glovenska mestna ljudska šola v Gorici. Gori'ca, 24. febr. 1913. Kakor trdi sobotna »Soča« in kakor nam kažejo poročila drugih listov, se bo~ rijo z vnemo in doslednostjo Slovenci v tržaškem mestnem svetu za slovensko šolstvo v mestu. V okolici so slovenske šole, ali v mestu samtem pa jih večina tržaškega mestnega sveta ne privoli za nobeno ceno. V proračunski debati odmevajo leto za letom opravičene zahteve tržaških Slovencev za slovenske šole v mestu samem, ali večina jih odklanja, trdeč, da je že dosti poskrbljeno za Slovenoe z okoličanskimi šolami. Letos je bilo istotako. V debati pa se je bil oglasil tudi socialnir demokrat dr. Puecher, ki je predlagal, nai občina poskrbi za Slovence v mestu v šolskem pogledu s sprejetjem v mestu obstoječih Ciril-Metodovih šol v režijo bbčine. Dajal je tudi pouk, kako naj se te šole municipalizirajo, da se bodo čutili slovenski otroci, prišedši iz teh šol, dobre Tržačane. Puecher se je pokazal s svojim govorom za večjega Italijana, nego je italijanska liberalna večina, ki je odklonila seveda slovenske zahteve in Puecherjev predlog. List »II Piccolo« se je obširno bavil s Puecherjevim predlogom ter se vspel do trditve. da Slovencem ne gre pravzaprav za slovenske mestne šole v Trstu, marveč za politiško afirmacijo. »Piccolo« je menil, če b\ tržaška obfiima otvorila Slovencem mestne šole, da bi ne pošiljali svojih otrok vanje, marveč še nadalje v svoje privatne šole, zadovoljili bi se s politiško afkmaeijo — kakor se je to zgodilo v Gorici pred leti, ko je bila Goriška občina prisiljena odpreti slovenskim otrokom Ijudsko šolo. »Piccolo« pa,č že sam dobro ve, da primera z Gorico ne drži, ali ker mu manjka dobrih, argumentov v boju proti slovenskim šolam v tržaškem mestu, se posluži tudi slabega, samo da je nekaj rekel. Slovenci v Trstu bi brez dvoma pošiljali svoje otroke v mestne slovenske ljudske šole. seveda morajo biti to poštene slovenske ljudske šole, brez primesi Puecherjevih željic in takih, kakršne bi imeli italijanski liberalci, ki pa se krijejo s Puecherjevimi. Slovenci v Gorici bi pošiljali radi svoje otroke v slovenske mestne ljudske šole, samo otvori naj jih mesto. Da pa ne pošiljajo svojih otrok v Podturen, na periferijo mesta, to je pa umevno. Kdo bo na primer iz Gosposke ulice pošiljal svojega otroka v šolo v Podturen? Saj bi ne bil gotov noben dan, da mu pride otrok živ iz šole. In kako naj b\< hodili dan na dan dolgo pot po štirikrat? Šolo pohaja nekaj otrok iz bližine, drugih umevno ni in jih tudi ne bo. Slovenska mestna ljudska šola pa bi bila hitro polna, kakor bi se postavili mestni očetje na kulturno stališče ter otvorili na primernih krajih Slovencem po trebne Š0I3. Potrebne šole, več šol, ne Ie ena! Kakor je sedaj, se nahajajo slovenski otroci v Šolskem domu, v Narodni šoli na Blanci, na vadnicah, pa tudi v italijanskih ljudskih šolah jih je dosti in celo pod streho Schulvereina. Italijani v Gorici pridno vabijo slovenske otroke v otroške vrtce, rikreatorije, ljudske šole. Mati Slovenka, oče Slovenec, sinček pa v italijanski šoli. Ni še dolgo tega, ko je piscu tega članka čeden slovenski deček na vprašanje: V katere šole hodiš? odgovoril: v cittadinske. Boj za slovenske ljudske šole v Gorici v mestni upravi je nekako potihnil. Iz zadnjih let imamo beležiti le protest Narodnega odbora proti zgradbi nove italijanske Ijudske šole v ulici Leopardi. Tam je bilo zopet enkrat povedano, kaka krlvica se godi Slovencem v Gorici glede ljudskega šolstva, in poklicani faktorji so bili zopet enkrat opozorjeni na tisto karikaturo ljudske šole Podturnom. Pred nekaj leti je bil izšel v »Edino-1 sti« članek, ki je nasvetoval, naj bi se zazačetek šolskega leta slovenski starši v Gorici zedinili, da vpišejo vsi svoje otroke v šolo Podturnom. Vpisanih bi bito toliko, da bi jih v to šolo ne mogli sprejeti, vršile bi se intervencije pr» šolski oblasti in v ministrstvu na Dunaju, in storiti bi se moralo, kar treba od strani šolske oblasti in municipija. Nasvet ie vedno vreden, da sqga jemlje v pretres, kakor se mora sploh začeti iznova boj za slovensko šolstvo v Gorici. Tako kakor je sedaj pač ne more in ne sme ostati še kdo ve koliko časa! Ne gre nam za politiško aiirmacijo, gre nam za kulturno potrebo, borimo se za najelementarnejše pravice na šolskem polju v goriškem mestu, ki pa jih moramo prejalislej doseči z vztrajnim in dosledmm delom!