342 PISMO UREDNIŠTVU Kdo je avtoritativna osebnost? Med slovenskimi kulturniki sta Taras Kermauner in Dimitrij Rupel tista vsiljiva samozvanca, ki menita, da sta poklicana dajati sodbe (ki jim pripisujeta dokončno in neprizivno veljavo) o vrsti slovenskih kulturnikov, svojih sodobnikov, ne da bi se prej vprašala, ali sta tej vlogi kos in ali imata zanjo vse pogoje? Verjetno bo kdo izmed bralcev, ki ju natanko ne pozna, celo nasedel njuni blagozvočni retoriki. Kermauner je na priliko zelo patetično zatro-bental v prvi številki letošnje Sodobnosti (str. 16): »Najhujša nevarnost za gledališče in družbo je obstoj klik, to je, oblastniških grup, katerih namen je forsirati pripadnike lastne grupe, druge pa onemogočiti.« To zveni zelo moralno in zelo asketsko, toda, kaj bi se sprenevedali, ko pa počneta Kermauner in Rupel ravno in natančno to, da forsirata pripadnike lastne grupe, druge pa onemogočata . . . Kermauner je to na veliko počel (Mikeln imenuje to njegovo pisanje žolčni maraton) v svojem beograjskem Dnevniku in nadaljuje v svojih sedanjih spisih, Rupel pa v prvi številki letošnje Sodobnosti, ko je razglabljal o avtoritativnih osebnostih. Ta naziv je odrekel Vidmarju, Potrču in Boru, pripisuje pa ga Kermaunerju in Pirjevcu . . . Rupel se je docela pootročil, verjame sam sebi, da je poklican deliti spričevala o tem, kdo je avtoritativna osebnost in kdo ne. Česa vsega ni izrekel o Josipu Vidmarju, ki ga je še pred nedavnim (1980), obravnaval zelo spoštljivo v intervjuju z njim v Delu (sobotni prilogi). Citirajmo Rupla: »V pisateljski zavesti zadnjih dvajsetih let velja Josip Vidmar kot arogantna in destruktivna figura, marsikdaj celo po krivici. Dejstvo je seveda, da je Josip Vidmar ustvaril malo takšnega, na čemer bi se lahko utemeljevali današnji kulturni ustvarjalci. Razen omenjenih mladostnih spisov, ki so jih mlajši pisci (med drugimi tudi pisec pričujočih vrstic) izkopali iz pozabe, da bi vsaj delno popravili ali relativizirali kulturni profil Josipa Vidmarja, ni ostalo tako rekoč nič . . . Josip Vidmar je danes slejkoprej samo delna avtoriteta: na njegovi strani je starejša literarna garnitura, na njegovi strani je politika, na njegovi strani so množični mediji. Vidmar je na neki način vsiljena avtoriteta, zapovedana avtoriteta . . .« Bralci bi utegnili opozoriti Rupla, naj bo bolj natančen in naj zapiše raje: V pisateljski zavesti Tarasa Kermaunerja in Dimitrija Rupla velja Josip Vidmar kot destruktivna in arogantna figura. Naj ne falzificira zavesti drugih slovenskih pisateljev, ki so v tem primeru drugačnega mnenja. Takih falzifikatov, žaljivih oznak, neresnic in izmišljotin v Ruplovem pisanju kar mrgoli in taka sta ves Ruplov slog in raven, kadar piše »eseje«. Včasih je bil esej zvrst, ki je vsebovala predvsem resnico in znanstveno podlago, danes pa je to lahko tudi pamflet ali kakršno koli natolcevanje . . . 343 Pismo uredništvu: Kdo je avtoritativna osebnost? Ko ugotavlja Rupel, da so na Vidmarjevi strani tudi množični mediji, se ni mogoče ubraniti vtisa, da veje iz njegovih vrstic Ruplov izvirni kompleks: v enem izmed prejšnjih »esejev« se je v Sodobnosti razjokal in razodel slovenskim bralcem, da ga televizija (ki je eden izmed množičnih medijev) zapostavlja in ignorira . . . Čeprav je po njegovi oznaki Vidmar vsiljena, zapovedana avtoriteta, se je Rupel hotel tej vsiljeni avtoriteti vsiljivo prikupiti in je zato naredil z njim intervju. Ali je bil tudi ta Ruplov intervju z Vidmarjem zapovedan in vsiljen? Na ta intervju je napisal Janez Menart duhovit epigram: Ker rad bi s slavo se ovesil, se je na Vidmarja obesil, a ni ugleda si prisnubil, le Vidmar ga ob njem je zgubil. Menartov epigram zadeva bistvo, zakaj je Rupel intervjuval Vidmarja. Morda je pričakoval, da bo Vidmar z njim in sploh z mlajšimi avantgardnimi pisci (avantgardnimi in »avantgardnimi«) zato kaj bolj blag in prizanesljiv. A Vidmar je bil dosleden kot vedno in niti najmanj galanten, kajti šlo mu je za resnico in ne za dajanje poklonov . . . Tudi to je po vsej verjetnosti vplivalo, da je Rupel, ki je v tem intervjuju vsaj za javnost bil še dokaj spoštljiv do Vidmarja, zdaj spet pokazal svoj pravi obraz in ga v svojem »razdeljevanju« med avtoritativne in neavto-ritativne osebnosti izločil iz prve in ga porinil v drugo skupino. Neverjetno smešen in napihnjen pa je Ruplov samohvalniški slog: če ne bi bilo slučajno Dimitrija Rupla in drugih mlajših piscev, ki so usmiljeno in blagodušno »relativizirali« in »popravili« kulturni profil Josipa Vidmarja, ne bi ostalo od njega nič. . .???!!! Ali je Dimitrij Rupel sploh prebral, kaj je napisal? Ali sta mu sovraštvo in zavist povsem zameglila razsodnost? Potem je Dimitrij Rupel napisal nekaj zmedenih misli in ocen o Mateju Boru. Izjavil je o njem, da je Matej Bor morda še najbolj protislovna in seveda tragična figura. (Ta »seveda« je zelo značilen Ruplov »dodatek«). Rupel je opisal ganljivo zgodbico, kako so se predstavniki tedanje mladine (z Ruplom in drugimi uredniki tedanjega mladinskega tiska) sestali z Borom na pobudo Vladimira Dedijera, češ da bi se morali mladi pobotati z Borom, ki je bil eden izmed podpisnikov protesta zoper pisanje tedanje Tribune (njen urednik je bil Dimitrij Rupel). Sestanek z Borom pa je bil po mnenju Rupla nekam zadržan, mladi so verjetno pričakovali, da jim bo padel Bor okrog vratu. . . Rupel je bil, skratka, hudo razočaran zaradi »hladnega« Bora, ki je obsodil pačenje revolucije v tedanji Tribuni. . . In Rupel pripoveduje dalje: »da je Bor sicer imeniten pesnik, toda . . . zdaj je revolucija za Bora opravljena, zgodovina se je ustavila. Bora cenijo danes samo še kot prevajalca iz angleščine, sicer pa se od njega ne da ničesar več naučiti. Skratka, nemogoče, da bi bil vsestranska avtoriteta.« Ni težko razbrati iz Ruplovega pisanja, da zameri Boru predvsem zaradi tistega »hladnega« odnosa do mladih, ko je bil Rupel še urednik Tribune in da mu je od takrat Bor trn v srcu . . . Zakaj naj bi bil Bor tragična 344 Dušan Mevlja figura, je znano samo Ruplu. Matej Bor — ali je to treba dokazovati? —- je vsestranski književnik: pesnik, dramatik in romanopisec. Pravkar tiskajo njegov najnovejši roman pri založbi Obzorja. Je tudi izvrsten epigramatik in basnopisec. Prevajanje je samo eno izmed mnogih literarnih področij, s katerimi se nad vse uspešno ukvarja. Rupel bi ga rad predstavil kot literarnega mrtveca, za katerega se je zgodovina že ustavila. Toda Rupel se bridko moti, to o mrtvecu, je lahko samo njegova pobožna želja . . . Če je tu kdo tragična, bolje rečeno tragikomična figura, je to zagotovo samo Dimitrij Rupel, ki si je skupno s Tarasom Kermaunerjem zadal nalogo, razvrščati slovenske kulturnike v različne predalčke s pozitivnimi in negativnimi predznaki. To pot si je izmislil oznako o »avtoritativnih«: osebnostih. Pa sta res precej tragikomična ta dva kulturnika, če sta sploh kulturnika, kajti z živimi kulturniki, njunimi sodobniki, ravnata precej nekulturno .. . Sicer pa je njuno rezoniranje in »analiziranje« že uveljavljenih veličin zelo prozorno: dokler pišeš in kritiziraš velike, si tudi sam velik . . . Ganljiva je Ruplova skrb o tem, ali imamo Slovenci avtoritativne osebnosti ali ne, toda ves njegov krčeviti napor, da bi spravil v to kategorijo nekaj svojih prijateljev (med njimi kajpak tudi Kermaunerja) je popolnoma odveč, kajti zgodovina je v tem pogledu neizprosna in ne pozna privilegijev. Dušan Mevlja Kontraepigrama Dušan Usmiljenemu Smiljanu Mevlja Pesnika poznam, ki (srčnomili) prenaduti kritik se mu smili. Nežnost udvorljiva in pozorna, zlahka še za slepca je prozorna. Epigramofanatiki Taki epigramatiki, ki zamerijo plešcu, da ima redke lase, se norčujejo iz njegovega imena, taki fanatiki so brez pomena, za njih je bolje, da se v duhovitosti nikdar ne merijo . Predvidoma v prihodnji številki Nada Gaborovič, Proza Jože Javoršek, Usoda slovenske partizanske pesmi Vladimir Kovačič, Proza Kajetan Kovic, Pesmi Lojze Krakar, Pesnica Desanka Maksimovič Partizanska pesem in spomin nanjo (Ob štiridesetletnici vstaje, slovenski in jugoslovanski pesniki o svoji partizanski pesmi Tone Pavček, Pesmi Žarko Petan, Proza Tomaž Šalamun, Pesmi Borut Trekman, Popotovanje v začaranem krogu Mirko Zupančič, Razprava Nekatere novosti naših sodelavcev Dimitrij Rupel BESEDE IN DEJANJA (Literarnosocioloski eseji) Jože Javoršek ČRNA ORHIDEJA (Polemike) Pavle Zidar MOJA DRUŽINA (Mladinska povest) Leopold Suhodolčan SNEŽNO ZNAMENJE (Roman, posmrtna izdaja)