R. Maister: Kraški piloti
Vi večni hrastovi piloti,
ki kažete v lagunah pot,
da mrak krmarja ne premoti
in brod ne sede mu na prod —
od kod?
Iz zemlje trepetlike in cipres
tak grčav ne poganja les.
Kaj ne: vas Benečan za hlodom hlod
tam s Krasa zvlekel je v svoj skrivni mokri kot?
Ste zrasli ob devinski skali?
Ste v Črnem Hribu, na Grmadi stali?
Vse eno kje — če tam, če tod —
saj Kras je Kras!... Starine ve častite:
stoletja vam je burja prsi klala,
stoletja glodal val stopala,
stoletja oblastni dož vam bil gospod —
pobral je doza čas, požel za rodom rod,
svetega Marka ladje so razbite,
a vi, leseni Kraševci — stojite!
In — živi kraški vi piloti,
držite trdno, kakor hrast z Grmade?
In v skalah vaši sokoliči? — Se gode?
Imajo stara gnezda radi?
Jim krempeljčki in kljunčki se ostre?
In stezajo in vadijo peroti,
da bodo švigali čez mračna tla
— od Nanosa do Jadrana —
in vikali: «Bo svit... bo svit... svit svit!
B. Borko: Borisav Stankovič
vidika zapadnjaka, ki se je naveličal umotvorov sodobne čedalje bolj izkonstruirane, umstvene in ritmu prirodnega J življenja odtujene književnosti, utegne biti Balkan eno izmed onih evropskih zakotij, kjer ima instinkt še prosta pota in kjer človek ni mehanizem s točno premišljeno socialno in intelektualno funkcijo, marveč bitje iz mesa in krvi. Zato se svetovna književnost nadeja od balkanskih literatur izvirnih, svoje-
am____-^fe
660