Stev. 8. V Mariboru, 25. aprila 1894. Tečaj XV. Izhaja 10. in 25. dne vsakega meseca Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ C« četrt „ — „ 80 (Posamezne štev. 15 kr.) Oznanila, lkrat natisnena, od vrste 15 kr. Naročnina, POPOTNIK. G-lasilo ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev". pošiljajo se upravništvu v Maribor. Odprte reklamacije so poštnine proste. Izdajatelj in -^red-nils: M. J. Nerat, nadučitelj. Spisi in dopis pošiljajo se uredništvu v Maribor, Reiserstrasse 8. Pismom, na katera se želi odgovor, naj se pridene primerna poštna znamka. Na anonimne dopise se ne oziramo. Mrantaana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. Psihologicni listi. Piše ravnatelj H. Schreiner. (Dalje od št. 4.) Občut in zaznava. Čutimo, kakor smo gori razložili, v duši, občuti so torej notranja sanja. Temu nasproti pa tudi dobro vemo, da naslanjamo svoje občute na vnanje predmete. Barve, zvoki, vonji vhajajo, tako se nam zdi, od zunaj v pas.; sodimo, da nekatere tvarine neposredno okušamo, in da nekatera telesa, kakor tudi ' svoje telo neposredno čutimo. Da to ni res, dokazali smo že poprej. V nas, rekše k naši^duši, dohajajo samo miki, gibanja, od našega in od vnanjib teles. Na nobeden način pa ne čutimo predmetov, dogodkov in lastnostij, ki so izvan nas, ampak samo stanja v nas. Barve, zvoki, vonji, dišave, trdost so svojstva vnanjib teles, katere čutimo s pomočjo čutil v duši, in jih prelagamo (prestavljamo) na vnanja telesa. Z notranjim duševnim stanjem čutenja je združeno torej predstavljanje vnanjosti in našega telesa. Temu duševnemu dejanju pravimo zaznava. Miza, hiša, žival, drevo, naše telo itd. se zaznavajo, mi zaznamo, da so in kakšna so. Občutek se mora, da iz njega postane zaznava, oprostiti od vseh drugih v istem času obstoječih mnogih občutkov, rekše on se mora osamiti, ter se mora nanesti na vnanji prigodek, ki ga je provzročil, t. j. mora se projicirati na vzven. Kako se to zgodi? Najprej moramo povdarjati, da razvit človek drugače čuti, nego novorojenec: novorojenec ima sicer v prvih tednih svojega življenja vsakojake občutke, on čuti bol in stisk, on sliši šum in vidi svetlobo itd. A te občutke čuti samo kot notranje spremembe svojega duševnega stanja. Ti občutki so nedoločeni, nejasni. Otrok ne ve, od kod prihajajo, on ne ve, da so vzroki občutkov določene lastnosti in prigodki vnanjih teles oziroma lastnega telesa. V prvih tednih svojega življenja torej otrok nič ne zna o vnanjosti, niti o svojem telesu niti ne o duši. On še ne sluti, kaka zveza je med njegovimi občutki in med vnanjostjo. Ni dvojbe, da so prvotna dejanja čutil pravi, čisti občutki, ki še nimajo v sebi nobednih predstav. Dokler so občutki samo notranji, otrok ne ve, je-li ga boli premočna svetloba, ali, ker se je z iglo zbodel, ali od kake bolezni itd. Otrok tudi ne ve, kje ga boli; zato se ne prime pri očeh, ali kjer se je zbodel, ali kjer ga glava boli ali trebuh; otrok samo vpije in se samohotno ne giblje, ne da bi se spoznalo v tem, da otrok zna, kar hoče. Sčasoma jame otrok razločevati različne občutke. Oko se mu odpira in zapira, obrača se na različne strani, vid se razdraži sedaj močneje, sedaj slabeje, včasih čisto nič: tako začne razločevati svetlobo in temo in različne svetlosti. Posebne važnosti je v tem oziru, da se raznoteri občutki družijo. Da se n. pr. kaka reč dobro vidi, mora nastati slika na določenem majhnem prostoru očesne mrežnice (na rumeni pegi). V ta namen je treba postaviti očesno jabolko v določeno lego, jabolko se mora torej gibati. Pri gledanji družijo se torej določeni mišični občutki (očesnih mišic) z vidnimi. — Ali pa: Otrok vidi, kako se mu roka približuje kakemu predmetu, pri tem čuti mišično gibanje, ob jednem nastane tipalni občutek, včasih tudi toplotni in slušni občutek. On čuti, da dobiva, ako obrača glavo, različne vidne občutke, da nekatere vidne predmete doseza, drugih pa ne, da se jim približuje in se od njih oddalja, da za nekaterimi vidnimi občutki (kadar dobi hrano) sledijo okusni občutki, pri čem tudi nastajajo tipni občutki itd. Taki postranski občutki so pripomočki, s katerimi si duša vstvarja predstave vnanjosti in svojega telesa. Najprej navadi se otrok polagoma razločevati svoje telo od vnanjosti. Znamenja, s pomočjo katerih otrok razločuje občutke, izhajajoče od vnanjosti in istih od svojega telesa, so: 1. Ako se koža dotakne tujega telesa, nastane jeden tipni občutek, pri dotiki s svojim telesom pa dva: jeden na tistem mestu, katero se drugega dotakne, drugi pa na mestu, katerega se takne. 2. Na uho dohaja obilno slušnih občutkov, a samo lastni glas spremljajo mišični občutki glasila. 8. Istotako so združeni, izmed obilnih gibanj, vršujočih se pred otročjim okom, samo gibanja njegovega telesa, z mišičnimi občutki. 4. Samo svoje telo moreš gibati neposredno, vsako drugo telo pa posredno, s pomočjo svojega telesa itd. Tudi pri zaznavanji vnanjosti pomaga nam sodelovanje različnih čutil in vzmožnost naše duše, da združuje mnoge in različne občutke v jednoto. Naša duša shvata isti predmet na zelo mnogoteme načine; jabelko čuti n. pr. kot raztezno, okroglo, hladno, barvano, kiselo, dišeče itd. Duša vzprejema od različnih stranij dohajajoče dojme, ki se združujejo v določene skupine. Te čutilne skupine so nam slike vnanjih teles. Od druge strani pa so nam občutne skupine glavne oblike, s katerimi si sestavljamo vnanjost. Veliko težave dela razkladanje vprašanja, kako moremo zaznavati prostornost. To vprašanje je tem važneje, ker zaznavamo vse predmete kot razsežne ali prostorne. Prostornost je tako rekoč podoba ali simbol vnanjosti. Resnica je, da slika na mrežnici še nikakor ni vidna slika. In ko bi to res bila, itak ne bi bilo mogoče, da bi se ta ugotovljena slika kar prenesla po vidnem živci v možgane. Lahko si sicer mislimo, da se pojedine točke slike na mrežnici kot miki po posebnih živčnih nitih dovajajo k možganom in se tukaj postavijo, kakor v mrežni sliki; pa če je tudi tako, nam nič ne pomaga. Kadar se namreč miki spremene v občutke, mora se zgubiti ona prostorna razvrstitev živčnih mikov, kajti zavednost je brez vseh materijatoih in prostornih lastnostij, v nji ni razsežnosti, in zatorej ne more vzprejemati prostornih stvorov. Občutek ni prostoren, da si z občutki zaznavamo prostorne predmete. Vzrok temu more biti le ta, da ima duša v sebi zmožnost in nagon, da sama iz sebe stvarja prostorne predstave. Kako cenimo velikost teles, kako sodimo telesnost in jo razlikujemo od ploskovnosti, kako pride, da z dvema očema vidimo predmete enojno i. dr. sem spadajoča vprašanja raz-jasnjujejo se v vsaki fiziki, zatorej nam je treba samo čitateljem tje pokazati, ako se jim potrebno zdi, obnoviti si te nauke. Skratka, samo s pomočjo občutkov svoje telesnosti naučimo se razsojati vnanjost; različni dojmi na kako čutilo služijo nam potem kot razločila za različne razmere, ki jih neposredno ne more shvatati dotično čutilo. r? Konečno hočemo še omeniti, da nekateri dušeslovci sodijo, da sta občutek in zaznava istoznačna pojma. Lotze n. pr. pravi: „Ne moremo se pa prepričati o tem, da bi duša mogla sprejemati dojme, ne da bi se jih takoj zavedla". (Dalje sledi.) -<3$£>- Slovniška teorija Ker nova*). Piše dr. Janko Bezjak. (Dalje.) Zadnjikrat smo obljubili, da še hočemo govoriti o treh točkah, tičočih se osebkovega pojma. Danes bomo razpravljali prvo in dopolnjevali, česar še doslej nismo povedali o pojmu osebkovem. 1. Naše dosedanje trditve se dajo spraviti v sledeče glavne točke: a) stanje, katero izraža povedni glagol, tiči na nekem podloga; b) ta podlog je stvar v širjem pomenu te besede; c) on je v stavku ali izražen, ali ni izražen; d) izražen je ali po svojem bistvu, ali po govornem razmerji, ali po obeh; e) ta izražen podlog imenujemo osebek; f) pojem „osebkove besede" zavržemo. Nadaljujmo, naslanjaje se na točki d) in e) in recimo, da je podlog izražen. Trdili smo, da je podlog v tem slučaji zaznamovan ali po bistvu, ali po govornem razmerji, ali po obeh. Govoriti hočemo torej najprej o bistvu, ne oziraje se na to, je li podlog poleg tega zaznamovan tudi po govornem razmerji ali ne. A. Kako pa podlog izrazujemo po njegovem bistvu? Tudi o tem smo že razpravljali. Rekli smo, da po imenu. Stvari torej imenujemo, njih imena pa slovničarji zovejo, kakor je znano, samostalnike. Ker pa so stvari že od nekdaj bile med seboj v raznih razmerjih, najprej krajevnih, po tem tudi logičnih, treba je bilo to tudi izražati. To se je začelo dogajati na imenih stvarij, imena so se jela izpreminjati: nastali so skloni, katerih je imel vsak svojo nalogo. In tako dobil je službo imenovanja in po tej službi tudi ime svoje imenovalnik. Iz tega sledi, da osebek, če je izražen po samostalniku, mora biti v imenovalniku. Imenovalnik je torej osebkov sklon. Ali samo imenovalnik? — Kaj pa, če koga zovemo, vzpodbujamo, mu velevamo? Ali ga ne kličemo po imenu-? Gotovo; a v tem slučaji ustvaril si je jezikovni duh nov sklon: imenujemo ga primerno zvalnik. More li tudi ta biti osebkov sklon? — Poglejmo! Rekši: brate pij! izrekli smo stavek in v tem stavku željo, da bi se naj vršilo dejanje pitja; in to dejanje naj bi vršil tisti, ki smo mu zaklicali ,brate'. To dejanje torej tiči v svoji vršitvi na stvari, ki jo imenujemo ,brat'; a v tem slučaji zovemo jo ,brate', ker ji velevamo. Po tem takem je brez dvombe podlog onemu dejanju, čegar vršitev želimo ali velevamo, oseba ,brat', katero tu kličemo po zvalniku: brate je torej osebek. Da je velelnik ,pij' povedek, tega ne bo menda zanikaval nikdo. Stavku: ,brat pije' je ista beseda ,brat' osebek in ista beseda .pije' povedek; a sedanji obliki teh besed ste različni od prejšnjih oblik: ,brat' je imenovalnik, ,pije' določnik. Ta razlika ima svoj razlog v pomenu stavkovem: v tem stavku določno pravimo, da se nekaj godi; v onem želimo, da bi se godilo; tam izražamo določno mnenje, tu željo ali zapoved. Zvalnik in velelnik se tu strinjata prav tako, kakor tam imenovalnik in določnik. *) Na dopis zadnje številke, tičoč se moje razprave, in na druge, ki bi se mogli še pisati, odgovarjal bom, če bo treba, koncem svojega dela. Pisatelj. 8* Uvidimo torej, kako krivo sodijo tisti slovničarji, ki trdijo, da zvalnik pri velelniku ni osebek, nego pristavek pravemu osebku, ki si ga pa moramo v mislili dodati. Pravijo namreč, da je n. pr.: brate pij = brate, ti pij. Ali je po takem ,Bog daj' = .Bog, on daj ?' — Mogoče bi že bilo, da bi kdo trdil tudi to. Istotako nimajo prav, če uče, da moramo zvalnik ločiti od velelnika po vejici. Kakor ne ločimo inienovalnika od določnika, tako tudi ne smemo zvalnika ločiti od velelnika: razmerje je isto tn in tam. Ume se samo po sebi, da govorimo tu le o prostih stavkih. V narodnih pesnih slovanskih zastopa zvalnik često celo imenovalnik in je osebek ; n. pr.: mu odpisal je Adame (slov. nar. pes.); jedno bješe Vukašine kralju (serb. nar. pes.): (glej tudi: Miklosich Syntax str. 370, 2.). Osebek torej more biti ali v imenovalniku ali v zvalniku. Sicer pa vemo, da je zvalnik izgubil v večini arijskih jezikov svojo samostalno obliko in njegov opravek je prešel na imenovalnik. Tem jezikom pripadata med slovanskimi tudi slovenski in ruski, ohranivši le redke ostanke stare oblike zvalnikove; drugi slovanski jeziki pa še dandanašnji ločijo v jedninskem številu po obliki oba sklona. Germanski jeziki pa že v zgodovinskem času niso več poznavali te razlike. Po tem premišljevanji dospemo do pravila: pravi osebkov sklon je imenovalnik, ki zastopa v želel ni h in vele ln i h stavkih nekdanji zvalnik. Kako pa naj razlagamo stavek: ubogati je dolžnost učenčeva? — Isto tako, kakor bi razlagali stavek: ubogljivost je dolžnost učenčeva: tu je ubog-Ijivost, tam ,u bo ga t i' osebek. — A ,ubogati' ni samostalnik in ni imenovalnik! — To nič ne de; ,ubogati' je glagolov nedoločnih, označujoč stanje samo za-se brez ozira na podlog in imajoč isti opravek, katerega ima samostalnik: nedoločni k je samostalnik k a oblika glagolova. V ta slučaj nam rabi tudi g 1 a g o 1 n i k: ubogati = uboganje. Samostalniška narava nedoločnikova leži že v njegovem postanku; v slovanskih in germanskih jezikih namreč je nedoločnik prav za prav neki utrjen samostalniški sklon, ki se ne da več določiti (glej: Miklosich Syntax str. 844, 1 in Erdmann Syntax Otfrieds I. 198). V nemškem jeziku more nedoločnik zadobiti po pridejanem členu spol-niku popolnoma samostalniško obliko in se da sklanjati, dasi nikdar ne postane pristen samostalnik; nekdaj dal se je sklanjati tudi brez spolnika. Da-si torej ,ubogati' ni imenovalnik in ni samostalnik, vendar zastopa samostalnik v imenovalniku in je po takem nedvomno osebek in poleg njega sploh vsak nedoločnik, na čegar mesto bi lahko postavili imenovalnik kakega imena. To pa velja o vsaki nesklanjalni besedi, ki je znak pojmu, kateremu ne odgovarja nobedna stvar; kajti če ta pojem vzamemo za podlog kakemu stanju, predstavljamo ga kakor vsako drugo stvar, samega za-se: zategadelj mora biti osebek. Rekši: in veže posamne besede in cele stavke, vzeli smo veznik in za podlog stanju vezanja, poklonivši mu samostalnost, kakor jo imajo samostalniki. Isto smemo trditi o vseh členicah. Iz tega sklepamo: vsaka beseda, zaznamujoča pojem, ki je podlog kakemu stanju, zavzema v stavku isto mesto, katero samostalniški imenovalnik, in je po takem osebek. A vsikdar podlogovo bistvo ni izraženo po besedi, ampak marši krat je izraženo po stavku; n. pr.: kdor laže, tudi krade. Stavek ,kdor laže' nadomestuje tu besedo ,lažnjivec'; torej ima isti opravek kakor omenjeni samostalnik, to se pravi: ta stavek je osebek. Vidimo, da tudi stavki morejo biti osebki: imenujemo je primerno osebkov e stavke. Kakor pa je osebek, izražen po besedi, stavkov del ali člen, tako je tudi osebek, izražen po stavku, del ali člen drugega stavka, tu stavka: ,tudi krade'; kajti ta stavek nima lastnega osebka, ampak osebek mu je, kakor smo rekli, ,kdor laže'. Kaj pa, ko bi gori navedeni stavek napisali tako-le: kdor laže, ta tudi krade? — Nima li tudi sedaj glavni stavek ,ta tudi krade' svojega osebka? — Ima ga, in sicer mu je ka-zalui zaimek ta osebek. A kazalni zaimek nima sam popolnega pomena, ampak dobi ga po tisti stvari, na katero kaže: dotična stvar pojasnjuje in dopolnjuje kazalni zaimek na vsebini. Moramo torej vedeti, kdo ali kaj je dotična stvar: ali jo moramo videti, ali se nam mora prej imenovati ali na kakov drug način označiti. V našem slučaji je dotična stvar izražena po stavku: kdor krade. Ta stavek služi po tem takem osebku t a glavnega stavka v pojasnjevanje: osebek je tu zaznamovan natančneje nego s kazalnim zaimkom ta, in stavek je kakor zgoraj osebkov stavek. Razlika je le, da imamo osebek tam izražen samo jedenkrat, in sicer po stavku, tu pa dvakrat, in sicer po stavku in poleg tega še po kazalnem zaimku, kažočem na osebkov stavek, ki zaimek dopolnjuje na vsebini. Tu je isto razmerje, katero nahajamo n. pr. v prostem stavku: ljubi Bog, ta je vse stvari!. Tudi tukaj kazalni zaimek le močneje povdarja besedo Bog, na njo kažoč: osebek je dvakrat zaznamovan: po samostalniku Bog in po zaimku ta. Sicer spada ta slučaj že v točko C, kjer bomo nadaljevali o njem. (Dalje sledi.) — Prirodopisni pouk v jednorazrednicah. (Pišeta ravnatelj Henrik Sclireiner in prof. J. Kop ri vn i k.) (Dalje.) Po nekaterih krajih preseda prevelika mokrota brezi, jelši in vrbam. Ogibljejo se je. A mokrota ravno prav pride ostricam in šašom, kateri so se v tesni družbi tod naselili. Dolge vitke korenike in tanke koreninice na vse strani preraščajo močvirje, dočim pokrivajo bledozelene in sivkaste ostrolistaste bili lužje, kakor naše travnike trama trav. Koder pa je tudi ostricam in šašom v tleh preveč vode, tam se šopiri povodni mah in odeva s svojimi nabočenimi blazinami na široko premočeno zemljo. Visoko na severu in po viših gorah ne shaja več ne pritlikovna breza, ne vrbe, ne šaši niti ostrice. Tukaj životarijo le še mahovi in lišaji. Ž njimi, zlasti z jelenovcem se večinoma živi severni jelen. 4. Živalstvo. Kakor ima sever svoje rastlinstvo, tako ima tudi svoje značilno živalstvo. Izmed sezalcev so tam doma: Severni jelen (Renntkier), los (Elentbier), vol moškovee (Bisamochs), severni postrušnik (Lemming), severna lisica, volk, sibirski sobol (oba v nižjem severu), rosomah (Vielfrafi), beli medved (Eisbar), tulenj ali morski pes (See-hund), mrož (Wallross), grenlandski kit (Walfisch). Izmed ptičev: sokol lovec, kosmato-noga kanja, snežna sova, močvirna jerebica, zlasti pa je po severnem Atlantskem in po severnem Ledenem morji mnogo ptic plavalk kakor gaga (Eiderente), potapljavci (Polar-taucher), alkovci (Alkenarten), galebi (Moven), srakovši (Sturmvogel) in čigre ali ribiči (Seeschwalben). Izmed tamošnjih rib sta najbolj znani sled ali slanik (Haring) in pa trska (Kabljau). Žuželk je po severnih krajih malo, največ še muh, med njimi so zelo na slabem glasu sibirski komarji. Severni jelen je velikosti navadnega jelena ter pokrit z gosto dlako, katera je po leti kratka, temnosiva ali rajava, po zimi dolga svetlosiva ali belkasta. Na nogah ima po 4 parklje, 2 veča in 2 manjša; stopalo je nenavadno široko. (Čemu?) On in ona nosita rogovile. Severni jelen je krotka žival in živi v velikih čredah, katere se pasejo po ravninah in gorah. V severni Ameriki in Grenlandiji je še divji, evropski in azijski severjani pa so ga udomačili. Severni jelen je severcem prekoristna žival. Naprežen v sani pride v 1 uri po 10—12 km daleč, njegovo meso, kri in mleko so severen tečna in okusna jed, iz njegove kože si delajo obleko, iz kostij in rogovil orodje, iz čev in kit motoze in sukanec. Pri vsem tem pa je severni jelen zadovoljen kakor nobedna druga privajena žival. Ne zahteva ne hleva ne krme. Leto in dan je pod milim nebom in si sam išče hrane. Jelenovec, kateri mu je posebno priljubljen in s katerim se vso zimo in deloma tudi po leti živi, izkaplje si z nogami in rogovilami izpod snega, da ga potrza. Los je največi jelen (blizu 3m dolg in 2m širok). Ima lopataste rogovile z roglji ob robu in živi v Evropi in Aziji tam, kjer severni jelen, samo da ne sega tako daleč na sever. Vol moškovec (ker diši bikovo meso po mošku) je oslove velikosti ter pokrit z gosto, skoraj do tla sezajočo dlako. Živi pa v malih čredah po mrzlih delih severne Amerike. Severni postrušnikje nekoliko manjši od podgane, rumenorujav s črnimi pegami in biva po zemeljskih duplinah ter se živi največ od korenin. Kadar se postruš-niki v kakšnem kraji preveč pomnožijo, da sila nastane za živež, podajo se v brezštevilnih trumah v druge kraje. Selilce spremljajo na potovanji njihovi sovražniki, kakor volki, lisice, rosomahi, sokoli, sove i. dr. Seveda postaja število selilcev vedno manjše in le malo jih dospe tj&, kjer ni treba stradati. Severna lisica je manjša od naše lisice, po leti rujava ali siva, po zimi bela. Nahaja se po vseh severnih krajih, tudi po otokih in lovi vsakovrstne živali, a ni tako zvita in drzna kakor naša. Daje dragoceno kožuhovino. Volk zasleduje po severu najbolj severne jelene in lose. Po leti živi sam ali po parih, po zimi pa v večih tropah. Sibirski sobolje podoben kuni zlatici in živi v Sibiriji po drevji. Love ga zaradi njegovega kožuha, kateri se prišteva najlepši kožuhovini. Roso m ah je nategnenega telesa in nekoliko veči od jazbeca. Rujav je, a prek hrbta se mu vleče temen trak, ki je na obeh straneh globoko nakrpan. Rosomah je drzen ropar in napada celo severnega jelena. Beli ali severni medved se nahaja po obalih severnega Ledenega morja, je 21/sm dolg in iy3m visok ter do SOOkg težek. Telo mu odeva dolga bela dlaka, stopalo je kosmato kakor ščet. Beli medved je največi in najstrašnejši ropar visokega severa. Zre največ tuljne in ribe, pa tudi človeku je nevaren. Iz kožuha delajo severci odeje in preproge. Tu len j je morska žival in pride le tedaj na suho, kedar hoče spati, se na solnci greti ali dojiti mladiče. Živi v družbah in se hrani z ribami. Dolg je blizu .2m, ima okroglasto glavo in lopataste noge; telo pokriva kratka gosta dlaka. Tulenj je krotek in se lahko privadi človeka. Severei ga love, ker jim služi njegovo meso za živež, kožuh za obleko, z mastjo pa svetijo in kurijo. Mrož je s tnljnom v bližjem sorodu, a mnogo veči je od njega (6—7m dolg.) Odlikuje se posebno s svojima velikima (6—8din dolgima) očenjakoma v zgornji čeljusti, katera dajeta slonovo kost. Mrož živi v tropah in žre razne morske živali, zlasti školjke. Eskimovci in drugi severni primorci ga love zaradi mesa, masti, kože in velikih zob. Grenlandski kit je največa žival, kar jih ljudje poznajo. Meri 20—24»« (kakor 8—10 zaporedoma postavljenih konj), glava sama je 5—6m dolga, a 3—4m široka, tehta pa kit po 100.000 in še več kg, torej toliko, kakor 200 pitanih volov. Dasi sezalka, podoben je ribi. Gol je, zgoraj sivočrn, spodaj bel, ima 2 prsni vesli (plavoti) in pa široko, po konci postavljeno, na sredi vrezano repno plavot. Oči so majhne, od gornje čeljusti mu visi okoli 300 3—5dm dolgih, 20-25cm širokih, na konci raz-česanili roženih plošč, katere dado znano ribjo kost. Pod kožo ima debelo plast masti, katera obdaja okoli in okoli telo. (Čemu!) Kit naglo plava in se globoko potaplja, a vsakih 4—5 minut pride na površje, da izsope in vsope čistega zraka, ker ne more pod vodo dihati. Kite love zaradi masti in ribje kosti vsi severni narodi, Eskimovci jedo tudi meso in izdelujejo iz kosti razno orodje. Sokol lovec je podoben našemu kragulju. V srednjem veku so ga učili, da je lovil fazane, čaplje in druge ptiče. Kosmatonoga kanja je rujava in veča od naše kanje. Snežna sova je največa med svojimi sorodnicami, po barvi bela in lovi največ postrušnike. Močvirna jerebica je po leti temno rujava, po zimi bela ter veča od naše poljske jerebice. Ptice plavalke po obalih in otokih. Posebno pozornost vzbujajo opazovalcu po severu (po Islandiji, .... Laplandiji, Grenlandiji, Lafodib i. dr.) visokoseverne ptice plavalke, ki pridejo pomladi v brezštevilnih krdelih na suho valit. Med temi plavalkami je gaga, ki je manjša od domače gosi in katera biva visoko po Ledenem morji. Meseca aprila, ko hoče valiti, pride v tro-pah na strme otoke in skalnate obali severnega morja. Tu si naredi gnezdo iz protja in morskih halug in ga znotraj poblazini z mehkim puhom, katerega si je izpulila s prs, v gnezdo pa znese 6 — 8 sivozelenih jajc. Ljudje iščejo gnezda, da pobero iz njega jajca in beli puh. Gagin puh je namreč največji izmed vsega blazinskega perja, a seveda tudi najdražji, 1 kg velja po 20—25 gld. Ako se vzame gagi prvo gnezdo, naredi si še jedno, ker nima sama več puha, oskube samca, da obloži znotraj gnezdo z mehkim perjem, kakor se ji zdi potrebno. Eskimovci love gago, ker jim je njeno meso okusna jed, iz njene peruhovine pa delajo toplo spodnjo obleko. Da pobirajo tudi jajca in puh iz njenih gnezd, jednaka drugim severjanom, je samo po sebi razumljivo. Poleg gage zapazimo po strmih severnih otokih in po skalnatem pomorji pomladi velike množice kratkokrilih pota pij a v cev in alkovcev. Le za vodo ustvarjeni, ne morejo nekateri izmed njih nič letati." po suhem hodijo počasi in zelo neokretno, držeč se skoraj ravno po konci. Koliko truda stane takšne ptice, da prikobacajo in pripležejo na kraj, kjer si uredijo vališče! S tovarišicami, ki tudi letajo, poiščejo vsako duplo, vsako primerno razpoko, vsako poličico, vsak raven stranik, vsak pripraven nos, vsako planoto po skalovji in jo porabijo v svoj namen. Z morja na „ptičje vrhe" zročemu opazovalcu se zdi, kakor da vidi po skalovji razpostavljene vojake, ki stražijo puste strmine. Kolikor je ravno prostora, toliko se jih zbere na istem mestu. Tu stojita dva, tam stoje štirji, na večem mestu jih stoji deset, na dolgih stranikih je po dvajset in še več ptičev. Drug se umika drugemu, drug hoče pomagati drugemu, vkljub gneči in tesnobi ni prepira med njimi. Druge severne plavalke so galebi, srak oš i in ribiči, kateri pa niso počasni in neokretni, kakor potapljavci in alkovci, nego nagli in spominjajo zaradi svojega vitkega telesa, dolgih perotij in spretnega letanja na lastavice. Po severnem Ledenem morji jih živi mnogo raznih vrst. Rede se največ z ribami. Ko nastopi čas valitve, pridejo v takšnih množicah na suho, da njihove trume solnce otemnevajo. Kamor oko pogleda, vse mrgoli samih ptic! Po višavi se vrti tropa, ki je ravno dospela na kopno, in si ogleduje kraje, od morja se privali krdelo, ki se polagoma posede na skalovje, na suhem se zopet vzdigne truma in vzleti, da kar hrušči po zraku. Družbe vran, katere opazujemo po zimi, trope škorcev, ki letajo jeseni s kraja v kraj, trume lastavic, katere obkrožajo pred svojim odhodom zvonik domače cerkve, ne štejejo nič, ako jih primerjamo s krdeli severnih galebov, srakošev in ribičev, ki se snidejo pomladi na „tičjih vrhih". Sled ali s lan i k živi po severnem Atlantskem in po Severnem morji in pride za časa drstitve v brezštevilnih trumah na morske obali. Jednako tokovom, vlečejo se krdela proti pobrežju, voda postane kalna lusk, katere odpadejo ribam v tesni gnječi. Severni primorci in otočani pa se vesele prihoda in nalove tisoče milj ono v priplavavših rib, katere ali nasole ali na drug način pripravijo ter v sodih in sodičkih dado v trgovino. Sled je 20—35cm dolg, zgoraj modrozelen, po straneh in po trebuhu pa se blišči v mavričnih barvah. Trska je 1—l2/*«1 dolga, do bOkg teška riba žoltorujave barve s črnimi pegami. Hrbtna plavot ji je razdelena v 3 jednake dele, podrepni plavoti ima 2, ozki trebušni plavoti stojita pred prsnima na grlu (grloplavotka). Trska živi po severnih morjih okoli Evrope in Amerike in sledi slaniku, kadar se poda ta za drstenja na plitve obali. Love se trske največ po pobrežjih severne Evrope in severne Amerike. Cele ladije francoskih, angležkih in severnoameriških ribičev se odpeljajo pomladi na trskin lov in je nalove več nego sto miljonov kilogramov. Sveža trska se imenuje kabljo, osoljena laberdan, na zraku posušena trska osoljena in posušena klipka. Iz tolstih trskinih jeter pripravljajo znano jeterno olje, katero je izvrstno zdravilo. Sibirski komarji. Komarji so muhe vitkega telesa in dolgih suhih nog. Po zraku plešejo v večih in manjših družbah ter napadajo ljudi in živino, da se napijejo na njih krvi. Ličinke žive v vodi. Zato se ne bodemo čudili, zakaj je ravno ob potokih, rekah, jezerih in po močvirji vedno toliko komarjev. Kako nadležni so naši komarji, je že pač vsakdo poskusil, sibirskih se je pa že prav teško braniti, ker vse mrgoli drobirja po zraku. 5. Rudninstvo. Izmed koristnih rudnin je omeniti zlasti mag neto v ec, katerega so severne dežele in pokrajine posebno bogate, nikjer na zemlji se ga ne nahaja toliko kakor tod. Nahajamo ga ne samo v mogočnih slojovih, cele gore so sestavljene iz njega. Najbolj slove zaradi magnetovca Danemora in Gelivara na Švedskem, Arendal na Norveškem, Kačkanar, Blagodat, Visokaja in Magnetnaja gora in pa Nišne Tagilsk v Uralu, države New-York, New-Jersey in Pensylvania v severni Ameriki. Magnetovec se dobiva v kristalih, zrnat, jedrnat in v produ rek kot magnetovčev pesek. Kristali imajo podobo osmerca in navadno tiče v kakšni drugi rudnini, so vraščeni. Barve je črnikaste, raza mu je črna, blišči se blizu kakor železo, neprozoren je ter 5krat teži od vode, z rezilom ga lahko raniš. Posebno se odlikuje še po tem, da vleče na se železno pilovino in jo drži — je magnetičen. Magnetovec lomijo in kopajo rudarji, plavžarji pa dobivajo iz njega železo. 6. Prebivalstvo. Prebivalstvo po severnih pokrajinah in po otokih, k njim pripadajočih, kolikor so otoki sploh obljudeni, je redko in prav različno. Po severni Lap-landiji bivajo mongolskemu plemenu pripadajoči Laponci in Finci, po južni Laplandiji Normani, kateri so po rodu in jeziku Germani (Nemci). Vsi so večidel pastirji, lovci in ribiči, večina je pokristjanjena, nekaj je še paganov. Po Islandiji žive Normani in rede govedo, ovce in konje, a največ se pečajo z lovom rib, ptic in morskih psov. Po veri so Luteranci. Islandci so jako nadarjen narod. Nimajo sicer ljudskih šol, a otroci se nauče brati od starišev, in ni ga skoraj odraslega človeka med njimi, da bi ne znal čitati. Kakor Slovenci, radi prebirajo lepe knjige ter ljubijo nad vse svojo domovino, jednako Slovencem. Sibirčani so večidel mongolskega plemena in se dele v razne narode, kakor Fince, Samojede, Tunguze, Jakute, Čučke, Kamčate i. dr. Večinoma so še pagani, malo jih je pokristjanjenih. Med njimi naseljeni Rusi so pravoslavne vere. Sibir- čani so pastirji, lovci in ribiči. Po severni Ameriki bivajo severno-ameriški Indijanci, vsi še pagani. Lovci so in ribiči. Love pa: severne jelene, vole moškovee, razne kožu-liarje kakor: severno lisico, belega medveda, kune, bobre in morske vidre, potem tuljne, mrože in vsakovrstne ribe. Na severo-zahodnem polotoku Aljaski so se naselili Rusi, na obalil), kjer se izljiva reka Mackenzie v severno Ledeno morje in še na drugih mestih severnega pobrežja in pa na polotoku Labrador se nahajajo Eskim ovci, prava domovina Eskimovcev pa je Grenlandija, kjer jih živi po zahodnem, po leti kopnem delu (vzhodni del je v večni led zakovan) kakih 9000 ljudij. Eskimovci so nizke in podstavljene postave, debelih zgornjih čeljusti, pogreznenih lic, priostrene spodnje čeljusti, širokih ust, črnikaste polti, gostih črnih las in črne brade. Oblačijo se v kožuhovino in peruhovino, ženska obleka se malo loči od moške. Po zimi (od začetka oktobra do konca aprila) stanujejo v bajtah, katere si postavijo iz kamenja, drna, lesa, snega in leda (tudi klopi in postelje so iz snega, a pogrnjene z debelimi kožuhi), po leti v šotorih, napravljenih iz kitovih reber in živalskih kož. lam cd domače živine rede samo psa in sicer neko posebno pleme, katero je volku podobno in nič ne laja, nego samo cvili. Pse vprezajo v svoje male sani, za daljša potovanja po 10—15 v jedne. Po snegu hodijo Eskimovci z dolgimi krpljami, po morji se vozijo v lično izdelanih čolnih in čolničih. Eskimovce redita lov in pa ribarstvo. Po suhem love severne jelene, severne lisice in bele medvede, po morji pa tuljne, mrože, kite in razne ribe. Meso ubitih živalij sirovo jedo, kri in maščo pa pijejo. Eskimovci so krotki in pohlevni ter mirno žive med seboj. Nekaj so jih danski misijonarji spreobrnili k pravi veri, mnogo pa je še paganov. Po svoji rasti in postavi, po šegali in jeziku se bližajo Laponcem, ne severo-ameriškim Indijancem. (Dalje sledi.) ----<3^3- v v Šolstvo na Kolumbijevi razstavi v Cikagu. (Poleg francoščine prosto preložil v češčino Ludovik Kramatta, poslovenil J. S.) Po osemdnevni plovbi, polni zanimivostij, ali tudi polni neprijetnostij bliža se naša ladja bregu ameriškemu. Kak vtis neskončnega strmenja se nas poloti, zroč z valov ogromnega razliva na to mesto čudes, na to ognjišče sil človeškega duha, na to mravljišče, kjer se nikdar marljivost ne utruja, na ta nepregledni ocean stavb, pnočih se v višino in razprostirajočih na desno, levo, da oko le težko vsprejemlje obrise teh kolosov! Kip ,,Svobode", to velelepo delo — dozdeva se nam poleg te množine morskih valov, da je le igračiea. Trušč na obali, trušč na vodi, trušč, kateri ne šumi, pač pa ogluševa. Široki parniki režejo brazde po valovih zaliva, dovažajoč ljudi, blago in vozove z otoka na otok, ali od nabrežja do nabrežja. Gledamo na most Brocklynov in dih se nam skoro zatajuje. Stoji le na jednein stebra in smelo se dviga kvišku kakor bajen most. Po mestnih ulicah se trušč podvojuje; nepreneliajoče gibanje ljudij, hitenje vozov in vozičkov, tramvajev in vlakov, vse to dela nenavajencu omotico. Ulice se zde neskončne, v oglih se križajo na razne smeri in nenavajenemu očesu se zdi, da so vse iste podobe. Tir, po katerem hitimo naprej, giblje se z največjo hitrostjo po relsah, ki spajajo dva oceana. Z oken oglejujemo napol iskrčene gozde, brezmejne stepe, sveže loke, kakor opuščena, širna lesna mesta. Razdalje med posameznimi postajami so velike. Vlak, ta velikanska zver, jih požira, sršeč z ognjem in peklenskim dimom, a zaman, oni rasto, rode se, ponavljajo, kakor da bi jim konca ne bilo. Obstanemo pri vodopadu Niagare. Ta vtis ogromnosti, sile in bajne moči priklene nas k neobičajnemu gledišču. Množine vod iz petih jezer: Gornjega, Michiganskega, Huronskega, Šv. Klarskega in Eria vale se stisnene v razmerno ozko strugo Niagare s silo velikansko in strmoglaveč se padajo v brezdno, kjer grme, pene se, sikajoč, kakor bi vrele, in z oglušajočim rujovenjem kopičijo se zopet v novo jezero, neprekošene, nezmagljive. Oči oslepe, ušesa ogluše, duh je omočen a srce ganjeno. Zares, vele- krasni, veličastni prizor, katerega v življenji nikdar več ne pozabi. In zopet blazni beg vlaka, premeta-jočega se jednolično z omotno brzostjo po prerijah kanadskih. V Čikagu smo. Noč je, noč mrzlotna z neprijetno pršavico. Konečno dohitimo zaželjeni trenotek, ko stopamo z vozov. V komur je le duša, peha in suje se, preriva se, vrvi se in propleta. Nad nami in pod nami piska jo vlaki, ljudje begajo s svetil-nieami, zvone in kriče. Zavoji mečejo se kar na zemljo — pomagaj si vsakdo sam in v vsej tej množini hodnikov, mostov, prehodov ni niti jednega držaja. Seveda tudi pozdrav ni iskren, uiti nežen, po evropsko sentimentalen, a v njem je nekaj povznašajočega, velikega, samostal-nega, odločnost kažočega in to tudi ni brez cene. Čikago! Mesto, katero bi se pač bolje nazivalo kanton, provincija, nego li mesto po naših pojmih. Ne more se sicer po ljudnatosti primerjati z mesti v božjem kraljestvu ob žoltem morji broječih nekoliko miljonov stanovnikov ali mravljišč Londona in Pariza, a je toliko, da more pogostiti 12 do 15 miljonov ljudij.*) Ob vzhodni strani prilega se k jezeru; to je jedina zapreka, katera je njega razvoju položila jez; na ostalih straneh se more Čikago razširjati brez mej. Kako ogromna je ta ploča, ki se zove Čikago! Skoro ni mogoče verjeti, da bi se vse to, kar so zemljemerci izmerili in graditelji graditi jeli, s poslopji napolniti moglo; to ti je bolj idealen, bli-ščeč načrt, kažoč, kakošen Čikago bi Amerikanci radi imeli; to je le načrt krasen, duhapoln, zanimiv. Ideal je lineal. Ravnilo in pravi ogel igrata tu veliko, da, skoro jedino ulogo. Po nekod je to skoro jednolično gledati ulico za ulico, široko, ravno, ki se v pravem oglu prilega k drugej, a ta jednoličnost je potrebna, je pogoj zdravega življenja, a temu dajejo Amerikanci povsod prednost. Po navadi ameriški označene so tudi ulice le s številkami. Hočete li vedeti, kaka je v Čikagu ulica nekolikih kilometrov? Na unanjem nje konci stoji 50 do 60 nizkih lesenih poslopij, za njimi se vijo trate, kjer se paso črede volov in zopet hiše; nekoliko so že uglednejše, a tu in tam se mahoma prikaže hotel z nekolikimi nadstropji zroč na skromne sosede in zopet prostranosti brez stavb z izobešenimi napisi, ki naznanjajo, da je tu mogoče gra- * Primeri članek; »Šolstvo na Kolumbijevi razstavi" v 13. štev. »Pop." 1893. 1. str. 202. Uredn. diti, a tjc dalje, blizu središča, dvigajo se hiše kakor orjaški vojaki v pravilnej veliko-mestnej vrsti z 8, 10 ali 12 nadstropji. Ameriška hiša je že sama mala naselbina. Za kolikor se taka naselbina premalo razprostira v širjavo in daljavo, za toliko več dviga se v višino. Domi imajo dvore s stekleno streho, odkoder ti je mogoče mahoma priti do najvišjega nadstropja s hidravliškim vodom, kateri ves dan ne miruje. Najkrasnejši vsprejemni saloni, najlepše pisarne so po navadi najvišje umeščeni, kamor svetloba in zrak z neskračeno polno svetlobo prihajata in stanovanje delata prijazno. Američan vrši vse v velikem. Uredbe nekaterih obrti človeka kar omočavajo. Videli smo zavod z mesom, v katerem so nam pravili, da se tu na dan pobije 10.000 glav živine. Neverjetno! Podjetja take vrste ali rasto do neskončnosti ali pa se porušijo mahoma. Tu ne zadošča običajna mera. Nekoliko podjetnikov z milijoni v žepu otvori ulico v blatu; v naglici zgradijo nekoliko hiš in hodišča (trotoire) potlakajo z deskami. Pričakujejo, da se njih podjetje po kakem koli slučaji ponese. Toda prikažejo se zapreke. Podjetje sp maja, javljajo se izgube. Dobro, kar ni šlo tu, posreči se drugej. Podjetništvo popusti vse, poišče si drugega podjetja in poskuša srečo drugod. To so pijonirji, kateri le skušajo, odločivši se nadaljevati, prikaže se li zlatonosna žila, ki se zove — užitek. Izložba je le delček mesta, a že ta delček velikanskih razdalj. Denarja za stavbo je bilo dosti, zato „se je jemalo s kupa". Te preširnosti so si Američani lahko privoščili, da so si izložbina poslopja razstavili na ploskvi, katere morda nima nobedno evropsko mesto. To pa ni posledna reč in Evropejci se moremo marsičesa naučiti. Poslopja stlačena na razmerno malem prostoru ne delajo tako dobrega vtisa kakor poslopja, če tudi manj ukusna, a drugače prostorno porazdeljena. Vsak pa bi pritrdil, kdor je videl izložbo francozko, da je izložba čikagoska vendar le kopija parižke razstare iz 1. 1889. Osrednja palača je »Poslopje obrti in umetnosti". Streha tega krasnega poslopja pokriva ploskev 30'5 akrov (aker = 0'7 orala.) Stavba je stala poldrugi milijon dolarjev. To je največe poslopje, kar se jih je kdaj na svetu zgradilo. Štiri vogli zadeljujejo sredino: Nemško Angleško, Zjedinjene države in Francozko. Nemško nas priklepa s svojo zunanjostjo; tu je več lepih oblik nego dragocenega obsega. Francija si je priborila svoje dobro ime v obrti in umetnosti. Palača krasnih umetnostij, kjer se Francija brez ugovora blišči na prvem mestu, je izmed najlepših poslopij. Paviloui elektriški, gorniški (rudarski), kmetijski, vrtnarski, ribarski in drugi, vsi velikanski, tvorijo krasno celoto, v katerej se zataplja jednoličnost in mnogokje tudi neukusjedno-ličnosti. Kadar se solnee zablišči na ažurnem nebu in s polnim sijem razliva po izložbinih „ lagunah", po katerih se v tesnobi prepletajo gondole in prekrasni čolni elektriški, kadar ožari palače in hiše z bajno razkoš-nostjo razstavljene, steklene strehe in bujno zelenjad, oko okrepčujočo, tedaj je to v resnici velikolep pogled. Toda dolžnost nas opominja, da pohitimo tje, kjer je oddelek šolski. Z Bogom krasne prikazni! (Dalje sledi.) Listek. Iz planinskega raja. Pisano kamničevje. .....„Da b' gnala mlinske kamne tri," res, skoro toliko smo je prelili, seveda, ne krvi in ne solz, kakor naši praotci pod krutim obrovskim in nemškim ižesom in za tožnib turških navalov. Pred desetimi leti nekako je bilo, da se je občno učiteljstvo jelo ločiti v dva tabora. Tu so taborili „Ležeči", tam „Pokončniki" in vnel se je boj in prelivali smo — tinto. Tudi šolskej mladini se je vnela vreča kri in pomagali so z vso vstrajnostjo in „Pokončniki" so zmagonosno dvigali svojo zastavo. Toda nekateri „Pokončniki" so uskočili v nasprotni tabor. Ti uskoki pa so oslabili moč „Pokončnikov", in menim, da ne prorokujem krivo, da bodo morali tudi ti še jedenkrat naskočiti tabor „Ležečih", ako hočejo stalno zmagati. — Odkod li neki ta otrplost proti pokončnej pisavi? Pokočna pisava je skromna v svojej obleki, a kdor jej hoče služiti, mora se jej pokoriti brezpogojno. Pod plaščem ponižnosti skriva neznano preširnost. Kako draga je pokočna pisava, tega niso upoštevali nje prijatelji, ko so jo slovesno upeljavali kakor nekdanji Trojanci tistega slovečega konja, ne vedoč, kaj v sebi prikriva. Pripravljal sem se že, da tudi jaz to skromnico vsprejmem v ozidje svoje šolske sobe. Polagoma pa II. sem izprevidel, da bi se morala razdalja med šol-kimi stenami vsaj za še jedenkrat toliko razmakniti, kakor je bila do sedaj. Klopi bi morale biti tudi vse nove, saj veste, kako sede naši kmečki učenčki po znanem pregovovu: Pohlevnih ovc gre veliko v jeden hlev. Vse to pa bi stalo, kakor Nemec pravi: „ein Heidengeld". S pokončno pisavo se ne da nič pogajati. „Tako, in nič drugače!" je njeno brezobzirno geslo. — Značilno je tudi to, da se učitelji kaligrafi nečejo nikakor spoprijazniti s pokončno pisavo. Zakaj ne, to nam naj sami povedo! Nekaterim pa je bila pokončna pisava že res „paradni konjiček", ter so si izmišljevali in zavijali te uboge črke po svojih dragih „predpisnih zvezkih", da bi se g. naduč. M. Iglar, vse to zapazivši, za glavo prijel in zaklical: „Ljudje božji, kaj počenjate? — Skoro pol Evrope se je gibalo v tem vprašanji! Kaj pa Amerika? Amerikanci niso kaj izbirčni v pisavi in naše pisanke z linijaturami so jim skoraj neznane, izvestno niso imeli torej te „črkarske" vojne. Mladi Amerikančki dobivajo v šoli po list belega papirja in po tem pišejo in črtajo, kakor vedo in znajo. — Dovolj! „Ich bleib' beim alten Zopfe." Svantevidsky. Društveni vestnik. Črešnice. (O zborovanji učiteljskega društva za celjski in laški okraj dne 27. marca t. 1.) Z veseljem priznavamo, da naše društvo napreduje, če tudi ne tako, kakor je z ozirom na njega važnost želeti. Že več let nismo imeli tako dobro obiskanega zborovanja, kakor je bilo zadnje; kajti navzočih je bilo 23 udov, poleg tega sta se ga udeležila tudi dva gosta, namreč gosp. Lorger, učit. v Špitalu na zgor. Štaj., in gosp. Brin ar, učitelj v SIov.-Bistrici. — Predsednik, gosp. A r m i n Gradišnik srčno pozdravi vse navzoče, osobito pa gosp. G. Vodušeka, nadušit. v Trbovljah, ki je društvu na novo pristopil. Bog ga živi! Društvo šteje danes okoli 40 udov ; da se je pa izmed teh udeležilo zborovanja komaj nekaj nad polovico, je krivo to, da šteje društvo zdatno število udov, ki se morajo, žal, imenovati le „udje na papirji". Res, prav razveselimo se vselej, kadar nam je prilika, sprejeti kakega novega uda v svojo kolo; a kaj pomaga, ko moramo na svojo žalost večkrat opazovati, da tovariši(ice) sicer javijo svoj pristop, potem pa kažejo zanimanje za društvo s tem, da mu zopet .obrnejo hrbet ali pa le redkokrat, kadar menda ravno prilika nanese, pogledajo vanj. To preziranje je za društvo naravnost žaljivo in njega vspešno delovanje le ovira, Vsi ti mlačneži naj si zapomnijo, da kdor ni z nami, je proti nam. Umevno je torej, da je tudi mnogo društvenine na dolgu; ker pa ima društvo poleg drugih stroškov sedaj, ko smo pristopili še k štaj. „Lehrerbund-u", plačevati od vsakega uda po 40 kr. letnine, je bilo nujno potrebno, da je gosp. predsednik resno opominjal, naj se društvenina točno plačuje. Ne moremo si kaj, da bi ob tej priliki ne ponavljali dveh točk iz društvenih pravil, namreč, — da neha biti ud društva tisti, ki po pretečenem društvenem letu dvakrat pismeno opominjan, zaostalega letnega doneska v štirih tednih ne odrajta, ali za podaljšanje obroka ne prosi, kar dovoliti ima odbor pravico, — in pa, da je častna dolžnost vsakega pravega uda, da stori za društvo vse, kar je v njegovi moči, da se društvo lepo razvija in da se ugled učiteljskega stanu vedno veča. 1. Za to zborovanje ste bili odbrani dve krasni pevski točki, ki se pa niste mogle izvajati; gosp. pevovodja se je žalostno oziral po svojih pevcih, pa je komaj skupaj spravil kvartet, ki je zapel pesem „Za dom." 2. Zapisnik o prvem mesečnem zborovanji se po kratkem razgovoru nespremenjen potrdi. 3. 11) Gosp. predsednik izrazi v imemu društva sožalje na bridki izgubi nedavno preminolega profesorja E h r a t a, kojega se večina navzočih hvaležno spominja kot svojega milega in vzglednega učitelja. h) Sklepanje o zadevi učiteljskega doma, oziroma konvikta se preloži na prihodnje zborovanje, c) Dopis predsednika šmarijsko-rogaškega učit. društva glede na skupno zborovanje s tem društvom meseca aprila in doj