem pa ga je vedno poviševal, dokler ni stal 24 metrov visoko. Takšno »popolnost« dandanes kristjani ne ljubijo več, vsedejo se rajši na prelatski ali škofovski prestol.
Naš Simeon pa se je navadil na stebru stoje celo spati kot konji in osli. In tako neumen svetnik naj bi sedel v nebesih zraven papežev in cesarjev? Ko so jele Simeonu pešati moči, je dal pribiti na steber bruno, na kterega se ga morali privezati s verigami, da bi ne zgubil nebes. Kaj pravijo k temu naši kanoniki? Oni pridigajo drugim vodo, sami pa so imajo dobro pri cvičku.
Nekdaj so mazali kristjani svoja pohotna telesa z strupenimi tekočinami, da si olajšajo boj s pohlepnim mesom, nekateri so prijeli zlo celo pri korenini in se podvrgli operaciji, ki jo izvrši kmet na juncu, katerega hoče opitati.
Takšno sovraštvo proti spolnemu nagonu ne nahajamo dandanes niti v naj-pobožnejših krogih. Takozvani »duhovni zakoni« in poučevanje mladih nun v brevirski latinščini služi k potiranju mesenih strastij in hudega pohlep ja'v telesu pohotnih žensk.
Konec je tudi metode, po kteri je postal P r a n č i š e k A s i š k i »popolen« in »svet«. Franc je bil sin nekega trgovca v Umbriji (12. stoletje). Ker ni kazal sposobnostij za trgovino, je šel k vojakom, kjer je zašel v ujetništvo in obolel. Ko je ozdravel, je sklenil postati svetnik. In Franc Asiški je postal poseben čudak. Potepal se je z berači in gobavci, poljubljal njih rane in otekline, jim razdelil svojo obleko, oblekel njih cunje in teptal zares »naravo z nogami«.
Franc je izvrševal krščansko čednost tudi s tem, da je okradel svojega očeta in popravil z ukradenim denarjem podrto cerkev, ki jo je imenoval »Porcijun-kulo«.
Da zbere več denarja, si je izprosil pri ondotnemu škofu dovoljenje, premešeta-riti celo deželo. Pridobil si je v beračenju posebno spretnost in sicer tako, da mu je prišla misel, ustanoviti beraški red.
Tedanji papež Honorij je imenoval zategadelj Franca »budalo«, ali njegov naslednik Inocenc III. je upal dobiti v Francovem beraškem redu voljna o-rodja za poneumiljevanje ljudstva in je potrdil ,od Franca sestavljena pravila
čeprav jih je imenoval »bolj zapovedi za sv ...« ko za ljudi.
Po Frančiškovem mnenju bi njegovi sobratje, frančiškani ne smeli imeti nobene lastnine in bi morali živeti v skrajni ponižnosti. Franc je bil za svojo osebo ponižen ko pes. Zanj je bilo ogromno veselje, ako so ga zasramovali poulične barabe in ga ometavali z blatom. V svojem »svetem navdušenju« je pridigoval gosem, racam in kokošim. Ko so ga nekoč motili pri pridiganju vrabci in lastovke s preglasnim petjem, je prosil te »ljube brate in sestre« za mir. Ko se je zmotila nekoč uš raz njegovo glavo na kuto, jo je vzel oprezno med prste, jo poljubil in rekel: »Draga sestra uš, hvali z menoj Gospoda«. Nato je položil to »sestro« spoštljivo na glavo nazaj in šel radosten naprej.
Kaj pravite k temu, da je imenoval Franc svoje telo samo »brat osel« in ravnal žnjim po živalsko? On, ki je živel v blazni misli, da je po duši kaj drugega ko po telesu, se je valjal nag po trnju, stal do vrata v zmrzli vodi in se metal v sneg, da zaduši v svojih udih pohotno oselsko poželjenje. Ge bi delali današnji l' ra nči škaj nar j i tako!
Franc je imel navado, stlačiti vse jestvine, ki jih je pri beračil, v en pisker in naj je bila mešanica še tako ostudna, njemu je šla v slast. Ko ga je povabil nekoč kardinal v goste, je prinesel seboj tudi pisker, se ni dotaknil jestvin na kardinalski mizi in požiral rajši svojo godlo iz piskra, da se je vsem gnusilo
Frančišek je za svojo norčavost doživel, srečo, da mu je po 40dnevnem postu serafi n vtisnil 5 Kristusovih ran, tako da je krvavel na 5 mestih. Odtehdob so ga imenovali »serafinskega očeta«.
Bolj ko pri moških je rodilo takšno krščanstvo pri ženskih čudne sadove. Tako vemo n. pr. da je hotela sv. Terezija, rojena 1515 na Španskem, ki so jo imenovali nebeško amazonko, balzamov vrt in kabinetno tajnico sv. Duha, iti že v zgodnji mladosti v Afriko, da umre tam mučeniške smrti. V 17. letu je stopila v karmelitski samostan vAvili, kjer je zaslužila s teptanjem narave veliko slo-vitost. Njena »svetost« se je pokazala nekoč v tem, da ji je priletela hostija neposredno iz škofovih rok v usta.
Ne beremo, se je li vadil škof poprej z metanjem hostij v Terezina usta in stvar je ravnotako verjetna ali nevei-jetna kot ona, da je obiskal Terezijo kot opatico njenega samostana v Palastrani
Kristus sam v podobi hostije in si jo izvolil za nevesto s besedami: »Zanaprej sem ves tvoj in ti čisto moja.« Kmalu nato jo je obiskal serafin, jo popraskal malo s pušico in ta bolest je bila tako sladka, da je Peza želela, da jo praska vso večnost. V Španiji se praznuje ta prigodba na dan 27. avgusta.
Svoje nune in menihe je držala zelo strogo. Ko se je pritožila neka nuna radi slabega kruha, so jo privezali nago k jaslim, v ktere so nasuli ovsa in sena. Terezina strogost je vedla nune k groznemu trpinčenju. Spale so na trnju in v snegu, pile iz pljuvalnikov, jedle crknjene miši, pomakale kruh v sprijena jajca in prebadale jezik z iglo, ako so kdaj prelomile molčanje. Za šibanje so porabile ogromno mnogo palic. Karmelitarskim menihom je ukazala Tereza nositi predpasnike iz rujave volne, nunam je pa ukazala »hlače«.
Mariji Magdaleni dei Pazzi je bilo največje veselje, ako ji je dala opatica v Florenci zvezati roke na hrbet in jo tolkla sama z roko po bokih. Njeno živčevje je pri tem trpelo tako, da je jela govoriti čudne stvari. Tako se ji je menda prikazal Kristus v vseh mogočih legah, enkrat je bil celo 10 ur pri njej, tako da je bila njena postelj od solz čisto premočena. Nekoč se je zamaknila za celo noč, pri čemur je videla, da je bila »večna beseda« (Božji sin) v naročju očeta neizmerno velika, v naročju Marije pa le drobna pičica. Navsezadnje si je nuna domišljala, da je zares s Kristom zaročena in da jo obiskujeta Bog Oče in Bog Duh kot sorodnika.
V tem stanju si je približal hudič v najnečistejših mislih. Da se ga odkriža, je šla v drvarnico in se metala tako dolgo po trnju, dokler ni zbežal nečisti duh. Tako je živela do žalostne smrti.
Italijanka Katarina Kordonska je živela blazna iz ljubezni tri leta v neki jami, nosila obleko iz osata, žice in trnja, jedla tra vo kot živina, ne da bi rabila roke. Enkrat se je postila 40 dnij-
Sv. Pasidea iz Siene se je bičala s trnjem, izpirala rane z jesihom, soljo in poprom, spala na črešnjevih peškah, nosila železno srajco, ki je tehtala 30 kil in se potapljala v zamrznjene ribnike, da pokaže Bogu svojo ljubezen. Ta Pasidea je šla celo tako daleč, da se je obesila v kadeči se dimnik z glavo navzdol. Ko je postala nuna, se je prikazal Kristus tudi nji in dve tovarišici sta opazovali menda skoz ključavnico, kako ji je otisnil 5 ran.
Za gotove današnje tercijalke bi služila tudi sv. Klara za vzgled. Ona je nosila srajco iz svinjske kože in poljubovala noge umazane kravje dekle, ki jih je umila še le po poljubu, kakor da jili je žnjim onesnažila.
Sv. Roza iz Lime je mislila, da mora spati kot dominikanka na polenih in steklenih črepinjah ter izpiti zjutraj kozarec žolča. Njena »svetost« je vplivala na Kristusa tako, da se ji je prikazal na cvetno nedeljo v podobi kamnoseškega pomočnika in ji rekel: »Roza, zaklad mojega življenja, ti boš moja nevesta.« In mati božja ji je menda častitala s besedami: »Glej, kako to časti moj sin!«
Marija, tašča Rozina, ji je služila 21 let za služkinjo in jo zbudila vsako jutro, da ni zamudila maše. Papeška bula, ki proglašuje Rozo za svetnico, vsebuje menda tudi to, da je v samostanu mrgolelo bolh, da se pa ni predrznila nobena vščipniti Rozo, nebeško nevesto.
AJi niso morali imeti taki svetniki čudne pojme o svetu, o Bogu, o sebi in naravi?!
♦♦
GUGLIELMO FERRERO:
Konec papežkega suženstva.
Celo papeško vprašanje se vrti okoli vprašanja: »Ali se pokazati ali ne.« Ali naj se Vatikan izmiri z laškim kraljestvom in papež se lahko svobodno kreta po celem božjem svetu ali pa se trdovratno drži misli, da ga je laška vlada oropala Rima, in on ne sme nikoli zapustiti svoje palače.
Predstavimo si, da se prikaže nekega lepega pomladnega jutra, ko sije z modrega neba toplo solnce na večno mesto, apeževa kočija na korzu. Orna kočija, i jo vlečejo vranci dolgih repov, v kte-ri sedi sveti oče v snežnobeli obleki in blagoslavlja s svečano kretnjo. Koliko šuma? Razlegajo se glasni klici: papež, papež! Od vseh stranij se odpirajo okna m se prikazujejo radovedni obrazi. Trgovci in komiji pribite iz prodajalen, vojaki se postavljajo ravni kakor sveče in salutirajo, najlepše kočije in avtomobili se ustavljajo, gospoda izstopa in pada na kolena. Gospe, otroci, poedini starci, tu pa tam kakšen človek iz ljudstva, vsi padajo na kolena. Gospodi, grofi, senatorji, poslanci, toliko v Rimu slavnih in uglednih ljudij, ki so preresni in — predebeli, da bi mogli pasti na kolena ali ki imajo preveč spoštovanja pred gene-
ralissimom konzervativnih dežel, odkrivajo glavo in se klanjajo globoko. Papež pa se vozi med vpitjem in navdušenjem in zapušča mesto, ki je bilo enkrat v resnici njegovo.
Zakaj to raj ne zapusti Vatikan? Zakaj se ena vatikanska stranka protivi tako zelo »koncu njegovega suženjstva?« No brez sumnje bi jih padalo mnogo pred papežem na kolena, toda drugi bi se držali, kakor da ga ne vidijo in mesto da padejo na kolena, bi niti ne sneli klobuka. Oni bi se obnašali napram Kristusovem namestniku kakor napram kakšnemu Petru ali Pavlu, kterega ne poznajo. V Rimu je dandanes na tisoče socialistov, republikancev, svobodnih zidarjev, svobodomislecev, protiklerikalcev, protestantov in brezvernikov. Nobena vlada bi si ne usodila primorati svoje občane zakonitim potom, da se odkrijejo papežu na njegovih sprehodih.
Ali bi se mogla avtoriteta kakor je papeška prikazati na mestu, kjer se nahajajo ljudje, ki ji odrekajo čast, na kojo ima pravico po božji odredbi? Vprašanje je veliko resnejše, kakor se na prvi pogled misli. Jedno izmed najprvih načel vladanja zapoveduje, da se osebi ali napravi, ki zastopa državo v javnosti, ne smejo kratiti časti, ki ji pristojajo po tradiciji ali po zakonu. Zakaj jev 20. stoletju, v stoletju demokracije, postala dvorna etiketa tako težka in dolžnosti ce-remonijarjev, komornikov, dvornih maršalov in kakor se te osebe vse imenujejo tako trnovite? Zato, ker se mora včasih, ko mrgoli povsod republikancev in socialistov vedno paziti, da kralj ne pride pred ljudi, ki bi se ne hoteli držati monarhične etikete. Ta naloga ni vedno lahka, akoprav so se monarhične etikete omejile na najnavadnejše oblike skoraj na vseh evropskih dvorih. Papežu pa, ki ga obdajajo še pompozne orientalske ceremonije, in kterih ne more opustiti, bi bilo zelo težko vzdržati se na dandanašnjih ulicah, kjer drve avtomobili in električne železnice in kjer kroži prevratni kritični duh 20 stotetja, poosebljen v človeku. . . .
Ampak so še večje težkoče, radi kterih papež ne more iz Vatikana. Nervoznost, ki se je lotila Pija X. radi klavzure, ni zadosten razlog. Veliki ljudje ne smejo biti bolehni. Tim hujše jim, ako njih telo ne more odoleti naporom, ki izvira iz njihovega poklica. Papež bi smel zapustiti Vatikan samo iz političnih razlogov. V Vatikanu ste dve stranki,
iz med katerih ena» venomer prigovarja papežu da zapusti Vatikan, da s sijajem ti j are zasenči sijaj italijanske krone. »Ako zapusti vrhovni cerkveni poglavar svojo palačo, se bo videlo, kdo je pravi gospodar Rima, naslednik Petrov ali potomec Humbertov« — to je tajna misel one stranke, ki hi hotela otvoriti papežu vatikanska vrata, akoprav opreznejši či-nitelji o tem nočejo nič slišati. Kajti, poslati papeža ven, da se preskusi neizmerna moč, ki jo imajo nad ljudmi še vedno simboli naj večje cerkvene avtoritete, da se poniža povsem zemeljska in človeška moč Ivvirinala, to hi pomenjalo poslednjo izzivati in buditi v narodu reakcijo, ki bi mogla spraviti ugled papeštva v nevarnost.
So pačinitelji, ki vidijo v prekinu papeškega ujcništva, ki manifestira pred svetom njih protest proti »uzurpatorjem«, največje jamstvo za medsebojni mir o-beh oblastij. »Zakaj hi ne stalo kraljev-stvo in papeštvo pri vseh narodnih in cerkvenih svečanosteh eno zraven drugega? Zakaj hi kralj ne bil vsakopot papežev gost v Vatikanu, če se praznuje kakšen velik praznik, in zakaj hi papež ne prišel ob priliki svečanostij Nove Italije h kralju v goste?
Tak program se lahko vstvari a se najbrž ne da izvesti. Kajti predpogoj zato hi bil, da se ali italijanska monarhija podvrže vrhovni papežki oblasti ali pa da napež prizna kralja kot svojega gospodarja. Staviti to vprašanje se pravi priznati, da se ne more rešiti: Italijanska država ne more priznati papeževe nadoblasti niti papež premoč monarhije.
Zato ni verjetno, da bi papež zapustil Vatikan in svet bo še nadalje zrl le ta-jinstvena medena vatikanska vrata. Ona 'se ne bodo otvorila. In ako bi se papežu iz izvanrednih razlogov in pri izvanredni priliki posrečilo premagati odpor kurije in se prikazati na Petrovem trgu in se pokazati na rimskih ulicah, bi se moral takoj zopet zapreti v svojo ječo. Moč odnošajev, položaj razmerij to zahteva. In ker se odnošaji in razmere ne bodo spreobrnile v papežev prilog, se bo moral pač pokoriti svoji usodi . . .
Papež v doglednem času ne bo mogel zapustiti Vatikana. Če bi poskusil, bi se kmalu prepričal, da se mora zopet zapreti v 1100 sobah svoje palače. Od velikih dogodkov lthstoletja vstvarjeni položaj je tak, da druga rešitev ni mogoča.
♦♦
J. H—K.
Svetniki in živali.
Na Bavarskem leži malo mesto Chain. To mesto je znano po romarskih procesijah, čudežnem studencu s strupeno vodo in veliki bolnišnici, kamor pripeljejo romarje, ki so se te vode napili. Manj je pa znano, da se nahaja na samostanskem vrtu spomenik meniha Avguština Falterstaeka, neumetniška soha, okoli katere leže postave konja, medveda, lisice in osla. S čim je zaslužil ta benediktinski menih, da so obdali njegovo soho s takimi živalskimi simboli1? Toda pojdite v samostansko knjižnico in tam najdete v pergament vezano staro knjigo z latinskim napisom:
»Svetniki in živali«,
od duhovnika meniha Avguština Falter-stacka iz tukajšnjega samostana.
Knjiga je bila izdana od škofijske tiskarne v Monakovem I. 1782. Prelistajte knjigo in uvidite veliki pomen te knjige za živali, kajti rajni pater vpeljuje na vsaki strani krščansko ljudstvo v življenje živalij in govori o vseh čudežih, ki so se dogodili, ko so prišli razni svetniki z raznimi zvermi v dotiko. Živali so se obnašale tako čudesno, da se križa oobožni Bavarec pri čitanju knjige, ki se prodaja v samostanu po 4 K 20 v. Tako čita tam na primer, kaj se je pri-godilo svetemu Evstahiju. Ta dobrina je srečal namreč v gozdu medveda. Medved je šel v svoji predrznosti tako daleč, da je hotel svetnika požreti. Klerikalni listi bi napisali, da je bil ta medved svobodomislec. Menih pa je medveda pretepel s palico in mu ukazal, da ga nese v P im.
Medved je sklonil vrat in hrbet, sveti Evstahij se je vsedel na zver in je prišel tako srečno na medvedovem hrbtu v Rim. Medveda je sprejel papež v posebni avdienci, po avdienci so ga odrli in ga kažejo še dandanes v vatikanskih zbirkah.
Živali, male in velike, so imeli čudne prigodbe s svetniki. Tako so mučile svetega Evzebija v njegovi celici stenice. Takrat še niso poznali tinkture zoper stenice niti perzijski prašek zoper golazen in stenice so trpinčile pogane in kristjane po dnevu in po noči. Največ pa je skusil v tedanjih časih Ev-zebij, ki je imel, kakor pravi omenjena knjiga, 280.000 teh krvoločnih živalij v svoji celici. Prosil je v molitvi, da
Bog' odvzame to šibo od njega in glej, nekega jutra vidijo prebivalci mesta Antiohije, kako maršira 280.000 stenic v najlepšem redu iz menihove celice k morju, kjer so uprizorile v slani vodi najogromnejši samomor, kar ga pametuje človeška zgodovina.
V devetem stoletju po Kristu je živela. v nekem mestu frankovske države pobožna devica Celestina. Povejmo brez okolnostij. Ta svetnica je imela bolhe. Obrnila se je s zaupanjem do.remskega škofa in mu z deviško sramežljivostjo povedala o svoji nesreči. Škof je prišel po nekolikem prevdarku do prepričanja, da one bolhe niso nič drugega ko našemljeni hudiči, ki ščipljejo devico Celestino zato, da ki bi ne mogla mirno in pobožno moliti. Zapovedal je občne molitvene ure in bolhe so izginile, ne da bi bile zapustile za sabo v kamrici device Celestine kot troho smradu po žveplu in smoli. Nekateri si pa ta čudež razlagajo tudi tako, da je škof sam poklal te živali na telesu device Celestine.
Zelo zanimiva je prigoda nekega laškega meniha kapucina, ki se je sprehaja! ob ribniku in začel dvoumiti nad godbo Jonasa z ribo. Moral je biti učen človek, ko je že takrat posnel iz pri rodoslovja, da žive velike ribe vsled ozkega goltanca od drobnih in mehkih morskih rib, ne pa od judovskih proro-kov. In ko je jela omahovati njegova vera, je priplaval krap in ga požrl. Pritekli so ljudje od vseh stranij in menih piše z resnobo lokalnega žurnalista »da je krap izbljuval meniha še le, ko so priromale, posebne procesije k ribniku«. Temu poročilu manjka le še časnikarska pripomba, da »se je prepeljalo truplo v zavod za sodno preiskavo«.
Manj strašna je zgodba Janeza Pil-linga. Ta nesrečnež ni mogel razumeti, da zemlja ni okrogla, kakor se je pridigalo 1. 1482 raz vseh prižnic. Zato so ga na mestu opikale ose tako, da je otekel in je bil, kakor piše ironično pisatelj, podoben o k rogi ji zemlji.
Ni pa splošno znano, da je imel škof Alanus II., ki je primoral kralja Klod-vika, da je sprejel krst, trakuljo. Temu se ni čuditi, kajti takrat še ni bilo sitnih tržnih nadzornikov, da bi konfisci-rali skaženo meso. Škof Alanus TT. pa je imel neko noč prikazen. Zdelo se mu je, da je pristopila k njegovi postelji iz volčjih kož svetla postava, ga potrkala po tovariško na ramena in zaklicala
v krasni cerkveni latinščini: »Podaj se na romarsko pot v sveto deželo, napij se vode iz Mrtvega morja in razžveči je-dno cedro iz Libanona.« Tako se je lečil škof na ta čudni način, kajti takrat san-tonina še niso poznali. O zdravilnem u-spehu poroča menih Avguštin F'alter-stack sledeče: »In iz škofa je prilezla trakulja, ki je merila 769 čevljev ter 12 palcev. Vsaki člen tega nestvora je imel na sebi svetlo zvezdo, ali pod zvezdo so se poznala hudičeva kopita. Ko je lezla iz škofovega telesa, je kričala tako grozno in tako dolgo, dokler je niso potolkli škofovi služabniki. Trakuljo so sežgali v mestu Genui, pri ateri priložnosti je ozdravil hromeč. Njegove berglje so vzidane v cerkev, ki jo je tam postavil .Jožef, ženovski poglavar.
Slavoželjni pisatelj pripoveduje nadalje o neki kravi. Ta krava je spadala posestvu patricijske rodbine norimberškega meščana Miinzhiibla. L. 1011) je divjala okoli Norimberka živinska kuga, ki je pobrala tudi ondotnega župana. Omenjena krava je tudi obolela na kugi in crknila., Ko je pa šla mimo ravno procesija, vedena od vikarja Maksimilijana, je krava zopet oživela.
Še en slučaj bi nas mogel zanimati. To je uslužni gad svetega Serapiona. Moral je biti zelo	dober gad, kakor jih	ni več
najti na svetu. Cele štiri leta je živil o-nega meniha s svojim mlekom, ki je moralo biti zelo redilno, kajti Serapion je v tem času odebelel v svoji jami tako, da so jo morali razdreti, ko so ga hoteli potegniti iz nje.
Iz teh dogodb je razvidno, zakaj so postavili	spomenik Avguštinu	Kalte r-
stacku. Zaslužil ga je, kajti on je storil kulturen	čin, ko je pokazal	versko
oraznoverje v tako drastičnih slikah, da svetle gloriole neštevilnih katoliških svetnikov kar zabledijo.
♦♦
t
Dr. M. KEMMERICH:
Iz zgodovine človeške neumnosti.
Iz francoskega janzenističnega gibanja, ki jo povzročalo koncem 17. in začetkom 18. stoletja veliko razburjenje, se je razvil skrajno norčav verski fanatizem. Ne samo da so ženske, ki so za versko norost najbolj sprejemljive, uprizorjale najbesnejše in najostudnejše plese, tudi vsi moški so bili kakor elektrizirani, se vrteli po cele ure na palcih ter peli hi-
ume in psalme. Vidov ples, že dostikrat združen s trpinčenjem lastnega telesa in strašnimi mukami, se je prelevil sredi osemnajstega stoletja v manijo križanja. Ljudje, ki so trpeli na tej blaznosti, so se dali pribiti od fanatikov na križ, ne da bi bili občutili kakšnih telesnih bolečin ali zastokali. Najbolj znana oseba v tem gibanju je bil francoski opat De la Barre, ki sicer sam ni imel mnogo hrepenenja po križanju, a je ščuval tem uspešnejše mlade nune stotinoma k blazni torturi.
Še 1. 1823 se je dogodilo nekaj enakega v vasi Wildenbusch v Švici. OJ lavno vlogo je igrala Margareta Peter, mlado kmečko dekle iz taistega kraja. Ona je znala vzbujati v svojem okrožju verske fantazije in organizirala z vsemi mogočimi orodji boje proti hudiču in zlim duhovom. Kmetje so jo oboževali pod imenom »Sveta Marjeta«, čeprav je povila dečka, sad razmerja z enako čudnim čevljarjem.
Po velikem vpitju in reklamnem ropotu je razodela Marjeta 15. marca 1823 svojim vernikom: Ako naj zmaga Kri~ stus in se Satan popolnoma premaga, se mora preliti kri. Bog ji je razodel poslednjo noč velike stvari, ki se imajo izvršiti. Ona se je zavezala za mnogo duš, posebno za dušo očeta in brata Gašperja. Nihče se odslej ne sme več obotavljati, zgubiti življenje za Kristusa.
Nato je poklicala v svojo kamrico svoje privržence in privrženke, dvanajst po številu in odvratni prizor je pričel. Naj-prvo je ukazala vsem pričujočim se biti po prsih in čelu, da. zgubi nad njimi hudič svojo moč. Potem je udarila brata Gašperja s kladivom tako težko po glavi, da se je onesvestil in padel. Ko je bil brat že na pol mrtev, se je spravila nad ostale z lesenim kladivom. Ali to ni zadostovalo. Na vprašanje, hočejo li umreti za uboge duše, so odgovorili vsi z »da«. Za prvo se je zadovoljila s sestro Elizabeto. Leta se je bila najprej sama z loparjem po glavi, se vlegla nato na postelj in ukazala Marjeti, da jo takoj ubije. »Sveta Marjeta« ji je obljubila, da jo pokliče čez tri dni zopet k življenju in jo ubila. Razdrobila ji je z mesarsko sekiro glavo na kosce.
Še groznejši je bil konec »svetnice« same. Sedela je na postelji zraven ubite sestre, se bila po okrvavljeni glavi ter ukazala tovarišici Kündig, ki ji je pomagala ubiti sestro, da jo muči, kajti »Kristus je prevzel obveznost za mnogo
tisoč duš; prav zdaj mora teči še mnogo krvi; ona mora umreti in žrtvovati samo sebe.« »Udari in Bog naj blagoslovi tvojo roko« je zaklicala obotavljajoči se prijateljici. Kündig ji je zarezala z britvijo rano okoli vratu in križ na čelu. Nato ji je ukazala Marjeta da jo križa, kajti »duše se morajo rešiti in satan mora biti premagan«. Vlegla se je na les in tovarišica ji je zabila žeblje skoz noge, roke, komolce in obe prsi. »Pri križanju je klicala »Bog blagoslovi tvojo roko« ter obljubljala, da ne bo poklicala k življenju samo svojo sestro, temveč da vstane tudi sama po treh dneh od mrtvih.
Ko je bila pribita na križ, je prosila, da ji zabijejo žebelj skoz srce ali pa razcepijo glavo. Kündig je poskusila poslednje z nožem. Ko se je jel pa nož kriviti so ji razbili glavo z železnim drogom.
Ne puščajte ležati prečitanih številk »Svobodne Misli« v kotu, ampak dajte jih brati prijateljem in sosedom, kajti vsaka posamezna številka ima veliko vrednost za protiklerikalno propagando.
»Svobodna Misel« naj torej kroži od rok do rok!
Raznoterosti.
Liga laične obrane se je ustanovila letos na shodu francoskih svobodomislecev v Lille. Njen namen je, braniti svobodno šolo pred intrigami nazadnjaških elementov, zboljšanje gmotne in nravne situacije učiteljstva in hitro odglasovanje zakonske predloge o obrani šole in učiteljskega statusa. V odboru društva so mnogi visokošolski profesorji in trije bivši naučili ministri. V Avstriji bi čakali na take stvari še morda stoletje.
Ogrske razmere. Kmečko ljudstvo na Ogrskem živi po večini v zelo slabih razmerah. Povrhu pa poseduje še najslabšo zemljo, vsa rodovitnejša polja so pokupili Židje in — cerkev. Jeden procent ogrskega prebivalstva ima 31'19%, toraj skoraj tretjino vse obdelane zemlje v svoji posesti. (7,451,640 ha). Tako ima esztergonski nadškof 96.000 ha, egerski 42.000, nagvvaradski (latinski)
187.000 ha, (grški) 139.000 ha, veszpremski
65.000 ha, esztergomski kapitelj 70.000 ha, egerski 105.000, nagvvaradski 77.000 ha, veszpremski 54.000 ha.
Gospodov račun. Časopis »Christliche Freiheit« (Krčanska svoboda) poroča v 31. štev. letošnjega tečaja: »Neki župnik je imel v svoji fari kmeta, ki je sicer rad sprejemal, a se je držal načela, dati kolikor mogoče malo. On je bil cerkveni ključar in seje vedno jezil radi »ofrov« in cerkvenih pristojbin. Župnik mu je hotel pokazati njegovo veliko nehvaležnost in mu napisal tale račun:
Račun za gosp. Henrika K .... od njegovega mojstra, gospodarja sveta:
10 dežjev, vsak po 25 M .... 250 M 2 izvan redna dežja v suši po
50 M .....'	100	M
00 solnčnatih dnij po 10 M . . . 600 M Razno (veter, rosa itd.) . . . . . 300 M Skupaj . . . 1.250 M
P r o 1 i r a č n n:
Henrik K. je plačal cerkv.
pristojbine..................... 10'— M
za notranje misijone ....	—'25 M
za zunanje misijone .....	—-‘10 M
Skupaj . . .	10'35	M
Somišljeniki, širite »Svobodno Misel«; pridobivajte novih naročnikov; pošiljajte nam naslove tistih, o katerih mislite, da bi se na list naročili.
Razširjajte.edino protikatoliško in protiklerikalno poljudno pisano revijo »Svobodna Misel«!
Svobodomiselno gibanje.
Komite »Konfessionslos« se je ustanovil po nemškem vzgledu na Dunaju. Njegov namen je pravna pomoč vsem onim, ki so brez veroizpovedanja. Znano je, da imajo avstrijske oblasti, posebno šolske, mojstersko spretnost v šikaniranju svobodomiselnih občanov. Komite ne želi izstopa onih, ki jih vežejo s cerkvijo še kakšne duševne vezi, njeno delo sloni na samozavestnem prepričanju in samopomoči. En pododsek se je ustanovil tudi v Pragi.
Ločitev cerkve od države je sklenila angleška zbornica dne 26. aprila za Wales z 331 proti 253 glasovom.
Tajnik srbske Svobodne Misli, profesor Skerlič, je bil izvoljen za poslanca narodne skupščine.
V republiki Ekvador so svobodomisleci vrgli klerikalno vlado in izbrali protiklerikalnega generala Leonida Plaza za predsednika.
Drugače v Bosni, drugače pri nas. Na bosensko-hercegovinskih šolali je verouk v ljudskih šolah neobvezen predmet. Cerkveni duhovniki vero v šolah sicer poučujejo, ali otroci niso dolžni, se tega pouka udeleževati. V Cislajtaniji smotoraj tozadevno na slabšem ko Bosna.
Društvo za reformo zakonskega prava se je ustanovilo v Pragi pod okriljem češke Svob. Misli. Društveni član postane lahko vsak svobodomiselni občan.
Shod nemških svobodomislecev se je vršil letos v Würzburgu dne 30.—31. maj-niku in 1.—2. junija. v
P. T. naročnikom „Svobodne Misli.“
Ker so naročniki zelo zanemarjali plačevanje lista, smo prisiljeni pričujočo številko izdati kot dvojno in obenem z a d n j o pete g a letni k a. Da pa ne bo nihče, ki je plačal cele 3 krone naročnine, prikrajšan s samo šestini številkami, smo se odločili poslati vsem polnim plačnikom mesto zadnjih treh številk »Aškerčevo Čitanko«, ki izide z bogato vsebino in slikami pred božičem na 130 straneh. Tej številki so priloženi poštni čeki, na katerih so naznačene dolžne vsote p. t. naročnikov; upamo, da bodo vsi opominjani storili svojo dolžnost. »Aškerčeve Čitanke« ne prejme nihče, kdor ni plačal 3 krone, naročnike pa, ki niso plačali za sedem številk' niti 1'50 K, bomo iztirjali sodnijsko.
„SVOBODNA MISEL“
— izhaja vsak mesec — in stane zaAvstro-Ogrsko:
na leto.........K	3'—
polletno .......K	1‘50
= izven monarhije:	=
na leto	K	4'—
Na željo se »SVOBODNA MISEL« pošilja tudi v zaprtem pismu, kar stane 5 K na leto. Knjigarne in komisijonarni dobe znaten popust.
Izdaja in urejuje Albin Ogris. — Tisk. Dr. Ed. Grčgr in sin, Praga.
V^FRIIMA * XVI. svetovni kongres Svobodne Misli v Mouakovein. — Theodor Ostry: VOLDliMn . Razlaga avstrijskega zakonskega prava in težnje po njegovi reformi. — J. Anatomist: Naš človek. — Theodor Brunnecker: Pot v večnost. — Maks Henning: Vraževernost v katoliški cerkvi. — Nicho de Veranca: Trsat in Loreto._— Dr. Jovan Skerlič: Svobodna Misel na Srbskem. — Dr. M. Römer: Nravnost v srednjem veku. — Ignotus: Svotuiki-čudaki. — Guglielmo Perrero: Konec papežkega suženstva. — J. H—K.: Svetniki in živali. — Dr. M. Kemmerich: .Iz zgodoviue človeške neumnosti. — Raznoterosti. — Svobodomiselno gibanje. — P. T. naročnikom »Svobodne Misli«.