440
Milan Pugelj: Kam.
Doslej je bila še vedno neka vez med nama . . .
Dokler me je obsevalo nebeško solnce s svojimi čistimi in očisčujočimi žarki, dokler sem srkal vase še neokuženi vzduh iz sinjih nebeških višav, moje misli niso mogle oskruniti tvojega spomina...
O, kolikrat sem klečal v mislih pred tvojo milo podobo in molil . . . molil k njej, kakor  se moli k Bogu! . . .
Poslej bi bila vsaka misel nate greh!
Poslej smem misliti samo še na svojo zavrženost in na svojo bol . . .
Ne, niti spominjati se nočem več tebe! Preveč si mi sveta!... Pri živem Bogu ti prisegam, da zatrem v svojem srcu vsako misel, ki bi se oklepala tebe! ...-------
Ne boj se, ti ponosita, ti krasna, ti neomadeževana! Pred mojimi mislimi, pred mojimi željami si poslej varna! —
Zdravstvuj, Gabrijela!
Blagoslovljena vsaka tvoja stopinja! Naj izlije nebo nate vso svojo srečo! . . . Sladek mir tvoji blagi duši!
Zdravstvuj, Gabrijela, zdravstvuj!
Pozabi me, kakor pozabim jaz tebe!------------
*                *
Preiskovalni sodnik je zaprl drobno knjižico in globoko je vzdihnil.
Sedel je še nekaj časa in strmel v nasprotni zid. Potem pa je vstal, stopil k oknu in žalostno je zrl venkaj . . .
Zrl je venkaj, kakor bi iskal rešitve . . . kakor bi si želel biti daleč stran . . .
Prvič v življenju mu je bilo žal, da si ni izvolil drugega poklica...
Kam.
am neseš, ljubica ti,                   Jaz jo nocoj spoznam,
to hrepenečo daljo svojih oči,    zato se teman udam, to sladko vrečo opojnih dni —¦     zato se viharjem prodam, Kam neseš jo, ljubica ti?           ne vedoč kod ne kam.
Milan Pugelj.