Kim Stanley Robinson

			Ministrstvo za prihodnost





		 			Kim Stanley Robinson

			MINISTRSTVO ZA PRIHODNOST

			Prevedla Alenka Ropret

			Knjižni ovitek Boštjan Pavletič

			Zbirka Sanje Roman

			Urednik Rok Zavrtanik

			Objavila in založila

			Založba Sanje, d. o. o.

			Leskoškova 12, 1000 Ljubljana, Slovenija

			Zanjo Rok Zavrtanik

			Izvirni naslov The Ministry for the Future

			© Kim Stanley Robinson, 2020

			Avtorske pravice so dogovorjene s Hachette Book Group Inc ter njenim zastopnikom Andrew Nurnberg Associates v Pragi.

			Ta edicija © Sanje, 2023

			Vse pravice pridržane.

			Prva objava, januar 2023





			www.sanje.si





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 140146947

			ISBN 978-961-274-771-8 (ePUB)





Kim Stanley Robinson

			Ministrstvo za prihodnost





Prevedla Alenka Ropret





Za Fredrica Jamesona





1

			Postajalo je vse bolj vroče.

			Frank May je vstal s svoje blazine in stopil do okna, da bi pogledal skozenj. Stenske štukature in ploščice iz umbre, v barvi mesta. Kvadratni stanovanjski bloki, kot ta, v katerem je bil, strešne terase, na katere so se ponoči prestavili in jih zasedali lokalni prebivalci, saj je bilo notri prevroče za spati. Zdaj jih je precej stalo za zidom v višini prsi, obrnjenih proti vzhodu. Nebo v barvi stavb, pomešani z belo tam, kjer bo kmalu vzšlo sonce. Frank je globoko vdihnil. Spomnilo ga je na zrak v savni. Najhladnejši del dneva. V vsem svojem življenju je v savnah preživel manj kot pet minut, občutek mu ni bil všeč. Vroča voda že morda, vroč vlažen zrak nikakor. Ni razumel, zakaj bi si kdo želel takšnega zadušljivega potnega občutka.

			Tu se mu ni bilo mogoče izogniti. Če bi vnaprej dobro premislil, ne bi pristal, da bo prišel sem. To je mesto, pobrateno z njegovim domačim, vendar obstajajo še druga pobratena mesta, druge dobrodelne organizacije. Lahko bi delal na Aljaski. Namesto tega pa mu je pot zalival oči, ga zbadal. Moker je bil, oblečen le v kratke hlače, tudi te mokre, na njegovi blazini, na kateri je poskušal spati, so bile mokre zaplate. Bil je žejen in vrč poleg njegove postelje je bil prazen. Okenske škatle klimatskih naprav so povsod po mestu preobremenjeno brnele kot gromozanski komarji.

			In potem je sonce na vzhodu prebodlo obzorje. Zažarelo je kot atomska bomba, kar je seveda tudi bilo. Polja in stavbe pod žarečim okruškom svetlobe so potemnela in potem še bolj, ko se je okrušek v obliki žareče črte umaknil k strani in potem nabreknil v polmesec, ki ga ni mogel pogledati. Vročina, ki je prihajala od njega, je bila otipljiva, kot klofuta v obraz Sončno sevanje mu je grelo kožo na obrazu, ga sililo k mežikanju. Iz pekočih oči je lilo, ni dosti videl. Vse je bilo rumenorjavo, bež neznosno žareče belo. Navadno mesto v Utar Pradešu ob šestih zjutraj. Pogledal je na telefon: 38 stopinj. V Fahrenheitih bi to bilo – potapkal je – 103 stopinje. Vlažnost približno 35%. Prav kombinacija je bila tisto. Pred nekaj leti bi bila to ena najvišjih kdajkoli izmerjenih temperatur mokrega termometra. Zdaj je bilo samo sredino jutro.

			Potrto javkanje je rezalo zrak, prihajalo je s strehe na drugi strani ceste. Kriki tesnobe, dve mladi ženski sklonjeni čez zid, vpijoč proti ulici. Nekdo na tisti strehi se ni prebudil. Frank je pobral svoj telefon s škatle poleg njegove podlage, poklical je policijo. Brez odgovora. ni znal reči, ali se je povezava vzpostavila ali ne. Zdaj so sirene rezale zrak, zvenele so oddaljene in kot nekako potopljene. Ko je nastopila zora, so se ljudje prebujali in odkrivali svoje sotrpine v stiski, najdevali so tiste, ki se iz dolge vroče noči ne bodo nikoli prebudili. Klicali na pomoč. Sirene so očitno nakazovale, da so bili nekateri klici uspešni. Frank je še enkrat preveril svoj telefon. Napolnjen, kaže povezavo. A nobenega odziva na policijski postaji, ki jo je v svojih štirih mesecih tu imel priložnost nekajkrat poklicati. Še dva meseca. Oseminpetdeset dni, mnogo predolgo. 12. julij, monsun še ni nastopil. Osredotoči se, da se pretolčeš skozi dan. Vsak dan posebej. Potem domov v Jacksonville, kjer bo po temle komično hladno. Bo pa imel kaj pripovedovati. A vendar, ubogi ljudje na strehi čez cesto.

			Potem je odrezalo zvok klimatskih naprav. Še več obupanega vreščanja. Na njegovem telefonu nobene črtice več. Elektrike ni več. Začasna ali polna zatemnitev. Sirene kot tuljenje bogov in boginj, celotni hindujski panteon trpi.

			Generatorji, glasni dvotaktni motorji, so se že prižigali. Nelegalen plin, nafta, kerozin, prihranjen za situacije, kot je ta, ko se zakon, ki zahteva uporabo utekočinjenega zemeljskega plina, umakne nuji. Zrak, že tako slab, bo kmalu postal prekrivalo izpustov. Kot bi dihali skozi izpušno cev starega avtobusa.

			Frank je zakašljal ob sami misli na to in še enkrat poskusil piti z vrča ob njegovi postelji. Še vedno je bil prazen. Vzel ga je s seboj, ko se je spustil po stopnicah, ga napolnil iz posode filtrirane vode v hladilniku v omari. Kljub izklopljeni elektriki še vedno mrzla in zdaj v njegovi termovki, kjer bo še dolgo ostala mrzla. V vrč je spustil tableto joda, za vsak slučaj, in ga trdno zaprl. Njegova teža je bila pomirjujoča.

			Fundacija je tu v omari imela nekaj generatorjev in nekaj kantic bencina, dovolj, da bi lahko generatorji delovali dva dneva, mogoče tri. To si je treba zapomniti.

			Njegovi kolegi so se nagrmadili na vrata – Hans, Azalee, Heather, vsi rdečih oči in nervozni. »Pridi,« so rekli, »iti moramo«.

			»Kako to mislite?« je vprašal Frank, zmeden.

			»Moramo iti po pomoč, vse okrožje je ostalo brez elektrike, moramo jim it povedat v Lucknow. Zdravnike moramo pripeljati sem.«

			»Kakšne zdravnike?« je vprašal Frank.

			»Poskusiti moramo!«

			»Jaz ne grem od tu,« je rekel Frank.

			Zazijali do vanj, se spogledali.

			»Pustite satelitski telefon,« je rekel. »Pojdite po pomoč. Jaz bom ostal tu in povedal ljudem, da prihajate.«

			Nelagodno so prikimali, potem so oddrveli.

			Frank si je nadel belo srajco, ki je hitro popivnala njegov znoj. Stopil je ven, na ulico. Zvoki generatorjev, ki so hrumeli izpuste v pregret zrak in napajali klimatske naprave, kot je sklepal. Zadušil je kašelj. Prevroče je bilo, da bi kašljal, ko si potegnil zrak nazaj noter, je bilo, kot bi dihal v peči, zato te je spet prisililo v kašelj. Med vnosom soparnega zraka in naporom kašlja si postal le še bolj razgret kot kdajkoli. Ljudje so ga prihajali prosit za pomoč. Rekel je, da pride kmalu. Ob dveh popoldne, je govoril ljudem. Takrat pridite na kliniko. Za zdaj pa vse stare in majhne prestavite v klimatizirane prostore. Šole imajo klimo, vladna stavba. Tja pojdite. Sledite glasovom generatorjev.

			Vsaka stavba je pri vhodu imela gručo obupanih žalujočih, ki so čakali reševalni ali mrliški voz. Kot je veljalo za kašelj, je bilo tudi prevroče, da bi kaj dosti stokalo. Že govoriti se je zdelo nevarno, človek bi se pregrel. In kaj bi sploh imeli reči? Bilo je prevroče, da bi mislili. Ljudje so vseeno prihajali do njega. Prosim, gospod, pomagajte, gospod.

			Ob dveh pridite na mojo kliniko, je govoril Frank. Zaenkrat pojdite do šole. Vstopite, poiščite kje kakšno klimatsko napravo. Starejše in otroke spravite stran od tu.

			Pa saj ni kam iti!

			Potem se mu je posvetilo. »Pojdite do jezera! Zlezite v vodo!«

			Ni se zdelo, da ga kdo posluša. Kot med Khumbh Melo, ko so se ljudje hodili v Varanasi kopat v Ganges, svetoval jim je po svojih najboljših močeh. »Tako se ne boste pregreli,« jim je rekel. »Voda vas bo bolj ohranila hladne.«

			Nek moški je odkimal. »Voda je na soncu. Vroča je kot kopel. Še slabše kot zrak.«

			Frank je radoveden in vznemirjen, ob občutku, da tudi sam težko diha, stopil po ulicah proti jezeru. Ljudje so bili pred stavbami, gnetli so se pri vhodih. Nekateri so ga premerili z očmi, večina ne, odvračale so jih njihove težave. Okroglih oči zaradi stiske in strahu, rdečih oči zaradi vročine in izpušnih dimov, prahu. Kovinske površine na soncu so bile pekoče na otip, videl je, kako se valovi vročine prekopicujejo nad njimi kot zrak nad žarom. Mišice so se mu spremenile v žolco, žica groze, ki mu je tekla vzdolž hrbtenjače, je bila edino, kar ga je držalo pokonci. Nemogoče je bilo hiteti, vendar je hotel. Kolikor je bilo mogoče, je hodil po senci. Tako zgodaj zjutraj je bilo ponavadi na eni strani ulice senčno. Stopiti na sonce je bilo, kot bi te potisnili v kres. Zaradi zračnega sunka je bil človek prisiljen skočiti do naslednje zaplate sence.

			Ko je prišel do jezera, ni bil presenečen, da ljudi že vidi do vratu v vodi. Rjavi obrazi, pordeli od vročine. Nad vodo je lebdel debel nanos svetlobe. Stopil je do zakrivljene betonske ceste, ki je na tej strani mejila na jezero, počepnil in do komolca potopil roko. Res je bila topla kot kopel ali skoraj toliko. Roko je zadržal notri in se skušal odločiti, ali je hladnejša ali toplejša od njegovega telesa. V zraku, da bi se lahko skuhal, je bilo težko reči. Čez nekaj časa je zaključil, da je voda na površini približno takšne temperature kot njegova kri. Kar je pomenilo, da je odločno hladnejša od zraka. Če pa je bila nekoliko toplejša od telesne temperature … no, še vedno bi bila hladnejša od zraka. In nenavadno težko je bilo reči. Gledal je ljudi v jezeru. Samo ozek pas vode je bil še vedno v jutranji senci stavb in dreves, pa še ta bo kmalu izginil. Potem bo celotno jezero ležalo na soncu, dokler pozno popoldne ne bo prineslo sence na drugi strani. To je slabo. Čeprav, dežniki, vsi imajo dežnike. Vprašanje brez odgovora je bilo, koliko prebivalcev mesta bi lahko stlačili v jezero. Ne dovolj. Veljalo je, da ima mesto dvesto tisoč prebivalcev. Obdano s polji in griči ter drugimi mesti oddaljenimi nekaj ali malo več kilometrov, v vse smeri. Starodavna ureditev.

			Vrnil se je v kompleks, v kliniko v pritličju. Potem ves zasopel v svojo sobo eno nadstropje više. Najlažje bi bilo leči in počakati, da mine. Vtipkal je kombinacijo v svoj sef in odprl njegova vrata, vzel ven satelitski telefon. Prižgal ga je. Baterija povsem napolnjena.

			Poklical je štab v Delhiju. »Pomoč potrebujemo,« je rekel ženski, ki se je oglasila. »Elektrike je zmanjkalo.«

			»Tudi tu ni elektrike,« je rekla Preeti. »Nikjer je ni.«

			»Nikjer?«

			»V večini Delhija, Utar Pradeša, Džarhada, Bengala. Tudi v nekaterih delih zahoda, v Gvajaratu, Radžastanu …«

			»Kaj naj naredimo?«

			»Počakajte na pomoč.«

			»Od kod?«

			»Ne vem.«

			»Kakšna je napoved?«

			»Vročinski val naj bi trajal še nekaj časa. Zrak, ki se dviga nad celino, bi lahko za seboj z oceana potegnil hladnejši zrak.«

			»Kdaj?«

			»Nihče ne ve. Celica visokega zračnega pritiska je gromozanska. Ujela se je ob Himalajo.«

			»Je bolje biti v vodi kot na zraku?«

			»Seveda, če je hladnejša od telesne temperature.«

			Ugasnil je telefon, ga pospravil nazaj v sef. Preveril je števec delcev na steni: 1300 ppm. To je za fine delce, premera največ 25 nanometrov. Spet je šel nazaj na ulico, držal se je sence stavb. Vsi so počeli enako, zdaj ni nihče stal na soncu. Nad mestom je kot dim lebdel siv zrak. Prevroč je bil, da bi imel vonj, samo občutek po zažganem je ostajal, vonj po vročini sami, kot plamen.

			Šel je nazaj noter, se spustil po stopnicah in spet odprl sef, vzel ven ključe omare, odprl omaro ter iz nje izvlekel enega od generatorjev in kantico bencina. Poskušal je napolniti rezervoar generatorja in ugotovil, da je že poln. Kantico bencina je postavil nazaj v omaro, odnesel generator v vogal sobe, kjer je bilo okno s klimatsko napravo. Okenska enota klime je imela kratek priključek, ki je bil vključen v vtikač pod oknom. Generatorja zaradi izpustov ne bi bilo mogoče imeti prižganega v prostoru, hkrati pa ga ne bi bilo mogoče imeti prižganega zunaj na ulici pod oknom, saj bi ga zagotovo kdo sunil. Ljudje so bili obupani. Zato … Je šel nazaj do omare, pobrskal naokrog, našel podaljšek. Gor, na streho stavbe, kjer je teraso, štiri nadstropja nad tlemi, obdajal zaščitni zid. Podaljšek je segal samo do nadstropja pod njo. Spustil se je dol, vzel klimatsko enoto z okna na drugem nadstropju, jo ob stokanju in znojenju odvlekel po stopnicah navzgor. Za trenutek ga je obšla slabost, potem ga je znoj zbodel v oči in obšel ga je sunek energije. Odprl je okno pisarne v četrtem nadstropju, uspel uravnotežiti klimatsko napravo na polico in zaprl okno do nje, potem pa izvlekel plastične stranske plošče, ki so zapirale del še vedno odprtega okna. Gor na teraso na strehi, zaženi generator, poslušaj, kako hlasta in rožlja do svojega dvotaktnega ritma. Najprej se je pokadilo, potem pa njegov izpust ni bil viden. Bil pa je glasen, ljudje ga bodo slišali. Sam je lahko slišal druge po mestu. Vključi podaljšek, po stopnicah navzdol v zgornjo pisarno, priključi klimatsko enoto, jo prižge. Raskavo hrumenje klimatske naprave. Vdor zraka, joj ne, enota ne deluje. Ne, saj deluje. Znižuje temperaturo zunanjega zraka za deset ali dvajset stopinj – tako da ostane na približno 29 stopinj, se mu je zdelo, morda več. V senci je to v redu, ljudje bi to prenesli, celo ob vlažnosti. Samo počivaj in se ne obremenjuj. In hladnejši zrak se bo spustil po stopnicah in napolnil celotno stavbo.

			Spodaj je poskušal zapreti okno, kjer je bila prej klimatska enota, ugotovil, da se je zataknilo. S pestmi ga je zaloputnil navzdol, da je skoraj razbil steklo. Nazadnje je trznilo in se spustilo. Ven na ulico, zapre vrata. Do najbližje šole. V mali trgovini v bližini so prodajali hrano in napitke učencem in njihovim staršem. Šola je bila zaprta, trgovina tudi, vendar so bili ljudje tam, nekatere je prepoznal. »Na kliniki imam vklopljeno klimatizacijo,« jim je rekel. »Pridite z mano.«

			Skupina mu je tiho sledila. Kakšnih sedem ali osem družin, vključno z lastniki trgovine, ki so za seboj zaklenili vrata. Poskusili so se držati v senci, vendar zdaj skoraj ni bilo več najti sence. Moški so stopali pred ženskami, ki so zbirale otroke in se trudile oblikovati kolono po eden, da bi ostali v senci. Pogovori tečejo v avadščini, je pomislil Frank, ali v bodžpurščini. Sam je govoril le nekoliko hindujsko, kot so vedeli, zato bi z njim govorili v tem jeziku, če so hoteli govoriti z njim, ali bi se posvetovali z nekom, ki bi se z njim pogovoril v angleščini. Nikoli se ni navadil, da bi poskusil pomagati ljudem, s katerimi se ni mogel pogovoriti. V zadregi in osramočen je povozil svoje obotavljanje in pokazal slabo znanju hindujščine, jih vprašal, kako so, kje so njihove družine, ali imajo kraj, kamor se lahko zatečejo. Če je res rekel vse to. Radovedno so ga gledali.

			Na kliniki je odprl vrata in ljudje so planili noter. Brez navodil so se odpravili gor po stopnicah do sobe, v kateri je delovala klimatska naprava, posedli po tleh. Soba je bila hitro polna. Sam je šel nazaj dol, stal zunaj pred vrati in izrekal dobrodošlico ljudem, če so pokazali vsaj malo zanimanja. Kmalu je bila stavba polna do zadnjega kotička. Potem je zaklenil vrata.

			Ljudje so potni sedeli v relativnem hladu prostorov. Frank je preveril namizni računalnik, temperatura v pritličju 38 stopinj. Morda je v sobi s klimatsko napravo hladneje. Vlažnost zdaj pri 60 %. Slabo je imeti hkrati visoko temperaturo in visoko vlago, nenavadno. V sušnem obdobju na gangeški nižini, od januarja do marca,je bilo hladneje in bolj suho, potem se je segrelo, a je bilo še vedno suho, potem so z monsunsko vlago prišle nižje temperature in vseprisotni oblaki, ki so zagotavljali blaženje pred neposredno sončno svetlobo. Ta vročinski val je drugačen. Vročina brez oblačka, a vseeno visoka vlažnost. Grozljiva kombinacija.

			Na kliniki sta bili dve kopalnici. V nekem trenutku so stranišča nehala delovati. Verjetno je kanalizacija vodila nekam do čistilne naprave za odpadno vodo, ki je seveda delovala na elektriko in morda ni imela na voljo generatorjev, da bi lahko še vedno delovala, čeprav je bilo to malo verjetno. Kakorkoli, zgodilo se je. Zdaj je Frank ljudi po potrebi spuščal ven, da so lahko šli kam na ulico, kot v gorskih vaseh v Nepalu, kjer sploh ni nobenih stranišč. Ko je to prvič videl, je bil pretresen. Zdaj mu ni nič več samoumevno.

			Občasno so ljudje zajokali in so jih obstopile manjše gruče, starčke v stiski, male otroke v stiski. Kar nekaj nesreč z izločanjem. V kopalnice je postavil vedra in ko so bila polna, jih je odnesel na ulico in jih spraznil v jarke, potem jih nesel nazaj. Nek starec je umrl in Frank je mlajšim moškim truplo pomagal odnesti na strešno teraso, kjer so starega ovili v tanko rjuho, morda v sari. Dosti huje je bilo pozneje istega večera, ko so enako naredili z malim otrokom. Vsi v sobi so jokali, ko so malo truplo odnesli na streho. Frank je opazil, da generatorju zmanjkuje bencina, zato je šel dol do omare, vzel kantico z bencinom in ga spet napolnil.

			Vrč za vodo je imel prazen. Iz pip ni več tekla voda. V hladilniku so imeli dva velika kanistra vode, vendar tega ni razglašal. Svoj vrč je ponovno napolnil iz enega od njih, v temi, voda je bila še vedno nekoliko hladna. Vrnil se je na delo.

			Tiste noči so umrli še štirje. Zjutraj je sonce spet vzšlo kot razbeljen vir svetlobe, kar je tudi bilo, pri čemer je zažgalo streho z njenim žalostnim tovorom zavitih trupel. Vsaka streha, in če pogledamo niže po mestu, zdaj tudi vsak pločnik je bil mrtvašnica. Mesto je bilo mrtvašnica, in bilo je vroče, kot še nikoli, morda še volj. Termometer je zdaj kazal 42 stopinj, vlažnost 60%. Frank je slabotno gledal zaslone. Spal kje kakšne tri ure, po delih. Generator je še vedno drundal dalje v svojem nepravilnem dvojnem taktu, klimatska škatla je še vedno vibrirala kot kakšen slab ventilator, kar je tudi bila. Zvok drugih generatorjev in klimatskih naprav je še vedno polnil zrak. Vendar zato ni bilo nič drugače.

			Spustil se je po stopnicah, odprl sef in s satelitskim telefonom spet poklical Preeti. Pa kakšnih dvajsetih ali štiridesetih poskusih se je oglasila. »Kaj je?«

			»Poslušaj, tu rabimo pomoč,« je rekel. »Tu umiramo.«

			»Kaj misliš?« je besno rekla. »Misliš, da ste edini?«

			»Ne, ampak rabimo pomoč.«

			»Vsi rabimo pomoč!« je zavpila.

			Frank je premolknil, da bi premislil. Težko je bilo razmišljati. Preeti je v Delhiju.

			»Ste tam v redu?« je vprašal.

			Brez odgovora. Preeti je odložila.

			V očeh ga je spet zbadalo. Obrisal si jih je do čistega in šel nazaj gor po vedra v kopalnico. Zdaj so se polnila počasneje, ljudje so bili izpraznjeni. Brez zaloge vode se bomo morali kmalu premakniti drugam, tako ali drugače.

			Ko se je spet vrnil z ulice in odprl svoja vrata, je začutil sunek, nekaj ga je zbilo navznoter. Trije mladi moški so ga tiščali k tlom, eden od njih z oglato črno pištolo, veliko kot njegova glava. S pištolo je nameril in Frank je gledal v zaokroženi okrogli konec cevi, uperjen vanj, edini okrogli del oglate reči iz črne kovine. Cel svet, skrčen na ta mali krog. Kri mu je udarjala skozinskoz, začutil je, kako mu je telo otrdelo. Znoj mu je lil iz obraza in dlani.

			»Ne premakni se,« je rekel eden od preostalih moških. »Samo premakni se, pa boš umrl.«

			Kriki od zgoraj so beležili napredek vsiljivcev. Zadušeni zvoki generatorja in klime prekinjeni. Skozi odprta vhodna vrata je notri prišlo še več splošnega mestnega hrupa. Mimoidoči so radovedno popasli zijala in šli naprej. Ni jih. bilo veliko. Frank se je trudil dihati plitvo, kolikor je mogel. Zbadanje v desnem očesu je bilo neusmiljeno, a je oko samo tesno zaprl in z drugim odločno strmel stran. Čutil je, da bi se moral upreti, vendar ni hotel umreti. Bilo je, kot bi celoten prizor gledal nekje na sredi stopnic, popolnoma zunaj svojega telesa in kakršnih koli občutkov, ki bi jih lahko imel. Razen zbadanja v očesu.

			Topla mladcev je odtopotala po stopnicah navzdol z generatorjem in klimatsko napravo. In so šli ven na ulico. Moški, ki so tiščali Franka k tlom, so popustili. »Tole potrebujemo bolj kot vi,« je pojasnil eden od njih.

			Ko je moški s pištolo to slišal, se je namrščil. Še zadnjič je uperil pištolo v Franka »Vi ste to zakuhali,« je rekel, potem pa mu zaloputnil vrata in izginil.

			Frank je vstal in se podrgnil po rokah na mestih, kjer so ga grabili. Srce mu je še vedno razbijalo. Slabo mu je bilo. Nekateri so prišli dol iz zgornjih nadstropij vprašat, kako je z njim. Skrbelo jih je zanj, v skrbeh so bili, da je ranjen. Ta zaskrbljenost ga je ganila, zato je nenadoma čutil več, kot si je lahko dovolil čutiti. Sedel je na spodnji stopnici in si pod vplivom nenadnega izbruha zakopal obraz v dlani. Zaradi solz ga je manj zbadalo v očeh.

			Nazadnje je vstal. »Iti moramo do jezera,« je rekel. »V njem je voda, tam bo hladneje. Hladneje v vodi in na pločniku.«

			Več žensk je bilo nesrečnih ob tej vesti in ena je rekla: »Morda imate prav, vendar je zdaj preveč sonca. Morali bi počakati do mraka.«

			Frank je prikimal. »Dobra ideja.«

			Ves živčen, omotičen in šibek je šel skupaj z lastnikom nazaj do male trgovine. Občutek savne ga je dotolkel, zato je bilo težko nesti vrečo hrane ter napitkov v pločevinkah in plastenkah nazaj na kliniko. Vseeno je pomagal pretovoriti šest pošiljk zalog. Ne glede na to, kako slabo se je počutil, se je vseeno zdelo, da je močnejši od mnogih drugih v njihovi mali skupini. Čeprav se je včasih vprašal, ali se ne bi nekateri med njimi zmogli pravzaprav po cel dan takole vleči naokrog. Vendar ni nihče od njih govoril, ko so hodili, niti s pogledom se niso srečali.

			»Pozneje gremo lahko še iskat,« je nazadnje razglasil lastnik trgovine.

			Dan se je iztekel. Kriki bolečine so se zdaj pridušili do stokanja. Ljudem je bilo prevroče in preveč so bili žejni, da bi zganjali kraval, celo kadar so jim umrli otroci. Rdeče oči na rjavih obrazih, ki so strmele v Franka, ko se je opotekal med njimi in se trudil pomagati spravljati trupla družinskih članov gori na streho, kjer so se smodila na soncu. Trupla bodo gnila, vendar se bodo morda še prej utrdila in izsušila, tako vroče je bilo. Te vročine ne preživi noben smrah, samo vonj po samem prežganem soparnem zraku.Ali pa morda ne: nenaden smrad po gnilem mesu. Zdaj se ni nihče več zadrževal tam zgoraj. Frank je naštel štirinajst ovitih trupel, odraslih in otrok. Ko se je razgledal po tej strešni ravni mesta, je videl, da imajo drugi podobne opravke, tihi, umaknjeni, z navzdol uprtimi pogledi, v naglici. Od tistih, ki jih je videl, se ni nihče razgledoval naokrog tako kot se je on.

			Spodaj hrane in pijače ni bilo več. Frank je izvedel štetje, kar se mu je zdelo težko. Približno dvainpetdeset ljudi na kliniki. Nekaj časa je sedel na stopnicah, potem šel do omare in strmel v njeno vsebino. Spet si je napolnil vrč za vodo, ga skoraj spraznil, spet napolnil. Ne več mrzla, a niti vroča. Imeli so še kantico bencina, lahko bi zažgali trupla, če bi bilo treba. Imeli so še en generator, vendar ni bilo ničesar, kar bi lahko napajali z njim in bi bilo kakorkoli koristno. Satelitski telefon je bil še vedno napolnjen, vendar ni bilo koga poklicati. Spraševal se je, ali naj pokliče svojo mami. Živjo mami, umiram. Ne.

			Sekundo za sekundo se je dan vlekel do svoje zadnje ure in potem se je Frank posvetoval z lastnikom trgovine in njegovimi prijatelji. Šepetaje so se vsi strinjali, čas, da gredo do jezera. Prebudili so ljudi, jim pojasnili načrt, pomagali tistim, ki so rabili pomoč, da so lahko stali, se spustili po stopnicah. Nekaj jih ni zmoglo, kar je pomenilo zadrego. Nekaj starih mož je reklo, da bodo ostali zadaj, dokler jih bodo potrebovali, potem bodo prišli za ostalimi do jezera. Od odhajajočih so se poslovili, kot bi bilo vse normalno, vendar so jih izdali njihovi pogledi. Mnogi so jokali ob odhodu iz klinike.

			V popoldanskih sencah so se prebili do jezera. Vroče kot še nikoli. Nikogar na ulicah in pločnikih. Nobenega tuljenja s stavb. Še vedno je hrumelo nekaj generatorjev, se vrtelo nekaj ventilatorjev. Zvok se je zdel ujet v besnem zraku.

			Pri jezeru so naleteli na obupan prizor. Mnogo mnogo ljudi je bilo v jezeru, glave so povsod ob obalah prebadale gladino, pa tudi dlje zunaj, kjer je bilo verjetno globlje, so bile še vedno glave, ljudje so napol potopljeni ležali na improviziranih takih ali drugačnih splavih. Vendar niso bili vsi ti ljudje živi. Zdelo se je, da iz površine jezera izhaja komaj zaznaven smrad, zdaj pa je človek v svojih požganih nosnicah lahko zaznal tudi vonj po smrti, po gnilem mesu.

			Strinjali so se, da je morda najbolje začeti tako, da sedejo na nizko obalno pot oziroma pot, vrezano v skalo, in položijo noge v vodo. Spodaj, na koncu poti je bilo še dovolj prostora, zato so se skupaj odvlekli tja in kot skupina sedli v vrsto. Beton pod njimi je še oddajal vročino dneva. Vsi so se potili, razen nekaterih, ki se niso, ki so bili bolj rdeči od drugih, razžarjeni v sencah poznega popoldneva. Ko je padel mrak, so te ljudi naslonili pokonci in jim pomagali umreti. Voda v jezeru je bila vroča kot v kopeli, očitno toplejša od telesne temperature, je pomislil Frank, bolj vroča kot nazadnje, ko jo je preveril. Kar je bilo povsem smiselno. Nekje je prebral, da bi, če bi vso sončevo energijo, ki udari ob zemljo, zajeli, namesto da se je nekaj odbije, temperature naraščale, dokler ne bi morja zavrela. Prav lahko si je predstavljal, kako bi bilo to videti. Zdelo se je, da jezeru manjka samo nekaj stopinj, pa bo zavrelo.

			A vseeno so nekaj časa po sončnem zahodu, ko je minil kratek mrak in je padla noč, vsi zlezli v vodo. Preprosto boljši občutek je bil. Njihova telesa so jim rekla, naj to storijo. Lahko so sedeli na najbolj plitvem delu morskega dna, z glavami ven iz vode, in se trudili zdržati.

			Poleg Franka je sedela mlada ženska, ki jo je v eni od predstav na lokalnem hindujskem festivalu videl igrati vlogo Karna, in spet je začutil, da je nekaj prebodlo njegovo odsotnost, kot tedaj, ko so ljudje izrazili zaskrbljenost zanj, in sicer spomin na mladega moža, v trenutku, ko je Arjuna z izgovorjenim prekletstvom onesposobil Karna in ga je nameraval ubiti, kako je v tistem trenutku mladi mož zmagoslavno zavpil: »Saj je samo usoda!« in uspel še zadnjič zamahniti, preden je padel pod Arjunovim neobčutljivim mečem, Zdaj je mladi mož, kogar oči so bile okrogle od groze in žalosti, srkal vodo iz jezera. Frank je moral pogledati v drugo stran.

			Vročina mu je vse bolj šla v glavo. V telesu mu je mrgolelo od želje, da bi zlezel ven iz te prevroče kopeli in zdrvel, kot bi človek zdrvel iz savne v ledeno jezero, ki bi moralo spremljati vse takšne savne, začutil blagoslovljeni šok mraza, ki ti buhne zrak ven iz pljuč, kot je nekoč na Finskem čutil, da se mu je zgodilo. Ljudje tam so govorili, da poskušajo kar najbolj povečati temperaturo razliko, preskočiti sto stopinj v sekundi, da bi videli, kakšen je občutek.

			Vendar je bila ta misel, kot bi popraskal rano in s tem vse le še poslabšal. Okusil je vročo jezersko vodo, okusil, kako nagnusna je, polna organskih snovi in kdo ve česa. Še vedno ga je pestila žeja, ki je ni bilo mogoče potešiti. Vroča voda v človekovem želodcu je pomenila, da ni nikjer zatočišča, da je temperatura tako znotraj kot zunaj mnogo višja, kot bi človeška temperatura morala biti. Izpostavljeni so bili poširanju. Kradoma je odprl svojo posodo z vodo in pil. Voda v njej je bila zdaj mlačna, a ne vroča, in bila je čista. Njegovo telo je hlepelo po njej in ni se mogel ustaviti, vse je popil.

			Ljudje so umirali, kot še nikoli. Nikjer ni bilo najti nobenega hladu. Vsi otroci so bili mrtvi, vsi stari ljudje so bili mrtvi. Kar bi morali biti kriti žalosti, so ljudje mrmrali, tisti, ki so se še lahko premikali, so odrivali telesa ven iz jezera ali navzven proti sredini, kjer so lebdeli kot debla ali potonili.

			Frank je zatisnil oči in se trudil, da ne bi poslušal glasov okrog sebe. Bil je povsem potopljen v plitvino, z glavo se je lahko naslonil nazaj na betonski rob poti in na blato tik pod njim. Potapljal se je, dokler ni bil ujet v blato in je imel le polovico glave izpostavljene žgočemu zraku.

			Noč je minevala. Videlo se je samo najsvetlejše zvezde, saj so nad njimi plule meglice. Noč brez meseca. Sateliti so prečkali nebo nad njimi, od vzhoda proti zahodu, od zahoda proti vzhodu, enkrat celo od severa proti jugu. Ljudje so gledali, vedeli so, kaj se dogaja. Vedeli so, a niso ukrepali. Niso mogli ukrepati. Niso ukrepali. Ni bilo kaj storiti, ni bilo kaj reči. Tiste noči je Franku preteklo mnogo let. Ko se je nebo posvetlilo, naprej do sive, ki je bila videti kot oblaki, a se je potem razkrila zgolj kot jasno in prazno nebo, se je zganil. Konice prstov je imel vse zgubane. Bil je poširan, počasi prevret, bil je skuhana reč. Še za centimeter je bilo težko dvigniti glavo. Lahko bi tudi kar utonil na tistem mestu. Misel na to ga je spodbudila, da se je potrudil. Vkopal je komolce, se dvignil. Udi so mu kot kuhani špageti ovijali kosti, njegove kosti pa so se premikale po svoje. Sedel je. Zrak je bil še vedno bolj vroč od vode. Opazoval je, kako je sončna svetloba trčila ob vrhove dreves na drugi strani jezera. Videti je bilo, kot da se bodo vneli. Ko si je previdno uravnal glavo na hrbtenico, se je razgledal naokrog. Vsi so bili mrtvi.





2

			Bog sem in nisem bog. Kakorkoli že, moja bitja ste. Ohranjam vas pri življenju.

Znotraj sem bolj vroč, kot je mogoče povedati, a moja zunanjost je še bolj vroča. Ob mojem dotiku zagorite, čeprav se vrtim zunaj vesolja. Ko vdihujem svoje počasne velike vdihe, zamrznete in zagorite, zamrznete in zagorite.

Nekega dne vas bom pojedel. Za zdaj vas hranim. Pazite se mojega pogleda. Nikoli me ne poglejte.





3

			14. člen Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, je od vseh držav podpisnic zahteval reden pregled stanja na področju ogljikovih emisij, kar je v praksi pomenilo skupni globalni obseg ogljikovih emisij za zadevno leto. Prvi »globalni pregled stanja« je bil napovedan za leto 2023 in potem vsakih pet let za tem.

			Tisti prvi globalni pregled stanja ni šel po načrtih. Poročanje je bilo nekonsistentno in nepopolno, vseeno pa je bilo zelo jasno, da so ogljikove emisije mnogo višje, kot so podpisnice sporazuma druga drugi obljubile, da bodo. Zelo malo držav je doseglo cilje, ki so jih postavile same sebi, čeprav so si postavljale lahke cilje. 108 držav, ki so se zavedale primanjkljaja že pred pregledom stanja leta 2023, je obljubilo, da bodo okrepile svoje zaveze, vendar so bile to manjše države, ki so skupaj dosegle približno petnajst odstotkov skupnih globalnih emisij.

			Tako so na letni Konferenci pogodbenic leto pozneje nekatere delegacije izpostavile, da 4. odstavek 16. člena Sporazuma določa, da Konferenca pogodbenic »sprejema odločitve, potrebne za spodbujanje uspešnega izvajanja Sporazuma,« in za to »ustanavlja pomožna telesa, za katere presodi, da so nujno potrebni za izvajanje tega sporazuma.« Opozorile so tudi na 1. odstavek 18. člena, ki Konferenci pogodbenic dovoljuje ustanavljanje novih »pomožnih teles za izvajanje tega sporazuma.« Za ta pomožna telesa se je prej razumelo, da se nanašajo na odbore, ki se sestanejo le med letnimi srečanji konference pogodbenic, zdaj pa so nekateri delegati utemeljevali, da je glede na splošni dotedanji neuspeh Sporazuma nujno potrebno novo pomožno telo s stalnimi zadolžitvami in sredstvi, da jih bo lahko izvajalo, da bi tako spodbudili napredovanje procesa.

			Tako so podpisnice Sporazuma na 29. Konferenci pogodbenic v Bogoti, prestolnici Kolumbije, v skladu s 16. in 18. členom ustanovile novo Pomožno telo za izvajanje Sporazuma, ki se bo financiralo z uporabo protokolov financiranja, predstavljenih v 8. členu, s čimer so se vse pogodbenice zavezale k uporabi metod, opisanih v Varšavskem mednarodnem mehanizmu za reševanje vprašanj izgube in škode. Razglas se je glasil:

			»Sprejeta je odločitev, da se s privolitvijo pričujoče devetindvajsete Konference pogodbenic, ki služi kot srečanje podpisnic Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah, ustanovi Pomožno telo, ki so sodelovalo z Medvladnim forumom o podnebnih spremembah, vsemi agencijami Združenih narodov in vsemi vladami podpisnicami Pariškega sporazuma, pri čemer bo zastopalo prihodnje generacije državljanov sveta, katerih pravice, kot so opredeljene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, so enako veljavne kot naše. To novo Pomožno telo ima poleg tega tudi nalogo, da varuje vsa sedanja in prihodnja živa bitja, ki se ne morejo zagovarjati sama, in sicer tako, da skrbi za njihov pravni status in fizično zaščito.«

			Nekdo v medijih je to novo agencijo imenoval »Ministrstvo za prihodnost.« Ime se je obdržalo in razširilo, novo agencijo so navadno klicali tako. Ustanovili so jo januarja 2025 v Zürichu v Švici.

			Nedolgo za tem je veliki vročinski val udaril Indijo.





4

			Nad kampusom Eidgenössische Technische Hochschule se Zurich vzpenja do gozdnatega parka na vrhu Zürichberga, hriba, ki predstavlja vzhodno obrobje mesta. Večina mesta leži na bregovih reke Limmat, ki se začne kot iztok iz Zürichseeja in odteka proti severu med dvema hriboma, Zürichbergu na vzhodu in Uetlibergu na zahodu. Območje med tema dvema hriboma je pretežno ravno, vsaj za švicarske razmere, in tu se je zbrala skoraj četrtina vseh Švicarjev, ki sestavljajo lepo kompaktno mesto. Tisti, ki imajo to srečo, da živijo na vzponu na Zürichberg, pogosto mislijo, da so na najboljši lokaciji, saj imajo razgled nad strehami mestnega središča in naprej do velikega jezera na jugu, včasih ujamejo tudi pogled na Alpe. V poznih popoldnevih včasih ta razgled,v katerem se mešajo človeške in naravne značilnosti, oddaja občutek obžarjene mirnosti. Dober kraj je to. Obiskovalci pogosto rečejo, da je dolgočasen, lokalni prebivalci pa se ne pritožujejo.

			Na postajališču za tramvaj Kirche Fluntern, približno pol poti na Zürichberg, lahko zapustiš enega od modrih tramvajev in se napotiš po Hochstrasse proti severu, mimo stare cerkve z zvonikom, na katerem je velika številčnica, z zvonom, ki bije ure. Na naslednjih vratih se najde pisarne Ministrstva za prihodnost Pariškega sporazuma. Zlahka so dosegljivi peš s šole ETH z vsem njenim geotehniškim strokovnim znanjem, in biso dosti višje od pisarn velikih švicarskih bank z njihovimi neskončnimi količinami denarja, kar je vse popolnoma nesorazmerno z majhnostjo Švice. Te razdalje niso naključne, saj Švica že stoletja zasleduje nacionalno politiko ustvarjanja čim večje varnosti za Švico, s tem da pomaga pri spodbujanju svetovnega miru in blaginje. Zdi se, da je pri tem njihovo načelo: »Nihče ni varen, dokler niso vsi zavarovani,« v tem projektu pa je izjemno koristno tako geotehniško strokovno znanje kot ogromne količine denarja.

			Zahvaljujoč temu dejstvu in ker je bila Ženeva že sedež Svetovne zdravstvene organizacije in več drugih agencij ZN, je Zürich, ko je Pariški sporazum ustanovil svojo novo agencijo, odločno utemeljil, da je Ženeva že preveč natrpana z agencijami in posledično predraga, in po intenzivnem prepiru med kantoni je zmagal na natečaju za sedež nove agencije. Dejstvo, da so prostore na Hochstrasse in še nekaj bližnjih stavb ETH ponudili brez najemnine, je bilo brez dvoma eden od mnogih razlogov, da je bila njihova ponudba uspešna.

			Zdaj je vodja ministrstva – Mary Murphy, Irka, ki ima približno 45 let, nekdanja ministrica za zunanje zadeve v vladi Irske republike, prej pa sindikalna odvetnica – ob prihodu v svojo pisarno naletela na krizo, ki je ni niti najmanj presenetila. Ob novici o smrtonosnem vročinskem valu v Indiji je vse obšla groza, to bo brez dvoma imelo takojšnje posledice. Zdaj so se prve že tu.

			Maryjin vodja osebja, majhen, droben možak po imenu Badim Bahadur, ji je sledil v pisarno, rekoč: »Gotovo ste slišali, da indijska vlaga začenja ukrep za obvladovanje sončnega obsevanja.«

			»Ja, ravno sem videla danes zjutraj,« je odvrnila. »So nam posredovali podrobnosti svojega načrta?«

			»Dobili smo jih pred pol ure. Naši geoinženirji pravijo, da bo, če ga izvedejo po načrtih, pomenil približno toliko kot izbruh vulkana Pinatubo leta 1991. To je globalno temperaturo znižalo za približno eno stopinjo Fahrenheita, za leto ali dve. Tisto je bilo posledica žveplovega dioksida v oblaku pepela, ki ga je vulkan izstrelil v stratosfero. Indijci bodo rabili več mesecev, da bodo reproducirali takšen sunek žveplovega dioksida, pravijo naši.«

			»Imajo zadostne zmogljivosti, da bodo to lahko izvedli?«

			»Njihovo vojno letalstvo to verjetno lahko izvede, da. Zagotovo lahko poskusijo, imajo potrebna letala in opremo. Precejšen del tega bo preprosto preoblikovanje tehnologije polnjenja goriva v zraku. In letala ves čas odmetavajo gorivo, zato to ne bo pretežko. Največji problem bo priti čim višje, potem pa je le vprašanje količine, števila letov, ki so potrebni. Tisoče, brez dvoma.

			Mary je izvlekla svoj telefon iz žepa in na zaslonu odtapkala, da je našla Chandro. Vodja indijske delegacije pri Pariškem sporazumu, Mary jo je dobro poznala. V Delhiju je bilo že pozno, vendar sta ponavadi govorili ob tem času.

			Ko se je Changra oglasila, je Mary rekla: »Chandra, Mary tu, imaš minuto za pogovor?«

			»Minuto lahko,« je rekla Chandra. »Zelo smo zasedeni.«

			»Zagotovo. Kaj je s tem, da bo vaše letalstvo izvedlo Pinatubo?«

			»Ali dvojni Pinatubo, ja. To priporoča naša akademija znanosti in ministrski predsednik je odredil izvajanje.«

			»Kaj pa Sporazum,« je rekla Mary, medtem pa sedla na svoj stol in se osredotočila na glas svoje kolegice. »Saj veš, kaj pravi. Nobenih posegov v atmosfero brez posvetovanja in strinjanja.«

			»Kršili bomo sporazum,« je odločno rekla Chandra.

			»Ampak nihče ne ve, kakšne bodo posledice!«

			»Posledice bodo takšne kot pri Pinutabu, ali, upajmo, dvakrat tolikšne. In natančno to rabimo.«

			»Vendar ne morete biti prepričani, da ne bo še drugih posledic -«

			»Mary!« je vzkliknila Chandra. »Takoj nehaj. Še preden izgovoriš, vem, kaj boš rekla. Tule je nekaj, glede česar smo prepričani v Indiji: pravkar so umrli milijoni ljudi. Nikoli ne bomo niti izvedeli, koliko jih je umrlo, preveč jih je, da bi jih lahko prešteli. Lahko bi jih bilo dvajset milijonov. Razumeš, kaj to pomeni?«

			»Ja.«

			»Ne. Ne razumeš. Vabim te, da prideš sama pogledat. Res bi morala, samo tako, da veš.«

			Mary je zmanjkalo sape. Pogoltnila je. »Prišla bom, če tako hočete.«

			Sledila je dolga tišina. Chandra je naposled spregovorila, z zategnjenim in zadušenim glasom. »Hvala za to, ampak morda imamo tu trenutno preveč težav, da bi zmogli takšen obisk. Saj lahko pogledaš poročila. Poslala ti bom nekaj tistih, ki jih mi pripravljamo. Kar moraš ta trenutek vedeti, je, da smo tu prestrašeni pa tudi jezni. Evropa, Amerika in Kitajska so povzročile ta vročinski val, ne mi. Vem, da smo v zadnjih desetletjih pokurili kar nekaj premoga, ampak to ni nič v primerjavi z Zahodom. Pa smo vseeno podpisali Sporazum, da bomo opravili svoj del. In smo tudi ga. Vendar nihče drug ne izpolnjuje zavez, nihče ne plačuje narodom v razvoju, zdaj pa imamo ta vročinski val. In novi bi lahko sledil že naslednji teden! Razmere se niso nič spremenile!«

			»Vem.«

			»Ja, veš. Vsi vedo, a nihče ne ukrepa. Zato bomo vzeli zadeve v svoje roke. Za nekaj let bomo znižali globalne temperature, vsi bodo imeli koristi. In morda se bomo izognili še enemu pokolu, kot je bil ta.«

			»Dobro.«

			»Ne rabimo tvojega privoljenja!« je zavpila Chandra.

			»Nisem mislila tega,« je rekla Mary. Vendar je na liniji že prekinilo.





5

			Pripeljali smo se s cisterno za gorivo, cisterno za vodo, z vsem tem. Bilo je, kot bi šli v praznino. Ker ni bilo elektrike, črpalke niso delale, nič ni delalo. Najprej smo se posvetili elektrarnam, preden smo ukrenili karkoli glede mrtvih. Kakorkoli že, glede njih nismo mogli narediti ničesar, njihova trupla so obležala, kamor so padli. Med mrtvimi niso bili samo ljudje, ampak tudi govedo. Nekdo, ki je videl vsa ta trupla, trupla krav, ljudi, psov, je pripomnil nekaj o tem, kako Tibetanci pokopljejo svoje mrtve in temu rečejo nebesni pogreb – pustijo, da jih jastrebi pojedo. In bilo je nekaj jastrebov, ki so to počeli, prav res. Oblaki jastrebov in bran. Očitno so prileteli pozneje. Včasih je grozljivo zaudarjalo, potem pa smo se premaknili naprej ali se je veter obrnil in je smrad izginil. Zdelo se je, da je prevroče za vonje, saj je bil zrak prekuhan. Predvsem je smrdelo po zažganem. In vse se je žgalo, prav res. Ko je bila elektrika nazaj, je bilo vzhodno od Lucknowa nekaj potrganih žic, iz katerih so vzniknili godni požari. Naslednji dan je nastopil veter, zaradi katerega se se je ogenj razširil in dosegel mesta, zato smo se morali boriti s požarom, preden smo se lahko lotili česarkoli drugega. Odčitki delcev so pokazali 1500 ppm.

			Blizu nekega manjšega mesta pri Lucknowu je bilo jezero, iz katerega bi lahko črpali vodo. Bilo je polno trupel, grozno je bilo, vendar smo črpalko za vodo vseeno vrgli v jezero, saj smo potrebovali vodo. Veter je od gozdnega požara pihal proti nam, ta se nam je hitro bližal, zato smo začutili olajšanje, ko je črpalka začela polniti naše cisterne za vodo.

			Potem sem zaslišal nek zvok in najprej pomislil, da nekaj prihaja iz črpalne cevi, nekakšno cviljenje je bilo. A potem se je zazdelo, da prihaja z obale jezera, kjer je bil ob robu vode pločnik. Torej sem šel tja pogledat. Ne vem. Zdelo se mi je, da zveni kot nekaj živega.

			Ležal je naslonjen na stavbo na drugi strani pločnika ob jezeru. Okrog glave je imel ovito srajco. Opazil sem, da se premika, zavpil drugim in stopil do njega. Bil je firangi, zahodnjak, z rjavimi lasmi in kožo, ki se je vsepovsod luščila. Videti je bil, kot bi bil opečen ali skuhan, ne vem – videti je bil mrtev, vendar se je premikal. Oči je imel tako zatečene, da so bile skoraj zaprte, vendar sem videl, da me gleda. Ko smo mu začeli pomagati, ni rekel ničesar, niti malo se ni oglasil. Ustnice je imel razpokane do krvi. Mislil sem, da je morda ostal brez glasu, da je bil preveč prekuhan, da bi lahko govoril. Vodo smo mu dajali po žlicah. Bali smo se, da bi mu je dali preveč naenkrat. Ko smo uspeli obvestiti vodstvo ekipe, so bili reševalci precej hitro pri nas. Prevzeli so povelje in mu dali infuzijo, pri čemer jih je opazoval. Pogledal je proti nam in nazaj proti jezeru, a še vedno ni rekel ničesar. Oči je imel kot reže, popolnoma rdeče. Videti je bil povsem blazen. Kot bitje povsem druge vrste.





6

			Po velikem indijskem vročinskem valu je bilo na izrednem zasedanju držav podpisnic Pariškega sporazuma res napeto. Indijska delegacija je prišla v velikem številu in njihova vodja Chandra Mukajee je ostro obtožila mednarodno skupnost zaradi njenega praktično popolnega neuspeha pri spoštovanju določil sporazuma, ki so ga podpisali vsi narodi na svetu. Spregledali so zmanjšanje izpustov, opustili so plačila v investicijske sklade, ki naj bi jih namenili za razogličenje – v vseh pogledih so spregledali in opustili Sporazum. Predstava brez vsebine, farsa, laž. In zdaj je Indija plačala ceno za to. V tem vročinskem valu je umrlo več ljudi kot v celotni prvi svetovni vojni, in to vse v samo dveh tednih in v eni sami regiji na svetu. Madež takšnega zločina ne bo nikoli zbledel, za vedno nas bo spremljal.

			Nihče ni imel srca, da bi izpostavil, da tudi Indiji ni uspelo doseči svojih ciljev za zmanjšanje izpustov. In seveda, če bi sešteli vse izpuste Indije v njeni zgodovini, bi se še vedno, kot vsi vedo, uvrstila daleč za vsemi razvitimi državami Zahodnega sveta. Indijska vlada je pri soočanju z revščino, ki še vedno pesti tolikšen del indijske populacije, morala zagotavljati elektriko, kolikor hitro je bilo mogoče, in ker je del sveta, ki ga poganja trg, je to morala početi, kolikor poceni je lahko. Če ne bi bilo tako, zunanji investitorji v njej ne bi investirali, saj stopnja donosa ne bi bila dovolj visoka. Zato so kurili premog, prav res. Kot so do še pred nekaj leti počeli vsi drugi. Zdaj, ko so ga vsi ostali že pokurili dovolj, da so si pridobili kapital in so si lahko privoščili preskok na čistejše vire energije, Indiji govorijo, naj ne kuri premoga. Govorijo ji, naj se izboljša, ne da bi ji za to ponudili kakršno koli finančno pomoč. Govorijo ji, naj si zategne pas in se sprijazni z varčevalnimi ukrepi, naj bo delavski razred za buržuje razvitega sveta in tiho trpi, dokler ne pridejo boljši časi – a morda boljših časov ne bo nikoli, ta načrt je padel v vodo. Karte so razdeljene, igre je konec. In zdaj je dvajset milijonov ljudi mrtvih.

			Ljudje v veliki dvorani sredi Kongresshalla v Zürichu so obsedeli v tišini. To pa ni bila enaka tišina kot med predhodnim spominskim trenutkom, obredno tišino v počastitev spomina na mrtve, ki se je vlekla minuto za minuto. To zdaj je bila tišina sramu, zmede, pretresenosti, krivde. Indijska delegacija je povedala svoje, nič več se jim ni zdelo vredno dodati. Čas za odziv, da jim kdo odgovori, vendar ni bilo odgovora. Ničesar ni bilo mogoče reči. Kar se je zgodilo, se je zgodilo, namreč zgodovina, nočna mora, iz katere se ne morejo prebuditi.

			Naposled je Zimbabvejka, ki je tisto leto predsedovala organizaciji Pariškega sporazuma, vstala in se povzpela na oder. Hitro je objela Chandro, prikimala preostalim Indijcem na odru in stopila do mikrofona.

			»Jasno je, da se moramo bolj potruditi,« je rekla. »Pariški sporazum je bil vzpostavljen, da bi se izognili tragedijam, kot je tale. Zdaj smo vsi v eni sami globalni vasi. Delimo si isti zrak in vodo, zato se je ta katastrofa zgodila vsem nam. Ker je ne moremo izbrisati, jo moramo nekako obrniti na dobro, sicer se nam bosta zgodili dve stvari, in sicer, zločini bodo ostali neporavnani in zgodilo se bo še več takšnih katastrof. Zato moramo ukrepati. Končno moramo podnebne razmere vzeti resno, kot dejansko stanje, ki ima prednost pred vsem ostalim. Ukrepati moramo na podlagi tega, kar vemo.«

			Vsi so prikimali. Ploskati niso mogli, zdaj ne, lahko pa so prikimali. Lahko so dvignili roke, nekateri so pri tem stisnili pesti, in se zavezali k ukrepanju.

			Vse lepo in prav. To je bil poseben trenutek, morda celo trenutek, ki si ga je vredno zapomniti. A zelo kmalu so se spet vrnili k standardnemu barantanju med nacionalnimi interesi in zavezami. Katastrofa se je zgodila v Indiji, in to v delu Indije, kamor le redko zaide kak tujec, v kraju, ki velja za zelo vročega, zelo poseljenega, zelo revnega. Zelo verjetno se bo v prihodnosti še več takih dogodkov odvilo v teh državah med kozorogovim in rakovim povratnikom ter ob zemljepisnih širinah tik severno in južno od teh linij. Med trideset severno in trideset južno, kar pomeni, v najrevnejših delih sveta. Severno in južno od teh zemljepisnih širin se usodni vročinski valovi morda lahko občasno pojavijo, a ne tako pogosto in ne tako usodno. Zato je to na nek način regionalna težava. In vsak del sveta ima svoje regionalne težave. Ko so bili pogrebi in geste globokega sožalja mimo, se je tako večina ljudi po svetu, vključno s svojimi vladami, vrnila nazaj v običajne tirnice. Povsod po svetu so se emisije CO2 nadaljevale.

			A nekaj časa je bilo videti, da bo velik vročinski val kot masovna streljanja v Združenih državah – nekaj, zaradi česar vsi žalujejo in kar vsi obžalujejo, potem pa nenadoma pozabijo oziroma za nadomesti naslednji, dokler ne začnejo prihajati kot po tekočem traku in postanejo nekaj povsem običajnega. Zdelo se je precej verjetno, da se bo s tem dogodkom, najhujšim tednom v človekovi zgodovini, zgodilo povsem enako. Kako dolgo bo to še držali, da je to najhujši teden? In kaj bi lahko kdorkoli ukrenil glede tega? Lažje si je predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma – stari pregovor, ki začenja kazati zobe in privzema brutalen dobesedni pomen.

			Vendar ne v Indiji. Imeli so volitve in nacionalistično nativistično stranko BJP so nagnali s pozicij kot nedorasle nalogi in delno odgovorne za katastrofo, saj so v prizadevanjih za vse večjo neenakost državo prodali zunanjim interesom, kurili premog in uničevali pokrajino. Izvoljena je bila nova stranka, sestavljena iz Indijcev vseh sort, vseh religij in kast, urbanih revežev, podeželskih revežev, izobražencev, ki so se odzvali in združili zaradi katastrofe, odločeni, da kaj spremenijo. Vladajoča elita je izgubila legitimnost in hegemonijo, zametki razdrobljenega upora žrtev pa so se povezali v stranko po imenu Avasthana, kar v sanskrtu pomeni preživetje. Največja demokracija na svetu si utira novo pot. Indijske električne distributerje so nacionalizirali, če niso bili že prej, in gromozansko omrežje so zagnali ob zapiranju elektrarn na premog in gradnji vetrnih in sončnih elektrarn, prostorečnih hidroelektrarn in nebaterijskih sistemov za shranjevanje elektrike, ki naj bi nadomestili rastoče zmogljivosti baterij. Uveljavljale so se vse mogoče spremembe. Spet so se pojavila prizadevanja za odpravo najhujših učinkov kastnega sistema – ta prizadevanja so se pojavila že v preteklosti, a zdaj so postala nacionalna prioriteta, nova resničnost, in zadosti Indijcev si je bilo pripravljenih prizadevati zanje. Vlade na vseh ravneh vsepovsod po Indiji so začele uvajati spremembe.

			Nazadnje je nek radikalnejši del nove indijske politike poslal sporočilo svetu, kar pa so mnogi obžalovali, namreč, spremenite se z nami, spremenite se zdaj, ali pa boste deležni Kalijinega besa. Nič več poceni indijske delovne sile, nič več poslov pod ceno, pravzaprav nobenih poslov več, če ne bo sprememb. Če države, ki so podpisale Pariški sporazume, ne bodo uvedle sprememb – in podpisale so ga vse države – potem bo ta del Indije postal njihov sovražnik in bo prekinil z njimi vse diplomatske stike in uvedel vse ukrepe, razen vojne napovedi. Ekonomsko vojno – da, ekonomsko vojno vsekakor. Svetu bo postalo jasno, kaj lahko naredi točno ta šestina prebivalstva, nekdaj delavski razred sveta. Čas je, da se dolga postkolonialna podrejenost konča. Čas je, da Indija stopi na svetovno prizorišče, kot je to naredila na začetku zgodovine, in zahteva boljši svet. Potem pa ga pomaga uresničiti.

			Ali se bo tovrsten agresivni nastop pokazal kot res nacionalistična drža ali zgolj kot razkazovanje radikalne frakcije, bomo še videli. Kot so nekateri verjeli, je bilo odvisno od tega, kako daleč je nova indijska nacionalna vlada nameravala iti, da bi podprla grožnje Kalijine skupine – da bi jih tako rekoč spustila z vajeti. Vojna v dobi interneta, v dobi globalne vasi, v dobi dronov, v dobi sintetične biologije in umetnih pandemij – to ni enako kot vojna v preteklosti. Če bi mislili resno, bi lahko postalo zelo umazano. Pravzaprav, če bi zgolj Kalijina ločina indijske politike mislila resno, bi lahko postalo zelo umazano.

			A dva bi se lahko igrala te igrice, pravzaprav bi se vsi lahko igrali te igrice – ne samo 195 držav, ki je podpisalo Pariški sporazum, temveč vse vrste nenacionalnih akterjev, pa vse do posameznikov.

			In tako so nastopili časi nemirov.





7

			Kadarkoli mu je postalo vroče, je imel napad panike, in potem mu je bilo zaradi napada panike še bolj vroče. Brez dvoma povratna zanka. Ko smo ga dovolj stabilizirali, da smo ga lahko premaknili, smo ga dali na letalo za Glasgow. Tam je nekoč eno leto živel v tujini, zato se nam je zdelo, da bo pomagalo, če mu bo okolje znano. Domov v Združene države ni hotel iti. Tako smo ga peljali v Glasgow in skrbeli, da je bil na hladnem, ob večerih smo ga vozili na sprehode po okolici. Bil je oktober in z njim običajni dež in surov morski zrak. Zdelo se je, da ga to pomirja.

			Nekega večera sem se z njim sprehajal po ulicah, pustil sem mu, da naju usmerja. Komajda je spregovoril besedo, zato sem ga pustil pri miru. Tega večera pa je bil nekoliko bolj zgovoren. Pokazal mi je, kam je hodil v šolo, katera gledališča je obiskoval. Očitno se je takrat začel zanimati za gledališče, malo je delal v zaodrju z lučkami, scenami in kostumi. Potem pa, ko sva se znašla na Clyde Streetu, se je hotel sprehoditi čez most za pešče, ki se razteza prek reke na južno nabrežje.

			Od tam, v temi, je bilo mesto videti štirioglato in masivno. Za mesto je nizko, verjetno ne dosti drugačno, kot je bilo videti pred stoletjem ali dvema. Na nek način malo skrivnostno, kot mesto v kakšni mračni fantaziji. Obstal je in se zagledal dol v črno vodo, s komolci na ograji.

			Govorila sva o različnih stvareh. V nekem trenutku sem ha spet vprašal, ali bo šel domov.

			Ne, je ostro odvrnil, nikoli več ne grem nazaj tja. To je bil najmračnejši pogled, kar sem jih kdaj videl na njem. Nikoli, je rekel.

			Odnehal sem. Nisem ga hotel vprašati. Obstala sva in se naslanjala na ograjo. Videti je bilo, kot bi mesto počasi plulo proti hribom.

			Zakaj sem torej preživel? je nenadoma vprašal. Zakaj zgolj jaz od vseh tistih ljudi?

			Nisem vedel, kaj naj rečem. Pač si preživel, sem rekel. Verjetno si bil od vseh najbolj zdrav. Morda eden največjih, ne vem. Saj nisi tako velik, a morda višji od večine Indijcev.

			Skomignil je. Niti ne.

			Celo nekaj več telesne mase bi pomagalo. Temperaturo svojih notranjih organov je treba ohraniti pod 40 stopinj. Nekaj kilogramov lahko pomaga pri tem. In boljša hrana in zdravstvena oskrba skozi vse življenje. Pa še tekač si, ni tako?

			Plavalec sem bil.

			To je verjetno pomagalo. Močnejše srce, redkejša kri. Takšne stvari. Mislim, da navsezadnje to pomeni, da si bil od vseh tam najmočnejši, in samo najmočnejši so preživeli.

			Ne verjamem, da sem bil najmočnejši med tistimi.

			No, morda pa si imel boljšo hidracijo? Ali pa si se več držal v vodi? Rekli so, da so te našli ob jezeru.

			Ja, je rekel. Nekaj, kar sem rekel, ga je mučilo. Rekel je: Res sem ostal pod vodo, kolikor sem lahko. Samo obraz sem imel zunaj, da sem lahko dihal, vso noč. A to je počelo veliko ljudi,.

			Pripomoglo je k temu, da si preživel, sem rekel. Uspelo ti je. Srečo si imel.

			Ne govori tega.

			Nisem tega mislim. Naključje je bilo. Hočem reči, vse je vedno delno stvar naključja.

			Zagledal se je v temno nizko mesto, okrašeno z nočno razsvetljavo. Samo usoda je, je rekel. S čelom se je naslonil na ograjo.

			Položil sem mu roko na ramo. Samo usoda, sem se strinjal.





8

			Ljudje pokurimo približno 40 gigaton (gigatona je milijardo ton) fosilnega ogljika letno. Znanstveniki so izračunali, da lahko pokurimo še približno 500 gigaton fosilnega ogljika, preden bomo globalno povprečno temperaturo potisnili preko meje dveh stopinj celzija več kot je bila ob začetku industrijske revolucije, to pa je največ, kot jo lahko potisnemo, izračunavajo, preden bodo za večino zemeljskih bioregij nastopile res nevarne posledice, kar vključuje tudi pridelovanje hrane za ljudi.

			Nekateri so se spraševali, kako nevarne bodo te posledice. A že zdaj več sončeve energije ostane v zemljinem sistemu kot je zapusti, in sicer za približno 0,7 watta na kvadratni meter zemljine površine. To pomeni neusmiljen porast povprečnih temperatur. 35 stopinj, kot jih pokaže moker termometer, pa je smrtonosnih za ljudi, tudi če niso oblečeni in sedijo v senci, saj kombinacija vročine in vlage preprečuje, da bi vročina izpuhtela s potenjem, zato hitro sledi smrt zaradi hipertermije. Temperature mokrega termometra pri 34 pa beležimo že od leta 1990, enkrat tudi v Chicagu. Tako se nevarnost zdi zadosti očitna.

			Zato 500 gigaton, a vmes je industrija fosilnih goriv pod površjem odkrila še za vsaj 3.000 gigaton fosilnega ogljika. Korporacije, ki so te zaloge ogljika odkrile, jih pri sebi vse beležijo kot sredstva, države, v katerih so te vire odkrili, pa jih imajo za nacionalna bogastva. Samo približno četrtina tega ogljika je v lasti zasebnih podjetij, ostalo pa si lastijo različne države. Nominalna vrednost 2.500 gigaton ogljika, ki bi ga morali pustiti v tleh, če jo izračunamo na podlagi trenutne cene nafte, je nekje okrog 1.500 bilijonov ameriških dolarjev.

			Zdi se precej verjetno, da bo teh 2.500 gigaton ogljika navsezadnje veljajo za nekakšno nasedlo sredstvo, do tedaj pa si bodo nekateri, dokler še lahko, prizadevali prodati in pokuriti del, ki si ga lastijo ali ga nadzirajo. Ravno toliko, da zaslužim bilijon ali dva, bodo govorili sami sebi – saj to ni ključni delež, to ni tista količina, ki nas bo potisnila čez rob, samo še zadnji malo vzamemo. Ljudje to rabijo.

			Devetnajst največjih podjetij, ki bodo to počela, vključuje, če jih navedemo od največjega do najmanjšega: Saudi Aramco, Chevron, Gazprom, ExxonMobil, National Iranian Oil Company, BP, Royal Dutch Shell, Pemex, Petroleos de Venezuela, PetroChina, Peabody Energy, ConocoPhillips, Abu Dhabi National Oil Company, Kuwait Petroleum Corporation, Iraq National Oil Company, Total SA, Sonatrach, BHP Billiton in Petrobras.

			Odločitve za dejanja teh podjetij bo sprejelo približno pet sto ljudi. Sprejeli jih bodo dobri ljudje. Domoljubni politiki, ki jih skrbi usoda njihovih dragih državljanov, vestni, delovni upravljalci podjetij, ki izpolnjujejo svoje zaveze upravnemu odboru in delničarjem. Večinoma moški, večinoma družinski možje, visoko izobraženi, dobro misleči. Stebri družbe. Dobrodelneži. Ko gredo zvečer v koncertno dvorano, se jim ob otožnem veličastju Brahmsove četrte orosi oko. Za svoje otroke hočejo le najboljše.





9

			Doli v Niederdorfu, starem, srednjeveškem predelu Züricha, ki na vzhodni stran pod stolpom Grossmünstra, Zwinglijeve stroge skladišču podobne katedrale, meji na Limmat, je bil tu in tam skrit še kakšen manjši bar, preveč pust, da bi privabil mnogo turistov. Ne da je v Zürichu novembra kaj dosti turistov. Dež se je spreminjal v sodro in stari črni tlakovci so bili v svojem vzorcu prekrivajočih pahljač vse bolj spolzki. Mary Murphy je pogledala vzdolž širše ulice, ki je vodila do reke, na kateri je bilo postavljeno gradbeni žerjav, ki v resnici ni bil gradbeni žerjav, ampak umetniško delo, šala kiparja na račun vseprisotnosti žerjavov v Zürichu. To mesto se neprestano gradi na novo.

			V enem od najmanjših barov se je usedla z Badimom Bahadurjem, svojim šefom kabineta, ki je zgrbljen nad viskijem brskal po telefonu. Mrko ji je pokimal v pozdrav in odrival led po svojem kozarcu.

			»Kaj je novega iz Delhija?« ga je vprašala, ko mu je sedla nasproti.

			»Jutri naj bi se začelo.«

			Pokimala je natakarju, mu pokazala Badimovo pijačo. Še en viski. »Kakšni so odzivi?«

			»Slabi.« Skomignil je. »Morda nas bo Pakistan bombardiral, mi bomo udarili nazaj in to bo sprožilo jedrsko zimo. To bi precej lepo ohladilo planet!«

			»Mislil bi si, da bi si Pakistanci tega želeli prav toliko kot vsi drugi, ali pa še bolj. Vročinski val, kot se je ravnokar zgodil, bi lahko pobil vse njegove prebivalce.«

			»Saj to vedo. Samo dramatizirajo. Tudi Kitajska počne enako. Zdaj smo svetovni izobčenci, in to samo zato, ker počnemo, kar je potrebno. Pobijajo nas, ker nas je pobilo.«

			»Vedno je tako.«

			»Je res?« Pogled je usmeril skozi okno. »Nisem opazil, da bi Evropa ravno trpela.«

			»Tole je Švica, ne Evropa. Švicarji se držijo stran od tovrstnega sranja, vedno so se. In to vidiš tu.«

			»Je drugod po Evropi res toliko drugače?«

			»V Grčiji jih ubijajo, ker jih pobije, se spomniš? In drugje po južni Evropi jim ne gre dosti bolje. Niti na Irskem, ko smo že ravno pri tem. Britanci so nas stoletja pobijali. Kakšna četrtina vseh Ircev je umrla v lakoti, približno še enkrat toliko pa jih je zapustilo otok. To ni bilo kar tako.«

			»Postkolonialisti,« je pripomnil Badim.

			»Ja. Pa še iz istega imperija. Hecno je, da Anglija nikoli ni kaj dosti plačala za vse svoje zločine.«

			»Saj nihče ne plača. Plačaš, če si žrtev, ne če si zločinec.«

			Ko so prinesli njen viski, ga je pol spila na dušek. »Morali bomo ugotoviti, kako bi to lahko spremenili.«

			»Če sploh obstaja način.«

			»Pravosodje?«

			Bedim jo je skeptično pogledal. »Kaj pa je to?«

			»Daj no, ne bodi ciničen.«

			»Ne, resno mislim. Pomisli na grško boginjo pravičnosti. Bronasta ženska v togi s prevezo čez oči, da je lahko pravična. Tehtnico drži v zrak, da lahko meri ravnovesje med zločinom in kaznijo, nobenega upoštevanja posameznih vplivov. Vendar tiste tehtnice nikoli nič res ne uravnovesi. Če gre za oko za oko, že morda. To bi se izravnalo. Če pa nekoga ubijejo, nikakor. Morilca kaznujejo ali zaprejo za vse življenje – je to res uravnoteženo? Ne.«

			»Torej smrtna kazen.«

			»Za katero se vsi strinjamo, da je barbarska. Namreč, če je ubijanje narobe, novo napačno dejanje ne popravi starega. In iz nasilja se rodi še več nasilja. Tako si torej prizadevamo najti kaj enakovrednega, vendar ni nič enakovredno. Zato tehtnica ni nikoli v ravnovesju. Posebej če en narod tri stoletja pobija drug narod in mu vzame vse dobrine, potem pa reče, joj, oprosti – slaba ideja. Prenehali bomo, pa bo vse v redu. Vendar ni vse v redu.«

			»Morda lahko Indija prepriča Anglijo, da plača to zasipanje s prahom.«

			Skomignil je. »Saj stane kakih deset evrov. Ne razumem, kako tega ne podpirajo vsi stoprocentno. Učinek bo trajal samo tri ali največ štiri leta, v vmesnem času pa bomo videli, kaj se bo zgodilo, in se odločili, ali naj to počnemo še naprej.«

			»Veliko ljudi misli, da bo to imelo stranske učinke.«

			»Kot na primer kaj?«

			»Saj jih poznaš enako dobro kot jaz. Če boste s tem ustavili monsum, boste le še podvojili svoje tegobe.«

			»Smo se torej odločili tvegati! Od tu naprej pa je samo še naša stvar.«

			»Ampak učinki bodo globalni.«

			»Vsi bi radi, da se temperature znižajo.«

			»Razen Rusije.«

			»Nisem tako prepričan. Morski led se tali in permafrost se tali, to je pol njihove države. Če jim reke ne pomrznejo, Sibirija devet mesecev na leto nima cest. Tam so ustvarjeni za mraz in tega se zavedajo.

			»Več vrst mraza obstaja,« je rekla Mary.

			»Ampak tam je včasih najbolj mrzlo, kar je lahko! Saj to veš. Ne, samo dramatizirajo, kot vsi drugi. Nekdo zgrabi bika za roge, zgrabi volka za ušesa, vsi drugi pa izkoristijo priložnost, da mu v hrbet zasadijo nože. Sit sem tega.«

			Še enkrat je nagnila. »Dobrodošel na svetu,« mu je rekla.

			»No, ni mi všeč.« Svojo pijačo je spil na dušek. »Kaj bomo torej ukrenili? Saj smo vendar Ministrstvo za prihodnost. Moramo se opredeliti glede tega.«

			»Vem. Najprej bomo morali preveriti, kaj imajo o tem reči naši znanstveniki.«

			Namenil ji je pogled. »Izmikali se bodo.«

			»No, saj ne vedo zadosti, da bi podali utemeljeno oceno, zato bodo rekli, da je dober poskus, da bi ga morali izvesti in počakati kakšno desetletje, da bomo videli, kaj se bo zgodilo.«

			»Kot ponavadi!«

			»Ampak takšna je znanost, mar ne?«

			»Pa vendar moramo narediti več kot ponavadi!«

			»Tako bomo rekli. In prepričana sem, da bomo nazadnje podprli Indijo.«

			»Finančno?«

			»Za deset evrov, nedvomno! Na roko.«

			Proti svoji volji se je zasmejal. A njegov izraz se je hitro pomračil.

			»To ni zadosti,« je rekel. »Kar počnemo s tem ministrstvom. Povem ti, to ni zadosti.«

			Mary ga je gledala od blizu. Očital ji je. In ni ji vračal pogleda.

			»Pojdiva na sprehod,« je predlagala. »Že ves dan sedim.«

			Ni ji ugovarjal. Popila sta vse do zadnje kapljice, plačala in stopila ven v mrak. Dol do kipa žerjava in potem ob toku Limmata v njegovem kamnitem kanalu navzgor, pri čemer je črna gladina vode brzela navzdol in lomila svetlobo, ki se je odbijala z druge strani. Mimo stare kamnite kockaste mestne hiše, pri kateri se je Mary kot vedno čudila, kako je lahko celotna mestna vlada stlačena v tako majhno stavbo. Potem mimo Odeona in čez veliki most, ki se razpenja čez ustje jezera, do majhnega parka na drugi strani, kjer je stal kip Ganimeda, za katerega je bilo videti, kot da s svojo dvignjeno roko nizko nad Züriškim jezerom podpira luno. Pogosto je prihajala na ta kraj, nekaj na kipu, jezeru, Alpah daleč proti jugu se je sestavilo na način, ki jo je ganil, a ni znala povedati, kaj. Zürich – življenje – ni mogla reči. Ko je bila tu, se je svet zdel večji.

			»Poslušaj,« je rekla Badimu. »Morda imaš prav. Morda stvar, kot je pravičnost, v smislu nekakšne resnične povrnitve škode za krivico, ne obstaja. Nobenega očesa za oko, ne glede na karkoli. Posebej še zgodovinska pravičnost ali podnebna pravičnost. A dolgoročno gledano si v nekem grobem smislu moramo prizadevati prav za to. To je bistvo našega ministrstva. Prizadevamo si stvari vzpostaviti tako, da se bo v prihodnosti, dolgoročno gledano, oblikovalo nekaj podobnega pravičnosti. Nekakšna dolgoročna poslovna knjiga, v kateri bo zapisano več dobrega kot slabega. Ukrivanje loka in te stvari. Ne glede na to, kaj se je zgodilo prej, lahko to naredimo zdaj.«

			Pokazala je proti Ganimedu, ki je svojo zadnjo roko držal v zrak. Luna je ležala tam, prav v njej, kot da jo bo zalučal prek neba.

			Badim je vzdihnil. »Vem,« je rekel. »Tu sem zato, da poskusim.« In pogled v njegovih očeh – odsoten, intenziven, preračunljiv, hladen – je Mary povedal, da bo to tudi storil. Ko ga je tako gledala, jo je spreletel drget.

			Mary so se zdela njena srečanja s Tatiano Voznesenskayo, vodjo pravnega oddelka na ministrstvu, bolj sproščujoča, celo zabavna,. Imeli sta se navado določena jutra srečevati na kopališču Utoquai in kadar je bilo dosti toplo, se preobleči v kopalke in zaplavati ven v jezero, pri čemer sta v paru plavali prosto in potem nekaj časa klepetati ob prsnem plavanju, ko sta krožili po vodi in s tistega čudnega nizkega kota gledale mesto, potem pa nazaj noter pod prho in posedat ob toplih napitkih v schwimbad café. Tatiana je bila visoka in temna, dramatična s svojimi ruskimi bledomodrimi očmi in ličnicami manekenke, mračnjaškega dobrega razpoloženja in sajasto črnega humorja. Precej visoko je prilezla na ruskem zunanjem ministrstvu, dokler ni prišla navzkriž z nekim delom tamkajšnje oblastne strukture in se odločila, da ji bo bolje v kakšni mednarodni agenciji. V Rusiji je bila njena ekspertiza mednarodno pogodbeno pravo, kar je zdaj uporabljala pri prizadevanjih, da bi našla zaveznike in pravna sredstva za napredek na področju varovanja prihodnjih generacij. Zdelo se ji je, da gre pri tem večinoma za vzpostavljanje situacij, v katerih te prihodnje generacije dobijo ustrezno pravno legitimacijo, da lahko njihovi trenutno obstoječi odvetniki vlagajo tožbe in dosežejo, da jim sodišča prisluhnejo. Kar ni enostavno, glede na to, kako obotavljiva so vsa sodišča pri podeljevanju legitimacij komurkoli ali čemurkoli izven čarobnega kroga prava, kot je zapisano. Vendar je Tatiana imela izkušnje z večino obstoječih mednarodnih sodišč, zdaj pa je sodelovala z Mrežo ustanov za prihodnje generacije, Skladom za otroke in mnogimi drugimi skupinami, da bi tako čim bolj izkoristila moč, ki jo je ministrstvo dobilo na podlagi svojega izvora v Pariškem sporazumu. Mary se je pogosto zdelo, da bi v resnici Tatiano morali postaviti za ministrico, da so njene izkušnje z Irske in ZN precej lahkokategorniške v primerjavi s Tatianino neusmiljeno kariero.

			Ko je Mary to misel nekoč omenila ob pijači, je Tatiana samo zamahnila z roko. »Ne, ti si ravno prava! Prijazno irsko dekle, vsi te imajo radi! Jaz bi takoj vse razsula, ko bi udarjala naokrog kot kak nasilnež iz KGB. Kar tudi sem,« je dodala, pri čemer so se ji oči nevarno zasvetile.

			»Niti ne,« je rekla Mary

			»Ne, niti ne. A res bi uničila vse možno. Na vrhu rabimo tebe, da nas spraviš skozi vrata. Podobno kot pri legitimaciji, pravzaprav. Manj formalno, a enako pomembno. Ljudi moraš pripraviti do tega, da ti prisluhnejo, preden lahko predstaviš svoje stališče. To počneš ti – ljudje te poslušajo. Potem pa se lahko spravimo k delu.«

			»Upam, da je tako. Mar res misliš, da lahko priskrbimo zadostno pravno legitimacijo tistim, ki še ne obstajajo?«

			»Nisem prepričana. Po eni strani v zgodovini krog vključenosti postopoma raste, kar je neke vrste precedens. Vse več ljudi dobiva legitimacijo, celo ekologije dobivajo legitimacijo, kot na primer v Ekvadorju. S tem se oblikuje vzorec, ki seveda drži vodo. A celo če nam v tem delu uspe, imamo potem še eno, morda večjo, težavo, namreč splošno šibkost mednarodnih sodišč.«

			»Se ti zdijo šibka?«

			Tatiana je ostro pogledala Mary, kot bi hotela reči: Bodi prosim resna. »Države se z njimi strinjajo samo, če se strinjajo z njihovimi razsodbami. Razsodbe pa vedno potegnejo z eno ali z drugo stranjo, zato tista stran, ki izgubi, ni nikoli zadovoljna. Za svet pa nimamo šerifa. In tako ZDA počnejo, kar hočejo, vsi ostali pa tudi počnemo, kar hočemo. Sodišča delujejo samo, ko ujamejo kakšnega nepomembnega vojnega kriminalca in se vsi odločijo, da bodo dajali kreposten videz.«

			Maruy je nesrečno pokimala. Ko se Indijci s svojim geoinženiringom rogajo Pariškemu sporazumu, kar ni dosti drugače od splošnega neupoštevanja ciljev za zmanjšanje emisij v okviru Sporazuma, je to le zadnji primer tovrstnega vedenja. »Kaj torej misliš, da lahko naredimo, da bi izboljšali stanje?«

			Tatiana je skomignila. »Vladavina prava je edino, kar imamo,« je rekla mračno. »To povejno ljudem potem pa jih poskusimo prisiliti, da začnejo verjeti.«

			»Kako pa bomo to naredili?«

			»Če bo svet razneslo, bodo verjeli. Zato imamo mednarodno ureditev, kakšno smo dobili po Drugi svetovni vojni.«

			»Mar ni dovolj dobra?«

			»Ne, ampak nič ni nikoli dovolj dobro. Pač nekako shajamo.« Tatiana se je razvedrila, vendar je Mary zaznala zviti pogled, ki je nakazoval na šalo: »Naredimo novo religijo! Nekakšno zemeljsko religijo, ena družina za vse, univerzalno bratstvo.«

			»Univerzalno sestrstvo,« je rekla Mary. »Religijo matere zemlje.«

			»Točno to,« je odgovorila Tatiama in se zasmejala. »Kot bi moralo biti, kajne?«

			Nazdravili sta tej misli. »Sestavi zakone za to,« je rekla Mary. »Imej jih pripravljene za trenutek, ko bo pravi čas.«

			»Seveda,« je rekla Tatiana. »Tu notri imam pripravljeno celotno ustavo.« In se je potapkala po čelu.





10

			Vzleteli smo iz Bihte, Darbhange, INS Garude in Gandhinagarja, večinoma z iljušini 78, ki smo jih mnogo prej kupili od Sovjetske zveze. Imeli smo tudi nekaj Boeingovih in Airbusovih letečih tankerjev. To so bila stara letala, zato je bilo v njih zelo mrzlo. Tudi naša oblačila so bila stara, v njih se je bilo težko premikati in komajda so bila kaj podložena. Zgoraj nam je postalo zelo mrzlo, vendar so bili leti relativno kratki.

			Dvignili smo se na osemnajst kilometrov, največ, kolikor se letala lahko dvignejo. Višje bi bilo še bolje, a ni bilo izvedljivo. Trajalo je nekaj ur in vedno smo leteli z največjo obremenitvijo. Dve letali sta se znašli v tako imenovanem coffin cornerju, od koder ni izhoda, in začeli katastrofalno izgubljati višino. Ena od ekip se ni rešila.

			Ko smo bili na končni višini, smo uporabili cevi za gorivo in potisnili aerosole v zrak. Oblaki so bili sprva videti kot odvrženo gorivo, a so bili v resnici aerosolni delci, kot so nam povedali, večinoma iz žveplovega dioksida, nekaj pa tudi iz drugih kemikalij, na primer vulkanskih, niso pa vsebovali pepela kot se to zgodi pri vulkanski eksploziji. Mešanica je bila zasnovana, da ostane tam gori in odbija sončno svetlobo. Proizvedli so jo v Bhopalu in drugod v Indiji.

			Večino naših misij smo odleteli nad Arabskim morjem, da bi prevladujoč veter poznega poletja snovi odnesel najprej nad Indijo in šele potem drugam. To smo hoteli, saj smo to počeli zase, nekaterim pa se je zdelo tudi, da bi se s takšno izvedbo morda lahko delno izognili kritikam. A zelo kmalu bo veter vse, kar smo spustil z zrak, odnesel vsepovsod po stratosferi, večinoma po severni polobli, konec koncev pa povsod. Od tam bo odbijalo del sončne svetlobe.

			Celo v Indiji na nebu skoraj ni bilo videti razlike. Vsi smo vse življenje živeli pod azijskim rjavim oblakom (ABC), zato smo vajeni prašnega neba. Zaradi naše operacije je bilo podnevi vse le nekoliko bolj belo, sončni zahodi pa so bili včasih bolj rdeči kot prej. Včasih so bili precej lepi. Večinoma pa je vse zgledalo enako. Za sončno svetlobo, ki smo jo odbili v vesolje, je veljalo, da znaša približno petino odstotka celotnega obsega. Zelo pomembne, ključne stvari, a tako majhne razlike v resnici ne moreš opaziti.

			Za globalni učinek se je govorilo, da naj bi bil kot ob izbruhu Pinatuba leta 1991. Oziroma, nekateri so rekli za dvojni Pinatubo, Celoten izpust je v stratosfero odneslo več tisoč posameznih misij. Imeli smo floto le dvesto letal, zato se je vsak od nas dvignil ducat in ducatkrat, razprostrto čez sedem mesecev. Veliko dela je bilo. Seveda je bil za to področje skupni dosežek precej majhen. A če je pomagal preprečiti še en vročinski val, je bil vreden truda.

			Vedeli smo, da Kitajci zamisel sovražijo, in seveda Pakistan, in čeprav smo leteli samo, kadar so se vetrovni strženi stekali proti vzhodu ali severovzhodu, so prišli trenutki, ko so se te države znašle na poti razpršitve. In ljudje so vsepovsod po svetu izpostavljali, da bo ozonska plast prizadeta, kar bo slabo za vse. Nekoč je tik mimo našega letala poletela toplotno vodena raketa, ki se ji je Vikram izmaknil zadnji hip, da je letalo zacvililo kot maček. Nikoli nismo ugotovili, kdo jo je usmeril v nas. A bilo nam je vseeno. Počeli smo, kar nam je bilo naročeno, in to smo počeli z veseljem. V tistem vročinskem valu je vsak izgubil koga, ki ga je poznal. Pa tudi če ni poznal nikogar, se je zgodilo v Indiji. In lahko bi se zgodilo ponovno, kjerkoli v Indiji in pravzaprav kjerkoli na svetu. Kot so naši oblastniki kar naprej ponavljali. Vročinski val bi lahko udaril celo bolj proti severu. Čeprav je Evropa tako daleč proti severu, je nekoč doživela val, v katerem je umrlo sedemdeset tisoč ljudi. Precej več kot polovica ozemlja na svetu je ogrožena. Zato smo to naredili.

			Sedem mesecev dan za dnem. In non stop, saj je bilo treba poskrbeti še za vzdrževanje in dotakanje goriva pa še polnjenje rezervoarjev. Celotna rutina je zahtevala sodelovanje več tisoč ljudi naenkrat. Postajali smo utrujeni, izčrpani, hkrati pa smo tudi ujeli pravi ritem. Bilo je zadosti ekip, da smo v vsakem letalu lahko leteli vsako tretjo misijo. Več tednov sredi projekta se je zdelo, da se bo nadaljevalo brez konca. Da je to edino, kar bomo še kdaj počeli. Počutili smo se, kot da rešujemo Indijo in morda tudi svet. Vendar nas je zanimala predvsem Indija. Nič več smrtonosnih vročinskih valov. Tako smo vsaj upali. Zelo čustveno obdobje je bilo.

			Če se zdaj odpravim kamorkoli po svetu in kdo reče kaj proti temu, kar smo počeli, ga izzovem. Sanja se vam ne, mu rečem. To niso bili tvoji ljudje, zato ti ni mar. Mi pa vemo in nam je mar. In od tedaj ni bilo nikoli več takšnega vročinskega vala. Kdaj se bo spet kakšen pojavil, o tem ni dvoma, a mi smo naredili, kar smo lahko. Naredili smo pravo stvar. Priznati moram, da včasih vpijem na ljudi, če tega nočejo priznati. Pošljem jih v pekel. To pa je nekaj, kar smo v Indiji že doživeli. Zato nimam nikakršnega potrpljenja za ljudi, ki nasprotujejo temu, kar smo naredili. Sploh ne vedo, o čem govorijo. Oni tega niso videli, mi pa smo.





11

			Ideologija, ž. Imaginarni odnos do dejanskega stanja.

			V splošni rabi nekaj, kar ima drug človek, posebej kadar sistematično izkrivlja dejstva.

			A zdi se nam, da je ideologija nujen element zavedanja, in če bi bil kdorkoli brez nje, kar se nam ne zdi verjetno, bi bil resno hendikepiran. Ko imamo dejansko stanje, ki ga ni mogoče zanikati, vendar je preveč kompleksno, da bi ga kateri koli posameznik do potankosti razumel, moramo s pomočjo dejanja imaginacije oblikovati svoje lastno razumevanje tega stanja. Vsi imamo torej nekakšno ideologijo, kar je dobro. V naše misli prihaja toliko informacij, vse od senzoričnih izkušenj do diskurzivnih in posredovanih prispevkov vseh vrst, da je nekakšen oseben sistem organiziranja nujen, da lahko osmislimo stvari na način, ki nam pomaga pri odločanju in delovanju. Svetovni nazor, filozofija, religija, vse to so sinonimi za ideologijo, kot smo jo opredelili prej. Enako velja za znanost, čeprav tu govorimo o drugačni, posebni znanosti, ki vse nenehno navzkrižno preverja s stvarnimi preizkusi vseh vrst in nenehno krepi osredotočenost. Zahvaljujoč temu je znanost brez dvoma v jedru kar najbolj zanimivega projekta, in sicer oblikovanja, izboljševanja in uporabe ideologije, ki bi na koherenten in uporaben način pojasnila čim več cvetočih, brenčečih navalov na svetu. Kar bi si želeli od ideologije, je jasnost, širina pojasnjevanja in moč. Dokaz za to puščamo bralcu v vajo.





12

			Če za trenutek obidemo imaginarni del odnosa, kaj pa lahko rečemo o dejanskem stanju? To je sevena nedoumljivo, kot smo pokazali zgoraj. A pomislite na tale vidik:

			Med nedavno izumrlimi živalmi so savdska gazela, japonski morski lev, karibska medvedjica, mali netopir z Božičnega otoka, podgana vrste Melomys rubicola, kalifornijska rjava pliskavka, ptica vrste Philydor novaesi, skrivnostni drevesni lovilec, modra ara Cyanopsitta spixii, ptica po’ouli, severni beli nosorog, gorski tapir, ploskoril Solenodon paradoxus, orjaška vidra, prerijska kokoš, iberski ris, mezopotamski damjak, japonski ibis, arabski oriks, toponosi nosan, šrilanški slon, lemur indri indri, zanzibarska rdeča gvereza, gorska gorila, parmov kenguru, etiopski kozorog, lemur aje-aje, vikunja, orjaški panda, opičji orel, in po ocenah še dve sto vrst sesalcev, sedem sto vrst ptic, štiri sto vrst plazilcev, šest sto vrst dvoživk in štiri tisoč vrst rastlin.

			V primerjavi z geološkimi normativi je trenutna hitrost izumiranja več tisočkrat večja, kar pomeni, da trenutno poteka šesto množično izumrtje v zgodovini zemlje, hkrati pa je to kar najbolj jasen začetek antropocena, kar pomeni, da smo se znašli v biosferni katastrofi, ki bo jasno razvidna v fosilnih ostalinah vse dokler bo obstajala zemlja. Poleg tega je množično izumrtje eden najbolj očitnih primerov tega, kar smo povzročili ljudje in česar ni mogoče popraviti vsem eksperimentalnim prizadevanjem za odpravo izumrtja in splošni odpornosti življenja na zemlji navkljub. Zakisovanje morske vode in nižanje ravni kisika v njej sta še dva primera stvari, ki smo jih naredili in jih ne moremo popraviti, hkrati pa lahko povezava med tema procesoma v oceanih in izumiranjem postane tako močna, da bosta prva dva procesa neverjetno pospešila zadnjega.

			Seveda bo sama evolucija naposled ponovno zapolnila prazne ekološke niše z novimi vrstami. Prej obstoječe bogastvo speciacije se bo povrnilo prej kot v dvajset milijonih let.





13

			Vsakič, ko se je spotil, mu je srce ponorelo in kaj kmalu se je znašel sredi intenzivnega napada panike. Pulz 150 udarcev na minuto ali več. Pri tem ni pomagalo, da je vedel, da je na varnem, in da se je ta panični odziv nanašal na nekaj, kar se je zgodilo mnogo prej. Ni pomagalo, da zdaj živi malo ven iz Glasgowa in dela v mesnopredelovalnem obratu, kjer ima dostop do hlajenih prostorov, v katerih je temperatura vedno le nekaj stopinj nad zmrziščem. Ko se napad začne, je že prepozno, saj njegovo telo in misli nemudoma potegne v še en grozljiv vrtinec biokemičnih snovi, ki mu drvijo po žilah kot metamfetamin v svoji najbolj paranoični obliki.

			Ljudje temu rečejo potravmatska stresna motnja. To je vedel, velikokrat so mu že povedali. PTSM, veliki afekt našega časa. Kot mu je nekoč pojasnil eden od njegovih terapevtov, je ena od značilnosti, po kateri je to motnjo mogoče prepoznati, da je celo tedaj, ko veš, da se ti dogaja, s tem vedenjem še ne moreš preprečiti, da se ne bi zgodila. Terapevt je priznal, da je glede na to sploh nima smisla poimenovati. Diagnoza je sicer nujna, ne pa zadostna, kaj bi bilo zadostno, pa ni povsem jasno. Glede tega so se mnenja razlikovala, rezultati tudi. Nobena terapija se ni izkazala kot povsem učinkovita, večina jih je še vedno obstajala le kot eksperimentalni postopki.

			Izpostavljanje dogodkom, kot je bil tisti: ne.

			To je poskusil med potovanjem v Kenijo, ko je bil vsak dan zunaj na temperaturah, ki so se vse bolj bližale neprimernim za življenje. To je zanj privedlo do vsakodnevnih napadov panike, zato je potovanje skrajšal in se vrnil v Glasgow.

			Virtualna okolja, v katerih lahko raziskuješ določene vidike dogodka: ne. Igral je že videoigre, v katerih je ponovno doživljal dele izkušnje, a tako, da jih je lahko nadzoroval, vendar so bile te igre enako odvratne kot povprečna travestija z oznako M. Napadi panike so bili pogosti – med igranjem iger in sicer.

			Terapija z vajo: poročila o dogodku je napisal, ko je jemal beta blokatorje, in to vajo ponavljal znova in znova. Ker je bil zaradi beta blokatorjev ves čas zaspan, so nastali spomini kot avtomatski zapis: Poskušal sem spraviti ljudi noter. V omari sem imel rezervoar za vodo. Kar sem imel, sem skril. Cev pištole je bila majhen črn krog. Vsi so bili mrtvi.

			Ne pomaga. Samo še več zamegljenih bolestnih napadov panike s sopenjem, še več nočnih mor.

			Približno v polovici vseh primerov, ko je zaspal, se je zaradi nočnih mor prebudil v mrzlem potu. Včasih so bile podobe sadistično krute. Ko se je prebudil iz enih teh sanj, se je moral potruditi, da se je spet ogrel, migal je s svojimi mrzlimi prsti na nogah, stresal z njimi in jih obračal, se trudil pozabiti sanje, se trudil, da bi spet zaspal, a to je trajalo več ur in včasih ni delovalo. Naslednji dan je bil kot počasen zombi, skozi dan se je privlekel z mehaničnim delom ali z igranjem videoiger, večinoma takšnih, v katerih se je v okolju z malo gravitacije odbijal s točke na točko. Skakal po asteroidih.

			Terapevti so mu govorili o sprožilnih dogodkih. O izogibanju sprožilcev. S to še preveč prikladno metaforo so poskušali prikriti, da je življenje samo dolg niz sprožilnih dogodkov. Ta je zavest sprožilec. Ko se je prebudil, se je spomnil, kdo je, in imel napad panike. Premagal ga je in se pretolkel skoz dan, kakor je vedel in znal. Navodilo, naj ne razmišlja o določenih stvareh, je bilo prav način razmišljanja o točno tisti stvari. Potlačitev, pozabljanje, moral bi se naučiti pozabljati. Nemogoče je bilo stalno odvračati misli. Hotel se je izboljšati v tem, a mu ni šlo.

			Mnogi so vedenjsko-kognitivno terapijo sprejeli kot najboljši način za spopadanje s PTSM. Vendar je to težka terapija. Sam ji je sledil kot verski poklicanosti, kot pločniku nad breznom. Ko je uporabil to frazo, mu je neki terapevt rekel, vsi hodijo po tem pločniku nad breznom, takšno je pač življenje. Moje je akrobatska vrv, mu je odgovoril. Nenehno se je treba osredotočati na ravnotežje. V tem smislu so motnje dejansko kontraindicirane. Če te nekaj dovolj zmede, je en sam napačen korak dovolj, da zgrmiš v brezno. Nenehna opreznost – a tudi to je slabo, saj je to le še en način, da o stvari razmišljaš, ji namenjaš pozornost. Ne. Pretirana opreznost je del nereda. Torej ni izhoda. Ni drugega izhoda kot sen brez zanj. Ali smrt.

			Ali nekatera zdravila. Zdravila proti tesnobi niso enako kot antidepresivi. Njihov name je, da možganom onemogočijo sprejemanje pobud za boj ali beg. Da tako zavest dobi nekaj časa za pomiritev sistema, preden se zave, da sploh ni bilo resnične nevarnosti. Seveda imajo ta zdravila neželene stranske učinke. Medlost občutij, da. Kar je celo del tega, kar si želiš. Če bi zatrl vsa občutja, bi bila med njimi nujno slaba občutja, ki se zato ne bi pojavljala tako pogosto, tudi če bi bila prva na vrsti, pripravljena, da se pojavijo. A če bi dosegel to tlačenje vse občutij, kaj pa potem? Bi marširal skozi življenje kot kakšen avtomat, to bi bilo potem. Jej, kot bi točil gorivo v star avto. Telovadi, upajoč, da se tako izmučiš, da boš lahko zaspal in preživel noč. Poskusi ne misliti. Poskusi ne čutiti.

			Po mnogih mesecih, mnogih letih na ta način se je vrnil v Indijo.

			Moral je preveriti, ali bo pomagalo. Dokler ne bo poskusil, ne bo vedel. To bi bilo nekaj podobnega odvračalni terapiji ali bolje, imerzijska terapija. Pojdi prav na prizorišče zločina. Poleg tega ga je neka misel začela preganjati. Imel je načrt.

			Pristal je v Delhiju, šel z vlakom do Lucknowa, izstopil na postaji in se z natrpanim avtobusom peljal do svojega mesta. Podobe in vonjave, vročina in vlažnost – vse to so bili sprožilci, da. A ker je bila pravi sprožilec zavest, se je utrdil, gledal ven skozi prašno okno avtobusa in zaznaval, kako mu pot pronica skozi kožo, čutil, kako mu zrak utripa not in ven iz pljuč, čutil, kako srce utripa v njem kot otrok, ki poskuša pobegniti. Take it! Live on!

			Sestopil je na avtobusni postaji na osrednjem trgu mesta. Obstal je in se razgledoval naokrog. Vsepovsod so bili ljudje, vseh starosti, Hindujci in Muslimani kot prej, razlike med njimi komaj opazne, včasih splih ne, a njegovo oko je bilo izurjeno za zaznavanje znakov – tilaka, posebej zaobljene čepice. Posebna mešanica, ki je bila vedno značilna za to mesto, vse do Akbarja in še prej. Vse se mu je zdelo enako, kot je bilo štiri leta pred tem. Nobenega znaka ni bilo, da se je tisto, kar se je zgodilo, sploh zgodilo.

			Zagotovo je kje vsaj kakšen spomenik. Ko se je sprehodil do jezera, je čutil, kako mu srce udarja, koža žari. Oblačila je imel prepojena z znojem. Pil je vodo iz steklenice, ki jo je imel v nahbrtniku, samo po en požirek naenkrat, a vseeno je bila kmalu prazna. Vse je utripalo, oči so ga pekle od znoja, za svojimi ukrivljenimi sončnimi očali je divje jokal. Polarizacija očal ni bila dovolj močna, da bi izbruhom svetlobe preprečila, da mu ne bi prebile mrežnice. Kamorkoli je pogledal, so podobe vstopale v zrklo kot igle.

			Jezero je bilo enako. Kako je lahko enako, kako je mogoče, da ga niso izsušili in na tem mestu postavili nekakšnega mavzoleja ali svetišča ali pač zgolj stanovanjskega bloka ali bazaarja?

			Po drugi strani pa, kdo pa je ostal, da bi se spomnil, kaj se je tu zgodilo ali kako je bilo tisti teden? Nobenih preživelih ni bilo, da bi jih ta kraj preganjal. Kar pa se tiče tistih, ki so ga prišli počistit, se znebit trupel, no, zanje je bilo to pač eno mesto od mnogih, med seboj identičnih. Nobenega razloga ni bilo, da bi se zapičili prav v tega. Ne – on je bil edini preživeli. Nihče drug ni videl tega, kar je videl on, in preživel, da se tega lahko spominja. Ta natrpan ozki pločnik, ta žalostni mali posnetek obalne ceste, vsem tistim, ki danes stopajo po njem, predstavlja le to, kar je danes. Nobenega sledu o kakšni plošči, še manj spomeniku starega vojaškega tipa.

			Stopil je nazaj do avtobusne postaje. Po premisleku in ovinku do trgovine, odprte na ulico, kjer je kupil še ustekleničene vode, se je sprehodil do svojih nekdanjih prostorov. Stavba je še stala. Pisarne so zasedali odvetniki, računovodje in zobozdravnik. Na sosednjem vhodu je bila nepalska restavracija, ki je prej ni bilo. Samo stavba pač. Kar se je prej zgodilo v tistih prostorih -

			Nenadoma prešibak, da bi lahko stal, je sedel na pločnik. Drgetal je, glavo si je naslonil v dlani. Vse je bilo v njegovi glavi – vsaka ura, vsaka minuta tega, kar se je zgodilo. Rezervoar za vodo v tisti omari.

			Vstal je in šel nazaj do avtobusne postaje, od koder je šel na naslednji avtobus nazaj v Lucknow. Tam je poklical številko, ki so mu jo dali. Nek moški se je oglasil v hindujščini. S svojim slabim znanjem jezika je vprašal, ali lahko govori angleško, in ko je možak rekel: »Yes, what?« je tudi on preklopil.

			»Zraven sem bil,« je rekel Frank. »Med vročinskim valom sem zraven. Američan sem. Bil sem del človekoljubne ekipe, ki je tu izvajala razvojne projekte. Bil sem priča temu, kar se je zgodilo. Zdaj sem se vrnil.«

			»Zakaj?«

			»Nek moj prijatelj mi je povedal za vašo skupino.«

			»Katero skupino?«

			»Rekli so mi, da se ji reče Nikdar več. Da se posveča različnim neposrednim ukrepom?«

			Na drugi strani tišina.

			»Rad bi pomagal,« je rekel Frank. »Moram kaj početi.«

			Še več tišine. Možak je nazadnje rekel: »Povejte mi, kje ste.«

			Kakšno uro je sedel pred železniško postajo, obupan od vročine. Ko se je zdelo, da bo uvenel in se sesedel, je k pločniku zapeljal nek avto, iz katerega sta skočila dva mlada moška in se postavila predenj. »Si ti firangi, ki je klical?«

			»Da.«

			»Eden od njiju je s palico zamahnil nad njim, medtem pa ga je drugi, tisti, ki je spregovoril, potrepljal.

			»Dobro, zlezi noter.«

			Ko je sedel spredaj na sopotnikovem sedežu, je voznik speljal tako, da je avto zacvilil. Možje od zadaj so mu zavezali oči. »Nočemo, da veš, kam te bomo peljali. Nič žalega ti ne bomo storili, vsaj ne, če si, kdor praviš, da si.«

			»Seveda sem,« je rekel Frank in sprejel prevezo. »Želim si, da ne bi bil, vendar sem.«

			Nobenega odziva. Avtomobil se je večkrat zasukal, in to dovolj hitro, da je Franka vrglo.v vrata ali ga je ujel njegov varnostni pas. Majhen električni avto, ki tiho brni in hitro pospešuje ali upočasnjuje.

			Potem je avto ustavil, odpeljali so ga ven in po stopnicah navzgor. V neko stavbo. Prevezo so mu umaknili – stal je v prostoru, polnem mladih moških. Tudi neka ženska je bila med njimi, je opazil, sama med kakšnimi desetimi moškimi. Vsi so ga radovedno opazovali.

			Povedal jim je svojo zgodbo. Vsake toliko so resno prikimali, sicer pa so žareče poglede upirali vanj. Še nikoli ga ni nihče tako pozorno gledal.

			Ko se zaključil, so pogledali drug drugega. Nazadnje je ženska spregovorila:

			»Kaj pa hočeš sedaj?«

			»Rad bi se vam pridružil. Rad bi kaj počel.«

			»Med seboj so se pogovarjali v hindujščini, prehitro, da bi jim lahko sledil. Morda je bil kakšen drug jezik, na primer bengalski ali maratski. Niti besede ni prepoznal.

			»Ne moreš se nam pridružiti,« mu je rekla ženska po tem, ko so nehali posvetovati. »Nočemo te med nami. In če bi ti vedel za vse, kar smo naredili, morda ti ne bi hotel med nas. Mi smo Kalijini otroci in ti ne moreš biti eden od nas, čeprav si bil tu med katastrofo. Lahko pa nekaj narediš. Lahko naše sporočilo preneseš svetu. Morda bi to lahko celo pomagalo, tega ne vemo. A lahko poskusiš. Lahko jim poveš, da morajo spremeniti svoj način življenja. Če ga ne bodo, jih bomo ubili. Tega se morajo zavedati. Ti pa se domisli, na kakšen način jim boš to povedal.«

			»To bom naredil,« je rekel Frank. »Ampak rad bi naredil več kot to.«

			»Pa naredi več, samo ne z nami.«

			Frank je pokimal in pogledal v tla. Nikoli mu ne bi uspelo pojasniti. Ne tem ljudem ne komu drugemu.

			»Dobro torej. Bom naredil, kar bom lahko.«





14

			Morali smo oditi. Prenevarno je bilo, da bi ostali.

			Bil sem zdravnik, skupaj z asistentom, tremi medicinskimi sestrami in dvema, ki sta vodila pisarno, sem imel manjšo ambulanto. Moja žena je poučevala klavir, moji otroci so hodili v šolo. Potem so se uporniki z naših krajev začeli boriti z vlado, zato je v mesto prišla vojska in začelo se je dogajati, da so koga ubili kar na ulici. Celo nekatere otroke iz šole, ki so jo obiskovali moji otroci. In nekega dne so razstrelili našo ambulanto. Ko sem šel tja in videl razbitine, iz ulice sem videl naravnost v svojo ordinacijo, takrat sem vedel, da moramo oditi. Nekako smo bili na napačni strani.

			Šel sem do prijatelja, ki je bil pred vojno novinar, in ga vprašal, če me lahko poveže s tihotapcem, ki bi nas spravil na pot nekam na varno. Nobene posebne zamisli nisem imel, kje bi to lahko bilo. Kjerkoli bi bilo varneje kot tu, kjer smo bili. Ko je prijatelj razumel, kaj ga sprašujem, je stopil okrog mize in me objel. Žal mi je, da je prišlo do tega, je rekel. Pogrešal te bom. To me je zabolelo kot nož v prsi. Vedel je, kaj ta poteza pomeni. Jaz nisem, on pa je. In ko sem to sprevidel, ko sem na njegovem obrazu videl, da ve, sem se sesedel na stol, kot bi bil ustreljen. Kolena so mi klecnila. Ljudje to rečejo metaforično, vendar je zelo točen opis tega, kar se zgodi, ko te nekaj zelo pretrese. Nekaj se zgodi v telesu, nekaj fiziološkega, vendar ne znam pojasniti tega mehanizma.

			Tihotapec je bil drag, tako drag, da lahko z njegovo pomočjo odidejo samo tisti, ki imajo kaj prihrankov. Večina ljudi iz mojega mesta je bila ujeta. Mi pa smo si ga lahko privoščili. Tako sem se nekega večera srečal s prijateljem v isti kavarni, kot ponavadi, in s seboj je pripeljal nekega moškega. Ta je bil vljuden, a distanciran. Profesionalen. Vprašal je, ali lahko vidi moj denar, vprašal glede moje družine, kdaj sem lahko pripravljen, take stvari. Rekel je, da nas lahko spravi v Turčijo, potem v Bolgarijo in potem v Švico ali Nemčijo. Šel sem na banko in dvignil denar, potem sem šel domov in povedal ženi. Otrokoma sva naročila, naj spakirata vsak en kovček, ker gremo na potovanje. Tisto noč opolnoči je pri pločniku našega stanovanja ustavil avto, šli smo dol, zložili naše kovčke v prtljažnik in se stlačili v zadnji del avta. Ko smo se odpeljali, sem skozi okno avtomobila pogledal naše stanovanje in se zavedel, da ga ne bom videl nikoli več. Vsega tega je bilo konec. Imel sem svoje navade. Po službi ali pozno zvečer, ko se je ohladilo, sem rad šel do kavarne, spil kavo, igral backgammon in se pogovarjal s prijatelji. Z ženo sva se povezala z nekaj pari, kuhali smo in pazili otroke drug drugemu. Poznala sva ljudi, ki so imeli špecerijo in lokalne trgovine. Vse to smo imeli, kot je navadno. Spomnim se, kako je bilo. A komajda.





15

			Delam zapiske za Badima na rednem ponedeljkovem sestanku izvršilnega organa ministrstva. Pozneje jih bom počistil, da mu jih predam.

			Mary Murphy, ki je zbrala svojo vodstveno ekipo v sobi za seminarje poleg svoje pisarne na , Hochstrasse. Moral bi iti na stranišče.

			Badim na Maryjini levi, potem trinajst vodij oddelkov, ki sedijo za mizo, mi preostali pa za njimi ob stenah. George bo zaspal.

			Tatiana V, pravni. Zjutraj je ravno slišala, da je svetovno sodišče odklonilo, da bi prevzelo njen Indijski primer. Ni srečna.

			Imbeni Halle. Infrastruktura. Speljan Namcorju.

			Jurgen Atzgen. Lokalec. Vozač iz svoje hiše ob jezeru naprej. Zavarovanja in pozavarovanja. Veteran iz SwissRe.

			Bob Wharton, naravne katastroofe. Ameriški ekolog. Blaženje in prilagajanje.

			Vodja za podnebje Adele Elia. Francozinja, koordinira našo podnebno znanost. Začela je kot glaciologinja, sovraži sestanke, kot je ta. Nekoč je to povedala prav med sestankom. Osem let je živela na ledenikih, je povedala. Hoče iti nazaj. Kar pa se tiče svetovne kriosfere, se ta še vedno tali.

			Huo Kaming, ekologinja, Hong Kong. Študije biosfere, obnova habitatov, ustvarjanje zatočišč, zaščita živali, vračanje divjine, biološko zasnovan odvzem ogljika, upravljanje porečij, obnavljanje podzemne vode, skupne dobrine, kampanja Half Earth. Ona zna vse.

			Escobar Estavan. Čilenec. Oceani. Nagnjen k obupu.

			Elena Quintero, kmetijstvo. Buenos Aires. Z Escobarjem se šalita o rivalstvu med Argentino in Čilom. Zelo spretno ga zna razvedriti.

			Indra Dalit, Džakarta. Geoinženiring. Sodeluje z Bobom in Jurgenom.

			Dick Bosworth, Avstralec, ekonomist. Pojava. Davki in politična ekonomija. On nas postavlja na realna tla.

			Janus Athena, AI, internet, vse, kar je digitalno. Sam_a zelo digitalen_a.

			Esmeri Zayed. Tretja od punc na E. Jordanska Palestinka. Begunci, stik z UNHCR.

			Rebecca Tallhorse, Kanada. Predstavnica avtohtonih prebivalcev in pomoč zanje.

			Mary začne sestanek z vprašanjem glede napredka.

			Imbeni: preučujemo načrte, da bi podjetja, ki delajo s fosilnimi gorivi, preusmerili v projekte razogličenja. Nenavadno primerne zmogljivosti imajo. Pridobivanje in vbrizgavanje uporabljata isto tehnologijo, samo v obratno smer. Ljudje, kapital, obrati, zmogljivosti, vse to je mogoče uporabljati za »pridobivanje in vbrizgavanje«, bodisi na podlagi sodelovanja ali zakonske prisile. Naftna podjetja bi lahko še naprej poslovala, le da bi počela nekaj dobrega.

			Tatiana kaže zanimanje. Preostanek ekipe je videti skeptičen. Zajemanje in ponoven vnos ogljika v prazne naftne vrtine sta v realnosti oba vprašljiva.

			Mary: podrobneje preučite. To moramo imeti, na podlagi tega, kar kažejo izračuni, koliko je mogoče zgrabiti z naravnimi metodami.

			Jurgen: zavarovalna podjetja zajela panika glede lanskoletnih poročil. Izplačila so zdaj pri približno sto milijard dolarjev letno, in še hitreje rastejo, kot pri krivulji hokejske palice. Zavarovalne družbe zavarovane s pozavarovanju. Te bodo zdaj potegnile krajšo (višji konec palice)? Ne morejo računati dovolj visokih premij, da bi pokrili izplačila, niti si nihče ne more privoščiti, da bi toliko plačal. Premajhna predvidljivost pomeni, da pozavarovalnice preprosto nočejo pokrivati okoljskih katastrov, tako kot tudi ne zavarujejo vojn, političnih nemirov itd. Torej konec zavarovanj, takorekoč. Vsi bodo ostali nezavarovani. Vlade bodo tako zadnji možni izhod za plačila, a večina vlad je že tako do vratu zadolženih pri finančnem sektorju, kar vključuje tudi pozavarovalnice. Nič več mi ostalo, ne da bi ogrozili vero v denar. Celoten sistem torej na robu zloma.

			Mary: Kaj je to zlom?

			Jurgen: To je denar, ki ne funkcionira več kot denar.

			Tišina v prostoru. Jurgen doda, zdaj razumete, zakaj pozavarovalnice upajo na določeno blaženje podnebnih sprememb! Ne moremo si privoščiti konca sveta! Nihče se ne smeji.

			Bob Wharton: nekatere stvari lahko ublažimo, nekaterih ne moremo. Na nekatere stvari se lahko prilagodimo, na druge se ne moremo. poleg tega se ne moremo prilagoditi na nekatere stvari, ki nam jih zdaj ne uspeva blažiti. Treba + razjasniti, kaj je kaj. Večinoma treba povedati zagovornikom prilagajanja, da nakladajo. Kup ekonomistov, družboslovnih profesorjev, pojma nimajo, o čem govorijo. Prilagajanje zgolj pravljica.

			Mary zelo spretno ustavi Bobovo usajanje. Razumevajoč pogled, medtem ko zamahne z dlanjo. Prepričevanje prepričanih, reče. Pomakne se k Adele in preostalim.

			 Adele: to se vam zdi slabo! Njeni šali se zasmejejo. Velike antarktične ledeniške kotline, predvsem Victoria in Totten, vsebujejo led, ki vse hitreje drsi po klancu navzdol. Kmalu bodo v morje odlagale tisoče kubičnih kilometrov ledu. Kaže, da bi se lahko zgodilo v nekaj desetletjih. Dvig gladine morja za dva metra, zagotovo, morda več (šest metrov!), a dva metra sta dovolj. Poguba za vsa obalna mesta, plaže, močvirja, koralne grebene, mnoge ribogojnice. Deset odstotkov svetovne populacije razseljenih, dvajset odstotkov prehranske verige prekinjenih. Usodni udarec za že tako omotičnega borca. Civilizacija kaput.

			Jurgen vrže roke v zrak. Stroške tega je nemogoče izračunati!

			Izračunaj jih, mu naroči Mary.

			J. se namršči, pri sebi premleva širši kontekst. Bilijardo. Ja, tako je. Tisoč bilijonov ni preveč Morda pet bilijard.

			Dick: Pač recimo neskončno.

			Adele: število vrst, ki ji grozi izumrtje, zdaj na ravni perma. (Morda malo pretiravamo?) Permsko izumrtje najhujše vseh časov. Zdaj smo na poti, da izenačimo.

			Kaming: devetindevetdeset odstotkov vsega živega mesa sestavljajo ljudje in njihove domače živali. Govedo, svinje, ovce, koze. Divje živali samo en odstotek. In trpijo. Mnogo vrst bo kmalu šlo.

			M: kmalu?

			K: Recimo v 30 letih.

			Escobar: samo dvajset odstotkov rib trenutno v oceanih je divjih.

			Mary zaključi razpravo, na hitro. Si ogleda ekipo. Govori počasi.

			MzP ima proračun 60 milijard USD/letno. Veliko. Svetovni BDP je 100 bilijonov/letno. Polovica potenciala globalnega segrevanja je t-i potrošnja bogatih, kar pomeni ne-nujno kupovanje stvari, ki slabijo biosfero. Ladja tone. Parazit ubija gostitelja. Celo produktivna polovica potenciala globalnega segrevanja, torej hrana, zdravje in domovanje, požiga svet. Na kratko: v riti.

			Ekipa jo opazuje.

			Torej. Ugotoviti moramo, na kakšne načine lahko s porabo svojih šestdeset milijard zadanemo vzvodne točke.

			Dick: Našega denarja ni dovolj, da bi vplival. Moramo spremeniti zakone – to je naša vzvodna točka. Porabimo svoj denar za spreminjanje zakonov.

			Tatiani je to všeč.

			Imbeni: kritična infrastruktura rabi financiranje.

			Elena: agromelioracije

			Mary zaključi razpravo. Chop chop chop! Stop. Spodbuditi moramo spremembe in to hitro. Kakorkoli nam uspe. Na kakršen koli način.

			Badim presenečen ob zadnji izjavi, ne vem točno, zakaj. Presenečeno pogleda Mary.





16

			Morebiti kakšna najbogatejša dva odstotka svetovnega prebivalstva sta se odločila opustiti pretvarjanje, da je mogoče »napredek«, »razvoj« ali »blaginjo« doseči za vseh osem milijard ljudi na svetu. Precej dolgo, kakšno stoletje ali dve, je cilj »blaginja za vse« veljal za privzeto usmeritev, torej, čeprav imamo zdaj neenakost, bo, če se bomo vsi preprosto držali programa in ne bomo delali zgage, naraščajoča plima naposled dosegla tudi tiste med njimi, ki so najbolj izrazito nasedli. V začetku dvajsetega stoletja pa je postalo jasno, da planet ni zmožen vseh, ki živijo na njem, vzdrževati na nivoju zahodnih držav, ob tem pa so se bogati poskrili v svoje utrjene dvorcem pokupili vlade ali jim preprečili, da bi delovale proti njim, in zapahnili vrata, da bi na oni strani počakali na nekakšne šibko utemeljene boljše čase, kar je dejansko pomenilo preostanek njihovih življenj in morda še življenj njihovih otrok, kadar bo bili optimistični – kar je več kot to, pa, apres moi le deluge.

			Racionalen odziv na neobvladljiv problem. Čeprav ne čisto. Obstajajo znanstveno podprti dokazi, da bi, če bi razpoložljive vire na zemlji enakomerno razdelili med osem milijard ljudi, bilo vsem dobro. Vsi bi bili na ravni zadostnosti, znanstveni dokazi pa so zelo trdno podprli trditev, da so ljudje, ki živijo v zadostnosti in so prepričani, da bo tako tudi ostalo (kar je pri vsem skupaj ključno), bolj zdravi in zato srečnejši od bogatih ljudi. Končni rezultat takšne pravične delitve bi bil torej izboljšanje za vse.

			Bogati se pogosto zmrdnejo nad to, zadnjo omenjeno študijo, potem pa si pulijo lase zaradi svojih telesnih čuvajev, davčnih odvetnikov, pravnih tveganj – noro arogantnih otrok, niti malo nadomestljive ljubezni – pretiravanja s hrano in splošnega pretiravanja, posledičnih zdravstvenih težav, dolgčasa in eksistencialne tesnobe – skratka, neprespanega padca na glavo v zavedanje, da je znanost ponovno imela prav, da se zdravja, ljubezni in sreče ne da kupiti z denarjem. Je pa treba dodati, da je za zagotovitev možnosti teh dobrin nujno zagotoviti zanesljiv in zadosten vir denarja. Glede na sociološke analize je zlata sredina oziroma idealno območje na področju osebnega dohodka nekje okrog 100.000 ameriških dolarjev letno ali približno tolikšna vsota, ki jo zasluži večina zaposlenih znanstvenikov, kar se je v več pomenih zdelo nekoliko sumljivo, a tako so kazali podatki.

			Potem pa lahko izračunamo. V društvu 2000 Watt Society, ustanovljenem v Švici leta 1998, so izračunali, da če bi vso energijo, ki jo potrošijo gospodinjstva, razdelili med skupno število živečih ljudi, bi vsak lahko porabil približno 2000 Wattov energije, kar pomeni približno 48 kilovatnih ur dnevno. Člani društva so potem poskusili živeti s takšno količino elektrike, da bi preverili, kako je, in ugotovili so, da je v redu. Od njih je zahtevalo pozornost na porabo energije, a njihovo življenje posledično nikakor ni bilo podobno trpljenju. Tisti, ki so sodelovali v poskusu, so celo poročali, da se jim njihovo življenje zdi imenitnejše in pomenljivejše.

			Imamo torej zadosti energije za vse? Da. Imamo zadosti hrane za vse? Da. Imamo zadosti bivališč za vse? Lahko bi jih imeli, glede tega res ni nekih težav. Enako velja za oblačila. Imamo dovolj zdravstvene oskrbe za vse? Ne še, a bi je lahko imeli. Gre samo za to, da je treba usposobiti ljudi in izdelati manjše tehnološke predmete, glede tega nimamo planetarnih omejitev. Enako velja za vzgojo in izobraževanje. Vse, kar je potrebno za dobro življenje, je torej na voljo v zadostnih količinah, da bi to lahko imel vsak živeč človek. Hrana, voda, zavetje, oblačila, zdravstvo, vzgoja in izobraževanje.

			Če bi en odstotek živečih ljudi nadziral delo vseh ljudi in si vzel mnogo višji delež koristi tega dela, kot mu pripada, hkrati pa na vse mogoče načine zaustavljal projekt enakopravnosti in trajnosti, bi ta projekt postal mnogo težje izvedljiv. Tega ne bi bilo treba poudarjati, le da je treba poudariti.

			Da bo jasno, naj na hitro povzamemo: dovolj je za vse. Zato ne bi smel noben človek več živeti v revščini. In milijonarjev ne bi smelo več biti. Zadosti bi morala biti človekova pravica, bi morala biti tla, pod katera ne sme nihče pasti, in hkrati strop, nad katerega se ne sme nihče povzpeti. Zadosti je prav toliko kot gostija – ali še bolje.

			Doseči takšno stanje naj ostane vaja za bralca.





17

			Danes smo tu, da bi raziskali, kdo dejansko določa svetovno gospodarstvo – kdo so tisti, ki vse skupaj poganjajo, tako rekoč. Morda ti ljudje predstavljajo manjšino, saj je pogosto rečeno, da bi večina danes živečih ljudi aktivno podprla spremembo sistema.

			To bi rekel samo nekdo, ki je res neumen.

			Ja, no, pa sem to vseeno ravno rekel.

			Da.

			A če se vrnemo k pričujočemu vprašanju, kdo mislimo, da dejansko udejanja trg kot takšen? S čimer hočem reči, kdo ga teorerizira, kdo ga izvaja, kdo ga upravlja, kdo ga brani?

			Policija. Ta je namreč zakon.

			Pa lahko na podlagi tega sklepamo, da so ljudje, ki sprejemajo zakonodajo, globoko vpleteni?

			Da.

			Ampak zakonodajalci so pogosto sami odvetniki, ki slovijo po tem, da so brez idej. Lahko predpostavljamo, da svoje ideje glede zakonodaje dobijo od drugih?

			Da.

			In kdo bi bili nekateri od teh drugih?

			Možganski trusti. Akademiki.

			Kar pomeni profesorji menedžmenta.

			Vse vrste akademiki. In zelo hitro njihovi študenti.

			Hočeš reči oddelki za ekonomijo.

			Svetovna trgovinska organizacija. Delniški trgi. Vsi zakoni ter politiki in birokrati, ki upravljajo zakone. Ter policija in vojska, ki jih uveljavljata.

			In verjetno tudi izvršni direktorji vseh podjetij.

			Banke. Združenja delničarjev, pokojninski skladi, posamezni delničarji, hedge skladi, finančna podjetja.

			Bi lahko bile centralne banke v centru vsega tega?

			Da.

			Še kdo drug?

			Zavarovalnice, pozavarovalnice. Veliki vlagatelji.

			In njihovi algoritmi, kajne? Torej tudi matematiki?

			Matematika je primitivna.

			A vseeno celo primitivna matematika še vedno rabi matematike, saj nihče od nas preostalih nima pojma.

			Da.

			In mislim si, da tudi cene same, pa tudi obrestne mere in podobno. Kar pomeni preprosto sam sistem.

			Spraševal si po ljudeh, ki ga izvajajo.

			Da, ampak to je omrežje akterjev. Nekateri akterji v omrežju akterjev niso človeški.

			Nesmisel.

			Kaj, mar ne verjameš v omrežja akterjev?

			Seveda obstajajo omrežja akterjev, vendar so akterji s svojo avtonomijo tisti, ki lahko izberejo in počnejo stvari drugače. O tem si se želel pogovarjati.

			Dobro, ampak, kaj pa dena?

			Kaj pa je z njim?

			Po mojem mnenju denar deluje, kot bi deloval kot na primer gravitacija – več kot ga nabereš skupaj, večjo moč zbiranja izraža, kot velja za maso in njej gravitacijski privlak.

			Lušno.

			Konec koncev je to zelo velik in razdelan sistem!

			Pronicljivo.

			Če se vrneva k tistim, ki upravljajo naš gospodarski sistem kot tak in druge poučujejo, kako ga obdelovati, in ki imajo po ne tako zelo vaključnem naključju največ koristi od njega. Sprašujem se, koliko ljudi bi se izkazalo, da to je.

			Približno osem milijonov.

			Si prepričan?

			Ne.

			To bi torej pomenilo približno enega na vsakih tistoč trenutno živečih ljudi.

			Bravo.

			Hvala! In programi, ki so jih napisali.

			Ostaniva pri ljudeh.

			Kaj pa, če bi nečloveški elementi sistema razpadli?

			Ostaniva pri ljudeh. Skoraj si že začel govoriti zanimive stvari.

			Kdo je najpomembnejši v tistih skupini osmih milijonov?

			Vladni zakonodajalci.

			To pa ni dobra ideja.

			Seveda je. Zakaj tako praviš?

			Korupcija, neumnost –

			Vladavina prava.

			Ampak -

			Nobenih ampak. Vladavina prava.

			Kakšna šibka travica za podlago!

			Da.

			Kaj pa lahko ukrenemo glede tega?

			Samo poskrbi, da zdrži.





18

			Model PTSM uporablja tako besedo »sprožilec« kot »sprožiti«, s čimer nakazuje hitrost reakcije PTSM, pa tudi dejstvo, da jo lahko sproži nek dogodek, ki naj bi bil ustreznik majhnega ukrivljenega kosa kovine, ki je neškodljiv, dokler ga ne namestimo v pištolo. Treba se je naučiti, da za takšne stvari ne potegneš.

			Kognitivno vedenjsko terapijo je težko usvojiti. Ena glavnih strategij, ki je del nje, te pozove, da imenuješ vrste misli, ki se ti porajajo, jih prepoznaš kot nekoristne ali boleče, potem pa se preusmeriš na bolj pozitivne misli. Ta strategija pogosto ni uspešna. Veš, kaj se dogaja, veš, da ni ustrezno, a se kar nadaljuje. Dlani se ti potijo, srce ti razbija v prsih kot otrok, ki poskuša pobegniti, ob vsej tej utripajoči živalski dejanskosti pa si lahko misliš: Počakaj, tu ni nobene nevarnosti – to ni situacija, v kateri bi se prestrašil, saj samo sediš za mizo v kavarni, sredi dneva, ob lahnem vetriču, nizki oblačnosti, vse je v redu, prosim, ne počni tega, ne začni jokati, ne skoči pokonci in zbeži stran – samo umiri svoje tresoče roke, samo primi svojo skodelico kave -

			A sprožilec je potegnjen in zdaj gledaš naravnost v cev pištole.

			Če se to dovoljkrat ponovi, je gledati v dejansko cev dejanske pištole, s sprožilcem pod tvojim dejanskim palcem – me kazalcem, saj imaš pištolo usmerjeno vase, naslanjaš jo na svojo prsnico, zato je palec tisti, ki lahko najbolje potegne (oziroma v tem primeru potisne) sprožilec – je to lahko neznosno olajšanje, je kot obljuba, da bo strahu naposled konec. To se dogaja ves čas. Dogaja se tako pogosto, da gre ena od oblik terapije za PTSM nekako takole – ni ti treba tako zelo skrbeti, saj se, če bo ostalo tako slabo, lahko vedno ubiješ. In za nekatere bolnike je ta misel dejansko uteha, včasih celo oporna točka za pot nazaj v prištevnost. To bedo lahko vedno zaključit tako, da se ubiješ, zato si daj še en dan, pa boš videl, kako gre.

			Nikoli biti v strahu ni enostavno. Ni vedno izvedljivo. Ne glede na to, koliko se trudiš, kako zelo si tega želiš, so stvari izven tvojega nadzora, celo kadar jih imaš v misli ali posebej zato, ker jih imaš v mislih. Um je hecna kreatura. Če bi obsegal le zavestne misli ali če bi bile zavestne misli nekaj, kar bi lahko nadzorovali, ali če bi bile nezavedne misli zavestne ali če bi bila razpoloženja podvržena našim željam … potem bi morda stvari lahko delovale. Stvari, kot so kognitivna vedenjska terapija ali sam projekt zdrave pameti. Samo naj se zgodi!

			Ampak ne. Plavaš v reki. Lahko te plimovanje, ki ni tvoja stvaritev, ali vsaj ni pod tvojim nadzorom, odnese na odprto morje. Lahko se zaveš, da plavaš proti toku, ki je mnogo močnejši od tebe. Lahko utoneš.

			Frank se je utapljal. Enako zadihan je bil. Od terapije mu je predvsem postalo kristalno jasno, da ne bo nikoli ozdravljen.

			Na nek način je to morda napredek. Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate. Kaj to pomeni? Bi lahko živel brez upanja? Obstaja japonski pregovor, ki ga je prebral v neki knjigi: živi, kot da si že mrtev. Ampak kaj to pomeni, zakaj bi bilo to kakorkoli spodbudno? Mar sploh je spodbudno? V najboljšem primeru je zagonetno, nekakšna nerešljiva dilema – najprej napotek, naj živimo, potem pa, »kot da si že mrtev«. Kako naj bi človek to naredil? Je to del kodeksa samurajev, bi moral biti brezskrben glede svojega življenja v korist obrambe tistega, kogarkoli že, ki ti ga je naloženo varovati? Torej nekakšna služabnikova stoičnost? Da se pustiš uporabiti kot ščit, da postaneš človeško orodje? Morda res. In v tem primeru gre le za tlačenje svojih upov v ustrezen kanal.

			Torej, v njegovem primeru, nobenih upov več, da bi postal še kdaj normalen. Da bi živel normalno življenje. Da se tisto, kar se je zgodilo, ne bi zgodilo. Pozabi vse to. S terapijo se je naučil opustiti takšne upe. Upi bi morali izhajati iz v nečesa takšnega: upati, da boš naredil kaj dobrega, ne glede na to, kako zjeban si.

			To je vredno zapisati na list papirja s tresočimi velikimi črkami, potem pa papirček pritrditi na ogledalo v njegovi kopalnici skupaj z različnimi drugimi spodbudami v obliki stavkov ali podob. Verjetno je bilo videti kot ogledalo blazneža, vendar je hotel obešati stvari tja gor.

			UPAJ, DA BOŠ NAREDIL KAJ DOBREGA, NE GLEDE NA TO, KAKO ZJEBAN SI

			Vsakič, ko se je spomnil umiti zobe ali se obriti, kar se je dogajalo vse bolj poredko, je videl ta napis in premišljeval, kaj bi lahko naredil. Od tega je bil predvsem zmeden. A zdelo se je, da nuja nekaj storiti dejansko je v njem, bila je nekaj tako močnega, da se je zdelo kot težek primer zgage. Kadar je bil izčrpan od nespečnosti ali omotičen od prevelike količine spanja, ga je ta pekoča bolečina včasih še vedno pestila, žarela iz njegove sredice navzven. Moral je nekaj ukreniti. Morda pač ne bo postal Kalijin otrok, očitno ne, ampak nekaj podobnega. Sopotnik. Borec za njihovo stvar. Samotni napadalec.

			Ko si je med zajtrkom miril želodec z malim plastičnim lončkom jogurta, je premišljeval, kaj bi lahko storil. En človek ima eno osem-milijardinko moči v primerjavi z močjo človeštva. Ob predpostavki, da ima vsaj enako količino moči, kar ni res, je pa uporabno za tovrstno razmišljanje. Ena osem-milijardinka ni zelo velik delček, a po drugi strani obstajajo strupi, ki delujejo na ravni delcev na milijardo, zato ni povsem nezaslišano, da bi tak majhen akter kaj spremenil.

			Taval je po ulicah Glasgowa in premišljeval o vsem tem. Gor in dol po hribih proti vzhodu in severu je užival v pločnikih, ki so bili tako strmi, da so imeli vrezane stopnice. Med hojo po ulicah Glasgowa bi lahko sprostil mnogo stresa, poleg tega se zorni koti razgledov kar naprej spreminjajo v spreminjajočem se vremenu, ko odsevajo notranje viharje, strah, nenadne izbruhe izčrpanosti, črno žalost kot iz globin oceana. Ali lepe sanje, svet, ki se je popravil. Kako naj bi to delil? Kako dal? Sveti Frančišek Asiški: ponižaj samega sebe, odpovej se sebi in vsemu, kar si mislil, da imaš. Hrani ptice, pomagaj ljudem. Pozitivna plat je tako očitna. Bodi kot sveti Frnačišek. Pomagaj ljudem.

			A on je hotel več. Čutil je, kako ga žge, hotel je ubijati. No, hotel je kaznovati. Ljudje so povzročili vročinski val, a ne vsi ljudje – bogate države zagotovo, stari imperiji zagotovo, vsi ti si zaslužijo, da se jih kaznuje. Potem pa še čisto določeni ljudje, od katerih so mnogi še živi, tisti, ki so si vse svoje življenje prizadevali zanikati podnebne spremembe, nadaljevati s sežiganjem ogljika, nadaljevati z uničevanjem biomase, nadaljevati s povzročanjem izumrtja drugih vrst. Ta zla dejanja so bila njihov življenjski projekt in medtem ko so si prizadevali zanj, so živeli uspešno in v obilju. Svet so uničevali v sreči, misleč, da so superljudje, se posmehovali šibkim, jih teptali pod seboj.

			Vse te ljudi je hotel umoriti. Če to ne bi šlo, bi bilo v redu, če bi jih vsaj nekaj. Čutil je, kako ga ta nuja žge od znotraj navzven. S takšnim notranjim stresom ne bo dolgo živel, to je čutil tako gotovo kot je čutil, da mu srce kot kovaško kladivo pošilja kri pod prekomernim pritiskom skozi njegove vratne arterije. Ah ja, visok krni pritisk. Čutil je, kako ga bo zaradi njega skoraj razneslo od znotraj. Nekaj tam notri bo počilo. A najprej je treba nekako ukrepati. Maščevanje, da, a tudi anticipacija. Preventivni napad. To bi lahko preprečilo kaj večjega, preden se zgodi.

			Dvakrat na teden se je srečal s terapevtko. Prijazno žensko srednjih let, inteligentno in izkušeno, mirno in pozorno. Razumevajočo. Zanimala se je sanj, to mu je bilo jasno. Verjetno se je zanimala za vse svoje stranke. A zanj se je zagotovo zanimala.

			Vprašala ga je, kaj počne, kako se počuti. Ni ji povedal za svoje sanje o maščevanju, a tisto, kar ji je povedal, je bilo precej iskreno. V začetku tega tedna, ji je rekel, je izgubil živce zaradi vročega oblaka pare iz ogromnega aparata za espresso v trgovini s kavo. Napad panike. Moral je sesti in se potruditi, da je umiril svoje razbijajoče srce.

			Prikimala je. »Ste poskusili gibe z očmi, o katerih sva se pogovarjala?«

			»Ne.« Precej prepričan je bil, da je bila ta terapija stanje, a dejstvo je bil, da je takrat v afektu, tako rekoč, popolnoma pozabil nanjo. »Pozabil sem. Bom poskusil naslednjič.«

			»Morda bo pomagalo,« je rekla. »Morda ne bo. A nič ne izgubite, če poskusite.«

			Prikimal je.

			»Bi radi poskusili zdaj?«

			»Samo premikati oči?«

			»No, ne. Poskusiti morate takrat, ko se spopadate s tistim, kar se je zgodilo. Ne bi hotela, da na novo doživite nekaj, ob katerim se počutite preveč grozno, vendar, saj veste, poskusila sva že, da ste mi o tem, kar se je zgodilo, povedali z več vidikov, in morda, če ste pripravljeni, bi lahko to poskusila še enkrat, medtem, ko mi boste pripovedovali o tem, pa lahko poskusite premikati oči. Pomagalo bi pri vzpostavljanju povezave.«

			Skomignil je. »Če mislite, da bo pomagalo.«

			»Ne vem, kaj bo pomagalo, ne more pa vam škoditi, da to poskusite. Če bo preveč neprijetno, kar prekinite. Kadarkoli boste hoteli prekiniti, vsekakor prekinite.«

			»Dobro.«

			Torej je začel pripovedovati zgodbo, kako je prišel v njegovo mesto in kako se je vročinski val sprva zdel kot vsako drugo vroče vreme, ki so ga doživeli. Ko je govoril, je premikal očesi, seveda v tandemu, saj drugače ni znal, nazaj in naprej, pogledujoč kolikor daleč v levo je lahko, do bežnega pogleda na knjižno polico, in potem hiter zdrs kolikor daleč desno je lahko, pri čemer je ujel bežen pogled na cvetlice v vazi pred oknom, ki je gledalo proti dvorišču. To je bilo prostovoljno prizadevanje, ki se je končalo v trenutku, ko je prenehal misliti, da mora to početi, zato je moral temu posvetiti nekaj svoje pozornosti, hkrati pa tudi nadaljevati s svojo zgodbo, ki je bila posledično zatikajoča se in nepovezana, improvizirana in drugačna od tega, kar bi povedal, če bi ji preprosto spet pripovedoval isto kot že prej. Predpostavljal je, da je to ena od koristi te vaje.

			»Tja sem prispel pozimi, zato na začetku ni bilo tako zelo vroče … vendar ni bilo mrzlo, ne. V Himalaji je bilo mrzlo, na jasne dneve si proti severu celo lahko videl zasnežene vrhove, a večina dni … večina dni ni bila jasnih. Zrak je bil skoraj neprestano umazan. Kar ni tako zelo drugače kot kjerkoli drugje. Tako sem se ustalil, hodil na tečaj hindujščine in delal … delal v ambulanti. Potem je prišel vročinski val. Postalo je mnogo bolj vroče, kot je bilo do tedaj, a vsi … vsi so rekli, da je normalno, da je čas tik pred monsunom najbolj vroč sploh. A potem je postalo še volj vroče. Potem se je vse zgodilo hitro in nekega dne je bilo tako vroče, da je ljudi postalo strah … in tiste noči je nekaj starejših ljudi in najmlajših otrok umrlo. Ob tem so bili vsi zelo pretreseni, a verjetno so mislili, da huje ne more biti. Potem je postalo še huje, zmanjkalo je elektrike in zato ni bilo več klimatizacije … in ne kaj dosti vode. Ljudje so znoreli in to čisto upravičeno. Vročina je bila hujša, kot jo človeško telo lahko prenese. Hipertermija, to je samo beseda. Resničnost je povsem drugačna. Ne moreš dihati. Potenje ne deluje. Pečeš se kot meso v pečici in to tudi občutiš. Navsezadnje je veliko ljudi šlo do lokalnega jezera, vendar je imela voda v njem temperaturo kopeli, poleg tega ni bila … primerna za pitje. Zato jih je precej od njih umrlo.«

			Prenehal je govoriti in pustil očem, da se spočijejo. Čutil je, da mu mišice za očmi utripajo zaradi naporov, ki jih niso vajene. Kot vse druge mišice so bile vesele počitka. Hecen občutek je bil.

			Terapevtka je rekla: »Zaznala sem, da tokrat v zgodbo niste zares dali sebe.«

			»Ne? Pa se mi je zdelo, da sem.«

			»Ves čas ste govorili o njih. Oni so počeli stvari, stvari so se dogajale njim.«

			»No, saj sem bil eden od njih.«

			»Kaj pa takrat, ste imeli sebe za enega od njih?«

			» … Ne. Hočem reči, oni so bili oni, jaz sem bil jaz. Opazoval sem jih, se pogovarjal z nekaterimi od njih. Čisto navadno.«

			»Seveda. Bi mi torej lahko povedali svoj del zgodbe, hkrati pa tako premikali oči?«

			»Ne vem.«

			»Bi radi poskusili?«

			»Ne.«

			»Dobro. Morda kdaj drugič. In morda lahko naslednjič poskusiva ustvariti dvostransko akcijo, tako da v rokah držite tiste male brenčače. Saj se spomnite, da sem vam jih pokazala? Ko boste govorili, bodo utripali levo-desno-levo-desno. To je lažje, kot da premikate oči.«

			»Tega ne bi rad izvedel zdaj.«

			»Morda naslednjič.«

			»Ne vem, kdaj.«

			»Mar nočete?«

			»Ne. Zakaj bi hotel?«

			»No, v teoriji je tako, če poveste zgodbo, s tem, ko jo ubesedite, do neke mere preoblikujete spomin nanj. Če to počnete, ko hkrati izvajate premike z očmi ali z dlanmi čutite brenčače, se s tem očitno v vas ustvarja nekakšna notranja distanca med vašimi spomini na zgodbo, kot jo poveste, in nečim, čemur bi lahko rekli podoživljanje zgodbe, namreč spontano podoživljanje zgodbe s pomočjo nekakšnega sprožilca, ki vas spodbudi. Če bi se torej to slednje zgodilo in bi potek želeli delno ublažiti, bi lahko premikali oči in morda začeli premišljevati o svoji izgovorjeni različici tega, kar se je zgodilo, s čimer bi se ublažilo vaše podoživljanje zgodbe. Če razumete, kaj hočem reči.«

			»Da,« je rekel Frank. »Razumem. Nisem prepričan, da tudi verjamem, vendar razumem.«

			»Zveni smiselno. Morda je vredno poskusiti?«

			»Morda.«

			Neke jeseni je sprejel ponudbo škotske prijateljice, da bi delal na nekem projektu na Antarktiki. Bila je glavna preiskovalka majhne znanstvene ekipe, namenjene v Suhe doline, kjer naj bi preučevali potok Onyx River, ki tam kratek čas teče vsako poletje. V ekipi je imela prostor za terenskega pomočnika in želela mu je pomagati. Ker ima težave s prenašanjem vročine, je rekla, da bi Antarktika morala biti odličen kraj zanj.

			Sliši se dobro, je rekel. Ravno mu je zmanjkovalo denarja iz manjše zapuščine, ki jo je dobil po babici, še vedno pa si ni želel stopiti v stik s svojimi starši ali podjetjem, zato bi bilo koristno tudi v tem smislu. Tako je tisto jesen letel v Denver in prestal razgovore, spremenil je svoj življenjepis, tako da je izpustil čas, ki ga je preživel v Indiji, in so ga zaposlili in poslali v Auckland in naprej v Christchurch in iz Christchurcha proti jugu na postajo McMurdo na Rossovem otoku, ravno nasproti Suhih dolin čez McMurdov morski rokav, doline pa ležijo med Verigo Kraljeve družbe in zamrznjenim morjem. Celo med polet do Mcmurda je bilo mrzlo v notranjosti letala, ki je bila dolg odprt prostor, kot tla kakšnega skladišča. Enako velja za vse stare ničvredne stavce na McMurdu in tudi za novejše stavbe – kot skladišča, puste stavbe, nikoli segrete na kaj dosti več kot 15 stopinj. Celo vrsta, ki se je vila skozi okrepčevalnico v kuhinji, je bila mrzla izkušnja. Vse zelo prijetno.

			Potem, ko so bili z Suhih dolinah, je bila koča, v kateri so jedli, ogrevana, a ne pretirano, v resnici je bila zgolj topla glede na zunanjo temperaturo. Koče, namenjene spanju, so bile nekoliko vroče in zadušljive, vendar je lahko spal zunaj v svojem šotoru. Tam je bilo res mrzlo, tako mrzlo, da je spalna vreča, v kateri je spal, tehtala približno pet kilogramov. Toliko gosjega perja je bilo treba, da je dovolj njegove lastne toplote zadržalo znotraj, da mu je ostalo toplo. Nos je pomolil ven iz te spalne vreče, da bi lahko dihal, in to ponavljajoče vbrizgavanje ledenega zraka ga je opominjalo, da je zunaj res mrzlo, čeprav je bilo ves čas sončno. Nenehna svetloba je bila čudna, vendar se je je kmalu navadil.

			Težava je bila v tem, da je skrajni mraz nekako vodil v misli o sami temperaturi. Poleg tega so jedilno koči ogrevali na precej visoko temperaturo, da bi si ogreli poledenele roke po terenskem delu, zato je bil prostor zadušljiv in soparen, Frank pa se je zavedal, da se je znašel na spolzkem terenu. Tako daleč od kakršne koli možnosti olajšanja pa bi bila izguba živcev v najboljšem primeru neprimerna, v najslabšem pa katastrofalna. Medicinske evakuacije s helikopterjem so bile zelo redke in drage, tako je vsaj slišal. Zato je moral ostati miren. A včasih je lahko kvečjemu prikril izgubo živcev in upal, da bo kmalu minila in se ne vrnila. Včasih je sukal oči, kot bi gledal partijo namiznega tenisa.

			Tam so imeli tudi kočo za savno. Seveda se je držal stran od nje, a nekega večera, ko je bil ob belem dnevu namenjen proti svojemu šotoru, je šel mimo, ravno kot je skupina znanstvenikov napol golih planila iz nje in vreščala od bolečega navdušenja nad skrajno trenutno spremembo temperature, pri čemer jim je para puhtela iz njihovih teles kot bi bili ogromne rožnate petarde. Ta pogled, ki bi moral biti prijeten, in njihovo vreščanje, ki je zvenelo boleče, čeprav je bilo ekstatično, sta bila zanj hipni sprožilec. Srce mu je utripalo tako močno in hitro, da je postal omotičen, nato je nenadoma padel na kolena in se z obrazom naprej zvrnil v sneg. Brez opozorila, samo zaradi pogleda na rožnate petardne ljudi ponorelo srce, in že se je znašel razprostrt po trdem mrzlem snegu. Omedlel je tik pred njimi. Seveda so mu savnarji pomagali vstati in ko so ga dvignili, mu je nekdo izmeril utrip in panično kriknil, Ej, potipajte to tahikardijo, zaboga! Potipajte! Rekli so, da je bilo 240 udarcev na minuto. Čez dve uri je helikopter pristajal, da ga medicinsko evakuira. In ko so ga odpeljali na McMurdo in so šefi Nacionalne znanstvene fundacije izvedeli za njegovo stanje in pretekle izkušnje, so ga obtožili, da je lagal na prijavnih obrazcih, in ga poslali nazaj domov.





19

			Na morju smo bili osem let, nekaj takšnega. Rekli so nam, da nam bodo plačali, ko pristanemo, a smo vsi vedeli, da ne bodo. Da nam ne bodo plačali, da nas ne bodo izkrcali. Bili smo sužnji. Če nismo delali, so nas zaklenili v naše kabine in nas niso hranili. In smo šli nazaj delat.

			Za jesti so dobili odpadke, vključno z ribjimi glavami in črevesjem iz ulova, a na izbiro je bilo to ali stradanje, zato smo jih pojedli. In delali smo, morali smo. Uravnavali vrvi, navijali kolute, se trudili držati svoje prste in roke s poti. Kar se ni vedno zgodilo. Južni Atlantik je razburkan, Antarktični ocean še hujši. Nesreče so bile pogoste. Fantje so pogosto kar stopili čez ograjo v vodo. Nek tip nam je pomahal v slovo, preden so ga valovi z belim grebenom potegnili podse. Vedeli smo, zakaj je to naredil. Verjetno je bila najboljša možnost, je pa terjala pogum. Vedno si si lahko predstavljal, da se bo zgodilo nekaj, kar bo spremenilo situacijo.

			In nekega dne se je res. Na obzorju se je pojavila nekaj ladja, kar ni bilo nič neobičajnega, dogajalo se je neprestano. Ne samo ribiške ladje, kot je bila naša, bodisi suženjske ladje ali ne, tega ni bilo mogoče reči, ampak tudi transportne ladje, ki so prihajale do nas, da bi naš ulov prestavile v svoja skladišča in nam obnovila zaloge, da nam ni bilo treba pristajati. Tako so to izvajali. Niti tega nismo vedeli, iz katerih držav prihajajo.

			Videti je bila torej kot transportna ladja. Približala se nam je in jasno je bilo, da kapitan in njegovi kolegi mislijo enako. Ljudje na teh ladji so očitno poznali znake, da so jih pretentali. Potem pa, ko je bila poleg nas in smo se s kavlji pritrdili nanjo, so čez bok poskakali moški s puškami, uperjenimi v nas. Roke smo dvignili v zrak kot v filmih, vendar bi bil to zelo smešen film, saj se je večina od nas režala, edino to nas je ustavljalo, da nismo začeli vriskati.

			Strpali so nas v kabine in jih zaklenili. Ko so prišleki prišli v našo kabino in nam postavili nekaj vprašanj, smo vneto odgovarjali. Morda so bili to zgolj pirati, ki bi nas poslali nazaj delat za nekoga drugega ali nas celo ubili, a vseeno smo jim povedali svoje zgodbe in kdo so bili kapitan in čisto vsak od njegovih ljudi. Pustili so nas tam in se pozneje vrnili. Pojdite na našo ladjo, so nam naročili. Naredili smo, kot so rekli, ne da bi vedeli, kaj bo to pomenilo. Vsi sužnji, bilo nas je osem, smo se po lestvi povzpeli na večjo ladjo. Vsi kapitanovi možje in kapitan so ostali na krovu naše ladje. Bilo jih je pet. Nekaj so govorili, vendar se moški s puškami niso zmenili zanje.

			Ko smo bili približno sto metrov stran, sem videl, da nekateri moški s te nove ladje snemajo naši staro. Potem je razneslo premec naše stare ladje tik nad nivojem vode. Pok ni bilo zelo glasen, vendar se je premec raztreščil. Videlo se je nekaj plemenov, a jih je zalila voda in jih pogasila. Ladja se je po približno petnajst minutah nagnila in začela potapljati. Potem je še ena eksplozija na krmi zaključila posel. Hitro se je potopila. Kapitan in njegovi možje so splezali na streho kajute in vpili proti nam. Nihče na ladji, ki nas je rešila, ni rekel ničesar. Vsi so samo gledali, kako se odvija.

			Jih boste ubili? smo vprašali mornarja, ki nam je bil najbližji.

			Rekel je: Saj imajo rešilne čolne, mar ne?

			Ne vemo, smo rekli. Mislite napihljive?

			Ja.

			Verjetno.

			No, torej bodo napihnili te čolne in jih spravili čez bok ali pa ne. Če jih ne bodo, bodo dobili, kar jim gre. Posnetek tega bomo objavili na straneh, kjer ga bodo videli drugi ribiči. Če se bodo rešili z rešilnim čolnom, lahko poskusijo priti na kopno. Če jim to uspe, bodo lahko povedali zgodbo o tem, kar se jim je zgodilo, komurkoli, ki jim bo prisluhnil. V vsakem primeru bo sporočilo šlo naprej.

			To je pomenilo, da ti ljudje verjetno niso s policije. To ni bilo dobro, a v resnici nismo mogli ravno izbirati, kdo naj nas reši.

			V čem pa je poanta? smo vprašali.

			Nič več ribarjenja.

			Dobro, smo rekli.





20

			Ginijev koeficient, ki ga je leta 1912 zasnoval italijanski sociolog Corrado Gini, je merilo za disperzijo prihodka oziroma bogastva med prebivalstvom. Navadno je izražen kot ulomek med 0 in 1, in zdi se, da ga je preprosto razumeti, saj koeficient 0 pomeni, da bi vsi imeli v lasti enako vsoto, medtem kot bi 1 dobili, če bi en človek imel vse in vsi drugi nič. V našem resničnem svetu sredine enaindvajsetega stoletja so države z nizkim Ginijevim koeficientom, kot na primer socialne demokracije, v splošnem nekoliko pod .3, izjemno neenake države pa malo nad .6. V ZDA, na Kitajskem in v mnogih drugih državah so v neoliberalni dobi priča skokovitemu porastu Ginijevega koeficienta z .3 ali .4 na .5 ali .6, ob tem pa ljudje, ki v tem povečanju neenakosti največ izgubljajo, komajda pisknejo in pravzaprav mnogi med temi, ki so prizadeti, pogosto volijo za politike, ki potem zvišajo njihovo relativno revščino. Takšna je torej moč hegemonije: morda smo revni, a smo vsaj domoljubi! A smo vsaj prepričani vase in zmožni poskrbeti zase in tako dalje, naravnost do preranega groba, saj so povprečne življenjske dobe revnejših prebivalcev teh držav mnogo krajše od življenjskih dob bogatih državljanov. Povprečne življenjske dobe pa se torej prvič po osemnajsetm stoletju skrajšujejo.

			Vendar ne mislite, da je mogoče samo z Ginijevim koeficientom pojasniti situacijo, saj bi to pomenilo, da smo podlegli monokavzotaksofiliji, kar pomeni ljubezni do posameznih idej, ki pojasnijo vse, kar je ena najpogostejših kognitivnih napak človeštva. Ginijevi številki za Bangladeš in Nizozemsko sta na primer skoraj enaki, namreč .31, vendar je povprečni letni dohodek v Bangladešu približno 2.000 USD, na Nizozemskem pa 50.000 USD. Razkorak med najbogatejšimi in najrevnejšimi je pomemben podatek, a ko so vsi v tem razponu precej bogati, je to povsem drugačna situacija kot če so vsi v razponu revni.

			Zato so razvili še druge protokole za premislek o neenakosti. Eden najboljših je »neenakosti prilagojen indeks človekovega razvoja«, kar ni nikakršno presenečenje, saj je že indeks človekovega razvoja močno orodje. Vendar sam po sebi ne razkriva notranjega razpona med dobrim in slabim v preučevani državi, zato so uvedli prilagoditev na neenakost, ki zagotavlja bolj niansiran prikaz, kako dobro gre celotnemu prebivalstvu.

			Če že razpravljamo o neenakosti, je treba poudariti, da je Ginijev koeficient za celotno svetovno prebivalstvo višji kot za katero koli posamezno državo, in to preprosto zato, ker je na svetu toliko več revnih kot bogatih ljudi, da se kumulativno, globalno, številka povzpne do približno .7.

			Poleg tega obstajajo različni načini, kako neenakost prikazati bolj anekdotično (morda bi lahko rekli na bolj človeški način) kot s takšnimi indeksi. Trije najbogatejši ljudje na svetu imajo v lasi več finančnih sredstev kot vsi ljudje v 48 najrevnejših državah skupaj. Najbogatejši odstotek prebivalstva ima v lasti več kot spodnjih sedemdeset odstotkov. In tako dalje.

			Poleg tega upoštevajte, da se te razlike v bogastvu večajo od leta 1980 do danes in so ena od značilnosti, ki opredeljujejo neoliberalizem. Neenakost je že dosegla stopnjo, ki je ni bilo zaznati od tako-imenovanih Zlatih let v 90-ih letih 19. stoletja. Nekateri vidiki dokazov nakazujejo, da je to po bogastvu najbolj neenak trenutek v človekovi zgodovini, ki prekaša na primer fevdalno dobo in zgodnje bojevniške/duhovniške/kmečke države. Poleg tega je dve milijardi najrevnejših ljudi na planetu še vedno brez dostopa do osnovnih dobrin, kot so stranišča, bivališča. hrana, zdravstvena oskrba, vzgoja in izobraževanje in tako dalje. To pomeni, da je cela četrtina človeštva, kar je povsem enako kot celotna človeška populacija iz leta 1960, obubožana tako, kot niso bili niti najrevnejši ljudje v fevdalizmu ali poznem paleolitiku.

			Tako neenakost v naših časih. Je to težava politične stabilnosti? Morda v nadzorokraciji, ki jo podpirajo velike vojske, ne. Je to moralna težava? Ampak moralnost je vprašanje ideologije, posameznikovega imaginarnega odnosa do dejanske situacije, zato se mnogim zdi preprosto predstavljati si, da dobiš, kar zaslužiš, in tako dalje. Moralnost je torej spolzko področje.

			Torej je tako, da človek pogosto vidi kot težavo, ki jo presojamo z gospodarskega vidika, namreč velja, da se, kadar je neenakost visoka, rast in inovacije upočasnijo, Na to je namreč zvedeno naše mišljenje: v svojem bistvo neoliberalno analizo in presojo neoliberalne situacije. Takšna je struktura občutij v našem časi, saj ne znamo misliti drugače kot v gospodarskem smislu, našo etiko je treba kvantificirati in ocenjevati glede na učinke, ki jih imajo naša dejanja na BDO. To velja za edino, glede česar so se ljudje zmožni strinjati. Čeprav so tisti, ki to trdijo, pogosto ekonomisti.

			Ampak takšen je svet, v katerem živimo. Zato ljudje izumljajo druge indekse, da bi poskusili obvladati to vprašanje. Pravzaprav so se indeksi prav razbohotili.

			Naj spomnimo, da BDP, torej bruto domači proizvod, v zadnjem stoletju prevladujoča metrika v ekonomiji, sestavlja seštevek potrošnje, zasebnih investicij, vladnega trošenja in izvozov minus uvozi. Kritik BDP je mnogo, saj vključujejo destruktivne dejavnosti kot pozitivne gospodarske številke in izključujejo veliko vrst negativnih dejavnikov pa tudi zdravstvena vprašanja, družbeno reprodukcijo, zadovoljstvo prebivalstva in tako dalje.

			Alternativni ukrepi, ki izravnavajo te pomanjkljivosti, vključujejo:

			kazalnik resničnega napredka, ki na podlai 26 različnih spremenljivk določi enotno indeksno število;

			indeks človekovega razvoja ZN, ki ga je za ZN leta 1990 razvil pakistanski ekonomist Mahbub ul Haq in ki združuje pričakovano življenjsko dobo, ravni izobrazbe in bruto nacionalni prihodek na prebivalca (pozneje so ZN uvedle neenakosti prilagojen indeks človekovega razvoja);

			poročilo o vključujočem bogastvu ZN, ki združuje proizvedeni kapital, človeški kapital in naravni kapital, prijagojen glede na dejavnike, ki vključujejo ogljikove izpuste;

			indeks srečnega planeta, ki je nastal v okviru New Economic Foruma in združuje blaginjo, kot o njej poročajo prebivalci, pričakovano življenjsko dobo in neenakost rezultatov deljeno z ekološkim odtisom (po tem razdelku ZDA dosegajo 20,1 od 100, kar jih uvršča na 108. mesto med 140 ocenjenimi državami);

			indeks trajnostne preskrbe s hrano, ki so ga formulirali v Centru za hrano in prehrano Barilla in na podlagi 58 sklopov podatkov meri prehransko varnost, blaginjo in okoljsko trajnost;

			ekološki odtis, ki so ga razvili v Global Footprint Networku za podajanje ocene, koliko zemlje bi potrebovali, da bi lahko trajnostno podpirali življenjski slog določenega mesta ali države, pri čemer ta količina vedno bistveno presega ocenjene politične enote, razen v primeru Kube in še nekaterih držav;

			in še slavna butanska bruto nacionalna sreča, ki na podlagi 33 sklopov podatkov meri naslovno kakovost v kvantitativnem smislu.

			Vsi ti indeksi so poskusi prikazati civilizacijo v našem času z uporabo terminov hegemonističnega diskurza, kar pomeni ekonomije, in to pogosto v poskusu, da bi po judoistično preobrazili samo disciplino ekonomije in jo naredili bolj človeško, bolj prilagojeno na biosfero in podobno. Kar sploh ni slab vzgib!

			Pomembno pa je tudi, da to celotno vprašanje včasih spet prestavimo ven iz področja kvantifikacije in na področje človeškega in družbenega. Da se vprašamo, kaj vse skupaj pomeni in čemu je namenjeno. Da premislimo o aksiomih, glede katerih se strinjamo, da jih v življenju upoštevamo. Da priznamo dejansko stanje drugih ljudi in planeta kot takšnega. Da vidimo obraze drugih ljudi. Da stopimo ven in se razgledamo naokrog.





21

			Bili smo na obali jezera v Brissagu, na švicarski strani jezera Maggiore, kjer smo žurirali na trati pri Cinziji doma, tik nad ozkim parkom med njeno posestjo in jezerom. Najela je slavnega šefa, ki je kuhal z varilno baklo, s pomočjo katerih je s spodnje strani grel velike ponve, ki jih je držal v zraku, orkester s pihalno godbo, svetlobne efekte in vse to. Pošten žur je bil in veliko ljudi je bilo srečnih, večinoma mladih, ker je Cinziji tako všeč.

			Ozki pas trave med njeno trato in jezerom pa je bil javni park in ko smo žurali, smo doli na obali videli nekega tipa, ki je kar stal tam in strmel proti nam. Nekakšen klatež, ki prečesava plaže, v rokah je imel kot plavnega lesa. Cinzijini varnostniki niso mogli ničesar ukreniti glede njega, tako so nam rekli. Pravzaprav bi lahko, če bi hoteli, a niso. Lokalna policija bi lahko povzročala težave, če bi nekomu nasprotovali samo zato, ker stoji na javni plaži. To nam je povedal eden od njim, ko smo mu naročili, naj poskrbi, da bo tip šel stran. Tip je bil mršav in neurejen, in kar strmel je, bilo je neprijetno. Kot nekakšen pridigar, ki bi nam hotel naprtiti svojo moralnost.

			Nazadnje se nas je nekaj odpravilo tja dol, da bi naredili, kar bi morala narediti varnostna služba, namreč, mu rekli, naj spoka. Edmund je kot ponavadi šel prvi, najbolj je bil jezen, mi pa smo mu sledili, ker je bil Edmund, kadar je bil jezen, lahko res zabaven.

			Tip je gledal, kako se mu bližamo, in se ni premaknil za milimeter, ni rekel besede. Nekam čudno je bilo, ni mi bilo všeč.

			Edmund se je postavil pred tipa in mu rekel, naj odide.

			Tip je Edmundu rekel nekaj v smislu: Vi zafukanci boste s svojimi butastimi igricami skurili planet.

			Edmund se je zasmejal, rekoč: »Mar mislite, da ne bo nič več peciva in piva, ker ste krepostni?

			Ob tem smo se zasmejali, a potem je ta tip udaril Edmunda s kosom naplavljenega lesa, ki ga je držal v rokah, in to tako hitro, da se nismo utegnili odzvati. Edmunda je pokosilo kot drevo, niti rok ni dvignil ali česarkoli, samo bam. Knockoutiran je bil.

			Ko je tip svoj kos lesa podržal proti nam, smo vsi otrpnili. Potem ga je zalučal proti nam in pobegnil naravnost v jezero, odplaval je.v noč. Nismo vedeli, kaj bi ukrenili – nihče si ni želel plavati za takšnim norcem, posebej ne v temi, poleg tega pa nas je skrbelo za Edmunda. Videti je bilo res slabo, ko je tako padel. Kot drevo. Cinzijini varnostniki so se nam končno pridružili, a so le hoteli vzdrževati zunanji rob, tudi oni niso šli lovit tipa. Prevzeli so skrb za Edmunda in ko so ga pregledali, so hitro vzeli v roke telefone. Čez približno pet minut se je pojavil rešilec in ga odpeljal. Po tem je minilo nekaj ur, preden smo prejeli ves. Nismo mogli verjeti. Edmund je bil mrtev.





22

			Adele Elia in Bob Wharton sta bila na sestanku Znanstvenega odbora za raziskovanje Antarktike, mednarodne znanstvene organizacije, ki so jo ustanovili po Mednarodnem geofizičnem letu 1956 in podpisu Antarktične pogodbe leta 1959, da bi koordinirala raziskovanje Antarktike. Odbor je skozi leta skupaj z ameriško Nacionalno znanstveno fundacijo in britanskim in drugimi nacionalnimi programi za raziskovanje Antarktike, posebej še argentinskim in čilenskim, postal ena od de facto vlad Antarktike. To leto je bila seja odbora v Ženevi, kar je za Adele in Boba, ki sta se med delom za Ministrstvo spoprijateljila, pomenilo samo jutranjo vožnjo z vlakom.

			Zdaj sta sedela v baru v drugem nadstropju hotela, kjer je bilo zasedanje, in se razgledovala po jezeru. Skozi okno poleg njune mize sta videla slavni vodomet, ki je bruhal svojo spiralo vode v zrak. Proti jugu je bil visoko nad masivom Mont Blanca vržen osupljiv niz nevihtnih oblakov, trdnih kot marmorne mize v njunem baru. Uživala sta v razgledu in napitkih, ko se jima je približal ameriški glaciolog, ki sta ga poznala, po imenu Oete Griffen. Za roko je vlekel drugega moškega, ki ga nista poznala, in ga jima je predstavil kot Slaweka, še enega glaciologa. Adele in Slawek sta drug od drugega prebrala nekaj člankov in se celo udeležila nekaj istih zasedanj Ameriške geofizične zveze, a se do zdaj nista nikoli srečala.

			Natakar se je pojavil s pladnjem napitkov, ki jih je naročil Griffen, namreč s štirimi likerji Drambuie v kozarcih za vinjak in vrčem vode s kozarci za vodo. »Joj, Drambers,« je rekla Adele in se bežno nasmehnila po francosko. Prav to pijačo Novozelandci vedno pijejo v Suhih dolinah, so obvestili Boba, ko so naredili prve požirke. Ko jo je Bob poskusil in se spačil, je Griffen pojasnil, da je davno tega ladja, natovorjena z zaboji te čudne sladke reči, nasedla Lyttleton, hkrati pa je njena ladjarska družba šla v stečaj, zato so zaboje skladiščili tam in jih skozi leta poceni prodajali na jug, leto za letom. Tako so nazdravili Suhim dolinam in se udobno namestili v stole.

			Ko so Slaweka vprašali, je povedal, da je vsega skupaj preživel pet let v Suhih dolinah, Adele pa se je zoperstavila, da je na ledenikih preživela osem let. Pete se je v odziv zarežal in ju oba prekosil s skupaj dvanajst leti na Ledu. Hitro so izpostavili, da je starejši in ima zato prednost, s čimer se je nemudoma strinjal. Slawek je dejal, da je glaciolog postal zato, da je ustregel svojemu introvertiranemu značaju, hkrati pa obdržal službo, nakar se je Adele zasmejala in prikimala.

			»Veliko nas je takih,« je rekla.

			»Jaz že ne!« je razglasil Pete. »Rad žuram, ampak v resnici so najboljši žuri na Ledu.« Zasukal je svojo dlan proti Slaweku, kot bi ga hotel pripraviti do nečesa. »Daj, Slawek, predstavi svojo zamisel tema dvema. Mislim, da bi jo morala slišati.«

			Slawek se je nelagodno namrščil, a rekel: »Saj ste danes tam notri vsi slišali nove podatke.«

			Strinjali so se, da so jih.

			»Gladina morja se bo dvigovala tako hitro, da je svet v kurcu.«

			Tega ni bilo mogoče zanikati, vsi so se strinjali. Podatki so jasni.

			»Torej,« je Pete spodbudil Slaweka, »menda nekateri predlagajo, da preprosto počrpamo ves stopljen led nazaj na Antarktično planoto, ni tako?«

			Bob je ob tem zmajal z glavo. Ta zamisel je stara, je rekel, v nekem obdobju so jo preučevali na Postdamskem inštitutu, in zaključek njihove študije ni bil obetaven, saj bi količina elektrike, ki bi jo potrebovali, da bi prečrpali tako količino vode na vzhodno Antarktično ledeno kapo, nanesla približno sedem odstotkov vse elektrike, ki jo proizvede celotna globalna civilizacija. »Preveč energetsko intenzivno je,« je zaključil Bob.

			Slawek je prhnil. »Energija je še najmanjši problem. Če en odstotek vse energije, ki jo proizvedemo, skurimo za izdelavo bitcoinov, bi lahko sedem odstotkov za ohranjanje nivoja morske gladine razumeli kot kupčijo. Fizične težave so tiste, ki res preprečujejo zadevo. Ste preverili številke?«

			»Ne?«

			»Recimo da se morska gladina dvigne za centimeter. To pomeni 3.600 kubičnih kilometrov vode.«

			Adele in Bob sta se osuplo spogledala. Griffen se je samo smehljal.

			Slawek je videl njun pogled in prikimal. »Tako je. To je šeststokratnik letne količine načrpane nafte. Zgraditi ustrezno infrastrukturo za to ne bi bilo izvedljivo. In za črpanje bi morali porabljati čisto energijo, sicer bi v zrak spuščali še več ogljika. Toliko čiste energije bi zahtevalo deset milijonov vetrnic, so izračunali v Postdamu. In vodo bi morali prečrpavati v ceveh, to pa bi naneslo več cevi, kar jih je bilo kdaj proizvedenih. In nazadnje in najhuje, ko voda prispe tja gor, mora zmrzniti. Recimo za globino enega metra letno, saj ne verjamem, da bi lahko šli globlje brez težav – to pa pomeni približno polovico vzhodne Antarktike.

			»Torej v vseh pogledih preveč,« je pripomnila Adele.

			Ko so premišljevali o tem, so spili še več Drambersov. Griffen je dejal: »Daj no, Slawek, preidi do svoje zamisli. Povej jima.«

			Slawek je prikimal. »V resnici je težava v tem, da ledeniki drsijo v morje desetkrat hitreje kot prej.«

			»Da.«

			»Torej, razlog za to je, da se zaradi globalnega segrevanja vsako poletje na površini ledu nabere več staljene vode. Ta voda teče po kotanjah navzdol dokler ne doseže spodnje strani ledenikov, tam pa nima več kam iti, zato led nekoliko privzdigne. Tako podmaže drsenje ledu po kamniti podlagi. Led je bil prej v stiku s kamnito podlago, vsaj na nekaterih mestih, večinoma pa povsod. Led je tako težak, da je prej zdrobil vse pod seboj. Usedel se je na najnižjo točko. Kilometer debeline, to je velika teža. Ledenih je torej zdrgnil svojo podlago do najnižje točke na skali, da je led dosegel skalo. Včasih je celo primrznil na skalo. Se zataknil. Tedaj je bil precejšen odstotek ledeniških premikov viskozna deformacija ledu po pobočju navzdol, brez kakršnega koli drsenja.

			Adele in Pete sta temu prikimavala. Adele je bila videti vse bolj zamišljena. Griffen se je povsem odkrito režal. »In, torej?« je vprašal Bob.

			Slawek se je obotavljal, zato je Griffen rekel: »Daj no!«

			»Dobro. Izčrpati bi morali to vodo izpod ledenikov. Narediti vrtalne luknje s taljenjem kot tam že tako ali tako počnemo, ko preverjamo podledeniška jezera ali ko hočemo priti skozi ledene police. Tehnologija je poznana in precej enostavna. Izčrpati bi morali vodo izpod ledenikov in, pravzaprav bo teža ledu na njej povzročila, da bo v devetdeset odstotkih voda sama prišla po luknji navzgor, že samo zaradi pritiska te gromozanske teže. Potem bi jo morali prečrpati še naprej navzgor in jo po ceveh speljati stran od ledenika na kakšen stabilen led v bližini.«

			»Koliko vode bi to bilo?« je vprašal Bob.

			»Od vseh ledenikov skupaj morda šestdeset kubičnih kilometrov. Še vedno je veliko, ni pa tri tisoč šeststo.«

			»Ali tri sto šestdeset tisoč!« je dodala Adele. »Kolikor bi bilo pri dvigu morske gladine za samo en meter.«

			»Točno. Poleg tega je staljena voda na dnu ledenikov v resnici iz treh virov. Površinska voda, ki odteka po kotanjah navzdol, je nekaj novega. Poleg tega geotermalna energija s spodnje strani stali nekaj dna ledenika, kot vedno. Prej ni nikoli stalila kaj dosti, razen nad določenimi vročimi mesti, ampak malo. Tretji vir je čista toplota, ki se ustvari ob premiku ledu navzdol, trenje ob tem premikanju. Torej. Geotermalna energija večinoma zviša temperaturo na dnu ledenika na približno nič stopinj, medtem ko je na površini lahko celo štirideset pod ničlo. Običajno se torej vročina iz geotermalne energije izgubi po ledu navzgor, kar tako se razprši in tako led na dnu ostane pomrznjen Komajda, a večinoma ostane. Zdaj pa voda iz kotanj teče navzdol in malo podmaže, potem se ledenik hitreje premika po podlagi navzdol, od same vročine se to še poveča, zato še več vročine, več taljenja, večja hitrost. Če pa posrkamo spodnjo vodo ven in spet upočasnimo ledenik, ne bo toliko drsel, zato ne bo toliko taljenja ob trenju. S svojimi modeli sem pokazal, da če izčrpaš približno tretjino do polovico vode pod ledeniki, dosežeš, da se upočasnijo zadosti, da se zniža tudi vročina zaradi striženja in se potem ta voda sploh ne pojavlja več. Ledeniki se ohladijo, usedejo na dno, pomrznejo nazaj na skalo, se vrnejo na prejšnjo hitrost. Treba je torej izčrpati samo približno trideset kubičnih kilometrov iz največjih ledenikov na Antarktiki in Grenlandiji.«

			»Koliko ledenikov je to?« je vprašal Pete.

			»Recimo sto največjih. Ni tako hudo.«

			»Koliko črpalk na ledenik bi potrebovali?« je vprašal Bob.

			»Kdo bi vedel? Za vsakega bi bilo drugače, to sem prepričal. To bi bil eksperiment, pri katerem bi vsakič na novo poskušali.«

			»Drago,« je pripomnil Bob.

			»V primerjavi s čim?« je vzkliknil Pete.

			Adele se je zasmejala. »Jurgen je rekel bilijardo dolarjev.«

			Slawek je prikimal z resno stisnjenimi ustnicami. »Tole bi stalo manj.«

			Vsi so se zasmejali.

			Adele mu je rekla: »No, Slawek, zakaj pa nisi tega omenil na današnjem zasedanju? Tema je bila prav to pospeševanje ledenikov.«

			Slawek je hitro odkimal. »Ni moje področje. Ko znanstvenik zaide v geoinženiring, ni več znanstvenik, ampak politik. Dobiva sovražno pošto, kamne v okno, nihče več ne jemlje resno njegovega pravega dela, vse to. Nisem pripravljen na take vrste karierno spremembo. Rad bi samo prišel nazaj na led, dokler še lahko dobim potrdilo za fizično usposobljenost.~

			»Kaj pa usoda civilizacije?« je namignil Bob.

			Slawek je skomignil. »To je pa tvoja služba, mar ne? Zato sem mislil, da bi omenil. Oziroma, dejansko je Pete mislil, da bi omenil.«

			»Hvala, Slawek,« je rekel Pete. »Ti si res pravi glaciolog.«

			»Vsekakor.«

			»Mislim, da bi to morali proslaviti s še eno rundo Drambersa.«

			»Jaz tudi.«





23

			Nekaj časa je trajalo, da je prišel do puške. Ni bilo enostavno. Nazadnje mu je uspelo, da je puško in strelivo ukradel Švicarju iz omare, v katerih Švicarji tako pogosto hranijo svoje vojaške puške. Opravilo se je izkazalo za absurdno lahko, saj je to tako varna država, da precej ljudi nikoli ne zaklene svojih vrat. Seveda je vsem Švicarjem naročeno, naj svoje vojaške puške hranijo pod ključem in to tudi vsi počnejo, vendar so nekateri nekoliko manj skrbni glede svojih lovskih pušk in ravno eno od teh je našel.

			Bil je pripravljen na ukrepanje.

			Raziskal je teme, ki bi ga zanimale. Ena bi bila udeležba na konferenci v Dübendorfu čez približno mesec dni.

			Tako je ukradeno puško v nahrbtniku prinesel čez Zuriberg do parkirne hiše blizu konferenčnega središča v Dübendorfu. Po stopnicah se je povzpel do zgornjega nadstropja, od tam pa splezal na streho. Ko je prišel na streho, je od tam imel razgled na glavni vhod v konferenčno središče. Sestavil je puško, jo postavil na leseni podstavek, ki ga je spravil skupaj, in skozi njen vizir pogledal na območje ob vhodu.

			Človek, v kogar je meril, se je po širokem stopnišču sprehodil do vhoda in se zasukal k asistentki, da bi ji nekaj rekel. Morda obleka, bela srajca, rdeča kravata. Videti je bil, kot da se šali.

			Frank si je ogledoval možaka, ki ga je imel na muhi. Pogoltnil je slino, spet nameril. Čutil je, kako mu je obraz zažarel, pa tudi dlani in stopala. Možak je končno šel notri.

			Frankje puško pospravil nazaj v nahrbtnik in jo nesel po stopnicah navzdol. Zgoraj v gozdu, na hribu, ki ločuje mesto od predmestja, je puško pod drevesom zalučal na tla. Potem po hribu navzdol nazaj v njegovo lopo.

			Tisto na muhi tiste puške je bil zločinec, nekakšen vojni zločinec. Podnebni zločinec. Le malo vojnih zločincev bi ubilo toliko ljudi, kot bi jih ubil ta človek. A Frank vseeno ni pritisnil na petelina. Ni zmogel. Ob tarči, ki bo s svojim življenjskim delom pognala v izumrtje tisoče vrst in povzročila smrt milijonov ljudi. A vseeno ni zmogel.

			Morda ni toliko nor, kot si je mislil. Ali pa se mu je morda popolnoma odpeljalo. Ali pa se je le ustrašil. Ni bil več prepričan. Bilo mu je slabo, tresel se je. Kot bi se ravno izognil, da bi ga povozil avtobus. Ob tem je bil jezen, kot še nikoli. Še vedno je hotel ubiti enega od ljudi, ki pobijajo ves svet. Kalijin otrok, tu na Zahodu. Sopotnik.

			Videl je, kako so ljudje umirali, ta pogled ga je zlomil. Zato morda povzročanje še več smrti ni pravi odziv. Ranjeni ljudje ranijo druge ljudi, je rekel eden od njegovih terapevtov. To je brez dvoma res. A to je preveč površno, preveč enostavno. Ni treba, da se vedno odvije na tak način. Čeprav res hoče kaj ubiti. Nekoga, kot je bil ta direktor naftne družbe, ali tisti kreten, proti kateremu je planil in ga zbil po tleh, takšne brezobzirne pizdune ali velike ljudi, kar morda tudi so, vsakega malo, brez dvoma. Morda bodo nekega dne umrli zaradi svojih zločinov, kar bi si tudi zaslužili. A ne bo on tisti, ki jih bo ubil. Za tipa, ki ga je udaril, mu ni bilo mar, a tisto je bila nesreča. Ustreliti nekoga ni enako kot kresniti nekega pizduna. Moral se bo spomniti drugega načina. Čeprav še vedno hoče nekaj ubiti. Težko si je domisliti česarkoli drugega.





24

			Tako kot smo zaradi narave naših čutov in fizične resničnosti vsi podvrženi določenim zaznavnim napakam, smo prav tako podvrženi določenim kognitivnim napakam, ki so se vgradile v naše možgane v obdobju človekove evolucije in so, tudi če se jih zavedamo, neizogibne.

			Zaznavne iluzije so preproste. Obstajajo določeni črno-beli vzorci, pri katerih se, ko jih natisnemo na papirnat krog in potem ta krog zavrtimo na palici, zgodi, da ta papir v človekovem očesu barvno utripa. Če upočasnimo vrtenje, je natisnjeni vzorec zelo jasno samo črn in bel, če ga pospešimo, se v našem vidu spet pojavijo barve. Tako pač je.

			Pespektivno pomanjšanje je še eno zaznavno popačenje, ki ga ne znamo popraviti. Ko v gorah stojimo pod pečino in jo gledamo od spodaj, se nam vedno zdi, da je približno enako visoka – recimo približno 300 metrov. Celo če stojimo pod severno steno Eigerja in vemo, da je ta visoka tisoč osemsto metrov, se še vedno zdi visoka približno tristo metrov. Šele ko se znajdemo kilometre stran, kot recimo na obali jezera Thun, obrnjeni proti jugu, lahko dejasno vidimo gromozansko višino Eigerjevega Nordwanda. Tiok pod njim pa je nemogoče.

			Vsi lahko sprejmemo takšne optične iluzije, ko nam jih pokažejo, saj ni dvoma, da obstajajo. Kognitivne napake pa zahtevajo določena testiranja. Kognitivni znanstveniki, logiki in vedenjski ekonomisti so te kognitivne napake začeli šele nedavno razvrščati in poimenovati, med njimi pa pogosto prihaja do sporov. A neizogibne napake so dokazali v nizu preizkusov in jim pripisali imena, kot so učinek sidranja (želite se držati svoje prve ocene oziroma tega, kar so vam povedali), preprostost predstavljanja (za razlago, ki jo razumete, se vam zdi bolj verjetno, da je resnična, kot za tisto, ki je ne razumete) – in tako dalje. Na spletu je na voljo izvrsten krožni grafični prikaz kognitivnih napak, nekakšno kolo napak, ki jih hkrati navaja in jih razporeja v kategorije, vključuje pa naslednje: zakon majhnih števil, neupoštevanje osnovnega deleža, hevristika razpoložljivosti, asimetrična podobnost, iluzije verjetnosti, uokvirjanje izbire, ločevanje konteksta, asimetrija dobička/izgube, učinki konjunkcije, zakon tipičnosti, napačna vzročnost, asimetrija vzroka/posledice, učinek gotovosti, iracionalna preudarnost, tiranija nepovratnih stroškov, iluzorne korelacije in neupravičena prekomerna samozavest – pri čemer je sama grafična podoba primer zadnjega navedenega pojava, saj si domišlja, da ve, kako razmišljamo in kaj bi veljalo za normalno.

			Kot velja za zaznavne iluzije, nam tudi vedenje, da kognitivne napake obstajajo, ne pomaga, da bi se jim lahko izognili, ko se srečamo z novo težavo. Prav nasprotno, te napake zelo konsistentno vztrajajo v smislu tega, da so jih zagrešili prav vsi, udeleženi v preizkusu, da so specifične za določene situacije in težave, se nagibajo v isto smer zmote, so neodvisne od inteligence in vzgoje ter so nepopravljive, kar pomeni, da nam zavedanje teh napak še ne omogoča, da bi se jim izognili, poleg tega pa tudi neprenosljive, kar pomeni, da nas poznavanje teh napak še ne nauči, da bi bili nezaupljivi do svojega sklepanja v drugih situacijah. V svoje sklepanje vedno zaupamo bolj, kot bi smeli. Pravzaprav je prav pretirano zaupanje, ne samo med strokovnjaki temveč povsem splošno, ena najbolj pogostih iluzij, ki jih doživljamo. Nobenega dvoma ni, da je ta analiza zgolj še en primer tega: mar kaj od tega v resnici vemo?

			Ježeš na! Kaj neki pomenijo ta nedavna odkritja v kognitivni znanosti? Nekateri pravijo, da pomenijo zgolj, da ljudje niso dobri v statistiki. Drugi trdijo, da so to enako pomembna odkritja kot je bilo odkritje podzavesti in nezavednega.

			Premislite še enkrat glede narave ideologije, te nujne reči, ki nam omogoča, da prerazporejamo gromozanski dotok informacij, ki jih doživljamo. Bi lahko tudi ideologija bila kogitivna iluzija, nekakšna nujna utvara?

			Da. Seveda. Ideologijo moramo ustvariti in uporabljati, da lahko delujemo, to pa izvedemo s pomočjo načina mišljenja, ki je nagnjen k vsem mogočim sistemskim, lahko bi rekli celo vsebinskim napakam. Nikoli nismo bili racionalna bitja.

			V vsej tej razpravi se nanašamo na navaden um, zdrav um. Kaj se torej zgodi, ko izhajamo iz že tako majavega izhodiščnega položaja in zdrave pameti ni več, takrat se zatečemo k drugačni razpravi. Naj zaenkrat zadošča, da rečemo naslednje: lahko postane zelo hudo.





25

			Pozimi je Zürich pogosto po več mesecev skupaj zadušen v megli v nizki oblačnosti. Prevladujoči vetrovi s severa oblake, ki prihajajo z Atlantika, treščijo ob zid Alp, kjer tudi ostanejo. Siv dan za sivim dnevom v sivem mestu ob sivem jezeru, ki ga na pol deli siva reka. Na mnogo takšnih dni vožnja z vlakom ali avtom prek razdalje manj kot sto kilometrov dvigne človeka iz megle v alpsko sonce. Po drugi strani pa je to del leta, ko se je treba spraviti k delu.

			Mary je torej delala. Brala je poročila, se udeleževala sestankov, se z ljudmi po vsem svetu pogovarjala o projektih, pisala zakonodajne predloge za strožjo nacionalno zakonodajo, ki bi urejala pravno status tistih ljudi, bitij in stvari iz prihodnosti, ki nimajo procesnega upravičenja. Vsak dan je bil zapolnjen. Ob večerih je pogosto z Badimom in drugimi iz ekipe hodila ven. Ponavadi so se sprehodili do Niederdorfa, potem pa bodisi prečkali most in šli jest v Zeughauskeller bodisi ostali na njihovi strani temnih prehodov okrog Grossmunstra in se zbrali okrog dolge mize v zadnjem delu Bara Casa.

			Ta dan se je sonce prebilo skozi oblake, zato so se s tramvajem spustili do Bürkliplatza, potem presedli na drugega do Tiefenbrunnena in jedli v Tres Kilos, kar so si ponavadi privoščili samo za rojstnodnevne zabave ali druge posebne priložnosti. A to je bil dan, ki ga je bilo treba proslaviti. Prvo sonce v tem letu, 19. februarja, kar je brez dvoma züriški rekord, kot je turobno izpostavil Jurgen. Švicarji si radi beležijo tovrstne vremenske pojave.

			Kratek dan, zato je do takrat, ko so prispeli do restavracije, že davno padla noč. Niz kot čili oblikovanih lučk, ki so obdajale vhod, se je svetil kot mali plamenčki. Znotraj je še nekdo praznoval in ravno, ko so stopili skozi vhod, so se ugasnile vse luči in natakarica, ki je nosila torto, iz katere so švigale iskrice, je prišla iz kuhinje ob zvokih Happy Birthday To You v izvedbi Stevieja Wonderja. Vzklikali in peli so skupaj z drugimi, potem pa sedli v zadnji del blizu kuhinje, kot vedno, kadar se je dalo. Mary je sedla poleg Escobarja in Imeni ter poslušala njuno spogledljivo pričkanje. Postajalo je že nekakšna stara rutina, v katero sta se očitno ujela.

			»Mi smo Ministrstvo za prihodnost,« ji je Escobar vztrajno ponavljal, »in ne Ministrstvo za reševanje vseh mogočih problemov, ki jih je v tem trenutku mogoče rešiti. Moramo se odločiti, katere bitke bomo bili, sicer nas čaka kar vse.«

			»Ampak v prihodnosti bo problem prav vse,« je rekla Imeni. »Ne razumem, kako lahko to zanikaš. Če torej prebiraš in izbiraš, se zgolj izmikaš našim zadolžitvam. Poleg tega pa boš še končal v ušivi prihodnosti.«

			»Vseeno pa moramo postavljati prioritete. Časa imamo, kolikor ga imamo.«

			»To je prioriteta! Poleg tega nas je celo skupino, zadosti časa imamo.«

			»Morda ga imaš ti.«

			Imeni ga je sunila s komolcem, potem pa vsakemu natočila še eno margarito iz vrča, ki so ga ravno prinesli. Preskočila sta na pogovor o novici tistega dne z Maune Kee, namreč, da so za ogljikov dioksid zabeležili 447 delcev na milijon, kar je najvišja količina, kdaj izmerjena v zimskem času. In to navkljub vsem poročilom iz posameznih držav, ki so kazala občutna zmanjšanja izpustov, celo v ZDA, celo na Kitajskem, celo v Indiji. Celo v Braziliji in Rusiji. Ne. Vsi veliki onesnaževalci so poročali o zmanjšanjih, globalna skupna vrednost pa je vseeno še vedno rasla. Morajo obstajati neki viri, o katerih se ne poroča, ali pa ljudje lažejo. Mnenja o tem, katera od možnosti drži, so bila okrog mize deljena. Najverjetneje vsakega malo.

			»Če ljudje lažejo, to pomeni, da vedo, da se motijo. Če pa obstajajo sekundarni izpusti, za katere nihče ne ve, ki jih morda sproža že vključena toplota, je to vsekakor slabše. Moramo torej upati, da ljudje lažejo.«

			»Takšni upi so nezahtevni, vedno se uresničijo!«

			»Daj no, ne bodi cinična.«

			»Samo realistična. Kdaj pa so ljudje že odgovorili po resnici prav na to vprašanje?«

			»Ljudje? Misliš s tem znanstvenike ali politike?«

			»Politike, seveda! Znanstveniki pa že niso ljudje.«

			»Mislil sem, da je ravno obratno!«

			»Niti znanstveniki niti politiki niso ljudje.«

			»No no, previdno. Mary tu je političarka, jaz pa znanstvenik.«

			»Ne, vidva sta oba tehnokrata.«

			»To torej pomeni, da sva znanstvena politika?«

			»Ali politična znanstvenika. Kar pravzaprav pomeni politizirana znanstvenika. Glede na to, da je politična znanost nekaj popolnoma drugega.«

			»Politična znanost je lažna, če vprašaš mene. Ali pa ima vsaj lažno ime. Hočem reči, kje je v tem kaj znanosti?«

			»Morda statistika?«

			»Ne. Samo zveneti hočejo, kot da imajo trdno podlago. V najboljšem primeru so zgodovina, v najslabšem ekonomija.«

			»Zaznavam diplomo iz političnih ved, še vedno ves zatravmiran.«

			»Če je pa res!«

			Smeh v omizju. Še ena runda margarit. Račun bo osupljiv – Tres Kilos, kot vse züriške restavracije ali morda prav vse restavracije, večino denarja zasluži na podlagi nezaslišanih cen žganih pijač. A morda je njena ekipa mislila, da bo tega večera za vse plačalo ministrstvo. Kar je bilo res. Mary je vzdihnila in jim pustila, da so ji ponovno napolnili kozarec.

			Medtem ko je gledala v svoj kozarec, je poslušala, kako Escobar in Imeni flirtata. Se tipata, vendar diskretno, ker sta del skupine. Razmerja znotraj ekipe niso nikoli dobra ideja, a vseeno se vedno zgodijo. Te službe ne bo nihče opravljal doživljenjsko, kar velja za vse službe. Zakaj torej ne? Kje drugje pa naj bi človek spoznaval ljudi? Se je pač zgodilo. Tudi njej se je, davno tega. Spominjala se je prav takšne vrste draženja med njo in Martinom, davno tega v Londonu. Mary in Marty! Dva Irca v Londonu, protestant in katolik, ki si prizadevata najti način, kako bi drug drugega dobila v kremplje. Zdaj pa je on že več kot dvajset let mrtev.

			Hitro in odločno se je spet osredotočila na sedanjost. Escobar in Imeni sta bila še kako živa. In Mary je razumela, zakaj bi se navkljub očitnim razlikam med njima lahko ogrela drug za drugega. No, kdo bi vedel. Njuno draženje je bilo nekoliko zadirčno, nekoliko prisiljeno. In v osnovi je nemogoče vedeti, kaj ljudi privlači med seboj. Kar se nje tiče, sta lahko tudi že postala ljubimca in se potem razšla, zdaj pa se pogajata o poravnavi. Nemogoče je biti prepričan, še posebej z vidika šefa.

			Na koncu dolgega obroka se je povlekla na noge in preračunala svojo stopnjo opitosti – blago, kot vedno zadnje čase, pazila je, saj je bila s svojimi sodelavci, svojimi podrejenimi, zato se ne bi spodobilo, da bi bila nespodobna, poleg tega je v mladosti dobila nekaj resnih lekcij, pa tudi precej visoko alkoholno toleranco. Vse je bilo v redu, lahko se je prepustila, da jo je z njeno skupino odneslo do prve postaje za tramvaj in počakala enega od modrih tramvajev, prestopila na Bürlikplatzu in tam ujela enega tistih, ki peljejo v klanec, se poslovila od Boba in Badima ter se z Escobarjem in Imeni peljala naprej. Potem je izstopila na Kirche Fluntern in pomahala svojima mladima sodelavcema, ki sta nadaljevala pot, se spraševala o njima, hkrati pa že razmišljala o drugih stvareh, namreč o čaju, postelji, ali bo lahko zaspala.

			Hodila je po Hochstrasse, ko se je možak, ki je hodil v drugo stran, nenadoma zasukal in začel hoditi ob njej. Osuplo ga je pogledala in on je srepo strmel vanjo.

			»Ne ustavljajte se,« ji je ukazal s tihim, razburjenim glasom. »Zdajle vas bom pridržal.«

			»Kaj?« je vzkliknila in se nenadoma ustavila.

			Segel je proti njej in ji okrog zapestja zapel nekakšno sponko. Pokazal ji je, da ima v drugi roki majhno kratkocevno pištolo. Zaponka, ki je bila zapeta okrog njenega zapestja, je bila videti kot polovica nekakšnih prozornih plastičnih lisic, druga zaponka pa je bila pripeta okrog njegovega zapestja. »Dajmo,« je rekel, začel hoditi in jo vleči za seboj. »Rad bi se pogovoril z vami. Pojdite z menoj, pa vam ne bom storil nič žalega. Če zdaj ne greste z menoj, vas bom ustrelil.«

			»Ne boste me,« je rekla medlo, vendar se je zavedla, da stopa ob njem in se pusti vleči za zapestje.

			»Pa bom,« je rekel in ji namenil pošasten pogled. »Za vse mi je vseeno.«

			Glasno je pogoltnila, ni spregovorila besede. Srce ji je divje razbijalo. Pijača, za katero se ji je zdelo, da ne vpliva nanjo, ji je kot požar švigala skozi telo, da se je skoraj opotekla.

			Odpeljal jo je naravnost do vrat njene stavbe, kar jo je presenetilo.

			»Greva noter,« je rekel. »Dajmo, uredite.«

			Vtipkala je svojo kodo in odprla zunanja vrata. Po stopnišču navzgor do njenega stanovanja. Odklenila in odprla vrata. Notri. Njeno stanovanje je bilo videti čudno, zdaj ko je bila ujetnica v njem.

			»Telefon,« je rekel. »Ugasnite ga in ga položite sem.« Pokazal je na mizo pri vratih, kjer je dejansko pogosto puščala svoje stvari. Vzela ga je iz torbice, ga ugasnila in spustila na mizo.

			»Imate na sebi kakršen koli drug GPS?« je vprašal.

			»Kaj?«

			»Ste čipirani? Imate nase pritrjen kakršen koli drug GPS?«

			»Ne,« je rekla. »Mislim, da ne,« je dodala.

			Vprašujoče jo je pogledal, hkrati dvomeče in neodobravajoče. Iz istega žepa, v katerem je držal pištolo, je potegnil majhno črno škatlo, pritisnil tipko na njej in jo premikal okrog njenega telesa. Preveril je zaslon na njej, prikimal. »Dobro, greva.«

			»Ampak jaz ne -«

			»Greva! Nekam čisto blizu bova šla.«

			»Saj ste rekli, da bi se radi samo pogovorili z menoj!«

			»Točno tako.«

			»Pa dajva tu! Odvežite me, pa se bom pogovarjala z vami. Če me boste zvlekli ven od tu, bom takoj, ko naju bo kdo videl, padla po tleh in zaklicala na pomoč. Če bi se radi samo pogovorili, bo tu najbolje. Bolj varno se bom počutila. Bolj bom poslušala.«

			Nekaj časa je strmel vanjo. »Dobro,« je nazadnje rekel. »Zakaj pa ne.«

			Zmajal je z glavo, videti je bil zbegan in zmeden. Ko je to opazila, je pomislila, ta tip je premaknjen. Kar je bilo le še bolj strašljivo. S svojo prosto roko je segel proti njej in ji odpel zaponko, ki jo je imela okrog zapestja. Ona si je z drugo roko pregnetla zapestje, medtem pa strmela vanj in divje premišljevala. »Na stranišče moram iti.«

			Vstal je. »Najprej ga hočem pregledati.«

			Šla sta v kopalnico, kjer je pogledal v omarico, potem pa za zaslon za prho. Pomislila je, da bi lahko notri imela nekakšen reševalni sistem ali še en telefon ali alarmni sistem. Ni imela te sreče. Ko je bil zadovoljen, je stopil ven in pustil vrata odprta. Ona je vstopila in za sekundo obstala. Potem so se vrata skoraj zaloputnila – potisnil jih je. Spodobnost. Olikan norec. No, to je že nekaj. Sedla je na školjko in lulala, vmes pa si prizadevala premisliti situacijo. Ničesar si ni domislila. Vstala je, potegnila vodo in šla nazaj ven, k njemu.

			»Bi čaj?« ga je vprašala.

			»Ne.«

			»No, jaz bi ga.

			»Dobro. S tem bova začela.«

			V čajniku je zavrela vodo in pripravila skodelico čaja. Nekaj, da se bo počutila bolj mirno. On je, ko jo je opazoval pri delu, ponovno zavrnil čaj. Potem sta sedela eden nasproti drugega z njeno malo kuhinjsko mizico med njima.

			Mlad je bil. Proti koncu dvajsetih ali malo po tridesetem, v tej starosti je težko določiti. Ozek, upadel obraz, temni krogi pod očesi. Vitek in lačen pogled, o ja. Tule sam sebe straši s svojimi dejanji, je pomislila, to se zdi smiselno, vendar pa je v njem tudi divjost, ki jo je zaznala v trenutku, ko jo je ogovoril, nekakšna nepremišljenost ali obup. Da se je spravil naredili tole, karkoli že to je, mora biti neuravnovešen. Nekaj pa je prignalo do tega.

			»Kaj bi radi?« je rekla.

			»Rad bi govoril z vami.«

			»Zakaj je to treba početi na ta način?«

			Namrdnil je ustnice. »Rad bi, da mi prisluhnete.«

			»Vedno prisluhnem ljudem.«

			Odločno je zmajal z glavo, nazaj in naprej. »Ne ljudem, kot sem jaz.«

			»Kaj hočete reči, zakaj ne?«

			»Nepomemben sem,« je rekel. »Mrtev sem. Ubili so me.«

			Zmrazilo jo je. Ne da bi vedela, ali je to pametno, je nazadnje rekla: »Kako to mislite?«

			Zdelo se je, da je ni slišal. »Zdaj naj bi se vrnil, a se nisem. Resnično, mrtev sem. Vi ste tu, na čelu velike agencije OZN, vsako uro vsakega dne imate po vsem svetu pomembne sestanke. Nimate časa za mrtvega človeka.«

			»Kaj mislite s tem?« je spet vprašala, pri čemer se je trudila, da se ne bi vznemirila še bolj, kot je že bila. »Kako ste umrli?«

			»Znašel sem se v vročinskem valu.«

			Aja.

			Strmel je v njeno skodelico čaja. Prijela jo je in naredila požirek, on pa je pogled še naprej upiral v mizo. Obraz mu je preplavljala rdečica – prav pred njenimi očmi mu je koža na licih in čelu pordela iz bledo bele na živo rdečo. Na čelu in na hrbtnem delu dlani, ki jih je togo držal na mizi pred seboj, so mu izstopile kapljice potu. Ko je Mary to opazila, je slišno pogoltnila slino.

			»Žal mi je,« je rekla. »Zagotovo je bilo hudo.«

			Prikimal je. Iznenada je vstal. S hrbtom obrnjen proti njej se je sprehodil po njeni mali kuhinji. Skozi okno se je videlo črno noč, luči na pobočju Züriberga so bile vse razmazane v nočnem pršcu. Težko je dihal, kot bi prihajal k sebi po sprintu ali bi se trudil, da ne zajoče.

			Poslušala je njegovo globoko, naglo dihanje. Lahko, da se je pripravljal, da bi ji storil nekaj žalega.

			Čez nekaj časa je spet sedel nasproti nje. »Ja, hudo je bilo,« je rekel. »Vsi so umrli. Tudi jaz sem umrl. Pa so me rešili.«

			»Je zdaj vse v redu z vami?« je vprašala.

			»Ne!« je jezno kriknil. »Ni vse v redu!«

			»Mislila sem fizično.«

			»Ne! Niti fizično. Niti kakorkoli!« Odkimal je, kot bi se hotel znebiti določenih misli.

			»Žal mi je,« je spet rekla. Naredila je požirek čaja. »Torej. Radi bi govorili z mano. Mislim si, da glede tega.«

			Odkimal je. »Ne glede tega. To je bil samo začetek. To je bil razlog, da hočem govoriti z vami, morda, ampak, kar imam povedati, ni povezano s tem. Kar vam hočem povedati, je tole« – in pogledal jo je naravnost v oči. »Spet se bo zgodilo.«

			Nehote je pogoltnila slino. »Zakaj tako mislite?«

			»Ker se ni nič spremenilo!« je vzkliknil. »Zakaj me to sploh sprašujete!«

			Spet je vstal, bil je razburjen. Njegov pordeli obraz je postal še bolj rdeč. Obrvi je imel zgubane skupaj. Sklonil se je nadnjo in s tihim, jeznim glasom srdito rekel: »Zakaj se pretvarjate, da ne veste!«

			Zajela je sapo. »Ne pretvarjam se. Res ne vem.«

			Zmajal je z glavo in zviška strmel vanjo.

			»Prav zato to počnem,« je rekel s tihim, besnim glasom. »Ker veste. Samo pretvarjate se, da ne veste. Vsi se pretvarjate. Na čelu Ministrstva za prihodnost Združenih narodov ste, a se vseeno pretvarjate, da ne veste, kaj nam bo prinesla prihodnost.

			»Tega nihče ne more vedeti,« je rekla in mu vrnila pogled. »In poudariti moram, da je ministrstvo organizirano v okviru Pariškega sporazuma. ZN niso neposredno vpleteni.«

			»Vi ste Ministrstvo za prihodnost.«

			»Jaz ga vodim, da.«

			Dolgo jo je tiho gledal. V nekem trenutku med tem pregledom, ko je še vedno strmel vanjo, je spet sedel nasproti njej. Čez mizo se je nagnil proti njej.

			»In,« je rekel, »kaj torej vi in vaše ministrstvo veste o prihodnosti.«

			»Lahko samo delamo modele scenarijev,« je rekla. »Spremljamo, kaj se je zgodilo, potem na podlagi tega, kar lahko merimo, rišemo grafe tirnic, potem pa predpostavljamo, da bo tisto, kar lahko izmerimo, bodisi ostalo enako ali raslo ali se krčilo.«

			»Postavke, kot so temperatura ali nataliteta in podobno.«

			»Da.«

			»Torej veste! Hočem reči, ali v vaših preračunavanjih obstaja kakršen koli scenarij, v katerem ne bo več nobenega vročinskega vala, ki bi ubil milijone ljudi.«

			»Da,« je rekla.

			Vendar je bila zaskrbljena. Ta možnost, ki ji jo je ravnokar omenil, je točno to, zaradi česar ponoči ni spala, noč za nočjo. Scenariji z dobrimi izidi, v katerih bi se uspeli izogniti še več epizodam množičnega umiranja, so dejansko izjemno redki. Ljudje bi morali početi stvari, ki jih ne počnejo. Njegova prisotnost v njeni kuhinji je bila vse preveč podobna enemu njenih nespečnih vrtincev misli, kot bi se še budna opotekla v eno svojih nočnih mor, iz katere se ne bi zmogla rešiti.

			»Ha!« je kriknil, ko ji je vse to prebral z obraza.

			V prizadevanju, da bi izbrisala ta pogled, se je spačila.

			»Dajte no,« je rekel. »Saj veste. Veste, kakšna bo prihodnost.« Tako zelo se je trudil govoriti, ne da bi kričal, da je zvenelo, kot bi si lahko poškodoval glas. Zakašljal je, zmajal z glavo. »A vseeno glede tega ne ukrenete ničesar. Kljub službi, ki jo opravljate.«

			Spet je vstal, stopil do njenega korita, iz odcejevalnika vzel kozarec, nalil vanj vodo iz pipe, naredil požirek. S seboj ga je prinesel k mizi, spet sedel.

			»Trudimo se po najboljših močeh,« je rekla.

			»Ne pa se ne. Ne trudite se po najboljših močeh in to, kar počnete, ne bo dovolj.« Spet se je nagnil proti njej in prestregel njen pogled, s krvavo rdečimi in izbuljenimi očmi, trpečimi bledo modrimi očmi, ki jih je s svojim potnim rdečim obrazom komaj zadrževal – jo je prebodel – »Priznajte!« je vzkliknil, pri čemer je svoj glas še vedno zadrževal, da ni prerasel v kričanje.

			Vzdihnila je. Poskušala se je domisliti, kaj naj mu reče. Njegov pogled jo je strašil. Morda je premišljeval, da bi jo, če jo na tem mestu ubije, nadomestil nekdo učinkovitejši. Videti je bilo, da razmišlja prav o tem. In konec koncev sta tu. Ugrabil jo je in odvedel v njeno lastno stanovanje. Ko se to zgodi ženskam, pogosto umrejo.

			Nazadnje je skomignila, srce ji je razbijalo. »Trudimo se.«

			Dolgo sta sedela in gledala drug drugega. Zdelo se ji je, da ji pušča čas, naj nekaj časa premišljuje o tem, kar je izrekla. Naj se kuha v sokovih lastne brezplodnosti.

			Nazadnje je rekel: »Ampak ne deluje. Trudite se, a to ni dovolj. Ne uspeva vam. Vi in vaša organizacija ste neuspešni pri nalogi, ki vam je bila zadana, zato bodo umrli milijoni. Pustili ste jih na cedilu. Vsak dan jih puščate na cedilu. Prepuščate jih smrti.«

			Vzdihnila je. »Na podlagi tega, kar imamo, se trudimo po najboljših močeh.«

			»Ne, se ne.«

			Spet je zardel v obraz, spet je vstal. Kot ujeta žival je krožil po njeni kuhinji. Težko je dihal. Zdaj se bo zgodilo, je pomislila proti svoji volji. Srce ji je res divje razbijalo.

			Nazadnje se je ustavil nad njo. Ponovno se je sklonil nadnjo. Spet je spregovoril s tihim, pridušenim glasom, ki je bil očitno edino, kar je zmogel.

			»Zato sem tu jaz. Nehati morate mislite, da se trudite po svojih najboljših močeh. Ker se ne. Lahko bi naredili več kot to.«

			»Na primer?«

			Strmel je vanjo. Spet je sedel nasproti nje, si spustil obraz v slani. Nazadnje je spustil obraz in sedel pokončno. Pogledal jo je v oči. Tedaj je nekaj zagledala, namreč resničnega človeka. Zelo zaskrbljenega resničnega človeka, mladega moškega, bolnega in prestrašenega.

			»Šel sem nazaj v Indijo,« je rekel. »Poskušal sem se pridružiti skupini ljudi, za katero sem slišal. Kalijini otroci, ste slišali zanje?«

			»Ja. Ampak to je teroristična skupina.«

			Odkimaval je, pri tem pa ves čas strmel vanjo. »Ne. Prenehati morate razmišljati na podlagi svojih starih buržoaznih vrednot. Tega časa ni več. Preveč je v igri, da bi se še vedno skrivali za njimi. Zaradi njih svet umira. Ljudje, živali, vse. Smo sredi množičnega izumiranja in obstajajo ljudje, ki si prizadevajo kaj ukreniti glede tega. Vi jim pravite teroristi, v resnici pa so teroristi tisti, za katere delate vi. Kako to, da tega ne sprevidite?«

			»Trudim se izogibati nasilju,« je rekla Mary. »To je moja naloga.«

			»Mari niste rekli, da je vaša naloga, da se izognete množičnemu izumrtju!«

			»Sem res to rekla?«

			»Ne vem, kaj pa ste rekli? Kaj pravite zdaj! Ne dlakocepite mi, tu nisem zato, da bi dlakocepili! Vi pobijate svet, od mene pa hočete, da se spomnim, s katerimi besedami ste si rešili rit? Pa mi povejte zdaj! Kakšna je vaša zadolžitev na čelu Ministrstva za jebeno prihodnost?«

			Glasno je pogoltnila. Naredila požirek čaja. Hladen je bil. Poskusila si je domisliti, kaj naj reče. Je modro, da se s tem mladim moškim, ki je ves iz sebe in vsak trenutek bolj jezen, pomeni o stvareh? Ima kakšno drugo možnost, kot da stori prav to?«

			Rekla je: »Ministrstvo so vzpostavili po zasedanju v Parizu leta 2024. Zdelo se jim je, da bi bilo dobro vzpostaviti agencijo, katere naloga bi bila zastopati interese prihodnjih generacij. In interese entitet, ki se ne morejo nikoli postaviti zase, kot so živali in porečja.«

			Mladi mož je zaničujoče zamahnil. To je šablonsko besedilo, ki ga že pozna. »In potem? Kako to počnete, kako branite te interese?«

			»Oblikovali smo oddelke, ki se posvečajo različnim vidikom problema, pravnim, finančnim, fizičnim in tako dalje. Pri vsem, kar počnemo, oblikujemo prioritete, da lahko razdelimo proračun, ki nam je dodeljen, potem pa delamo, kar lahko.«

			Strmel je vanjo. »Kaj pa, če to ni dovolj?«

			»Kako to mislite, ni dovolj?«

			»Da ni dovolj. S svojimi prizadevanji ne upočasnjujete škode zadosti hitro. Ne ponujate rešitev zadosti hitro. To lahko vidite, saj to vidijo vsi. Nič se ne spreminja, še vedno smo na poti v množično izumrtje, sredi izumrtja smo že. To mislim s tem, da ni dovolj. Zakaj torej ne naredite česa več?«

			»Naredimo vse, česar se lahko domislimo.«

			»To torej pomeni, da se ne morete domisliti očitnih stvari ali pa se ste jih domislili in jih nočete izvesti.«

			»Kot kaj?«

			»Kot da bi prepoznali najhujše zločince v tem izumrtju in se jih spravili poloviti.«

			»To počnemo.«

			»S tožbami?«

			»Da, s tožbami, sankcijami, promocijskimi kampanjami in -«

			»Kaj pa z načrtovanimi atentati?«

			»Seveda ne.«

			»Zakaj seveda? Nekateri od teh ljudi so krivi zločinov, zaradi katerih bodo umrli milijoni! Vsa svoja življenja si močno prizadevajo ohranjati sistem, ki bo pripeljal v množično smrt.«

			»Nasilje rodi nasilje,« je rekla Mary. »Večno se nadaljuje. Zato smo tu.«

			»Že izgubili bitko. A poslušajte, zločin zažiganja ogljika ubije mnogo več ljudi, kot bi jih kdaj koli kakršna koli kazen za hude zločine. Zato je vaša moralnost v resnici le neke vrste predaja.«

			Skomignila je. »Verjamem pač v vladavino prava.«

			»Kar bi bilo v redu, če bi bili zakoni pravični. V resnici pa le omogočajo prav to nasilje, ki mu tako nasprotujete!«

			»Potem pa moramo spremeniti zakone.«

			»Kaj pa nasilje, usmerjeno prav proti sežiganju ogljika? Bi bilo bombardiranje obrata na ogljik za vas preveč nasilno?«

			»Mi delujemo v okviru zakona. Mislim, da imamo tako boljše možnosti, da kaj spremenimo.«

			»Ampak to ne deluje zadosti hitro.« Poskušal se je zbrati. »Če bi svoje delo jemali resno, bi se trudili ugotoviti, kako bi lahko hitreje povzročali spremembe. Nekatere stvari so morda res proti zakonu, ampak v takšnem primeru se zakon moti. Mislim, da so to načelo postavili v Nürnbergu – narobe je ubogati ukaze, ki so napačni.«

			Mary je vzdihnila. »Dandanes je veliko našega dela namenjenega prizadevanjem, da bi izpostavili težave, ki jih povzroča trenutno obstoječi pravni sistem, in predlagali popravke.«

			»Ampak ne deluje.«

			Nesrečno je skomignila in pogledala stran. »To traja.«

			Odkimal je. »Če bi bili resni, bi imeli tajno krilo, ki bi izvajalo operacije onstran zakona in tako pospeševalo spremembe.«

			»Če bi imeli tajno krilo, vam ne bi povedala zanj.«

			Zastrmel se je vanjo. Nazadnje je zmajal z glavo. »Ne verjamem, da ga imate. In če ga imate, ne opravlja svojega dela. Po Zemlji hodi približno stotina ljudi, ki so, če bi sodili z vidika prihodnosti, kar bi vi morali početi, množični morilci. Če bi začeli umirati, če bi nekatere med njimi ubili, bi morda ostali postali nervozni in začeli spreminjati svoje ravnanje.«

			Zmajala je z glavo. »Umor rodi umor.«

			»Potem pa izgnanstvo. Ječe, ki jih vzpostavite na podlagi svojih zavez. Kaj če bi se nekega dne prebudili in ne bi imeli ničesar več? Njihova zmožnost, da ubijejo prihodnost, bi se tako močno zmanjšala.«

			»Ne vem.«

			»Če tega ne storite vi, bo kdo drug.«

			»Morda bi morali drugi. Naj opravijo svoj del, mi bomo svojega.«

			»Ampak vaš del ne deluje. In če bodo drugega opravili drugi, jih bodo za to ubili. Vi pa bi samo opravljali svoje delo.«

			»To ne bi bilo upravičeno.«

			»Pa naj ostane del tajne sekcije! Trenutno se precej svetovne zgodovine odvija v tajnosti. To zagotovo veste. Če se sami ne podate tja, nimate nobenih možnosti.«

			Naredila je požirek čaja. »Ne vem,« je rekla.

			»Ampak saj si ne prizadevate, da bi izvedeli! Prizadevate si, da ne bi vedeli!«

			Naredila je požirek čaja.

			On je nenadoma spet vstal. Zdaj se je komaj še držal pri miru. Trzal je, se obračal v to in ono smer, naredil korak in se ustavil. Pogledal je naokrog, kot bi pozabil, kje sploh sta.

			»Kakšna pa je zgodba za tem,« je rekel in pokazal njeno malo kuhinjo. »Ste poročeni?~

			»Ne.«

			»Ločeni?«

			»Ne. Mož mi je umrl.«

			»Zaradi česa pa je umrl?«

			»Ne bom vam pripovedovala o svojem življenju,« je rekla, ko je nenadoma začutila gnus. »Pustite me pri miru.«

			Namenil ji je zagrenjem pogled. »Privilegij zasebnega življenja.«

			Zmajala je z glavo, obrnjeno proti njeni skodelici čaja.

			»Poslušajte,« je rekel. »Če bi res prihajali iz prihodnosti in bi zagotovo vedeli, da danes po svetu hodijo ljudje, ki se borijo proti spremembam, da pobijajo vaše otroke in vse njihove otroke, ki branili svoje ljudi. V obrambo svojega doma, svojega življenja, svojih ljudi bi vsiljivce ubili.«

			»Vsiljivca, kot ste vi.«

			»Točno tako. Če torej vaša organizacija zastopa ljudi, ki se bodo rodili za nami, no, to je težko breme! To je resna odgovornost! Misliti morate, kot bi mislili oni! Narediti morate, kar bi naredili oni, če bi bili tu.«

			»Ne verjamem, da bi odobravali umor.«

			»Seveda bi ga!« je zavpil, ob čemer se je zdrznila. Močno se je zatresel, na mestu je zadrgetal, z rokama je segel proti glavi in jo prijel, kot bi hotel preprečiti, da jo raznese. Njegove oči so bile videti, kot da mu bodo zdaj zdaj izstopile iz glave. Zasukal se je s hrbtom proti njej, brcnil v vrata njenega hladilnika, se opotekel, potem pa stopil do okna in sikaje, besneče pogledal ven. »Jaz sem že tako mrtev, pizda,« je zamomljal sam pri sebi. Z rokama se je naslovil na polico, s čelom na steklo. Čez nekaj časa se mu je dihanje umirilo, zasukal se je in jo spet pogledal. Spet je sedel nasproti njej. »Poslušajte,« je rekel in se vidno zbral. »Ljudje neprestano ubijajo v samoobrambi. Če tega ne bi počeli, bi bil to nekakšen samomor. Zato to počnejo. In zdaj so vaši ljudje napadeni, namreč ti domnevni ljudje iz prihodnosti.«

			Zavzdihnila je. Pogled je še vedno usmerjala na svojo skodelico čaja.

			Rekel je: »Vi bi samo radi, da to opravi nekdo drug. Nekdo, ki ima manj kritja kot vi, nekdo, ki bo zaradi tega dejanja bolj trpel. Tako boste lahko obdržali svoje prijetno življenje in lepo kuhinjo, obupane ljudi pa boste pustili, da prevzamejo odgovornost, ker bodo poskusili ukrepati. Prav te ljudi, katerih obramba je vaša zadolžitev.«

			»Ne vem,« je rekla.

			»Jaz vem. Z nekaterimi od njih sem se srečal v Indiji. Hotel sem se jim pridružiti, a me niso hoteli vzeti. Oni bodo naredili to, kar bi morali početi vi. Ubijali bodo in zato bodo ubili njih, izvedli bodo kakšno manjšo sabotažo in do konca svojih življenj pristali v zaporu in to vse zato, ker bodo opravili delo, ki bi ga morali opraviti vi.«

			»Niste se jim pridružili?«

			»Niso me hoteli vzeti.«

			Obraz se mu je spačil od krča. Boril se je s spomini. »Kar se tiče njih, sem bil samo še en firanji, zahodnjak. Cesarski upravljavec, kot v starih časih. Outsider, ki jim govori, kaj naj počnejo. Verjetno so imeli prav. Mislil sem, da se trudim po svojih najboljših močeh. Tako kot vi. In lahko bi umrl. Samo zato, ker sem pomagal v mali zdravstveni ambulanti. Saj sem umrl, ampak moje telo je iz neznanega razloga po smrti živelo naprej. In zdaj sem tu, še vedno se trudim, da bi kaj naredil. Bedak sem. Ampak niso hoteli moje pomoči. Verjetno so imeli prav, tega ne vem. Tisto, kar morajo storiti, bodo naredili brez mene, ne potrebujejo me. Delajo to, kar bi morala početi vaša agencija. Ko se bodo odpravili ven iz Indije, bo to težje. Ubili jih bodo. Zato si prizadevam početi to, kar si mislim, da bi morda hoteli narediti tu, kjer se znajdem bolje, kot bi se lahko oni.«

			»Ste koga ubili?«

			»Da.« Glasno je pogoltnil slino, ko je pomislil na to. »Slej ko prej me bodo ujeli.«

			»Zakaj to počnete?«

			»Samo pravico bi rad!«

			»Če kdo vzame pravico v svoje roke, je to ponavadi zgolj maščevanje.«

			Zamahnil je z roko. »Z maščevanjem ni nič narobe. A kar je še pomembneje, hočem pomagati, da se to ne zgodi več. Vročinski val in podobno.«

			»To vsi hočemo.«

			Spet je pordel v obraz. Spet s pridušenim glasom: »Potem morate narediti več.«

			Pozvonilo je pri vratih.

			Precej čez polnoč je bilo. Nikogar ni bilo, ki bi jo obiskal ob takem času.

			Ko je to prebral z njenega obraza, je planil proti njej. Oba sta nagonsko vstala. »Izdali ste me!« Njegov prestrašeni obraz nekaj centimetrov stran od njenega.

			»Nisem!»

			In ker ga res ni, je lahko svoje divje lesketajoče oči usmerila v njegove prav takšne. Za trenutek sta obstala, ujeta v pogledu, ki ga ni moč opisati, oba panična.

			»Vsepovsod so kamere,« je rekla. »Očitno so naju videli zunaj, na ulici.«

			»Pojdite jim povedat, da je vse v redu z vami.« Dlan je potisnil v žep, v katerem je imel pištolo.

			»Dobro.«

			Medtem ko ji je srce razbijalo, kot še nikoli, je šla do vrat, ven na podest, po notranjem stopnišču do zunanjih vrat stavbe v pritličju. Odprla jih je, ne da bi odpela verigo.

			Dva policaja ali morda zasebna varnostnika. »Ministrica Murphy?«

			»Da, kaj je narobe?«

			»Dobili smo poročilo, da so vas videli vstopiti v svoje stanovanje z nekim moškim.«

			»Da,« je rekla in močno premišljevala. »Prijatelj je, nobenega problema ni.«

			»Vendar ni naveden med vašimi prijatelji, ki jih poznamo.«

			»Ta prizvok mi ni všeč,« je ostro rekla, »a za zdaj vam povem, da je sin mojega nekdanjega sošolca z Irske. Pravim vam, da je v redu. Hvala, da ste preverili, kako sem.«

			Pred nosom jima je zaprla vrata in šla nazaj gor.

			Njeno stanovanje je bilo prazno.

			Sprehodila se je naokrog. Nikjer nikogar. Nazadnje je preverila vrata, ki so vodila na mali balkon nad parcelo za hišo. Bila so odprta na stežaj. Spodaj popolnoma temno. Zgoraj so gole veje gromozanske lipe, ki je prekrivala dvorišče, s temnim vzorcem prekrivale zvezde. Nagnila se je čez kovinsko ograjo in pogledala dol. Verjetno bi človek lahko splezal dol po enem velikih pravokotnih stebrov na zunanjih vogalih balkona. Sama ne bi hotela poskusiti, mladi mož pa je bil videti kot nekdo, ki se ne bi pustil zaustaviti spustu za eno samo nadstropje.

			»Rekla sem jim, da ste moj prijatelj,« je jezno rekla v temo.

			Bila je jezna nanj in nase. Misli so ji švigale. Bilo ji je slabo. Približno minuto je trajalo, da je razmislila o možnostih in se zavedla, kaj mora storiti. Zdrvela je nazaj noter in dol po stopnicah do zunanjih vrat, stekla na ulico in vpila: »Policija! Policija! Vrnite se sem! Vrnite se!«

			In sta se vrnila, hitro sta se podvizala do nje in se radovedno zastrmela vanjo. Povedala jima je, da se jima je morala zlagati, saj je tako preprečila, da bi moški, ki je bil pri njej, streljal nanje. Zgrabil jo je na ulici, jo imel na muhi. Zdaj je izginil, odšel je, ko se je pogovarjala z njima. Vse je bilo res, čeprav tako zelo nepopolno. Ko je govorila z njima, se je zavedla, da ne bo nikoli mogla nikomur povedati, kaj se je res zgodilo. O nečem takšnem, kot je bila ta ura, ni mogoče povedati.

			Govorila sta po svojih postajah, opozorila svoje kolege. Z izvlečenima pištolama sta jo odvedla gor. Spet je sedla na svoj kuhinjski stol, globoko vdihnila. Roke so se ji tresle. Dolga noč bo.





26

			Lahko se skriješ, ne moreš pa ubežati.

			Kamere so bile vsepovsod, seveda. Na sistemih javnega prevoza, v trgovinah, na ulicah. Če bi šel ven po hrano, bi, ne glede na to, v katero smer bi se odpravil, večkrat šel mimo nadzornih kamer. Če bi poskušal zapustiti državo, bi moral iti čez kontrolo potnih listov. V Evropi niti ne, a vseeno, lahko bi naletel na preverjanje. Če bi potoval, bi ga slej ko prej preverili. Imel je lažni potni list, a ni bil prepričan, da bi bil v takšnih situacijah uporaben. Obtičal je tu, v eni najbolj nadzorovanih držav na svetu.

			Vendar se je že naučil, kje se skriti in kako. Imel je streho nad glavo, namreč visoko na pobočju Züriberga, nad mestom,, kjer je bilo več parcel skupnostnih vrtičkov. Po teh parcelah terastaste obdelane zemlje so bile razmetane male lesene vrtne lope za shranjevanje orodja, gnojil, pesticidov in podobno. V eni od njih mu je uspelo odtrgati stransko stensko ploščo, in sicer tako, da jo je lahko prilepil nazaj, ko je bil v lopi, je lahko ploščo spet namestil in legel na tla v svojo puhasto spalno vrečo, pred zoro pa je že izginil, ne da bi pustil kakršno koli sled vdora. To lopo je lahko uporabljal kot svojo bazo. Lahko je se skrival prav v Zürichu.

			Njegov lažni potni list je bil potni list človeka iz ZDA, ki je umrl, a zanj nikoli ni bil pridobljen mrliški list. Vanj je bila vstavljena Frankova fotografija, zato je bil v tem smislu on ta drugi človek, Jacob Salzman. Potni list bo veljal še tri leta. Na to ime je dal narediti tudi kreditno kartico, na računu je imel nekaj denarja, večino preostalih sredstev pa je pretvoril v petdeset-evrske bankovce. Za svojo lažno identiteto je imel vizo, ki mu je omogočala, da v Švici ostane večino prihajajočega leta, v Ameriki naj bi ga čakala služba, doli v mestu pa je imel tudi stanovanje, najeto na to ime. Vse to je gladko teklo pred malo več kot letom dni. Na vhodu v tisti blok so bile seveda kamere, zadnja vrata, ki so vodila do stiskalnice za smeti, pa niso imele kamere, zato je lahko včasih prišel in odšel skozi ta zadnja vrata in uporabil kopalnico v stanovanju. Kot Salzman je bil včlanjen v enega od plavalnih klubov na jezeru, zato je tudi tam lahko uporabljal sanitarije.

			In cele dneve je lahko hodil. Lahko se je sprehajal, ne da bi na kakršen koli vpadljiv način izdal svojo prisotnost. Jedel je hrano s stojnic, ki niso imele kamere, in jo kupoval v Migrosu, dneve pa je preživljal v parkih, kjer je bilo malo kamer. Tako je živel življenje, ki ga sistem ni dosti beležil, hkrati pa niti bil ravno resno izven omrežja. Samo neopazen. Brez dvoma je postal po ugrabitvi vodje ministrstva ZN, nasilnem vdoru v njeno stanovanje in celem večeru gnavljenja ministrice predmet velike policijske iskalne akcije. Da tistega, kar se je zgodilo pri jezeru Maggiore sploh ne omenjamo. Morda bo moral opustiti Salzmana. A vsaj še kar nekaj časa bi se lahko skrival samo kilometer ali dva stran od ministričinega stanovanja. In zaenkrat se tudi je.





27

			Mary je zdaj imela novo težavo, namreč 24-urno policijsko zaščito.

			Seveda ima človek lahko tudi hujše težave, vendar je bilo za Mary presenetljivo, kako neprijetno ji je, dokler ni premislila, namreč, izgubila je svoje življenje. Ali vsaj svoje navade, svojo zasebnost. Žalostno je bilo pomisliti, da je njeno življenje večinoma postalo prav to.

			Ko je policija tisti večer zaključila s svojimi vprašanji in preiskavami, je šla v posteljo in se trudila vsaj malo zaspati, a ji ni uspelo. Policisti so bili še vedno v njeni kuhinji in spodaj pred vhodnimi vrati. Verjetno je bilo, da bo v bližnji prihodnosti ostalo tako. Ugrabitelja je preklela s tisoč prekletstvi. Bolj ko je premišljevala o vsem skupaj, bolj ga je sovražila.

			Kljub temu, da jo je tisto, kar je rekel, glodalo. Kljub temu, da jo je spomin na njegov obraz moril. Njegova besna prepričanost, da ima prav. Navadno takšnih ljudi ni marala in jim ni zaupala, vendar je bil on drugačen, to je morala priznati. Grozljiva prepričanost mu je bila vsiljena. Bil je nor, ker ga je oplazila smrt. Čeprav nazadnje ni počel drugega, kot da je vpil nanjo. Ugrabil jo je, da bi se prepiral z njo – in tudi vrata kopalnice, ki so se zaloputnila, ko je bila notri – na več načinov se je močno boril, da se mu ne bi strgalo, da ni naredil nič drugega, kot jo prepričeval. Besede, ki so padale po obrazu kot pesti. Papirnati naboji iz možganov. Zadoščalo je, da ji je srce začelo spet razbirati. Da ji je obraz zagorel od spomina.

			Zato je tisto jutro šla v pisarno zelo čemerna. Obljubili so ji, da jo bodo obveščali glede napredka v tem primeru, vendar ni kaj dosti verjela, da bo izvedela kaj pomembnega ali pravočasnega. Mladi mož se je zdel prepričan v svojo sposobnost skrivanja. To je bilo samo po sebi čudno. Nihče ne bi smel biti tako prepričan, posebej ne v Švici. Spraševala se je, ali nima kakšnega skrivališča v Zürichu ali kje v bližini, kamor se lahko hitro zateče in izgine, da mu ne bi bilo treba bežati.

			Bo že izvedela pozneje. Ali pa ne. Medtem pa jo bodo povsod, kamor bo šla, spremljali telesni stražarji, in v njeno stanovanje bo ob njej nameščena kakšna prijazna Švicarka ali Švicar ali kar trojica njih. Prekleto prekleto prekleto. Prekleti bedak – zakaj ga ni ubila.

			V njeni pisarni so se ljudje nagnetli okrog nje, sočustvovali z njo in podobno. Naročila jim je, naj se spravijo nazaj delat, in stopila v stik z Badimom. Z vlakom se je vračal iz Ženeve in ji v sporočilu izrekel sožalje. Ravno je slišal, kaj se je zgodilo, ko se vrne, bo prišel v njeno pisarno. Upal je, da se lahko z njim sreča ob kosilu. To je bilo pravzaprav dobro, da gre lahko ven iz pisarne in se odkrito pogovarja nekje, kjer ne more nihče prisluškovati. Od novih telesnih stražarjev mora zahtevati, da se držijo na strani.

			Tako je tik po poldnevu Badim vstopil v njeno pisarno, stopil do nje in jo na hitro prijel za roke, jo pogledal od blizu in nakazal objem, ki ga ni izvedel. Zapustila sta pisarno in odšla to postajališča za tramvaje, kupila sendviče, čokolado in kavo ter se namenila nazaj proti pisarni, dokler nista prišla do malega parka, ki se je dvigal nad zaobljenimi zelenimi bakrenimi strehami ETH in mesta na drugi strani reke proti zahodu. Sedla sta na eno od klopi v parku. Njeni telesni stražarji so bili nekaj klopi stran, a vseeno očitni telesni stražarji.

			Mary je morala razmisliti, kaj naj povej Badimu, in pri tem se ji je, tako kot pri vsem drugem to dopoldne, zaradi izčrpanosti po glavi motal vrtinec nasprotujočih si misli. Nekaj v njej se je upiralo misli, da bi Badimu povedala celotno zgodbo zadnje noči. Ne da bi se ji lahko v celoti izognila.

			»Sinoči sem imela burno noč,« je rekla.

			»Tako mi je žal,« je rekel. »Je vse v redu s teboj?«

			»Vse je v redu. Mislim si, da so me nadzorovali? In tako so videli, da sem šla v stanovanje s tem tipom in so me prišli preverit. Čez kakšno uro, moram dodati. Najbrž so bili posnetki iz kamer in ko so jih videli, so prišli k meni. Tip se je izmuznil, medtem ko so me preverjali.«

			»Tako sem slišal. Vesel sem, da je vse v redu s tabo. – Pa je res?«

			»Ne!«

			»Žal mi je.«

			Nekaj časa sta jedla v tišini. Mesto je bilo kot ponavadi gozd žerjavov nad sivimi kamni. Iz tega razgledišča ni bilo videti Limmata, proti jugu pa je ozek lok jezera, za njim pa dolg hrib, ki se je nadaljeval južno od Üetliberga.

			»Razmišljala sem glede našega položaja,« je rekla, ko je nekoliko ublažila svojo lakoto. »Naše dileme.«

			»Katere dileme?«

			»Da je naša naloga zastopanje ljudi in živali iz prihodnosti, da bi tako v njihovem imenu rešili biosfero, a nam tega ne uspe narediti. Pri tem nismo uspešni, ker so orodja, ki jih imamo na voljo, prešibka. Sam si rekel nekaj takšnega takrat, ko sva se sprehodila do jezera. Svet drvi v katastrofo, mi pa ne moremo doseči, da bi dovolj hitro spremenil smer, da bi se lahko izognili trku.«

			Badim je nekaj časa žvečil svoj sendvič. »Vem,« je rekel.

			»Kaj bomo torej ukrenili glede tega?«

			»Ne vem.«

			Opazovala ga je. Majhen, temen moški, zelo pameten, zelo miren. Veliko je doživel. V preteklosti je delal za indijsko vlado in za nepalsko vlado, ki so jo vzpostavili kot maoistično revolucionarno organizacijo. Delal je za Interpol. Rekla je, hotela je poskusiti: »Mislim, da mogoče rabimo tajno krilo.«

			To ga je presenetilo. Nekaj časa jo je debelo gledal, potem je rekel. »Kaj hočeš reči?«

			»Mislim, da bi morali vzpostaviti tajen oddelek ministrstva, ki bi si skrivaj prizadeval za naše cilje.«

			Razmislil je. »In kaj točno bi počel?«

			»Ne vem.« Nekaj časa je žvečila in ob tem premišljevala. O žarečem pogledu njenega ugrabitelja. O strahu, ki ga je čutila.

			»Nasilja ne maram,« je rekla čez nekaj časa. »Hočem reči, res ne. Irka sem. Doživela sem, kakšno škodo naredi. Vem, da si to doživel tudi sam. Skrivne vojne, državljanske vojne, škoda, ki jo povzročijo, nikoli ne izgine. Zato ne mislim, da bi pobijali ljudi. Ali kogar koli fizično prizadeli. Mi nismo CIA. A vseeno, so še druge reči, ki potekajo tajno, o tem razmišljam. Dejanja, ki so morda nelegalna ali morda v nekaterih ozirih nespametna. Nediplomatska. A bi vseeno koristila našim ciljem. Lahko bi skrivaj premišljevali o njih, o vsakem primeru posebej, in preverili, ali je katero od njih vredno, da ga izvedemo. Stvari, ki bi jih lahko upravičili, če bi nas zalotili.«

			Pridušeno se je smehljal, zdaj pa je rahlo zmajal z glavo. »To mi ne zveni preveč tajno. Eden od vidikov tajne organizacije je, da mora biti neulovljiva. Nič ne sme biti zapisano, v nič se ne da vdreti, nihče ne sme govoriti z nečlani. Ljudje na oblasti ne smejo vedeti zanjo. Če bi se zgodil kakšen koli vdor v tajnost, bi ti kot vodja agencije morala biti sposobna zanikati vsakršno vpletenost, vsakršno vedenje, da takšna stvar obstaja, ne da bi kar koli pojasnjevala ali branila.«

			»Zveniš kot da imaš izkušnje s takšnimi stvarmi.«

			»Da.« Zdaj je gledal stran, proti mestu.

			»Iz katerega obdobja?«

			Gledal je sivo mesto, premišljeval o vsem. Bežno je vzdihnil, še enkrat ugriznil v sendvič, ga poplaknil z velikim požirkom kave.

			»Zdaj …« je rekel, kot bi začel poved, potem pa je ne nadaljeval.

			»Zdaj kaj?« je rekla, ko je bil nekaj časa tiho.

			»Zdaj,« je ponovil odločneje, potem pa jo pogledal. »Vedno, če se drugače izrazim.«

			»Kaj hočeš reči?«

			»Žal mi je. O tem ne morem govoriti.«

			Zavedla se je, da stoji nad njim. Njen papirnati lonček za kavo se ji je napol zmečkan tresel v rokah. On se je kremžil, ko jo je gledal. S pogledom je ošvrknil njeno kavo, kot da mu jo bo morda zalučala v obraz.

			»Povej mi, kaj misliš s tem,« je zahtevala od njega s hreščavim glasom. »Takoj.«

			Še enkrat je vzdihnil. »Predstavljaj si, da morda že obstaja tajno krilo Ministrstva za prihodnost. Da sem ga morda sam vzpostavil, po tem, ko si me postavila za šefa kabineta.«

			»Ti si ga vzpostavil?«

			»Ne, prosim, tega ne pravim. Tak sem kot vsi drugi. Nekaj prijateljev imam na položajih. Karkoli že naredijo kot prijatelji, ne bi bilo ravno primerno, da bi ti o tem povedal, in to ravno zato, da bi, če bi se kaj razvedelo in bi ti kdo postavljal vprašanja, lahko odkrito rekla, da o tem nisi vedela ničesar.«

			»Verodostojno zanikanje?«

			»Niti ne. Mislim, da se tisto nanaša na to, da imaš pri roki dobro laž. Tole pa bi prej pomenilo dobro delovanje agencije, ohranjanje stvari, kot morajo biti. Če bi kdaj kdo postavljal vprašanja, kar se, upamo, ne bo zgodilo, a če bi jih, bi ti rekla, da nisi vedela za to. Če bi se pojavile kakšne nepravilnosti, bi drugi prevzeli krivdo, ti pa bi lahko neomadeževana naprej vodila ministrstvo.«

			»Kot da bi se lahko tako odvilo!«

			»No, kdaj se je že. Pravzaprav precej pogosto. To je precej normalna oblika organizacije. Večina nekonvencionalnih operacij se odvije, ne da bi politični vodje vedeli, da obstajajo. Zagotovo nikoli ne poznajo podrobnosti, tudi če se v splošnem zavedajo, da kaj takšnega obstajajo. Kot sem mislil, da se morda tudi ti zavedaš.«

			Dogodki prejšnjega večera so se nenadoma zgrnili nanjo in jo pretresli do dna duše, zato je kriknila: »Laži ne bom prenašala!«

			Telesna stražarja sta z druge strani malega parka pogledala proti njima.

			»Vem,« je rekel Badim, ki je bil videti upadel in nesrečen. »Žal mi je. Glede tega nisem imel dobrega občutka. Danes popoldne bom podal odstopno izjavo, če hočeš. Z veseljem ta trenutek prevzamem odgovornost. Želim pa te samo spomniti, da si ravno govorila o morebitni potrebi, da bi imeli nekaj takega.«

			»Sem klinca,« je rekla. Počakala je, da se ji srce umiri, in premišljevala o tem. Preveč misli se ji je naenkrat gnetlo po glavi, kar je vodilo v nekakšno rjovenje. »Tega nisem mislila resno. Pa tudi če bi, naj me vrag, če bom prenašala, da v moji lastni jebeni agenciji pred menoj skrivajo stvari.«

			»Vem,« je rekel in gledal v tla. Globoko je vdihnil, zbiral pogum. »Povej mi, se ti to ni dogajalo, ko si bila ministrica v irski vladi?«

			»Kaj hočeš reči?« je zavpila.

			»Hočem reči, bila si vodja mednarodnih odnosov, mar ne? Si mislila, da veš za vse, kar je počela tvoja agencija?«

			»Da, tako sem mislila.«

			Zmajal je z glavo. »Zagotovo ne. Seveda ne morem vedeti zagotovo. Ampak Irska je bila dolgo v državljanski vojni, kar vedno vključuje vidike izven države. Mar ne? Torej, vaše varnostne sile so ti skoraj gotovo kaj prikrivale in verjetno so predpostavljali, da ti veš za to in hočeš, da tako tudi ostane.« Skomignil je. »Zagotovo je bilo tako v Nepalu in Indiji, pa tudi v Interpolu, ko smo že ravno pri tem.« Interpol je bil agencija, iz katere ga je potegnila Mary.

			Silovito je sedla poleg njega. Njen lonček za kavo je bil zmečkan, zato je previdno popila preostanek kave iz enega od prepognjenih delov robu, odložila lonček na tla.

			»Torej sem naivna, je tako? Nedolžna državnica v svetu realpolitike? Kar je brez dvoma razlog, da so mi zaupali to pozicijo?«

			»Tega ne pravim. Mislim, da so predpostavljali, da veš, kaj delaš.«

			»Kaj je torej to tvoje tajno krilo zaenkrat izvedlo? In koga vključuje?«

			»Joj, to so ravno stvari, o katerih ne smeš spraševati. Ne ne, prosim -« Dvignil je roko, kot bi hotel zadržati udarec, ki mu ga je mislila nameniti – »če bi ljudje vedeli, da vodilni vedo za njihova dejanja, bi lahko odstopili. Kakorkoli, morda teh ljudi sploh ne poznaš, saj nisem prepričan, kako dobro si seznanjena z našim celotnim osebjem.«

			Gledal je, kako se je pomirila. Pobrala je svoj zmečkan lonček za kavo in naredila še en požirek. On je rekel: »Jaz sem vodja vsega, kar se zgodi v operativnem smislu,« govoril je tiho, kot bi s njo delil skrivnost, da bi jo pomiril. »To pač počne šef kabineta. Zato ljudje, ki mi pomagajo, ko početi tisto, kar je potrebno, postane zapleteno, seveda prihajajo iz različnih oddelkov. Iz kibernetske varnosti, jasno, saj je v naravi njihovega dela, da včasih delujejo preventivno. Tisti iz naravnih katastrof so pogosto koristni, saj so se vajeni umazati – pri tem mislimo samo fizično umazati, saj razumeš, ker delajo s stroji in podobno. Njihovo delo je praktično. Vidijo, kje se dela škoda, zato komaj čakajo, da lahko kaj ukrenejo glede tega.«

			To jo je zadelo v živec, da se ji je neprespana noč sunkoma vrnila, ne da je sploh kdaj popolnoma izginila. Želodec se ji je zamotal v vozel, v katerem ni bilo ravno prostora za tisti sendvič.

			»Sinoči sem spoznala nekoga takega,« je rekla. Z roko je segla proti Badimovi roki in ga zgrabila za hrbtni del dlani. »Takšne vrste človek me je sinoči ugrabil! Bi je naveličan, da nič ne ukrene, da se nič ne zgodi.«

			»Žal mi je,« je spet rekel. Zasukal je dlan, da je lahko prijel njeno. »Povej mi, kaj se je zgodilo.«

			Umaknila je svojo roko in mu na kratko povedala, nekatere dele pa izpustila.

			»Verjetno bi te morali bolj skrbno varovati,« je rekel, ko je zaključila.

			»Bilo je dovolj skrbno, kot se je izkazalo. Poleg tega pa mislim, da si nekoč ponudil, a sem zavrnila. Sovražim takšne stvari.«

			»Kakorkoli. Morda bo samo za nekaj časa. Verjetno bodo kmalu izsledili tega tipa.«

			»Glede tega nisem preveč prepričana.«

			»Težko je dolgo ostati pod krinko.«

			»Ni pa nemogoče.«

			»Ne,« je priznal. »Ni nemogoče.«

			Premaknila se je nazaj na klop, zadrgetala. Vse skupaj je res v pizdi. Mora se naspati. Vendar sta pač tu.

			»Poslušaj,» je rekla, ko je premislila. »Odraščal si v Nepalu, mar ne? In jaz sem odraščala na Irskem. V obeh državah smo imeli veliko političnega nasilja. Kar v resnici pomeni umore, kajne? Umore in vse, kar temu sledi. Strah, žalost, jeza, vse to. Škoda nikoli ne izgine, to ti lahko povem in verjetno tudi sam veš, da je tako. In potem boljši morilci v teh tekmovanjih v ubijanju navadno na koncu prevladajo. Niti približno ni jasno, ali je to na svetu sploh kdaj vodilo v kaj dobrega.«

			Badim je z glavo zmajeval sem in tja, ni se strinjal z njo.

			»Kaj?« je kriknila. »Saj veš, da je res! To je vodilo v grozljivo škodo!«

			Vzdihnil je. »A vseeno,« je rekel. »Kakšna pa je bila škoda pred tem? In je katera od teh stvari morda zmanjšala skupno škodo? To ni nikoli jasno.«

			»Kaj je torej naredilo to tvoje tajno krilo!« je kriknila, nenadoma prestrašena.

			»Res ne morem povedati.« Gledal je njen obraz, zavlačeval. »Morda je kakšna elektrarna na premog imela težave. Morali so se izključiti, to pa so videli investitorji in razumeli, da takšne investicije ne bodo nikoli več pametne. Lahko bi rekli, da je to na nek način delovalo.«

			»Kako to misliš, da je delovalo?«

			»Elektrarne so ostale zaprte in sončna energija je dobila novo spodbudo za vlaganje vanje. In gradnja novih elektrarn na premog je po vsem svetu upadla za osemdeset odstotkov, odkar se je to začelo dogajati.«

			»To bi lahko bilo tudi zato, ker je Indija prešla na sončno.«

			»Da.«

			»Je bil kdo poškodovan ali ubit?«

			»Ne namenoma.«

			»So koga ustrahovali?«

			»Misliš prestrašili, da ne bi sežigal ogljika?«

			»Da.«

			»Mislim, da bi bilo morda dobro, če bi se kaj takšnega zgodilo. Ti ne?«

			»Ampak kako?«

			»No, saj več. Kar res prestraši ljudi, je finančne narave.«

			»Kar res prestraši ljudi, je, da te jebeno ugrabijo!«

			»Drži. Grožnja nasilja. Čeprav, tudi dostop do denarja, če ljudje to izgubijo, so definitivno prestrašeni.«

			»Pizda. Torej se igrate boga.«

			»Kako prosim?«

			»Igrate se boga. Ljudi postavljate v situacije, za katere mislijo, da so resnične, potem pa gledate, kaj bodo storili.«

			»Morda. A ne gre samo zato, da vidimo, kaj bodo storili. Gre za to, da jih prisilimo v spremembe.«

			»Torej jih terorizirate!«

			»No, ampak terorizem pomeni ubiti nedolžne in tako druge nedolžne prestrašiti, da naredijo, kar hočeš. To terorizem pomeni danes, mar ne? Ne pa zgolj strašenja v tajnosti.«

			»Ne, verjetno ne. Ampak vi strašite ljudi. Uporabljate zastraševanje.«

			»Če bi ga, bi bilo to morda dobro. Morda bi pomenilo, da počnemo, kar je treba. Kar si poudarila tudi sama, se mi zdi.«

			Prikimala je. Spomnila se je mladega moškega iz prejšnjega večera. Prestrašil jo je, o tem ni dvoma. Namenoma. Da bi pridobil njeno pozornost. Pravzaprav jo je moral najprej nekoliko pomiriti, morda, samo toliko, da je lahko začel, da je ona bolje prisluhnila temu, kar ji je tako obupano hotel prenesti. Hotel je, da ona pozorno prisluhne temu, kar ji je povedal, da ne bo pozabila. Sesalec nikoli ne pozabi, če ga dobro prestrašijo, in onadva sta sesalca. In ona vsekakor tega ne bo pozabila.

			»Prav to se mi je ravno zgodilo,« je rekla. »Tisti moški me je hotel prestrašiti.«

			»Zveni že tako.«

			»Delovalo je,« je rekla in ga pogledala.

			Tudi on jo je pogledal, ji pustil, da premisli o tem.

			Razmislila je. Počutila se je, kot da se bo njen želodec sesedel sam vase.

			»Dobro,« ke rekla. »Poslušaj. Vedeti hočem, kaj se dogaja. Lagala bom, če bo prišlo do tega, ali prevzela odgovornost, če bo treba. Ampak hočem vedeti.«

			»Čisto zares?«

			»Res hočem. Moraš mi obljubiti, da mi boš povedal. Mi obljubiš?«

			Dolgo ni spregovoril. Razgledoval se je po mestu, potem je gledal v tla. Nazadnje je rekel: »Dobro. Povedal ti bom, kar moraš vedeti.«

			»Vse!«

			»Ne.«

			»Da!«

			»Ne.« Pogledal jo je v oči. »Ne morem ti povedati vsega. Namreč, poslušaj, morda bo kdaj kdo, ki si zasluži umreti.«

			Strmela je vanj. Sendvič v njeni notranjosti se je znašel v stiskalnici za smeti, tako je bil občutek. Bolje bi bilo, če bi ga lahko preprosto izbruhala.

			Nazadnje je rekla: »Morda ti lahko pomagam, da ta program usmeriš bolje, kot je trenutno usmerjen. Zdaj vem določene stvari, ki jih včeraj nisem.«

			»Res mi je žal glede tega.«

			»Naj ti ne bo. To so stvari, o katerih bi morala vedeti že ves čas.«

			»Morda.«

			Premislila je o tem. »Pizda!«

			»Vem.«

			»Ampak … No, nekaj moramo ukreniti. Nekaj več kot to, kar počnemo.«

			»Morda je res.«

			»Ker zdaj namreč izgubljamo.«

			»Borba je. To je gotovo.«





28

			Hebrejska tradicija govori o skritih dobrih ljudeh, ki srbijo, da svet ne razpade, tzadikim nistarim, skritih pravičnih. V nekaterih različicah ji je šestintrideset, zato se imenujejo Lamed-Vav Tzadikim, šestintrideset pravičnih. Včasih je to prepričanje povezano z zgodbo o Sodomi in Gomori ter Božjo obljubo, da bo, če mu lahko v teh mestih pokažejo vsaj petdeset dobrih ljudi (in potem deset in potem enega), mesti obvaroval pred uničenjem. Druge pripovedi to idejo povezujejo s Talmudom in njegovimi pogostimi omembami skritih anonimnih dobrodelnežev. Dejstvo, da so nistarim skriti, je pomembno, saj so to navadni ljudje, ki se po potrebi pojavijo in delujejo, kadar je treba rešiti njihove ljudi, potem pa, ko je njihova naloga opravljena, hitro spet izginejo v množici. Kadar je v zgodbah poudarjeno, da je teh ljudi šestintrideset, vedno vključujejo tudi, da so razpršeni po vsem svetu v judovski diaspori in ne vedo eden za drugega. Pravzaprav ponavadi ne vedo, da so eden od šestintridesetih, saj so vedno sami model ponižnosti, anavah. Če bi torej kdorkoli razglasil, da je sam eden od Lamed-Vav, bi bil to dokaz, da v resnici ni. Lamed-Vav so večinoma preveč skromni, da bi verjeli, da so sami lahko med temi posebnimi delujočimi. A vseeno jim to ne prepreči, da ne bi bili učinkoviti, ko nastopi pravi trenutek. Svoja življenja živijo kot vsi drugi, potem pa, ko nastopi ključni trenutek, ukrepajo.

			Če obstajajo še drugi skrivni akterji, ki vplivajo na človeško zgodovino, in morda res obstajajo, ne vemo zanje. Zelo redko jih za hip zagledamo. Če obstajajo. Morda so le v zgodbah, ki si jih pripovedujemo v upanju, da imajo stvari smisel, da imajo razlago in tako dalje. Vendar ne. Nič nima smisla na tak način. Zgodbe o skrivnih akterjih so skrivna dejanja.





29

			Postavili smo tabor na ledeniku Thwaite, kakšnih sto kilometrov v notranjost od antarktične obale. Thwaite smo izbrali, ker je bil eden najhitreje premikajočih se velikih ledenikov, poleg tega ima v primerjavi z drugimi ledeniki te velikosti precej ozek prehod do morja. Približno petdeset ledenikov na Antarktiki in Grenlandiji naj bi v naslednjih nekaj desetletjih v morje odvrglo devetdeset odstotkov vsega ledu, ki bo končal tam, iz te skupine pa je bil ta videti kot eden najprimernejših testnih primerkov. Zato smo pristali tam.

			Tabor je bil tipičen antarktični terenski kamp, tisti večje vrste. Zagotovljena je bila pristajalna steza, dovolj dolga za letala C-130, kar je pomenilo najprej pristanek v Twin Otters, potem preverjanje trikilometrskega ledenega pasu, da bi se prepričali, če nima kakšnih skritih ledeniških razpok. Razstreljevanje in buldožiranje vseh razpok, ki bi jih našli. Nazadnje dobiš pravo pristajalno stezo. Ko je bilo zagotovljeno, da C-130 lahko pristanejo, so tja pripeljali nekaj barak Jamesway in jih sestavili, da so služile kot kuhinja in jedilnica. Te barake so v osnovi izolirane barake Quonset iz obdobja Druge svetovne vojne, namreč pol valji s tlemi, zelo enostavne, preproste za postavljanje in precej energetsko učinkovite. Te, ki smo jih postavili mi, so večinoma imele elektriko in ogrevanje na sončne celice, saj je bil to poletni tabor in bo sonce ves čas na nebu. Potem še nekaj šotorov za ljudi, ki radi spijo stran od barak – tudi sam sem med njimi – in nekaj jurt, kakršne uporabljajo Rusi. Ko smo zaključili, smo imeli malo nomadsko vas, vso pisano na beli podlagi – rumeno, oranžno, kaki, rdečo.

			Vrtalna oprema je bil eden od sistemov za pridobivanje sredice ledu, ki se jih na Antarktiki že dolgo uporablja za pridobivanje vzorcev sredic ali vrtanje v globino do podledeniških jezek are za prebijanje ledenih polic do oceana pod njimi. Delujejo tako, da na led brizgajo vročo vodo skozi nekakšno velikansko ročko za prho, in ga tako stalijo. Ko se led tali, glava za vrtanje prodira globlje in vse gre naprej dol. Staljeno vodo izčrpajo ven, luknjo pa, če jo hočeš obdržati, kar smo mi hoteli, lahko zavaruješ z ogrevanim ovojem. Nekaj staljene vode se ponovno uporabi v napajalni rezervoar za vrtalno glavo, kjer se ponovno segreje. Ostalo se po ceveh spelje stran in odloži nekje, kjer lahko sreče ven in zamrzne, ne da bi kaj pokvarila. Napredek po luknji navzdol je po določenih standardih počasen, po drugih hiter. Tipična hitrost za luknji s premerom dveh metrov je približno deset metrov na uro. Hitro, kajne? Precej lažje je, kot vrtanje v zemljo ali karkoli drugega trdega, čeprav je treba veliko energije za segrevanje vode. Včasih je to pomenilo sežiganje veliko dizelskega goriva, vendar je uporabna tudi sončna energija, če je imaš zadosti.

			Tokrat je, ko smo prišli do dna ledenika Thwaite, približno 900 metrov nižje od površine, je voda prišla po luknji navzgor, a ne povsem do površja. Bila je pod neizmernim pritiskom zaradi teže ledu na njej, a ne glede na to, kako debel je led, vodo izpod njega potisne po luknji navzgor samo do kakšnih devetdeset odstotkov visoko. Tako diktira fizika hidrologije, a smo vseeno izvedli stavo, da bi videli, kdo bo najbolj točno uganil dejansko višino dviga, saj so v igri vedno različne variante, kar pomeni, da je dejanski nivo v luknji v razponu nekaj metrov v eno ali drugo smer. V vsakem primeru je to približno devetdeset odstotkov poti do vrha, zato ni treba tako zelo veliko energije, da prečrpaš vodo preostanek poti do površine. To smo torej naredili, a ne glede na to, koliko vode smo izčrpali ven, se je obnovila od spodaj. Ključno vprašanje je torej bilo: lahko izpraznimo vso vodo tam spodaj? Bi je lahko izčrpali toliko, da je ne bi ostalo nič več?

			Izkazalo se je, da je pod Thwaitejem veliko vode, kot smo predvidevali. Vse večji poletni bazeni staljene vode na površju so odtekali po ledeniških mlinih, ki so kot navpične reke, ki tečejo po razpokah v ledu navzdol. Ta voda doseže najnižjo točko na skalni podlagi, potem pa podmaže drsenje ledu po njej, dokler se led ne premika, kot bi se spuščal po vodnem toboganu. Ledeniki tako postajajo bolj podobni rekam kot ledenim poljem, saj tečejo skoraj enako hitro kot nekatere ravninske reke, le da vsebujejo stokrat več vode kot Amazonka ali še več. Poleg tega je bila voda v Amazonki še pred enim tednom dež, led na Antarktiki pa je tam tičal vsaj zadnjih pet milijonov let. Zato bomo priča dvigu morske gladine, in to velikemu.

			Če bi torej lahko izčrpali podledeniško vodo izpod ledenika, bi se led sesedel nazaj na skalno podlago in se upočasnil nazaj do mendrajoče hitrosti, ki je bila nekoč normalna. Po tem bi še naprej črpali podledeniško vodo ven, da bi bil led še naprej odložen na skalno podlago in bi ohranjal svojo staro hitrost, se viskozno deformiral, se drobil v polja razpok, se vedel kot ponavadi in z navadnimi hitrostmi. Tako po načrtu.

			Sem smo prišli, da bi preizkusili metodo. Nekateri so rekli, da se bo voda na dnu mešala z ledeniškim muljem, dokler ne bo imela konsistence zobne paste in jo bo zato težko ali nemogoče črpati navzgor. Drugi so govorili, da mulja že zdavnaj ni več in je dno po milijonih let praskanja čisto kot solza, zato bo nova voda daleč spodaj čista in bo tako v trenutku, ko bomo prebodli led, brizgnila proti nebu in vse uničila, nas morda utopila ali zamrznila ali oboje. Ljudje, ki obvladajo hidrologijo, so se rogali ob zadnjem predvidevanju, vendar je treba preizkusiti, da si lahko prepričan. Samo tako smo bili lahko prepričani, da smo poskusili.

			Torej smo stalili prvo vrtino in voda se je povzpela do približno 87 odstotkov odprtine, torej sem zmagal v stavi. Daj no, Pete, so rekli, ne moreš vendar zmagati v stavi, ki si jo sam organiziral! Seveda lahko! sem odgovoril. In potem smo črpali vodo z vrha stolpca in se je kar naprej polnila do enakega nivoja. Tako se je nadaljevalo štiri dni. Vse v redu!

			Potem pa se je dotok vode od spodaj nenadoma prekinil. Predvidevali smo, da je nekakšen premik v ledu nekje spodaj odrezal našo luknji. Kot bi pokrili naftno vrtino, so rekli nekateri, a ne čisto. Premik v ledu, sem sklepal jaz. Približno trideset kilometrov po toku navzgor je bilo polje razpok, zaradi katerega sem se spraševal kako daleč po toku navzdol se je led prelomil.

			Kakorkoli, nič dobrega. Povsem jasno je bilo, da bi, če naj bi metoda delovala, morali vrtine zadržati odprte. Zato je bilo vprašanje, ali je prekinitev nekaj tipičnega ali nenavadna prigoda. Morali smo ugotoviti tudi, ali to lahko popravimo. Jo ponovno odpremo, drugače povedano, in potem preprečimo, da bi se to, kar se je zgodilo, še kdaj ponovilo. Če to ne bi uspelo, bi morali vrtino opustiti in najverjetneje začeti novo. A če ne bi mogli ugotoviti, v čem je težava, in če bi se to na teh vse hitrejših ledenikih dogajalo kar naprej, morda vse skupaj ne bo delovalo.

			Poslali so nam ekipo, ki naj bi izvedla nekaj seizmičnih preizkusov, pa tudi prinesla dodane kamere in drugo opazovalno opremo, ki bi jo spustili po luknji navzdol, da bi videli, kaj lahko vidimo. Morali smo počakati, da je minil vihar in so lahko prileteli, zato nekaj dni ni bilo kaj početi. Mislil sem, da nam bo uspelo ugotoviti, v čem je problem, vendar je razpoloženje v jedilnici postajalo vse bolj in bolj podobno nečemu, kar bi lahko imenovali zaskrbljenost.

			Pete, morda se bo to izkazalo za še eno pravljično rešitev, mi je rekel eden od postdoktorskih študentov. Enega od geoinženirskih snov o odrešitvi. Čudežna rešitev, ki nas bo ustrelila naravnost v glavo, nekaj takšnega.

			Vsekakor upam, da ne, sem rekel. Rad imam plaže.

			Hej, je rekel nekdo drug. Geoinženiring ni vedno le fantazija. Indijci so nareditli tisto z žveplovim dioksidom, pa je delovalo. Temperature so se takrat za več let spustile.

			Nič takega, je rekel nekdo drug.

			To ni bilo kar nič takega!

			Vendar ni prispevalo nič k rešitvi splošnejšega problema.

			Seveda ne, a to tudi ni bil namen! Izhod v sili je bil!

			Zato pa smo zdaj tu, sem izpostavil. To je druge vrste izhod v sili.

			Dobro. Ampak poslušaj, dr. G, tudi če bi nam uspelo poskrbeti, da bo tole delovalo, se bo ledenik še vedno premikal po toku navzdol, zato bo slej ko prej ves ta črpalni sistem odneslo v morje. Morali bi ga spet na novo postaviti tu zgoraj.

			Seveda! sem rekel. To je kot pleskanje mostu Golden Gate. Vse vrste stvari je treba početi na tak način. To je vzdrževanje.

			Pa tudi, kakšna pa je alternativna možnost? je nekdo izpostavil.

			Stroški bodo gromozanski!

			Kaj pomeni stroški? sem rekel. Postdoktorski študenti so lahko tako stovepiped, da bi bilo smešno, če ne bi bilo tako zaskrbljujoče. Razjasnil sem jim dejansko stanje: Poslušajte, če je nekaj treba narediti, je treba narediti. Nehajte kar naprej govoriti o stroških, kot da je to nekaj resničnega. Denar ni resničen. Delo je resnično.

			Denar je resničen, dr. G. Boste videli.

			Ta metoda je edini način, ki bo deloval.

			Ampak saj ni deloval! Prekinil se je!

			Ja, ampak to je bil šele začetek. Če v prvo ne uspe -

			Ne boš nikoli več dobil sredstev.





30

			Ko zgodovinarji premlevajo o letih stagnacije pred Velikim obratom, ki jim nekateri pravijo Drhteča dvajseta, se sprašujejo ali so bila že del samega Velikega obrata, morda zadnji izčrpani trenutki moderne dobe ali pa nekakšno slabo razdelano medvladje med tem dvojim. Ponujajo se primerjave z obdobjem 1900-1914, ko se dvajseto stoletje povsem jasno še ni res začelo in se ljudje niso zavedali osupljive katastrofe, ki se je bližala. Zatišje pred viharjem. A v tem primeru nimamo nikakršnega konsenza.

			Seveda se vedno pojavljajo poskusi, da bi preteklost razdelili v obdobja. To je vedno dejanje premisleka, ki se osredotoči na geološke (ledene dobe in izumrtja itd.), tehnološke (kamena doba, bronasta doba, kmetijska revolucija, industrijska revolucija), dinastične (zaporedja cesarjev na Kitajskem in v Indiji, različni vladarji v Evropi in drugje), hegemonistične (Rimski imperij, širjenje Islama, evropski kolonializem, poskolonializem, neokolonializem), ekonomske (fevdalizem, kapitalizem) in idejne zadeve (renesansa, razsvetljenstvo, modernizem) in tako dalje. To je samo nekaj periodizacijskih shem, ki jih uporabljamo za tok zabeleženih dogodkov. Njihova poučnost je morda dvomljiva, a kot je nekoč nekdo zapisal: »Ne moremo, da ne bi periodizirali,« in ker se zdi, da je res tako, smo sredi lova, v katerem si prizadevamo ugotoviti, kako bi to potrebo kar najbolje izkoristili. Morda si s pomočjo periodizacije lažje zapomnimo, da ne glede na to, kako zelo ukoreninjen se zdi red stvari v našem času, ni prav nobene možnosti, da bo, ko mine stoletje ali morda celo samo desetletje, ta red še enak. In po drugi strani, če se vse zdi tako kaotično, da lahko pride do razpada, je prav tako nemogoče, da ne bi naposled vzniknil nekakšen nov red, kar se bo verjetno zgodilo raje prej kot kasneje.

			»Če se stvari zdijo« takšne ali drugačne – so tudi ti občutki povezani s periodizacijo, saj naši občutki niso zgolj biološki, temveč tudi družbeni in kulturni, zato pa tudi zgodovinski. Raymond Williams je to kulturno oblikovanje imenoval »struktura občutka«, kar je zelo uporaben koncept, če poskušamo razumeti razlike v kulturah skozi čas. Seveda kot sesalci doživljamo čustva, ki so temeljna in stalna – strah, jeza, upanje, ljubezen. Vendar ta biološka čustva dojemamo na podlagi jezika, zato jih organiziramo v sisteme čustev, ki so v različnih kulturah in različnih časovnih obdobjih različni. Če na primer vzamemo slaven primer, romantična ljubezen v različnih kulturah in v različnih obdobjih pomeni nekaj drugega, pomislite samo na antično Grčijo, Kitajsko, srednjeveško Evropo, karkoli.

			Kakšen se nam torej zdi naš čas, je delno ali celo večinoma posledica strukture občutka tega časa. Ko čas mine in se ta struktura spremeni, se bo spremenilo tudi, kakšen se nam zdi – tako v okviru našega telesa kot kako ga pomensko razumemo. Recimo da se nam red našega časa zdi nepravičen in netrajnosten, hkrati grozljivo zakoreninjen, a nam vseeno razpada pred našimi očmi. Če se ne motimo, očitna nasprotja na tem seznamu morda še vedno ravno uspejo precej točno opisati doživljanje našega časa. Če se izrazim drugače: tako se nam zdi. A ob manjšem premisleku o zgodovini se razkrije, da niti ta občutek ne bo trajal dolgo. Razen, seveda, če je občutek, da vse razpada, tako močno ukoreninjen, da je to večen ali večno ponavljajoč se odziv posameznega človeka na zgodovino. Kar lahko preprosto pomeni ponovno vpisovanje biološkega v zgodovinsko, saj mi vsi vsekakor vedno razpadamo, niti nismo zelo ukoreninjeni v karkoli.





31

			Indija je trenutno vodilna na toliko področjih! Še vedno nas spomin na vročinski val navdaja z grozo, spodbuja k dejanjem in če že ne povsem, potem vsaj skoraj zedinja v široko koalicijo, ki je odločena na novo preučiti prav vse in spremeniti vse, kar je potrebno. To se vidi povsod okrog nas!

			Ta situacija je delno zgodovinsko naključje, to je treba priznati, saj je bila ljudska stranka na oblasti, ko je nastopil vročinski val, zato je povezana z njim, kdo bi lahko zatrdil, da je tu kaj pravice, a vseeno so posledično izgubili oblast in za vedno ostali na slabem glasu, tako da se, upamo, nikoli ne vrnejo, prav tako smo veseli, da smo se rešili njihovega lažnega-tradicionalnega hinduističnega etnično-nacionalističnega triumfalizma. To ni bil pravi indijski način, kot so zdaj sprevideli vsi, ali vsaj večina. Vročinski val je izjemno okrepil odpor do teh škodljivih nesmislov. Pravi indijski način je bil vedno, prav od vsega začetka, sinkretističen.

			Medtem je bila kongresna stranka izmozgana, stvar preteklosti, njena herojska doba pa pokopana pod desetletji korupcije. Morda je mogoče, da se bo stranka, ki je toliko naredila za Indijo, nekoč očistila, a to je za kdaj drugič, če se sploh lahko zgodi. Kakorkoli, končni izid časa po vročinskem valu je bila popolna izguba zaupanja tako v kongresno kot v ljudsko stranko, in to v takem obsegu, da je največja demokracija na svetu ostala brez nacionalno prevladujoče stranke. To je bila priložnost, kar so mnogi dojeli, in to, kar se zdaj dela, je bilo doseženo z vzpostavitvijo široke koalicije sil, od katerih mnoge predstavljajo zelo velike indijske skupine prebivalstva, ki prej nikoli niso imele kaj dosti politične moči, niti zelo dobre politične zastopanosti. Energija te nove koalicije je otipljiva na vsakem koraku. Stvari se spreminjajo.

			Indija lahko ponudi tudi dobre modele za preučevanje in uporabo. Kerala je v tem smislu zelo pomembna kot že skoraj celo stoletje izjemno dobro delujoča država, kjer se oblast prenaša na lokalno in se vodenje načrtovano izmenjuje med levim in kongresnim. Iz njihovega modela so marsikaj vzeli in uvedli na nacionalni ravni. Potem v zveznih državah Sikim in Bengalija razvijajo organsko regenativno kmetijstvo, ki zagotavlja več hrane kot prej, hkrati pa tudi skladišči več ogljika v zemlji, kar prav tako prevzemajo vsepovsod po državi. Prehod indijskega kmetijstva v post-zeleno revolucijo je še en velik korak proti neodvisnemu subtropskemu pridobivanju znanja, ki ga dosegajo v sodelovanju z indonezijskimi, afriškimi in južnoameriškimi permakulturniki, njegovega pomena za napredek pa ni mogoče dovolj poudariti.

			Del tega je zemljiška reforma, saj z zemljiško reformo pride tudi povratek v lokalnemu znanju in lokalnemu lastništvu, s tem pa tudi politična moč. Novo kmetijstvo zahteva tudi veliko delovne sile, saj morajo ljudje do določene mere nadomestiti energijo fosilnih goriv in biti izjemno pozorni na majhne biome, seveda pa imamo zadosti delovne sile in tudi pozornosti. Posebej ker smo kastni sistem ponovno prepoznali kot slabo ostalino iz preteklosti, pa tudi ostaino, ki je zelo močno povezana z ljudsko stranko, ki je prodala našo državo globalnim finančnim predatorjem, poleg tega pa demonizirala celo vrsto etnij in celi vrsti Indijcev govorila, da niso Indijci. Zdaj je čas, da obrnemo nov list, zato lahko vidimo, kako se vse kaste, vključno z daliti, polno vključujejo v družbo – tudi vsi jeziki so pravno enakovredno obravnavani, enako velja za vse etnične skupine in religije po vseh državi. Zdaj smo vsi skupaj Indijski. Resnično imamo kolalicijo. Kar pomeni, da je ime stranke zelo primerno. Naj Koalicija vzdrži!

			Vsekakor je njeno dosedanje delo vredno občudovanja. Odkar so na volitvah pometli s tekmeci, je nacionalna koalicijska vlada izvedla nacionalizacijo vseh energetskih družb v državi in se lotila opustitve obratovanja vseh obratov na premog. Čisto elektrifikacijo države bodo dosegli z gradnjo gromozanskih skupkov solarnih plošč, potem pa še obratov za shranjevanje elektrike in s prenovo nacionalnega omrežja. Tudi to je proces, ki zahteva veliko delovne sile, a Indija ima veliko prebivalcev. In veliko sonca. In veliko zemlje.

			Koalicija je bila izjemno pripravljena prevzemati ideje od drugod, celo do Kitajcev, ki nas lahko veliko naučijo o nacionalizaciji. Zdaj je prisoten zelo močan občutek, da Indija pripada Indijcem – da Indijci ne smejo prodajati drugih Indijcev kot ceneno delovno silo, da bi tako zadostili ekonomskim potrebam globalnega kapitala – da so kolonialni in zdaj celo postkolonialni časi minili. Zdaj imamo Novo Indijo, v kateri je vse treba premisliti na novo. Mnogokrat, ko pogovori dosežejo vrelišče, kar se vedno zgodi, zdaj drug drugemu rečemo, Poslušaj, prijatelj – nikoli več. Nikoli več. S tem se spomnimo na vročinski val in vse, kar je na kocki, hkrati pa je to tudi splošnejša zavrnitev slabih stvari v naši preteklosti. Nikoli več, opominjamo eden drugega, potem pa nadaljujemo s premislekom, Kaj moramo torej narediti v tem trenutku, da se sporazumemo in delujemo v skladu s tem?

			Tako Indija prihaja do izraza. Nova sila smo. Ljudje povsod po svetu so se začeli zavedati tega. Tudi to je novo – nihče nikjer drugje ni imel navade imeti Indije za karkoli drugega kot prostor revščine, žrtev zgodovine in geografije. Zdaj pa nas gledajo nekako zmedeno in začudeno. Kaj je to? Šestina človeštva na veliki trikotni zaplati zemlje, ujeta pod žgočim soncem, zamejena od preostalega sveta z mogočnim gorskim masivom – kdo so ti ljudje? Demokracija, poliglotska koalicija – počakajte, je to možno? In kaj je možno? Morda so zaradi nas Kitajci, ki so na začetku tega stoletja tako odločno stopili na svetovni oder, videti diktatorski, monolitni, krhki, prestrašeni? Mar je Indija zdaj drzna nova vodilna sila sveta?

			Mislimo, da morda res.





32

			Mary: Dick, kaj s tvojo ekipo počnete, da bi bila trenutna ekonomija bolj koristna za ljudi prihodnosti?

			Dick: Ukvarjamo se z diskontnimi stopnjami. Preučujemo, kaj Indija počne s svojo diskontno stopnjo, kar je zelo zanimivo.

			Mary: Kako se to nanaša na ljudi prihodnosti?

			Dick: Povsem ključno je. Diskontiramo prihodnje generacije. To deluje na enak način kot obravnavamo denar. Pri denarju je evro, ki ga imaš trenutno, vreden nekoliko več kot obljubljeni evro, ki ga prejmeš čez leto dni.

			Mary: Kako pa to?

			Dick: Če ga imaš zdaj, ga lahko zdaj potrošiš. Ali pa ga shraniš v banko in prejemaš obresti zanj. Tako.

			Mary: Kolikšen je torej diskont? Kako to deluje?

			Dick: Stopnja je spremenljiva. Deluje pa tako: če bi se odločila vzeti devetdeset evrov zdaj namesto obljubljenih sto evrov čez eno leto, je diskontna stopnja nič celih devet (0,9) letno. Če uporabimo to stopnjo, je sto evrov, ki jih dobiš čez dvajset let, vredno enako kot približno dvanajst evrov danes. Če gremo petdeset let naprej, je sto evrov, ki bi jih dobila takrat, danes vrednih približno pol evra.

			Mary: To se zdi precej strmo rastoča stopnja!

			Dick: Res je, uporabil sem jo, da bi ti lažje pojasnil. Vendar so strmo rastoče stopnje precej pogoste. Nekdo je nekoč dobil psevdo-Nobelovo nagrado, ker je predlagal štiriodstotno diskontno stopnjo na prihodnost. To je še vedno precej visoko. Seveda pa ljudje trgujejo z vsemi različnimi stopnjami in časovnimi intervali, tako da stavijo, ali bo vrednost glede na to, kar je predvideno, zrasla ali upadla. Temu se reče časovna vrednost denarja.

			Mary: Pa se to uporablja tudi za druge stvari?

			Dick: Ah, ja. To je ekonomija. Ker je vsako stvar mogoče pretvoriti v njeno denarno vrednost, lahko, kadar je treba ovrednotiti prihodnjo vrednost določenega dejanja, da se odločimo, ali bi zdaj plačali njegovo izvedbo ali ne, o tej vrednosti govorimo na podlagi diskontne stopnje.

			Mary: Ampak ti ljudje v prihodnosti bodo enako resnični kot ti in jaz. Zakaj bi jih diskontirali na enak način kot to počnemo z denarjem?

			Dick: Delno zato, da se lažje odločimo, kaj naj. Poglej, če vse ljudi v prihodnosti ocenimo, kot da imajo enako vrednost kot mi, ki živimo zdaj, postanejo nekako neskončni, medtem ko smo mi končno. Če ne bomo izumrli, bo naposled vsega živelo kar precej ljudi – prebral sem, da osem sto milijard ali celo več bilijard – odvisno, kako dolgo misliš, da bomo obstali, preden izumremo ali se razvijemo v kaj drugega. Ali lahko preživimo smrt sonca in tako dalje. Tudi če vzamemo nižjo oceno, dobimo toliko prihodnjih ljudi, da se ne moremo primerjati z njimi. Če bi delali zanje enako kot zase, potem bi morali v resnici vse početi zanje. Vsak dober projekt, ki se ga lahko domislimo, bi ocenili kot neskončno dober, zato pa tudi enakovreden vsem drugim dobrim projektom. In vsaka slaba stvar, ki jim jo povzročimo, je neskončno slaba, zato se je moramo izogibati. A ker živimo v sedanjosti in se trudimo odločiti, katere projekte naj financiramo z omejenimi sredstvi, je treba za preračunavanje stroškov in prednosti najti bolj prefinjeno sredstvo, kot je neskončnost. Če namreč predpostavljamo, da si bomo lahko privoščili le nekaj stvari in bi radi vedeli, pri katerih dobimo največ koristi ob najnižjih stroških.

			Mary: Zato pa imamo ekonomijo.

			Dick: Točno tako. Optimalna razporeditev omejenih virov in tako dalje.

			Mary: Upoštevajoč vse to, kako torej določiš diskontno stopnjo?

			Dick: Povsem naključno.

			Mary: Kaj?

			Dick: Nič ni znanstvenega pri tem. Samo eno izbereš. Lahko je to funkcija trenutne obrestne mere, ampak ta se ves čas spreminja. Zato preprosto kar izbereš.

			Mary: Višja kot je torej diskontna stopnja, manj zapravimo za ljudi prihodnosti?

			Dick: Tako je.

			Mary: In trenutno vsi izbirajo visoko stopnjo.

			Dick: Da.

			Mary: Kako pa se to upraviči?

			Dick: Predpostavlja se, da bodo ljudje v prihodnosti bogatejši in zmogljivejši od nas, zato bodo rešili vse težave, ki jim jih zdaj povzročamo.

			Mary: Ampak, saj to ni res.

			Dick: To ni niti približno res. A če ne diskontiramo prihodnosti, ne moremo opredeliti stroškov in koristi.

			Mary:Kaj pa, če številke lažejo?

			Dick: Seveda lažejo. Kar nam omogoča, da ne upoštevamo nobenih stroškov ali koristi, ki se bodo pojavili več kot nekaj desetletij naprej. Recimo, da nekdo prosi za deset milijonov za izvajanje politike, s katero bi v dve sto letih rešili milijardo ljudi. Če vzamemo okvirno povprečje montearnega vrednotenja človeškega življenja pri zavarovalniških družbah, je milijarda ljudi vredna ogromno vsoto dolarjev. A če upoštevamo diskontno stopnjo nič cela devet, bi ta ogromna številka morda danes pomenila samo pet milijonov dolarjev. Naj torej zdaj porabimo 10 milijonov, da rešimo nekaj, za kar smo ob uporabi diskontne stopnje izračunali, da je vredno pet milijonov? Ne, seveda ne.

			Mary: Zaradi diskontne stopnje!

			Dick: Tako je. To se neprestano dogaja. Upravni organi pridejo v proračunski urad po odobritev za projekt blaženja posledic. Proračunski urad uporabi diskontno stopnjo in rečem nikakor ne. Ne izide se.

			Mary: Vse samo zaradi diskontne stopnje.

			Dick: Da. To je število, ki jo določimo etični odločitvi.

			Mary: Številko, ki je ni mogoče vsebinsko upravičiti.

			Dick: Tako je. To ljudje pogosto priznajo. Nihče ne zanika, da bodo ljudje v prihodnosti enako resnični kot smo mi. Zato diskontiranje ni nikakor moralno upravičeno, to počnemo samo zato, ker nam tako bolj ustreza. Tako so priznali številni ekonomisti. Robert Solow je dejal, da bi morali ravnati, kot bi bila diskontna stopnja nič. Roy Harrod pravi, da je diskontna stopnja vljuden izraz za pogoltnost. Frank Ramsey je rekel, da je etično nedopustna. Da se je pojavila zaradi slabotne domišljije.

			Mary: A to vseeno počnemo.

			Dick: Zmleli jih bomo.

			Mary: Kar ni težko, če pa jih ni tu, da bi se lahko branili!

			Dick: Res je. To si rad predstavljam kot rugbi tekmo, v kateri so sedanji ljudje All Blacks iz Nove Zelandije, igrajo pa proti ekipi triletnikov, ki predstavljajo ljudi prihodnosti. Zmeljemo jih. To je ena redkih iger, v kateri uspešno zmagujemo.

			Mary: Ne morem verjeti.

			Dick: Ja pa lahko.

			Mary: Ampak kaj bomo ukrenili?

			Dick: Mi smo Ministrstvo za prihodnost. Torej se bomo vmešali in igrali za triletnike, Nadomeščali jih bomo.

			Mary: Igramo ragbi proti All Blacksom!

			Dick: Da. Precej dobri so.

			Mary: Torej bodo zmleli tudi nas.

			Dick: Razen če postanemo tako dobri, kot so oni

			Mary: Pa lahko to storimo?

			Dick: Morda se na tem mestu preveč vztrajno oklepava te analogije, ampak pustiva še malo, zabavno bo. Spomnil sem se na tisti film o južnoafriški ekipi za ragbi, ko je bilo svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Bili so začetniška ekipa, a na koncu so zmagali na prvenstvu.

			Mary: Kako jim je to uspelo

			Dick: Najbolje, da pogledaš film. V osnovi so igrali za nekaj več kot le igro. Druge ekipe so igrale, ker to pač počnejo. To je njihov poklic. Južnoafričani pa so igrali za Mandelo. Igrali so za svoja življenja.

			Mary: Torej… obstaja kakšen način, kako bi lahko izboljšali te izračune?

			Dick: Na tem mestu v enačbo vstopi Indija. Od vročinskega vala naprej so vodilni v tem, da vse raziščejo na novo. Pri tem vprašanju bi seveda lahko preprosto postavili nizko diskontno stopnjo. Vendar mi je Badim povedal, da je bilo v Indiji tradicionalno šteti sedem generacij pred in za teboj kot enakovredne tebi. Delaš za teh sedem generacij. Zdaj na podlagi te ideje spreminjajo svojo ekonomijo. Njihova zamisel je, da bi diskontno stopnjo oblikovali kot Gaussovo krivuljo, pri čemer je sedanjost vedno na vrhu zvona. Iz tega položaja je diskontna stopnja za naslednjih sedem generacij skoraj ničelna, potem pa se zelo strmo dviga. Vendar pa delajo tudi ravno obraten model, pri katerem imaš zelo visoko diskontno stopnjo, a le za nekaj generacij, potem pa pade na nič. V vsakem primeru iz izračunov odstraniš neskončne vrednosti in prihodnjim generacijam pripišeš višjo vrednost.

			Mary: Dobra ideja.

			Dick: Sami izvajamo modeliranje, da bi videli, kako se različne krivulje obnašajo v oblikovanju novih enačb stroškov in koristi. Zelo je zanimivo.

			Mary: To bi rada videla. Nadaljujte s tem.

			Dick: All Blacksi nas bodo poskušali podreti, svarim te. njihovi napadi vodijo v poškodbe. Poskušali nas bodo prisiliti, da predamo žogo.

			Mary: Ko te zadanejo, podaj meni. Znotraj bom čakala na prevzem.

			Dick: To, stara.





33

			Ubili so nas, zato smo mi ubili njih.

			Vsi iz naše celice smo pomagali pri čiščenju po vročinskem valu. Takšne stvari ne pozabiš. Sam tri leta nisem spregovoril. Ko sem, sem zmogel reči le nekaj besed. Bilo je, kot bi bil star dve leti. Tisti teden so me ubili, moral sem začeti znova. Številni Kalijini otroci so doživeli nekaj podobnega. Ali hujšega. Niso bili vsi moji tovariši človeški.

			Šlo je za prepoznavanje tistih, ki so krivi, potem jih je bilo treba najti in priti do njih. Raziskovalno in detektivsko delo je opravljalo drugo krilo. Mnogo krivih je bilo v skrivališčih, na otoških trdnjavah ali kako drugače zaščitenih. Celo ko smo jih prepoznali, ni bilo enostavno priti v njihovo bližino. Zavedali so se nevarnosti.

			Metode smo razvijali na podlagi številnih ponavljanj. Sprva smo imeli veliko izgub. Seveda so samomorilski bombni napadi pogosto učinkoviti, vendar je to primitiven in grd način dela, pa še negotov. Večina nas tega ni hotela početi. Nismo bili toliko nori, poleg tega smo želeli biti bolj učinkoviti. Mnogo bolje je ubiti in izginiti. Potem lahko to narediš še kdaj.

			Za ta namen so najboljši droni. Večina naloge tako postane obveščevalna dejavnost – najti tiste, ki so krivi, določiti trenutke, ko bodo izpostavljeni. Ni enostavno, a ko je opravljeno, bum. Droni postajajo vse hitrejši. Krivi imajo pogosto obrambo, a to je pogosto mogoče premagati s številčnostjo. Roj bližajočih se dronov v velikosti vrabca, ki se premikajo s hitrostjo več sto ali celo tisoč metrov na sekundo – to je težko ustaviti. Krivi so v tistih letih na veliko umirali.

			Nazadnje so večinoma ostajali znotraj. Takrat, kakšno desetletje po začetku akcije, so vedeli, da so v težavah. Varovanje se je podvojilo. Pojavilo se je vprašanje oziroma več vprašanj. Je ostalo še kaj ljudi, ki so toliko krivi, da si zaslužijo umreti? Odgovor na tega je da. Bi lahko prišli do njih? Težje.

			Včasih smo se pridružili domačemu osebju ali vrtnarskim ekipam in tako delali več let. Spet drugič je bilo treba vlomiti. Včasih jih je bilo mogoče prestreči med tranzitom, ko so bili manj zavarovani. Včasih je bilo treba ubiti tudi njihove telesne stražarje. Ne bi smeli prevzeti takšnega dela. Če varuješ množičnega morilca, si soodgovoren za množične pomore. Zato se nismo obremenjevali z njimi.

			Edino, s čimer smo se obremenjevali, je nekaj, čemur so krivi vedno rekli »postranska škoda«. Drugače povedano, ko naključno nedolžne, medtem ko ubiješ svojo tarčo. Krivi to počnejo neprestano, to je eden od znakov njihove krivde, mi pa ne. To je naše načelo. Kali je zelo poštena in zelo natančna. Če bi moral ubiti enega nedolžnega, da bi lahko ubil sto krivih, ne. To je proti zakonu.

			Zato je bilo pogosto zelo zapleteno. Nekoč sem se moral splaziti noter skozi prezračevalni sistem. Enega od kanalov niso opazovali, napaka. Vse je bilo temno, vendar sem v glavi jasno videl načrt stavbe. Prišel sem do prezračevalnega kanala, ki ni bil pod nadzorom. Vdrl vanj in se plazil in plazil. Levo desno, gor dol. S seboj sem imel plastičen nož, klešče in izvijač. Torej. Odvij vijake, ki držijo na mestu zračnik na stropu glavne spalnice, s kleščami od zgoraj, v tišini in z zelo počasnimi premiki. Dve ure mi je vzelo. Potem se spravi na noge, prepričaj se, da ti noge niso zaspale, z očali za nočni vid in mikroperiskopom skozi reže v zračniku preveri lokacijo krivega. Ta je bil prozivajalec orožja. Veliko jih je, vendar pa teh na vrhu, ki imajo v lasti večinske deleže, ni zelo dosti. Zaenkrat smo jih identificirali nekaj sto. Sami prinašalci smrti. Množični morilci za denar. Morda poznate koga od njih.

			Skoči v zrak, pristani na loputo, padi dol v sobo naravnost v posteljo, za sabo vleci vrvno lestev. Krivega štirikrat hitro zabodi v prsi, potem v vrat, večkrat. Skozi očala za nočni vid je kri videti črna. Krivi brez dvoma mrtev.

			Nazaj po vrvni lestvi navzgor, ne zmeni se za drugo osebo v postelji, zdaj na tleh, negibna zaradi pretresa ali pa se morda trudi izogibati pozornosti. Dobra ideja. Nazaj skozi prezračevalne kanale, hitro se plazi. Ven na zid okrog posestva, gor na streho, dron čaka, da me dvigne in odnese kot pakirane izdelke.

			Zdaj pa razširi fotke iz slušalk, razširi zgodbo. Krivi morajo vedeti – celo če se zaklenejo v svoje komplekse, ko ponoči spijo v svojih posteljah, se Kalijini otroci spustijo nadnje in jih ubijejo. Ni se mogoče skriti, ni mogoče ubežati.

			Eden manj, še več sto jih je. Čeprav se seznam lahko podaljša. Kali namreč vidi vse. In Kalijini otroci ne bodo izginili, dokler ne zmanjka krivih. Da boste vedeli.





34

			Spet zapiski za Badima, na poti z B-jem in Mary v Indijo.

			Polet v Delhi, srečanje s Chandro, ki ni več v vladi, vendar jo je B prosil, naj se sreča z nama in naju predstavi novemu ministru in osebju. C naju pelje v vladno stavbo in nas predstavi zamenjavi in njegovemu osebju. Spoznavno srečanje potem novice. Razprava o upravljanju sončnega sevanja, uvedenem po vročinskem valu. Trdijo, da so temperature v Indiji znižali za 2 stopinji, globalno za eno stopinjo, za tri leta, učinek se zmanjšuje, dokler niso šest let pozneje na stopnji izpred operacije. V vmesnem času ni zaznavnega učinka na monsune.

			M podvomi o zadnji trditvi, C se odzove razdražljivo. Spremenljivost monsunov se veča že 30 let, približno tako kot vreme v Kaliforniji, kar pomeni, da so povprečne vrednosti redke, v večini let mnogo višje ali nižje od povprečja, ki je zgolj umetna tvorba. M ugovarja, pravi, da je mislila, da je monsun enako stalen kot dež na Irskem, ter ključen za pridelek in življenje v splošnem, vsakodneven dež od julija do septembra, kako spremenljivo je to lahko? Zelo spremeljivo, odgovori C. Ni vesela, da se to postavlja pod vprašaj. Vsakodnevni dež je mith. Avgusta lahko mine več tednov itd. M je videti skeptična, B prav tako.

			B posreduje. Kaj kažejo grafi? Skupna količina padavin po letih, glede na monsune. Zakaj ni grafa?

			Osebje pobrska naokrog in prinese graf. Monsunski dež zadnji dve desetletji dejansko niha bolj, po njihovem geoinženiringu pa morda še malo bolj. Drugo leto po izvedbi posebej malo, napol sušno, posebej na zahodu. Še ena težava, izpostavi C. Monsuni niso enaki od vzhoda proti zahodu, vedno je bilo tako.

			M vpraša, kakšni so načrti za naprej. Bodo to izvedli še enkrat? Ker se povprečne globalne temperature spet vzpenjajo. V zadnjih nekaj letih nekajkrat 34 mokrega termometra, veliko smrti. Zelo verjetno se bo 35 mokrega termometra spet kje pojavilo, in to kmalu.

			Točno tako, reče C. In 35 mokrega termometra je smrtonosna za vse, a že 33 mokrega termometra je zadosti hudo, da veliko ljudi umre.

			Seveda, reče M. Torej to pomeni, da boste še enkrat naredili isto?

			C preloži vprašanje na novega ministra, Vikrama. V pravi, to smo zagotovo pripravljeni narediti. Tokrat bo to precej bolj urejen postopek (ko to izreče, ne gleda C), ki bo vključeval demokratične procese in posvetovanja s strokovnjaki. Vendar smo pripravljeni.

			B vpraša; Tokrat za dva Pinatuba, kot sem slišal?

			V: Verjetno, da.

			M in B se ne pogledala. Nazadnje M reče: zavedam se, da so s tem povezana vprašanja suverenosti, vendar je Indija skupaj z vsemi drugimi državami podpisala Pariški sporazum, ki vključuje protokol za takšne stvari, glede katerega so se vse podpisnice strinjale, da se ga bodo držale.

			Morda bomo prelomili pogodbo, reče V. Ponovno. Glede tega se moramo odločiti.

			B izpostavi, da je kazen za to lahko visoka. Ne bo enako kot po vročinskem valu.

			V: Tega se zavedamo. Del posvetovalnega postopka. Je korist vredna stroškov?

			C ostro doda: Ne bomo dopustili še enega vročinskega vala samo zato, da bomo delovali skladno s pogodbo, ki so jo spisale razvite države izven tropov in njihovih nevarnosti.

			Mary: Razumem.

			Sestanek se zaključi. Nihče ni videti vesel.

			Mary vpraša, ali jo lahko peljejo na lokacijo vročinskega vala.

			C reče ne. Tam ni kaj videti. To ni turistična lokacija.

			Še manj veselja.

			B: Kam torej gremo? Bi nam radi kaj pokazali?

			V in C se spogledata. Da, reče V. Sam mora ostati v Delhiju, C pa lahko pelje M in B-ja na ogled kmetij v Karnataki.

			Kmetij?

			Nove paradigme za kmetije. Pojdita pogledat.

			Z veseljem, neprepričljivo zatrdita M in B. Ne ravno človeka za kmetijstvo.

			Naslednjega dne v Karnataki po kratkem poletu. Zeleno. Na vzhodu hribi, tudi zeleni. Terase po pobočjih, a veliko zemlje ravninske. Različni odtenki zelene, pa tudi zaplate rumene, oranžne, rdeče, vijolične, temno rjave, celo bledomodre. Očitno cvetlice začimbnih rastlin. Tu raste vse, pravi nov lokalni gostitelj, po imenu Indrapramit. Najboljša zemlja in podnebje na svetu. Zdaj shranjuje sedem delov ogljika na tisoč letno, kar je gromozanski upad. In hrane za milijone. Lokalne lastninske pravice za lokalne kmete, nič več odsotnih lastnikov, razen same Indije, Indijcev, ki jih predstavljata okrožje in vas Karnataka. Oskrbniki zemlje. V živih mejah in ekoloških koridorjih prostor za divje živali. Tigri so nazaj, nevarni, a lepi. Bogovi med nami. In vse ekološko. Sploh nobenih pesticidov. Sikimski model zdaj uporabljen v kmetijstvu povsod po Indiji. Keralski model za upravljanje prav tako.

			Komunistični ekološki kmetje, pripomni B. Zdi se mu smešno, M misli, da se ne bi smel šaliti. Lokalci se z veseljem strinjajo z njegovim opisom. Poleg tega te spremembe pomenijo konec najhujših vplivov kast, tako trdijo. Daliti so zdaj vključeni, ženske so bile vedno polovica vsakega panchayata, vaškega sveta, stari indijski zakon, ki zdaj zares velja. Zdaj obstajajo lastninske pravice za kmetije, polno lastništvo lastnega dela, njegove presežne vrednosti. Ženske in vse kaste enakopravni, hindujci in muslimani, sikhi, jaini in kristjani, vsi skupaj v novi Indiji. Komunistični ekološki kmetje so le vrh ledene gore.

			Kaj pa upori, za katere smo slišali? vpraša B. M je spet jezna nanj.

			A gostitelji spet z veseljem pojasnijo. Indra: nekateri odsotni posestniki, ko so jih razlastninili, so najeli mestne surovine iz ljudske stranke, da so prišli sem pretepat ljudi. To je bilo ena-na-ena, zato satjagraha ni preveč učinkovita metoda. Če ležeš na tla pred suroveža, ne bo ravno učinka. Ironično je ta taktika bolj učinkovita proti vojski. Zato so se morali boriti, se braniti. V trumah so prišli nad vsiljivce, jih precej temeljito pretepli. Poročali so o uporih, dejansko pa je bilo odganjanje vsiljivcev. Na nek način kot ekološko kmetijstvo. Treba je uporabiti celostno zatiranje škodljivcev.

			B: so načrtovani atentati eno od orodij celostnega zatiranja škodljivcev? Globalna skupnost ni vesela ubojev civilistov. Metode ustrahovanja, pravi, kot suroveži iz davnine so ti otroci Kali.

			M spet strmi vanj, kot bi se ji zdelo, da se namenoma trudi biti nesramen.

			Tudi C ni zadovoljna. Ostro pripomni, stopnja umorov ni nikoli razlog za skrb, kadar teroristi, ki jih najemajo bogati ljudje, pobirajo revne. Preobrat morda res ne pomeni poštene igre, vendar nima vse, kar se zgodi, vladne podpore, kot cenjena obiskovalca zagotovo vesta. Veliko sil se je sprostilo. Kali je le ena od bogov, ki trenutno delujejo, ne pozabita tega. Zato, celostno zatiranje škodljivcev – da.

			M izkoristi rečeno, da zamenja temo. Kako pa deluje, kadar imate okužbo na pridelkih? Insekte, ki jih nočete imeti, insekticidov ne morete uporabiti, kaj naredite?

			Indra: Obstajajo insekticidi, le da niso strupene kemikalije. Večinoma drug mrčes. Biološka vojna.

			In to deluje?

			Ne vedno, ne. A kadar izgubimo pridelek zaradi okužbe, ki je ne moremo ustaviti, izpraznimo polja in pošljemo vse odpadno rastlinje v cisterne. Tudi te so del našega sistema in vključujejo mrčes na naši strani, kot bi temu lahko rekli, ki brez težav poje uničene pridelke, pri čemer poje tudi škodljivce, ki so jih uničili. Vse to pa je hranilo za cisterne. Amebe v cisternah so vsejede, vseeno jim je, kaj jedo. In od njih dobimo nekakšno moko, pa tudi etanol, ki poaganja vse, kar za delovanje še vedno rabi tekoča goriva. V primeru nekaterih drugih okužb požgemo zemljo, jo pustimo en cikel ali dva v prahi, potem jo spet uporabimo. Vsakič poskusimo kaj drugega. Kar naprej se učimo, to je nedokončan proces.

			Torej imate mikrobakterijske Kalijine otroke, se B pošali. M je spet nejevoljna.

			Vse pod soncem poteka ciklično, reče Indra.

			Ta trditev morda pove tudi, da se bomo pod opoldanskim soncem vsi skuhali. Fanatiki in Angleži pa še Irke. Celo B je videti pregret.

			Lokalci se svojega entuziazma lotijo tako, da pokažejo navzgor. Koliko sonca! Sama energija, mar ne? Sončno energijo lahko porabimo, da izločimo vodo iz zraka, vodik iz vode, da vzgojimo rastline, ki bodo zagotovile bioplastiko in biološka goriva za vse, kar še vedno rabi tekoča goriva, uporabimo vodik za poganjanje turbin. Sonce tudi pripomore k rasti gozdov, ki vsrkavajo ogljik, zagotavljajo gorivo za peči in les za gradnjo. Tu imamo sončno elektrarno, ki jo je mogoče v celoti ponovno uporabiti. Zeleno energijo. Druge države nimajo takšnih prednosti kot mi na področju sonca, mineralov in ljudi, posebej ljudi. In idej.

			M in B kimata, kolikor vljudno zmoreta. Vse to sta že slišala. Pridiganje že spreobrnjenim. Je pa tule vroče kot v peklu.

			Nova Indija: vsi se strinjajo. Naši indijski gostitelji zelo zadovoljni z razvojem dogodkov tu. Vendar je tudi pri njih zaznati ostrino. M in B se vsekakor zavedata te ostrine, ki jo C močno izžareva, pa tudi lokalci. Agresiven ponos. Ne boste me žalili. Noben tujec ne bo govoril Indiji, kaj naj počne, nič več. Nikoli več. Postkolonialna jeza? Post-geoinženirska defenzivnost? Naveličani tega, da je Zahodni svet pokroviteljski do Indije? Vse našteto?





35

			V Švico smo prispeli z vlakom iz Avstrije. Avstrija je pošiljala zaprte vlake iz Italje naprej v Švico in v St. Gallenu so jih Švicarji ustavili ter zahtevali, da potniki izstopijo in opravijo postopek registracije. To se nam je zgodilo. Večina ljudi na našem vlaku je bilo iz Alžirije ali Tunizije, ljudje s čolnov, ki smo se izkrcali v Italiji v upanju, da bomo prišli do Francije ali Romandije v Švici, kjer bomo govorili lokalni jezik. Priti v Švico bi bil pomemben korak na naši poti.

			Pošiljali so nas skozi prostore v gromozanski stavbi, podobni nadzoru priseljevanja na letališčih, le starejši. Izprašali so nas v francoščini, potem so nas ločili na moške in ženske, kar je povzročilo veliko bolečine in jeze. Tega ni nihče razumel, dokler nas niso odpeljali v manjše ordinacije, kjer so opravili nagle zdravniške preglede, med katerimi smo se morali sleči do pasu in pristati na rentgensko slikanje prsnega koša. Menda so iskali znake tuberkuloze. Že to je bilo dovolj žaljivo in moteče, a ko smo bili spet oblečeni in ponovno združeni z ženskami ter smo izvedeli, da so bile tudi one prisiljene v enak postopek, ki so ga, kar se tiče rentgenskega slikanja, izvajale ženske, v vseh drugih delih pa moški, smo pobesneli. Vse skupaj nam je jemal človeško dostojanstvo in seveda ni bilo prvič, da se je kaj takšnega zgodilo, saj so begunci, ki nimajo več doma, po definiciji manj kot ljudje a morda je bila to nekakšna kaplja čez rob. Zaradi dejstva, da smo bili v Švici, ki je slovela kot čista, urejena, pravna država, potem pa so nas obravnavali kot živali, smo pobesneli. Seveda smo se nekateri med nami zavedali ironije, da nas je takšno ravnanje žalilo samo zato, ker smo bili v Švici in smo pričakovali, da bodo z nami delali lepo. V Egiptu ali Italiji bi takšno poniževalno ravnanje pričakovali in se mu zato prilagodili. Že kaj hujšega se nam je zgodilo. A kakorkoli že, bili smo besni in ko so nas stražarji pazniki privedli nazaj do vlakov in so nas peljali do južnejših tirov, za katere se je zdelo, da vodijo nazaj v Avstrijo, so mnogi kriče oporekali in nič, kar so pazniki rekli, nas ni pomirilo. Nismo se hoteli vkrcati na vlake na tistih tirih, saj se nam ni zdelo smiselno. Videli smo že vlake na južnejših tirih, ki so peljali proti vzhodu, zato smo bili prepričani, da bo tudi naš vlak šel v to smer.

			Prišli so dodatni pazniki, da bi nas pomagali usmerjati, in ti so imeli čez rame obešene dolge puške. Tudi nanje smo kričali in ko so začeli snemati puške in jih nameščati v položaje za streljanje, so jih nekateri mladi napadli, preostali pa smo jim sledili. Sedem mesecev je že minilo, odkar smo zapustili Tunizijo, zato se je nekaj v nas prelomilo.

			Noben švicarski vojak ni ustrelil v nas, a ko smo zapustili stranske železniške tire in množično zdrveli proti stavbam, se je pojavilo še mnogo več vojakov in zrak je bil nenadoma prepojen s solzivcem. Nekateri smo zbežali, nekateri so napadli policijsko linijo in bojevanje pred stavbo se je poostrilo. Zdelo se je jasno, da je bilo policiji ukazano, naj ne strelja na as, zato smo se jih lotili na polno in nekako je tolpa mladih fantov nekega policista spravila na tla in mu vzela puško, eden od njih je ustrelil proti policiji in potem je bilo vse drugače. Potem se je začela vojna, le da je naša stran imela le tisto eno puško. Levo desno in na sredini smo kriče začeli padati. Potem je nekdo rekel Gumijasti naboji so, samo guma je! In smo spet napadli in v vsej tej zmedi se nas je skupina prebila v notranjost stavbe. Glede na to, kar se je dogajalo zunaj, je bilo tam najvarneje biti. Vendar se nam je do takrat že odpeljalo, saj smo videli, da so postrelili naše ljudi, ne glede na to, da so bili naboji gumijasti, zato smo razsuli vsakogar, ki smo ga ujeli v stavbi, in nekdo je našel nekaj vnetljivega in požgal veliko čakalnico in čeprav je bil plamen majhen in stavba niti približno ni gorela, je bilo dima še vedno veliko, ni bil tako boleč kot solzivec, a verjetno dolgoročno slabši za zdravje. Nismo vedeli, sanjalo se nam ni, samo znašali smo se, trudili smo se zadržati policijo izven stavbe, ki smo jo hkrati poskušali zažgati, čeprav smo bili sami v njej. Rekel bi, da smo bili v tistem trenutku na nekakšni samomorilni misiji. V tistem trenutku nikomur od nas ni bilo mar. Nikoli ne bom pozabil tistega občutka, ko sem vsemu navkljub razbijal, ko mi ni bilo mar, če živim ali umrem, ko sem hotel le čim bolj povečati škodo, na kakršen koli način sem lahko. Če bi me pri tem ubili, bi bilo v redu, samo da je nastala škoda. Hotel sem, da tudi svet trpi, tako kot smo mi.

			Nazadnje ni ostalo drugega, kot da ležemo na betonska tla in poskusimo priti pod dim. Večini je to uspelo, vendar je to pomenilo, da lahko pridejo notri, nas zajamejo in nas odnesejo stran zvezane kot ovce v zakol.

			Pozneje, po izpraševanju, so nas poslali naprej v Francijo. Ponovno so nas združili z našimi sorodniki in nazadnje smo izvedeli, da je v tistem uporu umrlo le šest ljudi, med njimi nobenega Švicarja. In škoda v stavbi je bila minimalna. Ostal je le tisti občutek. Ah, nikoli ga ne bom pozabil. Ko izgubiš vsakršno upanje in strah, postaneš nekaj, kar ni povsem človeško. Ali je to bolje ali slabše kot človek, ne znam povedati. A za kakšno uro nisem bil človek.





36

			Ledeni pokrov Arktičnega oceana se je v celoti stalil proti koncu poletja 2032, zimski morski led, ki je nastal naslednjo zimo, je bil debel manj kot meter, vetrovi in tokovi pa so ga razbili v zmešnjavo otokov palačinkaste oblike, ki jih je ločevala ledena skorja ali ledeni okruški ali celo odprte razpoke in več kilometrov široka notranja z ledom obrobljena morja, tako da se je takrat, ko je nastopila pomlad in je udarilo sonce, pičli zimski led hitro stopil in je stalno poletno sonce prodiralo globoko v arktično morje ter ga kar precej segrelo, kar je še dodatno stanjšalo led v naslednji zimi.

			To je bila povratna zanka, ki je pokazala zobe. Arktična ledeniška kapa, ki je bila ob prvem merjenju v petdesetih letih dvajsetega stoletja debela več kot deset metrov, je bila pomemben element Zemljinega albeda, saj je med poletji na severni polobli odbila skoraj dva ali tri odstotke osončenosti nazaj v vesolje. Zdaj ta svetloba prodira v ocean in ga segreva. Pa že tako sta, zaradi razlogov, ki jih ne razumemo v celoti, Arktika in Antarktika območji, ki se segrevata najhitreje na Zemlji. To je pomenilo tudi, da se je permafrost, ki obkroža Arktiko v Sibiriji in na Aljaski, v Kanadi, Skandinaviji in na Grenlandiji, talil vse hitreje, kar je pomenilo, sproščanje precejšnjega dela ogljika iz permafrosta, pa tudi metana, ki je kot toplogredni plin dvajsetkrat močnejši od ogljikovega dioksida glede svoje zmožnosti zajemanja vročine v atmosferi. Arktični permafrost je vseboval tolikšno količino metana, kot bi jo vsa živina na Zemlji ustvarila in oddala v šestih stoletjih, in če bi Zemlja podrla ta gromozanski kupček, bi jo to skoraj zagotovo potisnilo čez nepovratno prelomno točko v džungelski planet popolnoma brez ledu, ob tem pa bi bila gladina morja 110 metrov višja kot je sedaj, globalne povprečne temperature vsaj 5 ali 6 stopinj Celzija višje, najverjetneje še več, kar bi pomenilo, da ogromne površine Zemlje ne bi bile primerne za življenje ljudi. Takrat civilizacije ne bi bilo več. Morda bi se nekakšen preostanek človeštva prilagodil na novo biosfero, vendar bi bil to posttravmatski preostanek v svetu po množičnem izumrtju.

			Zaradi vsega tega so se izvajala prizadevanja, da bi pozimi okrepili Arktični morski led, kar bi mu pomagalo, da bi se poleti dlje ohranil.

			Ta prizadevanja so bila v najboljšem primeru čudna. Arktične zime so bile še vedno mrzle in brez sonca, večino morja je prekrivala tanka plast ledu. In nobene dobre, očitne metode niso poznali, kako odebeliti ta led. Zato so za začetek preizkusili in ovrednotili vrsto metod. Ena je vključevala vožnjo samostojnega amfibijskega plovila po zunanjem robu zimskega morskega ledu, takoj ko je ta nastal, pri čemer je vsako plovilo črpalo morsko vodo iz bližnjega še tekočega oceana in s pršenjem v zrak ustvarjalo fino meglico, ki naj bi zamrznila, preden bi padla na tla, ti kosmiči pa naj bi odebelili povsem zunanji rob morskega ledu in s tem morda upočasnili njegovo lomljenje, ko se spomladi pojavi sonce.

			To je delovalo, v omejenem obsegu, vendar bi potrebovali tisoče takšnih vozil, da bi ustrezno odebelili morski led, vsako vozilo pa bi lahko naredili le na račun sproščanja določene količine izgorelega ogljika v ozračje. Kakorkoli, zdelo se je vredno poskusiti, in to kljub stroškom v smislu denarja, materiala in sežiganja ogljika, ki bi bili povezani z izgradnjo amfibijskih vozil. Zdaj ko je postalo jasno, da je strošek izgube morskega ledu veliko pomembnejši od finančnih stroškov preprečevanja te izgube, finančni stroški niso več preprečevali izvedbe tega načrta.

			Nadalje, ker so bile tovarne cepelinov v razcvetu po vsem svetu, je bilo mogoče izdelati nekaj cepelinov, ki bi vsako zimo na baterijski pogon leteli nad arktičnim morskim ledom, prečrpavali vodo iz lukenj, narejenih v najtanjši morski led, z njo polnili rezervoarje in jo potem škropili na površino ledu po seboj, kjer je prav tako pomrznila, padala v kosmičih in tako debelila led. Kot pri poskusih črpanja na Antarktiki se je tudi tu sprva zdelo, kot bi srkali ocean skozi slamico, prizadevanja so bila drobcena. Učinki miceni! Smo se samo malo hecali! A vsaka dobra stvar se mora nekje začeti. In v resnici, če ti projekti ne bi uspeli, je bilo o tistem, kar bi sledilo, tako strašljivo razmišljati, da so bila prizadevanja ocenjena kot vredna poskusiti, naj bodo še tako neznatna.

			Tretja metoda je bila spuščanje zimskih ledenih oblakov iz majhnih plastičnih strojev, ki so bili opremljeni vsak s svojim svedrom, črpalko in majhno pršilko, kar je pomenilo, da je naprava lahko prebodla led, izčrpala nekaj vode in jo pihnila v zrak, kjer je zamrznila. Te naprave bi se naposled zaradi svojih prizadevanj znašle zakopane v snegu, nakar bi se ugasnile in počakale, da nastopita pomlad in poletje, potem pa bi, če bi se stalilo dovolj snega, priplavale na površino in počakale, da bi jeseni ponovno zamrznile v zgornjo plast ledu, kjer bi nato začele od začetka. Lahko bi jih razposlali tisoče, potem celo milijone. Če bi njihovo delo potekalo zadosti dobro, bi nazadnje za več stoletij ostale zamrznjene v vse debelejši morski led – bile bi celo nekakšni mali delci zajemanja ogljika, kot so se nekateri hoteli malo pošaliti.

			A vseeno, bilo je čudno, zelo čudno. Čudno kot strela. Nič, kar so poskušali v teh prizadevanjih, ni bilo preveč uspešno. Kar je pomenilo …





37

			Tega ni lahko pisati. Rodila sem se v Libiji, tako so mi povedali, in po tem, ko je moj oči izginil, nihče ne ve, kako ali zakaj, je mati mene s sestro odpeljala v Evropo, na ladji, na kateri so bili večinoma Tunizijci. Prispeli smo do Trsta, od koder so nas z vlakom prepeljali v St. Gallen v Šivi, tam pa smo se znašli sredi upora. To so moji prvi spomini – kako nas veliko teče v neko stavbo in vsi kričijo. In kako me od solzivca pečejo oči. Mama naju je poskušala skriti v svoj pulover, zato nisem kaj dosti videla, a oči so me vseeno pekle. Ženska s svojima dvema deklicama, vse smo jokale kot dež.

			O dneh, ki so sledili, se ne spomnim kaj dosti. Švicarji so za nas skrbeli lepše kot prej mornarji na ladji. Nahranili so nas, imeli smo postelje v veliki spalnici ter prhe in stranišča v kompleksu poleg nje. Dober občutek je bil biti čista, suha in ne lačna. Mama je naposled nehala jokati.

			Potem so nas peljali v nek prostor in nas predstavili skupini ljudi, ki je z nami govorila francosko. Mamo so naposled povabili v begunsko zavetišče tik izven Winterthurja in z veseljem in hvaležnostjo je pristala. Naju s sestro je bilo strah nove selitve, vendar nama je mama zagotovila, da bo tako najbolje, zato smo se spet vkrcale na vlak in se poslovile od zavetišča v St. Gallnu, ki je bilo v resnici najprijetnejši kraj, kjer smo kdaj živele. A smo šle drugam.

			Zavetišče blizu Winterthurja je bilo postavljena na lepem vrtu. Ob lepih dnevnih smo zelo od daleč videli Alpe in Glarus. Prej nismo vedele, da je svet tako velik, zato me je to sprva prestrašilo. Kako bi se lahko vsi razumeli na tako velikem svetu?

			Jake je bil eden rednih obiskovalcev našega zatočišča. Francosko je govoril počasi, a jasno, in na obrazu je imel izraz, za katerega sem od vsega začetka vedela, da je drugačen. Kot bi sam trpel še bolj kot mi. Hotela sem mu povedati, da se z nami vse v redu.

			Tako otroke kot odrasle je poučeval angleščino, v ločenih skupinah. Dopoldne otroke, popoldne in zvečer odrasle. Večino vsakega dne je preživel tam, tudi nedelje. Pri kosilu je sedel z nami in jedel. Včasih je med obroki sedel in nas opazoval, pri tem pa so se mu oči premikale nazaj in naprej, od strani na stran, kot bi sledil ptici ali nekaj premišljeval. Zdelo se je, da nas ima rad, in kot vsi podporniki, je tudi on postopoma preživljal vse več časa z določenimi begunci, nas pozdravljal po imenu in spraševal, kako smo, tako v francoščini kot pozneje v anleščini.

			To se je nadaljevalo precej časa, pozneje sem ugotovila, da skoraj eno leto, potem pa nama je mama povedala, da se bo poročila z Jakeom in se bomo vsi preselili k njemu v bližnjo vas. S sestro se nama ni sanjalo, da se bo to zgodilo, zato sva bili sprva zelo presenečeni in negotovi. Zatočišče je bilo ponovno najprijetnejši kraj, ki sva ga poznali, zato se nama ni zdelo dobra ideja, da bi s samo enim od naših pomočnikov šle v neznano. Nisva vedeli, kar se dogaja med materjo in tem moškim s trzajočimi očmi, zato sva slutili le najhujše.

			A dejansko smo se preselile nekam blizu, v malo belo dvonadstropno hišo z ograjenim vrtom poleg nje, hitro smo se navadile in se pogosto vračale v zatočiščem kjer smo se srečevale s prijatelji. Odnos med Jakeom in materjo je bil vedno topel in prijateljski, nista pa bila nikoli odkrito ljubeča pred nama. A bilo nama je jasno, da ga ima zelo rada in mu je hvaležna, on pa je bil vedno zelo prijazen z nama, vedno je govoril z nama v mešanici angleščine in francoščine, zato se je zdelo, kot da sta ta dva jezika eno in sva pozneje morali nekoliko razčistiti, da sva jih v svojih glavah pospravili v ločena razdelka. Pri teh prizadevanjih nama je arabščina nekako pobegnila.

			Nekaj let smo bili torej majhna družina, od mojega sedmega do enajstega leta. Hodili sva v šolo v Winterthurju, se igrali s prijatelji iz šole in iz zavetišča, dobro je bilo. Mati je bila v tistih letih srečna.

			Potem pa, ko sem začela hoditi v srednjo šolo, sem začela opažati znake, da med mamo in Jakeom ni vse v redu. Po večerji sta obsedela v kuhinji in strmela vsak v svoj zaslon ali skozi okno. Ko sem opazovala oba skupaj, sem opazila nekaj, kar je name naredilo močan vtis, namreč, celo ko sta samo sedela in nista počela ničesar, sta bila zelo različna človeka. Moja mama je miren človek. Spusti se na stol, kjer se sprosti kot mačka. Pogled premika naokrog, z rokami počne kaj, šiva ali plete, njeno telo pa je mirno, kot je le mogoče. To je del njene narave. Veseli smo, da jo imamo.

			Jake, po drugi strani, pa je sedel, a ni niti približno pri miru. Ne da se je motovilil ali tapkal z nogo ali kaj podobnega, vendar se je videlo, da se znotraj vrti. Zdelo se je, kot bi se videlo, da se vsi njegovi atomi vrtijo, kot pravijo, da se res. Če bi ljudi lahko ocenjevali po njihovem vrtenju, tako kot atome ali avtomobilske motorje, bi bila mati skoraj negibna, Jake pa se je vedno vrtel s tisoči ali celo milijoni vrtljajev na minuto. Deset milijonov vrt/min, je nekoč rekel. Celotna podoba, ki jo opisujem, izvira iz enega od njegovih načinov, kako je ocenjeval ljudi. Imel je navado reči, da smo vsi kot kvarki, ki so najmanjši elementarni delci, kot je povedal – še manjši kot atomi, saj so atomi v celoti sestavljeni iz kvarkov, ki jih držijo skupaj gluoni. S temi zgodbami nas je spravljal v smeh. In kot kvarki ima vsak določeno mero čudnosti, vrtenja in privlačnosti. Vsakega lahko oceniš glede na te tri konstante. Najina mati je najbolj očarljiv človek na svetu, a ne zelo čudna in skoraj brez vrtenja. Jake je priznal, da ima visoko stopnjo vrtenja in tudi čudnosti, nam pa se je zdel tudi očarljiv. S tem se ni strinjal.

			Včasih, ko je torej po koncu dneva v zatočišču sedel na svojem stolu, očitno izčrpan, so se mu oči premikale levo-desno-levo-desno, kar se mi zdi, da je zelo naporno, in nekako je bilo jasno, da se vrti. V njem je bilo nekaj temačnega. Mama je rekla, da je v mladosti nekaj časa delal v gradnji in je doživel nekaj neprijetnih stvari. Verjeli sva ji. Včasih je strmel v naju, silovito sedel na tla in naju objel. Kako vaju imam rad, je imel navado reči, tako čudoviti dekleti sta. Spet drugič je strmel v naju, ko je togo stal s spačenim obrazom, se oklepal stranic svojega stola, kot bi se pripravljal, da bo skočil na noge in planil ven iz sobe. To je bilo strašljivo gledati.

			Potem je nastopilo obdobje, ko je vpil na mamo in celo na naju. Takrat je res skočil na noge, res planil iz sobe, a včasih je naprej vpil nanjo, zdelo se je, da v angleščini, vendar ga nisva razumeli, poleg tega sva bili preveč prestrašeni, da bi poslušali, v takih trenutkih sva pobegnili iz prostora. Sprva naju je zelo pretreslo, potem je postalo nekaj, kar se je lahko zgodilo, nekaj, pred čimer sva oprezali, tako da sva takrat, ko je bil prijazen ali skesan ali obžalujoč, to vzeli s ščepcem soli, saj nisva vedeli, kdaj bi se lahko v trenutku obrnil proti nam. Vzkipljivi ljudje, ni jim mogoče zaupati, v tem je stvar, in tega se zavedajo. Tako da, tudi če čutijo obžalovanje, to nič ne pomaga, in tudi tega se zavedajo. Zato so osamljeni. In obžalovanje morda čutijo vse redkeje. Obupajo. Kakorkoli, odšel je. Nekega jutra naju je mama prebudila in nama v joku povedala, da se ne bo vrnil, da se bomo morale spet preseliti. Vse smo sedele na stopnišču in jokale.





38

			Danes smo se zbrali, da bi razpravljali o morebitnih alternativah globalnemu neoliberalnemu redu, za katerega se zdi, da je v veliki nevarnosti nenadnega razpada. Obstaja kakšna že obstoječa alternativa, na katero bi se lahko zanesli?

			Kitajska. Očitno.

			Ampak Kitajska se zdi zelo močno vpletena v svetovno gospodarstvo.

			Tam imajo plansko gospodarstvo, ki prevlada nad prostim trgom v podporo kitajskim interesom.

			Kako zanimivo! Kako bi lahko rekli tej skrivnostni novi mešanici?

			Socializem.

			Joj. Kako zelo transgresivno od tebe, da ne rečem nostalgično. A nekje v spominu imam, da Kitajska vedno, ko uporabi besedo socializem, skrbno doda oznako »s kitajskimi značilnostmi«, in mnogim se zdi, da te kitajske značilnosti vodijo v nekaj povsem drugačnega.

			Da, ampak ne.

			Se ne strinjaš?

			Ne. To je socializem s kitajskimi značilnostmi

			Pri čemer te značilnosti vključujejo precejšnjo mero kapitalizma, kot se zdi.

			Da.

			Torej se lahko kaj naučimo od njih?

			Ne.

			Zakaj ne?

			Ker jih ne maramo.

			Mar nismo pri tem precej pristranski?

			Tudi oni ne marajo nas.

			Torej, nobenega upanja na spremembe v tej smeri. Kaj pa revni? Štiri milijarde najrevnejših ljudi ima manj bogastva kot najbogatejši štirje ljudje na svetu, zato niso preveč vplivi, a vseeno ni mogoče zanikati, da jih ni veliko. Bi lahko izsilili spremembo od spodaj?

			V njihove obraze so uperjene pištole.

			Kaj pa tako-imenovani prekariat? Tiste vmesne milijarde, ki ravno še shajajo, ki jim Američani še vedno rečejo srednji razred, ko že ravno govorimo o nostalgiji? Bi se ti lahko dvignili in s pomočjo nekakšne množične kampanje kaj spremenili?

			Tudi njihove obraze so uperjene pištole.

			A vseeno kdaj doživimo demonstracije, včasih tudi precej obsežne.

			Demonstracije so zabave. Ljudje se zabavajo, potem gredo domov. Nič se ne spremeni.

			No, kaj pa usklajeno množično delovanje? Rekel bi, da je to več kot le iti na zabavo. Na primer tako-imenovala davčna stavka, o kateri se toliko govori, ki bi pripeljala do finančnega zloma in posledične nacionalizacije bank. Potem bi nacionalne vlade spet prevzele nadzor in uskladile popolno prenovo svetovnih financ. Lahko bi na novo spisale pravila STO in oblikovale nekakšno kvantitaivno rahljanje, kar bi zagotovilo nov fiduciarni denar za cilje v slogu zelenega new deala.

			Temu rečemo zakonodaja.

			Pa smo spet pri zakonodajalcih! Ponavadi mislimo, da so del predstavniških demokracij. Kolikor takšne demokracije še obstajajo, če sploh kdaj so, je treba njihove zakonodajne organe po definiciji izvoliti z volilno večino. Vsaj enainpetdeset odstotkov, ali več, če je mogoče. v vsej pomembnih državah, kjer so takšni sistemi v veljavi. Vse bi se morale priključiti načrtu.

			Da.

			To pa se zdi precej praktično! Kaj nas zadržuje, da tega ne speljemo?

			Ljudje so neumni. Poleg tega bodo bogati nasprotovali.

			Spet ta predpostavka, da imajo bogati več moči od revnih!

			Da.

			Bi lahko bila stvar tudi v tem, da obstaja tudi nekakšen sistemski upor pred spremembami, da so namreč vsi zakoni, ki jih je treba spremeniti, povezani med seboj in jih zato ni enostavno razplesti.

			Da.

			Lahko bi celo rekli, da bi se sam denar upiral takšni spremembi. Prav res se zdi, da preprosto obstaja nekakšen inherenten, vgrajen odpor do sprememb!

			Zaprtost je prasica. Včasih moraš pač sesti na škatlo in bolj pritiskati.

			Dobro povedano! Temu bi verjetno lahko rekli zgodba našega desetletja. Ali celotnega stoletja, če smo že ravno pri tem.

			Zakaj bi se pri tem ustavili?

			Kakšna bridka podoba zgodovine, moram reči.

			Neverjetno olajšanje, ko spraviš vse sranje iz sebe.

			Brez dvoma! No, s tem smo za ta teden zaključili. Morda je čas, da si slečemo hlače in sedemo. Vsi, ki nas poslušate, vabim, da se nam pridružite, prihodnji teden ob istem času.

			Morda bo trajalo dlje.





39

			Davos je ena mojih najljubših zabav. Svetovni gospodarski forum, ki poteka vsako leto ob koncu januarja. Prodajajo ga kot mednarodno srečanje vplivnežev, »elitnih državljanov sveta«, ki pridejo tja čestitati sami sebi in razpravljati o tem, kako bodo s svojimi načrti za prihodnost poskrbeli, da bo vse v redu, posebej za same elite, ki jim včasih pravijo »Davosmani«, na novo vznikajoča vrsta homo sapiensa, ki jo v osemdeset odstotkih sestavljajo moški in sodi v zgornjih deset odstotkov zgornjega odstotka, kar se tiče zasebnega bogastva, če drugih lastnosti ne štejemo. Vse je res! In zato je to seveda izvrstna zabava. Čeprav se nekaterim zdi, da je samo žuranje precej umirjeno, kljub vsem izjemnim žganim pijačam. Nekoč pred precej leti so opazili Micka Jaggerja, kako je sam plesal ob džuboksu v kotu, dolgočasil se je. Večina prisotnih pa je veselih že zato, da so lahko tam in jih vsi drugi lahko opazijo.

			Davos zaseda teden dni, čeprav le malokdo tam ves čas. Približno 2.500 poslovnežev in političnih voditeljev, ki jim je za namene zabave dodanih nekaj zabavljačev, zato Jagger. Dnevi konference so posvečeni panelnim razpravam in dolgim obrokom, kjer razpravljajo o vseh problemih današnjih dni, večinoma variacijah na temo pomoči tistim, ki so je najbolj potrebni, da bi tako nadzorovali vse bolj uporni svet. Dobrodelnost, d. o. o. Z neverjetnimi napori se je odstotek prisotnih ženk povečal s šestih na štiriindvajset, kot so nam povedali, zato so si organizatorji čestitali za ta napredek in obljubili, da se bodo še naprej posvečali tej težavi, ki je ni lahko rešiti, saj je večina bogatih in večina političnih vodij pač povsem po naključju moških. Morda je to eden od razlogov, da je bilo Jaggerju dolgčas.

			Stroške varovanja na konferenci si delijo organizatorji in švicarski kanton Graubunden pa še švicarska zvezna vlada. Nekateri v Švici so kritični do teh stroškov, po drugi strani pa, če vsakoletno srečanje svetovnih voditeljev hoče potekati v Švici, to verjetno pomaga Švici pri ohranjanju njenega čudnega položaja med najbogatejšimi državami na svetu, čeprav nima prav ničesar, na čemer bi to lahko utemeljila. Morda lepoto Alp in pamet svojih prebivalcev, vendar sam dvomim v oboje. Kar dvomljivec v Davosu mi recite.

			Včasih so v Davosu potekali protesti, zdaj pa ne. Če ne drugega, je v to mesto težko priti, lahko ga je braniti. Poleg tega konferenca vse bolj velja za nepomembno, le kopica bogatašev, ki se zabava, kar je res, kot sem že povedal. Zato protestov večinoma ni več. Morda je to pomenilo priložnost, tako so vsaj ljudje govorili po tem.

			Na tem konkretnem zasedanju smo se ravno zbrali in spravili k resnemu poslu prehranjevanja, pitja in pogovarjanja, ko je zmanjkalo elektrike in smo ostali v temi. Generatorji! smo veselo zavpili. Prižgite generatorje, pizda!

			Ampak ne. In nenadoma smo opazili, da varnostniki niso isti varnostniki, ti novi so bili maskirani in so nas varovali na drugačen način, kot so nas drugi varovali prej. Vsi smo rekli kaj za vraga, a se niso zmenili za nas, vsi smo si prizadevali priti ven, da bi videli, kaj se dogaja, brez uspeha. Vsa vrata zaklenjena. Celo mesto je bilo fizično zaprto. Po nekaj urah so se razširile govorice, da so švicarske cestne ovire, ki so jih po državi namestili stoletje pred tem, da bi onemogočili nacistične ali sovjetske tankovske invazije, povsod po dolini pa tudi višje na tistih nekaj cestnih prelazih, ki vodijo v dolino in iz nje, pokukale iz asfalta kot gromozanski zobje morskega psa. In letališča in heliporti na tem območju so vsi v temi in enako prebodeni z zobmi morskega psa. Celo za alpske gorske poti, ki vodijo v dolino, se je govorilo, da so prekriti s peno nekakšnega instantnega betona, zaradi katerega so trenutno neprehodne.

			Varnostna služba na lokaciji je bila na voljo, da nas varuje na ta novi način. Niso se nam odzivali. Slišali smo, da v zračnem prostoru nad mestom brni od dronov, ki so krožili po njem, in govorilo se je, da so se nagnetli okrog nekaj helikopterjev, ki so se približevali, in jih na silo prepodili, kar je vključevalo nekaj trkov.

			Tole končno postaja zanimivo, je nekdo rekel. Večina pa nas je mislila, da postaja preveč zanimivo.

			Po zvočnikih so zadonela obvestila, ki so sporočala, da nam ne bodo storili nič žalega ina nas bodo ob koncu tedna spustili v vseh. Samo urnik dogodkov so ugrabili, tako so nam povedali, ne pa tudi nas, čeprav to očitno ni bilo res, kot smo vsi hitro poudarili. A tega nismo poudarili nikomur, saj so vsi prisotni varnostniki imeli čelade s spuščenimi vizirji in se nam niso na nikakršen način odzivali, razen kadar je kdo koga napadel, takrat pa je bil odziv odločen in neprijeten, na običajen način, ki ga je videti v novičarskih prispevkih. Kiji, plinski razpršilec, odvlečeni v majhne prostore, da bi se pomirili, zato so ljudje nehali poskušati s tem. Zvočniki pa se niso odzivali na naše ugovore.

			Potem so storitve začele odpovedovati. Posebej vodovod je prenehal delovati, zato smo morali iznajti improviziran sistem, da smo se lahko olajšali. Sranje! Ubodi Davos! Nobene druge rešitve ni bilo, kot da se namenimo v gozd in opravimo tam. Tako se je po mestu raztrosilo precejšnjo količino sranja, vendar smo hitro iznašli sistem nekakšnih improviziranih latrin in shajali po svojih najboljših močeh.

			Potem je iz pip nehala teči voda, kar je bilo nekako strašljivo, če sem iskren. Srat greš lahko vedno v gozd, ne moreš pa živeti od viskija, pa naj si ljudje še tako prizadevajo, da bi šlo. Nekateri so se z veseljem hidrirali izključno z vinom po štiri tisoč dolarjev na steklenico, kakršnih je bilo mnogo pri roki. A izkazalo se je, da po mestu v kamnitih kanalih, včasih tudi v tunelih pod cesto, a največkrat samo v globokih kamnitih kanalih bučita tudi dva alpska potoka, zato smo uporabili nekaj veder, ki jih je nekdo našel, in pili iz teh potokov, bodisi prekuhano vodo ali pa tudi ne. Meni je bila videti čista. Še nekaj ur prej v obliki snega.

			Hrano smo dobili v škatlah in dovoljeno nam je bilo iti v različne kuhinje po mestu, kjer smo si lahko kuhali. Shajali smo s tem in bili ponosni nase, da nam uspeva. Bilo je bolje kot zgolj posedati naokrog. Nekateri med nami so bili izvrstni kuharji.

			Tretji dan smo naleteli na mestni trg, poln palet s kemičnimi stranišči, ki smo jih zbrali in namestili v kopalnice, zdaj spet odprte za uporabo, čeprav voda še vedno ni tekla iz pip. To je bilo olajšanje, tako rekoč, saj smo se lahko ponovno olajševali bolj ali manj na običajen način, čeprav je bilo ogabno. Bilo je, kot bi bili ujeti v Woodstocku, le da brez glasbe.

			Vodo smo dobili nazaj četrti dan, škatel hrane pa ni nikoli primanjkovalo. Kadar nismo kuhali ali čistili za sabo, smo bili pozvani, da se udeležimo nečesa, kar smo imenovali prevzgojni tabor. Sklepali smo, da so nas zagotovo zajeti maoisti, saj bi samo oni lahko tako naivno verjeli v propagandna predavanja. Od nas so se gladko odbila, pravzaprav so bila precejšen vir smeha, saj smo bili že izobraženi in smo dobro vedeli, kaj je kaj. A vseeno, morali smo prisostvovati ali pa biti zaklenjeni v prostore, kjer se ni dogajalo čisto nič. Zato nas je bila večina raje pripravljena prisluhniti propagandi naših ugrabiteljev kot da bi dan preživeli ujeti v praznem prostoru.

			Izobraževalni materiali, ki smo jim bili izpostavljeni, so bili vsesplošno deležni slabih kritik. Koliko klišejev! Najprej filmi lačnih ljudi v revnih predelih. Ni bilo ravno čisto tako, kot bi gledali posnetke iz koncentracijskih taborišč, je bilo pa nekaj podobnosti, in te podobe so prikazovale žive ljudi, pogosto otroke. Kot bi gledali najdaljšo reklamo za dobrodelne organizacije vseh časov. Odzvali smo se z glasnim neodobravanjem in kritičnimi pripombami, ampak, resno, 2.500 najuspešnejših ljudi na svetu se ni prebilo do svojih položajev s trapastim žaljivim obnašanjem. Pogosto so bile potrebne in pridobljene diplomatske spretnosti. Poleg tega s,o bili precej prepričani, da nas snemajo, kar bodo kasneje vključili v nekakšno prevzgojno resničnostno televizijo. Zato nas je večina pač sedela, gledala progam in si šepetala med seboj, kot to počneš v kinematografih.

			In kljub vsemu je bilo precej streznjujoče videti, kako najrevnejši na Zemlji še vedno živijo. Potovanje v času v dvanajsto stoletje, brez dvoma. Dejstvo da sami nismo imeli kopalnic in smo bili nekoliko lačni, je brez dvoma prispevalo k učinku posnetkov, četudi je bilo povsem jasno, da nam to počnejo prav zato, da je to namerno bistvo njihove nesmiselne vaje, nekakšne bolne terapije odvračanja.

			Na velikem zaslonu se je pogosto pojavila statistika. To, prezentacije v powerpointu, pravo kaznovanje. Da si desetina enega odstotka človeške populacije lasti polovico bogastva vsega človeštva – to smo mi, hura! Da polovica trenutno živeče človeške populacije nima nobenih sredstev, razen svoje potencialne delovne sile, ki je precej oslabljena zaradi slabega zdravja in izobrazbe, to je bilo vsekakor res slabo. Ampak za to kriviti kapitalizem je narobe, kar smo povedali tem neposlušajočim dolgočasnežem – če ne bi bilo kapitalizma, bi imeli osem milijard revnih. A nima veze. Podatki so se vrstili naprej, graf za grafom, ponavljali so se na načine, ki niso bili niti najmanj privlačni. Zdolgočaseni, zaspani in hipnotizirani smo si prizadevali ugotoviti, katera ideološka ali etnična skupina je spravila skupaj takšno godljo. Pa še glasbena podlaga! Žalostna glasba, živahna glasba, grozljive nepozabljive nalezljive melodije, ki jim je usojeno, da ti za vedno ostanejo v glavi, potem tragična, depresivna glasba, kot bi žalostinke predvajali na tretjino predvidene hitrosti, in tako dalje.

			Zdaj so napori težkega življenja in gledanja prezentacij že mnogim od nas prišli do živega, biti smo že na tem, da popolnoma preklopimo v Gospodarja muh. Spodbujal sem druge, naj se sprijaznijo in shajajo, naj uživajo v tem kot na nekakšnem dopustu, to je še vedno glamping, sem jim govoril, komu mar za to sranje? A izkazalo se je, da je mnogim od njih bilo mar.

			Ti ljudje so komunisti, so glasno razglasili. Pa kaj, sem rekel. Bili smo na jebenem komunističnem prevzgojnem glamping taporu, to bo zgodba, ki jo bomo lahko še leta pripovedovali v barih.

			Vsa ta propaganda se je zaključila z dolgim predavanjem, v katerem so nam povedali, da trenutna svetovna ureditev deluje le za elite, pa še za nas ne bo dolgo tako. Za nas je življenjski svet pač samo dnevni kop, kot je to ubesedil nek germanski glas na posnetku, ki je mnogim od nas zvenel kot Werner Herzog in sploh ne dvomim, da bi lahko bil vpleten in da v nemščini besede, kot je življenjski svet že tudi obstaja kot prava beseda. Tisti med nami, ki so znali malo nemško, so se pozabavali z izmišljevanjem še novih primerov te Herzogijanske angleščine, tako rekoč obratno so prevajali, Ich bin zu herzgerschrocken! Ich bin zu rechtsmüde! Ich habe grossen Flughafenverspätungsschmerz! od čeasr je bilo zadnje za nenemškogovoreče med nami pojasnjeno kot čutiti »močno žalost zaradi zamud na letališču«, kar je beseda, ki bi jo vsak sodobni jezik brez dvoma moral vsebovati.

			Kakšna ura posnetka je bila potem posvečena mladim z bogatimi starški. Ti so bili bodisi iskreno skesani bodisi naduto arogantni, kakšen jebeno žalosten nabor. Vzorec je bil zagotovo pristransko nabran, iskali so grozote, o tem ni dvoma, tako da so v množici okrog mene mrmraje ugovarjali, moji otroci že niso takšni, ni šans. Čeprav, ko se je vse to nadaljevalo z bednimi jeznimi oholimi mulci vseh vrst, je v prostoru postalo tišje in dejansko je nekako postalo jasno, da imajo nekateri od jamrajočih obrazov z zaslona dejansko enega od staršev tam, v prostoru. In tudi grafi, v katerih je bila prikazana statistika o teh bogatih otrocih, niso bili spodbudni. Če bi podatke za različne vrste antidepresivov, ki jih uporabljajo, zbrali skupaj, bi lahko pokazali, da jih je precej več kot sto odstotkov na antidepresivih. Kar je bilo sicer povsem jasno umetno, vendar brez dvoma moreče.

			Še en graf je prikazoval srečo posameznika v odnosu do osebnega bogastva in, kot že tolikokrat tisti teden, pa tudi sicer v življenju, smo videli še eno jebeno Gaussovo krivuljo. Ta je prikazovala, da revščina pomeni nesrečnost, česa ne poveste, potem pa, ko je dosežena zadostnost, ljudje hitro postanejo srečnejši, in potem, pri pridhodkih višjega srednjega razreda, kar je prav prihodek, ki ga znanstveniki navadno zahtevajo zase – morda na podlagi tega, da so preučili svoje lastne grafe, kot je turobno pripomnil tip poleg mene, kot bi hotel namigovati, da so poneverili bodisi svojo študijo bodisi sistem nagrajevanja ali kar oboje – dobiš največjo srečo, potem pa se ob rasti bogastva sreča zmanjšujte – ne do ravni najrevnejših, a mnogo nižje od sreče vrhunca na sredini. Ta srednji dohodek je Zlatolaskino območje, ha ha srečna mediana, tako so vsaj trdili avtorji prezentacije, mi pa smo pomenljivo zmajevali z glavami. S statistiko lahko »dokažemo« karkoli, nikoli pa ni mogoče dotolči očitnega dejstva, da je več pač bolje. Znanstvena podlaga pri tem je preklapljala med »All You Need is Love« in »Can’t Buy Me Love«, kar je temu delu predstave dodalo trapaste modrosti Beatlesov.

			Zdaj je vse skupaj postajalo že precej nadležno. Kako se lahko tole vleče tako dolgo? Kje je jebena švicarska policija? So tudi oni vpleteni? Je to švicarska zarota kot tudi Rdeči križ ali nekaj podobnega?

			Ste eden od davoških talcev, je nek glas zaključil ta film o primerjavi dohodkov. Med udeleženci Zavzetega Davosa boste. Kaj boste naredili na podlagi tega? Z zanimanjem vas bomo opazovali v preostanku vaših življenj.

			S tem se je jetništvo končalo. Droni, ki so bili v zračnem prostoru nad nami, so odleteli, naših varnostnikov s čeladami nenadoma ni bilo več videti.

			Ko smo se tega zavedli, smo glasno vzklikali in drug drugemu govorili, da je bila naša indoktrinacija popoln neuspeh in žalosten primerek obubožanih levičarskih predstav, s katerimi ni mogoče kupovati na velikem tržišču idej. Bilo je, kot bi nas s časovnim strojem prestavili v leto 1917 ali 1848 ali 1793, čeprav je le malokdo med nami vedel, zakaj so tisti z diplomami iz zgodovine omenjali prav te letnice. 1848?

			Končno se je pojavila prava švicarska policija, ob glasnem neodobravanju. Interpolu so naročili, naj poišče storilce, švicarska vlada pa je bila deležna ogromno kritik, ga sploh ne omenjamo tožb zaradi pretrpljene osebne škode in čustvenih pretresov. Po svojih najboljših močeh so se branili, rekoč, da je bila to povsem nova oblika zajetja talcev, kakršne še niso videli, zato se preden bi vedeli, da lahko obstaja, pred njo ni bilo mogoče braniti. Nova stvar! Poleg tega ni nihče od nas umrl, niti ni bil nihče prehudo prizadet, razen morda čustveno. Toliko kritiziranja našega načina življenja! Vendar smo vsi imeli veliko prakse, kako se ne zmeniti za takšno vpitje, psi lajajo, karavana gre dalje, in dejansko smo se vsi premaknili dalje kolikor hitro smo lahko. Nazaj doma smo se zavedli, da smo postali manjši zvezdniki in da bomo za vse večne čase imeli priložnosti povedati svojo zgodbo. Nekateri smo jo izkoristili, drugi so zdrsnili nazaj v udobno anonimnost. Sam sem se odločil za sproščanje na Tahitiju.

			Torej, učinek tega dogodka na resnični svet: nikakršen! Zato: jebite se!





40

			Jevonsov paradoks predpostavlja, da večja učinkovitost pri rabi določenega vira vodi v splošno porast in ne upad rabe tega vira. William Stanley Jevons, ki je to zapisal leta 1865, je imel v mislih zgodovino rabe premoga, saj je po uvedbi Wattovega motorja, ki je močno povišal učinkovitost sežiganja premoga za pridobivanje energije, raba premoga močno presegla prvotno znižanje količine premoga, ki je bila potrebna za dejavnost, ki je obstajala v času izboljšave.

			Povratni učinek tega paradoksa je mogoče ublažiti samo z dodajanjem drugih dejavnikov k prevzemanju učinkovitejše metode, kot so potrebe po ponovnem vlaganju, davki in uredbe. Tako pač pravijo v ekonomističnih tekstih.

			Paradoks je viden v zgodovini raznovrstnih tehnoloških izboljšav. Več porabljenih litrov na sto kilometrov, več prevoženih kilometrov. Hitrejši računalniki, več časa preživetega za računalmiki. In tako dalje ad infinitum. V tem trenutku je naivno pričakovati, da bodo zgolj tehnološke izboljšave upočasnile posledice rasti in zmanjšale obremenitev biosfere. A vseeno še vedno mnogi izkazujejo takšno naivnost.

			S to vrzeljo v trenutnem razmišljanju, morda v smislu generalizacije njenega posebnega poudarka, je povezana predpostavka, da je učinkovitost vedno dobra. Seveda za učinkovitost kot ukrep velja, da opisuje izide, za katere vnaprej mislimo, da so dobri, zato je to skoraj tavtologija, a vseeno je to tvoje mogoče razviti, saj ni povsem eno in isto. Če raziščemo zgodovinske zapise, bi na podlagi preprostoih vaj reductio ad absurdam, kot je »Skromen predlog « Jonathana Swifta, moralo biti jasno, da lahko učinkovitost za ljudi postane nekaj slabega. Tudi tu velja Jevonsov paradoks, vendar ekonomija navadno ni zadosti prilagodljiva, da bi privzela to očitno resnico, zato je pogosto videti besedila s tega področja, ki o učinkovitosti govorijo kot o po definiciji dobri, neučinkovitost pa je sinonim za nekaj slabega ali slabo narejenega. Iz dokazov pa je razvidno, da obstaja tako dobra kot slaba učinkovitost in dobra in slaba neučinkovitost. Primerov za vse štiri ni težko poiskati, čeprav bomo to prepustili bralcu v vajo poleg teh vzorčnih kazalnikov, ki naj spodbudijo premislek: preventivna zdravstvena oskrba prihrani ogromne količine poznejših stroškov zdravljenja, zato je to dobra učinkovitost. Če bi pojedli svoje dodatne otroke (kar je »skromni predlog« Swiftovega lika), bi bila to slaba učinkovitost. Vsako škodovanje ljudem zaradi dobička je prav tako slabo, ne glede na to, kako učinkovito je. Če za transport od točke A do točke B uporabimo preveliko vozilo, je to slaba neučinkovitost, in podobnega je še veliko, meandri v reki, ki zamejijo veliko poplavno območje, pa so dobra neučinkovitost. In tako naprej in tako dalje. Če naj bo analiza širše situacije koristna, je treba o vseh štirih kategorijah podrobneje premisliti.

			Usmerjevalno načelo, ki bi lahko vodilo vsak takšen premislek, je pogosto izpuščeno, a bi ga zagotovo morali vključiti in izrecno navesti, saj bi vsi morali narediti vse, kar je potrebno, da se izognemo množičnemu izumrtju. Potrebovali bi splošno usmerjevalno načelo v smislu leopoldijanske zemljiške etike, ki jo pogosto povzamemo v izreku »dobro je, kar je dobro za zemljo.« V naši trenutki situaciji bi ga lahko koristno preoblikovali v »dobro je, kar je dobro za biosfero.« V luči tega načela lahko mnoge učinkovitosti hitro prepoznamo kot izjemno uničujoče, mnoge neučinkovitosti pa lahko razumemo kot nenamerno odrešilne. Zanesljivost in odpornost sta v splošnem neučinkoviti, vendar sta zanesljivi in odporni. In prav to potrebujemo že v osnovi.

			Celotno področje in veda ekonomije, s pomočjo katere načrtujemo in upravičujemo, kar počnemo kot družba, je pač prepredeno z odsotnostmi, protislovji, logičnimi napakami in kar je najpomembnejše, napačnimi aksiomi in napačnimi cilji. To moramo popraviti, če nam uspe, kar bi pomenilo, da se moramo lotiti zadeve v globini in preoblikovati celotno miselno področje. Če je ekonomija metoda za optimizacijo različnih objektivnih funkcij, ki so podvržene omejitvam, potem bi pri spremembah morali ponovno pogledati te »objektivne funkcije«. Funkcija, za katero bi si morali prizadevati, ni dobiček, temveč zdravje biosfere, to pa bi spremenilo marsikaj. To bi pomenilo premik preiskovanja iz ekonomije v politično ekonomijo, a to bi bil nujni korak, da bi ekonomijo zasukali v pravo smer. Zakaj počnemo, kar počnemo? Kaj bi radi dosegli? Kaj bi bilo pravično? Kako bi lahko kaj najbolje uredili naše skupno življenje na tem planetu?

			Naša trenutna ekonomija ni odgovorila še na nobeno od teh vprašanj.





41

			V našem mestu je v dvanajstem letu nenehne suše zmanjkalo vode. Seveda so nas posvarili, da se bo to zgodilo, a celo v času suše občasno pade kaj dežja, zato smo se s shranjevanjem, neizkoriščanjem kmetijstva, gradnjo novih rezervoarjev in cevovodov do oddaljenih poreči, izkopavanjem globljih vodnjakov in vsemi drugimi podobnimi prizadevanji vedno nekako izvlekli. To nam je samo po sebi dalo misliti, da bo tako šlo še naprej. A nekega septembra smo imeli potres, ki ni bil preveč močan, a očitno dovolj, da je povzročil nekakšen premik v vodonosniku pod nami, zato so se vsi vodnjaki zelo hitro izsušili, vsi rezervoarji pa so že bili suhi in sosednja porečja, s katerimi smo bili povezani prek cevovodov, so bila suha. Nič ni priteklo iz pip. 11. september 2034.

			V našem mestu živi približno milijon ljudi. Približno tretjina se je priselila v zadnjem desetletju, živeli so v kartonastih kolibah v hribovitem območju na zahodni strani, kar je bila delno še ena od posledic suše. Že tako so živeli brez tekoče vode in jo kupovali v stolitrskih sodih ali samo v kanticah in vrčih. Preostali smo živeli v hišah in seveda uporabljali vodo, ki je pritekla iz pip. Tako tega dne ni bilo dileme, da smo bili prebivalci v hišah najbolj pretreseni zaradi spremembe. Za revne v hribih spremembe ni bilo, razen v tem smislu, da vode ni bilo več mogoče niti kupiti.

			V našem delu sveta lahko brez vode živiš le nekaj dni. Verjetno to velja vsepovsod. In ta prekinitev vode je bila kljub vsem opozorilom in pripravam nenadna. Iz pip je teklo, morda šibko, vendar je. Potem pa 11. septembra ne več.

			Panika, seveda. Kopičenje, brez dvoma – če bi človek lahko! Mnogi med nami smo že napolnili svoje kadi, a to ne bo zdržalo za dolgo. Hitro do mestne reke, a ta je bila še vedno suha, pravzaprav suha kot še nikoli. In potem, nobene druge izbire, prav nobene, hitro v javne stavbe. Na nogometni stadion, v vladno palačo, druge podobne kraje. Rabili smo rešitev.

			Z obale so prihajali tovornjaki z vodo iz naprav za razsoljevanje. Tudi iz notranjosti se je pojavil konvoj, med vozili so bili + tovornjaki z vodo, pa tudi mobilne naprave, ki znajo srkati vodo iz zraka, celo iz suhega zraka, kakršen je pri nas. Desetodstotno vlažnost na koži čutimo suho kot poper, a takšen zrak ima v sebi še vedno precej vode. Na našo srečo.

			Ukrepati je treba po ustaljenem redu. To je bilo jasno vsakomur. Lahko bi se prerivali do začetka vrste, a kaj bi s tem rešili? Saj ni bilo česa zgrabiti. Če je bilo v mestu kaj vode, jo je varovala vojska. Vojaki in policisti so bili na delu. Usmerjali so ljudi na stadione in v pokrita zbirališča, kot so telovadnice in knjižice in vse vrste dvoran, nam odrejali, naj se postavimo v vrste, na ta mesta so v močno zastraženih tovornjakih dostavljali vodo, potem pa ni bilo storiti kaj drugega, kot da si s svojimi posodami čakal, da prideš na vrsto in dobiš svojo odmerjeno količino, ki si jo začel hraniti.

			Vse je bilo odvisno od tega, ali celoten sistem deluje. Če ne bi, bi umrli, tako ali drugače, od žeje ali od bojevanja med seboj. To je bilo povsem jasno vsem, razen najbolj norim med nami. Takšni se vedno najdejo, le da so bili zdaj v manjšini, največ eden na sto, in kadar so povzročali težave, jih je policija obvladala. Za vse ostale je bila stvar takšna: morali smo zaupati, da bo družba delovala zadosti dobro, da nas reši. Ker nikoli prej ni delovala preveč dobro, je to vsekakor od nas zahtevalo precejšen preskok v zaupanju. Nihče ni bil prepričan. Vendar je šlo za sistem ali smrt. Zato smo se zbirali na krajih, ki so jih objavljali po radiu in spletu, ter na samih ulicah, in čakali, da pridemo na vrsto.

			Vodo so v mesto še naprej dovažali s tovornjaki ali pa so jo izvlekli iz zraka z napravami. Prvotni odmerki so bili smešno majhni. Imeli smo je dovolj za pitje, ne pa dovolj, da bi lahko z njo kuhali. Hitro smo se navadili, da smo vso vodo, ki smo jo uporabili za kuhanje, popili kot juho. Shranjevanje je dobilo smešne razsežnosti, saj so mnogi kupili filtre, ki naj bi urin spet očistili v pitno vodo. Seveda, zakaj pa ne, tudi mi smo jih kupili. Vendar so bile druge metode shranjevanja nekoliko bolj praktične. Ti filtri ne zdržijo ravno dolgo.

			Streznjujoče pri vsem tem je bilo videti, kako številčni smo. Če celotno prebivalstvo zbereš na samo nekaj lokacijah, vidiš, kako številčno je. In vsi tujci med sabo. V mestu z milijonom prebivalcev jih poznaš približno koliko, kakšni sto ljudi? In morda pet sto obrazov, največ tisoč. Torej poznaš največ enega človeka od tisočih. Ko stopiš na pol nogometni stadion, kamor ste vsi prišli čakat, da pridete na vrsto s svojimi vrči za vodo v rokah ali na vozičkih, saj je voda neverjetno težka – in sprevidiš, da so tam sami neznanci. Sam si v mestu neznancev. In tako vsak dan v tvojem življenju! Prav tam smo na lastne oči videli, da je nedvomno tako. Da smo sami v mestu. Samo nekaj prijateljev, ki služijo kot nekakšni sorodniki, a tako malo jih je in vsi se porazgubijo v večji množici, saj poslujejo drugje. No, ljudje so se, ko so šli po vodo, seveda družili s tistimi, ki so jih poznali. Morda zato, da bi drug drugega zaščitili pred norci, če bi se komu odpeljalo ali kaj takšnega. A to se je redko zgodilo. Tako nas je bilo strah, da smo se lepo obnašali, tako zelo hudo je bilo. Večinoma smo hodili s prijatelji samo zaradi družbe. Ker je bilo zelo čudno na lastne oči videti, da živiš med neznanci. Čeprav je vsak večer v svojem življenju, ko greš v restavracijo in ne srečaš nikogar, ki bi ga poznal, to povsem enako – tudi to so neznanci.

			Ampak to so tvoji sodržavljani! Zato je vse skupaj vse prej kot deprimirajoče – tvoji sodržavljani so resnična stvar, resničen občutek.

			Prijateljica Charlotte je to opazila nekega dne, ko sva stali v vrsti in čakali na ponovno polnjenje, pri čemer sva se počutili neumiti, presušeni in prestrašeni, in nekaj poudarila, ob čemer je svoj običajni cinični, prezirljiv odnos skoraj nadomestila z neobremenjeno dobro voljo – pokazala je na vrsto pred nama in rekla, se spomniš, kaj je rekla Margaret Thatcher? Ne obstaja nič takega, kot je družba!

			Glasno sva se zasmejali. Jebeš Margaret Thatcher, sem rekla, ko sem prišla do sape. In zdaj to pravim še enkrat: Jebeš Margaret Thatcher in jebeš vsakega kretena, ki misli enako. Lahko jih vse peljem na kraj, kjer bodo vzeli te besede nazaj ali pa umrli od žeje. Namreč, ko pipe presahnejo, družba postane še kako resnična. Smrdljiva množica zaskrbljenih neumitih državljanov, o tem ni dvoma. A vsekakor družba. Pri družbi gre za življenje in smrt in zdi se mi, da se ljudje tega večinoma zavedajo, tisti pa, ki to zanikajo, so neumni pezdeti, to odločno trdim. Nevedni bedaki. Tovrstno neumnost bi bilo treba spraviti za zapahe.

			Potem je na triindvajseti dan naše krize, 4. oktobra, deževalo. Ne samo ambivalentna megla z morja, ki jo pogosto dobimo jeseni, ampak pravi vihar, prav iznenada. Kako smo zajemali tisto deževnico! Posamič in na ravni mesta, saj nam je dež padal na glave in v naše posode, in ne verjamem, da je ena sama kaplja prišla do naše male reke izven meja mesta. Vse smo polovili. In plesali smo, da, seveda. Pravi karneval je bil. Čeprav smo vedeli, da to ni končna rešitev, niti približno, in je bilo napovedano, da se bo suša nadaljevala, in še vedno nismo imeli dobrega načrta – vseeno smo plesali v dežju.





42

			Mary se je prosilo za sestanek z njo in Dickom Bosworthom, da se skupaj pregleda nekaj ekomskega programja, ki se ga je razvijalo. Zagotovila je eno uro na koncu petka in sklicala sestanek v svoji sobi za seminarje.

			Kaj bo dobrega, Janus Athena? je rekla nekoliko osorno. Vedno je vidno skeptična do dejstva, da bi lahko UI k njenemu projektu prispeval kaj vsebinskega.

			Stopilo se je do table in se ji poskusilo pokazati, kako bi lahko UI pomagala. Vedno je mučno pojasnjevati stvari računalniško nepismenim, prevajalski problem, stvar uporabe metafor in iskanja ogabnih posplošitev, ki niso preveč ogabne.

			Tokrat se je začelo z vajo Hayekovega argumenta, da trgi zagotavljajo spontano vrednost in so zato najboljši za izračunavanje in razporejanje vrednosti, saj s centralnim načrtovanjem ne moremo dovolj hitro zbrati in povezati vseh ustreznih informacij. Zato načrtovanje vedno vse razume narobe, trg pa je za izračunavanje preprosto boljši. Avstrijska in čikaška šola sta uporabili to mnenje, zato tudi neoliberalizem, namreč, da trg vlada, ker najbolje izračunava. Zdaj pa, ko so računalniki postali tako zelo močni, postaja vse močnejši argument rdečega obilja, ki trdi, da imamo ljudje zdaj toliko računalniških zmogljivosti, da bi lahko centralno načrtovanje delovalo bolje od trga. Kot primer, v katerem računalniki presegajo resnični trg, se izpostavlja primer hitrega trgovanja, vendar se jih namesto za izboljševanje sistema uporablja samo za zaračunavanje uporabnine za vsako izmenjavo. To je sicer znak učinkovitih računalniških zmogljivosti, le da jih uporabljajo ljudje, ki so se zataknili v terminologiji trga proti načrtovanju, kapitalizma proti komunizmu iz 30. let 20. stoletja. In ljudje, ki si ne prizadevajo izboljšati sistema, temveč le ustvariti še več denarja v trenutnem sistemu. Torej ekonomisti našega časa.

			Pravzaprav z močjo UI vznikajo povsem nove organizacijske možnosti. Analiziranje masovnih podatkov za optimizacijo rezultatov, neprestano spremljanje vseh premikov vsega denarja, izvajanje dodeljevanja preden cenovna konkurenca realne stroške popači v laži in univerzalne večgeneracijske Ponzijeve sheme in tako dalje. Podrobnosti pri tem so bile hhkrati precej tehnične in precej teoretične, a pomembno je, da po svojih najboljših močeh orišeš nekatere stvari, ki bi jih Mary lahko razumela in bi se ji tudi zdelo vredno, da nam jih naloži izpeljati. Dick je glede večine tega že na tekočem.

			Mary je vzdihnila, ko se je poskušala osredotočiti na računalniške teme, ne da bi se pri tem dolgočasila. Naj slišim, kako, je rekla.

			Kako zelo pogosto sploh ne razumejo, kakšna je ta potreba. Opomnilo se jo je, da modeli po Rafteryju v veliki večini z največjo verjetnostjo še vedno kažejo, da bo enaindvajseto stoletje doživelo povprečen dvig temperature za 3,2 stopinje Celzija. Možnosti, da povprečne temperature zadržimo pod dvema stopnjama C so 2-odstotne. Da jih zadržimo pod 1,5 stopinjami C so 1-odstotne.

			Mary je samo strmela. Vemo, da nam gre slabo, je rekla zajedljivo.

			Mary just stared. We know it’s bad, she said acidly. Pomagaj nam s svojimi idejami!

			Povedalo se ji je za Chenov članek, ki je uporaben zaradi svoje jasnosti in o katerem trenutno razpravljajo v več različnih razpravljalnih skupnostih, saj je to eden prvih različnih predlogov, da bi oblikovali nekakšen ogljični kovanec. To bi bili digitalna valuta, izplačana na podlagi dokazila o zajemu ogljika, zaradi česar bi delovala hkrati kot korenček in palica, s tem pa bi ohlapni globalni kapital spodbudili k hrepostnemu delovanju na področju zamejevanja sežiganja ogljika. Za tovrsten korenček bi najlažje zagotovili učinkovito delovanje, če bi ga podprle ali ustvarile centralne banke. Nov priliv fiduciarnega denarja za nagrajevanje dejanj, ki ohranjajo biosfero. Centralnih bank ne bi bilo lahko prepričati v to, a če bi pristale, bi bila to daleč najmočnejša izvedba projekta.

			Mary je ob tem mrko prikimala. Ne bi bilo lahko, je ponovila.

			Vztrajalo se je z argumenti za ogljični kovanec. Pripomnilo, da nekateri okoljski ekonomisti zdaj razpravljajo o Chenovem načrtu in njegovih posledicah kot o vidiku teorije skupnega in teorije trajnosti. Po tem ko so razkrinkali tragedijo skupnega si zdaj prizadevajo preusmeriti našo pozornost na nekaj, čemur pravijo tragedija časovnega okvira. To pomeni, da si ne moremo predstavljati trpljenja ljudi v prihodnosti, zato se v njihovem imenu ne ukrene kaj dosti. S tem, kar počnemo zdaj, povzročamo škodo, ki se pojavi čez desetletja, zato tega ne zaračunavamo sami sebi, standarden pristop pa je, da bodo prihodnje generacije bogatejše in močnejše od nas in bodo našle rešitve za svoje probleme. A do tedaj, ko se jih bodo lotile, bodo ti problemi postali preveliki, da bi se jih dalo rešiti. Tragedija časovnega okvira je v tem, da ne gledamo več kot nekaj let naprej, ali pogosto, kot v primeru hitrega trgovanja, ne več kot nekaj mikrosekund naprej. In tragedija časovnega okvira je resnična tragedija, saj bodo številni najhujši vplivi na podnebje nepovratni. Izumrtij in segrevanja oceana ni mogoče rešiti, ne glede na to, koliko denarja bodo prihodnji ljudje imeli, zato ekonomija, kot jo izvajamo, izpušča enega temeljnih vidikov resničnosti.

			Mary se je zastrmela v Dicka, ki je prikimal. Rekel ji je: To je še en način, kako opisati škodo visoke diskontne stopnje. Visoka diskontna stopnja je kazalec tega obširnejšega neupoštevanja prihodnosti, ki ga opisuje J-A.

			S tem se je strinjalo.

			In s tem Chenovim načinom razmišljanja bi to rešili? je vprašala Mary? Bi z njim podaljšali časovni okvir?

			Odgovorilo se je: Da, prizadeva si storiti prav to.

			Pojasnilo se je, da je predlog ogljičnega kovanca časovno določen, kot kakšen proračun, pri čemer so v njegove pogodbe kot pri delnicah vključena določena časovna obdobja. Novi ogljični kovanci, podprti s stoletnimi obveznicami z zagotovljenimi stopnjami dobička, ki bi ga v medsebojnem sodelovanju zagotavljale vse centralne banke. Te naložbe, ki bi bile varnejše od vseh drugih, bi zagotovile način, da bi imeli dolge pozicije na biosfero, tako rekoč.

			Mary je zmajala z glavo. Zakaj bi bilo ljudem mar za izplačilo čez sto let?

			Trudilo se je pojasniti različne namene denarja. Izmenjava dobrin, seveda, a tudi hranjenje vrednosti. Če centralne banke izdajajo obveznice, je to nekaj zanesljivega, in če je dobiček postavljen zadosti visoko, je konkurenčno drugim naložbam. Mogoče jih je prodati, preden dospejo, in tako dalje. Trg z obveznicami. Pa tudi, ker je gre tu za izdajo novega denarja v centralnih bankah, kot pri kvantitativnem rahljanju, bodo vlagatelji verjeli vanjo, saj ima za podporo dolgoročne obveznice. In ta denar bi lahko ustvarjali in dajali ljudem samo, kadar bi naredili nekaj dobrega.

			Kot kaj? je vprašala Mary. Za kaj bi ga izdajali?

			Za nesežiganje ogljika.

			Začelo se je pisati na tablo, saj se je zdelo, da je dovolj usmerjena, da je pripravljena na podatke. Ne enačbe, te bi ji lahko podali tudi v sanskrtu, samo nekaj številk.

			Za vsako tono ogljika, ki ga ne sežgemo ali ga zajamemo na način, za katerega lahko zagotovimo, da bo v dogovorjenem času resničen, pri čemer se zaenkrat v takšnih razpravah tipično uporablja eno stoletje, dobiš en ogljični kovanec. Z njim lahko na valutnih trgih nemudoma trguješ za katero koli drugo valuto, zato bi bil en ogljični kovanec vreden določeno količino drugih fiduciarnih valut. Centralne banke bi zanj jamčile do določene minimalne cene, zagotavljale bi spodnjo mejo, da ne bi mogel strmoglaviti. Ko pa bi ljudje dobili občutek, koliko je vreden, bi se lahko tudi dvignil nad to mejo, kot je navadno za valute na trgih izmenjave valut.

			Mary je reka: Torej, to je v resnici samo neka oblika kvantitativnega rahljanja.

			Da. Ampak usmerjena, ciljna. Kar pomeni, da bi bila ustvarjanje, prva poraba novega denarja specifično usmerjena v zmanjševanje ogljika. Prav to zmanjševanje sploh ustvarja nov denar. V Chenovih člankih je to včasih imenovano ogljično kvantitativno rahljanje.

			Mary je rekla: Torej bi vsak, ki bi zajel tono ogljika, lahko pridobil enega teh kovancev.

			Da. Ali pa samo del kovanca. Morali bi uvesti celotno panogo nadzorovanja in certificiranja, ki bi lahko bila po svoji naravi javno-zasebna, kakršne so zdaj tudi bonitetne agencije za obveznice. Verjetno bi bilo nekaj goljufanja in preigravanja sistema, vendar bi to lahko urejali z običajnimi vrstami nadzora. In vsi ogljični kovanci bi bili registrirani, zato bi lahko vsak videl, koliko jih je, banke pa bi vsakoletno izdale samo toliko kovancev, kolikor ogljika bi zamejili, zato bi nas manj skrbelo, da bi poplava ponudbe razvrednotila denar. Če bi izdali veliko ogljičnih kovancev, bi to pomenilo, da zajemamo veliko ogljika, kar bi kazalo na zdravje biosfere in bi posledično povečevalo zaupanje v sistem. Kvantitativno rahljanje bi bilo tako najprej usmerjeno v pozitivna prizadevanja, potem pa bi se lahko pridružilo ekonomiji.

			Mary je rekla: Torej, če bi tole združili z ogljičnimi davki, bi te obdavčili, če bi sežigal ogljik, in ti plačali, če bi ga zajemal.

			Tako je, in dodalo se je, da bi moral biti vsakršen davek na ogljik progresiven, kar pomeni, več uporabe višje plačilo, da bi preprečili, da postane regresiven. Tako postane nekaj dobrega in dodati je mogoče še feebate, kombinacijo pristojbin in popustov, ki nekaj tega davčnega prihodka usmerijo nazaj k državljanom, kar vse skupaj še izboljša. Chen in drugi pravijo, da je davek na ogljik na tak način dodanm ogljičnemu kovancu ključen element načrta. V primeru skupne uvedbe davka in ogljičnega kovanca so modeliranje in družbeni eksperimenti kazali precej boljše rezultate kot če bi vsako od strategij uvedli samostojno. Ne samo dvakrat boljše, ampak desetkrat boljše.

			Mary je vprašala: Zakaj pa to?

			Priznalo se je, da se ne ve. Sinergija korenčna in palice, človeška psihologija – zamahnilo se je. Zakaj ljudje počnejo, kar počnejo – to je njeno področje.

			Dick je poudaril, da sta za ekonomiste korenček in palica oboje zgolj pobudi in zato enakovredna, čeprav radi predpostavljajo, da so palice učinkovitejše od korenčkov.

			Mary je vneto zmajala z glavo. Niti pod razno, je rekla. Živali smo, ne ekonomisti. Pri živalih se negativno in pozitivno v splošnem šteje za popolnoma različno eno od drugega. Udarec proti poljubu. Zaboga. Pogledovala je od enega do drugega in rekla: Vprašanje je, kdo od vaju dveh je bolj nehuman, računalniški norec ali ekonomist.

			Oba omenjena sta prikimala izrečenemu. Stvar ponosa, pravzaprav. V prizadevanju, da bi prekosila eden drugega se poskus, da bi dosegla znanstveno objektivnost vredno Spocka zdi plemenit cilj, in tako dalje. Dick precej smešen na to temo.

			Mary je opazila kimanje in ponovno zavzdihnila. Dobro, kadar uravnaš tako negativne kot pozitivne ojačitve, da nas usmerijo v določeno vedenje, pač privzamemo to vedenje. To je po Pavlovu, ni tako? Dražljaj in odziv. Kako bi torej lahko začeli s tem?

			Reklo se je, če bi se desetina največjih centralnih bank strinjala, da to izvedejo skupaj, bi šlo.

			Ampak to velja za skoraj karkoli! je vzkliknila Mary. Koliko misliš, da je najmanj, kar bi jih rabili, da bi uspelo?

			Reklo se je, katera koli centralna banka bi lahko poskusila. Najboljše bi bile ZDA, Kitajska in EU. Indija bi bila morda najbolj motivirana, da bi to izvedla sama, še vedno si zelo želijo, da bi ogljik hitro odstranili iz zraka. Vendar čim več, tem bolje, kot vedno.

			Prosila je, naj ji še enkrat pojasnijo časovni okvir.

			Pojasnilo se je, kako bi centralne banke lahko preprosto objavile donose, ki jih nameravajo izplačevati v prihodnosti, naj se zgodi karkoli. Vlagatelji bi tako imeli nekaj zagotovljenega, kar bi jim bilo zelo všeč. To bi bil način za dolgoročno vlaganje in za listinjenje njihovih špekulacij. Tudi palica, torej ogljični davek, bi moral sčasoma rasti. Na podlagi vnaprej objavljenih stopnje davka in njegove stopnje povečevanja ter dolgoročnega donosa za vlaganje v ogljične kovance bi lahko človek izračunal stroške sežiganja ogljika in koristi njegovega zajemanja. Normalne valute na valutnih trgih drsijo ena proti drugi, če pa je za eno valuto zagotovljeno, da bo njena vrednost sčasoma v vsakem primeru rasla, potem postane dragocenejša za vlagatelje. Na valutnem trgu bo vedno ostala močna, saj ji časovni žig zagotavlja rast vrednosti. Tako zasnovan ogljični kovanec bi naposled verjetno nadomestil ameriški dolar kot svetovno primerjalno valuto, kar bi ga še bolj okrepilo.

			Kot bi spet imeli obrestne obresti, je Dick pripomnil Mary.

			Reklo se je Da, le da so tokrat zagotovljene s tem, da niso povezane s trenutnimi obrestnimi merami, ki pogosto dosežejo nič ali imajo celo negativne vrednosti. S tem kovancem si na dobri poti, naj se zgodi karkoli.

			Dick je dodal: To bi lahko pripeljalo do likvidnostne pasti, saj bi vlagatelji zaradi varnosti raje skrivali denar tja, namesto da bi ga uporabljali.

			Ob tem se je odkimalo. Stopnjo je treba postaviti dovolj nizko, da velja prej za nekakšno rezervo.

			Dick je dejal: Če bi centralne banke najavite, da bodo povečale količino ogljika, ki je potreba, da si prislužiš kovanec, bi to lahko uravnotežile z drugimi razredi varnih sredstev, kot so državne in infrastrukturne obveznice. S tem bi povečale likvidnost in posrednikom pri vsem skupaj ponudili nekaj, kar bi lahko prodali vnaprej, to pa radi počnejo.

			Strinjalo se je, da bi to lahko bilo dobro.

			Mary je vprašala: Bi lahko te ogljične kovance izdajali sami na ministrstvu?

			Odkimalo se je. Mora se jih dati vse odkupiti po določeni najnižji obrestni meri, sicer ljudje ne bodo verjeli vanje. Mi morda nimamo dovolj rezerv, da bi to lahko naredili.

			Mi komaj lahko plačujemo svoje zaposlene, je rekla Mary.

			Smo opazili, se je pošalil Dick. Lepo je videti, da mu je načrt všeč.

			Mary je zaključila sestanke. Naj se to dodela v izpopolnjen predlog, je rekla. Takšnega, da ga lahko predstavim centralnim bankam in zagovarjam. Sestanke z njimi imam že dogovorjene. Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz tega.





43

			Skrivnost sem, zato me lahko vsak pozna. Najprej moraš prešteti vse moje dele, potem te dele prevesti v znake, ki me ne opisujejo. Skupaj sva priklenjena in z znakom, ki me ne opisuje, me lahko odpreš in prebereš, kakršna sem. Ljudje vam bodo jamčili zame in če me bodo hudodelci poskušali ukrasti, me lahko poiščete in vsemu sveti poveste, kje se skrivam. Sprva sem bil tišina, ki govori, ključ, ki odpre vsa vrata. Zdaj ko sem odprl vsa vhodna vrata, sem ključ, ki zaklepa zadnja vrata, skozi katera si hudodelci prizadevajo zapustiti prizorišče zločina. Sem nič, ki vsemu omogoča, da se zgodi. Ne poznate me, ne razumete me, a vseeno, če hočete pravičnost, vam jo bom pomagal poiskati. Veriženje blokov sem. Enkripcija sem. Koda sem. Zdaj pa me uporabite.





44

			Del Antarktike, kjer led zdrži najdlje, je blizu sredine, med Transantarktiko in podledeniškim gorovjem Gamburtsev. Te gore so visoke skoraj toliko kot Alpe, a popolnoma pokopane pod ledom. Odkrili so jih šele s preleti z uporabo radarja, ki prodre skozi led. Med tem na novo odkritim gorovjem in Transantarktiko leži ravnino, ki jo gore obdajajo na tak način, da po ocenah znanstvenikov led, ki jo prekriva, ne bo dosegel obale še vsaj pet tisoč let. Na drugih območjih te celine bo led v naslednjih nekaj desetletjih prišel do morja. Torej spet velja lokacija, lokacija, lokacija.

			Seveda je ta točka največje sekvestracije ledu daleč stran od morja, polarni ledeni pokrov na tistem mestu pa meri tri tisoč metrov v debelino, kar pomeni, da se toliko dviga nad morsko gladino, saj je kamninska podlaga pod vsem tem ledom tik pod morsko gladino. Če bi torej z namenom preprečevanja dviga morske gladine hoteli črpati morsko vodo na vrh tega dela ledenega pokrova, bi to porabilo veliko energije. In tudi veliko cevi. Preračunajte, pa boste videli: ne bo se zgodilo.

			Vseeno so nekateri hoteli poskusiti. Nekvantitativni ljudje, vsaj zdelo se je tako, a kljub temu bogati. Glavni med temi radovedneži je bil ruski milijarder iz Silicijeve doline, ki se mu je zdelo, da je preprosto treba preveriti Antarktiko kot kraj za odlaganje morske vode, in to tako zelo, da je bil pripravljen financirati preskus. Kar se tiče Antarktike pa nepovratni denar vzameš, kjer se pač ponudi. Takšna je vsaj moja delovna metoda.

			Ko je torej na južni polobli nastopila pomlad, je flota zasebnih letal poletela proti jugu iz Capetowna v Južni Afriki, kjer imajo na letališču stalni izhod, na katerem piše ANTARKTIKA (kar obožujem), in pristali smo na ledeni polici Roone, ki se dviguje nad pomrznjenim Weddlovim morjem. Tam smo se razpakirali in postavili vas iz jurt, barak Jamesway in šotorov, ki je bila ob postranstvu ledu videti majhna, kar je tudi bila. Celo turistične vasi v Pionirskem hribovju in pod Gorovjem kraljice Astrid so bile večje. A ta je služila kot kraj za dostavljanje vse večje zbirke specializirane opreme, od katere je določene stvari za operacijo posodila ruska naftovodna družba v državni lasti Transneft. Največji kos opreme, gromozansko črpalko, je do roba ledene police Roone pripeljal ogromen ruski ledolomilec, njeno raztovarjanje je bil zapleten postopek. Dovodne cevi so potisnili skozi morski led, na črpalko so pritrdili transportne cevi in jih speljali v notranjost, prek ledene police Roone in naprej gor na polarni pokrov, mimo Južnega pola do kupole Argus, najvišje točke na Vzhodni antarktični ledeni plošči. Ker je ležala višje, je veljalo, da bo energetsko ekvivalentno sicer še bolj oddaljenemu gorovju Gamburtsev.

			Energijo za črpanje pa tudi za segrevanje cevovoda, da je voda v ceveh ostala tekoča, je zagotovil jedrski podmorniški reaktor, ki ga je za to priložnost donirala ruska mornarica. Če bi se izkazalo, da je operacija izvedljiva, je milijarder pojasnil v domači Rusiji, bi se morda lahko izkazala za eno največjih panog na svetu. Poleg tega bi Sankt Peterburg obvarovala pred potopom. Dejstvo, da bi ta morebitna panoga zahtevala energijo približno deset tisoč jedrskih podmornic, očitno zaenkrat ni bilo vključeno v razpravo. Ampak dobro, preskus metode, seveda. Zakaj ne.

			Ves led, ki se je talil po svetu, je zdaj že dvigoval morsko gladino s hitrostjo približno 20 milimetrov letno, kar ni zvenelo prehudo, dokler se človek ni spomnil, da je bilo samo dvajset let prej 3 milimetre letno, pa tudi to naglo povečevanje se je samo po sebi pospeševalo. Če bi se trenutna hitrost vsako leto podvojila, bi se morje zelo hitro začelo dvigovat tako hitro, da bi obale po vsem svetu poplavljalo, takšna katastrofa pa bi močno zapletla že tako zahtevno ekološko situacijo.

			Mnogi si opozarjajo, da če bi se morska gladina res začela kakorkoli znatno, hitro zviševati, bi to prevladalo nad vsakršnim poskusom, da bi to vodo izčrpali nazaj na površje bodisi na Antarktiki bodisi kjerkoli drugje. Če bi se poslabšalo celo na centimeter letno, kar bi se lahko zgodilo, če si šlo vse skupaj rakom žvižgat, bi bila količina vode v tem dvigu enakovredna kocki, veliki približno kot je Zvezno okrožje Kolumbija, torej visoki za dva Everesta. Da bi to premaknili, bi potrebovali veliko več cevi, kot jih je bilo proizvedenih v celotni zgodovini.

			Ker pa je hitrost dviga morske gladine v prihodnosti neznana, se je mnogim, ali pa vsaj dotičnemu milijarderju, zdelo, da je to vredno preveriti. Tako bi dobili resnične stroške, ki bi jih lahko primerjali z modeli, hkrati pa bi testirali, kaj se zgodi z morsko vodo, ko jo spustimo visoko na polarni pokrov. Kako daleč se bo razširila, kako bo vplivala na led, ki je že zdaj tam, in podobno.

			Ko smo prvo linijo priklopili na črpalko in jo začeli polagati proti jugu, smo s helikopterji leteli v notranjost, da bi prišli do sprednjega roba operacije. Vsak teden daljši polet. Če smo pogledali dol, smo cevovod videli pod sabo kot črno nit na beli tkanini.

			Kot bi srkali ocean skozi slamico, sem rekel, in ga po en požirek pljuvali na obalo.

			Res je, je nekdo odgovoril. A če bi imeli deset milijonov slamic …

			Ne, sem rekel. Neumna je, ta ideja. Vendar nas je letos spravila sem dol in lahko se vsaj kaj koristnega naučimo.

			Potem pa ne govori, kako neumna je!

			Ne bom. Moja usta so zapečatena. Nikoli nisem nič rekel. Če pa sem, nisem mislil resno.

			Griffen, kakšen pametnjakovič si ti.

			Ej! sem rekel. Še en krasen dan na Antarktiki!





45

			Mary je letela v San Francisco, kjer je ameriška centralna banka gostila srečanje nekaterih drugih velikih centralnih bank. V Baslu je vsakoletno potekalo srečanje vseh centralnih bank, ki ga je sklicala Banka za mednarodne poravnave, vendar je bilo to zgolj formalnost. Resnične razprave so se navadno odvijale drugje in kadar je ameriška centralna banka pozvala k posvetovanjem, so se druge centralne banke navadno prikazale. To je bilo eno tistih srečanj in vodja ameriške banke je Mary izrekel dobrodošlico in ji zagotovil mesto v programu. Nastopil je torej čas, da se o vsem osebno pogovori z njimi, da jih poskusi prepričati glede ogljičnega kovanca.

			Preden se je to srečanje začelo, se je oglasila na letnem srečanju California Forward, kamor jo je povabila mlada ženska, ki je bila nekoč njena pripravnika. Prišlo je torej jutri, ko se je Mary z Esther sprehodila prek urbanih hribčkov San Francisca do kongresnega centra Moscone. Sveže jutro je bilo, zrak je bil skoraj tako hladen kot v Zürichu, le da morski in vetroven. To in še nekaj neoprijemljivega, morda hribčki ali svetloba, so mestu dajali divji, odprt pridih, povsem drugačen od puščobnega starega Züricha. Mary je imela Zürich zelo rada, vendar se ji je to mesto s pogledom na zaliv, ko se je tako kopalo v vetrovnem pacifiškem soncu in ji ob vsaki ulici, ki sta jo prehodili, ponudilo nove razglede v vse smeri, na povsem drugačen način zdelo precej veličastno.

			Srečanje California Forward je bilo letno vrhunsko srečanje več desetin organizacij. Če bi bila Kalifornija država, bi bila zdaj že peto največje svetovno gospodarstvo, a vseeno je hkrati delovalo ogljično nevtralno, saj je že zgodaj vzpostavilo stroge politike. Odločeni so bili nadaljevati ta proces in ljudje na tem srečanju so očitno verjeli, da je to, kar počnejo, model, iz katerega se drugi lahko kaj naučijo. Mary se je z veseljem pustila podučiti.

			Esther jo je predstavila ljudem iz Državnega odbora za vodo, Kalifornijske družbe za avtohtone rastlinske vrste, skupino za čisto energijo Univerze v Kaliforniji in tudi njeno skupino za vode, pa tudi vodji ministrstva za ribe in prosto živeče živali, kalifornijskemu vodji za biotsko raznovrstnost in tako dalje. Skupina njih jo je spremila do terminala vzpenjače, kjer so se vsi vkrcali v vagon z odprto stranico in se peljali severno do Fisherman’s Wharfa. Mary je bila presenečena, saj je mislila, da so ti slikoviti vagoni, ki se, pritrjeni v reže na ulicah, zibajo gor in dol po strmih hribčkih kot švicarske gondole, namenjeni samo za turiste, vendar so ji gostitelji zagotovili, da so enako hitri kot kateri koli drug mestni transport, pa tudi najčistejši. Gor in dol, gor in dol, cvileč in rožljajoč na prostem, in spet je dobila občutek, da to mesto uživa v svoji vzvišenosti. V določenem smislu je bil prav topološko nasprotje Züricha. Ljudje s srečanja California Forward, ki so bili že tako navdušeni, so bili zdaj vsi žarečih oči in rdečih lic, kot bi bili na počitnicah.

			Od Fisherman’s Wharfs so šli z malim vodnim taksijem do Sausalita, kjer jih je kombi odpeljal do velikega skladišča. V teh stavbi je Četa inženirjev Ameriške vojske postavila ogromen model območja kalifornijskega zaliva in delte, tridimenzionalen zemljevid, okrog katerega so pljuskali dejanski vodni tokovi. Po nizkih pistah so lahko stopali po površini modela, da so si bolje ogledali njegove značilnosti, medtem pa so ji Kalifornijci povedali in pokazali, kako zdaj deluje severna polovica te zvezne države.

			Njeno mediteransko podnebje, so ji povedali, pomeni topla suha poletja in hladne vlažne zime, kar vzdržuje gromozansko območje plodne kmetijske zemlje, tako na obalnih ravninah kot v veliki osrednji dolini države. Ta centralna dolina je res velika, večja od Irske, večja od Nizozemske. Ena glavnih žitnic sveta, vendar suha. Voda je bila vedno šibki člen, zdaj pa podnebne spremembe situacijo še poslabšujejo. Zdaj je celotna država priključena na vodno napeljavo, po potrebi jo pošiljajo naokrog, a ko nastopi suša, ni kaj dosti pošiljati. In suša nastopi vse pogosteje. Pa tudi občasne poplave. Novi vzorec je bodisi premalo bodisi preveč, to dvoje se izmenjuje brez opozorila, prevladujejo pa suše. Končni izid je več gozdnih požarov, potem več nenadnih poplav, pri tem pa večno prisotna grožnja, da cela država postane suha kot puščava Mojave.

			Ko so hidrologi Mary pojasnjevali, kakšne so vodne razmere, so kazali na model pod sabo. Snežna odeja v Sierri je vsako pomlad tipično vsebovala približno 18,5 kubičnih kilometrov vode, ki so je v dolgih suhih poletjih ob počasnem taljenju sproščala v rezervoarje. Zajezeni rezervoarji ob vznožjih hribov so, kadar so bili polni, vsebovali približno 49 kubičnih kilometrov vode. Poleg tega je vodonosnik pod Centralno dolino lahko vseboval okrog 1233,5 kubičnih kilometrov vode, ta gromozanska kapaciteta pa se bo morda izkazala za njihovo rešitev. Med sušami so lahko črpali in uporabljali podtalnico, potem pa so morali v letih poplav znova napolniti podzemni rezervoar, tako da so zajemali vodo na površju in preprečili, da ne bi vsa drla čez Zlata vrata.

			V podporo doseganju tega so sprejeli zakonodajo, namreč Zakon za trajnostno upravljanje podtalnice, ki so ga imenovali »Sigma«. V praksi so tako vzpostavili novo javno dobrino, torej vodo samo, ki je v lasti vseh in skupnem upravljanju. Vodili so evidence, določili cene, določili razdelitev, pri čemer so nekatere dele države izvzeli iz kmetijske pridelave. V sušnih letih so črpali podtalno vodo, jo natančno spremljali, prihranili vse, kar se je dalo. V poplavnih letih so zajemali vodo v dolini in ji pomagali, da se vpije v vodonosnik.

			Nato, kako počnejo to zadnje, so posebej ponosni, saj so odkrili, da so tla centralne doline različno prepustna. Večji del jih je trdih kot parketna tla, kot se je izrazil eden od njih, vendar so našli več »vrezanih kanjonov«, ki so nastali, ko so ob koncu zadnjih dveh ali treh ledenih dob iz ledenega pokrova Sierre odtekli močni tokovi staljenega ledu. Te kanjone so pozneje zapolnili balvani iz Sierre in jih je počasti prekrila zemlja, zato so zdaj videti kot preostanek tal v dolini, a dejansko bi, če bi bila nad njimi ujeta voda, služili kot »gromozanska drenaža«, saj bi vodi omogočili, da se vpije vanje in skoznje, tako pa bi vodonosnik napolnili mnogo hitreje, kot bi to bilo mogoče na drugih območjih. Kalifornijska vlaga je zato kupila ali si kako drugače prilastila zemljo nad temi drenažnimi območji ter zgradila jezove, nasipe, pregrade in kanale med njimi, dokler zdaj ni bila celotna dolina povezana s cevovodi, prek katerih se poplave ob hudih nalivih usmeri nad te stare vrezane kanjone in tam zadrži vodo zadosti dolgo, da pronica navzdol, namesto da bi odtekla v morje. Seveda obstajajo meje, koliko lahko zadržijo, vendar zdaj precej dober nadzor nad poplavami združujejo z močnimi zmogljivostmi polnjenja, zato lahko v vlažnih letih naredijo zaloge, potem pa v sušnih letih, ki brez dvoma sledijo spet črpajo vodo.

			Kar je samo po sebi dobro, pravzaprav odlično. A ne samo to, zaradi te potrebe, da so zaradi napajanja na novo napeljali cevovod po veliki dolini, so bili prisiljeni precejšen odstotek zemlje spet spremeniti v takšno, kot je bila pred prihodom Evropejcev. Industrijsko kmetovanje minulih dni je dolino spremenilo v gromozanski obrat, kjer bi raslo drugega kot tisto, kar so pridelali za prodajo. Netrajnosten, grd, uničen, nehuman, in to na kraju, ki so mu nekoč pravili »severnoameriški Serengeti«, kjer so uspevali milijoni živali, vključno z mgafavno, kot so vapitiji, grizliji, pume in volkovi. Vse te živali so prvi naseljenci v svojih mrzličnih prizadevanjih, da bi dolino uporabljali izključno za pridobivanje hrane, v nekakšni sekundarni zlati mrzlici iztrebili skupaj z njihovim habitatom. Zdaj je nuja spopadanja s sušami in poplavami pomenila, da so ogromna področja doline vrnili v prvotno obliko in vanjo spet naselili živali, ob čemer so vzpostavili sistem naravnih parkov ali ekoloških koridorjev, ki so se stekali proti vznožju hribov, ki na vseh straneh obdajajo centralno dolino. Divjine je bilo v hribih vedno več kot na dnu doline, zdaj pa so jih spet namenili avtohtonim hrastovim gozdovom, ki divjim živalim zagotavljajo več zavetja. Spet so omogočili potovanje lososov na drstenje, stara suha jezerska dna so zapolnile močvirne ostričevke, zdaj so gojili sadovnjake, ki so lahko preživeli obdobja poplavljene zemlje, zgradili so tudi riževe terase, ki zadržujejo poplavno vodo, vanje pa so posadili gensko spremenjene sorte riža, ki lahko ostanejo poplavljene dlje od prejšnjih sort.

			Vse te spremembe do bile del celostnega sistema, ki je vključeval večje mestne in primestne izboljšave. Prvotna kalifornijska infrastruktura je bila zelo cenena in neumna, so povedali Mary, avtomobili in primestja, vezne plošče in dobički – še ena sekundarna zlata mrzlica, ki ni bila nič manj grda od prve. Okrevanje od te norije, preoblikovanje, izboljševanje, obnavljanje – vse to bo trajalo vsaj še eno stoletje. A že zdaj so štiridesetmilijonska ogljično-nevtralna družba na poti v ogljično negativno, kar je seveda postopek v teku in ker so povezani s preostalim svetom, so se še vedno spopadali z vprašanji kapitala. A tudi temu so se posvečali, dokler ne bodo končno postali zlata država.

			Vse to so povedali Mary, medtem ko so si pod seboj kot iz manjšega letala ali satelita ogledovali lepi model pokrajine, ki je zapolnjeval skladišče. Liliputansko dno doline se ji je zdelo kot tridimenzionalna prešita odeja, kot živahna šivanka zelenih odtenkov, na katere je mejilo in kar je prečilo nekaj, kar je bilo videti kot živa meja, v resnici pa so bili kilometre široki ekološki koridorji, rezervirani za divje živali. Vznožja okoliških hribov so bila svetla in gosto posejana s temno zeleno goščavo.

			»Čudovito je,« je rekla Mary »Upam, da lahko to naredimo tudi drugje.«

			»Modeli so vedno lepi na pogled,« je veselo rekla Esther. A bila je res ponosna – ne samo na model, tudi na državo.

			Nazaj v San Franciscu se je s predsednikom ameriške centralne banke srečala v zgornjem nadstropju Big Towerja, ki je še vedno najvišji nebotičnik v mestu. Iz sejne sobe sta imela tak razgled, da je bilo videti, da sta skoraj tako visoko kot je vrh Mount Tamalpaisa, ki se je dvigoval severno od Sausalita. To je Mary spomnilo na dan prej, ko se je razgledovala po modelu Kalifornije, le da je bila tokrat resnična in prostrana. Alcatraz je bil siv gumb na modri plošči zaliva, obala na drugi strani pa je bila zelena in hribovita. Proti zahodu so Farallonski otoki bodli iz oceana kot črn hrbet kakšne morske kače. Tu in tam so zaliv prečkali manjši mostovi. Samo mesto je bilo razmetano in urbano, bele stavbe in mrežo ulic je sem in tja zmotil kak park. Razgled je bil veličasten, zato se je Mary, ko se je srečanje začelo, zavedla, da ne pripomore k njeni zbranosti. A tisto, kar se je dogajalo v prostoru, je hitro pritegnilo njeno pozornost.

			Predsednica sveta centralnih bank ZDA Jane Yablonski je na poziciji devet let, še tri so ji ostala. Dajala je potrpežljiv vtis človeka, ki je v svoji karieri slišal ogromno vznemirljivih predlogov, a je prišla do tega, da v vse po vrsti dvomi. Mary se je zdela nekoliko preveč potrpežljiva. Bila je približno njene starosti, črni las, privlačna v srebrno sivem kostimu. Obkrožena z asistenti in nekaterimi drugimi člani sveta centralnih bank. Imenoval jo je prejšnji predsednik in govorilo se je, da se sedanji veseli trenutka, ko jo bo lahko nadomestil.

			Američanom so se pridružili predstavniki mnogih drugih centralnih bank, med drugim Kitajske, EU, britanske Bank of England in nemške Bundesbank. Prav tisti, s katerimi je Mary želela govoriti.

			Vse centralne banke so bile hecni hibridi in severnoameriška Federal Reserve pri tem ni bila izjema. Bila je zvezna agencija in torej javna banka, vendar so jo financirale zasebne banke, ki jih je sama hkrati nadzirala. Ustvarjala je denar, saj je z Ministrstvom za finance za Združene države izdajala bankovce, ob tem in določanju obrestnih mer je bila torej odgovorna za stanje ameriškega dolarja, najmočnejše valute na svetu, valute, na katero so vezane vse druge valute na svetu – in h kateri se vsi zatečejo, kadarkoli nastopi kakršnakoli valutna panika. Denar zadnje instance, takorekoč. V tem smislu, ki je ključen, je bil ameriški imperij živ in zdrav.

			Po nekaj uvodnik zadevah je bila na vrsti Mary, da izvede svojo predstavitev. Pojasnila jim je zamisel Janusa Athene za ogljični kovanec, pri čemer si je želela, da bi ob sebi imela Janusa Atheno ali Dicka, da bi ji pomagala pri pojasnilih. A če naj bi koncept kaj napredoval, ga je morala biti sposobna opisati sama. In osnovna ideja ji je bila jasna.

			Izkazalo se je, da so Yablonski in drugi že slišali za ogljično kvantitativno rahljanje, bili so celo seznanjeni s Chenovim člankom in z njim povezanimi razpravami. Yablonski ni bila videti navdušena.

			»Ne razumem, kako bi se lahko spravili podpirat valuto, ki ni ameriški dolar,« je rekla, ko je Mary zaključila. »Namen ameriške centralne banke je, da zagotavlja zaščito in stabilnost dolarja, nič drugega. To sicer pomeni splošnejšo stabilizacijo cen, kar pomeni, da smo pozorni tudi na stopnjo brezposelnosti in si pri tem prizadevamo pomagati, kolikor lahko. Ta ideja zato ni ravno v naši pristojnosti. Če bi se lotili te nove alternativne valute in bi ta kakorkoli destabilizirala dolar ali škodovala njegovemu položaju, bi s tem povsem zanemarili svojo dolžnost.«

			Mary je prikimala. »Razumem. Vendar si ne morete preprosto kvantitativno olajšati poti v nagel izhod iz ogljičnega gospodarstva. Predrago je, ni donosno, in če si bi poskušali pač kvantitativno olajšati pot do tega, da bi plačali zanj, bi s tem dolar spodkopali še bolj kot z napim načrtom. A nekaj je pač treba ukreniti. To je ključna naloga našega časa. Če ne bomo financirali naglega črpanja ogljika, če ne bomo vzeli gromozanskih količin kapitala, ki se pretakajo po svetu v iskanju najvišjih donosov, in jih preusmerili v projekte razogličenja, lahko civilizacija propade. Potem bo dolar res šibek.«

			Yablonski je mračno dobre volje prikimala. »Če bo sveta konec, bo dolar v težavaj. A če odštejemo to možnost, smo tu zato, da ga varujemo na načine, ki so nam naloženi. To je naša naloga. Monetarna, ne davčna politika. Predlogi za ogljični davek pa dobivajo zagon, tako se nam zdi.«

			Mary je ugovarjala: »Vendar rabimo tudi korenček, ki bo spremljal palico. Tako kažejo modeli, da zdrave pameti sploh ne omenjam.«

			»Ni v naši pristojnosti,« je rekla Yablonski. Evropejci so kimali v potrditev, kitajski uradnik, nek starejši gospod, pa je kazal več razumevanja.

			»Morda pa bi moralo biti,« je rekla Mary.

			Yablonski je postajala vidno nejevoljna. Konec koncev je bilo to njeno srečanje. Mary je bila tam kot udeleženka, ki je nekaj predstavljala. In čeprav se je svet srečeval z resnimi razmerami in je bilo novo orodje obetavno, se Yablonski nameravala izpostavljati sebe in svoje ustanove takšnim pritiskom, ne da bi ji to naložil Kongres. Na obrazu se ji je zelo jasno videlo, da je tako.

			Z Evropejci je bilo enako. Kitajska bi morda ravnala drugače, a Mary se ni zdelo, da bi bila Kitajska lahko vodilna pri tem vprašanju. Da bi delovalo, bi se morali vsi priključiti, vse centralne banke bi se morale strinjati tako glede problema kot rešitve. Če bi se odločite, da načrta ne podprejo, jih ne bi mogel nihče prisiliti, da si premislijo, saj so od svojih zakonodajnih teles ločene ravno zato, da se je mogoče izogniti vsakršnemu političnemu pritisku.

			Mary jih je opazovala in razmišljala. Ker denar vlada svetu, mu vladajo ti ljudje. V zelo realnem pomenu so to voditelji sveta. Bankirji. Nedemokratični, pred nikomer odgovorni. Najbolj elitna tehnokratska elita, finančniki. Mary je pomislila na svojo ekipo doma v Zürichu. Sestavljena je bila iz strokovnjakov z različnih področjih, vključenih v zadevo, ljudi vseh možnih strok, od katerih so mnogi znanstveniki, ki imajo obsežne terenske izkušnje vseh vrst. Tu pa ima pred seboj bankirja, bankirja, bankirja, bankirja in bankirja. Tudi če razumejo to idejo in tudi če jim je všeč, ne bodo nujno ukrepali v teh smeri. Eno od načel za bankirje v nevarnih časih je bilo izogibati se vsemu preveč radikalnemu in nepreverjenemu. Zato bo vse skupaj propadlo.

			Mary je se je razgledovala po San Franciscu in njegovemu zalivu, Mount Tamalpaisu in prostranemu Pacifiku, in globoko zavzdihnila. To ni le srečanje dveh žensk in treh moških, ampak petih ekip, petih ustanov, petih nacionalnih držav v srčiki svetovnega sistema nacionalnih držav. Ministrstvo za prihodnost v okviru Pariškega sporazuma je bilo majhno in obubožano, centralne banke so bile velike in bogate. Samo zato, ker gre za nujno potrebo in ker je predstavila dober primer, še ne pomeni, da se bo kaj spremenilo. Z eno samo idejo, ne glede na to, kako dobra je, še ne moreš spremeniti situacije. Je tako prav? Zdelo se je prav. Oblast je vkopana – a ta fraza zajema le delček stanja – saj je vkopana v temelje, ki segajo vse do središča zemlje. Ni jih mogoče spremeniti.

			Sestanek se je mukoma privlekel do konca. Čas za pijačo. Nič se ni zgodilo.





46

			Rodil sem se majhen, kot se rodi večina stvari. Morda kot vrečar. Ljudje so prihajali k meni in segali vame, da so si stvari podajali med seboj. Pomagal sem jim pri tem. V mladosti nisem imel krvi, zato so ljudje, ki so po meni premikali stvari, to morali početi po občutku. Samo na podlagi občutka so se morali odločiti, kaj je zanje enako koristno. In tako malo stvari je enako koristnih. Pravzaprav sta samo dve identični stvari enako koristni, torej dve srci, dvoje jeter, dve kaplji krvi. Zato je v poskusih ljudi, da bi si podajali stvari, prihajalo do trenj. Vzelo je veliko časa, nezadovoljivo je bilo. Ljudje so včasih rekli: »če je vse enakovredno med seboj,« a to ni nikoli držalo, zato je obveljalo, da imam težko in nezadovoljivo telo, dokler ni končno vame vstopila moja kri in želodčne kisline. Vse tekočine preobrazbe, življenjske tekočine. Potem je bilo vse, kar je padlo vame, mogoče prebaviti in prestaviti drugam znotraj mojega telesa, tam pa narediti še kaj drugega.

			Moj želodec je na podlagi prebavljanja v kri iz različnih stvari delal enake. To je vse stvari, ki so jih vnašali vame, spremenilo v hrano, zato sem hitro rasel. Vsejed sem. In ko sem rasel, sem jedel vedno več.

			Vse, s čimer so me hranili, je tvorilo druge stvari. Vse sem prebavljal in spreminjal v kri, ki je krožila po meni in pripomogla k preoblikovanju kakšne druge uporabne stvari, na primer kosti, mišice ali vitalnega organa. V tem postopku so sodelovali moja usta, požiralnik, črevesje, arterije in vene, vse to je raslo z menoj, sestavljalo je celo telo, iz katerega so lahko rasle nove, prav tako koristne stvari, tisto, kar so ljudje hoteli. Rasel sem in še naprej rasel.

			V tem procesu so kot v vsakem telesu nastajali neuporabni ostanki, ki se v novem procesu niso porabili, zaradi česar sem se znašel v običajni situaciji. Zato znoj, urin, sranje, solze.

			Moje telo je delovalo tako dobro, da sem naposled goltal in prebavljal vse stvari vsepovsod. Postal sem tako velik, da sem pojedel svet, zato je vsa kri na svetu moja. Kaj sem jaz? Saj več, čeprav si kot vse drugo in me gledaš od znotraj. Trg sem.





47

			Dneve je preživljal v okolici Züricha. Na obali Züriškega jezera, večinoma na vzodni. Včasih je začutil nujo, da bi videl ženska telesa, sicer nekoristno in brezupno nujo, a ker ji je bilo v tem mestu mogoče ustreči, se je odpravil v park Tiefenbrunnen na obali jezera, plačal na vhodu in šel sedel poleg vode, kjer se je trudil, da ne bi bil preveč očiten, ko so ženske zgoraj brez na poti v jezero in iz njega stopale mimo, Švicarke, tako ravnodušno švicarskih glasov, tako čudovite v svoji bledi koži, mokri na soncu. Malo prehudo je bilo, malo preveč očitno, kakšne namene ima, poleg tega je opazil druge samske moške, ki so »čisto po naključju« posedali naokrog, ne da bi koga pogledali, a vrez svoma tam, da bi popivali ob pogledu na množico ženskih teles, ne, preveč očitno je bilo, prehudo v več različnih pomenih, zato je kmalu šel tavat po bližnjih ulicah za jezerom. Ena od tamkajšnjih hiš je bila spremenjena v manjši muzej umetnosti, očitno je razstavljal zasebno zbirko njenega lastnika, ki je bila zdaj odprta za javnost. Na zidovih povsem običajne male hiše je viselo nekaj najčudovitejših slik, kar jih je kdaj videl. Ali pa je se sprehodil ob obali do mostu, ki je prečkal izliv iz jezera, kjer je odtekala reka Limmat, kar je bilo vedno zanimivo opazovati, ko se namreč prvič potopi v črno ploskev vode. Takoj vzhodno od mostu so labodi plavali pod kamnitim zidom, ki je padal naravnost z parkovne zelenice do gladine jezera, labodi pa so upali, da jim bodo otroci z višine metali drobtine kruha. Nezemeljske, bleščeče bele ptice, ki plavajo po črni vodi. Ali pa na drugo stran do malega parka, kjer je Ganimedov kip dvigoval roke proti oddaljenim Alpam.

			Spet drugič se je sprehajal po poteh okrog vrha Züriberga, naprej do pokopališča, kjer je bil pokopan James Joyce – tam je, vedno na voljo za tih pogovor, sedel bronast kip pisatelja v naravni velikosti, ki je z okroglimi bronastimi očali, kar je lepo poudarjalo njegovo skorajšnjo slepoto, bral svojo bronasto knjigo, na upognjeno bronasto koleno pa je naslanjal bronasto cigareto. Visoka drevesa na Züribergu so bila večinoma brez podrastja, zato si lahko zapustil prašne poti in taval med drevesi, ne da bi kaj iskal. Pogled na oddaljene Alpe je bil tu zgoraj lepši kot spodaj v mestu. Vrhovi najbolj proti jugu so bili prekriti s snegom, videti so bili povsem navpični, kot iz kartona izrezane gore v ozadju odrske scenografije. Potem skozi drevesa do poti, ki je obrobljala vrh hriba, in na eno od strmih stanovanjskih ulic, ki se je spustila vse do centra. Mimo njegove skrivne vrtne kolibe naprej dol mimo hiše z majcenimi dvorišči, pogosto okrašenimi s kipi – velika gola betonska ženska je nad svojo iztegnjeno roko imela ovito zeleno vrtno cev, kar ga je spomnilo na ležerne ženske v Tiefenbrunnenu.

			Ali na Syrine. Syrine in njeni deklici Emmo in Hibo. Kako je obžaloval vse to, svojo nezmožnost, da bi se obvladal, da bi jim bil na voljo. O tem ni zmogel razmišljati. Če samo pomisli na to, postane nesrečen. A še vedno se ni mogel izogniti obsedenosti s tem, kar ga je preganjalo. Nekaj v njegovi glavi ne deluje. Hotel se je pozdraviti, a se ni zgodilo. Hotel se je vrniti k delu z begunci, čeprav bi moral iti v drug center, ne tja, kjer jih je spoznal. To ne bi bilo težko, saj jih je v regiji veliko, a ko je v enem poskusil, se je zavedel, da ga le ves čas opominja, kako grdo je zajebal s sSyrine in deklicama. Samo še en sprožilec. Ni bilo važno, da ni na istem kraju, saj so v resnici vsi isti kraj. Vedno na istem kraju, vedno na isti dan.

			Torej, dol do kopališča Utoquai, kjer si lahko najel omarico, se oblekel, se spustil prav v jezero in plaval, dokler te ni preveč zeblo, da bi še lahko razmišljal, da bi še lahko čutil. Potem ven, pod prho in nazadnje na kafi fertig, napitek, ki te dejansko pokonča, a v dobrem smislu.

			A vseeno se je vedno skrival. Vedno se mu je zdelo, da je bolan in strt. Nikakor ni bilo mogoče spregledati nadzornih kamer, ki so nameščene praktično vsepovsod. Ne da so iskali Jacoba Saltzerja, očitno. Nekdo je objavil zemljevid vseh kamer v mestu, domnevno, vendar so zdaj obstajale novejše kamere, ki so bile mnogo manjše od prejšnjih. Velike kamere so te opominjale, da si pod nadzorom, manjše pa so te nadzorovale. Tako ni imelo pravega smisla, da bi se izogibal večjih, saj so brez dvoma vsakogar ves čas nadzorovali. Precej verjetno je bilo, da vsakemu živemu človeku sledi roj majhnih dronov. Kar se tiče pritajenega življenja, je bilo na nek način edino upanje v tem, da treba slediti preveč ljudem, da je preveč podatkov. Kar je bil dober razlog, da je do tedaj sklenil, da zaenkrat ni označen kot posebej zanimiv. Imel je svoj dokument in svojo zgodbo, zato bi, razen če ga ne bi zaradi nečesa, kar se mu je zgodilo v mladosti, oblast iz določenega razloga ponovno začela iskati, moralo biti z njim vse v redu. In tisti drugi človek ni bil že vrsto let. Šest ali sedem let. Ne, devet.

			Nosil je torej pokrivala in sončna očala, pustil si je brado in včasih, ko je bil zunaj, je v ustih imel ščitnik za zobe, pa tudi različne vrste oblačil je nosil. Prizadeval si je, da se kameram predstavlja kot štirje različni ljudje, pri čemer je bil tak, kakršen je v resnici, najmanj pogosto naokrog. Pa da vidimo, če algoritmi to znajo razporediti, in glede na to, da so sledili osem milijardam ljudi, se je zdelo verjetno, da lahko ostane neopažen. Kakorkoli, moral je hoditi naokrog, moral je hoditi v mesto. Ni se mogel vsak dan po cel dan skrivati. Nekaj časa je poskušal, a ni šlo. Skoraj ga je ubilo.

			Nekega dne je na oglasni deski opazil obvestilo, ki je najavljajo srečanje Združenja 2.000 vatov. Preveril ga je in sklenil, da se ga udeleži. Potekalo je v zadnji sobi majhne italijanske restavracije Mamma Mia zahodno od Hauptbahnhofa. Do začetka srečanja se je v sobo nagnetlo že približno petdeset ljudi. Videti so bili kot vsi drugi Švicarji, le da so bili morda nekoliko bolj boemski, a ne zelo. Švicarji so izjemno običajnega videza, a Frank se je po premisleku zavedel, da to večinoma velja kjerkoli.

			Srečanje se je seveda začelo točno, imelo je dnevni red, ki so ga hitro obdelali. Frankova nemščina ni bila kos izzivu, to je bila poleg vsega še Schwyzerdüütsch, zato je bil povsem izgubljen in se je lahko le pretvarjal, da razume, a se ni zdelo, da bi kdo opazil. Njhove grlene povedi so se mirno vile, pogosto so se smejali. Ko so opazili njega in še nekaj drugih Auslanderjev, so hitro v preprosti angleščini povzeli zadeve. Všeč mu je bil splošni vtis srečanja, niti malo ni bil dogmatski ali krepostniški, samo nekaj ljudi, ki se posveča projektu, nekaj med srečanjem odbora in načrtovanjem zabave. Brez dvoma kot v lokalnem švicarskem planinskem društvu in ko je vprašal glede tega, je dejansko ugotovil, da so mnogi člani obojega. Načrtovanje zabave – politične stranke – spraševal se je, da je tudi v nemščini kot v angleščini beseda za stranko identična besedi za zabavo. Partei, to že. Kaj pa rojstnodnevna zabava? Morda. Žal mu je bilo, da ni s seboj prinesel prevajalskih slušalk.

			 Nazaj doma je še enkrat pogledal spletne informacije o Združenju. Osnovali so ga pred štiridesetimi leti v Baslu in Zürichu. Osnovano je bilo na ideji, da če skupno globalno energijo, ki jo proizvedemo ljudje, delimo s številom ljudi na Zemlji, dobimo približno 2.000 vatov na osebo. Zato so se člani Združenja odločili, da bodo preživeli s toliko elektrike in videli, kako bo šlo.

			Teh 2.000 vatov bi morali pokriti hrano, transport, ogrevanje doma in gospodinjske storitve. Ko je Frank videl razrez, se je zavedel, da je s svojim življenjskim slogom že tako povsem znotraj meja, ki jih združenje predpisuje. To ga je spravilo v smeh.

			Švicarji v splošnem porabijo okrog 5.000 vatov, medtem ko v preostali zahodni Evropi porabijo 6.000. Kitajci približno 1.500. Indijci 1.000. V Združenih državah 12.000. Njegova država je, tako kot pri vsem, tudi v tem primeru gromozanski kit, ki golta preostali svet.

			V Švici je trenutno uporaba na osebo za posameznikov življenjski prostor, kar vključuje ogrevanje in toplo vodo, znašala približno 1.500 vatov.

			1.100 vatov za hrano in »potrošniško izbiro«.

			600 vatov za elektriko, kar je vključevalo hladilnik.

			500 vatov za potovanja z avtomobilom.

			250 vatov za letalska potovanja.

			150 vatov za javni transport (vlaki, tramvaji, podzemna železnica).

			900 vatov za javno infrastrukturo (Frank ni bilo prepričan, kaj to pomeni, a verjetno v njegovem primeru stroški knjižnice, železniške postaje, kanalizacije in podobno.)

			Nekaj časa je razmišljal o seznamu. Švicarji so upali, da bodo znižanje s 5.000 vatov na državljana na 2.000 dosegli večinoma z menjavo svoje celotne izgrajene infrastrukture, da bo ta energetsko učinkovitejša. Upali so, da se bo njihovo gospodarstvo povečalo za 65%, hkrati pa so nižali porabo energije na osebo, pri čerem so želeli, da prebivalci živijo pretežno enako kot prej. Nobenega spokorniškega pasu, nič svetniškega trpljenja. Nobene mentalitete ali vedenja Frančiška Asiškega, to je vendar Švica, ne nekakšen samostan. Ravnodušni meščanski urarji, sirarji, iz katerih se preostanek sveta norčuje ali jim zavida ali pravzaprav kar oboje hkrati. Dejansko je bilo manjša skrivnost, kako so Švicarji postali tako uspešni. Nekateri so še vedno poudarjali daljno preteklost, vključno z njihovo najemniško vojsko in stražami, njihovimi bankami, ki hranijo denar zločincev, in tako dalje, a zagotovo je še kak drug razlog. Kemikalije, farmacevtska sredstva, tehnični sistemi, vse malenkosti vsakodnevnega življenja, za katere se preostanki sveta ne ljubi potruditi, da bi jih obvladali – kot so bile nekoč švicarske ure, vendar ur ne nosi nihče več, zato so se preusmerili drugam. Proizvodnja skoraj česarkoli je cenejša na Kitajskem in v Indiji, zato so se spet preusmerili drugam, ali na vrste proizvodnje, ki zahtevajo izjemno dober nadzor kakovosti. In tako naprej, pri čemer je samo 35% njihove male države uporaben za kmetijstvo ali sploh primeren za poselitev. Čudno je bilo.

			In potem so tu še štiri jezikovne skupine, od katerih so nemško govoreči najštevilčnejši, potem francosko, potem italijansko, potem retoromansko, ti štejejo le kakšni petdeset tisoč, a vseeno uspevajo v svojem malem vogalu države. Švicarji ponosno trdijo, da so retoromanščino razglasili za uradni švicarski jezik, da bi tako kljubovali Hitlerjevim blodnjam o Arijski nadvladi, in kolikor je Franku uspelo ugotoviti, je bilo na tem nekaj resnice, čeprav je bilo to kljubovanje precej posredno in simbolno, saj so Švicarji hkrati dopuščali nemškim in italijanskim vojskam prost prehod skozi tedanjo Švico. Vseeno je bila to lepa gesta v podporo jezikovni raznolikosti in to prav v času, ko so vlade v Franciji in drugih državah zatirale svoja lokalna narečja. Švicarji so morali vedno vse narediti po svoje, vedno so silili proti splošnemu prepričanju, ki je imelo navado preplavljati preostanek Evrope v valovih intelektualne mode in je obsegalo vse od modnih podrobnosti do sodelovanja v svetovnih vojnah.

			Dobro torej, Švicarji so skrivnostno. A ta projekt 2.000 vatov je dobra ideja. Frank je to imel urejeno, saj je letno porabil skoraj bangladeško količino energijo. Živel je v stanovanju ali v vrtni lopi, ni imel avtomobila niti ga ni nikoli najemal, ni več letel, večinoma je jedel vegetarijansko hrano. Obstajale so spletne strani, na kateri si je človek lahko precej natančno izračunal energijsko porabo na podlagi računov za elektriko, ocene prevoženih kilometrov z različnimi transportnimi sistemi in seznami nakupov. Ti kalkulatorji so obstajali od začetka stoletja ali še prej, a kolikor je Frank vedel, jih ni nihče uporabljal. BIlo je kot izogibanje tehtnice, ko si predebel. Kdo bi hotel takšne slabe novice?

			Ko je med premišljevanjem o tem brskal po spletu, je naletel na esej, ki je trdil, da je ljudi na svetu še vedno mogoče v grobem razdeliti v tri skupine glede bogastva in potrošnje, in sicer glede na njihove načine prevoza. Tretjina sveta je potovala z avtomobili in letali, tretjina z vlaki in kolesi, zadnja tretjina pa še vedno peš.

			O tem je premišljeval kar nekaj časa. Sam je veliko hodil, v Zürichu je bilo to enostavno, kot vrsta zabave. To velja za mnogo mest, kolikor je vedel. Obstaja nekaj mest, po katerih ni mogoče hoditi, recimo Los Angeles, za katere so si načrtovalci prizadevali domisliti novih imen, kot so somestje, aglomeracija ali megamesto, v večini mest pa hoja še vedno deluje, vsaj v njihovih osrednjih predelih in v njihovih različnih vozliščih. Kakorkoli, če človek živi v mestu, kot je Zürich, ne bi čutil nobene posebne prikrajšanosti, če bi spet začel hoditi.

			Seveda je dobro vsake toliko iti ven iz mesta, videti še kaj drugega. To je pomenilo vlake in tramvaje, a tudi v tem primeru je mogoče izračunati porabljene vate. Združenje 2.000 vatov je svojim članom zagotovilo kup grafov za oceno lastne porabe. Celo graf vatov na kilometer. On očitno v primerjavi z večino ljudi ni potoval kaj dosti. Kar se je zdelo prav. Če si duševno bolan, se tvoja poraba energije neizogibno zniža, saj se ti ne uspe sestaviti, da bi živel normalno življenje. On se je pritajil, v luknji živi kot kak jazbec. Morda prezimuje. Čaka, da nastopi nekakšna pomlad.

			Kakorkoli, če strogo upoštevamo standard življenja v razmerju do porabe energije, mu je šlo dobro. Ta jazbec si je udobno postlal. In zanimivo je bilo misliti življenje kot porabo energije, to je bilo zdaj del njegovega projekta, del samozdravljenja. Nekemu terapevtu se je nekoč zdelo vprašljivo, morda kot nekakšno samokaznovanje, njemu pa se ne zdi tako. Na svoje različne oblike samozdravljenja ni gledal kot na bolj ali manj krepostne. Zanašanje nase je bilo vedno iluzija, sam se na druge zanaša prav tako kot vsi, tega se je zavedal. A bilo je zanimivo poskusiti narediti več iz manj. Če ne drugega, je tako mineval čas. In vsaj nekaterim kameram se je izognil.

			Začel je zahajati po hribu navzdol v center za pomoč beguncem v severnem Zürichu, kjer je dvakrat tedensko pomagal pri brezplačnih večerjah, ki so jih nudili. Nič več bratenja z begunci, to je bilo očitno napaka, nekaj, kar presega njegove zmožnosti. A vsaj dela lahko, se spravi k nečemu, pomaga spreminjati svet. Prav te večerje so večinoma organizirale Švicarke, tisti, ki so se zbrali in jim pomagali, pa so prihajali iz različnih dobrodelnih ali humanitarnih organizacij, šolskih skupin, verskih skupnosti ali ljudje, ki so morali z družbenokoristnim delom odslužiti določene šolske ali pravne težave. Organizatorji so od pomočnikov potrebovali le imena, nobenih vprašanj niso postavljali. Ko je bil tam, je pomagal pripravljati mize, stole in prte, nameščati jedilni pribor in rezati donirana peciva in pite na manjše kose, opravljal je veliko čiščenja v kuhinji in jedilnici. Bilo je preprosto in pomirjajoče, dovolj je bilo tudi časa, da je lahko sedel ali počepnil poleg katerega od gostov in jih vprašal, kako jim gre, ne da bi se bolj kot to vpletal v njihova življenja. Nekateri gosti niso hoteli govoriti, posebej ne v angleščini, drugi so bili veseli priložnosti in lahko je bilo uganiti, kakšen je kdo.

			Prostor za te obroke, kolikor je sam vedel, je bila nekakšna občinska dvorana blizu prvega mostu čez Limmat po toku navzdol od mosta pri Hauptbahnhofu. Na vsakem koncu tega mosta je bil manjši park, kjer so prebivalci Züricha brez dvoma občutili zadovoljstvo ob pogledu na ukročeno reko, ki teče pod njimi, skozi prehod, ki ga vzpostavlja eden od njihovih resnično preveč zapletenih mostov. V resnici je bil precej osupljiv. Frank je dolgo opazoval, kako voda žubori čez spust z mostu navzdol kot nekakšno testo za torto, ki teče v gromozanski mešalnik. Eden iz ekipe, ki je pripravljala vse za večerjo, je temu območju pravil »Iglasti park« ali tako se je Franku vsaj zdelo, saj je omenjeni to izrekel v švicarski nemščini, zato ni vedel, ali je pravilno ujel besede. Očitno je bilo to svoje dni območje preprodajalcev z drogami ali pa še vedno, če je Frank prav razumel. Blizu je bila ambulanta za odvisnike.

			Zadnje čase je bil to tudi kraj, kjer so se različni begunci, ki so čez dan zapustili taborišča, zbirali pred brezplačnimi obroki in po njih. Morda se je v obeh parkih še vedno dogajalo kaj nezakonitega, tega ni vedel. Policisti so občasno v parih stopali čez most, se včasih ustavili in s kom pogovorili, a nikoli ni bilo nobenega znaka, da so naleteli na zločin ali povzročili, da bi krivci zbežali in se tako razkrili. V splošnem je bil občutek v bližini švicarskih policistov povsem drugačen od tega, česar se je Frank spominjal iz otroštva. Doma je prisotnost policije pomenila težave, nekaj je bilo narobe, morda je bilo posredi orožje, veliki uniformirani moški so bili bežno grozeči. Tu v Zürichu in drugje po Švici je policija dajala enak občutek kot sprevodniki na tramvaju, pogosto pa so pri sebi imeli tudi naprave za skeniranje podobnega videza. Redko so bili oboroženi in med njimi je bilo približno enako žensk kot moških. Zdelo se je, da navadno delajo v paru, ženska in moški, ki sta se odpravila zagotavljati nekaj v smislu zakonskega svetovanja. Res so se približali ljudem in jim postavljali vprašanja, a tudi pri tem so bili podobni sprevodnikom na tramvaju, saj tramvaji v Zürichu delujejo po načelu časti, namreč tako, da vsi kupijo vozovnice v kioskih ali imajo letne vozovnice, sprevodniki, ki ljudi pozovejo, da jim pokažejo vozovnice, pa se prikažejo približno na vsaki petdeseti vožnji. Sprehodijo se skozi vagone in ko jih ljudje vidijo, pokažejo svojo enkratno ali letno vozovnico, sprevodniki pa gredo kimaje mimo njih. Švercarji so bili zelo redki, pa še to so bili večinoma turisti, ki so narobe razumeli sistem.

			Enako je bilo v parku, tako se je vsaj zdelo. Zakonito? se je zdelo, da je samo s svojo prisotnostjo vprašal policist, ki je šel mimo. Da, zaninito. Genau, bi jim ljudje v pogovoru odvrnili, kar bi pomenilo točno tako, in to je beseda, ki jo Švicarji obožujejo in nenehno uporabljajo, kot bi rekli okej ali jasno ali ja seveda: točno tako! in ob kimanju bi policist šel naprej, ljudje pa tudi.

			A ko je Frank preživljal vse več časa v teh dveh malih Iglastih parkih, je postopoma sprevidel, da morda nekateri ljudje tam delujejo kot vozlišča za nekakšno podzemno begunsko železnico. Skupine po deset ali dvanajst, navidez kot dve ali tri družine, so sedle na nekaj klopi ali na travo, če je bila dovolj suha, in se pogovarjale med seboj, medtem pa oprezno pogledovale naokrog. Videti so bili, kot da prihajajo od drugod, niso bili Švicarji. Lahko bi bili iz Bližnjega vzhoda, Južne Azije, Afrike ali Južne Amerike. Potem se jim je približal nekdo, ki je bil ponavadi videti echt Swiss, in jih nagovoril v njihovem jeziku – Frank ponavadi ni slišal dovolj dobro, da bi lahko povedal kaj več kot to, da ni bila nemščina ali angleščina – nakar je skupina vstala in odšla s tem človekom. Glede na nadzorne kamere, ki so bile nameščene na kandelabre, je bilo oblastem, ki bi opazovale, ali njihovim algoritmom, zagotovo jasno, da se tu nekaj dogaja. A se je vseeno dan za dnem dogajalo.

			Kaj se dogaja, ni znal reči. Teh jezikov ni razumel. Angleščina je svetovni lingua franca, glede tega ni dvoma, in veliko je je bilo slišati, ni pa se mogel pridružiti projektu iskanja načinov, kako tem ljudem pomagati, da pridejo na varnejši kraj, zato se je držal stran. Vsakršna pomoč, ki bi jo ponudil na mestu, bi bila sama po sebi sumljiva. Najbolje, da se ne vpleta, da pomaga pri brezplačnih obrokih, in ostane pri tem.

			Vseeno je začel, ko je hodil na obroke, nositi kapo z grbom züriškega kantona, modrim in belim. Potem je hodil po obeh parkih ob mostu z otroškimi puhovkami, stlačenimi v majhne vreče, ali malimi dežniki, zloženimi v majhne debele valje, in kadar je opazil drgetajoče tuje otroke, se je približal skupinam in odraslim rekel: »Fur die Kinder, sehr warm,« potem pa hitro odšel, pri čemer je čez ramo navrgel »Danke mille fois«, kar je bil züriška lastna ljubka mešanica nemščine in francoščine, posebnost njihovega mesta. Puščal jim je male zavoje in odrasle ženske v teh skupinah so ob hladnih večerih pogosto hvaležno prikimavale. In Frank je šel. V Jelmoliju so te jakne in dežnike prodajali po deset frankov za kos, zato je bilo preprosto malo pomagati. Švicarski zimski popoldnevi, ko je veter bril vzdolž jezera in naprej skozi mesto, so bili ledeno mrzli, takrat se mu je prečkati most zdelo hladneje kot kadarkoli na Antarktiki. V tem smislu je bilo kot v Glasgowu. Moker ledeno mrzel veter na koži deluje mnogo bolj mrzlo kot suh miren zrak pri dosti nižjih temperaturah. In nekateri od teh ljudi na to niso bili pripravljeni.

			Nekoč je bil eden od beguncev v parku na vzhodni strani bolan in je padel, morda je prej omedlel. Hitro ga je obdala množica in Frank se jim je pridružil, da. bi videl, če lahko kaj stori, pri tem mu je razbijalo srce. Opazil je, da očitno nihče od njih nima mobilnega telefona ali pa so se jih bali uporabiti, zato je stopil do male telefonske govorilnice na koncu mostu in vtipkal številko za lokalno 911, potem v nemščini prosil za pomoč, pojasnil situacijo in dal naslov, za katerega je predvideval, da ga že imajo. Obšel ga je bežen občutek izpolnjenosti, ker je vse to povedal v nemščini, potem je obstal na robu skupine in opazoval, pri čemer mu je bilo tako slabo, da ga je skrbelo, da bo tudi on padel skupaj. Ko je prišel rešilec s svojo čudno evropsko sireno, je večina ljudi, ki so obkrožali prizadetega, izginila. Pristopila je nujna medicinska pomoč, potem še dve policistki in izginilo je še več beguncev, dokler nista ostala le prizadeti in Frank. Frank je policiji nakazal proti njemu. Ena od njiju je podržala skener pred moževim obrazom, pritisnila za fotografijo in preverila rezultat. Morda bi lahko bil v kožo moškega vgrajena tudi oznaka RFID, ki bi jo skener prebral.

			Potem je policistka s skenerjem pogledala Franka in se vzravnala, pri tem skener podržala proti njemu, z drugo roko pa pokazala nanj.

			Druga policistka je rekla: »Nei,« švicarsko Nein, nakar se je tista s skenerjem vrnila k prizadetemu. Frank je hvaležno prikimal tisti, ki je ustavila kolegico, in ko je medicinska ekipa mladega moškega imela na nosilih, se je zasukal in šel stran, pri tem pa drgetal v sivem hladnem vetru.

			Poleti je bilo drugače. Neka organizacija, morda Rdeči križ, morda Rdeči polmesec, je v zahodnem parku ob mostu pogosto postavila velik šotor z odprto stranico, kjer so kuhali hrano in delili brezplačne obroke. Komu strežejo, niso hoteli preverjati, na obeh straneh mize je vse potekalo v anonimnosti. Včasih je postalo vroče in soparno, kar je Franka pognalo na rob blaznosti, vendar se za to ni zmenil, ampak je pomagal po svojih najboljših močeh. Postaviti, pospraviti. Hrane ni stregel, prav tako se je trudil ne opazovati ljudi, ko so jedli. Bilo je prevroče, preveč poznano. Ni si hotel priznati, kaj čuti, pod robom strehe šotora se je pogledoval proti züriškim znamenitostim – kamnom, drevesom, modri in beli. Vonju po pečenici in pivu. Rdečim pelargonijam. Hladnokrvni srednjeveški ostrini Bürgerhausa, ki se ga je videlo skozi lipe ob reki navzgor, kolikor daleč je seglo oko. Hladna severna dežela, hladni trezni ljudje, osvežujoči za pogled in misli.

			A ne ljudje, ki tu iščejo zavetje. Fremdenkontrolle, Kontrola tujcev, policijski urad, je ocenil, da je bilo tedaj znotraj meja že pet milijonov avtohtonih Švicarjev in tri milijone Auslanderjev. To razmerje, ki je bilo med najbolj skrajnimi na svetu, je povzročilo porast članstva v različnih desničarskih protipriseljenskih strankah v Švici, tako da so v švicarski zakonodajni skupščini, ki jo je vodila švicarska ljudska stranka SVP, imeli že deset ali več sedežev. V Švici je bilo približno trideset političnih strank in prav vse vladajoče koalicije v zvezni vladi so sestavljale večine, oblikovane kot zavezništva med sredinskimi strankami, bodisi desnosredinskimi bodisi levosredinskimi, radikalnejše stranke na obeh straneh pa so komajda dobile kak sedež. SVP je nekaj časa celo imela večino, po vročinskem valu pa je njena priljubljenost upadala. Zdaj so bili uspešnejši v kantonskih vladah, vendar se je njihova moč v letih pred tem prenašala na zvezno vlado v Bernu – ne v celoti, a pri nacionalnih vprašanjih, kot je to, je zvezna vlada navadno dosegla svoje. Zdelo se je, da je končni rezultat tega veliko potlačene jeze med ljudmi, ki nasprotujejo priseljevanju, saj so gledali, kako je njihova država vse bolj »preplavljena«, ne da bi lahko karkoli ukrenili glede tega, vsaj ne na politični ravni.

			Morda je bilo povsod tako. Zdaj je Frank, kadarkoli je opazil manjše skupine očitnih Auslanderjev, ljudi z globalnega juga ali celo z Balkana, hoditi po delih mesta, kjer bi jih lahko kdo nadlegoval, z njimi začel pogovor v angleščini in hodil ob njih. Enkrat, morda dvakrat je opazil, da je pomagalo. Rasiste so situacije, v katerih so prisotne različne rase, zmedle, zato jim je bel moški ob ljudeh s temnejšo kožo dal misliti. Če bi bil moški temnejše kože s Švicarko, bi jih to lahko razjezilo, čeprav je bil to pogost prizor. Bel moški s temnopoltimi pa je nekaj drugega in v vsakem primeru je vsak rasist moral nekoliko premisliti, preden bi se lahko odločil, da se razjezi, kar je zagotovilo nekaj časa in če je človek hodil hitro in se držal osvetljenih ulic, kar je v Zürichu pomenilo katerokoli ulico, ki ni prehod v Niederdorfu, bi to zadoščalo, da bi se obvaroval pred napadom, razen kakšnega grlenega komentarja, ki bi ga poslali za tabo, komentarja, ki ni bil mišljen, da bi se ga razumelo. Zato je stopal ob njih, kadar je lahko.

			A prišel je dan, ko je videl skupino mladih Švicarjev, ki so stali na mostu in gledali v veliki jedilni šotor. Čeprav je bilo vroče, je zrak potemnel, saj so se na nebu zbirali oblaki in je bila nevihta neizbežna. Pravo olajšanje bo, ko bo prišla. Zaenkrat je samo postajalo vse bolj vroče.

			Po tlakovcih pred šotorom so začele škropiti velike debele kaplje. Nenadoma so se znašli v nalivu in mladi Švicarji so v istem trenutku napadli šotor, vanj so metali tlakovce in kričali. Ciljali so tako v tiste, ki so stregli, kot v goste, ljudje so vreščali in padali po tleh, nenadoma je čisto zares špricala kri in mnogi begunci so, ko so to opazili, ob besnem vreščanju napadli svoje napadalce. Ko je zmanjkalo tlakovcev, švicarskim huliganom ni ostalo drugega kot pesti, a tudi oni so bili razjarjeni, zato je pred enim vogalom šotora izbruhnil cel naval udarjanja in suvanja in kričanja. Švicarje, ki so zbežali, so podirali ali brcali v hrbet, kar so poteze, dobro znane in uigrane iz nogometnih igrišč v njihovi najhujši obliki. Potem so se švicarski huligani zavedli, da se morajo umakniti, dokler so še soočeni z begunci, oziroma vsaj dokler še imajo prosto pot za pobeg. Nekateri so zdrveli čez cesto naravnost pred tramvaj, ki je zacvilil mimo njih in jim zagotovil nekaj kritja pri umiku.

			Potem premočeni ljudje, kriki, jok, kri na tleh in na površinah miz, ki so jih zdaj zavzeli, da so lahko ranjence odlagali kam drugam kot na mrzla mokra tla. Ko je prišla policija, so jo obkolile gruče drgetajočih kričečih ljudi, da bi jim povedale o grozodejstvu. V naslednji uri so policijske ekipe šle od človeka do človeka, Frank pa je ostal tam, preveč vznemirjen od tega, kar je doživel, da bi odšel. Moral je pričati. A policija je vsakega, ki ga je izprašala, tudi poskenirala, in ko so opravili pogovor s Frankom in so to naredili tudi njemu, so se spogledali. Eden od njih je skener pokazal svojim kolegom. Ti so se približali Franku in ga obkolili.

			»Oprostite,« mu je eden od njih rekel v angleščini. »Za vami je razpisana tiralica. Prosim, pojdite z nami.«





48

			Jok dojenčkov ob zori. Že vroče. Ljudje lačni. Sonce udari čez hribe kot bomba. Občutek na koži je vroč. Ne glejte v tisto smer, sicer boste vse jutro videli belo. Sence padajo z zahodnega roba stvari. V tisti smeri bom, dokler streha šotora okrog devetih ne zaustavi žarenja. Takrat bo že prevroče, da bi se premikali. Bolje se je potiti, kot ne. Prah se ujame v znoj, zato se na koži vidi drobne sledi blata. Nič prhanja do sobote. Tisti dnevi v mesecu so zame. Res rabim prho.

			Jedilni šotor se odpre ob osmih, ko svetloba nanj še vedno pada horizontalno. Dolga vrsta ljudi na vhodu. Ljudje pustijo, da gredo mame z malimi otroki naprej. Večina vsaj. Nakopičene so poleg vhoda, a ta vrsta razpada, razjeda se. Če nisi sestradan, je lažje ostati v ozadju. Da ne omenjamo, kaj se spodobi. Čez nekaj časa je to le še navada. Greš tja, kamor si že kdaj šel. Skupina žensk, ki se ji navadno pridružim, se trudi ostati normalna, se pogovarja.

			Znotraj vonj po jajcih, čebuli in sladki papriki. Velike sklede navadnega jogurta, mojega najljubšega. Narediš si zaloge in upaš, da bodo zdržale do mraka. Preskočiš tegobe opoldanskega obroka. Prehudo gorje je, da bi človek šel skozi jedilnico trikrat dnevno. Ljudje tam so izpostavljeni, vznemirjeni in zaskrbljeni, pregreti in lačni.

			In zdolgočaseni. Ista hrana, isti obrazi. Razen tega, da ješ, ni kaj početi.

			Humanitarni delavci prihajajo iz neke severne države. Pogovarjajo se med sabo. Nekateri so tihi in resni, drugi smejoči in živahni. Čisti. Potijo se, vendar so čisti. Ne vem, od kod prihajajo. Včasih prepoznam obraze, ne same obraze lepih moških, ampak določen pogled, nekaj v njihovem pogledu pritegne moj pogled za dovolj dolgo, da se mi ta obraz vtisne v spomin. Potem si ne morem pomagati, da jih ne bi vsakič opazila. Ne da oni opazijo mene. Ko delajo na strežni liniji, kjer nam razdeljujejo hrano na krožnike, nas pogledajo v oči in vprašajo, ali hočemo to, kar strežejo, vendar nas le malokdo od njih gleda tako, da nas zares zazna. Pač način, da opravljajo svojo službo, ne da bi se preveč razžalostili. A tudi tako precej hitro izgorijo. Ali pa imajo morda kratke pogodbe. Kakorkoli, pridejo in grejo. Niso povsem prisotni in niso zelo resnični.

			Vendar je pomembno, da se nočeš razjeziti nanje. Svoje občutke osredotočamo na to, kar vidimo, takšni pač smo ljudje. Nekje zunaj torej obstaja svet ljudi, ki so nas zaprli v to taborišče. Ni tega naredil prav vsak od njih, vendar so vsi del tega. Živijo v svetu, kjer to taborišče obstaja, in vztrajajo. Kot bi vsak.

			A to pomeni, da smo mi zaprti tu, ne da bi storili kaj drugega, kot da živimo. Tako pač je. Ljudje vedo, da smo tu, a glede tega ne morejo ukreniti ničesar. Tako vsaj oni pravijo. In čisto iskreno, veliko bi bilo treba delati, da bi izpustili vse ljudi na tem svetu, ki so zaprti. Zato jih ne. Raje osredotočajo svoje misli na kaj drugega, na nas pa pozabljajo. Tudi sama bi tako naredila. Pravzaprav sem tudi sama naredila tako. Šele ko vse razpada, se zaveš, da se to lahko zgodi tebi. Nikoli se ti ne zdi, da bi se ti lahko zgodilo, dokler se ti ne.

			Zato toej, nekateri ljudje se javijo, da prihajajo v naše taborišče, kjer nas pomagajo hraniti in počnejo vse drugo, kar je treba početi, ko imaš v ograji ujetih osemnajst tisoč ljudi, ki ne morejo oditi. Čiščenje stranišč, pranje perila, vse to. In seveda razdeljevanje hrane. Trije obroki dnevno. S tem je veliko dela. A vseeno so tu. Večina jih je mladih, ne vsi, vendar moraš biti nekoliko idealist, to pa je večinoma tipično za mlade ljudi. Skoraj vsi so mlajši, kot sem zdaj jaz, a ne tako zelo dolgo nazaj, ko sem prišla sem, so bili moje starosti. In učijo se, spoznavajo svet, se srečujejo z drugimi ljudmi, kot so oni, in tako dalje. In zato morajo vzdrževati distanco do nas, morajo jo, sicer bi postali tako nesrečni, kot smo mi. V najboljšem primeru so še vedno ogorčeni nad našo situacijo, kar jim povzroča stres. Zato morajo vzdrževati distanco. Tega se zavedam.

			A vseeno jih sovražim, ker me ne opazijo. Ker me gledajo v oči, ko mi nalagajo hrano na iztegnjeni krožnik, a me nikoli ne vidijo. Trudim se, da jih ne bi sovražila, vendar jih. Tako kot sovražim vse drugo v tem življenju.

			Nihče ne mara čutiti hvaležnosti. Kleriki priporočajo hvaležnost, jaz pa pravim, da je nihče ne mara, prav nihče. Niti kleriki sami. V svoj poklic se usmerijo, da se ne bi nikoli znašli v položaju, ko bi jo morali čutiti. Našo hvaležnost sprejemajo enako kot našo bolečino, njim samim pa ni treba nikoli biti hvaležen. Oziroma samo v okviru njihove poklicne dolžnosti kot naše posode čutenja in pomena, kot naši zastopniki za Boga ali kogarkoli. Ne, tudi klerikov ne maram.

			Ko je sonce dovolj daleč proti zahodu, da lahko to naredim, ne da bi me zažgalo, se sprehodim do severnega oboda taborišča gledat hribe. Morala bi biti v šotoru, kjer poučujemo otroke, in nazadnje bom prišla do tja, a najprej pridem sem. Hribi me še vedno spominjajo na moj dom v hribih, kjer sem odraščala, čeprav so ti zeleni kot limete. Nek greben je videti prav tako kot tisti, ki sem ga kot deklica gledala iz svojega mesta. Pozno spomladi so tudi naši hribi ozeleneli, ne do te mokro zelene barve, a dovolj zelene, namreč olivno in gozdno zelene, v obliki lis bodičevja. Gledam skozi člene v ograji, ki je enaka, kot so ograje vsepovsod, le da ima na vrhu kolute bodeče žice. Da, tu smo zaporniki. Nočejo nam dopustiti nikakršne misli, da nismo, na primer s pogledom na ograjo, ki bi jo bilo mogoče preplezati. Kar se tiče same žične mreže, je videti šibka, kot bi jo lahko brez težav prerezali, morda ne ravno z navadnimi škarjami, s škarjami za pločevino pa zagotovo. Ni problema. Ampak v tem taborišču nimamo škarij za pločevino.

			Torej se naslonim na žično mrežo in začutim, kako se izboči pod mojo težo. Dno žice je vkopano precej globoko v zemljo, to mi je jasno. Nekoč v preteklosti je bilo morda mogoče skopati luknjo in se splaziti pod njo, z žlico ali morda celo s prsti. Zdaj pa se je zemlja zbila skupaj in utrdila. Precej napora bi bilo treba, da bi skopali pod njo, in kar je še huje, precej časa. Videli bi me. A vseeno o tem razmišljam vsakič, ko pridem sem. Ko sem tu ob sončnem zahodu gledam, kako zadnja sončna svetloba rožnato barva greben na vrhu hribov, in praskam po zemlji. Ni šans. Mogoče. Ni šans. Mogoče.

			Sonce zaide, nebo se obarva v modro somraka. Potem indigo. To je 1859 dan, ki sem ga preživela v tem taborišču.





49

			Julija 1944 je vlada Združenih držav sklicala skupino 700 delegatov iz vseh zavezniških držav, da bi oblikovali povojno finančno ureditev. Srečali so se v hotelu Mount Washington v Bretton Woodsu v zvezni državi New Hampshire, kjer so po treh tednih objavili priporočila, ki so, ko do jih vlade članov ratificirale, privedla do Mednarodne banke za obnovo in razvoj in Mednarodnega denarnega sklada. Novi ustanovi naj bi privedli do vzpostavitve odprtih trgov in stabilnosti valut držav članic.

			Načrtovana je bila tudi mednarodna trgovinska organizacija, a ker je ameriški senat ni ratificiral tega dela sporazuma, je niso ustanovili. Pozneje so oblikovali Splošni sporazum o carinah in trgovini GATT. ki je prevzel funkcije, ki bi jih sicer izvajala propadla trgovinska organizacija. GATT je pozneje nadomestila Svetovna trgovinska organizacija.

			John Maynard Keynes, glavni britanski pogajalec, je v Bretton Woodsu predlagal tudi ustanovitev Mednarodne klirinške unije ICU, ki bi uporabljala novo denarno enoto imenovano bancor. Namen bancorja bi bil omogočiti državam s trgovinskimi primanjkljaji, da bi se lahko rešile svojih dolgov z uporabo prekoračitvenega računa pri ICU, kar bi jim omogočilo porabljanje denarja za zaposlovanje več državljanov in s tem ustvarjanje več izvoza. Države, ki bi izkoriščale svojo prekoračitev, bi za ta posojila v bancorjih plačevala 10-odstotne obresti, pri čemer bancorjev ne bi bilo mogoče menjati za navadne valute, niti z njimi ne bi mogli trgovati posamezniki. Državam z velikimi trgovinskimi presežki bi na te presežke prav tako zaračunali 10-odstotne obresti, če pa bi njihovo dobroimetje ob koncu leta presegalo dovoljeno najvišjo vrednosti, bi ICU takšen presežek zaplenila. Keynes je upal, da bi tako vzpostavili mednarodno ravnovesje poslovnih posojil, kar bi preprečevalo, da bi države postale bodisi preveč revne bodisi preveč bogate.

			Harry Dexter White, asistent finančnega ministra Združenih držav in glavni ameriški pogajalec je glede tega načrta dejal: »Zavzeli smo stališče absolutnega ne.« ZDA so bile kot daleč največji svetovni kreditodajalec in lastnik zlata na tem, da v povojno obdobje vstopijo kot edina lastnica vodilne svetovne valute, ameriškega dolarja, ki naj bi bila zajamčena z zlatimi rezervami. White je predlagal Mednarodni stabilizacijski sklad, ki bi breme dolga odločno naložil državam s primanjkljajem. To je pozneje postalo del Svetovne banke.

			V Bretton Woodsu je tako Whiteov načrt prevladal nad Keynesovim, zato je v odsotnosti Mednarodne klirinške unije in njenega bancorja povojno obnovo in posledični gospodarski razvoj financiral ameriški dolar, ki je postal de facto globalna valuta. Tako rekoč imperialni kovanec.





50

			Mary se je vrnila v Evropo in začela iz svoje baze v Zürichu obiskovati različne tamkajšnje centralne banke v poskusu, da bi popravila vtis neuspešnega srečanja v San Franciscu. V Londonu se je srečala z finančnim ministrom in nekaterimi člani upravnega odbora britanske centralne banke.

			V dneh pred tem srečanjem se je poučila o zgodovini Bank of England in sprevidela, da je bila pomembna za finančno zgodovino sveta. Leto 1694: Karel II. in Viljem III. sta si izposojala denar pri zasebnih bankah, ne da bi ga vrnila, ali pa sta obdavčevala vse mogoče dejavnosti, da sta si lahko privoščila plačevanje svojih dolgov, s čimer sta povzročala draženje vsega za vse, razen za vpletene člane kraljeve družine, ki so bili vse manj odgovorni za svojo razsipno porabo. Zato je škotski trgovec William Patterson predlagal, da bi 1268 posojilodajalcev angleškemu kralju posodilo 1,2 milijona funtov ob zajamčeni osemodstotni obrestni meri, in ko je Viljem III dal privolitev za to, se je vzpostavil precejšen del sistema trenutnega sveta. Kapitalizacija državne moči se je ukoreninila v zasebnem bogastvu, zato so bogati in država postali soodvisni, zgolj dva vidika iste strukture moči.

			Po tem je Bank of England služila kot mehanizem, s katerim je majhna skupina bogatih trgovcev monopolizirala financiranje državnega aparata in tako se je zaključil prehod s fevdalne zemljiške oblasti na buržoazno denarno oblast. Od tedaj naprej je bila država vedno zadolžena pri zasebnem premoženju, zato se je zanašala na dobro voljo posameznih zasebnikov, ki niso voljeni in ne zastopajo nikogar, razen svojega razreda, a vseeno so se znašli prav v srčiki državne moči. Tudi britanska centralna banka je bila ustanovljena v izrednem stanju, med vojno, a vedno, ko je bilo treba najti razloge za ohranitev in razširitev državne oblasti, se je našlo izredno stanje, ki je prišlo prav. Ne glede na to, kar pravi zakon, sta banka in država skupaj v praksi počeli, kar se jima je zljubilo

			Seveda je bila taka novost kontroverzna. Torijci tistega časa so mislili, da bo banka okrepila moč parlamenta, izčrpala monarhijo in vodila do navadnih ljudi, medtem ko so bili vigi prepričani, da je to mehanizem, s katerim se bo vladar vedno izognil plačilu svojih dolgov. Kakor koli že, bila je tekmec že obstoječim bazam moči, za kakšrno je veljala od samega začetka, namreč izolirana enklava moči znotraj vlade, sestavljena iz neizvoljenih bogatih bankirjev.

			Vse to je bilo dovolj zlovešče, toda Mary se je ves čas domišljala, da bi avtonomna moč teh ljudi zdaj dejansko lahko pripomogla k temu, da bi pomagali sprejeti hitro rešitev ogljičnega problema, če bi se namreč odločili pridružiti tem prizadevanjem. Tudi če bi rešili svet, da bi rešili svoje privilegije, morda to ne bi bilo pomembno. V tem trenutku pravičnost ni njena glavna prioriteta. Tako je šla v London.

			Voditelji britanske centralne banke so hladnokrvno zavrnili njen načrt. Verjetno bi povzročil inflacijo; lahko bi centralne banke izpostavil piratom, ki trgujejo z valutami; povzročil bi izpostavljenost tržnemu pritisku. Ni jasno, kako bi se temu lahko izognili. Ko jih je Mary spomnila, da so, ko je bilo treba, kvantitativno razrahljali bilijone funtov, da so z njimi rešili banke, so prikimali, saj je reševanje bank njihova naloga. Da bi kvantitativno razrahljali bilijone funtov, da bi rešili svet, ni njihova naloga. Za to je potrebna zakonodaja.

			Naslednji teden je Mary šla v Bruselj. Evropska centralna banka, precej mlajša institucija od britanske, ustanovljena konec dvajsetega stoletja kot finančni instrument Evropske unije, ji je ponudila predstavnike, ki, če kaj, so bili še slabši od Angležev. Skupina, s katero se je srečala Mary, so večinoma sestavljali Nemci in Francozi. To so bili zelo prefinjeni, inteligentni, vljudni in arogantni ljudje. Do Mary so imeli skrajno zaničujoč odnos. Za začetek je vodila agencijo brez finančne moči in z malo pravnih vzvodov, saj je bilo to ministrstvo neke vrste idealistična gesta, da bi ljudje mislili, da se vlagajo izredni napori, čeprav se v resnici niso. In kot Irka je bila dvojno obsojena na propad, a bolj zato, ker je bila Irka, kot zato, ker je bila ženska, saj se je po Thatcher, Merkel in Lagard kakšna ženska prebila na najvišje položaje evropske in finančne moči. Mary je občudovala vse te ženske, čeprav je sovražila politiko Margaret Thatcher, in seveda se nobeni od njih ni uspelo prebiti na vrh zato, ker bi bila napredna. Ampak kot Irka – ne. Kolonija, mala dežela, ena od držav PIIGS, eden od mnogih malih evropskih prašičkov, ki so morali pobirati drobtinice velikih držav in niso imeli možnosti doseči bleščečega leska ene od velikih držav, kar v resnici pomeni Nemčijo in Francijo. Ta dva stara antagonista se še vedno borita, kdo bo obvladoval Evropo, le da gre za bitko dveh, preostali svet je nepomemben ali kvečjemu služi kot orodje, ki ga lahko uporabiš. In majhne države nekako niso znale nikoli zgladiti medsebojnih razlik, da bi se povezale v združeno fronto. Takšno sodelovanje bi od nacionalizma in suverenosti zahtevalo preveč. Tako sta dva velika (ne)prijatelja stala na vrhu in na ostale gledala v najboljšem primeru prizanesljivo vzvišeno, običajno ostro ukazovalno in v najslabšem primeru neprizanesljivo izsiljujoče. Kar je seveda boljše od brutalnih vojaških napadov, kot v preteklosti, a še vedno ne preveč zadovoljivo, ko sediš v sobi z njimi. Obleke za tisoč evrov: Mary ni pustila, da bi njen irski prezir do takšnega šopirjenja ostal neopažen. Sposobna ga je bila izraziti s pogledom, hkrati pa ostati navidez vljudna, a to ji seveda ni pomagalo priti do tistega, kar je želela. Zelo jasno je sprevidela, da se Evropska centralna banka v celoti osredotoča na stabilnost cen in krepitev svoje moči v svetu za izvajanje te naloge. Če bi jih prosili, naj prilagodijo obrestno mero za pol točke, da bi tako rešili svet, tega ne bi hoteli. Zunaj njihove pristojnosti.

			Ljudska banka Kitajske, po drugi strani, je ustanova v državni lasti, ki ima največ sredstev med vsemi centralnimi bankami na svetu, blizu štiri bilijone ameriških dolarjev, in čeprav so v primerjavi z večino kitajskih vladnih oddelkov neodvisni, jim vseeno vlada državni svet. S šefi kitajskih bank se ni imelo smisla pogovarjati, morala bi govoriti neposredno s finančnim ministrom, še bolje pa bi bilo seveda s premierjem in predsednikom. Pravzaprav so bili največje upanje njenega načrta, saj niso indoktrinirani, niso fiksirani na ideje neoliberalizma ali katerekoli druge politične ekonomije. Ravnanje je edino merilo resnice, pravijo. Prečkaj reko tako, da tipaš kamenje, pravijo. Če bi jih lahko prepričala v vrednost ideje, bi jim bilo popolnoma vseeno, kaj pravijo v drugih bankah.

			Ampak, da bi vse skupaj delovalo, bi ga moralo sprejeti veliko centralnih bank.

			Pravzaprav, ko že razmišlja o tem, Janusu Atheni je naročila, naj preuči prav to. Če bi ga kitajska banka podprla sama, bi lahko deloval? Ne, je rekel J-A, ko se je vrnil z odgovorom, nobena banka se ne bi mogla na ta način izpostaviti trgu. Niti Kitajska niti ZDA, to sta samo največji liliputanki, če govorimo o tem, da bi katerakoli entiteta poskušala sama zamejiti svetovno gospodarstvo. Celo tolpo bi jih moralo biti.

			Torej se ne bo zgodilo. Bankirji so neuporabni. Spogledujejo se in drug pri ko drugem opazijo obojestransko pomanjkanje navdušenja, se skrijejo za to. Če bi se svet skuhal in bi civilizacija razpadla, to ne bi bila njihova krivda, čeprav so katastrofo financirali na vsakem koraku.

			Nekaj jih bo moralo prisiliti k temu.

			»Programi strukturnega prilagajanja«, ki jih je Svetovna banka vsilila državam v razvoju, ujetim v dolžniško krizo ob koncu dvajsetega stoletja, so določili pogoje za prihodnji svetovni red v enaindvajsetem stoletju. Ti programi so bili instrumenti povojnega ameriškega gospodarskega imperija, ki se je od predhodnih imperijev razlikoval v tem, da ni vztrajal pri lastništvu svojih gospodarskih kolonij. V lasti je imel samo njihove dolgove in dobičke, nič več kot to. V smislu učinkovitosti je bil najboljši imperij doslej, bistvo neoliberalnega reda pa je prav učinkovitost, in to v njeni najčistejši ekonomski definiciji: hitrost in nemotenost, s katerima se denar premika od revnih k bogatim.

			Obstajal je torej razlog, da se je ta program imenoval Washingtonski konsenz. Zahteve strukturnega prilagajanja v okviru tega programa, ki so bile postavljene katerikoli državi, ki je želela reševanje v obliki nadaljnjih posojil, so prišle le ob upoštevanju naslednjih pogojev: zmanjšanje javne porabe; davčne reforme, zlasti zmanjšanje davkov na družbe; privatizacija državnih podjetij; tržne obrestne mere in menjalni tečaji brez vladnega nadzora nad njimi; več pravic za vlagatelje, tako da vlagateljem ni bilo več mogoče dajati odbitkov (tako imenovane določbe o dolgih laseh); in obsežni deregulaciji vsega: tržnih dejavnosti, poslovnih praks, varstva delovne sile in okolja.

			Čeprav so ob koncu dvajsetega stoletja te programe strukturnega prilagajanja vsepovsod kritizirali in so jih nekateri analitiki označili za neuspešne, so služili kot vzorec za reševanje kriz EU v majhnih južnih državah in so bili Grčiji vsiljeni v celoti, da bi prestrašili Portugalsko, Irsko, Španijo in Italijo, da sploh ne omenjam novih vzhodnoevropskih članic EU, ki jim je bil to obet, kaj bi EU (v tem primeru Francija in Nemčija) storila z njimi, če bi poskušale oblikovati čisto svoje metode in se jih tudi držati. Pridružite se EU, ubogajte Evropsko centralno banko, kar je pomenilo, ubogajte Nemčijo in Francijo. Ker je nemško gospodarstvo približno dvakrat večje od francoskega, so ljudje po Evropi vse to razumeli, kot da jih je Nemčija končno vse zavzela, ne glede na to, kako je bilo videti ob koncu druge svetovne vojne. Tako kot je Amerika zavzela svet s financami in ne z orožjem, je Nemčija osvojila Evropo z enakimi metodami – v nekaterih primerih celo z istim kapitalom. Nemčija je bila namreč med hladno vojno zelo dobra klientelna država Amerike. Zdaj, ko je bilo hladne vojne konec in je bila Nemčija v gospodarskem smislu močnejša od Rusije, se je lahko nekoliko oddaljila od ZDA, pri čemer se je spretno pretvarjala, da je klientelna, ko ji je to ustrezalo, a na splošno je hodila po svoji poti. To je bilo jasno vsem v Evropi, Ameriki pa narcistična kratkovidnost do preostalega sveta ni dovoljevala, da bi to opazila.

			Zato je bil za Mary obisk Berlina vedno stresen podvig. Bankirji in finančni ministri so bili nekoliko manj glamurozni in prevzetni kot v Franciji in Bruslju, a še bolj zlovešči v svoji meščanski gotovosti, da se nikoli nič ne more spremeniti. Bundesbank, nemška centralna banka, je bila ustanovljena v povojnem obdobju prav zato, da bi stabilizirala status Zahodne Nemčije kot zvestega in učinkovitega krila ameriške superdržave, in glede na neverjetne travme obeh vojn in obdobja med njima Mary ni bila presenečena, ko je izvedela, da je v dokumentih, povezanih z ustanovitvijo Bundesbank, »ohranjanje stabilnosti valute« navedeno kot »moralna in pravna nujnost«. Neodvisnost državne banke je dobila ustavni status, ki je vključeval predlog, da se stabilnost valute vključi v katalog osnovnih človekovih pravic. Življenje, svoboda in nizka inflacija! No, ta država je pač doživela, da je njeno valuto razneslo. Če izgubite vojno, ki ste jo začeli, in pogoji, naloženi ob vaši predaji, lahko vključujejo odškodnine, ki jih ne morete zavrniti, bi to lahko obsodilo vaše prebivalstvo do sedme generacije na propad. Nič čudnoega da so Nemci, ki so to preživeli, rekli nikoli več. »Gospodarstvo oblikuje javno pravo«, kot piše v ustanovnih dokumentih Bundesbanka. Po Maryjinem mnenju bi morali biti ravno obratno, kar je zadoščalo, da ji je dalo misliti, namreč, če rečeš, da pride praksa pred teorijo, je to nekakšno prikrito nemško sprejemanje Marxa namesto Hegla? Pojma ni imela, saj ni bila filozofinja, niti zgodovinarka. Zgolj aktivna diplomatka, ti pa imajo navado verjeti v vzrok in posledico, v načrt in izvedbo. Tako deluje vladanje, takšna je birokracija, celo gospodarstvo. Zakoni določajo vedenje, ki je zakonito. Morda imamo tu situacijo kokoši in jajca, nikoli pa nimamo učinka, ki bi povzročil vzrok – to bi definicije besed tako premešalo, da ne bi nihče nič razumel.

			Kakorkoli že, bila je v Berlinu in čutila, kako jo morijo ti Nemci, ki so zmagali tako, da so najprej izgubili in se temu prilagodili, potem pa poskusili znova na drug način. Morda zdaj niso hoteli vladati svetu, ampak so želeli le braniti Nemčijo z aktivno diplomacijo, pri tem pa vplivati na Evropo in svet, kolikor so lahko, glede na svoje relativno omejeno prebivalstvo in gospodarstvo. To jim je šlo izvrstno od rok. Tako si je kot oni tudi sama prizadevala zanemariti njihovo izjemno grozno zgodovino in se osredotočiti na sedanji trenutek. Centralne banke, jih je pozvala, naj kvantitativno razrahljali svet, da bo brez ogljika! Uveljavljanje državne suverenosti nad globalnim trgom na podlagi mednarodnega sodelovanja nacionalnih držav, ki so dovolj velike, da se nadvladajo trg, ga celo spremenijo. Ga jebeno kupijo. To je rekla vljudno, a odločno.

			Strmeli so vanjo. Eden od njih je nagubal čelo, med obrvmi se mu je pojavila globoka vdrtina. Spregovoril je. Kitajska centralna banka, najbogatejša med njimi, ima štiri bilijone ameriških dolarjev sredstev. Vse centralne banke skupaj imajo približno 15 bilijonov sredstev. Globalni BDP znaša 80 bilijonov na leto, v globinah visokofrekvenčnega prikritega trgovanja pa se vsakodnevno trguje s približno tremi bilijoni dolarjev. Tudi ob priznanju, da so to zadnje v nekem smislu izmišljeni dolarji, je bilo še vedno zelo jasno, da je trg večji od vseh nacionalnih držav skupaj.

			Mary je zmajala z glavo. Četudi sta trg in država dva dela enotnega sistema, temu sistemu vlada zakon in zakone oblikujejo nacionalne države, zato te lahko spremenijo zakone, to je suverenost, od tod izvirajo izdajanje denarja, legitimnost ter navsezadnje zaupanje družbe in družbena vrednost. Ta struktura zakonov je tisto, kar oblikuje trg in kar ta trg zajeda.

			Trg lahko kupi zakone, je predlagal eden od njih.

			Trg je nedovzeten za zakone, je dodal drugi. Sam svoj zakon je, človeška narava, tak ko je svet.

			Mary je rekla: Samo pravni sistem je. Zakone spreminjamo vsak dan.

			Centralne banke obstajajo le zato, da stabilizirajo valute in cene, da omejujejo inflacijo in ohranjajo obrestne mere kot učinkovito orodje za to.

			Mary je dejala: Centralne banke skupaj svojim zakonodajnim telesom pogosto svetujejo, naj spremenijo davčne stopnje, kot je potrebno za stabilizacijo denarja. To pomeni spreminjanje zakonov.

			Zakonodajalci naredijo, kar banke hočejo.

			Mary je rekla: Zakonodajalci sprejmejo tiste finančne zakone, za katere jim centralne banke naročijo, naj jih sprejmejo. Financ se bojijo, zato pustijo svojim kvantitativcem, da pišejo zakone za to področje. Kar bi vi svetovali, bi tudi storili. Še posebej, če bi jim svetovali, naj povečajo lastno moč nad financami!

			Nemci so praktični ljudje, to se jim je videlo iz obrazov. To je ideja, vredna premisleka, da vidimo, ali bi koristila Nemčiji.

			To ni bil najslabši odziv, kar jih je Mary prejela, zato je bila ob odhodu s sestanka povsem izčrpana in resno potrebna pijače, še prej pa vadbe v telovadnici, med katero bi lahko udrihala po stvareh, ni pa bila tako depresivna, kot že kdaj prej po kakšnem srečanju. Nemci: ti so doživeli vse najhujše. Vedeli so, kako hudo lahko postane. Čeprav so bili to vnuki tistih, ki so to preživeli, ali zdaj večinoma pravnuki, je bil še vedno prisoten kulturni spomin, ki mu niso mogli ubežati, spomin, ki bo trajal stoletja. Seveda je prihajalo do potlačitev, a kadarkoli imamo potlačitve, se pojavi tudi povratek potlačenega, kar je pogosto nekaj, kar se v potlačitvi izkrivi in stlači v nekaj, kar je za jaz še bolj nevarno. Morda to pomeni, da so Nemci tako zelo osredotočeni na to, da ostanejo varni, da je že postalo nevarno. Ne bi bili prvi.

			In naprej v Rusijo. Ruska centralna banka je skoraj toliko državni projekt kot kitajska. Po ustavni zasnovi gre polovica njenega dobička ruski državi. V lasti ima šestdeset odstotkov Sberbank, največje komercialne banke v državi, in sto odstotkov državne pozavarovalnice. Njihovi centralni bančniki so zelo zavzeti predvsem za zaščito ruskih interesov. Mary se je to zdelo smiselno in moški, ki so se srečali z njo, so bili prijazni. Vsaka država, ki bi lahko dala Tatiano, ima verjetno kaj dobrega v sebi. In tudi Rusi so doživeli najhujše, kar se lahko zgodi. Niso še pozabili, kako se je njihov imperij sesedel nanje, prej pa so utrpeli že skrajne pretrese svetovne vojne. Razloge imajo za sovraštvo do Nemcev, tudi za sovraštvo do Američanov, a v manjši meri, in pravzaprav za sovraštvo do vseh, bi lahko rekli. Rusija proti svetu to je del njihove kolektivne psihe, vse odkar se zavedajo sveta. A večino njihove pozornosti večino časa zavzemajo njihove lastne težave, do neke mere so svet zase. Večino človeškega obstoja je bilo toliko območij takšnih in so še vedno – vsi do določene mere živimo v preteklosti psihe svoje regije, saj vsak živi v svojem jeziku in če je vaš materni jezik kaj drugega kot angleščina, ste bili od globalne vasi tako ali drugače odtujeni. Globalizacija je marsikaj – med drugim tudi resnična, saj vsi živimo na enem skupnem planetu, na katerem so meje zgodovinske fantazije – vendar je tudi oblika amerikanizacije, imperializma mehke moči v kombinaciji z gospodarsko prevlado, saj imajo ZDA, čeprav tam živi le pet odstotkov svetovnega prebivalstva, v svojih bankah in podjetjih še vedno zavarovanih sedemdeset odstotkov svetovnega kapitala. Torej se globalizaciji, ki jo določa fizična realnost, ni mogoče nikoli izogniti. Ko se bodo težave biosfere slabšale, bo postajala le še bolj prevladujoča, medtem ko globalizacija ameriškega imperializma nikakor ne more trajati, saj je eden glavnih vzrokov za težave biosfere. In vendar je svetovna lingua franca stalna mehka sila.

			Dve vrsti globalizacije sta torej v vojni in obe bi se morali spremeniti. Treba bi ju bilo razdeliti in obravnavati ločeno, a ju za zdaj tudi razumeti kot eno in obravnavati skupaj.

			Ko je bila zatopljena v te misli in je čutila, kako nekoristno se razpletajo kot v kakšnih grdih sanjah, jo je zmotil Badimov klic.

			»Kaj bo dobrega?«

			»Veš, tisti človek, ki te je ugrabil?«

			»Da?«

			»Ujeli so ga.«

			»Aja! Kje?«

			»V Zürichu.«

			»Res?«

			»Ja, doli pri reki, v Igličnem parku. Ko je pomagal pri večerji za begunce, jih je napadla neka fašistična skupina, pa se je zapletel v pretep.«

			»Kako pa so vedeli, da je on?«

			»DNK. In ujeli so ga s kamerami, kot ponavadi. DNK ga povezuje tudi s smrtjo nekoga na plaži ob jezeru Maggione, na švicarski strani. Nekdo je snel udarec v obraz in umrl. Vse kaže, da ga je udaril ta tvoj tip.«

			»Prekleto,« je rekla vsa pretresena. »No, zjutraj grem na vlak nazaj v Züri. Hočem izčrpno poročilo.«

			Mary se je celo dolgo pot nazaj žrla. Sama ni vedela, kaj si misli ali kaj čuti. Drhtenje od strahu, močno radovednost, občutek zmagoslavja, konkreten kanček olajšanja. Zdaj je vsaj varna. Ne bo se neke noči prebudila, ko jo bo tisti moteni mladenič davil. To je dobro, a misel nanj v zaporu jo je tudi čudno prizadela. Je res prav, da duševno bolne ljudi spravimo za zapahe. No, včasih jih je treba. Zato jo je prevevala precej zmedena mešanica občutkov.

			A nobenega dvoma ni bilo, da jo je zanimalo, ne glede na to, kaj je ob tem čutila. Dovolj zanimalo, da si je nekako celo želela tega moškega ponovno videti. In zdaj ko je v zaporu, bi bilo varno. A zakaj bi to hotela? Ni vedela. V tistem večeru jo je nekaj ujelo. Kar je seveda pričakovano.

			 Ko je z vlakom prečkala Nemčijo, se je zavedla, da bo to res storila. Šla ga bo obiskat, ne glede na to, ali razume svoj vzgib za to. Del nje je dojel namig, da je to morda slaba ideja. No, ne bi bilo prvič, da bo naredila nekaj, za kar se zaveda, da ni pameto. Vedno je bila nagnjena k nepremišljenim dejanjem. To je pripisovala nečemu Irskemu. Zdelo se ji je, da se je njen narod uspel ohranjati prav na podlagi tega, da Irke počnejo nepremišljene stvari.

			Na misel ji je prišel izraz stockholmski sindrom. Je to to? Preverila ga je. Preobrazba talcev v stanje sočutja do svojih ugrabiteljev. V splošnem velja za napako talcev ali morda njihovo psihološko šibkost kot posledica strahu, transferja in upanja, da bodo preživeli tako, da se vdajo in nastavijo grlo (ali druge dele telesa), namesto da bi se uprli svojemu ugrabitelju in končali mrtvo.

			Kaj pa, če to ni napaka? Kaj če te to, da te nekdo vzame za talca, prisili, da se za spremembo osredotočiš na resničnost drugega človeka – na njegov obup, ki je moral biti skrajen, da ga je prignal do njegovega nepremišljenega dejanja? Kaj če sprevidiš, da bi v čevljih tega drugega človeka morda naredil prav enako? Če bi te ob neskončnem zavlačevanju, ki se zgodi, ko te vzamejo za talca, obšlo takšno spoznanje, bi potem situacijo videl na novo in se na nek način spremenil, tudi če mnogo pozneje. Morda je ta sprememba vsaj včasih ustrezen odziv na to, kar se je zgodilo.

			Brez dvoma je odvisno od okoliščin, kot vedno. Pri izvirnem stockholmskem sindromu, tako je prebrala, je dvojica bančnih roparjev v bančnem trezorju, kjer sta bila tudi sama ujeta, zajela štiri talce, tri ženske in moškega, in v tednu dni se je v obe smeri zgodilo precej manjših prijaznih dejanj. Do takrat, ko se je vse skupaj zaključilo, in seveda se je zaključilo mirno s predajo ugrabiteljev, se je pojavilo že nekaj sočutja. Talci so zavrnili pričanje proti ugrabiteljem na sodnem procesu. Za sindrom, ki se imenuje po njih, velja, da prizadene približno deset odstotkov žrtev ugrabiteljev, pri čemer velja, da prijaznejši kot so ugrabitelji v okviru sicer sovražnega dejanja zadrževanja človeka proti njegovi volji, bolj verjeten je ta učinek. Kar se zdi smiselno.

			Obstaja tudi limski sindrom, je prebrala, pri katerem ugrabitelji do svojih talcev začutijo tako močno sočutje, da jih izpustijo.

			Kaj če se oba sindroma pojavita naenkrat? Zagotovo se tudi to kdaj zgodi v nekakšni simetriji, da dva človeka, ki se oba srečujeta z različnimi oblikami in stopnjami travme, v trenutku izjemne obremenitve prepoznata sotrpina. Mar ni tako prav?

			Pri teh stvareh je res težko reči. Ko si prizadevaš poimenovati zmedo občutij. Napačni občutek, ki si ga vseeno začutil. Mnogi psihologi dvomijo v resničnost stockholmskega sindroma. Nikoli ga niso uvrstili v priročnike DSMA. Je del popularne psihologije, novinarski termin, izmišljotina.

			No, vseeno. Slej ko prej se zgodi vse, kar je možno. V trenutkih velike napetosti se dogajajo čudne reči. Verjetno je neumno, da poskušamo takšne dogodke kakorkoli označiti, kakorkoli pojasniti. Sindromi, psihologija v splošnem, neumnost. Samo tistih enkrat je bilo, vsakič. V tem primeru samo Mary in tisti mladi mož v kuhinji nekaj zelo intenzivnih ur. Ne zelo drugače od slabega zmenka, ki se ga čutiš dolžan prebroditi. No, ne. Kaj pa pištola, tisti trenutek strahu – prebadajoč sunek strahu za njeno življenje – na to ni pozabila niti ni tega odpustila. Nikoli ne bo. Nič ni niti približno podobno temu. Vendar nič ni niti približno podobno ničemur.

			V Zürichu je zapustila Hauptbahnhof, prečkala reko do postaje za tramvaj, šla na naslednjo šestico in se peljala po hribu navzgor do postaje Kirche Fluntern. Utrujeno je stopila po Hochstrasse do svoje stavbe in si odprla vrata. Zunaj so še vedno stali telesni stražarji, ki so je bili veseli. Ko se je vzpenjala po stopnicah, se je počutila šibko. Natočila si je kozarec belega vina z ledom in ga hitro izpraznila. Ni rada živela sama, vendar tudi s telesnimi stražarji ni rada živela. Verjetno bi jih morala povabiti noter, zunaj je mrzlo. A ob takšnih trenutkih se ni hotela pogovarjati z nikomer. Bilo bi nemogoče, preveč zmedena je. Tudi če bi se trudila biti vljudna, bi bila odrezava. Tako pa se je na hitro oprhala in padla v posteljo, še vedno v skrbeh. Na srečo jo je odneslo v sen.

			Zjutraj je najprej šla v svojo pisarno in se prebila skozi nujne zadeve. Potem je pregledala poročilo o mladem moškem, ki ga je priskrbel Badim. Frank May. Dejansko je preživel veliki indijski vročinski val, znašel se je prav na območju, ki je bilo najbolj prizadeto, ko je bil tam kot humanitarni delavec. Takrat je imel 22 let. In njegov DNK so našli na kraju umora ob jezeru Maggiore, na kosu lesa, uporabljenem kot orožje. To bi bila verjetno obtožba za umor. Vendar so ga zasačili pri delu, tako se vsaj zdi. Vzdihnila je. Vse drugo je v primerjavi s tem neznatno, težava pa je v tem, da tvori vzorec, da se sešteje do večkratnega storilca. Kar pomeni več časa v zaporu.

			Preverila je, kje je – Gefangnis Zürich, züriški zapor. Po klicu, s katerim je preverila čas za obiske in njegovo dostopnost, se je sprehodila do postaje za tramvaj. Med čakanjem naslednjega tramvaja je pregledala ponudbo v kiosku. Kaj prineseš zaporniku? Potem se je spomnila, da gre obiskat ugrabitelja. Ničesar ni kupila.

			Ječa se je nahajala na Rotwandstrasse, ulici ob rdečem zidu. Najbližja postaja za tramvaj je bila Paradeplatz. Izstopila je in šla do ulice, nobenega rdečega zidu na spregled. Morda so ga prepleskali ali podrli pred 800 leti. Ječa je bila očitna, namreč trinadstropna betonska stavba, ki je zavzemala večino prostora med dvema ulicama. Pusta, z visokimi okni globoko v linah, ki očitno niso bila namenjena odpiranju.

			Vstopila je in se identificirala. Poklicali so v notranjost, zapornik se je bil pripravljen srečati z njo. Velik prostor za srečanja so imeli. Najprej je morala svoj telefon in druge stvari pustiti v omarici, potem iti skozi rentgen kot na letališkem varnostnem pregledu. Po tem jo je paznik spremil po hodniku in skozi dvoje vrat, ki so se avtomatsko odklepala in odpirala. Kot zračna zapora na vesoljskih postajah, je pomislila. Znotraj te stavbe je drugačno ozračje.

			Kar je bilo res. Videti je bilo drugače, vonj je bil drugačen. Švicarji skoraj vedno pokažejo nekakšno dovršenost tudi v svojih najbolj pustih ustanovah, kar je držalo tudi tu – modra linija opaža, velik prostor z veliko mizami in stoli, postavljenimi daleč narazen, lončnicami v kotih in nekaj imitacijami Giacomettija, ki s svojimi tipičnimi dolgimi linijami kažejo proti stropu. Vonj po svežem zraku in moči. Panoptikum. Poleg vrat za obiskovalce sta dva paznika sedela za mizo na nizkem podestu. Še en paznik je vstopil skozi vrata, ki vodijo k zapornikom, in pripeljal drobnega moškega, ki se je premikal, kot bi bil ranjen.

			To je bil on. Dvignil je pogled proti njej, se bežno, negotovo nasmehnil, zmeden, da jo vidi, nasmešek iz strahu, potem spet pogledal v tla. Pokazal je eno od miz in stopil do nje. Sledila mu je, mu sedla nasproti na stol na drugi strani mize. Miza je očitno nujna. Ko sta sedela, ju je paznik, ki jo je spremil do sem, pustil sama in stopil do drugih paznikov na klepet.

			Nekaj časa ga je tiho gledala. On je po enem samem osuplem pogledu, kot bi se hotel prepričati, da je to res ona, strmel v mizo. Videti je bil zaprt vase. Od tistega večera v njenem stanovanju je shujšal, pa že takrat je bil mršav.

			»Zakaj ste prišli?« je nazadnje vprašal.

			»Ne vem,« je odgovorila. »Verjetno sem vas hotela obiskati v ječi.«

			»Aja.«

			Dolga tišina. Zdaj bom nekaj svojega dobila nazaj, tega ni rekla – komajda pomislila. Zdaj sem bolj varna kot prej. Ne bodo me ustrelili na ulici. Zdaj so se vloge zamenjale, vi ste tisti, ki ga zadržujejo proti njegovi volji, jaz pa lahko svobodno odidem. In tako naprej. Ni se zdelo, da jo je tja pripeljal kak dober razlog.

			»Kako ste?« je vprašala.

			Skomignil je. »Tu sem pač.«

			»Kaj se je zgodilo?«

			»Aretirali so me.«

			»Bili ste na večerji za begunce, tako sem slišala?«

			Prikimal je. »Kaj ste še slišali?«

			»Slišala sem, da so jih napadli neki huligani in ste se jim postavili v bran, potem pa ste bili še vedno tam, ko je prišla policija, ki vas je iskala zaradi nečesa, kar se je zgodilo pri jezeru Maggiore.«

			»Tako so rekli.«

			»Kaj se je zgodilo pri jezeru Maggiore?«

			»Razjezil sem se na nekega tipa in ga udaril.«

			»Udarili ste ga in je umrl?«

			Prikimal je. »Tako pravijo.«

			»Da niste nekakšen …?«

			Skomignil je. »Očitno sem imel srečo.«

			»Srečo?« je ostro ponovila.

			Spačil se je. »Nesreča je bila.«

			»Dobro, a ne zganjajte šal okrog tega. Od zdaj naprej lahko vse, kar izrečete, vpliva na vaš pravi status.«

			»Samo z vami sem govoril.«

			»Tega se držite z vsakomer.«

			»Nobenih šal? Resno?«

			»Vam bo to predstavljalo težavo? Ne spomnim se, da bi se kaj dosti šalili, ko ste bili v mojem stanovanju.«

			»Takrat sem se trudil biti resen.«

			»Pa zdaj počnite enako. Lahko bi na kaj vplivalo.«

			»Na kaj?«

			»Na to, kako dolgo zaporno kazen vam dajo.«

			Ustni kotički so se mu zategnili, glasno je pogoltnil. S tem ni šale.

			»Človek, ki je umrl, ste ga z nečim udarili?«

			»Da. V roki sem imel kos naplavljenega lesa, ki sem ga našel na obali jezera.«

			»In to ga je ubilo?«

			»Ne vem. Morda je kam udaril z glavo, ko je padel.«

			»Zakaj ste ga udarili?«

			»Ni mi bil všeč.«

			»Zakaj vam ni bil všeč?«

			»Obnašal se je kot kreten.«

			»Do vas ali koga drugega?«

			»Oboje.«

			»So bili ti drugi Švicarji ali auslanderji?«

			»Oboje, pravzaprav.«

			Dolgo da je opazovala. Očitno so njuni pogovori tiste vrste, ki vključuje veliko dolgih tišin.

			Nazadnje je rekla: »No, to je res škoda. TO pomeni, da vas zdaj držijo zaradi več stvari. Torej … Lahko zastavim besedo za vas, če želite.«

			»Da sem bil dober ugrabitelj?«

			»Da. To je že v zapisniku. Hočem reči, zadevo sem prijavila kot ugrabitev, zato zdaj ne morem ravno reči, da ste prišli k meni na kozarček pred spanjem. Kolikor razumem, v Švici nimajo zakonov tipa trije prekrški, vendar imate vsekakor ta zadnji pretep, v katerega ste bili vpleteni, na podlago smrti in tega, kar ste storili meni. To bo vplivalo na razsodbo. Če mojih izjav še ne bi bilo v zapisniku, bi jim morda rekla, da sva se samo družila.«

			To ga je osupnilo. »Zakaj?«

			»Da bi morda pripomogla h krajši zaporni kazni.«

			Še naprej je bil videti presenečen. Tudi ona je bila presenečena. Kdo je ta moški, zakaj naj bi ji bilo mar? No, zaradi tistega večera. Zelo očitno je travmatiziran. Nekaj v njem ni v redu.

			Spet je skomignil. »Dobro.« Potem se mu je pogled nenadoma pomračil. »Mogoče veste, kako dolga bi lahko bila? Moja zaporna kazen?«

			»Ne vem.« Premolknila je, da bi premislila o tem. »Mislim, da bi na Irskem za to, kar ste storili, dobili kazen od nekaj do precej let, odvisno od okoliščin. Potem je še predčasni izpust zaradi lepega vedenja in podobno. V Švici pa je drugače. Lahko preverim.«

			Strmel je skozi mizo, v nedoločno brezno let. »Ne vem, kako dolgo bom lahko zdržal,« je tiho rekel. »Že zdaj je nevzdržno.«

			Mary je premišljevala, kaj bi lahko rekla. Nič kaj dosti. »Dali vam bodo delo,« je poskusila. »Spustili vas bodo ven, da boste lahko delali. Napotili vas bodo na terapijo. Morda nazadnje ne bo tako zelo drugače od tega, kako ste živeli prej.«

			A tem si je prislužila nagel divji mračen pogled. Potem je spet strmel v mizo, kot bi bil nesrečen zaradi njene prisotnosti.

			Vzdihnila je. V resnici v takšnih situacijah ni na voljo kaj dosti spodbude. No, zase je sam izbiral, zato je zdaj tu. Če so to bile izbire. Spet jo je obšlo vprašanje prisebnosti. Vsi grozljivi nasilni zločini na svetu, mnogo hujši kot karkoli, kar je zagrešil ta moški – mar niso vsi prima facie znaki norosti? Tako izrazite, da vsako posledično kaznovanje v praksi pomeni kaznovati človeka zato, ker je bolan.

			Ali zato, da poskrbimo za varnost skupnosti.

			O teh stvareh ni hotela razmišljati. Nujnejša opravila ima, pomemben dan je pred njo. On pa je tu. Ujet, zaprt, nesrečen. Morda nor. Ne samo posttravmatsko, temveč prizadet zaradi same travme na način, ki je morda še bolj ohromljujoč od PTSS. Nekakšna poškodba možganov zaradi pregretja ali dehidracije ali obojega, poškodba, ki se ni nikoli pozdravila. Zdelo se je precej verjetno, saj so vsi drugi na prizorišču umrli.

			No, kdo bi vedel. On že ne bo šel nikamor. Njo čakajo njena opravila, sem pa se lahko brez težav še vrne.

			»Zdaj grem,« mu je povedala. »Vrnila se bom. Potrudila se bom kaj izvedeti in se pogovorila z vašim odvetnikom. Saj ga imate?«

			Odkimal je. »Nekoga so mi dodelili.«

			Videti je bil povsem obupan.

			Vzdihnila je in vstala. Eden od paznikov je prišel do tja.

			»Odhajate?« je vprašal.

			»Da.«

			Zdaj je bila ona v nadrejenem položaju. Bežno se je dotaknila njegove rame, skoraj tako, kot se je on prvič dotaknil nje na Hochstrasse. Delno se je prišla maščevat, to je zdaj začutila. Skozi srajco je bil na otip topel, vroč, vročičen, tako se je zdelo. Otresel se je je kot konj, ki se otrese muhe.





51

			Trideseta so bila leta zombijev. Civilizacija je bila pomorjena, vendar je še vedno stopala po Zemlji, opotekajoč se proti usodi, ki je še hujša od smrti.

			To so vsi čutili. Tedanjo kulturo so prevevali strah in jeza, zanikanje in krivda, sram in obžalovanje, potlačitve in vrnitev potlačitev. Opravljali so rutinska opravila, vedno v stanju zamrznjene groze, vedno zavedajoč se svojega statusa ranjenega, ob spraševanju, kakšen gromozanski udarec bo sledil in kako jim bo uspelo, da se ne bodo zmenili niti za tega, ko je že tako izjemno naporno, ne zmeniti se za tiste, ki so se že zgodili. Indijski vročinski val je brez dvoma ostal pomemben element vsega skupaj. Niso se mogli soočiti z njim, niti ga pozabiti, niso mogli premišljevati o njem, a hkrati niso mogli ne misliti nanj, vsaj ne brez gromozanskih podzavestnih naporov. Podobe. Gole številke. Te so spominjale na holokavst, ki je naredil ogromno luknjo v civilizacijsko zavedanje samih sebe, saj je bilo to šest milijonov ljudi, le da je zgodba stara, pa še o Judih, ki so jih pobijali Nemci, zato je bila to nemška zadeva. Palestinska Nakba, razdelitev Indije, grozne zgodbe so se nadaljevale v neskončnost, vedno z nepredstavljivimi številkami, a vedno prej so bili zanje odgovorne določene skupine ljudi, ljudje iz starejših, bolj barbarskih časov, ali pa so si le tako prigovarjali. In vedno so se te misli vsilile v poskusu, da bi se otresli vročinskega vala, za katerega je zdaj veljalo, da je ubil dvajset milijonov. To je, drugače povedano, toliko ljudi, kot je v prvi svetovni vojni umrlo vojakov, kar je smrtni davek, ki je zahteval štiri leta intenzivnega namernega pobijanja, vročinski val pa je trajal je dva tedna. Do določene mere je spominjal na špansko gripo v letih od 1918 do 1920, tako pravijo, vendar ne. To ni bil patogen, niti genocid niti vojna, samo človekovo ukrepanje in neukrepanje, njihovo lastno ukrepanje in neukrepanje, kar je ubilo najbolj ranljive. In zagotovo bodo sledili še drugi, saj so nazadnje vsi ranljivi.

			A vseeno še vedno sežigajo ogljik. Vozijo avtomobile, jedo meso, letijo z reaktivci, počnejo vse stvari, ki so povzročile tisti vročinski val in bodo tudi naslednjega. Dobički se še vedno seštevajo tako, da pripeljejo do dividend za delničarje. In tako dalje.

			Vsak človek je vedel, da se ne ukrene dovolj, in vsi so še naprej počeli premalo. Seveda je sledila potlačitev, vse je bilo še preveč po Freudu, vendar je bil Freudov model za um parni stroj, kar pomeni zadrževanje, pritisk in sprostitev. Potlačitev tako povečuje notranji pritisk, potem pa se ob vrnitvi potlačenega ta pritisk sprosti. Lahko se ga izpusti ali pa stroj preprosto raznese. Kako torej, ljudje iz tridesetih? Sik ali pok? Piskanje uhajajočega pritiska, ki opravlja koristno delo kot v kakšnem delujočem motorju? Ali pok? Nihče ni znal reči, zato so se vleki iz dneva v dan, pritisk pa je naraščal.

			Tako ni bilo posebno presenečenje, ko je nekega dne v samo nekaj urah strmoglavilo šestdeset potniških letal. Povsod po svetu na letih vseh vrst, vendar je, ko so opravili analize, postalo jasno, da so zasebna ali poslovna letala predstavljala neproporcionalen delež teh poletov, komercialna letala, ki so strmoglavila, pa so bila večinoma polna poslovnežev. Pa vendar, ljudje, nedolžni ljudje, ki so leteli iz najrazličnejših razlogov, so vsi mrtvi. Tistega dne je umrlo približno deset milijonov ljudi, navadnih civilistov, ki so živeli vsak svoje življenje.

			Pozneje so dokazali, da so na letalske poti dotičnih letal usmerili cele oblake majhnih dronov, ki so ustavili njihove motorje. Večina dronov je bila uničenih, zato niso nikoli z gotovostjo izsledili njihovih proizvajalcev niti usmerjevalcev. Takoj po tem je precej terorističnih skupin prevzelo odgovornost za dejanje in najavilo različne zahteve, vendar ni bilo nikoli dokazano, da je katera od njih imela v resnici kaj opraviti s tem. Dejstvo, da je več skupin prevzelo odgovornost za takšen zločin, je le še okrepilo grozo, ki so jo ljudje nenehno čutili. V kakšnem svetu vendar živijo?

			Eno sporočilo je bilo precej jasno: prenehajte leteti. In dejansko je veliko ljudi nehalo. Pred tistim dnem je bilo vsak naključen trenutek v zraku pol milijona ljudi. Potem je številka strmoglavila. Posebej po drugem nizu nesreč, ki so se zgodile mesec pozneje, ko so sklatili dvajset letal. Po tem so bili komercialni leti pogosto prazni, nazadnje pa ukinjeni. Zasebna letala so prenehala leteti. Napadena so bila tudi vojaška letala in helikopterji, zato so tudi ti omejili svoje dejavnosti in so leteti le, če je bilo nujno, kot bi bili v vojni. Kar so res bili.

			Ugotovljeno je bilo, da med sklatenimi ni bilo nobenega eksperimentalnega letala na baterije in nobenega letala na biogorivo, prav tako nobenega blimpa, dirigibla ali balona na vroč zrak, sploh nobene zračne ladje. Vendar jih je bilo v tistem obdobju tako malo, da je bilo takrat težko reči, ali jim je bilo prizanešeno ali ne. Videti je bilo tako, zdelo se je smiselno, zato porast v proizvodnji zračnih ladij, ki se je začel tedaj, do danes ni upadel.

			Pogosto velja, da se je Vojna za Zemljo začela na Dan strmoglavljenj. Pozneje tistega leta so se začele potapljati kontejnerske ladje, in to skoraj vedno blizu kopnega. Torpedi so se pojavili od nikoder, kar je bil dron druge vrste. Ob začetku teh akcij je bilo zapaženo, da so se ladje pogosto potopile na mestih, kjer bi lahko služile kot osnova za nove koralne grebene. Kakorkoli že, potapljale so se. Ladje na dizel, seveda. Pri teh potopih so bile izgube življenj minimalne, posledice za svetovno trgovino pa so bile hude. Delniški trgi so padli še bolj kot po Dnevu strmoglavljenj. Globalna recesija, občutek izgube nadzora, visoke cene potrošniških dobrin, jasen obet prave depresije, ki je sledila nekaj let pozneje … to je bil čas groze.

			Dva meseca po Dnevu strmoglavljenj je skupina po imenu Kali oziroma Kalijini otroci na internetu objavila manifest. Nič več transporta na fosilna goriva. Takrat je to pomenilo približno dvajset do petindvajset odstotkov celotnega civilizacijskega sežiganja ogljika, kar pa je vse ranljivo za motnje, kot je bilo zapisano v manifestu.

			Naslednje, kar so Kalijini otroci (ali nekdo, ki je uporabljal to ime) povedali svetu, so bile krave. Pozneje v tistem letu je skupina objavila, da so vzgojili bolezen norih krav oziroma govejo spongiformno encefalopatijo in jo s pomočjo dronskih puščic vnesli v milijone glav živine po vsem svetu. Povsod, razen v Indiji, še posebej pa v Združenih državah, Braziliji, Angliji in Kanadi. Nič ni moglo preprečiti, da te krave v nekaj letih ne bi zbolele in umrle, če bi jih pojedli, pa bi njihova bolezen lahko migrirala v človeške možgane, kjer se pokaže kot različica Creutzfeldt-Jakobove bolezni, ki je brez izjeme smrtna. Da bi se zaščitili, torej ljudje morajo takoj nehati jesti govedino.

			In dejansko se je v štiridesetih in od tedaj naprej pojedlo manj govedine. Popilo manj mleka. In opravilo manj poletov z reaktivnimi letali. Seveda so številni hitro poudariti, da so ti Kalijini otroci hinavci in pošasti, da Indijci ne jedo krav in zato ne čutijo te izgube, da so elektrarne na premog v zadnjem desetletju sežgale precejšen delež skupnega ogljika in tako dalje. Po drugi strani pa so prav te indijske elektrarne redno napadali, zato ni bilo jasno, kdo kaj počne in proti komu. Povsod po svetu so uničevali desetine elektrarn, pogosto z napadi z droni. V tistih letih so bili izpadi elektrike najpogostejši v Indiji, vendar so se dogajali tudi povsod drugod. Vojna za Zemljo je bila resnična, o napadalcih pa ni bilo ne druga ne sluha. Pogosto se je trdilo, da jih sploh ni v Indiji in da niti niso indijska organizacija, temveč mednarodno gibanje. Kali ni bilo nikjer, Kali je bila povsod.





52

			Naš Sikim je med letoma 2003 in 2016 postal država s povsem ekološkim kmetijstvom, pri čemer je pomagala učenjakinja-filozofinja-feministka-permakulturalistka Vandana Šiva, za mnoge v Indiji pomembna oseba. Seveda je Sikim z manj kot milijonom prebivalcev najmanj poseljena indijska država, pa tudi tretja najmanjša v gospodarskem smislu. Vendar pridela več kardamoma kot kateri koli kraj v Gvatemali, poleg tega je eno njenih imen Beyul Demazong, »skrita riževa dolina,« saj je beyul v budističnem izročilu skrita sveta dolina, kakršni sta tudi Šambala in Kembalung. Sikim je prav takšen čaroben kraj, zato je njegova različica ekološkega kmetovanja kot eden od vidikov splošne permakulture sredi stoletja zbudila zanimanje po vsej Indiji kot del Prenove in Nove indije, pa tudi vzpostavljanja boljšega sveta. Tudi v tem primeru je bila Vandana Šiva pomembna vodilna javna intelektualk, ki je združevala zaščito lokalnih zemljiških pravic, avtohtonega znanja, feminizma, postkastnega hinduizma in drugih naprednih programov, značilnih za Novo Indijo in Prenovo.

			Zaradi ključnih inovacij v lokalni upravi je pomemben tudi zgled Kerale na povsem nasprotnem delu Indije. To je država, obdarjena z lokacijo na jugozahodni obali Indije, ki ima dolgo zgodovino interakcij z Afriko in Evropo. Kerali, v kateri se nahaja slavni Trivandrum, že dolgo vlada mešana oblast, sporazumno razdeljena med Levo demokratično fronto, na katero je močno vplivala Indijska komunistična stranka, in staro Konresno stranko, ki sicer na nacionalnem nivoju ni priljubljena, v Kerali pa je vedno ohranila precejšnjo stopnjo podpore, saj zastopa stranko neodvisnosti in Gandijevo satyagraho, kar pomeni mirovne sile. Demokratična fronta je vse od indijske neodvisnosti pred sto leti v Kerali prevladujoča stranka, eden njenih glavnih projektov pa je vedno bila devolucija na lokalno oblast, s čimer se bližajo cilju, ki bi mu lahko rekli neposredna demokracija. V Kerali ima zdaj vsaka vas svoj vaški panchayat, potem okrožne vlade usklajujejo panchayate, rešujejo spore in skrbijo za vse nujne zadeve na okrožni ravni, nad njimi pa je državna vlada v Thiruvananthapuramu, ki skrbi za vse zadeve, ki vključujejo celotno zvezno državo. Lokalna vlada je tako močno usmerjena in prizadevna, da imajo zdaj v Kerali 1200 vladnih organov, od katerih se vsak ukvarja z zadevami iz svojega področja, kateregakoli že.

			Morda je nenavadno – morda pa tudi ne tako zelo – da se pogosto tako za Sikim kot za Keralo govori, da sta izjemno lepi in obe privabljata več turistov kot večina indijskih držav. A v resnici je skoraj vsaka indijska država lepa, če se jo potrudiš obiskati in pogledati. Indija je zelo lepa država, zato uspeha teh dveh zveznih držav ne moremo v celoti pripisati zgolj lepoti njunih pokrajin.

			Čeprav je bila Indija dolgo deležna zelo slabe obravnave zaradi različnih osvajalskih interesov, vključno z Moguli, Radžami, Britanci, globalizacijo in koruptivnimi nacionalnimi vladami vseh strank, še posebej pa Kongresne stranke v času zatona njene moči in potem zmagoslavne hindujske stranke BJP, ki sta zdaj obe osramočeni zaradi svojih navezav na vročinski val, se ta država še naprej dviga nad vse in se trudi po najboljših močeh. V Novi Indiji torej, v času po vročinskem valu, so popolnoma prenovili prioritete, pri čemer so v zvezi z vsemi težavami, ki nas mučijo, vpeljevali indijske rešitve, kadar je bilo le mogoče. Sikim in Kerala sta vsaka na svoj način izjemna primera, kaj je mogoče narediti z dobrim upravljanjem ter vrednotami in praksami, ki postavljajo Indijo na prvo mesto. Seveda rešitve za naše bolezni ne morejo v celoti izvirati znotraj indijskih meja, naj je še tako velika v primerjavi z mnogimi državami, tako geografsko kot glede na prebivalstvo. Ne glede na to, kako velike so države, je trenutno za vse nujno, da se ves svet obnaša lepo. Vseeno pa je Indija velika in zadosti velika, da lahko zagovori človeške, kmetijske in mineralne vire za precejšen del naglega nadgrajevanja.

			Posebej zanimivo bo videti, ali je napredek uveden v posameznih državah, mogoče hitro razširiti po celotni državi. Ne samo v Kerali in Sikimu, seveda, ampak tudi v državah, kot je Bangalore, tako imenovana indijska silicijeva dolina, ki na tem področju utira pot z ustanavljanjem velikega števila tehniških fakultet. Bangalore oziroma vrtno mesto, tretje največje v Indiji, je v razcvetu kot globalno IT vozlišče. Tamkajšnje inovacije v oblikovanju tako imenovanega Interneta zemlje in živali bi povsem lahko pomagale v procesu polne modernizacije indijskega podeželja. Potem je tu seveda še Bollywood v Mumbaju in gromozanski mineralni viri vsepovsod po hrbtenici te države. Celo če umaknemo premog, kar smo že storili, je samemu fizičnemu bogastvu Indije ni para, v svetu, ki ga poganja sončna energija, pa je Indija vsekakor blagoslovljena. Na Indijo pade več sončne energije kot na katero koli drugo državo na svetu.

			Zdaj je torej pomembno, da povežemo preteklost in prihodnost, pa tudi povežemo vso raznolikost ljudi in pokrajin, ki tvori Indijo, v en sam celosten projekt. Največja demokracija na svetu ima še vedno gromozanske težave, pa tudi gromozanski potencial za rešitve. O kmetijstvu se moramo učiti od Sikima, o vodenju od Kerale, o IT od Bangalora, in tako dalje in tako naprej. Vsaka država prispeva kaj drugega, mi pa moramo vse prispevke povezati, da bodo delovali za vse v naši državi. Ko bomo to naredili, bomo svetu ponudili zgled, ki ga potrebuje. In še, če na demokratičen način rešimo sodobne življenjske težave sedmine vsega človeštva, potem se ima preostanek sveta obremenjevati s toliko manj ljudmi.





53

			Švistim, zvenim, prinašam, žarim. Osvobojen samemu sebi v osrčju sonca sem se tam notri milijon let zaletaval naokrog, dokler nisem pokukal skozi površino in švignil drugam. Potem osem minut do zemlje. V vakuumu se premikam s hitrostjo svetlobe, prav res, s svojim plesom definiram hitrost svetlobe.

			V Zemljino ozračje, kjer prikazujem vidike tako valovanja kot delca, čeprav nisem nič od tega, saj sem štiridimenzionalen, v treh dimenzijah, kjer se čas in prostor križata v človekovem umu, zasnovan v obliki peščene ure. Sept udarjam ob stvari, se upočasnjujem, odlamljam brate in sestre, ki so v čem ujeti, vsi enaki, vsi brez mase, vsi vrtijo enega in zato bozoni, ne fermioni, saj rabim en tristošestdeset-stopinjski obrat pa sem v tem smislu nazaj, kjer sem začel, medtem ko fermioni rabijo dva taka obrata, da pridejo nazaj v izhodiščni položaj. Fermioni so čudni!

			Jaz pa nisem, preprost sem. Zaletavam se v atome in jih premikam, s tem ko se premikam sam, preprosto kot pri Newtonu, pok, pok, pok, atomi v ozračju se premikajo bolj, kot bi se brez moje brce v rit. To je toplota. Dokler ne sunem v nekaj, kar me ujame, da se preneham samostojno premikati. To ali pa se morda odbijem od nečesa, v kar udarim, in se namenim nazaj v vesolje, kjer postanem svetloba v očesu kakšnega kresnjenega opazovalca, ki gleda navzgor v veliko modro kroglo in me vidi kot nekaj, kar mu udarja po mrežnici. Modra pika kar najbolj drobne zrnatosti, tako drobne, da je lažje opaziti valovanje, ki ga povzročam, morda si ga je celo lažje predstavljati. Dvojnost valovanje delec je zelo resnična, vendar je oboje hkrati težko misliti, težko videti. V resnici ne deluje, namreč štiridimenzionalni prostor v vašem tridimenzionalnem umu, ne. Skrivnostna stvar sem, brez mase, a močna. Več nas je, kot je česarkoli drugega. No, morda to ni res. Ne vemo, koliko je temne snovi, ki bi jo morali imenovati nevidna snov, ne poznamo je, niti ne vemo, kaj se dogaja z njo. Njeni posamezni sestavni deli so predvidoma nekaj podobnega kot jaz, morda pa tudi ne, tega ne ve nihče. Vse to leta naokrog, kot bi bilo v vzporednem vesolju, ki se delno prekriva z našim, morda samo v valovih, in kakorkoli, težnost brez dvoma deluje nanj, saj se nam je njegov goli obstoj razkril prek težnostnih učinkov. Če smo podobni tem temnim snovčkom, je to v tem, da sta si svetloba in tema podobni. Dva dela celote, morda. Jaz sem viden, saj poosebljam svetlobo samo, temna snov pa dejansko ni temna, temveč nevidna, vendar ne vemo, kako ali kaj je. Naš odsotni jaz, naša senca, naš dvojček. Čeprav je njih morda veliko več kot nas. Skrivnost med vsemi drugimi skrivnostmi, kot duhovi letamo drug skozi drugega.

			Ampak jaz, jaz, jaz, trkam ob Zemljo, se odbijem nazaj gor v oko opazovalca na luni, potem spet drugam, nesmrten, nespremenljiv, modro trkam naprej in naprej in naprej, v tem procesu pa, ko grem ravno enkrat mimo v oblaku z brati in sestrami, trčimo v Zemljo in jo osvetlimo, ob tem pa plin, ki obdaja hidrosfero in litosfero planeta, od našega dotika postane toplejši. Bratje in sestre mi sledijo in nadaljujejo s tem gretjem.

			Kaj sem? Gotovo ste že uganili. Foton sem.





54

			Mary se je v medli svetlobi zimskega Züricha zakopala v delo, se vsakodnevno srečevala s svojo ekipo, da so načrtovali svoje naslednje poteze. Vseh trinajst se je vsako jutro zbralo, da so si izmenjali novice in načrtovali prihajajoči dan, teden, desetletje. Zdaj je bilo kot v vojnem kabinetu, res, in njihovo delo se je zdelo kot vojna prizadevanja. Vendar ni bila vojna, saj ni bilo nasprotnika, oziroma, če je bil, so ga tvorili sodržavljani z veliko denarja in/ali strasti. Če je bila to vojna, so bili slabše oboroženi in v defenzivi, a v resnici je bil boj večinoma le diskurziven, vojna besed, idej in zakonov, ki so okrutne smrtonosne posledice imeli le kot izpeljane učinke, te pa so agresorji na obeh straneh lahko zanikali. Morda je bila to državljanska vojna, v kateri politično telo vedno znova udarja sebe. Kakorkoli že, naj je bila vojna ali ne, prisoten je bil enak grozen oblegan občutek eksistencialne nevarnosti, resnega izrednega stanja, ki ni nikoli izginil- Število ljudi, ki so v Zürichu težko shajali, nastopali na ulici za drobiž, iskali delo ali še huje, ne iskali dela, na to se niso nikoli navadili. To ni bilo tipično za Züri.

			Kakorkoli, Mary je pridobila ustaljeno rutino, v kateri je skoraj uživala, to je morala priznati. Ali jo je vsaj potegnila vase. Jo zaposlila, bila morda celo produktivna. Lahko se ti zgodi kaj hujšega, kot da imaš pred seboj projekt, ki se zdi ključen. Ostajala je v Zürichu. Ko se je izkazalo, da je njegova zimska mrakoba zanjo preveč, je z nedeljskim vlakom šla v enega bližnjih alpskih mestec, da se je prestavila skozi nizko oblačno plast, ki se je nakopičila na severni strani Alp in zaradi katere je bilo zimsko življenje v Zürichu tako brez sonca in turobno. V prvih petdesetih dneh tega leta so imeli osem ur sonca, raztresenih čez več dni, so ji povedali. Čisto njim podobno, da gredo štet nekaj takšnega. A ob nedeljah si je vzela pavko in se z vlakom prestavila v čudovito snežno svetlobo. Smučišča so bila preveč zasedena, poleg tega Mary ni smučala, vendar je bilo mnogo alpskih mestec, kjer se praktično ni smučalo, saj so bila obkrožena z golimi pečinami, na primer Engelberg, Kandersteg, Adelboden in še nekaj drugih. V teh krajih je lahko hodila po očiščenih snežnih poteh ali jih premagovala s krpljami ali samo sedela na terasi in vpijala mrzlo bleščečo svetlobo, malo kristalno sonce na njegovem velikem belem nebu. In potem nazaj dol v mrakobo.

			V Zürichu se je srečevala s svojo ekipo, pa tudi z zunanjimi pomočniki in nasprotniki. Odvetniki industrije fosilnih goriv so si vse bolj želeli izvedeti, koliko bi lahko izvlekli iz sistema, če bi se odločili zajemati svoje sredstvo. To nikakor ni bilo trivialno vprašanje, dejansko je bilo ključnega pomena, zato se je Mary vprašanja lotila z velikim zanimanjem. Do določene mere se ji je zdelo, kot bi se pogajala, da podkupi teroriste, ki imajo okrog pasu pripete jopiče, polne razstreliva, in njej ter svetu v celoti sporočajo: Plačajte nam ali pa bomo razstrelili svet. Vendar ni bilo čisto tako. Prvič, če ne bi nihče kupil njihovega izdelka, se njihova razstreliva ne bi sprožila in ne bi mogli razstreliti sveta. Tako je bila njihova grožnja iz dneva v dan bolj prazna, kar je bil razlog, da so se sploh pogovarjali z njo, namreč, njihova moč kot teroristi, ki imajo biosfero za talca, je kopnela. In ker je bilo Ministrstvo za prihodnost eden od krajev, kjer bi si morda lahko izpogajali poravnavo, so se prihajali pogajat v Zürich.

			 Pa tudi, v resnici niso bili teroristi. To je bila samo analogija, morda slaba ali vsaj samo delna. Civilizacija potrebuje elektriko, državljani pa so tisti, ki so se zadnjih nekaj stoletij napajali na ta fosilna goriva. Lastniki teh goriv so včasih zasebniki, ki so neverjetno obogateli, pogosto pa tudi nacionalne države, ki so uveljavljale lastninsko pravico do goriv znotraj svojih meja kot dobrin, ki pripadajo državi in njenim prebivalcem. Te naftne države obvladujejo približno tri četrtine fosilnih goriv, ki bi morala ostati pod zemljo, in tudi one si prizadevajo za nadomestilo za izgube, ki bi jih utrpele, če ne bi prodale in uporabile svojih goriv.

			Vse skupaj je bilo torej malo mešano. ExxonMobil je bil velik, drži, in imel več sredstev kot marsikatera država na svetu, a Kitajska, Rusija, Avstralija, arabske države, Venezuela, Kanada, Mehika, ZDA – te so glede ogljičnih virov mnogo večje od ExxonMobila in drugih zasebnih podjetij. In vse bi radi nadomestila, čeprav so se s Pariškim sporazumom vse zavezale k razogličenju. Plačajte nam, da ne uničimo sveta! To je bilo izsiljevanje, pobiranje davka za mir, s katerim so pritiskali na svoje žrtve, te pa so bile prebivalstva držav, torej so v bistvu privijali sami sebe. Ali pa so voljeni politiki privijali prebivalce. Situacija je bila torej čudaška, hkrati težko opisljiva in nenehno spreminjajoča.

			Tako so se kar naprej odvijali sestanki. Mary je vztrajno zagovarjala idejo ustvarjanja denarja, s katerim bi plačali razogličenje in vse potrebne blažitvene ukrepe. Ko so minevali tedni in je globalno gospodarstvo prešlo iz recesije v depresijo, jo je Dick skoraj prepričal, da bi bila obdavčitev morda zadostno orodje, da bi kar sama opravila vse delo. Kar šteje, je pravil, so razlike med stroški in koristmi. Zato so davki v tem smislu, kar navsezadnje pomeni končni rezultat v računovoskih izračunih, hkrati palica in korenček. Pri končnem rezultatu ni nobene razlike med palico in korenčkom, pa naj gre za posameznika, podjetje ali državo. Oboje sta pobudi. In če bi države pobirale davke, bi same dobile denar, namesto da bi morale njihove centralne banke tiskati nov denar, pobirale bi dobičke, namesto da bi morale segati v žep. Če bi torej počel nekaj, kar je strogo obdavčeno, poleg tega pa še obdavčeno progresivno, bolj kot to počneš, je to palica, ki te odžene od te dejavnosti. Torej, če te dejavnosti ne izvajaš, se tako izogneš temu davku in ti ga ne treba plačati, tvoj končni rezultat pa to odsotnost plačila v računovodskih evidencah pokaže kot plus. Torej z izogibanjem dejavnosti, ki je postala obdavčena, dobimo korenček.

			Mary je razumela, kaj je Dick hotel povedati, a se na koncu nobene razprave ni zares strinjala z njim. Morda je to bolj psihološka stvar kot ekonomska, vendar je ljudem bolj všeč, če jim plačaš, ker nekaj naredijo, kot da se morajo izogibati plačilu nečesa. Med korenčkom in palico obstaja razlika v dojemanju, ne glede na to, ali so številke v računovodskih evidencah identične. Z enim se nahraniš, z drugim si deležen udarcev. To preprosto ni enako. To je Dicku kar naprej poudarjala, on pa se je odzival s svojim norim nasmeškom ekonomista, s svojim zavedanjem narave ekonomije, ki je v temelju tuja, ki se zdi kot pogled z Marsa ali morda koristna, a nevedna UI. Od česar je zadnje večinoma držalo.

			Poleg tega, kar se tiče izdelave korenčka: naftna industrija ima opremo in strokovno znanje, ki bi ju bilo mogoče prilagoditi s črpanja nafte na črpanje vode. In črpati vodo je mnogo enostavnejše. To je dobro, če bodo namreč poskušali prečrpati del oceanske vode na površje Antarktike, bodo projekti črpanja gromozanski. Tudi če bi svoja prizadevanja omejili na izčrpavanje vode izpod večjih ledenikov, bi potrebovali veliko črpalk.

			Naftna industrija torej mora večinoma prenehati črpati nafto, lahko pa bi jih najeli za črpanje vode. Ali črpanje zajetega ogljikovega dioksida nazaj v izpraznjene naftne vrtine. Neposredno zajemanje atmosferskega CO2 se je namreč vse bolj zdelo pomemben del celotne rešitve, a če bi ga okrepili na velikost problema, bi ob tem proizvajali neznanske količine suhega ledu, ki ga je treba nekam pospraviti, in prečrpavanje pod zemljo se zdi logična lokacija za skladiščenje. Ti postopki obratnega črpanja so v določenih vidikih enostavnejši in cenejši kot črpanje nafte, v drugih vidikih pa nekoliko bolj zapleteni in dražji. A kakorkoli že, izkoriščajo obstoječo tehnologijo, ki je zelo obsežna in zmogljiva. Če bi lahko industriji plačali, da s svojo tehnologijo počne nekaj, kar bi pripomoglo k trenutni situaciji, toliko bolje.

			Ko so to predlagali odvetnikom in vodstvenim delavcem iz fosilne industrije, so pokazali zanimanje. Družbe v zasebni lasti so videle priložnost, da se izmažejo z uspešno post-naftno dejavnostjo. Družbe v državni lasti so kazale zanimanje za nadomestila za svoje nasedle naložbe, na podlagi katerih so že pridobile kredite na način divje nepremišljene financializacije, ki je tako tako zelo značilna za njihov čas. Da bi jim plačali, da črpajo vodo iz ocena v nekakšen zbiralnik? Da bi jim plačali, da prečrpavajo CO2 v tla? Plačali koliko? In kdo bi založil za zagonske stroške?«

			To boste zagotovili sami, jim je povedala Mary.

			In zakaj? Če nimamo tega denarja?

			Ker vas bomo tožili, če ne boste. In ta denar imate. Lahko poravnate vnaprejšnje stroške prehoda in če investirate v to, vam bomo plačali v zajamčeni valuti, za katero vse centralne banke na svetu jamčijo, da bo sčasoma pridobivala na vrednosti. Kot vidik, ki je vpisan v samo valuto. Varen posel, naj se zgodi karkoli.

			Razen če civilizacija razpade.

			Da, pri civilizaciji imate lahko kratke pozicije, če želite. Kar pravzaprav ne bi bila slaba stava. A če bi jo dobili, ne bi bilo nikogar, da bi vam izplačal. Če pa se odločite za dolge pozicije in (torej) civilizacija obstane, boste veliko zaslužili. Pametno je torej imeti dolge pozicije.

			Kupujte na dolgo. Zavedla se je, da to kar naprej izgovarja. Bob Wharton je temu pravil podaja za zdravamarijo. Malo čudno je bilo govoriti o kupovanju na dolgo moškim srednjih let, tako elegantnih in polikanih od bogastva, spolno potešenih, tako so vsaj sporočale njihove avre, in to tako močno, da bi morda, če ni jim rekli »kupujte na dolgo«, to zadoščalo za sprožitev nečesa, kar je nekoč nekdo opisal kot imeti trdega v srcu. No, če jih pač spodbuja, naj se samozavestno razširijo v svet, naj izvedejo poseg v telo velike matere Gaie, tako gromozanske, slikovite in nevarne, tudi prav. Pa kaj. Mary si ni delala nikakršnih utvar, da bi ona, izučena birokratka srednjih let iz medle, brezzobe mednarodne organizacije lahko tem moškim predstavljala kakršenkoli nadomestek za mater zemljo, vendar je ženska, morda celo fin preostanek ženske, kot so pirati iz Penzanca nekoč rekli o Ruth, ki je tako slabo slišala. To bi lahko malo izkoristil in tudi je. Malo sadističnega oštevanja, kar je bil v resnici samo irski prezir do vsakršne oblike pretvarjanja, česar je bilo v teh sestankih mnogo. Drugače povedano, ti moški so bili pogosto precej ogabni, vendar je bilo treba slediti višjim ciljem.

			Potem se je nekega dne v njeno pisarno prikazalo Janus Athena. Ta oseba je bila čisto nasprotje vsega tega bančniškega maskulinega erotičnega naboja, saj je bil načrt J-A zabrisati spol, obstajati zgolj samo v tistem izjemno ozkem vmes, v območju dejanske nespoznavnosti spola. Kar je verjetno samo na sebi nov spol. Mary sploh ne bi verjela, da to območje obstaja, če se ne bi Janus Athena vsakodnevno postavilo prednjo, povsem nespoznavno v tem vidiki sebe, ali, če se bolje izrazimo, ne da bi moško ali žensko na kakršen koli način prevladovalo. To je bilo lahko samo rezultat dolgotrajnih in iznajdljivih prizadevanj.

			Mary je svojega skrivnostnega strokovnjaka za UI kot običajno opazovala z radovednostjo. Hotela je vprašati, J-A, kateri spol so ti pripisali ob rojstvu, če sploh?

			A to bi pomenilo, da bi prekršila družbene predpise, ki so ji jih naložili bodisi J-A bodisi sama bodisi družba kot takšna. To bi pomenilo vdor v načrt J-A ali njegovo oviranje. Verjetno so J-A to precej pogosto vprašali, tako ali drugače, Mary pa tega ni nameravala storiti. Sprejemanje drugih in njihovih načrtov, to je ključno.

			»Kaj imaš zame, Janus Athena?«

			»Ekipa za UI pripravlja odprtokodna orodja, ki posnemajo delovanje vseh velikih družbenih omrežij.«

			»Torej lahko ljudje preidejo na ta nova omrežja?«

			»Da. In njihovi podatki bodo tu zavarovani s kvantnim šifriranjem.«

			»Potem Kitajska svojim prebivalcem verjetno ne bo pustila, da bi jih uporabljali.«

			»Morda ne. Kitajska je pod velikim pritiskom, naj se spremeni, zato ni jasno, kako se bo to odvilo. Za vse druge pa uporaba teh omrežij pomeni, da bodo imeli nadzor nad svojimi podatki, namesto da bi jih drugi uporabljali in rudarili po njih. Takšno zasebnost lahko uporabijo kot vir. Svoje osebne podatke lahko prodajo, če želijo. To in še zaščita s šifriranjem ter javno lastništvo teh omrežij v smislu skupne uporabe, vse to bi moralo zadoščati, da bi vsakega uporabnika na svetu spodbudilo k prehodu. Oglašujmo, olajšajmo, določimo datum, bodimo pripravljeni, da bomo obvladovali dotok, bum.«

			»Koliko misliš, da se jih bo prestavilo?«

			»Mogoče polovica. Po nekaj letih pa vsi.«

			»Torej obglavljenje Facebooka.«

			»In vseh drugih podobnih.«

			»Ki ga nadomesti sistem v lasti uporabnikov, tako rekoč.«

			»Da. Odprtokoden. Distribuirana knjiga transakcij. Globalna internetna zadružna zveza. The Global Internet Cooperative Union. GICU.«

			»Je to dobro ime?«

			»Je Facebook dobro ime?«

			»Boljše kot GICU.«

			»Okej, pa se domislite boljšega. Potem, če bo delovalo, bo služilo kot operativna platforma za ICU.«

			»Kar pomeni,« ga je spodbudila Mary in se pridružila njegovi igri.

			»International Credit Union. Ljudska banka. Tudi to je ekipa vzpostavila. Veliko zrcaljenja bank, kreditne zadruge so pa že tako fenomen. Ta ne bo čisto kot kreditna zadruga, saj bo oblikovana kot odprto omrežje ljudi, ki bodo drug drugemu izdajali koščke ogljičnih kovancev ob dokazilu pozitivnega ogljičnega delovanja, s tem pa porazdeljeno izdajali kredite. Ko ljudje vlagajo prihranke, ustvarjajo novo vrednost v razdeljeni poslovni knjigi, ki je v lasti strank in zaposlenih. Njihova banka bo kot funkcija njihovega računa YourLock account. Pozorno bo vlagala kot skupinski um, kot nekakšen planetarni um, ki mora vedno financirati dejavnosti, prijazne do biosfere. To je tudi nekaj, kamor se zatečeš, če vsi hkrati umaknejo svoje depozite iz trenutnih zasebnih bank. Te banke so tako prezadolžene, da se bodo zdaj zdaj sesule. Potem pa posamezniki rabijo varen pristan. Profitne banke bodo zdrvele k centralnim bankam prosit, da jih rešijo, zakonodajalci bodo v paniki pristali, da centralne banke ustvarijo kolikorkoli bilijonov bodo te pač predlagale. Takšen je bil dosedanji vzorec. Zato je v primeru kakršnegakoli načrtovanega napada na zasebne banke najbolje imeti pripravljen varen pristan. Potem lahko zakonodajalcem rečeš, naj centralnim bankam odobrijo reševanje s kvantitativnim rahljanjem, a samo pod pogojem, da v njih kupijo lastniške deleže.«

			»Z nacionalizacijo bank, hočeš reči.«

			»Da, ampak to je prevelika poenostavitev. Centralne banke prevzamejo lastništvo zasebnih bank, ker so jih rešile pred bankrotom ali smrtjo. Dobro, dokler gre, vendar tudi zakonodajalci morajo prevzeti lastništvo svojih centralnih bank s povečanjem političnega nadzora nad njimi. Dvojno delovanje. Oboje je nujno.«

			»Bo to delovalo?«

			»Mar zdaj deluje?«

			Mary je vzdihnila. »Prav imaš. Lahko v ta imena nekako dodaš prihodnost? Če smo že ravno Ministrstvo za prihodnost?«

			»Ime internetnega vmesnika bi lahko bilo, kaj pa vem: Children, Own Your Data. COYD?«

			»To je grozno.«

			»Nekateri niso dobri v izmišljanju imen.«

			»Sem opazila.« Kot na primer, imeni Janus in Athena nista nikakor povezani med seboj. Ampak to nima nobene veze s tem. »Kaj pa, če iz izbire imena naredimo igro? Spravimo celo bando na večerjo v Tres Kilos, pa vidimo, kaj bodo predlagali.«

			»Če prevzameš račun. Tam je pijača bolno draga.«

			»Dobro.«

			»Torej, kaj pa tisti projekti?«

			»Ah, ja,« je odvrnila Mary. »Poskusimo. Nekaj je treba ukreniti. Še vedno izgubljamo.«

			Tistega večera pri Tres Kilos so si ob večerji in nekaj vrčih izmislili nekaj idej, kako bi poimenovali nadomestek Facebooka, in Mary jih je načečkala na svojo servieto: DataFort, EPluribusUnum, WeDontChat, OnlyConnect, A Secure and Lucrative One-Stop Replacement for Your Many Stupid Social Media Pages, TotalEncryption, FortressFamily, FamilyFortress, HouseholdersUnion, Skynet, SpaceHook, WeAretheWorldWeArethePeople, PourquoiPas, Get Paid To Waste Time!

			»Mogoče ga še nismo našli,« je zaključila Mary, ko je prebrala seznam na svoji servieti. »Čeprav mi je WeDontChat še kar všeč.«





55

			La Vie Vite! Nastopil je čas.

			Gilets jaunes so spremenili model ukrepanja, s katerim so se oddaljili od maja 1968 in vsakršnih bledih posnetkov komune ali leta 1848, da sploh ne omenjamo 1793, za katerega je treba priznati, da se zdaj zdi kot privid iz antične zgodovine, kljub očitnemu zadoščenju ob uporabi giljotine, da bi opravili z vsemi podnebnimi zločinci, ki bežijo na svoje otočne utrdbe. Ne, v modernih časih smo, treba je bilo dan za dnem, teden za tednom hoditi na ulice in govoriti z običajnimi ljudmi, ki so z avtomobili ujeti v prometu ali hodijo mimo nas po pločnikih in peronih podzemne železnice. To delo je bilo treba opravljati kot vsako drugo. To ni bil žur, a ni bila niti revolucija. Vsaj takrat, ko smo začeli, ne.

			Kmalu pa smo opazili, da smo na pravi poti. Ljudje so se bili pripravljeni pogovarjati z nami. Vsi so vedeli, da so izkoriščani, da so samo še orodje. Sam sem bil še otrok. Glavno, kar me je spravilo zraven, je bilo, da sem tako zelo sovražil šolo, kjer so mi vedno dali misliti, da sem neumen. Takoj na začetku so me razporedili v spodnji sloj in od takrat je bilo moje življenje zapečateno, na poti v hlapčevstvo, čeprav sem vedel, da imam resnične misli, resnične občutke. V tistem prvotnem preboju je bilo zato zame glavno, da se izvlečem iz šole. Čeprav moram v oklepaju priznati, da sem pozneje postal učitelj.

			Potem nas je nekaj pripravili do tega, da smo se vsi zgrnili na Pariz, ne vem, kaj, in ne verjamem, da bo kdo kdaj vedel. Morda je samo to, da je v Franciji to pač kraj, kamor greš. Že Trocki je rekel, da si partija vedno prizadeva biti na tekočem z množicami, da strategija prihaja od spodaj, taktika pa od zgoraj, in mislim, da se je tu zgodilo prav to, niso bili davki ali kaj povezanega z Macronovo nezaslišano arogantnostjo, temveč nek sprožilec ali kombinacija sprožilcev, izumrtje nekega rečnega delfina ali še ena ladja z begunci, ki je potonila na odprtem morju, kdo bi vedel, morda pa le izgubljena delovna mesta, a nenadoma smo bili vsi skupaj namenjeni v Pariz, pogosto peš, kadar so bili na avtocestah zastoji. Seveda se nismo mogli pomeriti s policijo ali vojsko, to bi bil samomor, morali smo se jim spretno izogniti. Lahko bi bilo preprosto, kot na primer marširanje po Elizejskih poljanah, medtem ko bi drugi podžgali borzo. Naslednji dan bi trgi po vsem svetu spet padli in nikoli več zrasli. Ta sistem je v toliko pogledih krhek.

			Navsezadnje nas je bilo toliko, da nas ni bilo mogoče zadržati, zato se je vse ustavilo. V tistem trenutku so težave nemudoma izstopile iz pločnika in nas bodle v oči. Nekatere so bile preprosto logistične, na primer hrana in stranišča. Druge so bile ideološke. Mlajši kot smo bili, bolj smo hoteli porušiti vse skupaj. Starejši so si želeli samo izboljšati stvar na podlagi konkretnih izpopolnitev. Tako se je začelo tradicionalno trganje levice od znotraj, vendar moram reči, da je bil to večinoma diskurziven boj, nismo bili kot Španija pod Francom, da bi se pobijali med sabo ali gledali, kako Rusi pobijajo nas. Francija je bila zdaj samostojna in ker smo resnično država revolucije, smo morali pokazati, kaj se lahko zgodi v našem času. Tako se je nadaljevalo od stavke do upora do zasedbe. Pariz je bil tedaj samodejno naš zaradi samih teles, ki so zasedala ulice, in seveda smo nekateri med nami brali o komuni in se zavedli, da če ne bomo odločno zmagali, nas bodo polovili in pobili ali v najboljšem primeru dosmrtno zaprti. Šlo je torej za zmago ali smrt, zato smo se zagrizli v delo, da bi delovalo kot alternativni življenjski sistem, nekakšna skupna lastnina, ki bi bila postkapitalska, celo postdenarna, samo ljudje, ki počnejo, kar je potrebno, da ni nihče lačen. In reči moram, res veliko Parižanov nam je prišlo pomagat, kuhalo hrano, ponudilo sobe, na vse možne načine dežuralo na barikadah, zato smo se ponovno morali zavesti, da pri vsem skupaj nismo samo mi na ulicah, ampak vsa Francija, morda celo ves svet, ni se dalo reči. A kar se je zgodilo tedaj, je bilo zagotovo najbolj močno in pomembno občutke, ki bi ga lahko kdaj doživel v svojem obstoju. Tole je bilo: solidarnost. Toliko drugih smo videli ob sebi, vsi smo si stali ob strani. Pariz je bil skupna lastnina, Francija je bila komuna. Takšen občutek je bil. Pozneje se je izkazalo, da je bil to impresionističen vtis tistega časa, a bilo je izjemno, dokler je trajalo.

			Hkrati pa tudi izčrpavajoče. Živeti brez navad, si vse dan za dnem izmišljati sproti, se truditi, da se lahko oprhaš, sem in tja poješ obrok, najdeš pravi način, da prispevaš, za to je treba mnogo več dela, kot če si samo mezdni delavec. Mnogo več. Ampak ljudje so čutili, da je pomembno, vsepovsod so opuščali, kar so počeli, in se z vsemi močmi pridruževali boju, jar se je zdelo prav. Nekako smo vsakič znova našli najboljše načine sodelovanja, pri čemer smo dajali vse od sebe. Čutili smo, da je to predvsem nekaj francoskega, nekakšna politična improvizacija, v kateri smo bili dobri na podlagi naše celotne zgodovine in celo našega jezika, če bi se je le lahko domislili in jo uspešno speljali.

			Pomoč smo dobivali iz čudnih virov. Ko je bil internet onesposobljen, je sindikat lektorjev, sicer zgodovinsko gledano anarhističen, kar je seveda zelo smešno, prilezel iz svojih malih lukenj v založništvu in polepil mesto s plakati – plakati po zidovih, kot bi bil svet še vedno resničen! In zavedli smo se, da družbeni mediji pomenijo marsikaj, kar smo pozabili, a bi lahko spet prevzeli nadzor nad tem, vsaj včasih. Preprost pogovor je seveda najmočnejši od vseh družbenih medijev, to je bilo jasno, odkar smo ga na novo odkrili, plakati pa so samo mesto spremenili v naša sporočila.

			V ozadju vsega pa je desnica ponovno zbirala moči. In dejansko nismo imeli vzpostavljene logistike, da bi lahko večno vztrajali. Nismo imeli dobrega načrta, da bi spremenili samo vladanje, zato smo se prepirali med seboj, kako nadaljevati. Gibanje brez voditeljev se mi zdi dobra ideja, vendar enkrat moraš pokazati načrt. Kako to narediti, ni bilo ravno jasno. Državna oblast je mešanica, naprej vlade z vsemi njenimi deli, pa tudi vojske, financ in prebivalstva. Vse to mora sodelovati, če hočeš kakorkoli napredovati. V našem primeru so se podporniki med prebivalstvom začeli pritoževati, da ne morejo priti do svoje običajne pekarne, da takrat, ko pridejo tja, ni odprta, in tako naprej. Če pa ni načrta, če ni ničesar, kar bi sledilo trenutku zasedbe ali trenutku komune, se ujamemo v ponavljanje, nemoč in v zdrs nazaj proti sredini. In nekdo je rekel: V Franciji sredina nima niti levice niti levice. Tako smo se znašli v težavah.

			In tako je policija neke noči čakala, da mine polnoč, in nas napadla. Plinski razprišilec in ljudje z ogromnimi ščiti, kot rimski vojaki ali nekaj takšnega. Držal sem tlakovec, da bi ga vrgel vanje, a ga nazadnje nisem mogel, ker se mi je prikazal ranjenec, kako bi bilo, če bi kamen zadel mene. Zato ga nisem mogel zalučati. Namesto tega sem ga zabrisal v tla, jokal sem od besa, ker se nisem zmogel spodobno braniti, potem pa sem se pridružil vsem ostalim, skupaj smo legli na tla in jih prisilili, da so nas odvlekli v svoje kombije. Pretepli so nas z gumijevkami in nas s plinskim razpršilcem škropili naravnost v obraz, pršilo je bilo izjemno goleče, da se mi je spačil ves obraz in so mi solze lile iz oči, nosu in ust, počutil sem se celo, kot da mi lijejo z vrha glave. Vendar sem ves ta čas razmišljal: Jebeš to, vseeno mi je, če me ubijejo tu in zdaj, bom vsaj umrl zaradi nečesa, v kar verjamem. Nazadnje so nam samo zvezali roke na hrbtu in nas odvlekli stran. Toliko kombijev je bilo.

			Po tistem je bilo konec vsega, razen kričanja, ki seveda ni nikoli potihnilo. Kar opažam zdaj, so tisti, ki so prišli takoj za nami, ki so bili štiri ali pet let mlajši od nas, ti so zdaj naši najhujši sovražniki. Ker so zamudili in se tega zavedajo in ker nikoli ne bodo doživeli česa tako finega. Razen če seveda ne zmagamo. In morda bomo. Veliko tega, kar smo počeli, so podpirali običajni Parižani, posebej ženske meščanke, če smo čisto iskreni, so bile one prave organizatorke, ne pa tisti za mikrofoni. In zdaj nas je seveda precej spet nazaj v rumenih jopičih, pogovarjamo se z ljudmi, ki vozijo mimo nas po krožiščih, in za to, kar govorimo, je veliko podpore. Ko se je promet ustavil, se je neki voznik nagnil skozi svoje okno in mi rekel: Poslušaj, bistvo vsega je, kako delamo z zemljo, tam se bo odvila revolucija. Drugi človek je rekel: Učitelj mojih otrok ni moja lastnina, moj zdravnik ni moja lastnina, ni treba, da je moj dom moja lastnina. Rad bi samo plačeval najemnino skupnosti, ne pa nekemu lastniku.

			Morda bo torej solidarnost nekega dne premagala razdeljevanje. Upam, da bo tako. Med zasebno nisem hotel reform, hotel sem nekaj povsem novega. Zdaj razmišljam, da bi bilo dobro, če bi nam uspelo, da bi osnovne stvari delovale. Začetek poti do nečesa boljšega. Nočem misliti, da je to znak obupa, samo realističen pogled. Živeti moramo, ta planet moramo predati otrokom s še živimi živalmi in možnostjo preživetja. To ni prehuda prošnja.

			Seveda vedno obstaja odpor, vedno kaj ovira premike proti izboljšavam. Težko breme preteklosti nas zadržuje v smislu živečih ljudi, ki so preveč prestrašeni, da bi sprejeli spremembe. Zato se ne spreminjajmo in zdaj je ena od težkih nalog prestati takšen čas, kot je bil naš v Parizu, dvesto dni drugačnega življenja, drugačnega sveta, potem pa po takšnem obdobju živeti naprej v še vedno buržoaziranem stanju stvari, ne da bi se počutil poražen. Nekaj časa se je vse zdelo mogoče, počutil si se svobodnega. Ko si mlad, vse čutiš tako intenzivno, in to je bilo res prvič, da sem nagovarjal svet, prvič, da nisem bil le neumen otrok v šoli, ampak resnična oseba z resničnim življenjem. V tistih sedmih mesecih sem se oblikoval, zato jih ne bom nikoli pozabil, nikoli ne bom več isti. Upam samo, da bom živel dovolj dolgo, da se bo to še kdaj zgodilo. Potem bom srečen.





56

			Mednarodno kazensko sodišče je bilo ločeno od ZN, na podlagi lastne mednarodne pogodbe je bilo ustanovljeno za preganjanje zločinov, ki nekako padejo izven pristojnosti sodnih sistemov nacionalnih držav. Usmerjeno je bilo k posameznim zločinom, učinkovito pa je lahko delovalo le, kadar se je več dejavnikov nepričakovano ujelo. ZDA in več drugih večjih držav se je po negativnih razsodbah proti njihovim državljanom izločilo iz pristojnosti sodišča.

			Svetovno sodišče, pravilneje imenovano Meddržavno sodišče, je delovalo v okviru OZN; zato so bile vse države članice OZN teoretično zavezane, da upoštevajo njegove odločitve, vendar je bilo vzpostavljeno za odločanje o sporih med državami, agencijam OZN pa je bilo prepovedano vlagati zadeve pri njem. Ministrstvo za prihodnost je bila agencija, ustanovljena na sestankih za izvajanje Pariškega sporazuma, Pariški sporazum pa je bil dosežen pod okriljem Združenih narodov, zato je bilo ministrstvu prepovedano vlagati zadeve pri Svetovnem sodišču.

			To je v praksi pomenilo, da če si hotel tožiti državo, si moral biti država, ne pa OZN ali posameznik. Še več, moral si bili država, ki je pristala, da sodi v pristojnost Svetovnega sodišča. Če si hotel tožiti posameznika izven nacionalnega sodnega sistema, si moral prepričati eno od mednarodnih sodišč, da prevzame tvoj primer, kar se je zgodovinsko izkazalo za težko nalogo. Skratka, ti dve mednarodni sodišči, ki se obe nahajata v Haagu, nista bili dobro zamišljeni kot kraja, kjer bi se dali pravdati za podnebno pravičnost.

			Tatiana je zaradi te situacije postajala vse bolj nezadovoljna. Če je bilo Ministrstvo ustanovljeno za zagotavljanje pravnega statusa in s tem tudi vlaganje tožb v imenu ljudi pridnosti kot tudi same biosfere, dobro, je rekla, dobro dobro dobro, a pri katerem sodišču?

			Tatiana je eno svojih poročil za Mary zaključila s temi besedami:

			—Če se morajo pravni postopki odvijati pri različnih nacionalnih sodiščih, čeprav so zločini globalni in jih delajo prav te države, katerih sodišča bi pozvali, naj razsojajo proti njim, ukrepi ne bodo prevladali.

			—Če prepričamo državo podpisnico, da pri Svetovni trgovinski organizaciji vloži pritožbo v smislu, da je uničevanje biosfere v nasprotju s pravilnikom STO o plenilskem dampingu in podobno, bo to tako neprepričljivo in dolgotrajno, da nima smisla.

			—Ves ta čas dobavitelji fosilnih goriv vztrajno namenjajo ogromne vsote za kupovanje volitev, politikov, medijev in javnega mnenja. Celo ko so sedli z nami in se pogajali, niso nikoli ustavili teh drugih agresivnih dejanj. Ker je dobra obramba najboljša obramba.

			—To zadnje za nas drži prav tako kot za njih.

			Ko je Mary to brala, je škrtala z zobmi. Tatiana je ena njenih najsrditejših bojevnic. Zdaj je raven CO2 v ozračju že 463 delcev na milijon.

			Zaradi strmoglavljenje števila insektov bi vsakemu kopenskemu ekološkemu sistemu na Zemlji grozila nevarnost propada. Pri čemer popad pomeni, da bi večina vrst, ki trenutno živijo na Zemlji, umrla in izginila. Vrste, ki bi preživele ta dogodek, bi se lahko prosto razširile v vse prazne ekološke niše, se razširile, razvijate in ustvarjale nove vrste, tako da bi čez dvajset milijonov let, morda manj, morda čez samo dva milijona let, biosfero v celoti na novo naselil drugače sestavljen nabor vrst.

			Mary je na Tatianino sporočilo odgovorila z navodilom: Izberi deset nacionalnih primerov, ki so z našega vidika najboljši. Pomagaj jim po svojih najboljših močeh.

			Zaradi nezadostnosti, brezpomembnosti zapisanega jo je spreletelo. V upanju, da bi se lahko uprla temu obupanemu občutku, je sklicala svojo skupino za naravne katastrofe. Morda so naravne katastrofe protisloven izraz, morda bi se skupina morala imenovati antropogene katastrofe, a kakorkoli, njih. Pa tudi skupini za infrastrukturo in ekologijo. Rabila je odmik od pravniških abstrakcij.

			Navdušeno so govorili o ogljično negativnem kmetijstvu, čisti energiji, flotah jadrnic, flotah zračnih plovil, karbonskih materialov, izdelanih iz CO2, izčrpanega iz zraka, ki nadomeščajo beton, kar pomeni, da bi neposredno zajemanje CO2 iz zraka, kar je nujna komponenta prizadevanj za podnebni preobrat, v prihodnosti zagotovilo največ gradbenih materialov. Poceni čisto razsoljevanje, čista voda, tridimenzionalno natisnjene hiše, ridimenzionalno natisnjena stranišča in kanalizacija, izobraževanje za vse, močno razširjene medicinske šole in zdravstvene ustanove. Obnova krajine, habitatni koridorji, kombinacije kmetijstva in habitatov -

			»Dobro!« je Mary prekinila njihovo poplavo predlogov.Sprevidela je, da se ljudje v teh oddelkih čutijo nekoliko zapostavljene. Finance so predolgo zasedale njene misli. In kot je pravkar rekel Bob Wharton: Z dobrimi novimi projekti, ki so že izumljeni in čakajo na širitev, bi lahko dobesedno napolnili enciklopedijo srednjega obsega. »Priznati je treba, dobrim projektom, ki bi jih lahko financirali, če bi imeli sredstva, ni konca. Kaj pa naj nacionalnim vladam naložimo, naj zdaj naredijo?«

			Bob se je odzval: »Postavimo vedno strožje standarde za ogljične izpuste v šestih sektorjih, kjer so ti najvišji, pa se bomo hitro znašli na negativno ogljičnem območju in se spet bližali vrednosti 350.«

			»In kateri so šesti največji onesnaževalci?«

			»Industrija, transport, raba zemljišč, zgradbe, prevoz in medsektorsko«.

			»Medsektorsko?«

			»Vse, kar ni vključeno v drugih pet. Veliko razno.«

			»Torej bi teh šest zadoščalo.«

			»Da. Če znižamo teh šest v desetih največjih gospodarstvih, merimo v 85 odstotkov vseh izpustov. Če dosežemo G20, da to naredijo, smo pokrili praktično vse.«

			»Kako pa prideš do znižanj v teh šestih sektorjih?«

			Enajst politik bi zadoščalo, so ji vsi zagotovili. Cene ogljika, industrijski standardi učinkovitosti, politike rabe zemljišč, predpisi o emisijah iz industrijskih procesov, dopolnilne politike energetskega sektorja, standardi portfelja obnovljivih virov energije, gradbeni predpisi in standardi za naprave, standardi ekonomičnosti porabe goriva, boljši mestni prevoz, elektrifikacija vozil in feebates, kombinacija pristojbin in popustov, kar pomeni, da bi ogljični davki prešli nazaj na potrošnike. V bistvu: zakoni. Regulativni zakoni, že napisani in pripravljeni.

			»Sliši se kot litanije,« je pripomnila Mary.

			Da, so ji rekli, to je standardna analiza. Izvorno jo je opravilo ameriško Ministrstvo za energijo, zdaj je že precej stara, a kot analitična rubrika se še dobro drži. Projektna skupina EU za energijo je pripravila nekaj podobnega. V resnici na tem področju ni nobenih skrivnosti, ne glede narave problema ne glede rešitev.«

			»A vseeno se nič ne dogaja,« je pripomnila Mary.

			Vsi so jo pogledali. Prisoten je odpor pred temi ukrepi, so jo opomnili.

			»Prav res,« je rekla. Ujeti so v labirint. Ujeti so v plazu, ki jih nosi navzdol mimo točke, od dokler se ne bo več dalo splaziti nazaj. Izgubljajo. Izgubljajo proti drugim, ki očitno ne sprevidijo, kaj vse je na kocki.

			Spustila se je po klancu navzdol do parka, ki gleda na jezero. Sedla je na svojo klop in se zastrmela v kip Ganimeda, ki izteguje dlan proti veliki ptici. Opazovala je bele labode poleg drobne marine, ki plavajo v krogih upajoč na drobtine kruha. Čudovita bitja. Ob črni vodi so njihova telesa tako bela, da so videti kot vdor iz druge resničnosti. Kar po pojasnilo, kako se voda skotali z njih, kako svetloba odskoči z njih ali pa morda prav iz njih. Niti približno niso bitja s tega sveta.

			Tole se ne bo zgodilo z vrha. Zakonodajalci so skorumpirani. Torej, če ne od zgoraj dol, potem od spodaj gor. Kot tornado, kot so to nekateri ubesedili. Tornadi se dvigajo s tal – čeprav jim pogoji v višavah to dovoljujejo. Ljudje, možice. Mladi? Da se ne bi samo zbirali za demonstracije, ampak spremenili svoje obnašanje? Da bi živeli skupaj v malih hiškah, delali na zelenih delovnih mestih v zadružnih projektih, ne da bi imeli kdaj priložnost, da bi jim v naročje padli izredni dohodki kot nekakšni dobitki na loteriji? Ne da bi jih samorogi odnesli v domišljijski raj? Da bi zasedli pisarne vsakega politik, ki je prišel do izvolitve z ogljičnim denarjem, potem pa vedno glasoval za tisti en odstotek? Nemiri stavke nemiri?

			Pri tem ni vedela, ali je dejstvo, da si ne zna predstavljati, kako bi načrt od spodaj navzgor lahko deloval, neuspeh nje same ali situacije.

			Potem se je pred njo pojavil Badim.

			»Te moti, če se ti pridružim?«

			»Ne. Sedi.« Potrepljala je klop poleg sebe. Predpostavljala je, da se je lahko posvetoval z njenimi telesnimi stražarji in tako izvedel, kje je. To je bilo nekoliko moteče, vendar je bila vesela, da ga vidi.

			Sedel je poleg nje in opazoval razgled. »Kdo je že bil Ganimed?« je vprašal, ko si je ogledoval kip.

			»Mislim, da je bil eden Zeusovih ljubimcev.«

			»Gejevski ljubimec?«

			»Očitno stari Grki o teh stvareh niso razmišljali na ta način.«

			»Verjetno ne. Mar ni Zeus posilil večine svojih ljubimcev?«

			»Nekatere že. Ne vseh. Če se prav spomnim. V resnici ne vem. Na Irskem to ni bila tema v šoli. Kaj pa v Indiji?«

			»Odraščal sem v Nepalu, ampak ne. O grški mitologiji se nismo učili.«

			»Kaj pa hindujska mitologija? Mar tam ni bogov, ki bi se neprimerno obnašali?«

			»Oh ja. Ne vem. Nikoli nisem bil preveč pozoren nanjo, a zdelo se mi je, da so bogovi in boginje kot družina, kajpavem. Daljnih prednikov. Zelo junaški in plemeniti, zelo ponosni in neumni. Ob tem sem se spraševal, kakšni so bili ljudje, ki so si sploh pripovedovali te zgodbe, kot da so bile kakorkoli zanimive. Kot bollywoodski muzikali. Tako melodramatične. Nikoli me niso zanimale.«

			»Kaj pa te je zanimalo?«

			»Stroji. Hotel sem, da bi bilo moje mesto kot mesta na Zahodu, veš. Čisto. Enostavno. Polno bleščečih stavb in tramvajev. In gondol, brez dvoma. Moral sem prehodili štiristo metrov gor in dol, da sem prišel do šole in potem spet do doma, vsak dan. Zato. Pravzaprav sem si želel, da bi bilo nekaj takega kot Zürich. Hotel sem se prestaviti v sedanjost. Imel sem občutek, da sem ujet v času, obstal v Srednjem veku. Na filmskih platnih smo videli, kakšen je bil svet tedaj, za nas pa ni bil takšen. Nobenih stranišč, nobenih antibiotikov, ljudje so kar naprej umirali od driske. Ljudje so bili v splošnem bolni, bili so iztrošeni, umirali so mladi. To sem hotel spremeniti.«

			»Imel si srečo, da si nekaj hotel.«

			»Ne vem. Če nekaj hočeš, si lahko nesrečen. Jaz nsem bil srečen. Bil se napadalen.«

			»Sreča je precenjena. Je sploh kdo kdaj srečen?«

			»Ah, mislim, da ja. Tako je vsaj videti.« Z roko je pokazal okrog njiju.

			Zürich, tako trden in lep. So Zürichčani srečni? Mary ni bila prepričana. Švicarska sreča se izraža z bežnim dvigom v kotičkih ustnic, z močnim treskom krigla po konkretnem požirku. Ah! Genau! Ali s tistim drobnim mrščenjem ob nezadovoljstvu, da stvari niso boljše, kot so. Mary so bili Švicarji všeč, ali pa vsaj njihova praktičnost. Zadržani, stabilni, usmerjeni v resničnost. To so stereotipi, seveda, in v delu življenja, ki je skrito vsem, razen njim samim, so Švicarji brez dvoma tako melodramatični kot zvezde iz žajfnic. Italijanskih žajfnic, kar je seveda še en stereotip, samo še to jim je ostalo, ko so začeli razmišljati o skupinah ljudi, poenostavljali so jih na posamezne podobe, te pa je bilo vedno mogoče orniti na slabo.

			»Jaz nisem preveč prepričana,« je rekla. »Ljudje, ki imajo vse, tisti, ki nočejo ničesar, so izgubljei. Če nekaj hočeš in te to, kar počneš, približa temu cilju, to je edina sreča.«

			»Prizadevanje,« je rekel.

			»Da. Sreča je v prizadevanju za srečo.«

			»Potem bi morali mi biti srečni!«

			»Da,« je nesrečno odvrnila. »A samo, če bomo kam prišli. Če si za nekaj prizadevaš in pri tem obtičiš, res obtičiš, potem to ni več prizadevanje. To pomeni samo, da si obtičal.«

			Badim je prikimal, pri čemer si je radovedno ogledoval veliki kip.

			Mary je zagotovo mislila, da je prišel sem dol, da bi ji nekaj povedal, a ni bilo to. Nekaj časa ga je gledala. Nepal se je znašel v maoističnem uporu, v katerem je v obdobju približno desetih let umrlo trinajst tisoč ljudi. Nekateri bi rekli, da je to veliko, drugi bi rekli, da ni toliko.

			»Opažam stvari, ki se dogajajo po svetu,« mu je povedala. »Davos zavzamejo in pošljejo srečne bogataše v prevzgojno taborišče. Glampiranje s Chejem. Potem vsa letala, ki so strmoglavila v enem dnevy.«

			»Tega nismo naredili mi!« se je hitro odzval. »To nismo bili mi.«

			»Ne? To je bolj kot ne dotolklo letalsko industrijo. Kar pomeni deset odstotkov porabe ogljika, ki je izginila v enem samem dnevu.«

			Zmajeval je z glavo, vidno presenečen, da bi sploh pomislila kaj takšnega. »Tega ne bi naredil, Mary. Če bi imeli v mislih takšno nasilno dejanje, bi se posvetoval s teboj. Ampak resnično, ne ukvarjamo se s takšnimi stvarmi.«

			»Torej s tako-imenovanimi nesrečami, ki se dogajajo vodilnim naftarjem?«

			»To so velike besede,« je rekel.

			»O čem pa si se torej prišel sem dol pogovorit z menoj? Zakaj si me poiskal in prišel sem dol?«

			Namenil ji je pogled. »Res imam neko idejo,« je rekel. »Nekaj sem ti hotel povedati.«

			»Povej.«

			Nekaj časa je gledal stran, v mesto. Sivi Zürich. »Mislim, da rabimo novo religijo.«

			Presenečeno se je zastrmela vanj. »Res?«

			Usmeril je pogled vanjo. »No, morda to ni nova religija. Stara religija. Morda najstarejša. Ampak je spet med nami, na polno. Ker se mi zdi, da jo rabimo. Ljudje rabijo nekaj, kar je večje od njih. Vsi ti gospodarski načrti, nenehno razmišljanje o vsem v smislu denarja in koristoljubja – ljudje v resnici niso takšni. Vedno delujejo na podlagi nekih drugih razlogov. Za druge ljudi, v osnovi. Iz verskih razlogov. Spiritualnih razlogov.«

			Mary je neprepričano zmajala z glavo. Tovrstnih zadev je imela dovolj v otroštvu. Za Irsko se ni zdelo, da bi imela koristi od svoje religije.

			Badim je to sprevidel in ji požugal s prstom. »To je ogromen del možganov, veš. Ko čutiš ta čustva, sečni reženj utripa kot stroboskop. Občutek strahospoštovanja – epilepsija – hipergrafija …«

			»To ne zveni preveč dobro,« je opozorila Mary.

			»Vem, lahko gre kaj narobe, vendar je ključno. Osrednjega pomena je za to, kdo si, kako se odločaš o stvareh.«

			»Torej boš izumil novo religijo.«

			»Staro. Najstarejšo. Obudili jo bomo. Potrebujemo jo.«

			»In kako boš to naredil?«

			»No, naj nekaj svojih idej delim s tabo.«





57

			Naslednjo sezono sem bil spet tam dol, da sem pomagal pri eksperimentu črpanja morske vode, čeprav nam je bilo vsem jasno, da je ideja nora. Deset milijonov vetrnih elektrarn? Tisoče cevovodov? Ne bo se zgodilo. To je pravljična rešitev.

			A nekdo je moral poskusiti. In projekt je imel zagotovljeno financiranje še za eno sezono. Tako smo spet vstavili dovod črpalke skozi morski led v vodo. Potem smo sledili cevovodu po velikem belem hribu navzgor. Položen je bil kar na tleh, saj sta sneg ali led boljša izolatorja od zraka, pa tudi toplejša. Vseeno je velik delež celotne energetske bilance šel za ogrevanje cevi, da je voda v njih na poti do cilja ostala tekoča. Preostala energija je bila preprosto zato, da je vodo pomikala po hribu navzgor. In voda je težka, Antarktika pa visoka. Zato, kakorkoli. Eksperiment ali vaja v brezkoristnosti, odvisno od vašega pogleda na to.

			 Nekateri so predlagali, naj energijo pridobivamo iz oceanskih tokov. Antarktični tok kot pas teče okrog kontinenta, v smeri urinega kazalca, če ga gledamo od zgoraj, in seveda je kanaliziran skozi Drakov preliv, zato, če bi bilo lahko iz hitrejšega dela toka pridobivati elektriko, super. A nikomur od nas se ni zdelo, da bo delovalo. Morje požre, karkoli položiš vanj, poleg tega bi bila velikost turbin in njihovo število, da bi lahko proizvedli dovolj elektrike za projekt, nepredstavljiva.

			Poleg tega so se določeni ljudje še vedno oklepali sanj o elektriki iz vesolja. Večinoma Rusi. Dolgo so za komunikacijske satelite uporabljali svojo orbito Molnija – ki je skoraj polarna orbita eliptične oblike, kar jo približa Zemlji dvakrat dnevno. Rusi so zato pošiljali v nebo satelite s solarnimi celicami in mikrovalovnimi oddajniki, da bi pošiljali elektriko na Zemljo. Postaje za zbiranje mikrovalov bi se morale nahajati ob antarktičnih črpalkah in toplotnih elementih, kamor bi prežarčili elektriko iz vesolja, da bi pomagala napajati črpanje ogrete morske vode po hribu navzgor in v notranjost celine, in to celo med dolgimi nočmi antarktične zime.

			Mogoče, smo rekli. Čeprav velja, da sončna energija iz vesolja najbolje ne bi delovala preveč dobro. Zajem, prenos, sprejem, vse je problematično.

			Tudi če bi našli zadosten vir energije, bi na zgornjih koncih cevovodov še vedno rabili ljudi, da bi nadzorovali iztekanje vode tam zgoraj. V tej sezoni smo torej poskusili tudi to in prizor je bil precej hecen. Tipičen prizor na polarni planoti, Ničti ledeni planet, snežena planjava, polna zastrugov, ki sega do vsakega obzorja, nad njo pa se zelo nizko boči temno modro nebo, osupljivo neverjetno je, počutiš se kot Mali Princ, vsake toliko se moraš uščipniti, pa tudi narediti nekaj kitarskih gibov Peta Townsenda, da te ne zebe v roke, jebeno mraz je, tega ni treba posebej poudarjati – potem pa imamo ta cevovod kot neko nočno moro z Aljaske, njihov naftovod mislim, nočna mora. Ampak, tako pač je.

			Ko iz konca te cevi izteka voda, v suhi polarni zrak oddaja noro veliko pare, potem pa pljuskne dol na led in zdrvi stran, točno tako, kot smo načrtovali, samo smo dulec usmerili po blagem hribu navzdol. Vendar je nagib tega tako-imenovanega hriba kakšna dva metra na vsak kilometer, najbolje, kar smo na tem območju lahko našli. Zato nas je presenetilo, kako hitro je voda zamrznila. Morda ne bi smeli biti, saj nas je večina poizkusila stari antarktični trik, pri katerem lonec vrele vode neseš ven in ga zalučaš v zrak, da vidiš, kako spušča paro, poka in zamrzne v koščke ledu, preden pade na tla – to je eksperiment, ki te vsakič znova osupne. Vedno dober hec. A da bi vodo izlivali ven v večjih količinah, kot iz gasilne cevi ali iztok kanalizacije, zdelo se nam je, da bo to trajalo dlje.

			Pa ni. Pravzaprav se je na novo zamrznjen led nalagal samo nekaj metrov stran od konca naših cevi, pri tem pa oblikoval nizek jez, ki je oviral napredovanje vode, saj pobočje navzdol ni več šlo navzdol, zato je nezmrznjena voda začela teči nazaj proti izteku iz cevi in potem mimo njega v drugo smer. Joj ne!

			Zdrveli smo dol do malega ledenega jezu in ga poskušali razbiti, kar je delovalo prav toliko, kot bi pričakovali. Sredi našega razburjenja, ko smo vsi kričali navodila drug drugemu, ne ravno obupani, a morda malo panični, je Jordi zavpil: Hej, zataknil sem se! Na pomoč!

			Stal je v blizu iztoka, kjer je prej voda segala do gležnjev, zdaj pa je bil tam led, ki ga je prikoval na mesto, pri tem pa mu je čez čevlje ves čas še vedno tekla voda. Na pomoč!

			Smejali smo se, preklinjali, ga poskušali izrezati ven, nič ni pomagalo. Ni bil ravno v neposredni nevarnosti, po drugi strani pa ga nismo mogli osvoboditi. In v tekmi med vse višjim ledom in novo pojavljajočo se vodo, ki je gladko drsela čezenj, je zmagoval led. Pravzaprav je treba kar nekaj termalne energije, da se voda spremeni v led, zato se ob tem procesu stvari dejansko nekoliko segrejejo, naj se zdi še tako čudno, a pri 30 stopinjah pod ničlo je takšno segrevanje težko zaznati oziroma nima dosti ali sploh nobenega učinka na nič. Zmrzal, ki se je dvigovala iz mešanice, je padala na nas kot sprej za božično drevesce in vse bolj je bilo videti, da Jordija ne bomo spravili ven, ne da bi mu odrezali noge, ob čemer sem dobil idejo. Povlecimo ga ven iz teh jebenih škornjev, sem rekel. Pustimo škornje.

			To je bilo lažje reči kot storiti, a na srečo je imel obute bele gumijaste škornje NSF in ne tesneje prilegajoče se planinske čevlje, ki jih je imela na nogah večina od nas, zato smo se lahko postavili obenj in mu zagotovili nekaj, česar se je lahko prijel, medtem ko smo ga vsi vlekli navzgor in ven iz čevljev, on pa je preklinjal, ko je spravil svoja stopala gor in ven na smešno mrzel zrak, po tem pa smo ga morali napol odnesti v ogrevano jedilno kolibo. Nekdo je očitno zaprl vodo že precej prej, ne vem, kdo, moram priznati, da se jaz nisem domislil tega, bili smo sredi eksperimenta, teg pa ne maram krajšati. Kakorkoli, Jordijevi škornji so še vedno nekje tam, zato na NSF ne bodo veseli, zaradi tega nas bodo kritizirali.

			Jordija smo torej rešili, težava pa je ostala – voda bo zamrzovala tako hitro, da bo povzročala težave pri zagotavljanju njenega pretoka po površini ledu. Iztek iz cevi bi moral udarjati sem in tja kot cev na privozu s previsokim pritiskom v njej – kar bi se mogoče dalo urediti, ampak ojoj, kako bi lahko to nadzorovali, nekam nelinearno je. Tudi večji naklon bi pomagal, vendar na polarni plošči takšnih ni lahko najti.

			Tako smo za en teden prekinili in na novo postavili enega od iztokov, da je voda prihajala ven pod pritiskom in se zvijala nazaj in naprej kot brisalec vetrobranskega stekla, da bi videli, kako bo šlo. Ko smo spet poskusili, je voda prihajala iz pipe, tekla po hribu navzdol in sproti zmrzovala, nazadnje pa se stekala precej daleč stran od iztoka in se kopičila, nova voda pa se je premikala in tekla okrog nje in spet drsela dol. Vse bolje in bolje smo določali, kje bi se lahko nazadnje stekala v luže in se držali stran od njih, ko se je to dogajalo.

			Ocena, do katere smo prišli, je bila, da bi lahko vsako leto na kateri koli del polarne plošče odložili okrog meter vode, pa bi ta še vedno uspešno zamrznila. Več kot to pa bi preseglo zmožnost zraka in ledu, da v skupaj hladita vodo. Potrebovali bi torej široko območje pršenja, pri debelini en meter bi to pomenilo približno tretjino Antarktike.

			Ne bo se zgodilo, nikakršne možnosti ni. Trdno smo določili trojico nezivedljivosti: premalo energije, premalo cevi, premalo zemlje.

			Rešitev črpanja morske vode naravnost navzgor torej ne bo delovala. To je pravljična rešitev. Plaže po vsem svetu so v pizdi.

			Mnogi med nami nismo hoteli, da bi bile plaže po vsem svetu v pizdi. Ko smo posedali v svojih malih habitatih, nekakšni mobilnim hiškam, napol zapolnjenim z izolacijo, smo se imeli navado zbrati okrog mize, gledati zemljevide in premlevati o tem. Zemljevide sveta, hočem reči.

			Endoreične kotline po svetu, kar pomeni kotline, iz katerih voda ne izteka v morje, so mnogoštevilne. Mnoge med njimi na severni polobli so suha jezerska dna, kjer je voda obstajala na koncu zadnje ledene dobe, od takrat pa se je izsušila, delno ali v celoti. Kaspijskemu jezeru so ljudje pomagali, da se je izsušilo do svoje trenutne ravni, Aralskemu morju še bolj. Tarimska kotlina je sama po sebi suha, Veliko slano jezero v Utahu je preostanek mnogo večjega jezera iz preteklosti – in tako dalje in tako naprej, večinoma v Aziji in Severni Ameriki, pa še Sahara. Seveda na nekaterih od teh krajev živijo ljudje, a ne na mnogih, in sicer zaradi težav z dezertifikacijo ali katastrofičnih obal v primeru Kaspijskega jezera in Aralskega morja. Če bi sešteli njihove prostornine praznega prostora, ki je na voljo, bi dobili precejšnjo količino. V teoriji bi lahko tja prestavili veliko morske vode. Preračunali smo, no, zadoščalo bi za meter ali dva dviga morske gladine. Potem pa bi bile vse te kotline polne in spet bi bili nazaj pri neizvedljivostih na Antarktiki.

			Ne. Vrniti se moramo k načrtu črpanja vode izpod velikih ledenikov, da bi jih spuščali nazaj na skalnato podlago in jih tako upočasnili. Slawek je imel ves čas prav. To je bilo edino, kar bo delovalo. Mi smo sledili denarju, ga jemali povsod, kjer smo ga lahko dobili, in počeli, kar so nam rekli, naj naredimo z njim. Milijarderji, naftne družbe in Rusija, celo NSF so rekli, prečrpajte morsko vodo nazaj na Antarktiko, super ideja! Dajte! Ampak mi smo glaciologi, zato smo morali usmerjati proces, če naj bi imel kakršnekoli možnosti uspeha. Dajati strokovne nasvete, usmerjati denar, kamor je bilo treba.

			Torej, naslednjo antarktično sezono se bomo vrnili. Tako ali tako smo šli vsako leto, seveda, a zdaj smo vsaj imeli res dober razlog za to. Večinoma nam je tam spodaj preprosto všeč, zato iščemo izgovore. Znanost! Je led na Antarktiki star pet milijonov led ali petdeset, velik spor! Takšne stvari. Čista znanost. To je bilo mnogo bolj uporabno. Dober občutek je bil.

			Tokrat smo šli na ledenik Pine Island nad ledeno ploščo zahodne Antarktike oziroma WAIS-om. Pain se je zelo ožal in hitro pomikal v morje, tik poleg Pine Island. Več let so tam izvajali preiskave, zato so v NSF že imeli vzpostavljeno logistiko za postavitev tabora na tem kraju.

			Vendar pa pravzaprav niso imeli izkušenj s tem, da bi nam priskrbeli toliko osebja, kot smo ga potrebovali. Rabili smo vsaj toliko ljudi kot sam McMurdo, v resnici niti ne, a na NSF so se odločili, da če bomo to idejo že enkrat preiskusili, je bolje, da je ta preizkus dober, sicer ne bomo vedeli, kaj naši rezultati pomenijo. Naš prvi poskus dolgo nazaj je bil zdaj v smislu podatkov ničvreden, saj ga ni nihče nikoli nadaljeval z ugotavljanjem, zakaj je tisto luknjo odrezalo, da se je presušila.

			Torej smo si sposodili ladje, ki ob koncu vsakega poletja obnovijo zaloge v McMurdu, in nekaj ruskih ledolomilcev, sami smo namreč tako neumni, da smo ledolomilce desetletja zanemarjali, potem pa sestavili samo nekaj kilavih primerkov, ki so res primerni samo za Arktiko, kjer praktično ni ostalo nič več ledu. Rusi pa, ki obožujejo ledolomilce, so poslali na jug nekaj svojih pošastnih zverin, da bi nam pomagali nalomiti pot po odprtem morju do Pine Islanda, kjer bi lahko izkrcali stvari, jih zvlekli na drugo stran in naprej na ledenik, za kar bi uporabili prav snežne pluge, ki že leta vlečejo gorivo in opremo iz McMesta do Tečaja. Brez pretiranih zajebov smo bili približno mesec dni po tem, ko se je z mesečnim obdobjem prihodov McMesto odprlo za prihajajočo sezono, nameščeni v postojanki. Precej impresiven logistični dosežek.

			Tokrat sem Večni led obiskal petindvajsetič, in medtem ko bom na Pine Islandu, bom posegel šestletni rekord življenja na ledenikih, kar med norci na led ni bil najbolj odbit rekord, a vseeno spoštovanja vreden. Moja žena ni bila nikoli preveč navdušena, vendar imam rad ledenike. In tako sem bil spet tu, daleč na Pine Islandu, z belimi zastrugi v vse strani do obzorja. Treba je priznati, da so vsi antarktični ledeniki videti praktično isti. Suhe doline so fantastične, 98% te celine pa jim ni nič podobno. Samo led na led do kamor seže pogled.

			Torej smo namestili opremo na prvo prizorišče za vrtanje lukenj in se spravili k delu. Bilo je, kot bi čez led vlekli celo vas, podvig, vreden Babe Jage, saj so pošastni traktorji v vsrti za seboj od točke do točke vlekli nize štirih ali petih kolib. Začeli smo med Hudsonovim gorovjem in samim Pine Islandom, saj je bila to popolna kritična točka za padanje ledenika, namreč kraj, kjer bi, če bi ga lahko treščili nazaj dol na kamninsko podlago, zagotovo dosegli, da bi se upočasnil. Zato smo združili moči in se spravili k delu.

			Na Antarktiki je mrzlo, ja. Ko si nazaj v svojem univerzitetnem kabinetu v Louisiani ali Pensilvaniji ali Kaliforniji ali Ohiu ali kjerkoli že prezimuješ, pozabiš na to. Celo ko se ti tvoj dom nekje na svetu zdi bolj mrzel od Antarktike, na primeru Boston, še vedno pozabiš, da je antarktični mraz v resnici pristni, intenzivni mraz, tako mrzel, da peče. Potem pa, ko si nekaj dni v njem, spet pozabiš. Seveda te kakšen veter spomni in potrudiš se, da ne hodiš ven slabo oblečen ali da ne dobiš ozeblin ali omzrlin, ali da ne pride do tega, da bi se ti tvoj mrzli uhelj, če bi ga frcnil, odlomil in padel na tla, a večinoma je pač tako, kot je. Mrzlo. Imaš dober nabor rokavic in jih uporabljaš po potrebi. Ljudje smo se razvili v ledenih dobah, če smo primerno oblečeni, nam na mrazu ni hudega. Samo znajdi se.

			Torej, ledni vrtalniki so bili še vedno enako preposti kot prhe. Počasni, a učinkoviti. Včasih smo pokurili veliko goriva, da smo vodo v prhah segreli do vroče. Zdaj so nam sončne celice pomagale napajati grelce. Staljeno vodo pod prhami se izsesa in izčrpa iz luknje, na novo segreje in spet uporabi, presežek pa se spelje stran, da zamrzne nekje drugje. Na obeh straneh ledenika Pine Glacier so področja, kjer se led premika počasi, zato smo vodo lahko odlagali tam. V resnici je bilo tega tako malo, da ni bilo pomembno, kje jo odložimo. Lahko bi jo spustili v ocean, pa se je tam ne bi niti opazilo. Lahko bi jo skoraj popili kot pitno vodo.

			Ko je sonce zašlo, smo za napajanje črpalk in prh začeli izkoriščati tudi mikrovalovno energijo, ki so nam jo prežarčili z ruskih satelitov v njihovih skoraj polarnih orbitah. Preverjali smo, ali bi to lahko delovalo, zato da bi lahko sistem ohranjali pri delovanju skozi vse leto.

			Iz tistega prvega eksperimenta smo se naučili vsaj to, da si je verjetno pametno izbrati homogen blok ledu iz toka ledenika, saj tako premikanje ledenika ne bi deformiralo luknje, medtem ko bi jo vrtali. Svojo lokacijo smo delno izbrali iz tega razloga – to je bil namreč enovit kos, dolg štirideset kilometrov, ki je segal od enega konca ledenika do drugega. Še vedno 130 kilometrov po toku navzgor od ledene police in nekaj sto metrov nad morsko gladino. Idealno.

			Opravili smo izračune, koliko lukenj bi morali izvrtati, kako daleč narazen bi morale biti in tako dalje. Bilo je precej drzno, namreč, da bi izsesali dovolj vode izpod ledenika, da bi celoten blok ledu, na katerem smo delali, izgubil svojo vodno blazino in se sesedel nazaj na kamninsko podlago, upajmo, da z mogočnim cviljenjem in morda z zvokom trka, kot ob zvoku zaviranja gum na asfaltu, nakar se avto zaleti v zid. Tudi če bi se to odvilo samo v naših glavah, se je zdelo, da bo zagotovo otipljivo, kadar se bo zgodilo.

			Slawekove številke so se dobro držale. Količina vode, ki podmazuje dna antarktičnih ledenikov okvirno šestdeset kubičnih kilometrov. Ne ravno zanemarljiva, namreč čista kocka ledu s stranico približno štiri kilometre in prav takšno višino, torej pol toliko visoka kot Everest – da, veliko vode, ki bi jo ljudje morali prečrpati. A ne izven tega, kar že tako prečrpamo vsako leto.

			Vseeno, veliko vode je treba prečrpati, a če govorimo o celotni Antarktiki. V krogu, ki obdaja ta kontinent, približno petdeset ledenikov odvrže večino ledu, ki zdaj drvi v morje, od tega jih je nekaj, ki prispevajo največ. Če začnemo od MCMurda in gremo v smeri urinega kazalca, je treba prebosti ledenike Skelton, Mulock, Beardmore, Carlyon, Byrd, Nimrod, Lennox, Ramsey, Shackleton, Liv, Axel-Heiberg, Amundsen, Scott, Leverett, Reedy, Horlick Ice Stream, Van der Veen Ice Stream, Whillans Ice Stream, Kamb Ice Stream, Bindschadler Ice Stream, MacAyeal Ice Stream, Echelmeyer Ice Stream, Hammond Glacier, Boyd, Land, Hull, deVicq, Murphy, Haynes, Thwaites, in naš Pine Island; potem pa okrog Polotoka, kjer sledijo Drewry, Evans, Rutford, Institute, Möller in Foundation ice streams; potem še Support Force Glacier, Blackwall Ice Stream, Recovery Glacier, Slessor Glacier, Bailey Ice Stream, Stancomb-Wills Glacier, Vestraumen Glacier, Jutulstraumen, Entuziasty, Borchgrivinkesen, Shirase, Rayner, Beaver, Wilma, Robert, Philipi, Helen, Roscoe, Denman, drugi Scott, Underwood, Adams, Vanderford, Totten (največji od vseh), Dibble, Francois, Mertz, Ninnis, Renmick, Tucker, Mariner, Priestly, Reeves, David, Mawson in Mackay.

			Pravzaprav jih je 74. Torej, šestdeset kubičnih kilometrov, ki jih je treba izsesati izpod 74 ledenikov. Okej, ni tako slabo!

			Posebej če to primerjamo s 3.600 kubičnimi kilometri, kajne?

			Tako smo v ledenik Pine Island talili in ograjevali dvajset izvrtin. Po tem smo izčrpali vso vodo, kar smo je lahko. Ni bilo videti ravno slabo! Na enak način kot vodnjaki drugod po svetu, ki črpajo fosilno vodo za kmetije povsod nad Ogallalo in v drugih krajih, postavljenih nad nenadomestljivimi viri podzemne vode. Izvedljivo je! Reši vse težave!

			Dobro no, ne reši vseh težav. A ne bodimo malenkostni. Če se vodna gladina dvigne samo za en meter, vse plaže po svetu izginejo, in tudi pristanišča, obalna infrastruktura in slavni travniki, ni da ni. In kot je Hansen z ekipo poudaril v svojem članku iz leta 2016: Če se hitrost zviševanja podvoji vsakih deset let, smo hitro v pizdi, vsa obalna mesta po svetu uničena, škode v bilijardah, če mislite, da jo je mogoče denarno ovrednotiti. Kakšna je monetarna vrednost človeške civilizacije? S poskusom odgovarjanja na to vprašanje pokažete, da ste moralni in praktični idiot. No, ekonomisti take izračune delajo ves čas, ampak je to njihova služba in njim se zdi, da je smiselno. V tem primeru je najbolje vreči roke v zrak in reči, da je civilizacija v bistvu fiskalna neskončnost, človeška neskončnost.

			S pritrjevanjem antarktičnih ledenikov ne bomo povsem ustavili dvigovanja morske gladine, seveda. A če bi lahko večje ledenike spravili nazaj na desetino njihove trenutne hitrosti, kot je bilo v dobrih starih časih, bi to izjemno pomagalo. Najbolje, da bi to naredili še na Grenlandiji – led tam izginja še hitreje in čeprav ima Grenlandija samo desetino ledu Antarktike, to še vedno pomeni sedem-metrski dvig morske gladine, če bi se ves utekočinil. Torej dobro, poskrbimo še za te. Grenlandija je enostavnejša, saj je praktično kamnita kopel z ozkimi razpokami. Če bi pritrdili še te stvarce, da bi padle skozi razpoke, pa bi imeli dokaj stabilizirano morsko gladino, ki bi se dvigovala približno za milimeter na leto – kar pomeni tisoč let, preden se dvigne za en meter. Dovolj časa, da CO2 dovolj znižamo, da pridemo nazaj na 350 delcev na milijon – vraga, dovolj časa, za zaženemo še eno ledeno dobo, če bi hoteli!

			V bistvu je težava z dvigom morske gladine rešena. Plaže še vedno obstajajo.

			Torej, je nocoj nekdo vprašal v jedilnem šotoru, je to, kar tu počnemo, geoinženiring? Kdo hudiča bi vedel! Je poimenovanje sploh pomembno? Recimo temu Glacier Elevation Operations, Based on Estimates of Godawfulness Gobsmacking Interested Nations’ Goodness: GEO-BEGGING. Recite temu, kar želite, a ne hlinite takoj ogorčenja in razglašajte, da ne moremo predvideti nenamernih posledic, da bomo sigurno sprožili tako hude povratne učinke, da bodo ti spodkopali vse naše dobre namene itd. Obstajajo stvari, za katere ni mišljeno, da bi jih človek vedel – vraga! Mišljeno je, da vemo vse, kar lahko izvemo. Prebolite že torej te jamrajoče ugovore. In takoj vam povem, kakšni bodo nenamerni stranski učinki upočasnjevanja antarktičnih ledenikov: ne bo jih. Nada. Nobenih stranskih učinkov sploh, plače in obalna mesta po svetu pa bodo ostala presušena.

			Če bo torej to delovalo, in vse kaže, da bo, mislim, da se bomo lotili izvedbe. Naša ekipa je relativno majhna. Projekt je drag, a spet ne toliko. Kot bi kjerkoli drugje zvrtali nekaj vodnjakov, črpali vodo in še ohranjali vse toplo. Plus najprej spraviti sem opremo in ljudi. To bo drago, da, in nevarno, a če hitri izračun stroškov naše operacije pomnožimo približno s sto ali celo s tisoč – pridemo do desetih milijard dolarjev. No, verjetno bo dražje kot to, kot vedno, ko se dejansko lotiš stvari. A kakorkoli – če rečemo petdeset milijard. Kakšna dobra kupčija!

			Torej, vsako jutro, ko se zbudimo, komaj čakam, da se spravimo ven. Pravzaprav na Antarktiki to zame vedno drži. Kolibe Jamesways, mobilne hiške, šotori, McMesto. Vstaneš in se trudiš, da te ne bi zeblo med zajtrkom in pripravami, navlečeš nase opremo, skozi vrata in bum – leden sončen mrzel zrak, kot požirek vodke in klofuta na obraz. Iz oči lije od dvojnega učinka. Ne sekiraš in se nameniš k vrsti motornih sani. Zaženeš ene od njih, stran po poti, ki vodi do tiste luknje, kjer trenutno delam. Poti za motorne sani so označene z zastavicami, ki mi tudi povejo, kakšne namene ima tisti dan veter. Če je vetrovno, bo mrzlo, tak je zakon na Antarktiki. Zato vedno govorijo, ni problem v mrazu, ampak v vetru! Čeprav, ko je brezvetrje, je še vedno mrzlo. A če piha veter, ti bo rit zmrznila. Veter te popolnoma prečeše, nobena oblačila ne zadoščajo. Moral bi biti v vesoljski obleki, da bi se zaprl pred njim, pa še takrat bi te zeblo.

			Ko sem danes naredil obhod, sem ugotovil, da vse luknje delujejo. Črpalke črpajo, grelni elementi ohranjajo vodo tekočo. Cevi z vsake črpalke vodijo v večji cevovod, ki kot bi bil del aljaškega cevovoda, leži prav na ledu, na vsakem kilometru spet grelniki in še spoji, kjer imaš dostop do notranjosti cevi, kamor lahko kaj vstaviš, če je treba staliti leden zamašek. Cevovod teče nekoliko navzgor, kar se mi zdi zanimiva odločitev, saj bi jo lahko preprosto speljali po hribu navzdol do oceana, s tem povezan dvig morske gladine bi bil zanemarljiv, precej pod mejo zaznavnosti. Ampak ljudje imajo radi red.

			Antarktiko je hecno opisovati. Ljudem ne moreš res dopovedati, kakšna je videti in kakšen je občutek, ko si tam. Mislim, da suh čist zrak poskrbi za določene optične prevare, ki še okrepijo občutek, da vse skupaj ni videti povsem resnično. Pogosto se vidi samo sneg in nebo. To je zelo običajno. Nebo brez oblakov. Ob obali so včasih tudi oblaki, pogosteje kot na polarni plošči, a vseeno, modro nebo, bel sneg pod njim. Včasih gladek sneg, včasih zastrugi. Zastrugi in celo povsem poravnan sneg so videti drugače, ko gledaš proti soncu ali ko gledaš stran od njega. Ko gledaš proti njemu, se poledeneli sneg blešči, snežna belina žari. Ko pa pogledaš stran od njega, belina nekako potemni – kar je čudno, morda je to zaradi polarizacije sončnih očal, vendar je zelo opazno, ko se spet zasučeš in pogledaš proti soncu. Kontrasti so prehudi da bi jih oči lahko prenesle. Če so na nebu oblaki, na primer flote nizkih morskih puhastih oblačkov, ki blizu obale lebdijo nad ledom, so njihove sence na ledu videti črne, zato je prostrana zasnežena ravnina nenadoma videti hribovita ali posuta s črnimi mizastimi gorami. Preveč kontrastov, da bi jih um lahko predelal, zakaj se torej to zdi lepo? Ne bi mogel reči. Morda precej ljudi ne bi reklo, da je. A meni je všeč.

			Videti je, da bomo jutri lahko izvedeli končna testiranja in razglasili, da je naloga opravljena. Potem bi čez kakšno leto morali biti sposobni reči, koliko deluje v smislu upočasnjevanja te zverine. Morda čez pet let, da bo držalo. Čeprav se bo ljudem mudilo razglasiti eno ali drugo. A če nameravamo za projekt nameniti milijarde in usposobiti celo vrsto ekipi, je bolje, da smo prepričani. Pravzaprav so ena od kritičnih točk v dobavni verigi pri izvajanju tega projekta, če se odločijo, da ga bomo, ljudje. Za to rabiš določeno strokovno znanje. Po drugi strani, če prekinemo vse naftne projekte, kar bi res morali narediti, to pomeni veliko ljudi brez dela. Dotično delo pa ni pretirano drugačno. Morda bi se nekaterim od njih celo zdelo lažje. Preproste stvari, samo bolj na mrzlem. A če delaš v Saudski Arabiji, ti je misel na mraz morda všeč. In če delaš na Aljaski, morda ni nobene razlike, Ja, v tem pogledu se bo verjetno izšlo. Zdaj imamo tu samo petdeset ljudi in lahko bi shajali s tridesetimi – skoraj polovica nas je tu zato, da preučujemo drugo polovico ali se ukvarjamo z znanostjo, če smo že utaborjeni tu, tako kot ponavadi. Kakorkoli, če to ustrezno povečamo, bo število ljudi še vedno zanemarljivo.

			Jutri bomo imeli zabavo, da to proslavimo.

			Žal moram poročati, da je to zadnji zapis v tem dokumentu na prenosniku dr. Griffena. 6. februarja, ko je še zadnjič šel preverit, je na poti nazaj v tabor zapeljal po bližnjici, ki je zavila stran z jasno označene poti za motorne sani. Vidljivost je bila dobra, zato ni nihče prepričan, zakaj je to naredil. Navadno se je držal označene poti, tako kot vsi drugi. To je običajna praksa na ledenikih, kjer so lahko razpoke prekrite s starim snegom in povsem nevidne. Poleg tega z vožnjo po bližnjici ne bi prihranil dosti časa. Zato smo vsi zbegani..

			V jedilniki smo ga čakali in ko je minila kakšna ura, je naše gornike začelo skrbeti, zato so šli ven preverit. Še eno, kar ponavadi počnemo, je, da se premikamo v parih. Vendar dr. G ni bil vedno preveč pedanten glede tega in ker je bilo celotno projektno delovišče vidno s tabora, nihče od nas ni bil. Hočem reči, sam si se odpravil preverit črpalko ali karkoli, sam si šel do šotora, do stranišča in tako dalje. Čisto normalno.

			Ko ga torej gorniki na kratkem pregledu vrtin niso našli, smo eno ekipo poslali ob cevovodu navzgor, da bi preverili, da ni šel pogledat odtoka in imel težave z motornimi sanmi. Preostali smo prehodili krog in iskali sledi motornih sani, ki bi zapustile naš sistem cest. Česa drugega se nismo domislili, saj smo dobesedno videli celotno površino ledenika, pa ni bilo sledu o njem. To je bilo samo po sebi zelo zaskrbljujoče.

			Jeff, eden od naših gornikov, je šel za sledmi motornih sani v nevpadljivo luknjo. Potem se je, vidno čemeren, vrnil po Lanca, drugega gornika iz ekipe. Šla sta v bližino luknje, v led zataknila nekaj varoval, se privezala in stopila do luknje, da bi pogledala vanjo Gledali smo ju iz jedilne koče, kjer smo tiho postavali. Lance je varoval Jeffa, ki se je spustil v luknji. Izginil je in ni ga bilo, ne vem, kakšnih dvajset minut. Zdelo se je dlje. Nazadnje se je spet prikazal, splezal ven in obstal, potem stopil nazaj do Lanca. Posvetovala sta se, Lance je iztegnil roko in ga objel čez rame. Objela sta se. Pogledala sta proti nam, nas opazila. Jeff je zmajal z glavo. Razumeli smo tako jasno, kot bi izreke: Dr. G je mrtev.

			Tisto je bil grozen večer. Osupli smo posedali po jedilnici. Jeff je sedel poleg štedilnika, videti je bil mračen in odsoten. Ko se je vrnil, smo ga seveda vprašali, kaj se je zgodilo, a povedal nam je lahko samo, kar je bilo jasno. Dr. G. je zapeljal s poti, njegove motorne sani so padle v skrito razpoko. Povedal je še, da so se motorne sani zataknile približno šest metrov niže, truplo Dr. G.-ja pa je bilo pod njimi. Jeff ni povedal, v kakšnem stanju je bilo truplo. Tega nam ni želel naložiti, si mislim, ali pa ni hotel ogroziti intimnosti dr. G.-ja, ne vem. Sophie in Karen sta jokali, od časa do časa smo jokali vsi. Večini od nas je prav dr. G zagotovil službe, mnogim od nas pa tudi našo izobrazbo, naše kariere. Bil je eden od starih norcev na led, tistih, ki se vedno vračajo, pravih Antarktičanov. Jeff ni jokal, Lance tudi ne. Lanca je skrbelo za Jeffa, za dr. G.-ja mu je bilo vseeno. Znanstveniki vedno počnejo neumnosti in tvegajo smrt, zato mora vsaka ekipa na Antarktiki v okviru skupine imeti gornike, da skrbijo za njihovo varnost. A ne moreš jih voditi naokrog na povodcih in če prekršijo protokol, jim tega ne moreš preprečiti, tudi če na začetku vsakega uvajanja vztrajaš pri protokolu in s kar največjo resnostjo preveriš rutino, pri čemer pa, iskreno, večina gornikov ni najbolj uspešna. Jeff in Lance sta bila torej merka, a ne zato, ker bi se čutila odgovorna. Naslednji dan se bosta morala spustiti v tisto razpoko, spraviti truplo dr. G.-ja v vrečo in ga povleči na površje, potem pa ga naložiti na sani in spraviti nazaj v tabor. Jutri prileti letalo iz McMesta, če bo vreme dopustilo. Vedela sta že, kako bo tam, glasovi bodo zveneli pretreseno, sočustvujoče, po starem.

			Posedali smo in popivali. Prekleto, smo rekli. Zakaj? smo rekli. Nekateri so omenjali krivino kopalne kadi iz grafa stopnje nezanesljivosti. Ljudje. ki počnejo nevarne stvari, delajo napake takrat, ko se šele učijo in ko nekaj znajo že od nekdaj. To sta obdobji z najvišjo stopnjo nesreč, obdobje vmes pa je dolga linija z malo nesrečami. Zato je graf videti kot kopalna kad. Ljudje, ki vozijo letala, se zelo lepo ujemajo s tem grafom. Delo na ledenikih je na nek način enako.

			Tako se v takšnih trenutkih pogovarjajo znanstveniki. Ali pa morda vsi. Ko se srečaš s smrtjo, ko ti prijatelj nenadoma izgine s sveta, se misli umaknejo pred tem pretresom, pred nejevero. Zakaj? Ne bi mogli poskusiti še enkrat? Samo za nekaj ur prevrteti nazaj, narediti drugače?

			Ne.

			Torej smo posedali in popivali.

			No, je rekla Sophie, je vsaj umrl med reševanjem sveta.

			Ne! je kriknil Jeff. Ne! Napaka je bila.

			Celo tedaj ni zajokal, čeprav je v obraz postal rdeč in je bil videti besen in razburjen. Nagnetli smo se okrog njega in hlipali ali pa tudi ne. Takšni občutki te prevzamejo ali pa ne, ne vedno ob pravem času. Veliko ljudi se v takšnih trenutkih odmakne, šele pozneje jih zadene. Včasih toliko pozneje, da je težko verjeti, tudi sam vem, da je tako – pri meni je nekoč minilo dobesedno 21 let od smrti, da sem jo zares občutil. 21 let, prisežem. A tega večera nas je večina jokala, vsi, razen Jeffa. Bili smo vsi iz sebe.

			Potem smo se zbrali, pospravili prostor in tišje razpravljali o načrtih. Ni bilo kaj narediti. Nazadnje smo obupali in obotavljivo šli spat, saj se je zdelo preveč normalno, zdelo se je, kot bi se odpovedali vsakršni možnosti, da bi se kaj spremenilo ali da bi se svet vrnil v času nazaj. Morali smo obupati in iti spat, saj nas je naslednji dan čakalo ogromno sranja, ki smo ga morali urediti. In nobenega smisla ni imelo, da bi še naprej pili. Nič dobrega se ne bi izcimilo iz tega. Naš vodja je naredil preprosto, a smrtonosno napako. Svet se bo vrtel naprej, za nas pa ne bo nikoli več, kot je bilo.





58

			Običajni pogled teologijo osvoboditve umešča v Južno Ameriko v zadnji del dvajsetega stoletja. Poimenovanje so izumili, da bi z njim opisali ta latinskoameriški pojav, zato je smiselno misliti, da se nanaša prav na to.

			V Španiji pa verjamemo, da je obstajal zgodnejši primer mladega idealističnega katoliškega duhovnika, ki je pomagal svojim ljudem cerkveni hierarhiji navkljub. Brez dvoma se je to pogosto zgodilo, ne da bi to opazil kdo izven skupnosti, ki je bila vpletena. Seveda so se situacije z mladimi duhovniki zelo velikokrat sfižile. A morda je še večkrat idealistični mladi mož, ki si je prizadeval na svetu delati dobro, strasten, predan, osamljen, postavljen v skupnost revnih, ljudi, ki v toliko pogledih trpijo, si samo prizadevajo shajati, ostati močni, njihova cerkev pa naj bi bila del teh prizadevanj – ko se nekateri od teh mladih mož srečajo s takšno situacijo, se jih precej ob vsej svoji veri in svoji želji, da bi pomagali, svojem zaupanju v cerkev brez dvoma zaljubi v svoje ljudi in si vse svoje življenje silovito prizadeva, da jim po svojih najboljših močeh služi.

			V tem konkretnem primeru v Španiji je bilo mlademu duhovniku ime José Maria Arizmendiarrieta. Rodil se je v baskovskem delu Španije in tam tudi odraščal, se med špansko državljansko vojno boril na republikanski strani, potem pa padel v roke Francovim vojakom. Pravijo, da je tedaj doživel nekakšen trenutek Dostojevskega, saj so ga obsodili na usmrtitev in določili dan, ko bo ustreljen, potem pa mu je bilo prizanešeno zaradi birokratskega spregleda, saj se na tisti dan ni nihče prikazal, da bi ga odpeljal, in nihče ne ve, zakaj. Recimo, da je Bog imel načrte z njim.

			Po tistem je prejel mašniško posvečenje, morda ker je čutil, da je njegovo življenje nečemu namenjeno, in leta 1941, ko je imel 26 let, so ga poslali v Mondragon kot del poskusa Francovega režima, da bi pomirili Baske, ki so bili po porazu Republike še vedno uporni.

			Cerkvena skupnost sprva ni bila navdušena nad njim. Kot posledica vojne je imel samo eno oko, bral je z monotonim glasom, videti je bil odsoten in plah. Lahko bi se spraševali, ali je trpel za duševno travmo ali bil malo avtista, kot bi se izrazili zdaj. Nekaj let tihega poslušanja njegovih ljudi mu je vzelo, da se je odločil, kako bi jim lahko najbolje pomagal. Pred vojno je v kraju uspevalo nekaj lahke industrije, ki se ni vrnila. Oče José Maria se je spraševal, ali bi lahko spet kaj zagnali in jim v okviru tega pomagal organizirati politehnično šolo, zdaj poznano kot Univerza v Mondragonu. Kmalu po odprtju je zagotovila zadostno tehniško podporo, da so na podlagi strokovnega znanja lahko spet zagnali nekaj proizvodnih podjetij, začenši s parafinskimi gorilniki. In na njegov predlog in z njegovo pomočjo so jih v samem začetku organizirali kot delavske zadruge. Ta oblika organizacije je sledila baskovski tradiciji regionalne solidarnosti, izraza predkapitalistične, celo predfevdalne ekonomije daru starodavne Baskije, ki sega tako daleč v preteklost, kolikor znamo določiti, v čas pred pisnimi viri.

			 Ne glede na razlago so tovrstne zadruge cvetele v Mondragonu, celoten sklop se jih razrašča vse od takrat. Nazadnje so vključevale mestne banke in kreditne zadruge, pa tudi lokalno univerzo in zavarovalnico. Ta podjetja v lasti delavcev so postala nekakšna zadruga zadrug, ki zdaj predstavlja deseto največjo družbo v Španiji, katerih sredstva dosegajo milijarde, letni dobički pa milijone evrov. Dobičkov ne razdeljujejo delničarjem v obliki delnic, temveč se delijo na tri dele, pri čemer tretjino dobijo delavci lastnici, tretjina gre za krepitve kapitala in tretjina za dobrodelne organizacije, ki jih izberejo zaposleni. Razmerje med najvišjimi plačami vodstva in najnižjo ravnjo plače je postavljeno pri tri proti ena, ali včasih pet proti ena ali največ devet proti ena. Vsa podjetja in družbe se držijo zadružnih načel, ki jih je pozneje formaliziralo širše globalno zadružno gibanje, v katerem je Mondragon nekakšen kronski dragulj, in sicer: odprto sprejemanje, demokratična organiziranost, suverenost delovne sile, instrumentalna in podrejena narava kapitala, participativno upravljanje, plačilna solidarnost, medsebojno sodelovanje, družbena transformacija, univerzalnost in izobraževanje.

			Ta seznam bi bilo vredno podrobno preučiti, a ne na tem mestu. Če bi ta načela vsepovsod resno uvedli, bi vsa skupaj tvorila politično ekonomijo, ki bi bila povsem drugačna od kapitalizma, kot se ga splošno izvaja. S takšnim koherentnim nizom aksiomov bi prišlo do povsem drugačnih sklopov zakonodaje, praks, ciljev in rezultatov.

			Kako se je to obneslo v Mondragonu, je stvar interpretacije. Njihov sistem je bil ves čas del globalnega gospodarstva, zato se je moral spremeniti, ko se je oblikovala Evropska unija, in nenehno uvajati prilagoditve na trge in države, v katerih je obstajal. Nekateri pravijo, da ne bi mogel uspevati izven svojega baskovskega konteksta, da ga prav baskovska kultura omogoča, kar se ne zdi verjetno, mnogi pa tudi nočejo verjeti, da je alternativa kapitalizmu, humanejša različica, ki bi ji morda celo lahko rekli katoliška politična ekonomija, sploh mogoča, kaj šele, za obstaja in uspeva že celo stoletje in je še vedno v pogonu.

			Nastopili so tudi trenutki krize, kot tedaj, ko je recesija udarila ravno v trenutku, ko so se nekatere kritične zadruge razširile ali ko je direktor pobegnil z ogromno vsoto denarja in povzročil resne likvidnostne težave. Še vedno pa kraj svojim prebivalcem omogoča dobro preživetje in ustvarja kulturo, ki jo imajo ljudje, ki jo soustvarjajo, večinoma radi. Prevevata ga solidarnost in ekipni duh in celo v svetu hude konkurence večino let ustvarja dobiček, ki je zadosten, da lahko več kot sto tisoč ljudi živi od njega in še vrača v splošno kulturo.

			Po svetu so še druge takšne enklave in sistemi, ki sicer niso tako posebni in zaokroženi, a vseeno delno podobni. Tudi ti preživijo, včasih uspevajo. Vprašanje je, če ga izrazimo s prevladujočim besednjakom današnjega časa, lahko zrastejo? So izhod, pote naprej ali korak na tej poti?

			Rekli bi, da zadnje. Naš projekt je, da ta sistem razširimo po celotni Španiji. Projekt vseh drugih je, da se mogoče razširi po svetu. A to je naš prispevek. Predstavljamo vam Mondragon.





59

			Bila sem v svojem stanovanju v Sierri Madre, malem mestu, obdanem z visokimi palmami, ukleščenem med Pasadeno in Azuso. Lepa stara soseska v Pasadeni, postavljena tik ob vznožju gorovja San Gabriel, ki se dviguje nad tem delom Los Angelesa kot valovit rjav zid, precej grd, če vprašate mene. Kar nekakšna sreča je bila, kadar je bil smog tako gost, da se ga ni videlo, kar se je lahko zgodilo celo na razdalji samo petih kilometrov. Noben del kroga gora, ki obdajajo LA, ni videti lepo. Res pa tvorijo nekakšen zid, kot smo ugotovili tisti dan.

			Na srečo sem bila, preden sem si zlomila roko, aktivna kajakašica, pa tudi kajak sem še imela. Moje stanovanje je bilo v prizidku nad garažo z ločenim vhodom, ki sem ga izjemno cenila, saj mi s prihodi in odhodi ni bilo treba motiti najemodajalca, navadno me sploh ni videl in zato ni nikoli dobil priložnosti, da bi me opeharil. Zanj je bilo to nekakšno oddajanje iz usmiljenja, tako sem vsaj mislila, dokler njegovi nameni niso postali jasni, saj si Hollywooda nisem več mogla privoščiti, kar je bilo brez dvoma očitno, ko sem mu prodaja svojo klišejsko točko od nadebudni mladi igralki, ki trenutno kelnari. In pustil mi je svoje velike stvari shraniti v svoji garaži pod mojo garsonjero, ki je bila v resnici samo lopa za kramo s kopalnico, pritrjena na ravno streho njegove garaže. Ko je torej udarila atmosferska reka, sem kot ena redkih v mestu imela pri roki plovilo.

			 Vso tisto prvo noč je močno deževalo, pri čemer je bil čas del problema – do tedaj, ko je nastopil dan, je bilo že zelo hudo, potem pa je šlo samo še navzdol. Za vodo to velja dobesedno, za vse ostalo pa tudi. A to niso bile povsem navadne poplave, ali pa so morda bile, v resnici ne vem, a v našem primeru je voda po pobočjih San Gabriels navzdol prihrumela nad nas. Grozljivo je bilo videti, kar je tisti dan razkrila jutranja zora. Gore, ki se dvigujejo tri tisoč metrov nad Sierro Madre, so ujele ves tisti dež, ki je padal močno kot v orkanu ali nekaj takšnega, potem pa je vse to pridrvelo dol po navpičnih grapah na ulice, ki štrlijo v grape, vse se je spremenilo v spenjene brzice, rjave od blata, polne skal, grmovja in kosov vseh hiš, ki so višje na ulici razpadale.

			Ko sem pogledala skozi svoja vhodna vrata, sem videla, da po ulici naprej nosi avtomobile v kak meter visokem rjavem valu, ki je prekrival vse. Videla sem, da voda že vdira v hišo mojega najemodajalca in hitro drvi naprej doli proti 210. Kamorkoli sem pogledala, sem videla veliko površino rjave vode! Zavpila sem najemodajalcu, a je že odšel, ne da bi me obvestil, kako tipično. Pravzaprav nisem nikjer videla nikogar razen neke družine na strehi njihovega športnega terenca, ki so bili med bočno vožnjo videti obupani.

			Spustila sem se po zunanjih stopnicah in po rjavi vodi prebrodila do stranskih vrat v garažo. Notri sem ugotovila, da ni elektrike, seveda, zato sem se namučila, da mi je uspelo odpreti velika garažna vrata. Ko mi jih je uspelo od znotraj povleči navzgor, je v garažo pljusknila voda, manjši val, visok približno 30 centimetrov. A moj kajak je bilo notri, zato sem ga zgrabila in vzela veslo s stene, se spravila v kajak in odveslala na ulico.

			Kakšen nor trenutek, ko sem se zavedla, da so vse ulice pod vodo in se lahko edino s kajakom premikam naokrog. Koliko vode! Umazane kot blato. In še vedno je tudi lilo kot iz škafa, zato je bilo težko videti daleč naprej in težko verjeti temu, kar si videl. Pozneje sem slišala, da je bila skoraj vsa losangeleška kotlina poplavljena, vse od Hollywood Hillsov dol do San Clementeja, mimo Irvina, kjer sem odraščala. V Orange Countyju je bilo enako hudo kot v LA-ju, kar je smiselno, saj sta na isti obalni ravnini z istimi gorami v ozadju. Seveda so na ravnini tu in tam višje točke, kot smo tistega dni vsi ugotovili. Dolina San Gabriel je bila predvsem pritok v veliko glavno kotlino, Palos Verdes je ven štrlel na obali blizu Long Beacha, potem pa še nekaj sosesk v notranjosti na nizih nizkih hribov, kot na primer Puente Hills in Rose Hill, in v ozadju, kjer se pri San Dimasu stekajo avtoceste. Večinoma pa je LA samo velika obalna ravnina, ki je bila tisti dan veliko rjavo jezero. Na veliko krajih so samo privzdignjene avtoceste molele ven iz novega jezera, zato, ker ni bilo drugih suhih ravnih predelov, kamor bi ljudje lahko šli, so šli na te avtoceste. Na njih je bilo še vedno nekaj avtomobilov, vendar se niso premikali, in ko je potreba po prostoru, kamor bi lahko dali ljudi, naraščala, so precej avtomobilov zvrnili čez rob v vodo.

			Pod 210 sem s kajakom šla skozi zelo strašljiv podvoz, potem pa veslala naokrog, spravljala ljudi s streh in do avtoceste, kjer so privozi služili kot privezi za čolne. Veliko ljudi je švigalo naokrog z motornimi čolni, ki so jih imeli na privozi, nekateri tudi s kajaki, kakršen je bil moj. Pomagali smo po svojih najboljših močeh. Nekateri ljudje so bili res obupani, posebej, če so imeli otroke, zato jim je bilo težko preprečiti, da mi ne bi v paniki prevrnili kajaka. Roka me je začela boleti na mestu, kjer je bila zlomljena, mene pa je kar naprej preveval občutek, da se to v resnici sploh ne more dogajati, preveč je bilo videti prisiljenemu filmu katastrofe, a kakorkoli, očitno so mi nazadnje dali vlogo, poleg tega pa so me strah na obrazih drugi ljudi, pa tudi njihovi glasovi opominjali, da ne, to je resnično, naj je še tako nenavadno. In roka me je bolela, vožnja s kajakom pa je zelo simetrična, tega ne moreš početi z eno roko, vendar sem govorila samo Jebeš to, in veslala naprej.

			Prednost tega, da je losangeleška kotlina tako gromozanska, je bila, da čeprav je bila v celoti poplavljena, ni bila nikoli globoko poplavljena. Precej višjih streh je ostalo nad nivojem poprave, čeprav so se mnoge druge stavbe sesule v vodo. Večino palm je podrlo, kar je bilo pretresljivo videti in nevarno za navigacijo. Ena od mnogih nevarnosti! Včasih so se mi ljudje držali za zadnji del kajaka, tok pa nas je nesel proti plavajočemu drevesu ali avtomobilu, zato sem morala veslati kot zmešana, da sem se jim izognila, pri čemer me je bolela roka, ljudje, ki so se držali kajaka, pa niso vedno brcali na najbolj koristne načine. In vsi stari tokovi, ki so prečkali ravnino, so se zdaj spet pokazali kot hitrejša mesta v toku, strašljivo je bilo videti te tokove, tudi nevarno, in nikoli ni bilo jasno, v katero smer se bo voda na določeni ulici premikala, saj je bilo odvisno od tega, kje je najbližji tok, kamor je vleklo vodo, ulice pa so bile skoraj ravne. Tokovi po ulicah so razkrivali ali skoraj razkrivali celotno rečno omrežje, sever jug vzhod zahod, lahko so tekli v katerokoli smer. Orange Grove Avenue je bila dovolj nagnjena, da je bila kot na jug obrnjen vodni tobogan, stari potopljeni del pasadenske avtoceste takoj zahodno pa je tekel ravno v obratno smer, noro je bilo. Sepulveda je bila strašljivo hitra, tako so mi rekli, vsi drugi kajakaši so govorili, Izogibaj se Sepulvede, to je kot 5. stopnja! Dež pa je še vedno udarjal po nas. Močan dež v LA-ju, ure in ure? Bilo je kot vesoljni potop! In videti je bilo, da bi lahko trajalo štirideset dni in štirideset noči, zakaj pa ne?

			Torej, deset milijonov ljudi, ujetih na vseh višjih predelih, ki so še štrleli ven, in tako rekoč nobene hrane. Močan dež. Veliko manjših čolnov, a nič večjega, nič organiziranega. Vse avtoceste natlačene z zelo mokrimi ljudmi. Nikoli ni bilo manj kot 21 stopinj, vendar se to zdi hladno, ko si premočen in je vetrovno, vendar mraz ni bil. problem. Niti ta poplava ni bilo neko izredno stanje, v katerem moraš takoj prav ukrepati, sicer umreš, v katerem imaš kakšno ure resnične nevarnosti, ki ji sledi olajšanje. To je postalo jasno, ko se je kar nadaljevalo. Torej, ne kot v filmu, niti najmanj. Kar je name delalo vse večji vtis. Pomagala sem ljudem, ko smo bili vsi mokri in prestrašeni, meni je desna roka naravnost vreščala, jaz pa sem kar naprej razmišljala, da je vse to resnično, da se dobro počutim, le zakaj se že trudim, da bi bila jebena igralka? Joj, seveda, nekateri so se kam ujeli so utonili, glede na številko ljudi in moč vode je bilo to neizogibno, voda je sila narave, če te dobi, se ji ne moreš upreti, a večina ljudi je bila na strehah ali avtocestah in bolj kot kaj drugega je šlo za to, da je bilo treba evakuirati vse, preden bi umrli od lakote. Če nisi takoj utonil, je bilo treba samo zdržati in počakati na pomoč.

			Tako sem se pozneje tisti dan pridružila množici na strehi restavracije, kjer so nas nahranili s špageti. Vdrli so skozi streho in uporabili zaloge hrane iz restavracije in velike lonce iz njen kuhinje, da so skuhali nad ognjem, za katerega je skrbela skupina moških, postavljenega na veliki plošči valovite kovine, ki so jo odtrgali od nečesa, še ena plošča pa je služila kot streha na njimi, da jih je varovala pred dežjem. Videti je bilo, da je veliko možnosti, da požgejo restavracijo, po drugi strani pa bi lahko kadarkoli umaknili strešno ploščo, saj bi dež pogasil vsak ogenj, če le ne bi bil jedrski, še vedno je namreč tako lilo.

			Čez nekaj časa si je moja roka opomogla, zato sem se, napojena in pripravljena, da pomagam še več ljudem, vrnila v vodo. Pozno popoldne jih je bilo manj, saj so ljudje bodisi umrli bodisi prišli na nekakšne višje predele. Zato sem se pridružila ostalim v čolnih, da smo izvedli nekakšno prečesavanje ulic. Res je bilo zabavno veslati po Orange Grove Avenue, to moram reči, saj si se z rjavim tokom premikal skoraj tako hitro kot z avtomobilom, vendar si moral ostati zbran, saj se je včasih preprost tok namenil pod avtocestni most ali kaj podobnega, in je lahko hitro postalo nemogoče, da bi se spravil ven iz takšnega toka, preden bi te potegnilo navzdol in ubilo. Ljudje so delili, kar so vedeli o nevarnih predelih, tako sem slišala za Sepulvedo, nikomur ni delal telefon, vendar so nekateri imeli GPS naprave in na njih shranjene zemljevide, svoje orientacijske novice pa so z veseljem delili, in mnogo ljudi je tudi imelo lokalne informacije, zato smo veslali naokrog, motorni čolni so švigali naokrog, pri tem pa pogosto porabljali bencin, ne da bi pomislili, da jih ne bodo mogli kmalu spet napolniti, a čez nekaj časa so se spomnili, če jim ga še ni zmanjkalo, zato so po sončnem zahodu večinoma ostali aktivni ljudje v kajakih, nekaj čolnih na vesla in podobno, celo nekaj jadrnic s spuščenimi jadri, na katerih so ljudje okorno veslali. Male flote kot človeške vodne stenice na velikem losangeleškem jezeru.

			In ves čas, ko se je to dogajalo, me je kar naprej obhajala misel, ej: Sovražim LA. Tu sem se rodila in dobro ga poznam, nekaj sem celo brala o njegovi zgodovini ali se o njej učila v šoli, in res ga sovražim. Dejstvo je, da se je po drugi svetovni vojni ta kraj iz zaspanega malega niza vasi razširil na deset milijonov ljudi, kolikor jih je tu zdaj, v vsem tem času pa so gradbinci bogateli z gradnjo cenenih primestnih sosesk, pa tudi v vključevanjem avtocest, ki so ravnino razrezali na stotine velikih kvadratov, vse skupaj eno sranje. Nobenega načrta, nič dobrega, nobenih parkov, nobene organizacije, sploh nobenih načrtov. Pač kupiš nek pomarančni nasad, ga razdeliš na manjše dele, populiš drevesa, zgradiš nekaj hiš iz vezanih plošč in potem spet od začetka in znova in znova. Zgodilo se je, preden bi trenil z očesom, in vedno je bilo zgolj neumno. In v tem smo živeli ves ta čas! In več kot le nekaj od nas si je prizadevalo doživeti predelavo filma La-la Land. Dvojno neumno.

			Ko smo tako v svojih kajakih veslali naokrog, so si ljudje govorili med sabo: vse to jebeno mesto je izginilo! Vse bo treba izruvati. Celoten Los Angeles bo treba nadomestiti.

			Kar je bilo super. Morda bi tokrat lahko naredili tako, da bo prav. Jaz pa si bom poiskala drugačno službo.





60

			Prišla je pomlad in Mary je spet hodila plavat na kopališče Utoquai, sprva enkrat ali dvakrat tedensko, potem vsak dan. Potem s tramvajem nazaj gor do pisarne. Dokončno je prižgala zeleno luč projektu TourLock Janusa Athene, nakar se je naslov spletne strani objavilo na internetu in so spremljali, kako je projekt preživel svoje nevpadljivo rojstvo, precej dolgočasen teden, kot se je izkazalo, saj je bil to samo en porast v neskončnih interferenčnih vzorcih diskurza. Potem so ljudje začeli širiti novico, da si lahko vse, kar se bo zgodilo do konca tvojega internetnega življenja, preneseš v en sam račun na platformi Your Lock, ki je bila organizirana kot zadruga v lasti uporabnikov, potem pa imaš podatke zavarovane v kvantno šifrirani kletki in jih lahko v globalni podatkovni ekonomiji uporabljaš kot trgovalno sredstvo, pri čemer se strinjaš ali pa ne s prodajo svojih podatkov raznim projektom rudarjenja podatkov, ki so hitro sprevideli nove razmere in začeli ljudem ponujati mikro plačila za njihove podatke, večinoma zdravstvene informacije, vzorce potrošnje in finance. Avtorske pravice za biti ti sam v svetovnem ustroju niso bile zanemarljive, nekakšna majhna, a koristna doživljenjska renta. In tako so ljudje začeli prehajati, dokler ni nekega dne nastopila tista točka preloma, ko je prišlo do nelinearnega striženja, nekakšnega potresa, in nenadoma so vsi imeli račun YourLock, prek katerega so od tedaj naprej vodili svoje internetno življenje. Povsem nova internetna ekologija, tako zelo opevani a prej brezoblični Internet 3.0.

			To je bila seveda novica, o kateri se je govorilo povsod. A po drugi strnai, ko je Mary zjutraj hodila do jezera plavat, je bilo vse videti enako in tudi to je veljalo vsepovsod. V teh časih so globalne revolucije nenavadne, je pomislila Mary, saj so prav tako virtualne kot vse drugo. In seveda je v virtualnem svetu to sprožilo pravo razburjenje. Kaj to pomeni? Kdo ima v lasti ta novi sistem? Odprtokoden je, so govorili nekateri, nihče ga nima v lasti. Izdelali so ga ljudje, ki delajo v ekonomiji daru, kar morda pomeni, da so se samo poigravali. Kdo ima torej od njega dobiček? Drugi so govorili, da so njegovi lastniki uporabniki, ki tako dobijo denar, kolikorkoli ga že prisluži, večinoma, kot vedno, od oglaševalskih tarif. Morda je nekako podobno kreditni zadrugi, ki se je vstavila v diskurzivni prostor družbenih medijev.Kot pri prehodu iz banke na kreditno zadrugo, tu namesto da bi družba izkoriščala potrošnika, potrošnik izkorišča družbo, ki jo ima poleg vsega še v lasti. Kaj pa ima od tega sama družba? Nič, saj družba ni nič. Samo organizacija je, zamišljena za to, da bi pomagala svojim delavcem-lastnikom, nič več kot to. Kot vsaka druga družba, konec koncev. Če mislite, da je to njihov namen.

			Vse to je seveda šlo zelo slabo na Kitajskem, kjer je vedno veljalo, da je Kitajska komunistična partija družba prav po temu vzoru, v lasti svojih strank, ki je obstajala zgolj z namenom izboljšanja njihove blaginje. Zato so novo spletišče YourLock zadržali izven svojega velikega požarnega zidu, kot so naredili že s tolikimi zahodnimi spletnimi družbami pred tem. Vendar je bil veliki požarni zid poln lukenj in čeprav so nekateri trdili, da je večina kitajskih uporabnikov interneta povsem zatopljenih v svoj kitajskih prostor in zadovoljnih, je bilo očitno res, da imajo številni povezave na mnogo računov, vzpostavljenih povsod po svetu. Nezakoniti interni migranti v vseh kitajskih velikih mestih, ki jim včasih rečejo milijarda, so bili še vedno izkoriščana delovna sila in to do te mere, da so si želeli nekaj zunanjega vpliva na sistem, v katerem so zaradi selitev v mesto postali nezakoniti, uspešni srednji razred pa je bil vedno zainteresiran, da bi nekaj sredstev prenesel v tujino. Tako so tudi v nekaterih sektorjih kitajskega prebivalstva precej številčno prevzemali to spletno stran.

			Dnevi so minevali in če bi vprašali Mary, je bil v Zürichu vpliv vseh teh internetnih pretresov na vsakodnevno življenje minimalen. Morda je bila to globalna revolucija, h kateri so zagovorniki interneta pozivali vse od njegovega začetka, a ker se nobena predhodna manifestacija te slabo definirane revolucije ni nikoli uresničila, če ne štejemo velike privatizacije ob koncu 90. let dvajsetega stoletja, ni mogel nihče z gotovostjo trditi, kako bo videti, ko se bo zgodila. Pravzaprav se je zgodnejša internetna kolonizacija in kapitalizacija duševnega življenja tolikih ljudi odvila na podobno neviden način, zato Mary ni bila prepričana, da se ljudje sploj zavedajo, česa si želijo, ko so zahtevali internetno revolucijo.

			V njeni ekipi pa so vedeli – oziroma so si jo zamišljali. Zdaj je YourLock vsak, ki se je prijavil vanj in ga začel uporabljati, hkrati pomagal vzdrževati, saj je gostil svoj del zapisa v blokovnih verigah od samih začetkov svoje zgodovine. Distribuirana knjiga transakcij, kar pomeni, da je ta nova organizacija samo zahvaljujoč zastonjskemu delu (kar ne pomeni samo dejanskega dela, temveč elektriko) veliko milijonov ljudi lahko delovala na zahtevani računalniški stopnji. Celo če bi to delovalo, Mary ni bila prepričana, da bo v smislu trajnostne civilizacije pomenilo neto dobiček. Verjetno bo odvisno od tega, za kaj se bo novo omrežje uporabljalo, ali od tega, kar ljudje počnejo v fizičnem svetu. Kot vedno, se odločilne poteze še niso zgodile. Morda je bilo res, da se bodo najprej zgodile na ravni diskurza, potem pa na ravni materialnega obstoja.

			Poskusila se je osredotočiti na ta drugi del življenja. Jutranje plavanje v Zürichseeju, katerega temperatura se je ob prevešanju pomladi v poletje vzpenjala. Tramvaj in pešačenje na delo, pešačenje domov. Tedenska vožnja s tramvajem v mestno središče in do Gefangnisa obiskat Franka Maya. To je bila nekakšna dolžnost.

			Zdelo se je, da mu gre v redu. Švicarski zaporniški režim je bil tipično švicarski – praktičen, neškodljiv, kot nekakšen študentski dom državne univerze, iz katerega se ne moreš izpisati. Frank je dneve preživljal zunaj, naokrog po mestu, kjer je opravljal različna javna dela od čiščenja ulic do pomožnega medicinskega negovalca, odvisno od potreb in trenutnega mesečnega urnika. Bil je bodisi mirnejši in srečnejši kot tisti večer, ko sta se spoznala, bodisi potrt in depresiven – Mary ga ni poznala dovolj dobro, da bi znala reči. Morda vsakega malo, če je mogoče. Za druge ljudi velja: če nečesa nočejo deliti s teboj, ni šans, da ugotoviš. Ko ga je obiskala, jo je radovedno opazoval, ne več presenečen, da se prihaja tja, morda le nekoliko v zadregi ali zmeden. A ne dovolj, da bi jo vprašal, zakaj je prišla. Če bi jo, mu ne bi znala preveč dobro pojasniti. V glavi so se ji odvijali pogovori z njim, ki so bili povsem drugačni od tega, kar se je v resnici zgodilo, ko sta bila skupaj. Ko se je s tramvajem peljala nazaj na Züriberg, je opazovala druge modre vagone tramvaja, ki so se spredaj in zadaj upogibali v preklopne ovinke v obliki črke A, ki jih je proga delala, da se je lahko vzpenjala, pri tem pa Franku v mislih govorila: Če bi me samo vprašal, bi ti rekla Obiskujem te zato, ker hočem biti mirnejša, s tem ko tebi pomagam, da boš mirnejši. Moja predstava o svetu, ki bi mu šlo dobro, je svet, ki bi ga celo ti lahko pogledal in začutil, da je mogoče biti mirnejši. Svet, na katerem se ne bi obremenjeval in nam vsem preostalim odpustil naše grehe, pa odpustil tudi sebi. In v teh pogovorih v mislih je on pogosto prikimal in rekel: Da, Mary, bolje se počutim glede vsega. Tvoje trapasto ministrstvo za prihodnost je zavihalo rokave pomagalo izvleči svet iz blata. Čeprav še ni čisto zunaj, niti približno. Jarek je namreč najedal cesto.

			Na njunih dejanskih srečanjih se ni nikoli odvilo nič niti približno podobnega.

			Badimovo neformalno delo je spremljala na zasebnih srečanjih izven pisarne, v okviru vzorca, ki sta ga vzpostavila. Nista se srečala pogosto, niti ni bilo v pisarni mogoče komunicirati na kakršen koli način, ki ne bi bil predmet nadzora, zato je bilo pogosto stvar ročno napisanih sporočil, puščenih na njeni mizi, nikoli neposrednih sporočil, temveč vrstic, pripisanih Rumiju, Kabirju, Krišnamurtiju ali Tagoreju. Ker del teh pesnikov ni poznala, ni bila prepričala, ali so citati resnični ali izmišljeni. Med bogovi vlada nered. Teorija odloči, kaj lahko posameznik opazuje. Jutri se bo na nebu pojavil velik komet. Glej proti vetru. Ti stavki, skrivnostni kot Nostradamus, so ji hoteli sporočiti samo to, da se nekaj dogaja, zato je čas, da se spet srečala. Tako je vsaj predvidevala. Če so bila vanje kodirana specifična sporočila, jih ni razumela.

			Torej je skrbno brala novice. Dva dni po tem, ko se je na njeni mizi pojavil listek, na katerem je pisalo samo upor stavka upor, je prebrala, da so Berlin, London, New York, Tokio, Peking in Moskva prav ob isti uri, ne glede na lokalni čas, hkrati doživeli stavko učiteljev in transportnih delavcev. To je povzročilo kaos na ulicah in na trgih. Že kaos v prejšnjem letu je bil zadosten, da je povzročil ogromne padce na večini delniških trgov, sploh pa si niso nikoli res opomogli od Dneva strmoglavljenj, zato so bili zdaj res nizko. Medved vseh medvedov. Seveda so iskalci tveganj, ki so želeli kupovati poceni in pozneje drago prodajati, precej kmalu izkoristili potencial, vendar občutek panike, občutek, da bodo vsepovsod popokali mehurčki, ni izginil. Stavkajoči delavci v velikih mestih so se vrnili na delo, a preden se je situacija umirila, se je navidez neskončna suša, ki je pestila Bližnji vzhod, Iran in Pakistan, nenadoma okrepila v še en ubijalski vročinski val, čeprav je bil šele maj. A visok pritisk, ki je vztrajal nad regijo, je temperature za kratek čas navil v območje 35 stopinj mokrega termometra, le da je bilo tokrat to predvsem posledica čistih visokih temperatur prej kot vlage, hkrati pa je nekaterim mestom v regiji zmanjkovalo vode. Begunci iz območja so se preko Turčije zgrinjali na Balkan pa tudi severno v Armenijo, Gruzijo, Ukrajino in Rusijo, in tudi vzhodno v Indijo. V Indijo, begunko vročinskih valov! A tudi Pandžab je pestila suša, zato je Indija zaprla svojo mejo s Pakistanom, ki je bil že militarizirana in jo je bilo preprosto zapreti. Same katastrofe vsepovsod. Pakistan je grozil z vojno, Iran je grozil z vojno. Kakšnih deset milijonov ljudi je bilo na poti in v neposredni nevarnosti, da umrejo. Programi humanitarne pomoči so bili preobremenjeni, nacionalne vojske prav tako.

			Esmeri Zayed, vodja njenega oddelka za begunce, ji je povedala, da če bi bila trenutna begunska populacija država, bi imela približno enako prebivalcev kot Francija ali Nemčija. Sto milijonov ljudi je tavalo bo zemlji ali bilo zaprtih v taborišča, razseljenih s svojih domov.

			Sredi te situacije je južno Kalifornijo prizadela atmosferska reka in čeprav njeni vetrovi niso bili tako siloviti kot so vetrovi ciklonov ali orkanov, so bile padavine vsaj toliko močne in dlje trajajoče. Zdelo se je, da se bo morda ponovila katastrofalna zima, ki je Kalifornijo prizadela v letih 1862-63, le da je prišla več sto let bolj zgodaj, kot bi pričakoval Inženirski korpus ameriške vojske, saj so prejšnji vihar poimenovali tisočletni, a seveda so bile vse te verjetnosti zdaj neuporabne. V visoke gore, ki obkrožajo losangeleško kotlino, se je ujel res hud naliv, ki se je prelil naprej dol na večinoma tlakovano površino kotline, zato je bilo opustošenje vsesplošno. Po prvotnih ocenah je bilo število mrtvih postavljeno izjemno nizko, pri kakšnih sedem tisoč, škoda na infrastrukturi pa je močno prekašala vse, kar bi lahko povzročil potres, ki so se ga prebivalci tako bali. Pravzaprav so nekateri znanstveniki svarili, da bi lahko teža vse te vode sprožila prav takšen potres. Veliki potres prav sredi megaviharja! To je možno samo v LA-ju, so govorili ljudje, ob čemer so zadrgetali od schadenfreuda s pridihom obžalovanja, saj je svetovna tovarna sanj pred njihovimi očmi doživljala uničenje. Nič več hollywoodskih obrazov, ki bodo preganjali globalno podzavest, tega obdobja je konec. Stroški obnove za škodo, ki jo gledajo na slikah, razmazanih od dežnih kapelj, bodo znašali več kot trideset bilijonov dolarjev, je ocenil Jurgen

			Zdaj si je človek lahko predstavljal, da bi Američani lahko podprli ukrepanje na področju podnebnih sprememb. Bolje pozno kot nikoli!

			Ampak ne. Že zdaj je postajalo jasno, da LA ni priljubljen v Texasu ali na vzhodni obali, niti v San Franciscu, če smo že ravno pri tem. Pravzaprav ni bilo kraja, ki ni LA, ki bi mu bilo sploh mar zanj. Tovarna sanj za ves svet, pa tako vsesplošno nepriljubljena! Morda ljudem te sanje niso bile všeč. Ali pa to, da jim nekdo kolonizira njihovo sanjsko življenje. Ali pa morda zgolj niso marali obtičati v prometu.

			Kakorkoli že, kalifornijska vlada, ena najnaprednejših na svetu, in ameriška zvezna vlada, ena najbolj nazadnjaških na svetu – sta se obe trudili pomagati. Naj so LA ljubili ali sovražili, bil je pomemben zanje. In resnično, je pomislila Mary, zadržati število smrti pri sedem tisoč je bil izjemen dosežek ukrepanja gradbene stroke in državljanov, pa tudi hitre napotitve ameriških marincev in preostale vojske ter hitrih odzivov samih državljanov. Prvotni poplavni udar je bil najbolj usoden del, po tem pa je sledilo samo kopičenje manjših nesreč. To ogromno mesto je bilo dom veliko več kot deset milijonov ljudi, zato jih na povsem normalen dan kar nekaj umre. To je bilo res občudovanja vredno ukrepanje v izrednih razmerah. Resnično, v mnogih pogledih so ZDA zlati standard infrastrukture, zidana hiša v svetu slame. Te njihove neumne dvignjene avtoceste, ki so zgrajene dovolj robustno, da bi preživele veliki potres, so služile kot pribežališča za celotno mestno prebivalstvo, poznejša evakuacija pa je potekala uspešno. Res navdušujoča improvizacija.

			LA je bil kljub svoji neenakomerni priljubljenosti po svetu brez dvoma izjemno slaven. Tovarni sanj je uspelo vsaj to. Mnogim ljudem po svetu se je zdelo, da ta kraj poznajo, zato so jih podobe, na katerih je bil nenadoma potopljen, povsem prevzele. Če se to lahko zgodi LA-ju, ki je tako bogat, ki je tako sanjski, se lahko zgodi kjerkoli. Je res tako? Morda ne, a takšen je bil občutek. Ljudem je bilo od nekakšnega preobrata globoko v globalnem nezavednem slabo.

			Kljub temu občutku, da svet razpada, ali pa morda prav zaradi njega, so se demonstracije v prestolnicah po svetu okrepile. Pravzaprav se je zdelo, da so to prej okupacije kot demonstracije, saj se niso končale, ampak so kar vztrajale kot motnje običajnega poslovanja v prestolnicah. Ljudje so v zavzetih prostorih vzpostavljali in izvajali alternativne načine življenja, ki so temeljili na podarjenih zalogah hrane, improviziranem zavetju in straniščih, kar so udeleženci zagotavljali ali izvajali, kot bi bili del nekakšne igre ali gledališke predstave, zasnovane predvsem za zagotavljanje neprekinjenega diskurza, s katerim so zahtevali, da se vlade odzovejo na potrebe svojih ljudi namesto na potrebe globalnega kapitala, vlade, ki so bile vpletene, pa so se morale soočiti bodisi s pošiljanjem svoje policije in vojske nad svoje ljudi bodisi s čakanjem do konca zasedb, kar bi lahko trajalo mesece, bodisi s spreminjanjem na zahtevane načine. Čas je, da razrešimo ljudstvo in izvolimo drugega!, kot je prodorno ubesedil Brecht.

			Ves ta čas je bilo letenje še vedno močno omejeno, razen rasti kratkih letov na baterijski pogon in izjemnega porasta v gradnji zrakoplovov. Oceanska trgovina je bila motena, zato so bili milijoni brez dela, milijoni na ulicah. Na spletu so se ljudje prijavljali v YourLock in zapuščali druge družabne medije, ki se jim je zdaj reklo plenilski družabni mediji. Toliko ljudi je umikalo svoje prihranke iz zasebnih bank in jih nalagalo v kreditne zadruge in alternativne zadružne finančne ustanove, da se novi finančni zlom ni samo ravnokar odvijal, bil je tudi najgloblji v več kot stoletju. Vse banke so bile tako dolgo toliko prezadolžene, da se ni več vedelo, kaj to pomeni, zato se jih je zdaj, v takšni veliki krizi, večina znašla na kolenih, zato so odvihrale do centralnih bank svojih vlad moledovat za odrešitev. Tokrat so v državnih blagajnah, čeprav so bile še vedno v rokah veteranov finančne panoge, ugotovili, da ne morejo narediti nič podobnega kot pri reševanju leta 2008, saj je bil tisti zlom v primerjavi s tem videti manjši, pri čemer je bilo zavedanje, kaj se dogaja in zakaj, mnogo boljše. Zdaj so drugi časi, nova struktura zavedanja, nova materialna situacija. Ljudje so že govorili, da je to večje od Velike depresije, morda najhujši gospodarski zlom kdajkoli – ker ni samo gospodarski. Celotni jebeni vrtiljak je odneslo z njegovega vztrajnika, med padanjem pa še razpada.

			Tako je Mary sklicala vodje različnih centralnih bank po svetu in jih pripravila do strinjanja, da se še enkrat zberejo in predebatirajo stvari. Mnogi so hoteli, da ona obišče njih, zato je skoraj pristala, da organizirajo sestanek v Pekingu, Kitajci bi bili namreč ključni za vsakršno rešitev. Vendar so Kitajci pedantni pri udeležbi na mednarodnih sestankih zato bi šli kamorkoli, kjer bo pač sklican sestanek, tako je presodila. Ni jim bilo toliko mar glede nacionalnega ugleda, da bi zavrnili sodelovanje pri dogovoru, ki bi ga usklajevali drugje. V tem smislu bi bila naduta država Združene države, vendar je bila Mary precej prepričana, da bi se tudi Jane Yablonski udeležila sestanka, ne glede na to, kje bi bil. Tako ali tako pa se je bližalo letno srečanje Banke za mednarodne poravnave v Baslu. Tako jih je prosila, naj takoj po tem sestanku pridejo še v Zürich. Ker je bilo potovanje z letalom zdaj tako nevarno, jih bodo vse v Švico pripeljali s posebej organiziranimi tajnimi vojaškimi leti, ali pa jih bo zdaj kar nekaj priletelo z zrakoplovi.

			Gostiti sestanek ducat najvplivnejših ljudi na svetu, kar pomeni pri vsakem poskrbeti tudi za namestitev številčnega osebja, je zahtevna naloga, a takšne so bili Švicarji vajeni izvajati. Ta sestanek je vključeval preveč ljudi, da bi ga lahko organiziralo Ministrstvo za prihodnost, zato so ga izvedli v Kongresshallu, doli pri jezeru.

			Na jutro, ko so se zbrali, so jim široka panoramska okna, ki so se raztezala čez južno steno velike dvorane, v polni meri ponujala pretresljivo varljivo podobo, saj je pomladni vihar bičal jezero, pri čemer so spreminjajoči se nizki, sivi oblaki metali črne zastore dežja na srebrno površino jezera, na oknih pa je spremenljiva deževnica risala poblaznele kalejdoskopske podobe. V tem ni bilo nič nenavadnega, to ni bila podnebna apokalipsa kot v LA-ju, samo pomladno vreme v Zürichu kot ponavadi, a še vedno je bilo zelo ustrezno, če upoštevamo razpoloženje v dvorani, ki je odsevalo mrakobno krepostnost. Previharili bodo ta vihar, tako so si govorili, ko so ga gledali skozi okno, pri čemer sta vsa ostra občutja v prostoru še okrepila prečudovit temen kovinski lesk belih pen na jezeru zaradi udarcev dežja in zvok vetra, ki je pustošil med opletajočimi drevesi.

			Mary jih je spravila v red. Spomnila jih je na sestanke, na katerih se je v zadnjih nekaj let srečala z njimi in jih pozivala, naj v sodelovanju med seboj vzpostavijo novo valuto na podlagi zajemanja ogljika, ki bi jo bilo mogoče menjati v okviru menjave valut, ki bi bila denar, kot vsak drug, le da s podporo centralnih bank, ki bi sodelovale med seboj, in listinjenih z vzpostavitvijo res dolgoročnih obveznic, namreč obveznic s stoletnim izplačilom z zajamčeno stopnjo donosa, ki bi bila dovolj visoka, da bi privabila vsakogar, ki ga zanima fiskalna stabilnost. V bistvu, kot jim je govorila, bi tako oblikovali način za vlaganje v preživetje, da bi imeli dolge pozicije na civilizacijo, za razliko od številnih domiselnih načrtov, ki so jih finance iznašle za kratke pozicije na civilizacije, pri tem postopku pa se je večino presežne vrednosti, ki je nastala v zadnjih štirih desetletjih, preneslo na najbogatejša dva odstotka prebivalstva, ob čemer je teh nekaj tako obogatelo, da so si predstavljali, da bi preživeli propad civilizacije, saj bi s svojimi potomci še naprej živeli v nekakšni slabo domišljeni postapokaliptični družbi, sestavljeni iz ograjenih sosesk, v katerih bi še vedno imeli na voljo služabnike, hrano, gorivo in zabavo. Ni šans, je rekla bankirjem, ni šans, da se kaj takšnega zgodi. Hitri zaslužki na račun civilizacije in predstave o življenju v nekakšnih otoških utrdbah uma je zgolj nova fantazija pobega, ena mnogih, o katerih sanjajo bogati, in enako trapasta kot umik na Mars. Denar je ničvreden, če nima civilizacije, ki bi ga podpirala, če nima civilizacije, ki bi izdelala stvari, ki jih je mogoče kupiti – kot na primer hrano. Torej, četudi centralni bančniki svojo nalogo razumejo v najožjem smislu, kot stabilizacijo cen in spodbujanje stopnje zaposlenosti, predvsem pa ohranjanje zaznane vrednosti denarja samega – bi morali zdaj, da bi to še lahko počeli, zapustiti svoje običajne monetarne komore in se razumeti kot to, kar so, namreč ne tako zelo tajna vlada sveta. V tej vlogi se je zdaj zahtevalo nekaj več kot le prilagajanje njihovih jebenih obrestnih mer.

			Da, bili so pretreseni, ker je bila tako neposredna, ker se ji je njihova plašnost gnusila. Ti Irci!, so si mislili, to ji je bilo jasno. A hkrati so ji namenjali vso pozornost, bili so kot okamneli, vihar zunaj je bil pozabljen. Zdaj so imeli vihar v dvorani, in to v obliki jezne, zavzete ženske srednjih let.

			No, zagotovo se je spomnila, da je, kadar je bil sestanek razgret, navadno šlo slabo. To, da jih je nekoliko pograjala, je bilo premišljeno tveganje, zdaj pa jih je morala pomiriti. Nazadnje, ko jih je pozvala, naj to naredijo, jih je opomnila, so jo zavrnili. Zdaj, jim je rekla, je situacija drugačna. Toliko slabše je, da je skoraj nemogoče verjeti. In ker pred njimi nastopa kot trenutna predstavnica vseh prihodnjih generacij, ki bodo še prišle, mora vztrajati pri tem, da ukrepajo. Odprta je za njihove predloge (saj se je spomnila, kaj ji je Dick rekel o tem, naj jim pusti izumiti orodja), kako bi bilo najbolje ukrepati. Morda bi lahko Banko za mednarodne poravnave potegnili iz njene časovne kapsule dvajsetega stoletja in jo uporabili kot orodje, ki je že pri roki. A ukrepati morajo. Saj civilizacija trepeta na robu. Potaplja se.

			Na tem mestu ji je pretresljiva varljiva podoba povsem navadne züriške pomladi pomagala, da so razumeli njeno sporočilo. Veter je zdaj res tulil, zunaj je bilo črno, čeprav je bilo tik pred poldnevom, celotno jezero se je zaletavalo v okna in zabrisovalo razgled, potem pa ga je veter s sunkom znova in znova razjasnil – bilo je skoraj tako deževno kot v Galwayu.

			Nova kitajska finančna ministrica, ki je bila na čelu njihove centralne banke, hkrati pa tudi članica stalnega odbora in zato ena od sedmih najvplivnejših ljudi na Kitajskem, je vstala, da bi spregovorila. Zvenela je kot ženska, ki se je angleščine učila na Oxfordu, poleg tega je govorila z veselim, sproščenim glasom, kot bi razpravljali o preteklosti, kar bi Mary rekla, da tudi počnejo. Izpostavila je, da Mary v svoji turneji po centralnih bankah, ni obiskala Kitajske, niti ni bila sama tedaj finančna ministrica, zato ni bila del predhodnega nenavdušenega odziva, ki ga je Mary ravno opisala. Pravzaprav si državne banke na Kitajskem vedno prizadevajo čim bolj odločno uveljavljati svoj vpliv v podporo kitajskemu gospodarstvu, zato bi se z veseljem pridružili vsakršnim mednarodnim prizadevanjem, za katere bi se jim zdelo, da bi pripomogli na način, ki bi bil dober tako za Kitajsko kot za ves svet. Pravzaprav se ji zdi, da je to, za kar prosi Mary, prav nekaj takšnega, kar kitajska vlada neprestano počne.

			To je dovolj res, da lahko o tem razpravljamo, je odvrnila Mary. A ne glede na to, na kateri nacionalni ali nadnacionalni (pri čemer je pokimala vodjema centralne banke EU in banke BIS) se sklicujejo oziroma ga imajo raje, jih zdaj poziva, da ponovno premislijo o nečem novem in povsem mednarodnem, namreč o ogljičnem kovancu, digitalni valuti, ki bi jo podpiral konzorcij vseh velikih centralnih bank, pri čemer bi se druge centralne banke lahko prosto pridružile. Ti kovanci bodo zavarovani z dolgoročnimi obveznicami, ki jih bo ustvaril konzorcij, in utrjenimi pred finančnimi napadi špekulantov, ki jih bodo zagotovo napadli. Ker jih bodo varovale bodo vse centralne banke v medsebojnem sodelovanju, bodo lahko uspešno odbili vse subjekte, ki bi poskušali ovirati novi sistem. Resnično, če bi centralne banke z veriženjem blokov zavarovale ne samo novih ogljičnih kovancev, temveč ves fiduciarni denar, kar ga je, bi verjetno parazitske špekulante povsem izrinile. Dobra obramba je namreč najboljša obramba.

			Ključne banke, je Mary pomislila pri sebi, so ameriška, ECB in kitajska. Nemška in britanska sta tudi pomembni, pa sama švicarska. Čim več, tem bolje, seveda, kot vedno, a velike tri so ključne. Tudi če bi bile samo te tri, bi verjetno lahko delovale same, a Mary je bila prepričana, če bi bile te za, da bi se pridružile še druge.

			Torej, čeprav je nova kitajska finančna ministrica menila, da pozitivno prispeva, ko je veselo primerjala predlog s standardno kitajsko prakso, to v tem trenutku pri drugih ni ravno pomagalo, saj so bili videti skeptični, ali je postati bolj podoben Kitajski res pravi odgovor za trenutno stanje. Kitajska je bila zadolžena, netransparentna, oligarhična in avtoritarna. Celo če jim priznamo značilnost prilagajanja, ki se jo vedno omenja, so zapriseženi socialisti, celo marksisti. Kaj je to pomenilo, ni vedel nihče, niti Kitajci sami, vendar so s svojimi finančnimi praksami kar naprej kršili običajne zahodne norme in čustva, zato od kitajske finančne ministrice ni bilo preveč diplomatsko, ko jim je predlagala, bodo zdaj morali postati bolj podobni Kitajski. A ko je Mary gledala novo finančno ministrico, se ji ni zdelo, da bi to kaj dosti obžalovala. Dajala je vtis, da se zabava, a kot bi se zabaval sokol, kar si je težko predstavljati. Nekaj srditega je bilo na njej.

			Po drugi strani pa so vse centralne banke nedemokratične tehnokracije, kar ni tako zelo drugačno od kitajskega sistema od zgoraj navzdol. Vodijo jih finančne elite, ki počnejo, kar se jim zdi najbolje, ne da bi se posvetovale vsaj s svojimi zakonodajalci, kaj šele z državljani svojih držav. Pravzaprav so kot ustanove posebej zasnovane tako, da delujejo izven vsakršnih zakonodajnih ali demokratičnih kapric, da bi tako bolje skrbele, da bi svetovna finančna ladja stabilno plula proti vsesplošni blaginji velikega zahoda – najprej za elite, potem pa za vse ostale, če bi to bilo možno urediti, ne da bi ogrozili elite na palubi prvega razreda. Tako torej vabilo, naj postanejo bolj nedemokratične, če bi ga izrazili dovolj demokratično, v tej druščini ne bi bilo povsem nezaželeno. Bilo bi vprašanje tega, kako je formulirano.

			Formuliranje je pomembno tudi, ko pokažeš palico. Najprej korenček, to se ji je zdel najboljši način: Če to naredite, jim je rekla, boste rešitelji sveta, ki bodo odvrnili kaos in omogočili, da se gromozanski viri človeštva in Zemlje uporabijo za reševanje največje krize v zgodovini. Ljudje bi pisali o njih, jih analizirali in ponavljali za njimi, jih celo slavili še stoletja, poleg tega bi prav tu in zdaj zgradili model, ki bi ga lahko prilagodili za spopadanje vsakršne prihodnje krize podobnih razsežnosti. To je torek korenčnek.

			In palica: če tega ne naredijo, bi Mary s svojo ekipo lahko uredila, da bi se vse skupaj odvilo v okviru računov na platformi YourLock v smislu kovanca z distribuirano knjigo trasnakcij, ki bi ga ljudje ustvarjali sami in si ga dajali med seboj. To bi močno zarezalo v moč, ki naj bi jo imele centralne banke. Poleg tega ima Ministrstvo za prihodnost zaveznike tudi v med vsemi pomembnimi zakonodajalci, Maryjina pravna služba pa je za vlade pripravila podroben nasvet, naj uvedejo novo zakonodajo, ki bi razširila naloge in odgovornosti centralnih bank, da bi te morale proaktivno blažiti podnebne spremembe, namesto da se zgolj reaktivno odzivajo na finančna tveganja. Te nove naloge bi od centralnih bank zahtevale oblikovanje digitalne valute in upravljanje njenega menjalnega tečaja z vsemi mehanizmi, ki so jim na voljo. Če povzamemo, Mary je bila pripravljena po vsem svetu začeti gibanje za vzpostavitvev globalne valutne vojne, pri čemer bi bile vse centralne banke na isti strani, in nazadnje škoda, ki nastane zaradi podnebnih sprememb, kot sovražnik. Izvrsten primer, kako učinkovita bi lahko bila takšna nacionalizacija ali internacionalizacija državnih bank, je prevzem Banke Anglije s strani britanskega finančnega ministrstva med drugo svetovno vojno. Britanija je prevezela Banko Anglije, da bi lahko ustrezno vodila kapital tja, kjer so ga potrebovali, da bi zmagali v vojni. Enako bi lahko ponovili s podnebnimi spremembami, če bi se ustreznim zakonodajalcem zdelo, da je to nujno. Za vsako državo so bili pripravljeni ustrezni zakoni, da jih naklonjeni vplivni politiki lahko sprejmejo.

			To bomo naredili, če bomo morali, je zaključila. Spet je govorila neposredno, kot na začetku, odnašalo jo je v nek irski retorični način, ki je bil tako pogosto koristen, v način, ki sporoča: Dovolj zajebavanja, realnost je udarila – kar je izrečeno z odkritim prezirom do vsakršne naivnosti ali strahopetnosti, ki ne bi hotela priznati očitnih dejstev. Tak način ji je bil res všeč-

			A seveda, je uglajeno nadaljevala, ne verjamem, da bi bil potreben popoln prevzem centralnih bank s strani vlad ali zamenjava z novo ljudsko valuto. Za trenutek si je izmenjala en sam pogled baziliska s kitajsko ministrico, ki je očitno uživala v njeni predstavitvi. Konec koncev renminbi oz juan v kitajščini pomeni ljudski denar. Situacija, s kakršno se srečujemo, je brez primere, je nadaljevala, njeni vzroki so jasni in ukrepati moramo zdaj, zato tudi bomo.

			So vzroki res tako jasni? je ostro vprašala Jane Yablonski. V to nisem preveč prepričana!

			Mary je pustila Badimu in drugim iz njene ekipe, da predstavijo argumente. Prosila jih je, naj pripravijo nekakšno skupinsko predstavitev, ki se je v smislu vzrokov in posledic odvijala okrog mize, pri čemer so izmenično opisali vsak vidik težave. Seveda so vzročno-posledične verige tekle v vse možne smeri, prava otroška igra z vrvico, vendar ji je na koncu uspelo poudariti, kar je hotela. Zaenkrat pa vsak tri minute, da opiše težavo: podnebne spremembe zaradi izpusta ogljikovega dioksida in metana v ozračje; verižni učinki, zelo blizu izpustu veliko večjih količin CO2 in metana, ki sta zdaj shranjena v arktičnem permafrostu in kontinentalnih policah oceanov; oceani ne morejo več sprejemati CO2 in toplote; hitrost izumiranja že zdaj višja kot kadarkoli v zgodovini Zemlje, če govorimo o dejanski hitrosti izumiranja na stoletje, in zdaj na tem, da doseže obdobje Perma v smislu skupnega odstotka vrst, ki so izginile, kar je bilo 90 odstotkov; po tem prihajajočem izumiranju neizogibna lakota, zmeda in vojna – morebiti jedrska vojna -, ki bo vodila v uničenje civilizacije; nemogoče zavarovati se pred takšno možnostjo ali se iz nje rešiti. Nepovratna in nepopravljiva katastrofa.

			Tako se nazadnje kot posledica vseh teh stekajočih se dejavnikov, je zaključila Mary po koncu predstavitev svoje ekipe, soočajo dejstvom, da ob segrevanju ozračja ni mogoče stabilizirati stopnje inflacije in zaposlenosti. Če nam podnebne razmere uidejo izpod nadzora, ne bo več mogoče izvajati specifičnih osnovnih nalog, ki so bile naložene centralnim bankam. Drugače povedano, če centralne banke ne bodo rešile civilizacije, ki jim je zaupala njihove osnove naloge, teh nalog ne bodo mogle izpolnjevati. In čeprav je res, da bo polna zaposlitev vedno ostala njihov ključni cilj, je zaključila, to ni kakšen poseben dosežek, če bo preostanek človeštva, ki bo preživel propad, nazadnje pristal med mrhovinarji in kmetovalci. To ni ravno takšna polna zaposlitev, ki jo je svet imel v mislih, ko so bile centralne banke ustanovljene.

			Opazila je, da so bili Yablonski in Evropejci užaljeni zaradi njenega zaključnega sarkazma, zato je za trenutek pomislila, da bi jim preprosto zakričala v obraz ali si sezula čevelj in z njim udarila po mizi v slogu Hruščova. Ali da bi zabrisala stol skozi panoramsko okno, da bi jih zalil viharni dež. Nenaden bes zaradi njihove trmoglavosti. Jebeš vaše stopnje inflacije! je hotela zavpiti. Opravite tisto, kar lahko naredite samo vi!

			In sodeč po njihovih obrazih je bilo možno, da je z obrazom kazala vsa ta občutka in zamišljena dejanja in kletvice, da je bilo vse popolnoma vidno že samo s tem, kako jih je gledala. Moč pogleda. Ne Meduza, ni jih spremenila v kamen ali jih ubila z napadom kače s svoje glave – raje, kot je mrzlično upala, z nekakšnim električnim zagonom s premostitvenimi kabli, na katerih bi bili njeni očesi kot kontaktni držali, da bi tako preskočila vrzel med glavami. Da, zelo blizu je bila temu, da se ji odpelje.

			Potem je opazila, da se kitajska finančna ministrica reži na vsa usta, ne da bi si to sploh prizadevala skriti. Še enkrat je preverila svoj plonklistek, kdo je že ta ženka? Gospa Chan. Hči finančnega ministra iz predhodne generacije. Otrok partijske hierarhije, kot je tudi Xi in še toliko drugih. Mary je bil njen pogled všeč.

			Naslednje dni so se predstavniki centralnih bank kar naprej srečevali v isti dvorani in medtem ko je Zürichsee zagotavljal čustveno usmeritev z zaporedjem bleščečih sončnih dni, ki so jih zaznamovali visoki oblaki kot kakšne galeone, ki jadrajo po jezeru, kot bi prevažale ogromne zaklade, so centralni bančniki končno oblikovali predlog, glede katerega so se lahko vsi strinjali. Bil je drzen, kot bi si lahko le želeli, zato se je Mary zdelo, da se noben od zbranih centralnih bančnikov ne bi želel imeti opravka s tem načrtom, če ne bi bili vsi zraven, da bodo zdržali kritike, ki bodo brez dvoma sledile. Skupaj bodo izdali novo valuto, ki se bo koordinirala skozi BIS, namreč en kovanec na ekvivalent tone ogljikovega dioksida, zajete iz ozračja, bodisi tako, da se ne požge, kar bi se sicer požgalo v navadnem poteku stvari, bodisi s ponovnim odvzemanjem ogljikovega dioksida iz zraka. Obljubili so, da bodo določili spodnjo mejo za vrednost tega ogljičnega kovanca, s čimer se bodo izpostavili veliki nevarnosti zaradi špekulantov, ki si bodo prizadevali odvrniti denar stran od načrta, poleg tega so napovedali ras v vrednosti valute v prihajajočih desetletjih. S tem so poskrbeli, da bo ta naložba zanesljiva, če seveda predpostavljamo, da bo civilizacija sama preživela. To bi samo po sebi zagotovilo določeno veliko vsoto kapitala iz različnih virov, ki išče prav takšno zanesljivo stvar. Pokojninski skladi, manjše državne rezerve, sredstva velikih podjetij, prav vsak, ki je odgovoren, bi si želel varnosti, posebej zdaj, ko je ni mogoče najti nikjer drugje. V bistvu je bilo, kot bi utapljajočim se ljudem vrgli rešilni obroč. Če bi vsi zgrabili naenkrat, bi bil sistem pravzaprav lahko preobremenjen, vendar je bilo treba najprej zajemati ogljik, da bi kovance sploh naredili, zato sploh ne bi bilo slabo, če bi se pojavil naval na to. Centralne banke pa bi lahko kadarkoli prilagodile količino skladiščenega ogljika, potrebnega za pridobitev kovanca, navzgor, kar bi povzročilo najrazličnejše zaplete z izvedenimi finančnimi instrumenti in jim dalo več vzvodov upravljanja. Vzpostavljanje ekip za certificiranje zajema, da začnejo delovati, bo noro zapleteno. Pravzaprav so ob podpisu sporazuma vsi posodili nekaj običajnega fiduciarnega denarja, ki se je stekal v sklad pod upravljanjem BIS in bi zadoščal za plačevaje nove birokracije preverjanja, ki jo bo treba vzpostaviti za potrjevanje, da se zajemanje ogljika res izvaja. To je bila tako obsežna birokracija, da si je nobena banka ne bi mogla privoščiti sama, niti Ministrstvo, seveda, niti približno. Samo po sebi je bilo skoraj kot načrt polne zaposlenosti.

			Program je bil torej celovit. Maryjina ekipa ga je podrobno spisala ob posvetovanju z bančniki in njihovimi uslužbenci, ki so bili pri roki, vzeli so vse njihove predloge in jih vključili, nazadnje pa, po tem, ko se je vsaka banka posvetovala s svojo domačo vlado, so program razglasili in ponudili prvo tranšo ogljičnih kovancev za nakup. Začeli so jih tudi izplačevati in njihova trgovalna cena se je držala, celo nekoliko se je zvišala.

			Potem se ni zgodilo nič.

			Tole, je pomislila Mary, ko so po srečanju minili dnevi in meseci, je vse bolj videti kot vzorec. Vse, kar počnejo, počnejo samo kot poskus izboljšanja razmer, v katerih so se znašli po tem, ko kje bilo že prepozno, da bi bilo to lahko uspešno. Vsakič znova zvonijo po toči, takrat pa njihova dejanja, ki bi bila nekaj let ali desetletij prej morda precej učinkovita, ne zadoščajo. Morda so skoraj nesmiselna. Vedno znova naredijo premalo in prepozno, pri čemer se nihče ne domisli česa močnejšega, kar bi lahko uporabili v vse slabših razmerah.

			Če bi to res držalo za fizično stanje, na primer za taljenje permafrosta na Arktiki ali tako močno zakisovanje oceanov, da ga bitja na dnu prehranske verige ne morejo več preživeti, ali hitro sesedanje antarktičnega ledenega pokrova – potem ni nobenega dvoma, da so v pizdi.

			A vseeno se nekateri ljudje še vedno branijo z vsemi štirimi. In možno je bilo, da so v tistem trenutku samo na področju družbenega toliko zaostajali. Kakorkoli, ljudje so se borili.

			Vendar se niso vsi borili samo na pravi strani, ampak tudi proti njej – se na vso moč borili, da bi zaustavili njihova prizadevanja, jih onemogočili. Tako so pravzaprav obstajali ljudje, ki so si v nekakšnem grozljivem genocidnem umoru/samomoru prizadevali ubiti vse, kar je živega na Zemlji. Medtem ko živa bitja hodijo po vrvi nad prepadom, jim te pizde z vseh strani skačejo čez palico, ki jo držijo za ravnotežjem, in si po svojih najboljših močeh prizadevajo, da bi vse zmetali v nesrečo in smrt.

			»Vedno bodo obstajali idioti,« je zapel Badim, ko je Mary preklinjala še eno pojavitev teh ljudi.

			A bilo je še huje. »Vedno bodo obstajali kreteni,« je rekla zlobno.

			Badim se je odzval: »Osredotoči se na vse, ki se še vedno trudijo za dobro. Veliko več jih je kot tistih druge vrste.«

			Potem je mesec dni po najavi ogljičnega kovanca v njihovih pisarnah na Hochstrasse razneslo bombo.

			Zgodilo se je ponoči, ko v stavbi ni bilo nikogar. Morda so imeli razstreljevalci tak namen, a tega ni bilo mogoče vedeti. Švicarski policisti, ki so spremili Mary, ko je šla pogledat razdejanje, so bili napeti od strahu, in ko so jo varovali, so prej izražali ravnodušno neodobravanje kot kakršnokoli obžalovanje. Obtoževanje žrtve je pač ena od napak, h katerim so uslužbenci organov pregona tako pogosto nagnjeni.

			Svetovali so ji, naj sprejme okrepitev policijskega varovanja. Pravzaprav so vztrajali pri tem. In resnično jo je pretresel pogled na njihove pisarne v trdnih kamnitih švicarskih stavbah, zgrajenih za tisoč let, razstreljene, razbite, da se je notranjost videla iz ulice, črne razvaline, v katerih bi umrli vsi, če bi bili v njih. Zato je pristala.

			Izkazalo se je, da to kar imajo v mislih, ni, da bo kot v zaporu in jo bodo čez dan spustili ven brez varstva. Ne, njeni varuhi so ji predlagali oziroma zahtevali, da se skrije. Imeli so objekte, kjer bi lahko poskrbeli, da bi to delovalo zanjo, varne hiše nedaleč stran, zatočišča v Alpah. Ali kjerkoli na svetu, kjer ji je všeč, vendar se mora za nekaj časa skriti. Grožnje njenemu življenju so še kako aktualne. Vztrajali so. Lahko je izbirala, kje, do neke mere, ne pa kako.

			Če bi zapustila Švico, bi s tem zapustila svojo ekipo. In Zürich.

			Zato je izbrala Alpe.





61

			Negativni odzivi na novice o propadu biosfere niso neobičajni. Žalost, gorje, jeza, panika, sram, krivda, odtujenost in depresija so pogosto opaženi odzivi na novice o globalni podnebni katastrofi. Te negativne reakcije lahko včasih postanejo zadosti skrajne, da jih označimo za patološke.

			Ena od patoloških reakcij, nekakšna oblika izogibanja, se po zgodbi Edgarja Allana Poeja imenuje sindrom maske rdeče smrti. V zgodbi skupina privilegiranih aristokratov, izoliranih v gradu na hribu nad podeželjem, ki ga je opustošila kuga, pripravi maškerado, da bi se zamotili pa tudi zato, da izkažejo brezbrižnost oziroma kljubovalnost do svoje končne usode. Prostore na gradu uredijo tako, da vsako sobo osvetljuje luč, premazana z drugo barvo, potem ka, so se oblečejo v kostume, ki vključujejo različne maske in ogrinjala, gredo v sprevodu skozi grad, plešejo ob glasbi, jedo ekstravagantno hrano in tako dalje. Pojavi se tih zamaskiran neznanec, ki se potika med družbo, in le malokateri od bralcev je presenečen, ko se izkaže, da je ta neznanec sama smrt.

			Ta sindrom torej pomeni potrditev, da je konec skorajšen in neizbežen, zato ne ostane nič drugega, kot da se zabavaš, dokler se lahko. Mrtvaški ples iz poznega srednjega veka, danse macabre v francoščini, Totentanz v nemščini, je zgodnejši primer takšnega odziva, v tem primeru povezan s kugo, in verjetno je, da je bil eden od virov, pri katerih se je navdihoval Poe.

			Celo skrajnejši patološki odzivi na propad biosfere so možni in so bili opaženi. Nekateri, ki čutijo, da je konec blizu, si prizadevajo pospešiti njegov prihod ali ga poslabšati. Zdi se, da je njihovo stališče, da če bodo umrli sami, mora z njimi umreti ves svet. Seveda je to izraz narcisoidnosti, ki so ga poimenovali Götterdämmerung Syndrome. Hitler je v zadnjih dneh druge svetovne vojne postal kanoničen primer tega odziva. V takšni reakciji se zelo očitno kaže tudi sovraštvo do drugih.

			Ime za ta odziv izvira iz Wagnerjeve opere The Götterdämmerung, ki se zaključi s smrtjo starih bogov predkrščanske nordijske mitologije, ki ob tem v zaključnem morilskem in samomorilskem autodaféju uničijo še svet. Ljudski prevod te besede v angleščino se glasi »prekletstvo sveta,« vendar temelji na lažnem prijatelju, saj beseda v nemščini dejansko pomeni somrak bogov, kar je Wagnerjev nemški neologizem na nordijsko besedo Ragnarok.

			Kot velja za večino nasilnih patologij, je tudi sindrom Götterdämmerung pogosteje zaznati pri moških kot pri ženskah. Pogosto se ga interpretira kot primer narcisoidnega besa. Tisti, ki ga čutijo, so navadno privilegirani in upravičeni, ko pa so jim privilegiji in občutek upravičenosti odvzeti, postanejo skrajno jezni. Če se jim potem izbira omeji na priznanje, da so v zmoti, ali uničenje sveta, in pogosto se jim zdi, da jih res doleti takšna omejitev, je zanje jasna izbira uničiti svet, saj ne morejo priznati, da so se kdaj motili.

			Narcisoidnost v splošnem velja za posledico omejene domišljije in obliko strahu. Za narcisa je drugi preveč strašen, da bi ga lahko zaznal, zato je smrt posameznega narcisa konec vsega resničnega. Posledično za narcisa smrt postane še strašnejša in bolj katastrofična kot za ljudi, ki sprejemajo resničnost drugega in nadaljevanje sveta po njihovem individualnem koncu.

			Narcisa straši celo nočno nebo, ki predstavlja neovrgljive dokaze o obstoju sveta, zunanjega jazu. Narcisoidi zato najraje ostajajo znotraj, živijo v idejah ter zahtevajo skladnost in strinjanje od vseh, s komer pridejo v stik, vse te pa obravnavajo kot služabnike ali duhove. In ko se bliža smrt, se po najboljših močeh trudijo uničiti čimveč sveta, kolikor jim uspe.

			Opaziti je bilo tudi besedno zvezo kapitalizem Götterdämmerung. To označuje morda neprimeren premik iz psihologije v sociologijo, zato je izven področja tega članka, v vsakem primeru pa je sama po sebi razumljiva.





62

			Sibilla Schmidt, glavna policistka. Subjekt Mary Murphy smo vzeli pod zaščito 27. junija ob 7h zjutraj. Moja ekipa za to misijo: Thomas, Jürg, Priska, jaz. Priska je dala vse od sebe, da bi bilo M prijetno. Jasno je bilo, da M ni zadovoljna.

			Nekateri iz obveščevalenga oddelka so mislili, da je bilo njeno ministrstvo vpleteno v ugrabitev Davosa, zato je Jürg Thomasu namignil, da ona zdaj ne bi smela biti tako izbirčna. Seveda je bil profesionalno vljuden in tega ni govoril v njeni prisotnosti. Rekla sem mu, naj takšne misli od zdaj naprej zadrži zase. Dobra ekipa smo, v notranjem ocenjevanju švicarske zvezne tajne službe smo bili najbolje ocenjeni. Seveda je bila naša panoga po incidentu v Davosu deležna hudih kritik, mnogi so bili prepričani, da smo bili zagotovo na nek način vpleteni, da smo bili sokrivi, ali da smo pustili, da traja dlje, kot bi moralo. Vedno jasno uživajo, ko nas kritizirajo, še posebej, ko to prihaja od političnih osebnosti, ki jih varujemo. Spasspolizei nam pravijo, špilferderberji, vendar pa navadno ne zavrnejo naših storitev, kadar jih rabijo. V primerjavi z večino držav je Švica zelo svobodna in varna.

			Stara evropska šala: v nebesih so kuharji Francozi, policisti Britanci, inženirji Nemci, ljubimci Italijani, v peklu pa so kuharji Britanci, policisti Nemci, inženirji Italijani. V šali se pojavijo tudi Švicarji, a se ne spomnim, v kakšni vlogi. Morda imajo tako v nebesih kot v peklu isto službo? Načrtovalci? Bančniki? Varnostne sile? Ne spomnim se. Morda je šala švicarska.

			M smo prestavili v enega naših kombijev, neprebojen, odporen na bombe na cesti, z zatemnjenimi okni, varno komunikacijo. Priska in Thomas sta bežno pohvalila M, s kako malo prtljage potuje. Namestili smo jo čisto zadaj s Prisko, preostali smo sedeli na srednjih sedežih in spredaj. Jurg je vozil. Avtocesta do Berna, brez incidentov. Od Berna do Thuna, potem ob zahodni obali Thunerseeja navzgor. Po ovinkasti cesti v Hedijino deželo s velikimi lesenimi hišami, ki jih obrobljajo rdeče geranije, zelene Alpe pa se vzpenjajo do temnih skalnih sten bernskega Oberlanda. Sama imam raje Graubünden.

			V Kanderstegu smo zapustili glavno cesto in zapeljali na pod navzgor proti jezeru Oeschinen, pri čemer smo od zgornje postaje žičnice naprej šli po zasebni oskrbovalni poti. Priska je med potjo M pojasnila, zakaj je Kandersteg zakotje, medtem pa kazala naokrog, namreč v osnovi zato, ker tu ni smučišč, preprosto zato, ker so na vseh pobočjih, ki obdajajo mestece, skalne stene. Edina pot ven iz zaprte soteske je do Rone skozi star železniški predor, enega najstarejših predorov sploh. Zato je tu mirno, kot v vseh alpskih soteskah, ki so prestrme za smučanje. Jadralnih padalcev je dosti manj kot smučarjev.

			Ko smo se peljali mimo ovc na travniku, je M rekla, da je videti kot Irska, če ne pogledaš gor. Greben proti jugu je zelo visok.

			Prispeli do jezera Oeschinen, 10.40 zjutraj. Precejšnje okroglo jezero pod visokimi skalnimi stenami, vsaj tisoč metrov visoka zakrivljena stena iz sivega granita, z enim samim skokom naravnost iz jezera, zelo dramatično. Jezero motno modro, znak da so nekje više ledeniki.

			Priska je M povedala glede jezera Oeschinen, ji pojasnila, da je redko, da se tako veliko jezero pojavi tako visoko, ker so veliki ledeniki v Ledeni dobi tako zgladili alpske doline, da ni ostalo nobenih skalnatih reber, ki bi zadrževala vodo. Zato ni ribnikov ali jezer, dokler se ne spustiš do velikanov Mittelanda. Tu pa je iz skalne stene, obrnjene proti dolini, zdrsnil plaz, ki je oblikoval zaporo, ki se je nazadnje zapolnila z naravnimi zalogami staljenega snega. Jezero nima iztoka, je rekla Priska, ker njegova voda pronica skozi plaz in pride ven kot velik potok nekje na poti v Kandersteg. Tudi sama nisem vedela teh stvari, zdelo se mi je zanimivo, M pa je samo kimala, preveč je bila raztresena, da bi jo zanimalo.

			Peljali smo se mimo gorskega hotela na obali jezera do njegove pomožne zgradbe, rezervirane za nas. Družinski lastniki vedo za situacijo, pomagajo, kot že kdaj prej.

			Eno od koč SAC nad jezerom so praznili, da jo bomo lahko uporabljali, brez vsake panike, zato bo trajalo nekaj dni. Tako smo bivali v pomožni stavbi hotela ob jezeru. Dva dneva smo z M hodili okrog jezera. Ni hotela ostati znotraj, meni pa so se sprehodi zdelo dovolj varni, to so potrdili tudi v Bernu. Poti okrog jezera so delno gozdne, dvigujejo se v gore nad drevesno linijo. M se je v gozdu vedno ustavljala in gledala lesene kipe, izrezljane iz debel, ki jih niso posekali. Primitivna bitja, zverinski obrazi, lokalno izročilo, Böögi itd., vsa pretijo v sencah med drevesi. Više pot zaide skozi krummholz z majhnimi in grčavimi drevesi. Tipičen bernski Oberland, je pripomnila Priska. Ko smo hodili, je pripovedovala M o Alpah, večinoma stvari, ki jih vsi vemo, a Priska ve več od nas.

			Skalne stene nad jezerom so res zelo dramatične. Nekje na sredini višine stene so vsak dan lebdeli kosmi oblakov, da se je videlo, kako visoka je. M je povedala, da je stena sama višja od najvišje gore na Irskem. Njena višina skušaj s hecno pastelno kobaltno barvo jezera daje območju videz slabega računalniškega podobja ali pobarvane naslovnice žepne knjige, preveč neverjetno in fantastično je, da bi lahko bil resnično. Vsekakor imam raje Graubünden.

			M je nekega večera govorila z lastnikoma hotela. Srednjih let sta, spoznala sem ju nekoč, ko sta bila še mlada, ko sem bila tu s svojimi starši. Zdaj so njuni otroci dovolj veliki, da vodijo vse skupaj. Sin je peta generacija, ki ima v lasti hotel in ga upravlja, sta povedala M. Pripomnila je, kako nenavadno je to, in sta prikimala. Zdi se jima, da imata srečo, sta rekla. Tu jima je všeč.

			M je vprašala, ali je mogoče prehoditi vso pot okrog jezera, pri tem pa pokazala na skalne stene. Priska je ob tem zmajala z glavo. Neko težavno mesto je, je odgovoril sin in pokazal na drugo stran jezera. Možno je, vendar je tam neka skalna polica, pri tem pa pokazal na zeleno linijo, ki je na približno polovici višine prečkala stene. Možno je, je rekel, a jaz sem šel samo enkrat, ko sem bil mlad. Zdaj ne bi šel več. Na neki točki je preozko, da bi bilo udobno.

			Kar pogosto velja, je pripomnila M.

			Sin je prikimal in dodal: Vedno je neko težavno mesto.

			Naslednjega dne smo se povzpeli do SAC Fründenhütte, ki so jo izpraznili za nas. Odhod ob 5:20 zjutraj. Tisoč metrov vzpona, na nekaterih mestih težkega. M je bila od samega začetka utrujena, videti je bila razdražena, ker nismo ostali pri jezeru. Navodila iz Berna, sem ji povedala. Standardni postopek. Resnična varna hiša tu je koča SAC.

			Šest ur strmega vzpona, ves čas po poti. Strm odsek po steni je bil varovan z jeklenico. Morda je M imela težave z nadmorsko višino. Bila je počasna in tiha.

			Fründenhütte, velika kamnita škatla s cikcakastimi rdeče-belimi polknicami, je bila veličastna. Hecno jo je bilo videti na tako visokem in odmaknjenem kraju, kot vedno velja za koče SAC. Vsaka je bolj neverjetna od predhodne, to je neka igra, s katero zabavajo soplanince in oskrbnike koč. Ta se je nahajala na dvignjenem delu dna že izginulega ledenika, medtem ko je na vrhu kotline še vztrajal preostanek ledu. Stara čelna morena se v nizkih krivuljah razteza na obeh straneh koče. Fotografije na steni jedilnice v koči prikazujejo Fründengletscher leta 1902, ko je veliki ledeni jezik skoraj dosegal hišo, ji pretil. Potem še štiri slike skozi leta, dve iz zraka, ki prikazujejo umikanje ledu. Zdaj samo še drobec sivkaste beline, prilepljen više pod steno na nizkem delu grebena.

			M je tisto popoldne počivala. Sumila sem na bežne težave z višino, zato sem ji dala Diamox. Pozneje je opravila nekaj telefonskih klicev po šifrirani povezavi, ki smo jo vzpostavili zanjo. Potem je dremala in se prebudila pravočasno za sončni zahod. Močan alpski žar na jasnem nebu, nekaj visokih oblakov proti vzhodu prav tako rožastih. M je rekla, da bi lahko delala prek telefona in se nekaj časa z veseljem skrivala tu. Dober znak.

			Še en dober znak je bil njen apetit tistega večera. Kuharji so pripravili raclette in rosti, solato in kruh. Za kočo je skrbel par srednjih let, poleg tega pa še par mlajših pomočnikov. M so odpeljali na skupna ležišča, samo to so imeli, kar pomeni, da je imela zase celoten matratzenlager. Ob pogledu na to se je smejala. Ena sama vzmetnica se je raztezala po celotni dolžini sobe, številke na dolgi posteljni končnici so označevali prostor za 20 prenočevalcev, od katerih je vsak imel svojo odejo in vzglavnik. Vzela je dva vzglavnika in zaželela lahko noč. 21.10.

			Naslednji dan, koča prazna razen nas in oskrbnikov. M je jedla zajtrk v jedilnici, pregledala elektronsko pošto in opravila klice na šifriranih linijah, ki so ji bile zagotovljene. Potem pila kavo na terasi z razgledom na jezero 1200 metrov niže. Alpe so velike, je pripomnila Priski.

			Pozneje tistega dne je prosila, da bi šla na sprehod, in peljali smo jo do vznožja Fründengletscherja, kakšnih šest kilometrov po dolini navzgor. Manj strmo kot je bil vzpon do koče dan prej. Ko je Mary opozorila na to, je Priska pojasnila, zakaj je tako, namreč, namesto da bi se vzpenjali po stranici ledeniške doline v obliki črke U, kot smo se včeraj, smo zdaj hodili po dnu manjše doline v obliki črke U na višji nadmorski višini. S skalami posuto dno viseče doline, kar je mnogo manj strmo, kot če takšna dolina pada v večjo dolino pod seboj. Enako kot zmeraj. Višje kot smo se vzpenjali, manj je bilo mahu, lišajev in alpskega cvetja, dokler ni ostala samo gola skala, verjetno še do pred nekaj leti pod ledom. Do poldneva smo dosegli vznožje ledenika, ki je bil večinoma prekrit s črnim gruščem, ki je padal z grebena, poleg tega pa so ga sekali beli navpični rezi taljenja, kar je razkrivalo ledeniški led, ki je bil v najglobljih delih razpok prav moder.

			To je pa res depresivno, je pripomnila M. Res se vidi, da se ledeniki talijo.

			Hudo je, je rekla Priska. Mogoče ne tako hudo kot v Himalaijo, kjer je taljenje njihov vir vode. A vseeno tudi tu povzroča spremembe. Nekaj vode izgubljamo, nekaj vodne energije. In zdi se narobe. Kot kakšna bolezen. Kot nekakšna mrzlica, ki nam pobija ledenike.

			A kljub vsemu se je preostali zid vznožja tega ledenika dvigoval kakšnih petnajst metrov nad nami. Če bi hoteli priti na sam ledenik, mi morali preplezati bočno moreno, potem pa prečkati vrzel med moreno in ledom. Najbrž bi prav za led rabili dereze, razen če bi našli dober raven skalnat ali leden most. Ni bilo v programu tega dne.

			Z M smo se spustili nazaj po dolini navzdol, ob čemer smo bolje videli, kako strm je bil naš vzpon. Prijeten večer v koči.

			Ob 2.46 nas je vse prebudilo zelo glasno rjovenje in ropot. Zdrveli smo do M, pripravljeni na težave, Jürg je imel pripravljeno pištolo. K oknom pogledat ven, vendar temna noč, ni kaj videti. Zvok je prenehal, ni bilo več kaj videti ali slišati. Plaz, je predlagala Priska. Ne, padanje kamenja, je rekel eden od oskrbnikov, ne snega, temveč kamenja. Kamenje, brez dvoma, hrup je bil res glasen. Trajalo je morda trideset sekund. Koča je bila postavljena na svojo vzpetino iz kamenja, precej stran od pečin, ki so jo obdajale, zato je oskrbnik zatrdil, da ne bi smeli biti nikakor ogroženi zaradi padanja kamenja ali njegovih iztekov, ki so se včasih zgodili.

			Nazaj spat za večino od nas, le z Jürgom in Prisko smo ostali še nekaj časa pokonci pred M-jino sobo, kjer smo niti malo zaspani sedeli na tleh. Thomas se je z enim od oskrbnikov šel ven razgledat naokrog in se vrnil s poročilom, da zdaj tik zahodno od koče leži nov kup kamenja. Opozorili smo Bern, se spraševali, kaj se dogaja, in ali smo bili napadeno. Čakali smo, da iz Bena dobimo odziv glede incidenta, da slišimo njihovo mnenje o možnosti, da je sovražnik izsledil M in ji nekaj poslal.

			Ko smo ob zori šli ven, smo ga videli, nov skalni podor, tako je. Odtrgal se je s strmega grebena zahodno od koče. Njegov iztek po dnu doline je skoraj dosegel kočo. Ogromni balvani skrilavca, gnajsa in granita so se zdaj visoko dvigovali nad dnom doline. Stiki med različnimi vrstami skal so vedno šibka točka, je rekla Priska. Največji kosi so se odkotalili najdlje, kar je običajno. Balvan, velik skoraj kot hiša, je ležal samo kakšnih dvajset metrov stran od nje. Videti je bil kot grob kip koče same. Če bi se z vsaj malo zagona zaletel v kočo, bi jo zdrobil. Drugače povedano, še en met te velike kocke in bum, zmečkalo bi nas.

			Posvetovala sem se s svojo ekipo, govorili smo Schwyzerdütsch, da nas M ni razumela. To je preveliko naključje, sem jim rekla. Nimam dobrega občutka glede tega. Razglašam rdeči alarm. Prešli smo na ta protokol.

			V Bernu so se strinjali. Vsekakor rdeči alarm. Pripravite se na odhod, so rekli. Takoj ko bomo imeli načrt evakuacije, se vam bomo oglasili glede tega. Treba se bo razkriti.

			Premišljevali smo o tem. Če bi se razkrili, bi bil umik s helikopterjem nevaren. Napadi z droni so še kako mogoči. Seveda je tudi sama koča ranljiva. V Bernu so rekli, da bodo načrt za nas imeli pripravljen v eni uri.

			Veliko pred tem je Priska predlagala svoj načrt. Klicala sem v Bern in jim ga predstavila. Razumeli so, nas pustili na čakanju, a se hitro spet oglasili. Naredite tako, so rekli.

			M smo povedali: oditi moramo.

			Spet? je zajokala.

			Mar res mislite, da bi lahko kdo sprožil tako obsežen skalni podor?

			Lahko bi. Oskrbnika pravita, da je bil nad to skalno steno previs. Lahko bi padel sam od sebe, a če bi ta previs zadel izstrelek, morda niti ne eksploziven izstrelek, ampak samo inertna masa, ki bi vanj udarila s hitrostjo, bi se lahko stena odkrušila. Pod seboj bi pokopala vsakršne znake izstrelka, zato bi bilo videti kot nesreča. Ta skalni podor bi prav lahko zdrobil kočo. Ravno jo je zgrešil. Glede tega ne moreš biti prepričan, dokler ne poskusiš.

			Pa ne bi moglo biti preprosto naključje?

			Da je skalna stena, ki je bila na tem mestu toliko stoletij, padla zdaj, ravno ko si ti tu? Prav na ta dan, da bi padla?

			Še vedno bi lahko bilo naključje, je rekla. Takšna pač so naključja.

			Thomas je zmajal z glavo. V Bernu so nekaj opazili, ji je povedal. Mislijo, da ni naključje.

			Dobro, je rekla M, ki je bila videti vse bolj vznemirjena. Kam pa zdaj?

			Povedali smo ji, kakšen je naš načrt.





63

			Ponjo so prišli tik po polnoči, potrkali so, kot bi jo hoteli prebuditi, vendar sploh ni zatisnila očesa. V celotni kočo temno in mrzlo, njeni varuhi pritajeni in živčni. Plezalci vedno odidejo prav ob tem času, ji je pomirjujoče povedala Priska, da so že visoko, ko začne sončna svetloba sprožati kamenje.

			Priska in Sibilla sta jo peljali v eno od kopalnic in s čitalnikom preverili njeno telo, medtem ko se je tresla, oblečena samo v spodnje perilo. Potem s čitalnikom čez vsa oblačila, ki jih bo oblekla, čez vse, kar bo vzela s seboj, kar je bilo komaj kaj. Prosili sta jo, da svoj telefon pusti v koči, pozneje ga bodo spravili do nje. Enako velja za njena oblačila. Sicer mislita, da nima nobenih sledilnih naprav, sta rekli, a bolje, da so prepričani in da pusti tu vse, česar ta dan ne rabi.

			Oskrbnika koče sta ji priskrbela topla oblačila, planinske čevlje in dereze ter vrhnje oblačilo, kot nekakšne hlače z naramnicami, le da so bile podložene s puhom. Zdelo se ji je kot nekakšna vesoljska obleka. Pa tudi alpinistično čelado in pas, ki si ga je nadela okrog pasu in stegen.

			Ne bi rekla, da mi je ta načrt všeč, je rekla Mary.

			Vse bo v redu, je odvrnila Priska. Fründenjoch ni preveč zahteven.

			To se mi ne sliši dobro, je reka Mary. Vedela je, da je ne preveč zahteven, ko je govora o Alpah, švicarski izraz za jebeno zahteven. In vedela je, da joch pomeni prelaz. Kar najverjetneje pomeni nizko točko na čelu njihove kotline, tam gori nad ledenikom, do katerega so šli dan prej. Zgoraj je videla zarezo v skalni steni nad ledom, v steni, ki je bila ograjen odsek grebena širšega Bernskega Oberlanda. Ko si vedel, kje iskati zarezo, je bila vidna celo iz koče. Ampak dan prej je opazila, da je črna skala pod zarezo videti povsem vertikalna. Ni preveč zahteven – seveda!

			Ob dveh ponoči so šli ven v ledeno mrzlo noč. Lune ni bilo, a ker so stene kotline osvetljevale zvezde, so se svetile, kot bi imele svojo temno notranjo svetilko. Z naglavnimi svetilkami so prebadali noč in osvetljevali spremenljive kroge in elipse na grobih kamnitih tleh pred seboj. Mary je bila navezana med Thomasom in Prisko, Sibilla in Jürg pa sta bila svoja naveza poleg njih. Vsi so imeli naglavne svetilke na čeladah, zato se med pogovorom niso gledali.

			Po nekaj urah vzpenjanja po skalnem pobočju, med katerim je Mary močno sopihala in se ogrela po vsem telesu, razen nosu, ušes, prstov na nogah in konic prstov na rokah, so prispeli do vznožja ostankov ledenika. Po tem so splezali na levo bočno moreno, ki so jo sestavljali balvani, slabo pritrjeni v pesek z ledeno skorjo. Potem se je Mary morala osredotočiti, da je prilezla na ledeni del samega ledenika. Pobočje iz belega ledu, po katerem so predlagali, da se vzpnejo, je imelo naklon približno 45 stopinj, morda več, zato je ga je bilo treba opraviti z derezami, zahteven manjši plezalni vzpon. Nikoli še ni počela česa podobnega. Posedli so jo in ji pomagali pritrditi dereze na čevlje, ji podali cepin, in ko je po tem brcnila v led na ledeniku, so prednje konice njenih derez zelo lepo ugriznile vanj. Če si dobro brcnil, je bilo, kot bi stal na letvi lestve, pri čemer je bila letev v resnici zgolj njen čevelj s trdnim podplatom, ki je obtičal na mestu. Precej osupljivo. In se je vzpenjala ob strani ledenika, tap tap tap. Ob tem ko je vrv od nje segala naprej do Thomasa, ki je bil že višje na položnejšem vrhu ledenika, je bilo skoraj preprosto.

			Potem je s preostalimi stopala po vrhu ledenika in ob vsakem koraku čutila, kako se navzdol obrnjene konice njenih derez zapičijo v površino ledu. Včasih se ji je nekoliko vdrlo in potem zataknilo, ko je prebodla plast trdega snega.To je srenec, ji je povedala Priska. Dober za hojo. Pravzaprav je bilo precej čudno. Mary je ugotovila, da ji je bolj všeč goli led, kjer se je z vsakim korakom v trenutku zataknila in ostala skoraj za višino celotnega zobca dereze nad njim. Ob vsakem koraku je morala osvoboditi svoja stopala z drobnimi trzljaji, potem ob premiku nog naprej stopiti nekoliko višje, sicer bi se zataknila s konico in se spotaknila. Ko je stopila in se zataknila, ji noga ne bi mogla zdrsniti, tudi če bi hotela. To je bilo pomirjujoče. Čevlji, s katerimi so jo opremili, so nekoliko preveliki za njena stopala, se ji je zdelo, saj je bilo drsenje z podplati v čevlju edino, kar je bilo pri vsem skupaj kakorkoli prožno.

			Nič od tega ji ni bilo prijetno, to ni bilo nekaj, kar bi hotela početi. Spraševala se je, ali je ta dogodivščina sploh nujna, a tega ni hotela vprašati, saj bi zvenelo kot kritika. In če je v nevarnosti, so tudi oni v nevarnosti, a seveda ostajajo z njo, to je njihova naloga. Zato je naredila, kar so ji rekli, brez vsakršnih tovrstnih komentarjev. Dejstvo, da se jim je to zdelo nujno, je bilo pravzaprav precej strašljivo, če si je dovolila razmišljati o tem. A si ni. Osredotočala se je na led pod stopali, na svoje dihanje.

			Z enakomernim tempom so se hreščaje vzpenjali po visokem ledeniku. Edini zvoki so bili škripanje in praskanje jermenov njihovih derez. Enkrat so zaslišali hrup padajočega kamenja. Razen tega brezvetrna tišina. Črno nebo, polno zvezd. Rimska cesta je kot nočnosvetleči oblak skoraj zahajala na zahodu. Thomas je sledil nizu zastavic, ki so vihrale z lesenih palic, zapičenih v pločevinke, do vrha napolnjene z betonom. Mary je streslo ob misli, da bi pločevinke morala prinesti sem gor, zagotovo so tehtale vsaj dvajset kilogramov, a zdaj so morale ostati na mestu in kazati pot do prelaza. Priska je rekla, da se prebijajo skozi polja razpok. Ko se bo ledenik premaknil, bodo premaknili tudi zastavice, je rekla, čeprav pri tem ledeniku to ne bo prevelik problem, saj se je stalil do nekakšnega minimalnega ostanka, skoraj stacionarnega ledenega polja. Ko so šli mimo razpok, sta jih Priska in Sibilla hoteli pokazati Mary, a jih ni uspela videti. Bežne vdolbine v snegu, ki prekriva led, morda prej srenec kot led, a ona bi stopila naravnost čeznje. Slaba ideja. Ko je stopala ob eni od zastavic, je v soju svoje naglavne svetilke opazila, da sta tako pločevinka kot zastavica pobarvani oranžno. V soju zvezd so bile sive.

			Po dveh urah takšnega vzpenjanja so prišli do vrha ledenika in se srečali s črno skalo prelaza. Med ledeniškim ledom in črno skalo je bila kratka vrzel s strmimi stranicami. To je bergschrund, robna razpoka, so ji povedali. Slovi po tem, da predstavlja problem, kako priti z ledenika na glavno steno, včasih je to grozljiv problem. Na srečo je ta bergschrund imel v ledeni del pod nogami vklesane nekakšne stopnice, plitve, nepravilne in močno prepikane s konicami derez, ki so vodile dol do črne skale in ledenih blokov, nametanih po dnu male temne grape. Ko so prispeli tja dol, jih je čakal zahteven odsek, zato sta jo Priska in Thomas dejansko prijela za roke in skupaj z njo gledala, kam stopa, ona pa je hvaležno sprejela njuno pomoč. Oseminpetdeset let imam, jima je hotela povedati. To ni nekaj, kar bi hotela početi. Mestna punca sem. Z dna zareze je bilo strašljivo pogledati gor, saj si nas seboj videl samo ozek pas stopnic.

			Na skalnati strani bergschrunda so plezati tako, da so konice derez zabadali v razpoke v skali. Zdelo se je slaba ideja, a so se njihovi čevlji skal dejansko oprijemali še trdneje kot prej ledu. In izkazalo se je, da so v skalni steni niše, skoraj dovolj enakomerne, kot bi jih vrezali ljudje za ljudi, vendar je Priska rekla, da jih niso.

			Ko so prišli do vrha stene, so nadaljevali kot z drobnimi petkami, praskaje so stopali po skoraj ravnih črnih skalnih ploščah, ki so se med vertikalnimi črnimi stenami na obeh straneh rahlo vzpenjale. Videti je bilo kot hodnik brez strehe, ki so ga izklesali Titani. Priska, ki je kljub nadrealistični čudaškosti vsega skupaj, ali pa prav zato v celoti prevzela vlogo turističnega vodnika, ji je povedala, da so prelomi v skali omogočali ledeniku, ko je bil še tako visok, da je prekrival celoten ta odsek grebena, da je lahko nepritrjene bloke zgrabil in jih premaknil ven iz tega prehoda, jih morda potisnil proti jugu, kot bodo kmalu videli. Zdaj je zaradi manjkajočega prelomnega krila nastala vrzel v grebenu, tista reža, ki jo videli od spodaj, ki je oglato zaključena, kot bi jo zarisali z grezilom in vodno tehtnico. Zelo neresnično. Da sploh ne omenimo misli na morje ledu tako visoko, da je prekrivalo ta del grebena in domnevno še vse preostale Alpe, vse razen še višjih grebenov in vrhov. Samo eden od švicarskih alpskih prelazov, kot so v svojim odnosom očitno nakazovali Thomas in drugi, Priska pa je bila očitno ponosna nanj. Vsak prelaz v Alpah ima svoj značaj, je rekla. Večina jih je dobro poznanih od srednjega veka, ali morda že od mnogo prej, vse do časov, ko so pred tisoči let ljudje prvič prišli v te gore. Kot ledeni človek, ki so ga na prelazu vzhodno od tu našli, ko se je prikazal iz ledenika. Ta je svoj prelaz prečkal pred pet tisoč leti. Ali pa ga morda ni, je pomislila Mary, a tega ni rekla na glas.

			Torej so stopili skozi režo Fründenjocha. Bilo je, kot bi po hodniku šli iz enega sveta v drugega. Samo kakšnih pet minut je trajalo. Samo trinajst metrov jim zmanjka do tri tisoč metrov, je rekla Priska. Ljudje pogosto skočijo in se pretvarjajo, da so se dotaknili višine tri tisoč metrov nad morjem. Švicarji, je pomislila Mary. Sama ne bi mogla skočiti centimetra od tal.

			Ko so prišli do drugega konca reže, je Alpe na južni strani preplavljala zora. Surova rumena jutra. Resnično nov svet. Alpski žar je vrhove, obrnjene proti vzhodu, obarval rožnato, medtem ko so bila pobočja, obrnjena v druge smeri neba, rožnato modra, vijolična ali črna. Led pod njimi je bil močno kremasto moder, nebo nad njimi jasno bledo sivo z odtenki rumene svetlobe v zraku. Proti obzorju so se v vse smeri nizali vrhovi, proti jugu pa je še ena velika veriga tekla vzporedno s to, ki so jo prečkali. Pod njimi sta dol valovit ledenik obdajali črni bočni moreni. Kanderfirn, ji je povedala Priska. Ni iz goleda ledu, temveč iz srenca, zaradi česar je videti žameten. Kot temno turkizen žamet, zelo hecen pogled.

			Takoj pod njimi je bilo nekoliko prepada, potem nekoliko nagnjena gmota goleda ledu, ki je služila kot nekakšna terasa in tudi kot dolg iztek do srenca mnogo nižje. Zadnji spust na koncu ledene terase do srenca iz njihovega gledišča ni bil viden, kar je nakazovalo nekaj očitno strmega, steno. Ko je Mary gledala proti njej, je škrtala z zobmi. Čakala jih je dolga pot navzdol, pa že tako je bila utrujena, meča in Ahilove tetive so jo bolele, vse njene mišice je preveval občutek izčrpanosti.

			Rekla ni ničesar. Korak za korakom jim je sledila. Dol, spet dol, potem pa spet dol. Mestoma so ji pomagali. Hoja z derezami po skalah je bila nerodna kot hudič, a tudi stabilna, saj so se ji čevlji držali na mesti, kar ni najhujši občutek, kar jih lahko imaš, če pomisliš, kaj bi lahko pomenil zdrs. Priska je potrdila, kar je sama čutila v nogah, namreč, da lahko namenoma zapičiš dereze naravnost v razpoko in trdno stojiš, kar samo s čevlji ne bi šlo. To je pomenilo, da je pritisk na njene gležnje grozljiv, in pogosto se je zavedla, da je na koncu svojih moči, da je tik na tem, da pade, ko ima noge nagnjene v eno ali drugo smer na načine, ki jih ne bi nikoli izbrala. Nekajkrat je ni preostalo drugega, kot da se vda in sestopi korak naprej, prehitro, nepremišljeno, obupano. Vsakič, ko je to naredila, so se ji noge zataknile v neko novo razpoko, nepričakovana odrešitev. Pizda! je govorila znova in znova. Pizda materna. Ne more iti tako naprej. Srce ji je razbijalo, potila se je, nič drugega ni obstajalo, kot to strmo nalomljeno stopnišče iz razpokane črne skale.

			Po neskončni etapi takšne hoje so prišli na ledeno teraso, ki jo je videla iz prelaza zgoraj in se je tu spuščala navzdol do kamor se je videlo, potem pa se končala v zraku. Očitno je tam dol nekakšna stena, ki se je ne vidi, ledena ali skalna, ni važno, v vsakem primeru bo hudo, strahovito hudo.

			Tu bomo počakali, ji je povedala Priska. Peljali se bomo.

			Hvala Bogu, je rekla Mary.

			Daleč daleč spodaj, kjer so opazili, da je površina ledenika drugačna, na drugi strani srenca, je opazila drobceno vrsto zastavic. Zdaj je bilo dovolj svetlo, da se je videlo, da so oranžne. Čez petnajst minut, morda dvajset, so iz doline zaslišali udarjanje. Do njih se je dvignil helikopter, ki je imel na strani narisan švicarski beli križ. Nekaj časa je trajalo, da se je dvignil do njih, pot navzdol je bila res dolga. In zrak je bil redek, kar je čutila globoko v sebi in ta šibkost ji ni bila nič všeč.

			Helikopter je pristal kakšnih petdeset metrov stran na skoraj ravnem delu ledu, glasno in ob močnih sunkih vetra. Medtem ko so mu rotorji še vedno hrumeli v nejasnem obrisu, je nekdo s čelado in v letalski opremi odprl stranska vrata, zlezel dol in jim pokazal, naj se približajo plovilu. Počepnili so in z derezami stopili do helikopterja, sedli na led, si odpeli dereze (Mary so jih namesto nje sneli drugi), potem se povzpeli po kovinskih stopnicah v kabino. Tam je bilo enako glasno kot zunaj, a ko so sedli v velik osrednji prostor in jih je član posadke pripel v mrežaste sedeže in so si sneli plezalne čelade, so dobili slušalke z glušniki. Ko so si jih nadeli, je svet postal dosti tišji. In v ušesih so zaslišali glasove.

			Pogovor v slušalkah se je odvijal v švicarski nemščini, zato se je Mary povsem sprostila in migala z meči in stopali. Na več mestih je bila tik na tem, da jo zgrabijo krči. Tudi v stegnih.

			Posedli so jo poleg majhnega okna, zato je, ko se je helikopter dvigoval, gledala ven: strme temne gore, prostrane zaplate belega snega. Potem naprej nad še globljo dolino, neskončno večjo, večinoma z zelenimi stranicami in zapolnjena z reko, avtocestami in tirnicami, pa tudi miniaturnimi vasmi s cerkvenimi zvoniki, štirioglatimi stolpi, strehami hiš in vinogradi, ki so se vzpenjali v vrstah in obrobljali stranice mogočnih sten doline, posebej proti jugu obrnjene stranice na njihovi desni. Reka Rona, je predpostavljala Mary. Če ima prav, je to Valais, ena največjih švicarskih dolin.

			Leteli so skozi to gromozansko sosesko, nižje od gora na levi in desni. Potem so zavili levo, proti jugu in v ozno dolino. Mary je vedela, da na koncu ene od teh dolin na jugu stoji Matterhorn, a s ni predstavljala, da bi se šli skrivat v Zermatt, poleg tega se ji je zdelo, da so leteli bolj proti zahodu. V žareči horizontalni jutranji svetlobi so bile stranke doline še vedno globoko v senci. Izgubila je občutek, kje so.

			Nazadnje se je ozka soseska, po kateri so se vzpenjali, zaprla pred njimi, in helikopter se je spustil na betonsko ploščad pod betonskim jezom, zelo visokim in zelo ozkim, ukrivljenim navznoter, kot je pogosto za jezove. Neresnične prizor, zdel se je kot jez iz stripa, pretiran kot kakšna karikatura.

			Izstopili so iz helikopterja in vstopili v stavbo poleg pristajalne ploščadi. Tu so sedli in na hitro nekaj pojedli, šli na stranišče, se preobuli iz čevljev za sneg v bolj navadne pohodne čevlje.

			Nismo še opravili s hojo, je pojasnila Priska. Še en kratek sprehod.

			Kako kratek? je rekla Mary, razdražena in prestrašena, saj je bila že izčrpana, to je čutila v nogah.

			Šest kilometrov, je rekla Priska. Ni zelo daleč.

			In dve sto metrov navzgor, je dodal Thomas, kot bi hotel popraviti Prisko. Nekakšna popolna iskrenost.

			Mary se je ugriznila v jezik in ni rekla ničesar. Že tako je bila iztrošena.

			Šli so ven. Takrat je bilo pozno jutro. Sonce je bilo tik nad jezom, ki se je vzpenjal nad njimi. To je najvišji jez v Švici, so ji povedali, peti najvišji na svetu. Visok skoraj tristo metrov.

			Na srečo je bila po pobočju zahodno od jezu napeljana gondola. Zlezli so v kabino in se hitro dvignili, pri čemer so imeli čudovit pogled na betonsko krivino jezu. Visoko, da ti zaprasketa v ušesih. Težko si je predstavljati, da bi kdo rekel: Dajmo tule postaviti jez, zapolnimo to globoko ozko dolino s tristo metrov visokim betonskim zidom.

			Na gornji postaji gondole so izstopili in šli skozi dolg tunel, tunel z odprtimi galerijskimi predeli na levi strani, ki so omogočali razgled navzdol na jezero za jezom. Voda je bila barve sredstva proti zamrzovanju.

			Potem so se znašli izven tunela, v visoki, plitvi dolini, obrnjeni proti zahodu. Še ena ozka ledeniška dolina in v njej steza, ki teče poleg žuborečega potoka. Mary je utrujeno stopala po njej. Bilo je veliko lažje kot hoditi z derezami na čevljih za sneg, to je morala priznati, vendar ji je zmanjkalo energije. Bila je iztrošena. Nekoliko nerodno je bilo, da se njenim čuvajem očitno sploh ni zdelo naporno. Jebeni Švicarji in njihove jebene gore. Pri smučanju so jo prehitevali triletniki, ki sploh niso uporabljali smučarskih palic, švigali mimo, ne da bi jo sploh opazili, zakaj bi bila torej zdaj presenečena, saj so kot gamsi tu gor. Na domačem terenu. Skalnata prašna steza. Zelena travnata pobočja, ki mejijo na strugo potoka, kamnite stene nad travo, na levi visoke, na desni nizke. Gor in gor, in spet gor. Muka. Počutila se je povsem šibko.

			Potem je opazila, da je potok desno od nje temno rjave barve. Voda v njem je hitro brzela po rdečerjavi strugi. Pogledala je natančneje, potok je bil skoraj v celoti podložen z zarjavelimi žeblji. Žeblji, vijaki, podložke, matice, kotne spojke, drugi kosi drobnega kovinskega okovja, vse to močne temne rjasto rjave barve, je v gostem prepletu prekrivalo dno potoka kot školjke ali morski ježki. Bilo je kot privid v sanjah, tako nadrealistično, da je komajda verjela svojim očem. Dejansko se je spraševala, ali ima privide zaradi izčrpanosti.

			Kaj hudiča je tole? je vprašala svoje varuhe in pokazala s prstom.

			Skomignili so.

			Iz starih časov, je rekla Priska.

			Kakšnih starih časov?

			Boš videla.

			Potem so prišli na vrh vzpetine in se znašli v okrogli visoki kotlini z gorsko steno na levi in zeleno goro na desni. Tla kotline je prekrivala trava, poleg tega pa skale vseh velikosti, od majhnih do takšnih v velikosti hiše, velike so bile kot dolmeni na Irskem – in opazila je, da so nekatere od teh v resnici stavbe, betonske kocke s praznimi zidovi, brez vrat in povsem enolične.

			Potem, ko se je Mary še enkrat razgledala naokrog, je opazila, da so v steno, ki zapira kotlino proti jugu, vgrajena tri velikanska betonska vrata, ogromni ovali, visoki morda petnajst ali dvajset metrov, in široki skoraj enako. Kot bunkerji na tleh kotline so bile tudi te stene v skalni steni iz kar najbolj enoličnega betona.

			Kaj je to? je vprašala Mary.

			Vojska, ki je kratko odgovorila Sibilla.

			Vojno letalstvo, je dodala Priska in hkrati pokazala na ogromna vrata v steni, kot bi s tem pojasnila, kaj misli.

			Civilistom dejansko vstop v to kotlino ni dovoljen, so ji povedali. Nihče ne hodi sem.

			Mi pa smo prišli? je rekla Mary.

			In potem so se od znotraj odprla majhna betonska vrata pod tistimi ogromnimi, tako majhna, da jih Mary ni opazila. Varuhi so jo odpeljali do njih in skoznja.

			Sledila jim je naravnost v goro. Eno od tajnih oporišč švicarskega vojnega letalstva, kakor je razumela, saj je Priska postala nenavadno molčeča. Mary je slišala govorice o takšnih krajih, vsi so jih. Preostanek hladne vojne, izstrelišče reaktivnih letal s pomočjo raket, zasnovano za odvračanje sovjetskih invazij. Če bi se sovjetski tanki odpravili na pot, bi se ta velika vrata v pobočje gore odprla in švicarska reaktivna letala bi švignila ven kot puščice iz loka Wilhelma Tella. Švicarske obrambne norosti, saj ne bi bilo prvič.

			In dejstvo je bilo, da so bila reaktivna letala še vedno tam, postavljena na izstrelitvena drsala. Majhne zadeve kot kakšne manevrirne rakete s čokatimi krili in majhnimi mehurčkastimi kokpiti. Očitno zastareli in staromodni, kot orožje iz prizorišča snemanja filmov o Jamesu Bondu. Ob novih ruskih nadzvočnih raketah bi bilo tole videti kot čolni na vesla v marini. Kot gorjače v muzeju.

			Bojevanje novejšega tipa ji je prislužilo vabilo v to skrivno trdnjavo, je utrujeno pomislila. Zdaj ne varujejo samo nje, je ugibala, niti njenega ministrstva, sama Švica je napadena. Toliko je razvozlala od tistih, ki so bili tam, da so jo sprejeli. Napad na ministrstvo je bil del širšega napada, ji je potrdil eden od njih. Virusi niso napadli samo računalnikov ministrstva, temveč tudi drugih agencij OZN s sedežem v Švici in, kar je še pomembneje, njihovih bank. Zato imajo izredno stanje, zdaj so v vojni pripravljenosti, a za to novo vrsto vojne, večinoma nevidno in spletno, vključuje pa tudi možnost uporabe dronov in hipersoničnih izstrelkov.

			Torej je bilo branjenje njenega ministrstva zdaj del branjenja Švice. In kot je lepo dokazovala ta muzejska trdnjava, so Švicarji zelo odločni, da se bodo branili. Majhna država v velikem svetu, kot ji je pojasnil švicarski vojaški uslužbenec, ko jo je spremil skozi velik tunel do konferenčne dvorane globlje v gori. Vse, kar je nenavadno, je postalo nujno. Predstavil se je in izkazalo se je, da je minister za obrambo te države.

			Sedla je za dolgo mizo, pri čemer je pridušila vzdih olajšanja, in pridružil se ji je krog uradnikov. Kakšno olajšanje, da je sedela, v nogah ji je utripalo. Razgledala se je po sobi, ki je bila široka in je imela nizek strop, njena dolga zadnja stena pa je bila iz zeleno-črnega gnajsa same gore, porezanega in zglajenega kot gromozanska faseta poldragega kamna. Strop nad njimi, za katerega se je zdelo, da je iz bele keramike, se je vsepovsod svetil z močno razpršenim sijajem.

			Mary je čutila, da žari v obraz, glede na ta občutek pa je vedela, da je ožgana od sonca in prašna od poti. Izmučena, oziroma Alpenverbraucht, kot je temu rekla Priska. Izmučena od Alp. Razgledala se je okrog sebe in videla, da vsi za mizo razumejo, kako se počuti, točno vedo, kako je to. To so že doživeli, razumeli so, v kakšnem stanju je.

			Eden od njih je prestavil svoje dokumente, pogledal telefon, v pričakovanju nečesa. Potem je v prostor skupaj stopilo sedem ljudi. Izvršni odbor, je Mary nenadoma sprevidela. Vseh sedem njihovih predsednikov!

			Sedemglavi predsednik Švice je sedel na drugo stran mize. Pet žensk, dva moška. Njihovih imen ni poznala.

			Govorili so angleško. Seveda je bilo to zaradi nje, a ko se je trudila, da bi jih poskušala, jo je prešinilo vprašanje, kateri jezik bi govorili, če bi se zgolj pogovarjali med seboj. Odmislila je to vprašanje in se poskusila osredotočiti na to, kar so govorili, čeprav je bila preveč izčrpana, da bi lahko odgovorila, skoraj, da bi lahko razumela. Nekateri od njih so francosko govoreči, drugi nemško, je pomislila, čeprav pri Švicarjih ni enako lahko razločiti jezikov kot bi bilo pri dejanskih Francozih in Nemcih. In posebej ne zdaj. Bila je vsa omotična.

			Ena od predsednic ji je povedala, da so prišli sem na sestanek z njo, ker so soočeni s krizo, za katero se zdi, da je nekako povezana z njo. Nedavni napad na njeno ministrstvo je bil del širšega napada, ki je bil uperjen tudi v urade OZN v državi, Interpol, pisarne Svetovne banke v Ženevi in samo Švico. Pravzaprav je bil napaden mednarodni red.

			Kdo pa je napadel? je vprašala Mary.

			Dolg premor, ko se je sedem predsednikov spogledalo.

			Ne vemo, je priznala ena od žensk. Suisse Romande – Marie Langoise, se je domislila Mary. Veteranka iz Credit Suisse. Nadaljevala je: Prišlo je do napada na naše bančne regulatorje, za katerega se zdi, da je prišel iz istega vira kot napad na Ministrstvo za prihodnost.

			Razumem, je rekla Mary, čeprav ni razumela.

			Je vaše ministrstvo načrtovalo ugrabitev Davosa? je vprašala Langoise.

			Ne vem, je ostro odvrnila Mary. Potem pa dodala: A morda so si ga tisti ljudje zaslužili, mar ne? Je to kdo res obžaloval?

			Mi že, je pripomnil eden od njih.

			Sovražna tišina. Mary je pustila, naj traja. Oni na potezi, se ji je zdelo. Čeprav se očitno nihče od njih ni strinjal.

			Kaj so naredili vašim bankam? je nazadnje vprašala.

			Spogledovali so se med seboj.

			Mi nismo bančniki, je rekla Langoise (čeprav je bila), zato ne moremo govoriti o podrobnostih, vendar je napad očitno ogrozil mnogo švicarskih tajnih bančnih računov.

			Jih je razkril? je vprašala Mary.

			Ne. Zasebni računi so šifrirani na več načinov, ni jih mogoče razkriti. A zdaj imajo banke same težave pri dostopanju do datotek, ki odkodirajo identiteto lastnikov, da lahko stopijo v stik z njimi in podobno. Nevarnost torej ni toliko razkrivanje strank kot izguba osnovnih podatkov.

			Mary je rekla: Torej vaše banke ne morejo ugotoviti, kdo je lastnik česa?

			Približno tako, je rekel nekdo drug. Še en bančnik, je pomislila Mary. Od sedmih švicarskih predsednikov, koliko jih izhaja iz bančništva? Štirje? Pet?

			Seveda se bo to nazadnje rešilo, je rekla ena od predsednic. Vsi podatki so shranjeni na papirju in v oblaku, kot seveda mora biti. Časovni stroj. Mary je rabila kakšno sekundo, da je razumela, da ima v mislih za računalniško varnostno kopiranje. Takoj po napadu pa se je pojavil strah vlagateljev. Celo panika. To ni dobro za stabilnost.

			Mary je prikimala. V tišini so jo gledali. Sprevidela je, da so prišli poslušat njo.

			Začela jim je razlagati, skoraj kot bi sama pri sebi glasno razmišljala. Zakaj pa ne? Preveč je utrujena, da bi iskala svoje običajne filtre in jih uporabljala.

			To so skrivnosti denarja, je rekla. Številke, ki jim ljudje zaupajo, kar je od samega začetka malo verjetno. A če se to zaupanje izgubi, bam, ga ni več. Ves ta čas pa smo vsi del globalnega finančnega sistema, ki je postal tako kompleksen, da ga še ljudje, ki ga upravljajo, ne razumejo. Ko je to rekla, se je razgledala po njih, da, nji misli. Naključna megastruktura, je nadaljevala in uživala v besedni zvezi J-A, in to prav v osrčju družbe. Prav v tej skrivnostni švicarski skrivni gorski trdnjavi, ki navsezadnje varuje ne samo vašega podeželja in družbe, ampak tudi vaše banke. Kar pomeni tudi zaupanje ljudi v civilizacijo. Njihovo vero v sistem, ki ga nihče zares ne razume.

			Sedem delov predsedstva jo je gledalo.

			Mary je začutila, kako se ji je zmeglilo, potem pa je prišla k sebi, tako se je zdelo, in se jih spet zavedla. Kaj želite izvleči iz tega? je radovedno vprašala.

			Želijo, da se Ministrstvo za prihodnost obrani, so ji povedali. Celo okrepi. Pač kot del švicarske lastne obrambe. Želijo boljše načine delovanja za boljšo prihodnost, kot del zagotavljanja varnejše Švice. Ni ravno, da bi lahko osemmilijonsko prebivalstvo te države preživelo samo od tega, kar bi se lahko proizvedlo in pridelalo v Švici. Že tako je država velika samo za pol Irske, pa še od tega 65 % gora, kar je za ljudi neuporabno. Preostalih 35 % je zmes vsega, s čimer si prizadevajo čim bolje zadoščati potrebam ljudi. Naredijo, kar lahko, a so del širšega sveta. Niso samozadostni. samozadostnost je sen, fantazija, včasih jo izrekajo ksenofobni nacionalisti, včasih je to le spodobna želja po večji varnosti. Švicarji so večinoma realisti, kar pomeni, da so iskreni glede tega, kar je mogoče. Zato povezovanje s svetom.

			Zato si želijo, da bi bilo njeno ministrstvo uspešno, ker si želijo, da bi bila Švica, kar pomeni, da bi bil svet uspešen. Prihodnost mora biti uspešna. Za to bo potrebno načrtovanje, treba jo bo sprojektirati.

			Vse to je že v redu, jim je rekla Mary. To je tudi naš projekt. A vi bi lahko naredili več, kot delate. Trenutno ne storite dovolj.

			Skoraj se je zasmejala, ko se je slišala, da počne enako, kar je Frank tistega večera naredil njej. Vendar ni dobra ideja, da bi se jim brez razloga smejala, zato je to potlačila, ob tem pa se spomnila tiste živahne noči, kako je bila vsa otrpla zaradi Frankovega sovraštva. Zakaj so njegove obtožbe tako privlačne? Tu namreč niso preveč prepričani, to je sprevidela. Mislijo, da se trudijo po svojih najboljših močeh. Kot je mislila ona.

			Vprašala je, ali njihove banke res vedo, kdo so njihovi vlagatelji, tudi ko nimajo onemogočenih evidenc.

			Ob tem so bili videti zmedeni.

			Sprašujem zato, je rekla Mary, ker vaše banke zaradi svojih tajnih računov pogosto veljajo za davčne oaze. Druge države izgubljajo davkoplačevalski denar, ki je tu shranjen na tajnih računih. Tako ste delno bogati zato, ker ste posrednik za zločince z vsega sveta. Nekakšna organizirana kraja. Ljudje naj bi zaupali denarju, potem pa se ga veliko pokrade, tudi prek same strukture denarja.

			Temu je sledila zelo sovražna tišina.

			Mary je to opazila in še bolj pritisnila. Morda bi celo vstala, če bi lahko zbrala potrebno energijo. Morda bi zavpila. Čas je, da se Švica odreši, jim je odločno rekla in se držala ravno na meji vljudnosti. Vse to, kar bi radi pozabili, kot da se ni nikdar zgodilo, nacistično zlato, judovsko zlato, davčne oaze za oligarhe in kleptokrate, tajni bančni računi zločincev vseh vrst. Čas je, da se vse to neha. Odpravite tajnost v svojih bankah. Spravite ves svoj denar v blokovne verige, da boste koristno porabili vse svoje nezakonito pridobljene dobičke. Uporabite jih za dober namen. Sklenite zavezništvo z vsemi drugimi malimi uspešnimi državami, ki same ne morejo rešiti sveta. Vse bogate male države se povežite potem pa se povežite še z Indijo, sledite njenemu zgledu. Ustvarjajte več ogljičnih kovancev z vlaganji v zajemanje ogljika. To je trenutno najvarnejša valuta, kar jih je. Dosti varnejša od švicarskega franka, na primer. Stabilnejša. Bolj stabilna. V tem trenutku vaša najboljša izbira.

			Nekateri od njih so ob tem zmajevali z glavo.

			Morate se priključiti svetu! je vztrajala Mary. Vedno ste bili Švica sama, nevtralna država.

			Pridružili smo se Pariškemu sporazumu, je ugovarjal eden od njih,

			In Interpolu, je rekel drugi.

			In Združenim narodom, je rekel tretji.

			Vedno smo se vključevali, je pojasnil spet drugi.

			Dobro, seje strinjala Mary. Ampak zdaj pa se pridružite ogljičnemu kovancu. Zberite male bogate države v delovno skupino. Pomagajte nam do novega svetovnega sistema. Nova metrika, novi načini ustvarjanja vrednosti. Oblikujte naslednje politično gospodarstvo. Izumite postkapitalizem. Svet ga potrebuje, res se mora zgoditi. In zdaj morate tako ali tako spremeniti svoje banke, da si bodo opomogle od napada. Zato jih spremenite na bolje. Izboljšajte jih.

			Tišina.

			Mary jih je pogledala. Izmučeni od Alp, prav gotovo. Občutek, ki ga poznajo vsi v tej dvorani, ko se vrneš v svet po vzponu v tiste višje sfere, s katerimi se srečaš v Alpah, po srečanju s sublimnim – nezemskim, vizionarskim – potem pa si izmučen, ožgan od sonca, očiščen. Povsem prosojen za ves svet, nastanjene nekje v višjih sferah. Mary je vedela, da je zmožna intenzivnega pogleda, ki ga lahko usmeri v ljudi, Martin mu je pravil njen laser. Tega se zaveda vse življenje, celo v otroštvu se je, ko je bila sposobna primrzniti ljudi na mestu, celo svojo mater. Zdaj ga je usmerila v te ljudi, proti katerim je bila obrnjena, in tudi oni so obmirovali. Nekaj jo je razburilo – njena razdejana pisarna, krči v njenih nogah. Alpe.

			Švicarski predsedniki so kolektivno zadrgetali, da bi se je otresli. Pogledovali so okrog mize, drug drugega. Ne zadovoljni. Ne jezni. Ne panični. Ne odklonilni.

			Premišljevali so.





64

			John Maynard Keynes je nekoč pisal o »evtanaziji rentniškega razreda«. To je zelo provokativna, da ne rečem zlovešča besedna zveza. Evtanazija je bil v 30. letih 20. stoletja evfemizem, eden številnih tedaj uporabljenih terminov, ki se nanašajo na usmrtitev domnevnih političnih tekmecev s podporo države. Stoletje pozneje še vedno zveni smrtonosno.

			A zdi se, da je Keynes to besedo uporabil samo s pomenom približno v smislu z relativno nebolečim posegom neko ubogo bitje rešiti trpljenja. To je zvesto grškemu izvirniku, saj evtanazija v dobesednem prevodu pomeni toliko kot »dobra smrt«. Slovar: »Neboleča usmrtitev bolnika, ki trpi za neozdravljivo in bolečo boleznijo ali možgansko smrtjo. Postopek je v večini držav nezakonit.« Ena od sopomenk je uboj iz usmiljenja.

			Prvo uporabo v pisnem jeziku zaznamo pri Svetoniju, ki je pisal o »srečni smrti« cesarja Avgusta. Za opis medicinske prakse jo je prvič uporabil Francis Bacon. Za prve konotacije je besede je bilo ključno lajšanje trpljenja.

			Torej, lahko bi zagovarjali, da rentniški razred ne trpi, temveč pravzaprav z veseljem požira vse okrog sebe. Če parazit zaradi prenajedanja ubije svojega gostitelja, to ni trpljenje. In v tem primeru bi rentniški razred pravzaprav morali usmrtiti.

			A morda bi bilo pretiravanje, če bi spremembe določenih davkov in dednih zakonov primerjali z usmrtitvijo. Čeprav bi bilo morda treba več kot le spremembe davkov in dednih zakonov, da bi lahko ukinili rentniški razred, ki se mu pogosto reče »vladajoči razred«. Vseeno se ti pojmi redno zamegljujejo, saj se spremembe v družbenih strukturah pogosto razume kot nekakšen uboj. Po drugi strani pa se v angleščini določeni vrsti fiskalnega spodkopavanja, namreč odbitku vrednosti, reče »postriči se«, kar kaže, kako zelo minorna in celo trivialna he večina finančnih omejevanj premoženja, ki pridejo v poštev v neoliberalni hegemoniji.

			Evtanazija: »V dobro ubite osebe.«

			No, tole je zanimivo, saj kapitalizem ni oseba in niti rentniški razred kot takšen, čeprav ga sestavljajo ljudje, ni oseba. In kot razred trpi, bi lahko trdili, zaradi krivde, tesnobe, depresije, sramu, presežka vsega, občutka nepopravljive zločinske odgovornosti in tako dalje. Če bi torej ta razred želeli odrešiti njegovega trpljenja, bi posameznike iz tega razreda morali olajšati tega groznega psihičnega bremena in jih morebiti prepustili v polnejše, srečnejše življenje kot ljudi brez krivde na planetu drugih ljudi prav tako brez krivde.

			Kapitalizem: po dolgem in polnem življenju zdaj neozdravljiv, živi v bolečinah. V komi je, postaja zombi, brez načrta, brez upanja, da bi kdaj ozdravel. Zato ga odrešiš trpljenja.

			A kaj pa izgon, kaj pa pregnanstvo? Kaj pa, če ga postrižemo res na kratko?

			V starih časih je bilo mogoče zločince preprosto izgnati, ni se jim bilo dovoljeno vrniti na domačo zemljo. Kazen, ki smrtnega zločina ni izenačila s še enim smrtnim zločinom. Sodba in v nekaterih primerih huda kazen, a lahko bi bila preprosto tudi priložnost, da nekje drugje začneš na novo, pri čemer si isti človek kot prej. Vse je bilo odvisno od okoliščin.

			»Rentniški razred.« Keynes je s tem mislil ljudi, ki služijo denar preprosto s tem, da imajo v lasti nekaj, kar drugi rabijo, uporabo tega pa zaračunavajo, to je renta v svojem gospodarskem pomenu. Rento dobijo tisti, ki ne ustvarjajo vrednosti, temveč so grabžljivci, ki prežijo na ustvarjanje in menjavo vrednosti.

			Z »evtanazijo rentniškega razreda« je torej Keynes poskušal opisati revolucijo brez revolucije, reformo kapitalizma v njegovem času, v smeri kakršnega koli postkapitalističnega sistema, ki bi sledil. To je bilo njegovo vrednotenje delov obstoječega sistema glede njihove morebitne uporabne vrednosti v prihodnji civilizaciji. S tem ni predlagal konca kapitalizma, temveč samo konec rent in rentnikov. Čeprav bi to prav lahko nazadnje vodilo do enakega konca. Morda je samo uporabljal evfemizem, da bi prikril, kako šokanten je njegov predlog.

			Pravična civilizacija osmih milijard v ravnovesju pridelavo tega, kar potrebujemo, v okviru biosfere, kako bi to bilo? Kakšni zakoni bi to ustvarili? In kako lahko do tega pridemo zadosti hitro, da se izognemo množičnemu izumrtju?

			V tem projektu nam rentniški razred ne bo pomagal. Ta projekt jih ne zanima. Pravzaprav se bo ta projekt nadaljeval kljub njihovemu odločnemu nasprotovanju. Samo prek njihovih trupel, bodo rekli nekateri od njih. In v tem primeru bi lahko bila evtanazija ravno prava stvar.





65

			V tistem rudniku smo bili zasužnjeni. Seveda so nam rekli, da lahko odidemo, če želimo, a bili smo v puščavskem koncu Namibije brez možnosti, da bi šli drugam, nismo imeli kam iti. Brez hrane ali celo pokrival za glavo bi morali prehoditi stotine kilometrov. Po drugi strani, če smo ostali, smo dobili jesti. Dva obroka dnevno, deseturni delavnik, nedelje proste. Če si bil dovolj poškodovan, si lahko šel v ambulanto, kjer te je pogledala sestra, morda zdravnik, če je bilo dovolj hudo. Zlomljene kosti so naravnali. Grižo pozdravili s tabletami in infuzijo.

			Bilo nas je približno petsto. Sami moški, razen nekaterih sester in kuharjev v menzi. Večina iz Namibije, nekaj iz Angole, Mozambika, Južne Afrike in Zimbabveja. Večina nas je upravljala mehanizacijo ali delala z njo, nekaj pa je bilo tudi kopanja. Izkopavanja mehanizacije po zrušitvah. Včasih tudi trupel.

			Bil je odprti kop. Odprta luknja v zemlji. Izkopana v obliki ovala, ki je razširil dolino, ki je morda obstajala že prej. Ceste so se spiralno spuščale v pekel. Rdeče skale železove rude, nekaj pa je bilo tudi rumenih in zelenkastih zaplat, ki naj bi jih poiskali in izkopavali na posebne tovornjake. Kaj je bilo v teh obarvanih skalah, nismo niti vedeli. Zlato? Uran? Redke zemlje, so temu pravili nekateri. Tu niso bile tako redke, a večinoma je bila rdeča skala. Železova ruda, pogosta kot zemlja, a vseeno smo bili sužnji njenega pobiranja.

			Potem so v kuhinji nastopili slabi časi. Vsak teden manj hrane, voda je imela okus po železu in pri ljudeh povzročala slabost. Nazadnje so se v eni od spalnic nekega jutra dvignili in sedli pred kuhinje. Spodobno nas nahranite, ali pa ne bomo delali, so skupaj skandirali. Ko si jih gledal, kako sedijo tam, si videl, da so obupani. Prestrašeni možje so bili. to smo vsi videli in eden po eden hodili sedet poleg njih, dokler ni čisto vsak rudar iz tistega rudnika sedel tam na jutranjem soncu in pričakoval, da ga ubijejo. Droni so brenčali nad nami kot muhe. Čisto brez težav bi nas lahko te muhe pobile kot nič. Pazniki s svojimi mitraljezi so nas samo gledali, kot bi vsi skupaj nekaj čakali. Kar smo tudi res, pa naj bo smrt ali karkoli. Ne glede na to, kar bi bilo, ne bi moglo biti slabše od tistega, kar smo živeli. Zato je bil dober občutek tisto jutro sedeti tam na soncu, prestrašeni in preznojeni. V tistem trenutki smo bili bratje, kot nismo bili nikoli prej pri delu.

			Nazadnje je prišel ven nekdo z megafonom. Vedeli smo, da je le glas nekoga pomembnejšega. Rudnik je bil v lasti južnoafriških Burov ali Kitajske ali neke daljne dežele, vse možno smo slišali. Ta glas je govoril v njihovem imenu, kdorkoli so že bili. Rekel je: Pojdite nazaj delat, pa vas bomo nahranili.

			Sedeli smo. Nekdo je zavpil: Nahranite nas, pa bomo šli nazaj delat!

			Pri tem je ostalo. Nismo se hoteli ukloniti, če nas ne nahranijo. Oni nas niso hoteli nahraniti, če se ne uklonimo. Z možmi v bližini smo razpravljali. Vsi so se strinjali, da lahko tudi umremo kar tam in opravimo z vsem skupaj. Drug drugega smo opogumljali, da bi vztrajali pri tem. Tako hudo je bilo. Bili smo prestrašeni.

			Medtem je oblak dronov nad nami rasel kot bi mrhovinarji preletavali neko truplo na veldtu. Zgoraj je bilo več dronov kot je bilo spodaj ljudi. Lebdeli so bolj podobni komarjem kot mrhovinarjem, na enak način so cvilili kot komarji, le da so bili večji. Večina jih je bila velikih za krožnik, nekateri še večji. Njihovo cviljenje ti je zarezovalo v glavi in te bolelo v trebuhu.

			Potem so vsi droni ali skoraj vsi strmoglavili kot sokoli, mi pa smo se dvignili na noge, vpili od groze, dvigovali roke nad glavo, se sklanjali in podobno. A vsi droni so se spravili na paznike. Obkolili so jih po ducat na enega, se nagnetli okrog njih kot krste iz nakopičenih črnih brnečih krožnikov. Ko je eden od paznikov ustrelil, se je njegov oblak dronov zrušil nadenj in ga nekako pokosil na tla, nismo videli, kaj so mu naredili, vendar se ni premikal, kar so drugi pazniki videli, zato nič več streljanja.

			Potem so droni skupaj spregovorili, najprej v ovmabijskem jeziku, potem afrikanščini, svahiliju, angleščini, kitajščini, drugih jezikov nisem poznal.

			»Prihajamo iz Sveta za mir in varnost Afriške unije. Nova namibijska vlada je nacionalizirala ta rudnik, zato ga bodo od zdaj naprej varovale varnostne sile Afripol. Vse države Afriške unije so se združile v podporo programu Afrika za Afričane. Kmalu bodo prišli predstavniki namibijske vlade in AU, ki vam bodo pomagali pri prehodu. Prosimo, da ostanete na svojih mestih, če želite, pa se lahko prestavite v jedilnice ali spalnice, medtem ko bomo oboroženo osebje pospremili iz območja rudnika.«

			Kar smo z veseljem upoštevali. Pazniki so peš odšli po cesti. Ploskali smo, objemali brate, jokali od sreče. Kuharji so vdrli v shrambe in skrinje, ter nam skuhali spodoben obrok, pri čemer so računali, da bo pravočasno prispelo več hrane, da bodo lahko nadoknadili pomanjkanje, ki so ga povzročili. Kar se je tudi zgodilo. Tistega večera so prispeli vojaki AU in razglasili, da smo osvobojeni. Nacionalizirani, so rekli. Nam povedali, da smo zdaj delavski lastniki rudnika, če želimo ostati. Če ne, gremo lahko mirno na avtobuse in se odpeljemo.

			Nekateri so odšli takoj, ko so se prikazali avtobusi. Večina nas je ostala. Mislili smo, da bomo lahko odšli pozneje, če bomo hoteli. A biti lastnik rudnika je zvenelo zanimivo. Hoteli smo vedeti, kaj to pomeni. Kot delež v znoju, so rekli nekateri. Delež v znoju! Vraga, v tistem rudniku smo imeli delež v krvi.





66

			Mislite, da je bilo vaše rojstvo zahtevno – mojo mami je razneslo! Dobesedno, da, namreč tako, da je, konje postala supernova, vročina detonacije presegla sto megakelvinov, in pod tem pritiskom je tri jedra helija, ki sta jim bila odvzeta dva elektrona, stisnilo skupaj, pa sem nastal, elegantnejši od česarkoli v vesolju, ogljik, kralj elementov, čudovito šeststran in tetravalenten, zmožen vezave z atomi moje vrste na več različnih načinov in spajanja z drugimi atomi na skoraj nešteto načinov, ker sem tako prijateljski. Zato, bam, in že sem letel po vesolju. Vaša Rimska cesta je bila prav moja soseska, kjer sem poletel naravnost v preplet prahu, ki se je vrtinčil navzdol proti Soli, kjer bi me povsem preprosto scvrlo ali speštalo v nekaj povsem drugega, a na mojo srečo sem padel v vrtinec prahu, ki se je oblikoval približno sto petdeset milijonov kilometrov stran od mogočnega Sola, in ne prav dosti pozneje sem bil del skalnega planetezimala.

			Zemlja, verjetno ugibate, saj smo zdaj tu, a pravzaprav sem se najprej pridružil skali velikosti Marsa, ki se je zlivala na peti Lagrangeevi točki do Zemlje, namreč skali, ki se zdaj imenuje Theia. Bil sem torej poleg pri velikem trku, ko je Theia z vso hitrostjo priletela v Gaio, nakar sta se združili in in izvrgli meglico, ki se je hitro spremenila v luno. Veliki pok! Čeprav seveda ne v primerjavi s pravim velikim pokom. In tako sem se znašel znotraj vroče nove Zemlje, a v njenem plašču zelo blizu površine, na srečo zame, saj se sicer zdaj ne bi pogovarjal z vami. To je bilo to, kar se tiče mojega katastrofičnega otroštva in mladosti, od tedaj pa vse poteka precej umirjeno, lahko bi rekli odraslo.

			No, pozabljam pa na svoj pobeg na površje. Tudi ta je bil precej dramatičen. Ven sem prišel ob vulkanskem izbruhu na grebenu sredi oceana med Pangeo in ne spomnim se katero zemeljsko maso, tako hitro izginjajo. Vroča lava je brizgnila v zrak in se skoraj v trenutku shladila. Nekaj milijonov let izpostavljenosti fotonskemu dežju sončne svetlobe me je zmehčalo, bilo je, kot opekline od sonca, jaz pa sem bil del mrtve kože, ki se bo vsak čas odluščila. Že v redu, pripravljen sem bil, milijon let je dolga doba, kaj šele petdeset milijonov let, vprašanje pa je bilo, katerim atomom naj se priključim, da izvedem svoj pobeg. Hotel sem, da me poje dinozaver, v obdobju Jure, in v tistih časih to ni bilo pretežko – fotoni so udarjali obme, vsi moji izpostavljeni povezovalni elektroni so tetravalentno drgetali v upanju na naključen stik in, kot se tako pogosto zgodi, sta dva naenkrat pokazala zanimanje zame! in hopacupa me je hkrati prilepilo na dva atoma kisika, tako da sem se znašel v res zelo koristoljubnem zakonu, namreč kot ogljikov dioksid.

			Dobra ekipa smo bili. Kar naenkrat smo imeli veliko dela. Če smo letali nizko, so nas pobirale rastline. Posrkale so nas vase in zum, gluglu, pa sem bil del lista, veje, drevesnega debla. Združil sem se s proto-sekvojo, to je bil dolz zmenek, potem s praprotjo, pojedel me je alozaver, potem me je pokakal isti alozaver, da, tedaj sem bil eno samo stranje, in od tedaj naprej še mnogokrat, a bakterije rade jedo sranje, zato sem precej hitro naletel na nov par kisikovih atomov in spet tako naprej. Potem pa katastrofa: pod vodo sem se ujel v blatno kopico kolegov ogljikovih atomov in smo šli nazaj dol v Zemljo, kjer nas je stlačilo v grafit, v tem primeru v sloj premoga, kjer sem preživel veliko milijonov let. Lahko bi me celo tektonsko posrkalo navzdol in stlačilo v diamant, nakar bi za vso večnost ostal tam, v malem mestu samih enakih, ujet v pravo ječo iz kristalne mreže do konca časov, kar pomeni prav do tedaj, ko se bo sonce povečalo in bo Zemlja zgorela, kar bi zame pomenilo dobrodošlo odrešitev te usode, a v tem primeru sem imel srečo, saj so moj sloj ljudje izkopavali in ga sežigali v pečeh, okrog leta 1643. Svoboda! Spet nazaj v nebo, kako sem užival v tem. Rad imam raznolikost. Torej nazaj v nebo, hura za organsko kemijo, zahvaljujoč njej sem bil vse mogoče, luskavec in riževo steblo, komar in žaba, žabji kakec in bakterija, potem pa spet nazaj v nebo, hura!

			V nekem trenutku, ki nastopi, ko se molekule vode, ki krožijo po zraku, zberejo okrog drobca prahu, postanejo dežna kaplja in začnejo padati proti Zemlji, se lahko prilepiš na to kapljo, preprosto te padajoča kaplja trešči in se pridružiš tej veseli druščini, ko tvoji kisikovi kolegi zapojejo v pozdrav kisikovim atomom v zakonih z dvema kisikoma, trojice so najboljše, vsi se zabavajo, dokler traja spust. Ko padaš z končno hitrostjo svoje kapljice, izgubiš občutek težnosti, ki deluje nate, pravzaprav se včasih ujameš za oblak ali meglico ali meglo in je naravnost čudovito, krasen občutek odsotnosti gravitacije, rekel bi, da je morda podobno nečemu, kar bi imenovali orgazem. Vzpostavljanje vezi je seveda lahko dobro ali slabo, ampak lebdeti na nebu v orgazmičnem oblaku, vau.

			A navsezadnje se kapljice najverjetneje združijo, dokler spet nisi v nalivu. Sneg je zabaven, sodra še boljo. In potem treščiš na Zemljo in se vse začne znova. Komu se bom pridružil tokrat?

			Joj, sranje – tokrat pač ne! Izkazalo se je, da so se v Kanadi začeli spopadati z ostanki iz rudnikov azbesta tako, da strupene odpadke odlagajo v usedalnike, ki nastajajo v rudniških jaških ali poleg njih, potem pa dodajo nekaj lokalnih cianobakterij. Te modrozelene cepljivke so me zgrabile in povezale z azbestnim prahom, nakar smo se združili v hidromagnezit, ki je oblika magnezijevega karbonata. Ti lokalni ugrabitelji so bili presrečni, da so mene in veliko mojih kolegov spet priklenili na tla, pa tudi azbest, a po tem, ko si preizkusil lebdenje v megli in surfanje skozi prebavni trakt, je posedati v kamnini na smrt dolgočasno. Samo to upam, da me bodo izkopali in uporabili kot prah za plezalce za ohranjanje suhih rok, saj je to približno edino, za kar je uporaben magnezijev karbonat. Morda bom končal v vrečki za prah kakšnega izvrstnega športnega plezalca, to bi bilo vznemirljivo, zaenkrat pa sem obtičal na mestu. Hja, dobro, čas, da malo zadremam.





67

			Davki so zanimivi. To je eden od načinov, s katerimi vlade usmerjajo družbo in financirajo svoje dejavnosti, a bolj prvo kot drugo. Stari so toliko kot civilizacija. Starodaven izraz moči države. Povsem mogoče je, da so tako dolgove in denar izumili v najzgodnejših mestih, posebej zato, da bi omogočili in uredili obdavčitev. Oboje je namreč oblika zadolžnice.

			Progresivna obdavčitev temelji na ideji, da je stopnja obdavčitve tem višja, čim več imajo državljani v lasti. Regresivni davek več vzame najrevnejšim, če gledamo sorazmerno s posameznikovim premoženjem.

			Dohodnina obdavčuje letni dohodek posameznika ali podjetja, zato tisti, ki te dohodke prislužijo, pogosto manipulirajo z njimi, da se zdijo nižji, kot so v resnici. Z različnimi odlogi, ponovnimi naložbami in drugimi metodami se denar pretaka skozi davčne luknje, davčne oaze pa so kraji, kjer se denar, če ga je mogoče prenesti pred letnim obračunom, ne obdavči ali pa je obdavčen veliko manj. Tako lahko progresivni davek na dohodek kot tak postane precej neučinkovit. Nujna je pazljivost pri uporabi.

			V določenih zgodovinskih obdobjih ni bilo odobravanja za prekomerno osebno bogastvo, zato je bila lestvica progresivne obdavčitve precej strma. V začetku petdesetih let 20. stoletja, ko so mnogi menili, da so bogati posamezniki pripomogli k začetku druge svetovne vojne in od nje imeli koristi, so v ZDA najvišjemu davčnemu razredu naložili 91 % dohodnine od vseh zaslužkov nad 400.000 dolarjev (kar sedaj ustreza štirim milijonom dolarjev). To stopnjo sta odobrila republikanski kongres in republikanski predsednik Dwight D. Eisenhower, ki je med vojno poveljeval zavezniškim silam in je iz prve roke videl smrt in uničenje, vključno s koncentracijskimi taborišči. Kasneje so se te najvišje stopnje vedno znova zniževale, dokler niso v neoliberalnem obdobju znašale okrog 20 ali 30 %. V teh desetletjih so se močno okrepile tudi davčne luknje, izogibanja, odlogi in oaze, zato so ti že tako nizki odstotki v primerjavi z dejansko pobranimi zneski dejansko napihnjeni. Dohodnina je tako postala veliko manj progresivna, kar je bila značilnost neoliberalnega obdobja, del širšega programa, ki je dajal prednost zasebnemu pred javnim, bogatim pred revnimi.

			Davki na kapitalsko premoženje, včasih imenovani tudi Pikettyjevi davki, obdavčujejo ocenjeno vrednost tistega, ki je obdavčen ali kar je obdavčeno. Običajno se uporabljajo za podjetja, vendar se lahko enaka vrsta davka uporablja tudi za posameznike. Francija je svoje korporacije obdavčila z enim odstotkom njihove ocenjene vrednosti na leto, in če bi se takšen davek uporabljal globalno, bi bili njegovi učinki lahko zelo pomembni. Tudi davki na premoženje bi lahko bili progresivni, tako da bi bil letni davek višji, če bi bila družba večja ali če bi bila višja ocenjena vrednost njenega premoženja, na primer nepremičnin. Če bi se tak progresivni davek dovolj strmo vzpenjal, bi se velike korporacije hitro razdelile na manjša podjetja, da bi se jim znižala davčna stopnja.

			Zemljiški davki, včasih imenovani tudi Georgijevski davki po ekonomistu Henryju Georgeu, so davki na premoženje, kar v tem primeru pomeni predvsem zemljišče kot premoženje. Tudi ti davki bi se lahko določili progresivno, tako da bi bile večje nepremičnine ali nepremičnine, dragocenejše zaradi lokacije, ali zemljišča, na katerih lastnik ne živi, obdavčene po višji stopnji. Ker se velik del dobička in likvidnih sredstev na splošno čim prej usmeri v nepremičnine, običajno zato, da bi imeli nekaj oprijemljivega, vrednost česar se bo sčasoma verjetno povečala ali vsaj ne bo popolnoma izginila, ko balon poči, bi lahko ustrezno zasnovan davek na zemljišča ponovno hitro prerazporedil lastništvo zemljišč na širši ravni, hkrati pa hitro napolnil državne blagajne za plačevanje javnega dela in tako zmanjšal gospodarsko neenakost.

			Davek na sežiganje fosilnega ogljika, ki bi ga prej kot davek lahko imenovali plačevanje dejanskih stroškov, bi lahko postavili progresivno ali ga nadomestili s feebates, kombinacijo pristojbin in popustov, da ne bi oškodovali najrevnejših, ki sežigajo manj ogljika, a tisto, kolikor ga sežigajo, da morajo, da lahko preživijo. Dovolj visok davek na fosilni ogljik bi bil močna spodbuda za prenehanje njegovega sežiganja. Davek bi lahko bil precej visok in vključeval še načrt, da se sčasoma še zviša, kar bi še povečalo spodbudo za opustitev sežiganja. Davčne stopnje za najvišjo rabo bi lahko bile prepovedne, kar pomeni, da bi preprečile vsako možnost ustvarjanja dobička iz vsakršnih izpeljanih učinkov takšnega sežiganja.

			Če bi se ves fiduciarni denar povsod vsedigitaliziral in zapisal v verige blokov, tako da bi lahko vsi sledili njegovi lokaciji in zgodovini transakcij, bi lahko nezakonito izogibanje davkom na podlagi sankcij, embargov, zasegov in izbrisov izginilo v pozabo.

			Tako bo postalo jasno, da bi v celoti premišljen in odločen davčni režim, ki bi uporabljal digitalne sledljive valute in bi ga uvedle vse države na Zemlji z mednarodno pogodbo, pri sklenitvi katere bi sodelovali ZN, Svetovna banka ali druga mednarodna organizacija, lahko hitro spodbudil nagle spremembe v obnašanju in porazdelitvi bogastva. Nekateri bi temu morda rekli celo revolucionarna sprememba. Davki so seveda pravni instrument, ki je star toliko kot sama civilizacija, o njihovih stopnjah odločajo zakonodajni organi in so podprti z vso močjo države, kar nazadnje pomeni sodstvo, policijo in vojsko. Z drugimi besedami, davki so zakoniti in jih načeloma sprejemajo in uporabljajo vse sodobne družbe. Ali bi torej ciljno usmerjene spremembe davčnih zakonov – če bi se zgodile – res pomenile revolucijo?

			To bi bilo zanimivo poskusiti in preveriti.

			V kakšne namene bi nacionalne države, ki bi nenadoma imele presežke, ustvarjene s takšnimi davki, porabile svoj denar? Morda za polno zaposlenost z zagotavljanjem delovnih mest, tudi univerzalno zdravstveno varstvo, zadostno hrano, stanovanja in oskrbo, podporo socialni reprodukciji, brezplačno izobraževanje vključno z univerzitetnim, obnovo krajine, omogočanje življenja divjih živali, upravljanje biosfere in tako naprej. Povsem gotovo je, da bi se našli plemeniti projekti.





68

			Mary so z vojaškim helikopterjem prepeljali nazaj v Zürich. Ko so pristali na letališču v Klotnu, so jo odpeljali v mesto v takšnem črnem kombiju, v kakršnem je Zürich tudi zapustila. Sedela je poleg Priske in opazovala voznika, ki je po običajni poti vozil v mesto. Kam pa potem?

			Domov, kot se je izkazalo. Na Hochstrasse, kjer je ustavil na pločniku pred njenim blokom. »Sem?« je vprašala.

			»Samo da vzamete nekaj svojih stvari,« je rekla Priska. »Ne zdi se jim pametno, da še živite tu, žal mi je.«

			»Kam pa potem?«

			»Više na pobočju imamo novo varno hišo,« je odvrnila Priska. »Radi bi, da se nastanite tam. Ko bo situacija nekoliko bolj jasna, se boste lahko preselili nazaj sem. Če vam je tako v redu.«

			Mary ni odgovorila. Hotela je biti pri sebi doma, a hkrati je ob misli na to postala živčna. Kdo jo opazuje, če sploh kdo? In zakaj?

			Vstopila je in spakirala nekaj velikih kovčkov, ki jih je dobila. Ob tem se je razgledovala po prostoru. Dvanajst let je živela tu. Bonnardovi printi po stenah, bela kuhinja, vse je bilo videti kot rekonstrukcija v muzeju. Tega dela njenega življenja je konec, zdaj se zdi, kot bi v sanjah hodila na okrog. V nogah ji še vedno utripa. Naspati se mora. Prho in posteljo, prosim. A ne tu.

			Namesto nje so nesli kovčke po stopnicah navzdol in na ulico, v zadnji del kombija. Potem naprej proti vzhodu, mimo male tratorije, v kateri je presedela toliko večerov in brala, medtem ko je jedla. Višje naprej po Züribergu v umirjeno stanovanjsko sosesko na pobočju. Te velike stare meščanske hiše so bile vreden po več milijonov frankov vsaka, prav žarele so od vseh dodelav te vrednosti, naj so bile še take nevpadljive škatle. Kombi je zapeljal na ograjen privoz ene od njih, ki je bil le betonska plošča na vrtu velikosti enega vozila za visokim belim ometanim zidom, ki so ga na vrhu zaključevale črepinje zelenega stekla, nepričakovan pridih zlobe v vsej tej meščanski skladnosti. Ograja je zapirala privoz, da je nastal ograjen kompleks. Njen novi dom. Potlačila je vzdih in se ustavila, da ne bi zavila z očmi. Od tu bi še vedno lahko šla peš v službo, če bi ji dovolili.

			In so ji. Lahko je poklicala in v nekaj minutah se jih je pri vratih v kompleks zbralo za manjše društvo, da so jo spremili po hribu navzdol do Hochstrasseja in pisarn Ministrstva, kjer so razstreljene pisarne obnavljali, preostale pa so že ponovno zasedli. Presneneča je bila, da se je švicarskim varnostnim službam zdelo varno vrniti, vendar so ji zagotovili, da območje zdaj nadzorujejo na tak način, da je tam varneje kot kjerkoli drugje. Iz skrivališča ne morejo delovati, pomembno pa je tudi pokazati svetu, da imajo Švica in OZN ministrstvo za ključno agencijo. In tudi, da terorizem ne more spremeniti gonilne sile zgodovine. To načelo bodo varovali, ona pa je ena od živečih avatarjev zgodovine svojega časa.

			Ali zgolj vaba, je pomislila Mary. Vaba v njihovi pasti, morda. A po drugi strani, člani njene ekipe so spet zbrani in nazaj v svojih pisarnah ali stlačeni v nadomestne pisarne, kjer opravljajo delo, ki ga poznajo. Morda so Švicarji ujeli ljudi, ki so jih napadli, in tako izničili nevarnost. Govorilo se je, da so njihove banke spet na spletu in delujejo kot prej, ali so v ponovni zagon vključene tudi strukturne spremembe, pa še ni bilo jasno. Če so torej napadalce ujeli ali jih nekako onemogočili, so zdaj morda varni. Na svetu ne more biti tako zelo veliko ljudi, ki bi se jim zdelo napasti neučinkovito agencijo OZN. Čeprav, Pariški sporazum ima brez dvoma svoje sovražnike. Morda je zdaj celoten vojaški aparat kakšne zlobne naftne države uperjen naravnost vanjo kot v simbol vsega, kar gre z njihovega vidika narobe. Izvrstno bi bilo, če bi nekako zrušili nekatere od teh naftnih držav. Spravili voditelje v zapor ali kaj podobnega.

			A ob misli na zapor se je spomnila na Franka. Ga hoče videti? Žalibog, da. Morda se je nekaj v njej hotelo prepričati, da je še za zapahi, morda se je bala misli na to, da bi bil spuščen. A hkrati, glede na to, da bo zagotovo tam, je bilo srečanje z njim zagotovo več kot to. Zdelo se je kot nekakšna dolžnost. Ob tem občutku pa je prišlo zraven tudi zanimanje. Nemogoče je bilo zanikati, da je pritegnil njeno zanimanje.

			V center s tramvajem kot vsak normalen človek. Njenih varuhov to ni motilo, le da jo je spremljal vsaj eden od njih. Razgledovala se je po ljudeh v svojem vagonu, se spraševala, kateri so. Za nikogar se ji ni zdelo verjetno. Spomnila se je verza iz otroške knjige, ki jo je imela rada, nekaj v smislu Če želiš postati naša kraljica, hkrati pa ostati vedno nevidna in za nas neznana, brez težav lahko prevzameš nalogo. Zdaj je bilo enako, namreč, če boste pazili name, jaz pa vas ne bom opazila, ni problema, kar dajte.

			Doli pri Hauptbahnhoffu je izstopila in se peš namenila po ozkih ulicah za pešce v mestnem središču do Gefangnisa. Kako značilo za Švicarje, da so obdržali staro ječo v mestnem središču. Zakaj bi katerikoli del mesta razglasil za več vrednega od drugih? Saj je vendar bistvo mesta, da zbobnaš vse prebivalstvo skupaj in opazuješ, kako vseeno deluje, vsakodnevno življenje kot nekakšen brikolaž postopača. Aglomeracija, kot so temu rekli urbanisti, ne da bi bili v zadregi, ker je ta izraz v angleščini tako grd.

			 V zapor se je prijavila brez težav in šla do Frankove spalnice. Bil je v tamkajšnjem dnevnem prostoru, kjer je bral knjigo. Dvignil je pogled in hkrati so se privzdignile njegove obrvi.

			»Mislil sem, da so vas peljali ven iz mesta.«

			»Saj so me. Pustili so se mi vrniti.« Sedla je na kavč, obrnjen proti njemu. »Kaj berete?«

			Pokazal ji je naslovnico, omnibus Inšpektorja Maigreta. Varen kotiček v mračnem svetu, je pomislila. Diagnosticiranje zla. Vsak bi moral imeti svojo gospo Maigret.

			»Kako gre?« je vprašala, medtem pa se, kot vedno, spraševala, zakaj je prišla, kaj bi lahko rekla.

			»V redu,« je odvrnil. »Čez dan me pustijo ven. Delam na istem kraju, kot sem delal prej.«

			»V centru za begunce?«

			»Ja. Spet ga širijo. Tam sem že tako dolgo, da sem postal vir institucionalnega znanja.«

			»V to dvomim.«

			Presenečeno se je zasmejal. »Kako pa to?«

			»Tu je Švica. Vse institucionalno znanje je zapisano.«

			»Bi si mislili. Kakorkoli, tam sem.«

			»Pomagate pri prehrani?«

			»Večino časa sem pri procesiranju.«

			»Kaj to pomeni?«

			»Ko ljudje prihajajo, poskušamo ugotoviti, kje so jim v nos pomolili dublinsko uredbo, če sploh kje.«

			»Nekje se je moralo zgoditi, kajne? Nobenih obal v tem boemstvu.«

			Zmajal je z glavo. »Tihotapci. Prispejo do Grčije ali Balkana, a tam se nočejo registrirati. Švica slovi po kakovosti, na tem področju nič manj kot sicer.«

			»Kljub napadu, zaradi katerega so te aretirali.«

			»Ampak povsod drugje je še slabše. Zato hočejo priti sem in se potem registrirati. Veliko si jih je uničilo prstne odtise, tako da jih je po njih nemogoče identificirati.«

			»Kar pomeni, da so se z Dublinom verjetno srečali že kje prej.«

			»Seveda.«

			»Kaj torej naredite?«

			»Če ugotovimo, da so jih kje že evidentirali, jih moramo poslati nazaj tja. Zato se ne trudimo preveč. Večino jih lahko registriramo tu, s prstnimi odtisi ali brez. Tu uporabljajo skeniranje očesne mrežnice. Potem poskušamo najti prostor zanje v taboriščih, kjer je že kdo iz njihove države.«

			»Od kod prihajajo?«

			»Od vsepovsod.«

			»Podnebni, politični, gospodarski?«

			»Ne da se več razlikovati med njimi. Če se je kdaj dalo.«

			»Torej mislite, da dobivate prave begunce.«

			Presenečeno jo je pogledal. »Nihče ne bi šel od doma, če mu ne bi bilo treba.«

			»Dobro, torej jih tu registrirate, potem pa jih pošljete v taborišče, kje bodo imeli koga iz svoje države?«

			»Trudimo se.«

			»Ampak taborišč ne obiskujete?«

			»Ne. Sam moram biti vsak večer do osmih nazaj tu.«

			»No, v Švici se da iti praktično kamorkoli in se vrniti do osmih.«

			»To je res. Vendar ne bi smel zapustiti tega kantona.«

			»Mar v Zürichu ni nobenega taborišča?«

			»So in sem jih obiskal. En velik je malo ven iz Winterthurja, na starem letališču ali nekaj takega. Dvajset tisoč ljudi je tam. Pogledam, kako jim gre. Pomagam v kuhinji. To mi je všeč. Čeprav v kuhinji lahko pomagam tudi tu.«

			»Si boste tako skrajšali kazen?«

			»Mislim, da ja. S tem se ne obremenjujem več toliko. Saj nimam kam iti.«

			Nekaj časa ga je opazovala.

			»Ste kdaj preživeli kaj časa v Alpah?« ga je nazadnje vprašala.

			»Čisto malo.«

			»Neverjetno je.«

			V odziv je pokimal. »Videti so strme.«

			»To je vsekakor res.« Povedala mu je, kako je prečkala Fründenjoch. Videti je bilo, da ga njena zgodba zanima, in če bi vprašali njo, je bila to zgodba o Alpah, a ko je zaključila, je vprašal: »Kdo torej mislite, da vas je preganjal?«

			»Ne vem.«

			»Kdo izgublja največ, ko gre vašemu ministrstvu dobro?«

			Skomignila je. »Naftne družbe? Milijarderji? Naftne države?«

			»To pa ni ravno dolg seznam osumljencev.«

			»Ne vem,« je rekla. »Lahko bi bil kdorkoli, bi rekla. Morda je bil kak posameznik ali manjša skupina in so jih ujeli. Bilo bi čisto smiselno, če bi bil samo kak norec, ki misli, da smo mi najpomembnejši. Čeprav smo dejansko samo majhna riba v ogromnem sistemu.«

			»A morda so mislili, da ste vi sklopka.«

			»Kaj že sklopka počne?«

			Skoraj se je nasmehnil, kar pomeni, da se je. »Sklopi. Na tem mestu se motor priključi na kolesa.«

			»Aha. Dobro, ne vem, pač.«

			»Mar vam vaši stražarji ne bi povedali, če bi jih vprašali?«

			»Nisem prepričana. Nismo si ravno blizu. Hočem reči, njihova naloga je, da me varujejo. morda bi se jim zdelo, da je zame bolj varno, če ne vem.«

			»Zakaj pa to?«

			»Ne vem. Napadli so tudi švicarske banke. Zato so precej tiho o svojih protinapadih.«

			Smehljal se je s svojim bežnim skorajšnjim nasmehom. Pokazal je svojo knjigo. »Inšpektorja Maigreta bi rabili. On je rad pojasnil stvari ljudem, ki jih je rešil.«

			»Ali če je mislil da bi se radi sami razkrili kot dejanski zločinci.«

			»Točno. Ste jih prebrali?«

			»Nekatere. Zame so nekoliko pretemačne. Zločini so preveč resnični.«

			»Ljudje so zvijačni.«

			»Res je.«

			»Torej bi rabili inšpektorja Maigreta.«

			»Vi pa bi rabili Alpe.«

			Ko sta v prostor vstopili neka ženska in dekle, je bil Frank videti osupel. »O živjo,« je rekel, potem pogledal Mary in spet tisti dve, ki sta ravno vstopili. Ni vedel, kaj naj reče, kot je Mary opazila. Zaprepaden, zmeden.

			Vstal je. »Tole je Mary Murphy,« je povedal prišlekinjama. In potem njej: »Tidve sta moja družina.«

			Mary je izbuljila oči. Ženski so se usta zategnila v kotičkih,

			Deklica, stara kakšnih deset ali enajst, je sprostila napetost, ko je nagovorila Franka. »Jake!«

			»Hej, Ger. Kako si.«

			»Dobro.« Deklica je objela Franka. Nerodno se ji je približal in čez dekličino ramo pogledal proti ženski.

			»Kako sta prišli sem?«

			»Z vlakom.«

			»Kje pa živita?« jo je vprašala Mary.

			»Nastanjeni sva v begunskem taborišču malo ven iz Berna.«

			»Aja. Kako pa to?«

			Skomignila je. Gledala je Franka.

			»Poslušajte, vas bom pustila, da nadoknadite zamujeno,« je rekla Mary in s kretnjo zavrnila Frankove ugovore. »V redu je, tako ali tako bi morala iti. In kmalu spet pridem.«

			»Dobro,« je rekel, še vedno raztresen. »Hvala, da ste prišli mimo.«





69

			V Savdski Arabiji je na vrhuncu hadža zaradi vojaškega udara umrlo neznano število savdskih princev. Poročila so omenjala od dvajset do petdeset smrti, a nihče ni vedel zagotovo. Kralj je bil tedaj v New Yorku, govorilo se je, da se skriva in se ne namerava vrniti domov. Svet je pozval, naj podpre njegovo legitimno vlado, kar so nekatere vlade tudi storile, nobena pa ni ponudila aktivne pomoči. Združene države so mu ponudile azil. Kolikor je bilo mogoče ugotoviti, je imeča nova vlada podporo večine prebivalstva države, a ker je na hadžu vladala zmešnjava in si je dva milijona muslimanov prizadevalo bodisi zaključiti romanje bodisi priti domov, je bila zmeda na Arabskem polotoku vsesplošna. Edino, kar je bilo v tistem prvem mesecu očitno, je bilo, da nihče izven Arabskega polotoka ne ve kaj dosti o tem, kaj se je resnici dogajalo v Savdski Arabiji. Ki se bo zdaj imenovala preprosto Arabija, kot je nova vlada sporočila svetu. S Savdijci je bilo konec.

			Druge sunitske nacionalne vlade so to odstavitev previdno odobravale ali zavračale, najstrožje kritike pa so hranile za prekinitev hadža. Nihče ni maral savdske družine, kot se je zdaj izkazalo, vendar so bile posledice tega še neznane in morda spremenljive znotraj regije. Šiitski narodi so prevrat odkrito pozdravljali. Druge vlade po svetu so ostale zadržane. Videti je bilo, da poskušajo izračunati, kaj sprememba pomeni in kako bo ravnala nova vlada, zlasti s svojimi ogromnimi zalogami nafte. Kar je bilo prej implicitno, je postalo neprijetno očitno, namreč, nikomur ni mar za te ljudi, zgolj za njihovo nafto.

			Nato so iz Riada sporočili, da Arabci spoštujejo nujnost dekarbonizacije svetovnega gospodarstva in nameravajo svojo nafto uporabljati le za proizvodnjo plastike in druge namene, ki ne vključujejo sežiga. Nova arabska vlada je zato pri CCCB, Podnebni koaliciji centralnih bank, ki je bila nedavno ustanovljena posebej za upravljanje ogljičnih kovancev, nemudoma vložila zahtevek, v katerem je navedla, da si zaradi popolnega prehoda na sončno energijo, ki naj bi se začel takoj, in odpovedi prodaje svojih naftnih rezerv za sežig zasluži odškodnino v obliki ogljičnih kovancev, ki so jih v CCCB pravkar ustvarili in jim nekateri pravijo carboni. Arabski zahtevek je bil glede na tečaj en kovanec na tono zavarovanega ogljika ocenjen na približno bilijon ogljičnih kovancev, kar je po trenutnem menjalnem tečaju pomenilo več bilijonov ameriških dolarjev, na podlagi tega pa bi Arabija takoj postala ena najbogatejših držav na Zemlji, vsaj upoštevajoč sredstva nacionalnih bank. Če bi veljali trenutni menjalni tečaji, bi bili bogatejši, kot če bi prodali svojo nafto za sežig.

			CCCB se je po nekaj odlašanja strinjala s to izmenjavo, vendar je določila, da se bo izplačevala po časovnici, ki bo vezana na to, kako hitro bi se arabska nafta proizvajala in sežigala v tej zdaj deaktivirani alternativni zgodovini, le da bodo izplačila nekoliko zgodnejša in hitrejša, da bi Arabijo nagradili za pravilno ravnanje v korist planeta in človeške civilizacije. Medtem so lahko izkoristili ta zagotovljeni vir dohodka, kar so tudi storili. Sprejeli so dogovor in se lotili dela.

			Zaradi nenadnega upada zalog so se cene nafte in terminskih poslov z nafto močno zvišale. Nafta je bila zdaj redkejša in zato dražja, kar je pomenilo, da je čista energija iz obnovljivih virov zdaj cenejša od nafte še bolj kot prej. Ker naj bi se tudi novi davki na ogljik, ki jih v skladu z najnovejšimi zavezami Pariškega sporazuma, sprejetimi na srečanju COP43, obračunavajo v vseh državah, iz leta v leto povečevali za vedno večji odstotek, so vsi cenovni signali zdaj kazali na to, da so čisti obnovljivi viri energije najcenejši način za oskrbo sveta z energijo. Družbeni stroški ogljika so se končno začeli vnašati v ceno fosilnih goriv in ta stari rek, ki ga je industrija fosilnih goriv desetletja zasmehovala, je nenadoma postal samoumeven, v smislu, da je to najbolj donosna ali najmanj nedonosna stvar, namreč:

			Naj ostane pod zemljo.

			Kmalu zatem se je brazilska vlada znašla v novem valu obtožb o korupciji, kar je privedlo do odstopa desničarskega predsednika in nato do njegove aretacije. Hitro je sledila zmagoslavna vrnitev tako imenovane Lulove levice, zdaj imenovane tudi Čista Brazilija, z obljubo čiste vlade, ki bo predstavljala vse prebivalstvo, pa tudi konca prodaje nafte, očitno po vzoru Arabije, ter popolne zaščite in skrbi za deževni pragozd v porečju Amazonke. Tudi za slednje so uveljavljali odškodnino, ki naj bi bila izplačana v dodatnih ogljičnih kovancih CCCB. Banka se je s tem strinjala in po pogajanjih Rebecce Tallhorse je bilo precej ogljičnih kovancev nemudoma dodeljenih tudi avtohtonim skupinam v Amazoniji, ki so stoletja skrbele za skladiščenje ogljika v deževnem gozdu. To je skupaj z načrtovanimi plačili brazilski zvezni vladi pomenilo, da je bilo v splošni obtok dodanih še nekaj bilijonov ogljičnih kovancev, zato so se priznani ekonomisti povsod bali, da bo ta nenadna poplava nove valute povzročila obsežno deflacijo. Ali pa morda inflacijo, namreč, makroekonomija ni bila več tako zelo jasna glede končnih učinkov kvantitativnega sproščanja, saj je bilo dokaze iz zadnjega pol stoletja mogoče razlagati v obe smeri. Ljudje iz vseh drugih družbenih ved so pogosto opozarjali, da je ta razprava jasen znak, da je makroekonomija kot veda približno toliko ideološka kot astrologija, vendar so ekonomisti še vedno zelo spretno ignorirali zunanje kritike svojega področja in so še naprej nasprotovali sami sebi enako samozavestno kot prej. Nekateri med njimi so trdili, da so ogljični kovanci le nadomestek za naftne dolarje, ki so jih vedno potegnili iz zemlje kot ase iz rokava, saj pred črpanjem in prodajo nafte niso obstajali. Povleči iz zemlje, povleči iz rokava, torej, ali je med naftnimi dolarji in ogljičnimi kovanci sploh kakšna razlika, so se spraševali ti ekonomisti?

			Seveda je, so vztrajali drugi ekonomisti. Naftni dolar je bil najprej resnični že obstoječi denar, s katerim se je plačalo blago, ki se je pretvorilo v električno energijo ali fizično gibanje, torej v gospodarsko dejavnost, za razliko od česar so ogljični kovanci nastali z dejanskim odvzemom potenciala za prav to električno energijo in transport s sveta in s tem iz svetovnega bruto proizvoda. Naftni dolar torej spodbuja svetovni bruto proizvod, ogljični kovanci pa ga izčrpavajo. Funkcionalno sta si ravno nasprotna.

			Spet drugi so trdili, da bi odsotnost sežiganja ogljika in celo posledično znižanje svetovnega bruto proizvoda prihranila nekatere težko izračunljive, vendar dejanske količine škode biosferi, pa tudi nujne blažilne in sanacijske ukrepe ter ekološko obnovo in izplačila zavarovalnin, ki bi neizogibno sledili sežiganju ogljika, in te stroške je bilo mogoče izračunati, ko pa so to storili, se je na koncu izkazalo, da je skoraj izenačeno, naftni dolar ali ogljični kovanci, in tako je bila vsa stvar vihar v kozarcu vode, v ekonomskem smislu pa nič.

			Torej: bodisi pravi blagoslov, bodisi popolna katastrofa, bodisi nič pomembnega. Tako so se ekonomisti soočili z razlago največjega gospodarskega dogodka svojega časa. Kakšna znanost! Po vsem svetu (tudi v pisarnah Ministrstva za prihodnost) so se trudili izračunati dobičke in izgube tega dogodka na način, ki bi ga bilo mogoče vnesti v enotno bilanco in zagovarjati. A tega ni bilo mogoče narediti, razen na različne načine, ki so bili tako polni domnev, da se je vsaka ocena pokazala kot ideološki prikaz prioritet in vrednot svojega avtorja. Spekulativna fikcija.

			Nekateri so opozorili, da to velja za vsako ekonomsko analizo ali napoved, kar jih je kdaj bilo. V tem primeru, so vztrajali ti ljudje, se prosim vrnite k osnovam. To je prava ekonomija, so rekli ti ljudje, namreč, ker je zemeljska biosfera edina, ki je na voljo človeštvu, in ker je njeno zdravo delovanje absolutno nujno za obstoj človeštva, je njena vrednost za ljudi neke vrste eksistenčna neskončnost. Zato ni nikoli mogoče oceniti cene ohranjanja funkcij biosfere glede na ceno njihove izgube. Makroekonomija se je tako že davno znašla v območju zmede, bodisi na začetku stoletja ali morda že takoj, ko je nastala, in zdaj se je pokazala kot psevdoznanost, kakršna je bila od nekdaj.

			Posledica tega je bila, da niso nikakor mogli vedeti, kaj svetovno gospodarstvo počne zdaj in kaj bi se zgodilo, če bi centralne banke še naprej izpolnjevale svojo zavezo, da bodo ustvarjale in podpirale množičen dotok novega denarja v svet. Ogljično kvantitativno rahljanje, CQE, je bil velik poskus socialnega inženiringa z več različicami.

			Kakšna nestanovitnost!, če ne uporabimo le finančnega izraza, temveč preprosto obči človeški jezik. Nedvomno je šlo za nestanovitne razmere. Toda spomnite se, da so takratni finančni trgi oboževali nestanovitnost cen delnic, saj je finančnikom prinašala denar ne glede na to, kaj se je zgodilo, saj so imeli na vse tako dolge kot kratke pozicije. To niso bili ekonomisti, ampak špekulanti. Ko je bil kapitalizem v svoji izčrpanosti skoraj pri koncu, so finance pomenile hazarderje, seveda, ampak še bolj kot to, igralnico, v kateri so ljudje igrali na srečo. In igralnica je vedno dobila. In ogljični kovanci so bili najboljša priložnost za dolge pozicije, kar jih je kdaj bilo. Skoraj nemogoče je bilo izgubiti. V nekaterih pogledih je bil tisti čas s svojo norostjo preprosto dober za vlagatelje. Tisti, ki so se odločili za kratke pozicije pri fosilnih gorivih in dolge pozicije pri čistih obnovljivih virih energije, so zdaj zaslužili bogastvo; bogastvo pa zahteva ponovna vlaganja, da postane dejansko bogastvo. Rast! Rast!

			Priznati je bilo treba, da je to trenutno vladajoča svetovna religija: rast. To je bila nekakšna eksistencialna predpostavka, kot da bi bila civilizacija nekakšen rak in bi bili zato vsi zavezani rasti kot svoji posebni smrtonosni obliki življenja.

			Toda tokrat se bo rast morda preoblikovala v rast nekakšne varnosti. Recimo temu involucija ali prefinjenost, izboljšava, odrast, rast nekakšne dobrote. Razumen odziv na nevarnost, ki ga zdaj razumemo kot zelo donosno naložbeno strategijo! Kdo bi si mislil?

			Resnično, nihče si ni mislil. Preostale velike naftne države so na nove razmere vse gledale zaskrbljeno ali celo panično. Skupaj so imele zaloge fosilnega ogljika, ki so se po trenutnih tržnih cenah gibale v stotinah bilijonov. Te rezerve bi lahko v bližnji prihodnosti zlahka postale nasedlo premoženje, pravzaprav je bilo vse skupaj videti kot finančni balon, ki se je začel pokati. V tem kontekstu je bilo smiselno prodati čim več proizvoda, preden se cene popolnoma zrušijo. Toda če bodo vsi naenkrat imeli totalno razprodajo, kdo bo kupoval? Uspešne majhne države že imajo čiste obnovljive vire energije. Ladjarske industrije so se pod grožnjo, da jim bodo ladje potopili, če se ne bodo preusmerile, že preusmerile na vetrno, električno in vodikovo energijo. Letalstvo je pod enakim uničevalnim pritiskom prešlo na električna letala in predvsem na zrakoplove. Kopenski promet je v celoti prehajal na električno energijo, in kjer so še vedno uporabljali tekoča goriva, je to v celoti pomenilo obnovljiva biogoriva, ki so zaobšla fosilne vire.

			Elektrarne so bile torej zadnje zainteresirane stranke, a tudi tam je bila sončna energija cenejša, baterije vedno boljše, vse bolj zanesljivo pa je postajalo tudi shranjevanje energije brez baterij s pomočjo nivoja vode, temperature soli, vztrajnikov ali zračnega tlaka. Razvite naftne države so zato poskušale svojo nafto z velikim popustom prodati nenaftnim državam v razvoju. Razvijajoče se naftne države so se odločile, da se bodo napajale z lastnimi naftnimi sredstvi, in so jih s še večjimi popusti prodajale drugim državam v razvoju, ki niso bile proizvajalke nafte. Slednje države so bile torej zadnje velike sežigalke ogljika, in bile so pomembne porabnice. Vendar je Indija že pokazala, kaj je mogoče storiti, ko se je po vročinskem valu preusmerila na čiste obnovljive vire energije. Kitajska pa je bila vodilna na svetu po proizvodnji sončnih panelov. Še vedno je prodajala in razpošiljala svoj premog, Japonska pa je bila med tistimi, ki so ga še vedno uvažale in sežigale. Rusija in Avstralija sta še vedno izvažali premog, kamor sta ga lahko. Kljub vsem nenadnim spremembam je bilo sežiganje ogljika še vedno precejšnje. O, da, v obsegu dvajsetih gigaton na leto. Mar ste mislili, da ne bo več peciva in piva, ker je Arabija krepostna? Pravzaprav ni bilo videti, da bi se hitro končalo. Podoba mehurčka, ki je počil, je bila v nekaterih pogledih ustrezna, v drugih pa iluzorna. Ljudje so še vedno potrebovali elektriko in prevoz. Denar je še vedno vladal, totalna razprodaja je še vedno prodajala ogljik. Mehurček, ki je pokal, je bila morda še vedno biosfera sama. Bitka za usodo Zemlje se je nadaljevala.

			Rusija je še naprej prodajala svojo nafto in plin, kar je bilo za Evropo dobro, saj se je pozimi velik del Evrope ogreval z ruskim plinom. To se je pokazalo, ko so v najhladnejšem delu tiste zime bombardirali plinovode.

			Prodajala je tudi svoje hipersonične rakete. Bodisi to ali pa je prodala, dala ali pa zaradi kraje ali vohunjenja izgubila načrte za izdelavo hipersoničnih raket. In dejansko teh raket ni bilo tako težko proizvesti z obratnim inženiringom, zato so hitro postale del vseh večjih vojsk. Izkazalo se je, da celo del arzenalov nekaterih zasebnih oboroženih sil, ki so morale takšne visokotehnološke naprave kupiti od kakšne večje države. Pravzaprav je bilo nekoliko strašljivo, da je sploh kdo imel takšne rakete.

			 Leta 2018 so jih uvedli Rusi, nato pa so se hitro razširile. In to hitreje kot so se širile posledice njihovega obstoja. Nacionalne države so še naprej porabljale milijarde, ki bi jih lahko sicer porabile za mornarice, zračne sile in vojaške baze, od katerih ničesar ni bilo mogoče braniti pred temi novimi orožji. Bile so močnejše od atomske bombe, namreč zato, ker jih je bilo mogoče uporabiti. In ni jih bilo mogoče ustaviti. To je bila glavna stvar, ki je ni nihče razumel, bodisi po naključju bodisi namenoma, da ljudem ne bi bilo treba spremeniti oborožitve ali naročil za nakup, namreč teh raket ni bilo mogoče ustaviti. In bile so majhne, izstreljevalo se jih je iz mobilnih izstrelišč. Niso oddajale radioaktivnih signalov, zato so bile lahko skrite do trenutka izstrelitve. In bile so razmeroma poceni.

			Ko ste jo izstrelili, je letele s hitrostjo dobrih enajst tisoč kilometrov na uro. Zato »hipersonična«. To je bilo dovolj hitro, da je onemogočalo kakršno koli realistično obrambo. Seveda ste lahko vanjo izstrelili še eno raketo, enako hitro kot bližajoči se izstrelek; toda ta bližajoči se izstrelek je bil lahko programiran, naj ob prihodu vijuga, kar je pomenilo naključne zavoje, a bo še vedno priletel na cilj. Navsezadnje je bil preprosto prehiter. Proti njemu ne bi delovala nobena obramba.

			Letalonosilke? Potopljene. Bombniki? Razstreljeni. Trdnjave? Razdrobljene na koščke. Navadne balistične rakete? No, nekatere so letele enako hitro kot hipersonični izstrelki, tako da bi jih nekaj lahko ostalo. Toda medcelinske rakete je bilo treba poslati visoko v vesolje, da bi padle od tam. Njihova izvorna točka je bila znana. Hipersonične rakete so letele nižje, bile so preprostejše, imele so krajšo pot. Nanje se je lahko pritrdilo bojne glave, da so ob trku eksplodirale, lahko bi pritrdili celo atomske bombe. A tudi če so bile samo inertne kovinske palice, je njihov udarec pri takšni hitrosti imel moč velike bombe. Pogosto jih je bilo mogoče izslediti do točke izvora, ali celo videti s satelitov, vendar je bila ta točka izvora lahko nek kraj kjerkoli na svetu, kjer je bil parkiran nek tovornjak, pri čemer je bilo malo ali nič možnosti, da bi izsledili izvor tega zdaj zapuščenega tovornjaka.

			Zaradi vseh teh prednosti so sjih uporabljali. Izstrelišča so pogosto izsledili, vendar po uporabi. Pogosto so bila na spornih območjih propadlih držav. Metalce raket so pustili tam, pa kaj? Bili so generični, zato ni bilo mogoče ugotoviti, kdo jih je izdelal in kdo jih je uporabil. Naftni tanker, bum, potopljen v desetih minutah. Ena od osemsto ameriških vojaških baz po svetu, bum. Smrt in kaos, a krivca ni bilo mogoče najti.

			Vojna proti terorizmu? Izgubljena.

			Ali so vsi srečni ali pa ni nihče varen. A nikoli nismo srečni. Zato ne bomo nikoli varni.

			Oziroma povedano drugače: Ali spoštujemo vsako kulturo ali pa ni nihče varen. Ali ima vsakdo dostojanstvo ali pa ga nima nihče.

			Zakaj? Zato:

			Zasebno letalo v lasti bogataša – bum.

			Rlektrarna na premog na Kitajskem – bum.

			Prenovljena avtocestna deteljica v Los Angelesu – bum.

			Tovarna cementa v Turčiji, bum. Rudnik v Angoli, bum. Jahta v Egejskem morju, bum. Policijska postaja v Egiptu, bum. Hotel Belvedere v Davosu, bum. Naftni direktor, ki se sprehaja po ulici, bum. Pisarne Ministrstva za prihodnost – bum.

			Ljudje so takrat morali upoštevati, da bi se seznam tarč lahko zelo razširil. Ameriški Kapitol, različne parlamentarne hiše, Kaaba v Meki, Prepovedano mesto v Pekingu, Tadž Mahal in tako naprej.

			Noben kraj na Zemlji ni bil varen.

			Kadar so se zgodili takšni napadi, sestanki Interpola in številnih drugih agencij, ki se ukvarjajo s svetovno varnostjo, niso prinesli rezultatov glede vira ali virov teh napadov. Čeprav so bile te hipersonične rakete, tako kot živčni plin, ki so ga izdelali Rusi in s katerim so ubili ruske disidente v Veliki Britaniji, vsekakor kompleksne vojaške naprave in ne nekaj, kar bi lahko zamešali v svoji garaži. Šlo je pravzaprav za naprave nacionalnih držav, ki so jih izdelale precej velike in zapletene vojske in letalska podjetja, nato pa so jih prodali ali dali manjšim akterjem.

			Zato so se po sestankih Interpola začele širiti govorice, da je bil arabski državni udar proti savdski kraljevi družini načrtovan prav v Rusiji. Toda čakajte, zakaj bi bili Rusi udeleženi pri tem? Ker je bila po umiku prodaje arabske in potem tudi brazilske nafte ruska nafta toliko bolj dragocena. Toda to so bile le špekulacije. Ruska vlada je vse te govorice zanikala in jih označila za del trajajoče protiruske kampanje, razširjene na Zahodu in drugod. Same neumnosti. Vsak narod je odgovoren za svojo varnost. Rusija je izpolnjevala vse svoje pogodbene obveznosti in bila sila, ki zagotavlja stabilnost v svetu. Hipersonične rakete so bile v službi dobrega, saj je bila vojna zdaj nemogoča. To bi bilo vzajemno zagotovljeno uničenje, ne civilnega prebivalstva, temveč vojne mehanizacije. Konec koncepta totalne vojne iz dvajsetega stoletja, vrnitev k osredotočenosti na vojsko proti vojski, ki je bila značilna za oborožene spopade pred razpadom civiliziranih norm, vzpostavljenih v Vestfaliji leta 1648, nato pa pozabljenih v dvajsetem stoletju. Zdaj so se spet vrnile.

			Vendar ne zares. Kajti tarča je lahko karkoli. Torej v resnici ni šlo za vojsko proti vojski, kot je trdila Rusija, ampak za vojno kogar koli proti komur koli. Če so le lahko dobili v roke eno teh raket.

			Vročinski val je prizadel Arizono, nato Novo Mehiko in zahodni Teksas, nato vzhodni Teksas, nato Misisipi, Alabamo, Georgio in sosednji ozki pas Floride. Teden dni se je indeks temperature/vlage gibal okoli 35 stopinj mokrega termometra, pri čemer so bile temperature okoli 43, vlažnost pa 60-odstotna. Večinoma je električna napeljava še vedno delovala in ljudje so se zadrževali v klimatiziranih stavbah. Če sami niso imeli klimatskih naprav ali so se bali, da jih bodo izgubili, so se zbirali v javnih stavbah, kjer je bilo mogoče. Vse v redu, potem pa se je vročinskemu valu pridružilo območje visokega zračnega pritiska s Karibov in tako imenovani dvojni val je povzročil 38 stopinj mokrega termometra, kar je bilo smrtno nevarno. Povpraševanje po električni energiji je naraščalo, dokler ni prišlo do izpadov in nihanja napetosti, in čeprav so bili nekateri od teh načrtovani, da bi se izognili izpadom električne energije, in so bili vsi na koncu obvladani in razmeroma kratki, so še vedno izpostavili milijone ljudi smrtno nevarni vročini. V tem vročinskem valu je samo v enem dnevu umrlo od dvesto do tristo tisoč ljudi.

			Pozneje so ta številko revidirali, saj je bilo sčasoma ugotovljeno, da je prejšnji desetletni popis močno podcenil ogroženo prebivalstvo. Toda ne glede na točno število, bilo je ogromno. Ne tako veliko, kot med veliki indijskim vročinskim valom, vendar so bili tokrat žrtve Američani v Ameriki. To dejstvo je bilo pomembno, še posebej za Američane.

			V mesecih, ki so sledili, pa so še vedno vznikali predsodki ljudi. To se je zgodilo na jugu. To so bili večinoma revni ljudje, zlasti temnopolti revni ljudje. Na severu se to ne bi moglo zgoditi. Ne bi se moglo zgoditi uspešnim belcem. In tako naprej. Na vlogo Arizone so pozabili, razen v Arizoni.

			To je bil še en izraz rasizma in prezira do Juga, da, pa tudi splošne kognitivne motnje, saj si ljudje zelo težko predstavljajo, da bi se jim lahko zgodila katastrofa, dokler se ne zgodi. Dokler jih podnebje ni začelo dejansko ubijati, so ljudje navadno zanikali, da bi se to lahko zgodilo. Drugim – da, njim – ne. To je kognitivna napaka, ki se, tako kot večina kognitivnih napak, dogaja tudi takrat, ko se zavedate njenega obstoja in razširjenosti. Nekateri so domnevali, da gre za nekakšen evolucijski mehanizem preživetja, način, ki ljudem pomaga vztrajati, tudi če je to nesmiselno. Ljudje, ki živijo le dvajset kilometrov od mesta v Ohiu, ki ga je tornado zravnal z zemljo, so trdili, da je bilo zravnano mesto na poti tornada, oni pa ne, zato se jim to ne bo nikoli zgodilo. Naslednji teden jih bo morda ubil in bodo ob samem dogodku presenečeni in imeli občutek, da je to nenavaden dogodek brez primere, a do takrat bodo prisegali, da se to ne more zgoditi. Takšni so ljudje in niti požig Juga tega ni spremenil.

			V tistem letu je bila raven CO2 približno 470 delcev na milijon

			Od vožnje z avtomobilom so se preusmerili k visenju na nitki. Viseli so med življenjem in smrtjo.





70

			Srečanja COP Pariškega podnebnega sporazuma so se odvijala vsako leto, kljub vse večjemu občutku nepomembnosti, ki so ga imeli vsi udeleženci spričo vse večjih svetovnih nesreč. Jasno je bilo, da so zaradi vse slabših razmer glede ogljika v ozračju številne države v razvoju, ki si najmanj privoščijo spopadanje s podnebnimi katastrofami, redno prizadevale vremenske nesreče, ki so bile morda glavni dejavnik človeških konfliktov, ki so zdaj izbruhnili povsod. Za tiste, ki so se držali tega dojemanja končnih vzrokov, je Pariški sporazum ostal nekaj, česar so se lahko držali, čeprav se je v primerjavi s krizo začel zdeti šibek.

			Na podnebnih pogajanjih ZN se je vedno močno razlikovalo med razvitimi državami in državami v razvoju, pri čemer so bile navedene njihove sezname in večkrat poudarjeno, da morajo razvite države storiti več za ublažitev podnebnih problemov kot države v razvoju. Velik del tega poziva k »podnebni pravičnosti« je bil zapisan v členu 2 Pariškega sporazuma. V 2. točki 2. člena je navedeno: »Ta sporazum se bo izvajal tako, da bo odražal pravičnost in načelo skupnih, a različnih odgovornosti in ustreznih zmogljivosti glede na različne nacionalne okoliščine.« Klavzula 1 člena 9 ponavlja to načelo: razvite države morajo pomagati državam v razvoju, lahko in morajo storiti več kot države v razvoju.

			To so bile ključne klavzule Sporazuma. Besedilo teh členov in njihovih klavzul je bilo obravnavano stavek za stavkom, stavek za stavkom, besedo za besedo. Delegati, ki so si najbolj prizadevali za vključitev teh členov, so dali vse od sebe, zanje so porabili leta svojega življenja. Med vožnjo s podzemno železnico med srečanji na vrhu so primerjali zapiske o ločitvah, stečajih, prekinjenih poklicnih poteh, boleznih, povezanih s stresom, in vseh drugih osebnih stroških, ki so se nakopičili, ko so se tako močno zavzemali za to zadevo.

			Ali so bili neumni, da so se v svetu, ki drvi proti katastrofi, tako trudili z besedami? So bili bedaki, da so se še naprej trudili? Besede so v svetu iz granita le gossamer. Ni bilo niti mehanizmov za izvrševanje teh tako skrbno oblikovanih odredb; bile so le navidezne, saj je bil mednarodni red upravljanja stvar narodov, ki so se prostovoljno zavezali, da bodo nekaj storili. In potem, ko jih niso naredili, so ignorirali obstoj svojih obljub. Ni bilo sodnika, ni bilo šerifa, ni bilo zapora. Nobenih sankcij.

			Toda kaj drugega so imeli? Svet se ravna po zakonih in pogodbah, vsaj tako se včasih zdi; tako lahko upamo; granit sveta, ki se premika, je ujet v mrežo iz gossamerja. In če bi kdo trdil, da svet dejansko teče s puškami v obraz, kot je to tako odločno poudaril Mao, se pištole pogosto usmerjajo s pomočjo zakonov in pogodb. Če se odrečete obsodbam, se znajdete v svetu gangsterjev in tatov ter gole sile, ki jo ponoči odpeljejo na ulico, da bi jo pretepli s palico, ustrelili ali zaprli.

			Zato so se ljudje, ki so se borili za kazni, za točno določeno besedilo v pogodbah, trudili, da bi se izognili svetu gole sile in nočnih umorov. S tem, kar so imeli, so naredili najboljše, kar so lahko.

			Ker so se razmere še naprej slabšale, so bili na vsakem letnem kongresu strank delegati, ki so se osredotočali na besede in fraze. Mnogi med njimi so zdaj trdili, da vsi mladi ljudje na Zemlji in vse generacije ljudi v prihodnjih stoletjih ter vsa sorodna bitja na planetu, ki nikoli ne bodo mogla govoriti sama zase, zlasti ne na sodišču – vsa ta živa bitja skupaj tvorijo nekaj podobnega revni in ranljivi državi v razvoju, ogromni državi, ki se neizprosno pojavlja na obzorju časa. Ti novi državljani so bili mladi in šibki, v mnogih primerih povsem nemočni. A vendar so imeli ali bi morali imeti tudi pravice; in v skladu s klavzulami o pravičnosti Pariškega sporazuma, ki so ga podpisale vse države, bi lahko trdili, da imajo pravice, enakovredne pravicam držav v razvoju. Brez hitrih in obsežnih prizadevanj držav iz Priloge 1, torej razvitega sveta, »starih bogatih« držav, pa je bil razvoj tega velikanskega novega naroda v razvoju, celo njegov obstoj, vse manj verjeten. Zato je bilo treba na srečanjih COP vztrajati pri enakosti kot temeljni vrednoti in politiki. Kar je pomenilo, da je treba še naprej v celoti podpirati pomožni organ, popularno znan kot ministrstvo za prihodnost.





71

			Ponovno so bili narejeni zapiski za Badima, redni izvršni sestanek z Mary in vodstveno skupino. Običajni povzetek točk in vtisi (B želi več). To bo počistil pozneje. Tipkanje med pogovorom. Vedno znova pozabim iti najprej na stranišče.

			Badim poleg Marije, tih, raztresen.

			Tatiana Voznesenskaja poleg njega, prav tako raztresena. Doma ji sodijo, ne more varno oditi v Rusijo, saj ne živi v istem kraju. Njeno poročilo: Tožbe v več kot sto državah. Pridružila se je tudi obrambi skoraj štiristo skupin, ki jih tožijo, ker delajo dobre stvari. T ni zadovoljen.

			Imena: Napad na MftF bi lahko spodbudil druge, da bi se okrepili. Afriška unija podpira vse nacionalizacije v Afriki, kar pomeni enotno fronto proti Kitajski, Svetovni banki in vsem zunanjim silam. Afrika za Afričane je najhitreje rastoča stranka v vseh tamkajšnjih državah. Pritisk zlasti na Nigerijo, da se zavzame za kovanec ogljika kot Arabija in Brazilija. S tem se financira veliko drugih stvari. Osnovna infrastruktura in izobraževanje, nato pa še več. Posest nafte se zdaj obravnava kot prekletstvo, ki ga je treba pregnati. To je priložnost, da pomagamo spodbuditi dobre spremembe v Afriki, ki jih vodijo Afričani.

			Bob, Adele, Escobar v ekipnem poročilu. Večinoma Antarktika. Testni projekti črpanja vode izpod ledenikov dajejo pozitivne rezultate. Ledenik Pine Island se je upočasnil z več sto metrov na leto na deset metrov. Pomagati bi morali pri povečanju obsega tega projekta in ga v celoti podpreti. 60 antarktičnih ledenikov, 15 grenlandskih ledenikov. Velik napor, vendar neverjetna razmerje med stroški in koristmi. Učinek za denar. Naredimo to. M prikimava.

			Kaming ni tako vesel. Stopnja izumiranja še vedno narašča. Sumatranski tiger, severni beli nosorog, več rečnih dihurjev, to so le zadnji karizmatični predstavniki, ki so izginili v divjini. Naslednji so orangutani, skupaj s 350 drugimi vrstami sesalcev, ki jim grozi izumrtje v rdečem območju.

			Indra: Neposredno zajemanje zraka je zdaj zmogljivejše in cenejše, treba ga je povečati glede na potrebe, najti mesta za sekvestracijo več milijard ton suhega ledu. Napredek pri tej tehnologiji pomeni, da je treba vanjo vlagati več.

			Elena: Gibanje 4 na 1000 je izdelalo natančen, preprost in poceni testni komplet za ugotavljanje letnih sprememb ogljika v tleh. Meritve so zdaj mogoče, za certificiranje je potrebna cela vojska certifikacijskih organov, potem pa je vse dobro.

			M: Ali kdo kmetom plačuje izgube, ki so nastale pri prehodu na nove kmetijske metode?

			Elena: Ne. Plačnikov nisem našla.

			Mary: Ampak to je kot nalašč za kovance! Zakaj ne bi mogli dobiti ogljičnih kovancev?

			Dick: Banke morajo jasno navesti, da se lahko kovanci izdajajo v delih kovanca. Tako kot ogljični peni.

			Elena: To bi radi videli. Toda šele zdaj lahko količinsko opredelimo, kaj vse se sekvestrira. Prav tako postaja vprašanje opredelitve sekvestracije.

			Dick: Standardna definicija iz CCCB je v skladišču že stoletje.

			Mary: Ali je to dovolj dolgo?

			Dick: Dovolj dolgo za zdaj. Stoletje je treba odmetavati pločevinko, kar ni slabo v primerjavi s tem, da je sploh ne bi odmetavali. V bistvu gre za opredelitev nujnih primerov.

			Indra: To je del tega, zakaj geoinženiring ni več uporabna beseda ali pojem. Vse, kar ljudje počnejo v velikem obsegu, je geoinženiring. Upočasnitev ledenikov, neposredno zajemanje zraka, projekti za tla, kot so 4 na 1000, vse to je geoinženiring.

			Mary: Toda upravljanje sončnega sevanja je vsekakor geoinženiring.

			Indra: Seveda, ampak kaj je s tem? Ameriški vročinski val je to zagotovo spet prinesel. Indijski rezultati so še vedno vprašljivi. Trdijo, da je dvojni Pinatubo znižal svetovne temperature za tri stopinje v petih letih po dogodku, v desetletju po njem pa za stopinjo. Zdaj smo se vrnili na raven pred posegom. Vendar je toliko motečih dejavnikov, vse te številke so sporne.

			Mary: Ne v Indiji. To bodo storili še enkrat.

			Indra: na splošno so se strinjali, da je njihovo posredovanje delovalo. Torej lahko razumete, zakaj bi si to želeli. O tem se zdaj govori tudi v ameriškem kongresu. Sporno. Medtem s CCCB pripravljamo seznam vseh načinov, kako bi bilo mogoče količinsko opredeliti in potrditi črpanje ogljika na način, ki bi omogočil izdelavo ogljičnih kovancev in njihovo izplačilo posameznikom. Vse geoinženiring, vse dobro. Samo besedo je treba rehabilitirati.

			Mary: Srečno. Dick, kaj se dogaja s financami? Svet je še vedno v super depresiji, finance pa lepo plujejo, kaj se dogaja?

			Dick: Učinek ogljičnih kovancev na svetovne finance je zanje dobra spodbuda! (kot običajno v šali). Finančni sektor se ne boji ničesar, ogljični kovanci so le še eno blago, s katerim se lahko trguje in ki je uvrščeno na borze kot katera koli druga valuta. Stave na razpon med palico in korenčkom. Tako ljudje kratkoročno prodajajo ogljične kovance, kar pomeni, da slabše kot je podnebje, več denarja zaslužijo. Zavarovali so se pred apokalipso.

			Mary: Ali jih lahko ustavimo?

			Dick: Dick: Padajoča cena ogljičnih kovancev je znak, da spodbude, da ne bi kurili ogljika, še niso dovolj močne. Poleg tega merjenje česar koli vedno vodi v financializacijo same metode merjenja. Torej običajna stvar.

			Mary: Kaj lahko storimo, da bi povečali pritisk na izgorevanje ogljika?

			Dick: Dick: Prisilite STO, da spremeni pravila tako, da bo kaznovala kakršno koli izgorevanje ogljika. Postopno zvišujte davke na ogljik. Vse pogosteje objavljajte sabotažo naftnih derivatov, ki se zdaj dogaja, kar bo spodbudilo še več sabotaž v slogu posnemanja. Skratka: arbitraža in sabotaža.

			Mary: Ha ha ha.

			Nekateri smo se smejali zares.

			Dick: Trg potrebuje zdravo državo, da bi sam podprl denar. Država potrebuje zdrav trg, da ohrani likvidnost gospodarstva. Toda država in trg ne delujeta z roko v roki. Ali pa delujeta z roko v roki, vendar le zato, ker se borita z rokami! Borita se za nadzor nad razmerami, ki jih skupaj ustvarjata.

			Mary: Želimo, da država zmaga.

			Dick: Države sprejemajo zakone, zakoni pa vodijo sistem. Da, država je ključni akter. Toda trga ne moremo kar izgnati. Ne zdaj. Je prevelik, to je način sveta. Samo prisiliti ga moramo, da vlaga v stvari, ki si jih želimo.

			Badim prikima.

			Janus Athena: Nekaj, kar je Dick povedal pred prekinitvijo bombardiranja, se je dotaknilo vseh v skupini AI. (Dick je dejal, da bi moralo ministrstvo oblikovati nekakšno vlado v senci, da bi imeli ljudje, ko se sistem pokvari, na voljo izvedljiv načrt B, na katerega bi se lahko obrnili. Zato je skupina AI poskušala narisati delujočo vlado v senci in jo objaviti na spletnih straneh. Načrt B je odprta koda. Opažamo, da je uporaba sistema YourLock vedno bolj razširjena. To je že nov internet, zdaj pa bodo njegovi uporabniki morda postali nova vrsta državljanov sveta. Državljanstvo Gaje ali kaj podobnega. Državljan Zemlje, član skupnosti, svetovni državljan. En planet. Mati Zemlja. Vse te izraze uporabljajo ljudje, ki o sebi razmišljajo kot o delu planetarne civilizacije. Glavni občutek patriotizma je zdaj usmerjen v sam planet.

			Matriotizem, Dickove šale.

			JA prikima. Podpora hitro narašča. Lahko bi presegla kritično točko in postala to, kar mislijo vsi. Nova struktura čustev, na kateri temelji politika kot taka. Globalna civilizacija, ki presega lokalne razlike. Zagotovo drugačna hegemonija. Načrti vlade v senci so le del tega širšega gibanja. Kot programska oprema za občutek.

			Mary:

			JA: Nekako tako. To je staro ime. Ni ravno vas. Planetarna zavest, upravljanje biosfere, državljan Gaje, enega planeta, matere Zemlje itd. Bolj podobno. Vas ni prava beseda.

			Badim: To bi morala biti izrecna religija, kot sem že rekel. Poziv k predanosti ali čaščenju.

			Mary, ki ne sliši Badima: Kaj pa umetna inteligenca? Ali se vaši stroji učijo?

			JA poškili, videti je v bolečinah. Nekako sramotno vprašanje. Naivno. Reče: Imena tukaj še naprej zavajajo ljudi. Podatkovno rudarjenje nam pove stvari, ki jih ne bi vedeli, če jih ne bi izvajali. Temu bi lahko rekli umetna inteligenca, a temu smo včasih rekli znanost. V resnici gre za računalniško podprto znanost. Najbolje je, da jo tako imenujemo. Postaja vse močnejša. Vendar moramo še vedno ugotoviti, kaj naj z njo počnemo. Glavni potencial za napredek je v človeškem razumevanju.

			Mary, šlik šlak, prekine JA-jeve skrbi za besedišče. Srečanje se zaključi. Pravi: »Verjetno so nas napadli zaradi nečesa posebnega, kar smo počeli. Tudi Švicarji so bili napadeni, zato so zdaj zelo na naši strani in to preučujejo. To pomeni, da je šlo najbrž nekako za finančne zadeve. Morda vidimo stvari, ki jih oni ne vidijo, nikoli ne veš. Bodite pozorni na kaj takega. Ker smo zdaj v nekakšnem prelomnem trenutku. Treba je pritisniti.





72

			Zamisel o habitatnem koridorju je bila le ena od zgodnjih potez širšega projekta Half Earth, a najprej je treba narediti nekaj za začetek. Ker so divje živali povsod kritično ogrožene, je bilo treba takoj in brez odlašanja storiti, kar je bilo mogoče. In habitatni koridorji so imeli že izdelano tradicijo metodologij in pravnih instrumentov. Znameniti koridor Y2Y, od Yukona do Yellowstona, je bil odličen. Ne da bi bilo to najtežje vzpostaviti koridor na Zemlji, saj so kanadske Skalnate gore skoraj prazne do hrbta, na obeh straneh meje pa je veliko zveznih in plemenskih zemljišč, ki so zaščitena kot parki in podobno. Da ne omenjamo, da vključuje dve veliki preostali populaciji ekosistemov, pri čemer so na južnem koncu uspevale živali ekosistema Velikega Yellowstona, na severu pa živali arktičnega ekosistema, ki jim je šlo dokaj dobro, če nismo upoštevali podnebnih sprememb, zaradi katerih se jim je talilo zemljišče ali led izpod nog. Obe populaciji bi se lahko začeli seliti na sredino, vendar jima je koridor to omogočil. In obe ekoconi sta imeli razmeroma zdrave populacije sesalcev in ptic, saj niso bile preveč zastrupljene ter velike po številu in geografskem obsegu. Kot dokaz koncepta je Y2Y ljudem pokazal, kako bi vse to lahko delovalo. Živali so imele prost prehod gor in dol ter zaščito pred lovom. Ceste, ki so bile v regiji še vedno aktivne, so dobile podvoz in nadvoz. Ograje so bile pretrgane ali v celoti porušene. Na milijone živali je bilo označenih in tako zdaj sodelujejo v tako imenovanem internetu živali, ki je v bistvu velikanski sklop znanstvenih študij. Ni bilo daleč od resnice, da smo sesalce in ptice v koridorju Y2Y popisovali bolje kot ljudi v njem.

			Vse dobro! In tudi priključiti Y2Y-Cal, vzhodno-zahodni koridor od Yellowstona do Yosemitov, ni bilo težko. Kalifornija je bila že prej v ospredju na področju zaščite živali, saj so že takrat rešili pred izumrtjem ovce vrste Sierra Nevada, kar so zdaj preučevali in posnemali po vsem svetu, in v istem času so popolnoma prepovedali ubijanje gorskih levov. Povezava tega velikega biološkega otoka z Yellowstonom je pomenila, da so se Wyoming, Idaho, Utah, Oregon in Nevada pridružili, in čeprav so v vseh teh državah obstajali politični zapleti, je bilo res, da so se večinoma znebile ljudi na ogromnih površinah svojih kmetijskih zemljišč, in če so javnim in zasebnim subjektom ponudili dovolj dobro ponudbo, kar je večinoma pomenilo le, da so jim ponudili dovolj denarja za ureditev, podobno ohranitvenim služnostim, so jo običajno sprejeli. Koridorje je bilo mogoče zlepiti, meddržavne ceste je bilo mogoče izboljšati s podvozi in nadvozi, lovsko zakonodajo je bilo mogoče spremeniti, zlasti noči pa so bile namenjene živalim, kot so bile večinoma vedno. Ljudje so bili dnevni, živali nočni, to ni bilo samo to, da so se nam skušale izogniti. Veliko jih je tako živelo tudi v divjini. Tako je veliko ljudi dobilo plačilo za nočne fotografije živali, občutljive na gibanje, ki so nam jih poslali, kot v starih časih za nagrade, vendar v obratni smeri, ljudje so plačevali za to, da jih ohranijo pri življenju, namesto da jih ubijejo. Lokalne vlade so bile pogosto navdušene, saj so zaznavale turizem, načrt pa je bil všeč tudi različnim zveznim agencijam, zlasti BLM in Forest Service, ki sta bili za namene tega projekta najpomembnejši. Če nam je uspelo ostati pod radarjem v Washingtonu, kjer se zbirajo kreteni in glasno razglabljajo o božji pravici, da lahko brez zadržkov pobijamo vse v stvarstvu, smo običajno lahko precej dobro poskrbeli za ustvarjanje koridorjev.

			Torej, v redu. Koridorji so se z južnega konca Y2Y razširili v več smeri, na jugozahod do Kalifornije, nato naravnost po hrbtu Sierra v Kaliforniji do njenih velikih puščav, nato tudi na zahod in sever do Kaskad in Olimpijskega gorovja ter nato tudi po celinski ločnici, po Koloradu in Novi Mehiki vse do meje. Ljudje so govorili o poti Y2T, kar pomeni od Jukona do Ognjene zemlje, po veliki črti, ki tvori hrbtenico obeh Amerik. Večina vpletenih latinskoameriških držav je že delala podobne stvari, Ekvador in Kostarika pa sta bila ves čas vodilna. To bi se lahko zgodilo.

			Torej, kaj pa če bi šli na vzhod? Na vzhod v vzhodno polovico Združenih držav in vzhodno polovico Kanade?

			Večina Kanade je res prazna. Seveda imajo svoj pšenični pas, koridor prve avtoceste in velika mesta. Vendar je večina tega blizu meje z ZDA. In Kanada je velika. Resnično bi lahko vodili gibanje Polovica Zemlje, ne da bi se kaj dosti spremenili; premaknili bi dva odstotka ljudi in več kot polovica njihove države bi bila prepuščena živalim. Seveda se je veliko sveta izkazalo za takšnega. Toda Kanada, vau.

			V Združenih državah Amerike pa ne. Kmetijske države imajo dobro porazdeljeno prebivalstvo, kmetije zasedajo vsak kvadratni centimeter zemljišča, ki ga je mogoče obdelovati, in so iztrebile vse divje živali, zlasti največje plenilce. Zato je seveda v teh državah veliko jelenjadi, s tem pa tudi klopov, s tem pa tudi borelioze in tako naprej. Ups! Ekologija v akciji! Res pa je, da imajo še vedno običajne zelo sposobne vsejede mrhovinarje, kojote, rakunarje, oposume in podobno. Toda razen tega ne. Srednji zahod je bil obravnavan kot celinska tovarna za sestavljanje blaga iz živilskih trgovin in vse, kar je bilo na poti, je bilo označeno kot škodljivec ali zajedavec in uničeno. Tako je pač bilo. Del dolgoletne kulture. Tako je bilo v osrednji dolini Kalifornije in tako je bilo še vedno v kmetijskih regijah na jugu.

			Ko ste se v teh staromodnih delih države zavzemali za divje živali, je bilo tako, kot da bi se zavzemali za kobilice ali svojo najljubšo rastlinsko bolezen. Čeprav so se glede vira bolezni obrnili nazaj. In živeli v bazenih pesticidov, ki so prežali na njihove hormone in DNK na način, ki jih je zagotovo ubil. Vendar je bilo to treba storiti, pri čemer so se zagotovo pojavljali nasprotni vetrovi. Ljudje so na sestankih kričali nate. Bili so ljudje s pištolami, ki jim je šla pena od ust, bolni od pričakovanja, da bodo ustrelili in ubili kakšno žival, katero koli žival, tako da se bo njihova tarča zlahka preusmerila z volka na človeka, če bodo mislili, da jim bo to uspelo. Situacijo je bilo treba obravnavati s kančkom občutljivosti.

			Prvič, denar. Pomembna uporaba denarja. Nato prepričevanje. Žive meje so pogosto reševale zemljo, gradile zemljo, veljale so za vredne zemlje, ki so jo zasedle. Enako velja za pasove avtohtonih rastlin. Brez obdelave tal, enako. Habitatne koridorje je bilo treba najprej obravnavati kot razširitev te vrste kmetijstva, ki se izvaja za povečanje gradnje tal in odpornosti tal. Široke žive meje so bile klin za to temo, najmanj sporna inovacija. Nato je bilo treba vključiti zamisel o divjih živalih kot nekakšnih sredstvih za zatiranje škodljivcev. Seveda tisti, ki so pasli domače živali, niso bili zadovoljni, vendar je bilo od strahu pred boleznijo norih krav v prejšnjem desetletju, ki je posledično zmanjšal povpraševanje po govedini, preprosto veliko manj domačih živali, ki bi jih bilo treba skrbeti. Prašiči so bili zaprti, piščanci so bili zaprti; ti domnevno strašni volkovi naj bi zdaj večinoma jedli klopi, ki so objedali pridelke; jelenjad je bila škodljivec, jelenjad je uničevala pridelke! Zaščita pridelkov je bila odvisna od divjih plenilcev na zemljišču! Pozneje bi jih lahko celo lovili, če bi se izkazalo, da je potrebno izločanje. Čeprav je bil ta argument nekoliko neiskren, saj so bili nekateri bolj zagrizeni kolegi za to, da se izločanje opravi z lovom na lovce. Toda mi, ki smo bili prijazni predstavniki srednjega zahoda, smo poudarjali vidik zatiranja škodljivcev pri ponovnem naseljevanju divjih živali, ne da bi se podrobneje ukvarjali s tem, o katerih škodljivcih govorimo.

			In resnici na ljubo so zgornji Srednji zahod in države zahodno od njega vse do Seattla močno trpeli. Vseeno so se izpraznile. Ljudje so lahko več zaslužili z gojenjem bivolov in oskrbovanjem rezervatov za divje živali kot s kmetovanjem. Te zgornje ravnine niso bile nikoli namenjene kmetovanju, kar so ljudje spoznali že na samem začetku. Zdaj so vsi mladi odhajali in se nikoli več niso vrnili.

			Kaj bi jih spodbudilo, da bi ostali? Zaščita divjih živali! Še posebej, če bi od tega lahko dobro živeli, bolje kot od zadolženega, suhega, zimskega, strupenega, težkega in težkega kmetovanja, s katerim so se ljudje ukvarjali v preteklih dveh stoletjih. Vsa ta prizadevanja so jim prinesla le prašenje, naraščajoče dolgove, odseljevanje otrok in zgodnjo smrt. Od samega začetka je bila to napaka kategorije, ekološka nepismenost. Čas je za spremembo.

			Tako smo hodili na sestanke okrožnih nadzornikov, mestnih svetov, cerkvenih zborovanj, sestankov državnega zakonodajalca, okrožnih sejmov, trgovskih razstav, šolskih srečanj in vseh vrst srečanj, na vsa srečanja, na katera nihče nikoli ne pomisli, da bi šel, in ki jih v trenutku, ko se jih udeleži, globoko obžaluje, in na katerih smo predstavljali naše argumente, fotografije in številke ter ugotavljali, kaj lahko storimo. Ponudili bi jim volnate mamute in sabljaste tigre, če bi bilo to potrebno, čeprav, resnici na ljubo, ljudje na zgornjem Srednjem zahodu le redko pristanejo na to. Njihova predstava o karizmatični megafavni je njihov čokoladni labod.

			Delovalo je precej dobro, ko smo naleteli na težavo. Skupina miličnikov, ki je imela v riti ogorčenje, je izjavila, da nas bodo ustavili, čeprav imamo pravico prečkati državno mejo iz Montane v Severno Dakoto in voditi čredo bizonov kot avantgardo skupine živali, ki je vključevala tudi leve, panterje in medvede, o moj!- bodo nas ustavili. Kot Američani so imeli od Boga dano pravico, da se branijo in ubijejo vsakršne vsiljivce, živali ali ljudi. Nekateri lastniki zasebnih zemljišč ob državni meji pa so bili pripravljeni dovoliti, da se ti ljudje zberejo in nam preprečijo prehod, ko smo prečkali državno mejo. Organizirali so množico, ki se je s svojimi debelimi pick-upi pripeljala do teh posestev in se pripravila, da nas pričaka z izstreljenim orožjem. To je bilo žarišče dogajanja, medijski dogodek.

			No, v redu. Medijski dogodki so lahko dobri. Trik je v tem, da se jih pravilno lotiš. Kar seveda vključuje tudi to, da se ne pustite ubiti.

			Tako bi lahko poslali čredo deset tisoč bizonov in jih zdrobili pod nogami, kot v tistem filmu. Zelo zadovoljivo, vendar ne služi večjemu namenu. To ni dobra poteza za srca in misli. Lahko pa bi šli pred živali s svojimi družinami, otroke postavili v ospredje, v rokah držali njihove hišne račke in rakce ter jih zasuli z ljubeznijo, prijaznostjo in mladički. To je negotovo in nevarno. Odlična medijska podoba, a ne dobra zamisel.

			Na koncu smo šli s kavboji, ki so se borili s čredo divjih konj. Tudi nekaj ovac in ovčarskih psov, kot da bi želeli uskladiti stari zahodnjaški boj med tema dvema konkurenčnima načinoma uničevanja zemlje. To so bili divji konji, divje ovce in divje planinske koze. Ovčarski psi so bili seveda domači, tam so bili samo zato, da so bili psi vpleteni. Ne da ne bi bili odlični pri gonitvi ovac, saj so. Vendar so bili uporabni za več kot to. Bili so živali čustvene podpore srednjega zahoda, njihova vez med človekom in živaljo.

			Nato se je za prednjo skupino kavbojev in ovčarskih psov zvrstila celotna parada. Bizon, los, los, medved – bilo je kot v staromodnem cirkusu, ki je prišel v mesto. Želeli smo si, da bi imeli enega ali dva volnena mamuta. Volkove in gorske leve smo pustili na cedilu; tako ali tako se niso radi družili z nami in so se lahko prikradli pozneje ponoči na svoj običajni način. Ni bilo naravno, da bi sploh videli gorskega leva, saj se radi skrijejo in so izredno nočni. V vsem svojem življenju sem ga v naravi videl le enkrat, in resnici na ljubo je bil strašljiv. Mislil sem, da je z mano konec.

			Ko je prišel dan, smo obvestili javnost in prišli so ljudje z vsega sveta. Toliko ljudi je želelo korakati z nami, da je bilo ljudi več kot živali, živali pa so se seveda ustrašile. A vseeno smo se takoj po zori odpravili na pot in na deset milj dolgi fronti, kot bi šli v prvo svetovno vojno, napadli državno mejo. In res je bilo videti precej pretirano.

			Ti ubogi morilci živali niso imeli nobene možnosti. Pravzaprav se jih je kar nekaj postavilo na noge in ustrelilo nekaj živali. Izkazalo se je, da večinoma jelene, saj smo jih poslali kot izvidnike, ubogi fantje. Prvi val. Jeleni so žalostne vreče ameriške divjine, tako lepi, tako nezaščiteni, tako številni, tako mlačni. Njihov glavni plenilec so avtomobili. Zdi se, da tega nikoli ne razumejo, ne o avtomobilih ne o čem drugem; ali pa morda razumejo, vendar nimajo dobrega načina, da bi naučeno prenesli na svoje otroke, če imajo srečo in preživijo svojo mladost. Pomembno je, da se vedno spomnimo, da četudi so tako običajne kot podgane, nekakšni sesalci plevela, so še vedno čudovite divje živali, ki se same preživljajo v nevarnem svetu. Vedno jih pozdravim, ko jih vidim, in poskušam si zapomniti, da me ob tem prevzame enako navdušenje, kot če bi videl koga nenavadnega, na primer rosomaha. Težko je, a to je navada, ki jo lahko zgradiš. Všeč mi je tvoj jelen! Samo dobro ogradite svoj zelenjavni vrt.

			Dan je potekal približno tako, kot smo upali. Nekaj jelenov je bilo ubitih, nekaj morilcev živali in vsesplošnih kretenašev je bilo v zadregi, ker so se morali umakniti ali se izmakniti in se pretvarjati, da se to ni zgodilo. Dobili smo celo dober posnetek pickupov, ki so se s hitrostjo odpeljali, pa tudi slepega objekta lovca na race, ki ga je uničil napad bizonov, ki sploh niso opazili, da so nekaj povozili. Kavboji so delali osmice, stali v sedlu in vrteli lasa, ovčarski psi so spretno preganjali ovce skozi vrata, slike in zgodbe pa so šle v svet. To je bil le en trenutek nevihte, a po njej so bili habitatni koridorji bolj stvar. Odlične knjige E. O. Wilsona so se znašle na vrhu seznamov uspešnic neleposlovne literature, delo pa smo lahko nadaljevali z več razumevanja in podpore javnosti.

			Na polzemljo!





73

			Sodobna monetarna teorija je bila na nek način ponovna uvedba keynesianske ekonomije v podnebno krizo. Njen temeljni aksiom je bil, da gospodarstvo deluje za ljudi in ne ljudje za gospodarstvo; to je pomenilo, da bi morala biti polna zaposlenost politični cilj vlad, ki sprejemajo in izvajajo gospodarske zakone. Zato je bilo jamstvo za delovna mesta osrednjega pomena za ideje MMT o dobrem upravljanju. Vsakdo, ki je želel dobiti delo, ga je lahko dobil pri vladi, »delodajalcu zadnje instance«, vsi ti javni delavci pa so morali prejemati plačo, ki je omogočala preživetje, kar bi povzročilo dvig spodnjega praga zasebnih plač na to raven, da bi ostali konkurenčni za delavce.

			MMT je ponovil tudi Keynesovo trditev, da se vlade ne zadolžujejo tako kot posamezniki, saj vlade najprej ustvarjajo denar in lahko ustvarjajo nov denar, ne da bi samodejno povzročile inflacijo; kvantitativno sproščanje (QE) po zlomu leta 2008 je pokazalo stabilnost cen kljub velikim dotokom novega denarja. Zato je MMT priporočal močno spodbujevalno porabo v obliki ogljičnega kvantitativnega sproščanja (CQE) ter jamstvo za delovna mesta. Oboje naj bi bilo usmerjeno v prizadevanja za razogljičenje civilizacije in vzpostavitev trajnostnega ravnovesja z biosfero, edinim podpornim sistemom človeštva.

			Kritiki MMT, ki so ga včasih imenovali »čarobno drevo denarja«, so poudarjali, da je Keynes zagovarjal deficitno porabo v času gospodarskih krčenj, v času rasti pa tudi obratno, da vlade zberejo dovolj davkov za financiranje do naslednje krize. Ti kritiki so menili, da je ignoriranje te proticiklične potrebe in obravnavanje denarja kot neskončno raztegljivega napačno, saj obstaja realno razmerje med ceno in vrednostjo, ne glede na to, kako izkrivljeno je zaradi različnih zgodovinskih sil. Poleg tega, če bi vlade ponujale polno zaposlenost, bi dejansko določale najnižje plače, in če bi to povzročilo inflacijo in bi jo vlade nato zajezile z nadzorom cen, bi vlada dejansko določala tako plače kot cene in tako prevzela popoln nadzor nad gospodarstvom, na tej točki pa bi lahko tudi povsem odpravila denar in prešla na rešitev Rdeče množice, ki je računalniško podprta proizvodnja vsega potrebnega; z drugimi besedami, na komunizem. Zakaj ne bi tega preprosto priznali in šli tja?

			Nekateri so na to vprašanje odgovorili: da, zakaj ne?

			Zagovorniki MMT so odgovorili, da upajo, da bodo ohranili tisto, kar je empirično uporabno v konvencionalni ekonomiji kot družbeni vedi za namene analize politik, hkrati pa bodo končne cilje ekonomije preusmerili v blaginjo ljudi in biosfere ter tako spremenili njene politične perspektive in monetarne teorije, kar bo vodilo k priporočilom za ukrepe, ki bodo civilizaciji pomagali prebiti skozi zožena vrata njene krize. Ekonomija je bila orodje za optimizacijo ukrepov za doseganje ciljev; cilje je bilo mogoče prilagoditi in jih je bilo treba prilagoditi. Zato je množica MMT priznala, da je predlagala prehod na novo politično ekonomijo, ne pa zgolj prilagoditev kapitalizma. To ni bil samo Keynes Plus, niti samo teorija, ki je podprla in na koncu plačala zeleni New Deal, ta zgodnji strel v vojni za Zemljo. V času krize biosfere je skušal storiti potrebno, medtem ko se ortodoksna ekonomija ni uspela odzvati na to priložnost in je ostala osredotočena na svojo staro analizo kapitalizma, kot da je kapitalizem edina možna politična ekonomija, s čimer je ekonomija kot disciplina zastala kot jelen v žarometih drvečega avtomobila.

			MMT je prepričal dovolj vlad, da so poskusile z njim. To, da je tako močno vplival do konca tridesetih let, je veljalo bodisi za znak napredka bodisi za obupne fantazijske rešitve. Podobno razdvojeni odzivi so seveda pozdravili keynesianske politike natanko stoletje prej, zato je bilo za nekatere opazovalce zanimivo opazovati naslednje korake in videti, ali se jim bo tokrat, potem ko so ponovili trideseta leta dvajsetega stoletja, uspelo izogniti ponovitvi njegovih štiridesetih let.





74

			Za Franka so dnevi minevali eden kot drugi. Ni si označeval koledarja ali spremljal dneva v tednu. Vsake toliko časa sta ga obiskali Syrine in njena mlajša deklica; zdelo se je, da enkrat na mesec. Imel je občutek, da je starejše dekle preveč jezno nanj, da bi ga obiskalo. Mary Murphy je prihajala bolj na teden ali dva. Mislil je, da je delala v bližini.

			Obroki v zaporniški jedilnici so bili iz trdne švicarske hrane. Z njo je malo pridobival na teži. Nad skledo ali krožnikom je bral knjige iz knjižnice. Občasno je prebral angleški časopis, ki je tedensko izhajal v Parizu. V zaporniški knjižnici je bilo veliko knjig v angleščini, skozi katere se je prebijal nemetodično. John Le Carre, George Eliot, Dickens, Joyce Cary, Simenon, Daniel Defoe. Robinson Crusoe je bil smešen. Imel je srečo, da je lahko tako izropal razbitine svoje ladje. Vse to, kar je rešil, mu je omogočilo dobro življenje. V nekaterih pogledih ni bilo drugačno od Frankovega. Tudi on je obtičal na otoku in se preživljal.

			Večino dni se je ob osmih zjutraj usedel v kombi, ki je zapornike vozil po mestu. Vedno znova je izstopal v begunskih taboriščih. To ga je vedno nekoliko vznemirjalo, vendar je vseeno to počel. Morda je eden od terapevtov temu rekel privajanje. Pojdi naravnost proti tistemu, kar te moti, in se sooči s tem. Eno od knjig v zaporniški knjižnici je napisal Afričan, ki je v začetku dvajsetega stoletja potoval ob obali Grenlandije in se ustavil v inuitskih vaseh. Imenoval jih je Eskimi. Napisal je, da so v svojih mrzlih majhnih vaseh imeli pregovor, s katerim so se soočali, ko so ribiči odšli in se niso vrnili ali ko so umrli otroci. Lakota, bolezni, utopitve, zmrzovanje, smrt zaradi polarnega medveda in tako naprej; imeli so veliko travm. Kljub temu so bili Eskimi veseli, je zapisal. Njihov bog nevihte se je imenoval Nartsuk. Zato so rekli: »Morate se soočiti z Nartsukom. To je pomenilo, da so kljub vsemu ostali veseli. Ne glede na to, kako slabo je bilo, so Eskimaki menili, da je neprimerno biti žalosten ali izražati žalost. Smejali so se nesrečam in se šalili o stvareh, ki so šle narobe. So se soočali z Nartsukom.

			To so morali storiti vsi. Nekega dne, ko je delal na vrsti za hrano v taborišču in s kotičkom očesa videl obraz razburkanega begunca, je razumel, da so bili vsi posttravmatski ali celo še vedno sredi travme. Ljudje, ki jih je oskrboval, so bili različno pretepeni, obstreljevani, bombardirani, pregnani z domov, videli so ubijanje ljudi; vsi so se odpravili na obupna potovanja, da bi prišli sem, spali so na tleh in bili lačni. Zdaj so bili na novem kraju, kjer bi se lahko zgodile nove stvari. Treba je bilo biti potrpežljiv in se osredotočiti na ljudi, ki jih imajo pred očmi. Morda bodo sčasoma preboleli svoje travme. Z ljudmi se je bilo treba pogovarjati.

			Frank se je redko pogovarjal z drugimi, a včasih je, in takrat se mu je zdelo, da malo brbota. Vendar je tudi spraševal in poslušal, kaj mu ljudje govorijo. Ne glede na to, kako slaba je bila njihova angleščina, je bila vedno boljša od njegovih poskusov v njihovem jeziku. Angleščino so uporabljali kot kladivo, da bi prenesli svoj pomen, vbijali so žeblje pomena. Iz njih so pogosto nastali nenavadno zgovorni in ekspresivni stavki. Včasih so zveneli kot Defoejevi liki. Položaj je postal nujno potreben, mu je nekega dne nekdo rekel. Modro nebo! je vzkliknila neka deklica.

			Novice so ga pogosto vznemirjale. Vročinski valovi, teroristični napadi. Vse svetovne vojske so bile osredotočene na boj proti terorizmu. Ni bilo dovolj resnih spopadov med državami, da bi vojske odvrnile pozornost od poskusov odkrivanja in izkoreninjenja teroristov. Vendar se je zdelo, da z omejenim uspehom. Nekdo ga je imenoval sovražnik z glavo hidre. In Franku se je zdelo, da je vse drugače, kot je bilo v otroštvu, ko so teroriste vsesplošno sovražili. Zdaj se mu je zdelo drugače. Številni napadi so bili zdaj usmerjeni na kurilce ogljika, zlasti na tiste, ki so bili dovolj bogati, da so ga kurili na vidnem mestu. Avtomobilske dirke in zasebna letala. Jahte in kontejnerske ladje. Tako so bili zdaj teroristi morda saboterji ali celo odporniški borci, ki so se borili za Zemljo samo. Gajine udarne enote, Kalijini otroci, branilci matere Zemlje, Zemlja najprej in tako naprej. Ljudje so brali o njihovih nasilnih dejanjih in pogostih smrtnih žrtvah, ki so jih povzročili, in skomignili z rameni. Kaj so ljudje pričakovali? Kdo ima še zasebna letala? Zdaj so obstajale zračne ladje, ki so letele z negativnim ogljičnim odtisom, saj so sončne celice na njihovih zgornjih straneh zbirale več električne energije, kot je bilo potrebno za let, tako da so jo lahko v mikrovalovni pečici oddajale sprejemnikom, nad katerimi so preletele. Letalsko potovanje je zdaj lahko tudi proizvodnja energije – torej reaktivno letalo? Ne. Če je nekaj ljudi umrlo zaradi letenja, nihče ni čutil velikega sočutja. Nespametneži, ki so vidno kurili ogljik, so se nekako ubili z neba? Pa kaj. Smrt z neba je bila ameriški način vse od Clintona, Busha in Obame, torej od takrat, ko je postala tehnološko izvedljiva. Ljudje so bili jezni, ljudje so bili prestrašeni. Ljudje niso bili previdni. Svet je trepetal na robu, nekaj je bilo treba storiti. Državni monopol nad nasiljem je bil verjetno dobra ideja, dokler je trajal, vendar nihče ni mogel verjeti, da se bo kdaj vrnil. Le v nekem boljšem času. Medtem se je treba zbrati. Poskusite ohraniti srečo. Ne letite z zasebnimi letali ali morda s katerim koli drugim letalom. To je bilo kot jesti govedino; nekatere stvari so bile preprosto preveč nevarne, da bi jih še naprej počeli. Ko je bil vaš vegetarijanski burger enako dobrega okusa, medtem ko je na embalaži govedine pisalo »Zagotovljena varnost!«, na dnu pa je bil z drobnim tiskom napisan odrek odgovornosti, ste vedeli, da so nastopili drugačni časi.

			Nekega popoldneva po vrnitvi iz velikega tabora v Winterthurju je prišla Mary Murphy. Prečkala sta ulico in sedla za mizo v kavarni. Lepo popoldne, še vedno je bilo sonce. Kafi fertig, njen privlačni mali spopad grenkob, spopad učinkov. Ta čudna ženska ga je opazovala. Življenje v zaporu ni tako slabo. Pri sosednji mizi si je namreč še en par zapornikov delil splif. Zaporniški nadzorniki so odobravali, da zaporniki uporabljajo marihuano, saj so bili zaradi nje mirnejši. Pazniki so pogledali stran, tudi če so jo kadili na dvorišču zapora, še manj pa čez cesto. Imeli so prav glede pomirjujočega učinka, tako da je šlo le za razumno ravnanje. In Švicarji so bili zelo razumni.

			Frank je rekel Mary: »Ti napadi na ogljikove gorilnike. Zdaj jih je veliko.«

			»Da.« Pogledala je v svoj kozarec.

			»Ali mislite, da nekatere od njih delajo vaši ljudje?« je vprašal.

			»Ne. Tega ne počnemo.«

			Nikoli mu ne bo ničesar priznala. Za to ni imela razloga. Enkrat ali dvakrat sta šla skozi neke izmuzljive trenutke bližine, začenši že tisto prvo noč v njenem stanovanju, zdaj pa se je zdelo, da sta se oddaljila in se ustavila v nečem bolj oddaljenem, bolj formalnem. Ni več vedel, zakaj ga je obiskovala.

			»Zakaj me obiskuješ?« je vprašal.

			»Rad vidim, kako ti gre.« Ustavila se je in srknila pijačo. »Prav tako mi je všeč, da vem, kje si.«

			»Ah, ja.«

			»Zdi se, da si mirnejši, ampak …«

			»Kaj pa?«

			»Ne povsem tukaj. Niso srečni.«

			Izdihnil je, kar je pomenilo, da je odpuščen. »Nisem.«

			»Minilo je veliko časa,« je dejala.

			»Od kdaj?«

			»Odkar so se zgodile slabe stvari.«

			Pokrčil je rameni. »Še vedno se dogajajo.«

			Zdelo se je, da je izgubila potrpljenje. »Ne moreš prevzeti težav vsega sveta. Nihče ne bi smel poskušati.«

			»To se zgodi, ne da bi se trudili.«

			»Morda bi moral nehati brati novice. Nehaj gledati zaslone.«

			»Berem Moll Flanders. Z njo je bilo enako.«

			»Kdo je ona?«

			»Lik v Defoeju. Sestra Robinsona Crusoeja.«

			»Oh, ja. Nekako se spomnim.« Na kratko se je nasmehnila. »Preživela sem.«

			»Zagotovo. Niso bili zaskrbljeni, kot smo mi. Soočili so se z Nartsukom. Posttravmatske stresne motnje ni bilo.«

			»Ali pa je bil povsod. Samo voda, v kateri so plavali.«

			»To je še vedno razlika.«

			»Morda. Toda Moll Flanders, kot se spomnim, ni poskušala prevzeti travme vsega sveta. Ljudje niso bili tako zaskrbljeni zaradi drugih ljudi.«

			»Ampak morali bi biti, kajne? Za njih so ljudje ves čas umirali. Moral si iti naprej. Lahko je bil tvoj partner, tvoj otrok. Zdaj je občutek drugačen. Ti in tvoji verjetno ne boste umrli, ne danes.«

			»Moj je bil,« je kratko rekla Mary.

			To ga je preplašilo in pogledal jo je še bolj natančno. Opazovala je svojo pijačo. Spomnil se je trenutka tistega prvega večera, ko jo je vprašal o njenem življenju, kako se je razburila proti njemu. Skoraj bolj jezna zaradi osebnega vprašanja kot zaradi ugrabitve. »Okej,« je rekel, »ampak vseeno je nekako drugače. Morda to, kar vemo zdaj. Vemo, da vsi živimo v vasi z osmimi milijardami sosedov. To je naše zdaj. Vsi smo uspešni ali pa nihče od nas ni varen. Zato nas zanima, kako gre drugim.«

			»Če je vse to res.«

			»Ali ni?«

			»Mislim, da se veliko ljudi ne ukvarja z globalno vasjo. Janus Athena pravi, da je vasi napačna ideja. In nacionalizem se je vrnil v velikem obsegu. Vaš jezik je vaša družina. Če tako potegneš na obrobje, bo lažje. Še vedno imaš svoje mi in oni.«

			»Ampak to je narobe.«

			»Morda.«

			Občutil je rahlo razdraženost. »Seveda je narobe. Zakaj to govoriš, me hočeš naščuvati?«

			»Morda.«

			Zazrl se je vanjo.

			Nekoliko se je umirila. »Kaj pravijo o tem, da v resnici poznamo le nekaj ljudi? Kot v ledeni dobi?«

			»Zdaj je drugače,« je zatrdil. »Zdaj vemo več. Tisti ljudje v jamah so vedeli, da je živih le nekaj sto ljudi. Zdaj vemo bolje in to tudi čutimo.«

			Prikimala je. »Mislim, da bi lahko bilo. Osem milijard ljudi, ki so vsi tukaj.« Potaknila se je po prsih. »Ni čudno, da je tako tesno. Vsi so stisnjeni v eno veliko maso. Občutek vsega.«

			Frank je prikimal in poskusil to obleči. Občutek pritiska v prsih. Glavoboli. Recimo občutek vsega. Nov občutek ali nova mešanica občutkov, grenkih in temačnih. Kofein in alkohol. Zvišani in znižani poživila. Veliko vsega. Občutek vsega. Smiselno je bilo, da je spominjal na to, da si nekoliko omamljen. Ne drugače kot obup.

			»Morda,« je rekel in jo posnemal.

			Zgražala se je in priznala, da je bila nadležna. »V prsih imam oceane oblakov. To je rekel neki pesnik. Recimo, da čutimo globalno vas, vendar na zmeden način. Ali pravite, da ste zmešani? Zmešani?«

			»Ne. Da.« Pogledal jo je in spet pogledal navzdol. »Morda.«

			Pogledala ga je zelo radovedno. »Moral bi iti v Alpe in se tam sprehoditi. Zame je bilo to zelo razjasnjujoče, čeprav sem bil tam iz slabih razlogov. To bi bil lahko enodnevni izlet od tu, do policijske ure bi bil lahko doma.«

			»Morda.«

			Pozneje je razmišljal o njenih besedah. Da ni bil vse, kar je bilo: res. Da je bil zmečkan v nekaj, česar ni mogel razumeti: res. Občutek vsega. Toda projekt je bil soočenje z Nartsukom. To ni bilo le sprejemanje, ampak tudi kljubovanje. Moral si se smejati vsemu, kar ti je svet naprtil, to je bil dober inuitski slog.

			Z vlakom se je odpeljal do Luzerna, z avtobusom pa do gozda pod Pilatusom. Pohodil je po eni od poti skozi čuden, parku podoben gozd, nato pa se povzpel na veliko čisto travnato goro nad gozdom in pod sivim vrhom. Visoko nad njim je bila žičnica, ki se je zibala gor in dol čez velikansko zračno vrzel. Ni se zmenil zanjo in se obrisal okoli vrha, dokler ga ni več videl. Imel je le še nekaj ur časa, preden se bo moral vrniti, zato je bila to nekakšna vaja, kako se na tej poti povzpeti čim višje in se nato obrniti nazaj.

			Še vedno sredi poti, ko je prečkal nagnjeno zmečkano travnato površino ogromnih dimenzij, je prišel čez majhen navpičen greben na poti, na katerem je stala žival. Aha, štiri so bile. Kamzike ali kozoroge, ni vedel, samo ugibal je. Slišal je, da so tu zgoraj. V tej skupini sta bila morda samec in samica ter dva mladiča, vendar ne premlada, tega ni mogel zares ugotoviti.

			Njegova prisotnost jih ni motila. Zavedali so se ga, bili pozorni, dvignili glave, vohali, vendar so, kot je bilo videti, žvečili svoje želodčke. Počasi in redno so žvečili, v licih so imeli grudice, kar je moralo biti žvečenje, vsaj tako se je zdelo.

			Njihova telesa so bila zaobljena in polna, videti so bila dobro prehranjena. Če so jedli travo, je razumel, zakaj je tako. Njihove glave so bile videti kot kozje glave. Imeli so kratke rogove, rahlo ukrivljene nazaj, a večinoma ravne. Rogove so obkrožale vodoravne grebene, morda letna rast; videti je bilo, da so bili zaradi tega rogovi močni, saj so se ti lahko zares zapičili, če so nagnili glavo navzdol. Čeprav bi morali gledati nazaj med prednjimi nogami, da bi bili njihovi rogovi usmerjeni naprej, tako da je bila to skrivnost. Po večini telesa so imeli kratko rjavo dlako, na trebuhu pa drobnejšo bež dlako, podobno krznu, s temnim pasom, ki je ločeval rjavo od bež.

			Največji ga je gledal. Potem je Frank videl: njegova šarenica je bila pravokotna. Torej kot koza? Ko je to videl, ga je malo pretreslo. Pravokotne šarenice, kako je to mogoče? Zakaj? Ali ga je res gledalo?

			Zdi se, da je bilo tako. Vztrajno je opazoval drugo žival, ki je žvečila, medtem ko ga je opazovala. Kaj bi ta oseba storila? Ali je predstavljal težavo?

			Stvoru se ni zdelo, da bi bilo tako. Bolj ga je to zanimalo. Frank, ki je stal tam v vetrovki. Pogledala sta drug drugega. Frank je posnemal žvečenje. Bitje je nagnilo glavo na stran, morda ga je to zanimalo. Občasno je pomežiknilo. Pihljaj vetra je razmršil lase na njegovem hrbtu, nato pa še Frankovo brado. Frank se je nasmehnil, ko je to začutil.

			Nekaj ga je opomnilo, naj pogleda na uro. Bilo je že pozno! Očitno je bil s tem kozorogom, kozorogom ali kozorogom, s tem alpskim človekom, ujet v pogledu že približno dvajset minut! Zdelo se mu je, da sta minili dve ali tri.

			Premaknil se je, negotovo dvignil roko in šibko pomahal zveri. Obrnil se je in se odpravil nazaj.





75

			V Združenih državah Amerike je bilo na spletni strani Nacionalnega študentskega sindikata objavljeno, da je trideset odstotkov članov sindikata odgovorilo z DA na stalno anketo na spletni strani sindikata, ki jih je spraševala, ali so v takšni finančni stiski zaradi študentskega dolga, da bi želeli, da sindikat sproži stavko zaradi nespoštovanja davčnih predpisov, tako da ne bi plačali naslednjega obroka dolga. Ob včlanitvi v sindikat so se člani strinjali, da se pridružijo vsaki stavki, ki jo zahteva trideset odstotkov članstva, zato so zdaj koordinatorji sindikata za gotovost razpisali glasovanje o stavki in dobili osemdeset odstotkov glasov za ob devetdesetodstotni udeležbi. Nič od tega ni bilo presenetljivo; negotovost preskrbe s hrano, torej študentska lakota, je bila zelo razširjena, prav tako študentsko brezdomstvo. Tako se je začela stavka.

			Študentski dolg je bil za banke trilijonski letni vir prihodkov, zato je usklajeno neizpolnjevanje obveznosti pomenilo, da so se banke nenadoma znašle v peklu denarnih tokov. Bile so tako pretirano zadolžene in zato odvisne od pravočasnega plačevanja vseh prejetih plačil, da so lahko še naprej plačevale svoje dolgove, da jih je ta davčni udarec takoj pahnil v likvidnostno krizo, ki je spominjala na zlom leta 2008, le da so tokrat ljudje namerno zamujali s plačili in točno zato, da bi spravili banke na kolena. Vse banke so se zgrnile k Federal Reserve, ki je šla v kongres, da bi pojasnila razmere in prosila za še eno velikansko pomoč, da bi ohranila likvidnost in s tem zaupanje v sam finančni sistem. Mnogi v kongresu so pozivali k reševanju bank, saj so te bistvenega pomena za gospodarstvo in so preveč povezane, da bi lahko katera od velikih bank propadla. Toda tokrat je FED zaprosil kongres, naj mu odobri reševanje bank v zameno za lastniške deleže v vsaki banki, ki je ponudbo sprejela. To je pomenilo bodisi nacionalizacijo financ bodisi financializacijo države, saj je bilo zdaj bolj kot kdaj koli prej jasno, da državo dejansko vodi Fed. In ker je FED vodil kongres, ljudje pa so volili člane kongresa, je morda zaradi te stavke vse skupaj nekako začelo delovati. Nekakšna definicionalizacija. Konec neoliberalizma.

			Že ta možnost je bila dovolj šokantna, toda še isti mesec je Afriška unija obvestila Svetovno banko in kitajsko vlado, da vse afriške dolgove do teh organizacij razglaša za osovražene dolgove. Vse nacionalne vlade, ki sestavljajo Afriško unijo, so skupaj podprle popoln odpis dolga, torej odpust vseh dolgov, ki naj bi mu sledil nov sklop sporazumov, o katerih bi se pogajala Afriška unija v sodelovanju z vsemi afriškimi nacionalnimi državami. To so imenovali konec neoliberalnega neokolonializma in dokončni začetek Afrike za Afričane. Temu so se pridružili celo Egipt in preostali del severne Afrike, ki so dali prednost ljudem pred kapitalom, celini pred zgodovino in v primeru Egipta morda celotnemu muslimanskemu severu, ki se je ločil od Arabije.

			Že naslednji mesec so na Kitajskem delavci, neuradno imenovani milijarda, zavzeli Trg nebeškega miru, in sicer tako, da so se na tisoče ljudi podali na Trg nebeškega miru, pri čemer se je ustavil ves preostali promet v mestu. S tem ko so z množico pešcev zavzeli pekinške avtoceste, jim je uspelo zaobiti ovire in kontrolne točke okoli Trga nebeškega miru ter ga in okoliško četrt napolniti tako, da se policija in vojska nista mogli odzvati, saj sta se soočili s približno petimi milijoni ljudi, natrpanih v mestnem središču. Podobne demonstracije so se pojavile v vseh največjih kitajskih mestih; takšnih demonstracij je bilo dobesedno na stotine, veliko več, kot jih je kitajska vojska lahko obvladala na kakršen koli tipičen način nadzora množic. Usklajene zahteve po ukinitvi sistema hukou so dopolnile druge zahteve, ki so skupaj zahtevale, da se kitajska komunistična partija bolj odziva na potrebe vseh svojih državljanov. Ker so bili protesti usklajeni s petletnim kongresom partije, se je izkazalo, da je bilo mogoče pritisniti na partijo, da je imenovala povsem nov stalni odbor, ki je vključeval ženske in mlajše ljudi ter se je posvetil zahtevam po reformah.

			Ker so Kurdi v tem nemiru videli priložnost, so na delu Iraka, ki so ga že nadzorovali, razglasili Kurdistan, v novo mejo pa so vključili tudi velike dele Sirije, Turčije in Irana, da bi poudarili, da se Kurdi tu uveljavljajo in da nihče ni dovolj močan, da bi jih ustavil. Vse okoliške države so bile ogorčene in sovražno nastrojene, vendar so bile tudi že sovražno nastrojene med seboj, zato niso mogle oblikovati učinkovitega odziva, ki ne bi pomenil tudi napada na sosednjo suvereno državo, bodisi zaveznico bodisi sovražnico, v vsakem primeru pa državo, ki je nevarna za napad.

			Vsi ti dogodki so se zgodili naenkrat, a to še ni bilo vse. Dogajalo se je toliko stvari, takšen krč spontanih uporov (če so bili spontani!) po vsem svetu, da so nekateri zgodovinarji trdili, da je šlo za drugo leto 1848, nekakšno ponovno oživitev duha leta 1848 ob njegovi dvestoti obletnici. In tako kot v tistem obdobju velikanskih nemirov in revolucionarnih prevratov tudi tokrat nihče ni znal razložiti, zakaj se je dogajalo na toliko različnih krajih hkrati. Naključje? Zarota? Svetovni duh, Zeitgeist v akciji? Kdo je vedel? Vse, kar so vedeli z gotovostjo, je bilo, da se je to dogajalo, da so se stvari podirale.

			V vseh teh pretresih in negotovosti je trg iskal nekaj, v kar bi bil lahko prepričan. Nestanovitnost je bila dobra za trgovce, toda na koncu dneva je bilo treba nekam obesiti klobuk. Kratkoročno trgovanje z dolarjem – res? Kratko na vse? Morda, toda kam ste potem skrili svoj sklad za nujne primere, če bi šlo vse po zlu? Poteza »cash-in-the-mattress« ni bila enaka kot »long«, kar je bilo na tej točki dejansko videti skoraj nemogoče. To je pomenilo, da so stvari postajale vse bolj eksistencialne, saj je šlo za vprašanje končne vrednosti, zaupanja v samo dejanje menjave. In ko so se definicije vrednosti premaknile od govorjenja o obrestnih merah k govorjenju o družbenem zaupanju – ko so finance in teorije denarja padle skozi past v vsakdanji normalnosti, navzdol v prosti pad brez dna filozofije – ko so se ljudje začeli spraševati, zakaj denar sploh deluje – zakaj nekateri ljudje kot bogovi hodijo po tej zemlji, drugi pa ne najdejo prostora, kamor bi lahko ponoči položili glavo – se je izkazalo, da ni zelo dobrega odgovora. Prav gotovo ni bilo nobenega odgovora, ko je šlo za naložbene strategije, na katere bi se lahko zanesli.

			Denar je bil narejen iz družbenega zaupanja. V tem spazmofilnem trenutku, ko se je vse spreminjalo in so se tla pod nogami podirala v ogromnih tektonskih sunkih, je denar sam po sebi pomenil, da je bil v negotovosti. In to je bilo strašljivo.

			Ogromne količine papirja so se spremenile v paro. Banke razvitega zahodnega sveta so bile preveč povezane, da bi propadle; če bi propadla ena ali dve veliki, bi se ostale skrčile vase in počakale, da država ponovno vzpostavi zaupanje, preden bi posodile denar ali celo plačale dolgove. Zakaj bi plačevali upniku, ki morda naslednji teden ne bo več obstajal? Najbolje je počakati in videti, ali bodo preživeli in zahtevali plačilo dolga na sodišču.

			Z drugimi besedami, zamrznitev likvidnosti. Različne oblike papirjev, ki so dejansko IOU med bankami, so postale brez vrednosti; edini denar je bil gotovina. Toda to ni moglo delovati, saj je bilo vsak dan na različnih trgih, vključno s temnimi bazeni, kjer so ljudje, ki so delali v nereguliranem podatkovnem prostoru, kljub pomanjkanju regulativnega nadzora zaupali drug drugemu, da bodo plačali, izmenjav za tri milijarde dolarjev; čast med tatovi pa je nekakšen fevdalni pojem, ki bolj ustreza Robinu Hoodu in njegovim veseljakom kot svetu sodobnih financ. Ker je denar ideja, sistem, ki temelji na družbenem zaupanju, ko se stvari poslabšajo in zaupanje v hipu izgine, preprosto ni več toliko denarja, kot ga je bilo prej.

			To za nekatere ni bila šokantna novica, zato je bil velik del bogastva na planetu naložen v nepremičnine. Vrednosti nepremičnin lahko padejo, vendar lastništvo nad tem kapitalskim premoženjem še vedno ostaja in bo obstajalo tudi pozneje, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Toda nepremičnine niso likvidne. Zato problem denarja ostaja, tudi če je bil problem latentnega premoženja vnaprej rešen z nakupom zemljišč, hiš, stanovanj v stolpnicah na Manhattnu in tako naprej.

			Tako se je svetovno gospodarstvo s stokanjem, škripanjem in velikimi raztrganimi zvoki ustavilo. Velika depresija se je po skoraj desetletju recesije končno vrnila v celoti. Depresija, v kateri so živeli do zdaj, se je zdaj imenovala mala depresija ali superstagnacija in tako naprej. Ta nova je bila končno superdepresija. Denarja je bilo zelo malo, brez denarja pa ljudje ne morejo biti plačani. Ni posojil, ni nakupov. Brezposelnost je hitro presegla najvišjo raven iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je znašala petindvajset odstotkov. Tokrat se je zdelo, da bi se brezposelnost lahko povečala na – na koliko? Petdeset odstotkov? Sedemdeset odstotkov? Nihče ni imel pojma.

			Ljudje so govorili o vrnitvi menjave, zlasti na podeželju, kjer je bilo skoraj mogoče verjeti vanjo. Vendar ne zares; menjava je bila vedno predvsem ideja v glavah ekonomistov, fantazijska zgodovina. V mestih pa sploh ni delovala. Zastavljalnica je mesto menjave v mestih. Toda to je samo denar za stvari, stvari za denar. Deluje le, če deluje denar. Enako je z internetom, le da še bolj. Internet kot trg ni deloval, ko nihče ni zaupal denarju.

			Predlagane in uvedene so bile lokalne valute, ki jih je podpiralo mesto, v katerem je posameznik živel, vendar je mesto potrebovalo lokalne banke, lokalne banke pa so potrebovale centralne banke. Kljub temu se je v številnih lokalnih regijah, pogosto dovolj velikih povodjih, da so lahko vzdrževale svoje prebivalstvo, začela živahna izmenjava; ljudje so začeli uporabljati svoje račune YourLock kot mesta za digitalno mikrobančništvo, ki je bilo resnično uporabno in je pokazalo potencial za nekakšno postkapitalistično množično bančništvo.

			Toda vse to je bilo preveč novo, preveč začasno; bilo je preveč ljudi in vsi so bili tujci. Kljub vsem zanimivim prizadevanjem je postajalo vse bolj jasno, ko je gospodarstvo začelo krožiti v prazno: ta trenutek so bile na potezi centralne banke ali nič. Bile so prst nizozemskega dečka, ki je zamašil puščanje, zadnji šiv, ki bi lahko ustavil krvavitev. Centralne banke so govorile v imenu države. Zadevne države so s svojimi vojskami in policijo podpirale te centralne banke, ki so bile teoretično vse v lasti javnosti, ki so ji poročale. Če bi javne banke nekako držale linijo – morda tako, da bi ustvarjale več denarja, da bi s še več kvantitativnega sproščanja ohranjale vse zasebne banke nad vodo -, bi bilo morda vse v redu.

			Ker so nekateri tako ali tako polagali upe na centralne banke, so v nenadnem pojavu kaosa in nereda videli priložnost. Morda bi javnost zdaj lahko vztrajala pri pravici do ustreznega povračila za javni denar, s katerim so bile podprte zasebne banke, kot je bila ves čas. Od prejemnikov dobička bi bilo treba zahtevati odškodnino; če bi bilo treba ustvariti odškodnino, bi bilo treba dobiček ukiniti. Če bi zasebne banke ugovarjale, naj propadejo, nato pa preidejo na popolnoma nacionaliziran finančni sistem, ki bi bil v javni lasti in bi se uporabljal v korist ljudi.

			Tako nenavadno se je zdelo, da imajo v tej novi največji finančni krizi ljudje, množični navadni ljudje kot materialna manifestacija »javnosti«, zdaj v rokah največjo moč. Ko gre za pritisk, se vedno ljudje gledajo na ljudi; in ko tisoč ljudi gleda na eno osebo, je jasno, kdo ima večjo moč. Zato je bilo treba to spoznati in nato ravnati v skladu s tem spoznanjem. Morda se to ne bi smelo zdeti čudno, a se je; bilo je kot prosti pad. Izum padala po skoku s pečine.

			To je pomenilo, da se je bilo treba hitro dogovoriti.

			Tako je vlada v senci, ki jo je zasnovalo Ministrstvo za prihodnost v Zürichu v Švici, postala vzor za nov načrt. Seveda ne povsem novega. Pravzaprav je šlo za preureditev različnih elementov starih načrtov, in to na več načinov. Mondragon, Kerala, MMT, veriženje blokov in tako naprej: vsi elementi so že ves čas delovali. Zaradi česar je bilo nove metode lažje izvajati. Ne popolna revolucija, ne desetdnevni tedni z novimi imeni in tako naprej, ne potapljanje v tisto revolucionarno evforijo, ki poskuša spremeniti vse naenkrat. Samo prilagoditve lastništva. Številke. Predstavitve. Obrat v nekaterih vrednostnih valencah. Improvizacije. Sonce je še vedno vzhajalo, rastline so še naprej rasle. Toda ljudje so živeli v idejah, zato so se kljub soncu na nebu in tako naprej stvari počutile noro. Bila je panična pomlad.

			Ko pa je postalo jasno, da so centralne banke posredovale, da bi ohranile stabilnost in likvidnost, so se nekateri trgi umirili. Pekarne so še naprej pekle. Ameriški kongres je bil zelo zaposlen s sprejemanjem novih zakonov. Kitajci so končali demonstracije in se vrnili k delu, ki ga je vodil drug stalni odbor. Kurdistan je zavaroval svoje meje in podpisal pogodbe z vsemi državami in organizacijami, ki so jih želele podpisati. Ljudje so začeli iskati načine, kako zaslužiti kovanec ali dva. Le nekaj od teh zasluženih kovancev je lahko zadostovalo za enoletno hrano in prenočišče. Zagotovo ni tako težko zadržati sto ton ogljika. DYI DAC je postal živahna stranska dejavnost, kot je gojenje vrta tovornjaka za hrano; včasih je bilo to dvoje celo isto.

			To je bil precej dolg mesec, nato precej dolgo leto; leto, ki je postalo eno od tistih let, o katerih ljudje govorijo pozneje, datum, ki se uporablja kot okrajšava za celotno obdobje. Tektonski premik v zgodovini, potres v glavi.





76

			Po srednji šoli sem se pridružil ameriški mornarici. Želel sem se umakniti iz mesta. Videti svet. Iz Kansasa se mi je to zdel dober način. Mamo je skrbelo, oče pa je bil ponosen. Rekel je, da mornarica potrebuje več sposobnih žensk. Ti jim boš pokazala, za kaj gre. Rada imam svojega očeta.

			Tako sem delal osem let. Del teh let je bil neurejen, predvsem v odnosih, ne bom se spuščal v to, vsi smo enaki, vsi se zajebamo, dokler se nam ne posreči, če se nam posreči. Če si dovolj pameten, da opaziš srečo in ukrepaš v skladu z njo, se stvari lahko uredijo. Meni se je že zgodilo. Ampak to je o ameriški mornarici. Ko sem se ji pridružil, sem prejemal približno 25 tisočakov na leto. To se ne sliši veliko, vendar sem dobil tudi brezplačno sobo in prehrano ter se izobraževal na več različnih delovnih mestih, tako da sem lahko večino svoje plače spravil v banko, če sem želel, in to sem tudi storil. Sčasoma se je vse skupaj povečalo. Več o tem pozneje.

			Najpomembnejše, kar želim povedati, je, da sem bil na mornarico ponosen. To med mojimi kolegi mornarji ni bilo nič nenavadnega. Imeli smo dober esprit de corps. Ne vem, ali je tako tudi v drugih vejah vojske, ne bi bil presenečen, če bi bilo, čeprav smo se pogosto norčevali iz njih, ker so bili v primerjavi z nami neumni. Vem, da to ni nič nenavadnega. Stvar je v tem, da je mornarica dobro vodena. Imam vtis, da je ena od bolj spoštovanih in dobro vodenih institucij kjer koli. Med drugim smo 83 ladij na jedrski pogon upravljali 5 700 reaktorskih let in prevozili 134 milijonov milj, vse to brez kakršnih koli jedrskih nesreč. Tri leta sem živel nekaj metrov od jedrskega reaktorja, nič hudega. Moj dozimeter je kazal enako kot vaš, morda celo bolje. Kako je to mogoče? Ker je bil sistem zasnovan in zgrajen za varnost, ne glede na ceno. Nobenega rezanja vogalov zaradi zaslužka. Na tak način lahko deluje. Verjetno bi morala mornarica upravljati državni elektroenergetski sistem, samo pravim.

			Še nekaj o mornarici: zdaj, ko obstajajo hipersonične rakete, nobena od naših ladij ne bi mogla preživeti napada sovražnikov, ki imajo take rakete. Preprosto ne bi delovalo. Nič jih ne more ustaviti. Za to ni treba hoditi v Annapolis, da bi to ugotovili. Višje vodstvo o tem ne govori, nihče ne govori o tem, ker bi bilo to preveč osupljivo. Bi preprosto vrgli brisačo, rekli Ups, zdaj smo kot konjenica ali kopja s kremenovimi konicami ali ostra skala v roki? Ne, tega ne bi rekli takoj. To torej pomeni, da je podmorniška flota vse, kar imamo na voljo v resnični vojni. Ker je grožnja podmornic jedrska, kot pri atomskem koncu sveta, upajmo, da jih ne bomo nikoli uporabili. V praksi torej, dokler se podmornice ne bodo ponovno oborožile, morda z lastnimi hipersoničnimi raketami, ne dvomim, da se je to že zgodilo, je mornarica kot vojaška sila popolnoma umaknjena z dnevnega reda. To so storile vse mornarice. V vsaki resnični vojni bi bila celotna površinska flota kmalu na dnu. To ni najbolj prijetna misel.

			Toda pomislite na mornarico v mirnih časih in glede na te superhitre rakete so morda mirni časi to, kar imamo zdaj, zelo zajebani mirni časi, mirni časi asimetričnega upora nizke intenzivnosti, terorističnega podnebnega begunstva. In v takšnem svetu lahko površinska flota ameriške mornarice služi za napotitev zaščitnih služb in tudi za pomoč v nujnih primerih. Tako kot švicarska vojska v zadnjih nekaj stoletjih bo njena glavna naloga zagotavljanje pomoči ob nesrečah na obalnih območjih. Organizacija, ki bo delovala kot veleposlanik ZDA v svetu. Videli boste, da si tega ne izmišljujem – če bo mornarica sploh vztrajala, bo počela tovrstne stvari. To že nekaj časa počne.

			Zadnja stvar, ki jo želim povedati o ameriški mornarici, je naslednja. Občasno so naše ladje obiskali admirali. Obiščejo celo rušilce in minolovke, na primer zaradi inšpekcijskih pregledov, vljudnostnih ogledov ali česa drugega. In ko se sprehajajo naokoli in vidijo mornarko, se včasih ustavijo, poklepetajo in vprašajo. Običajno so bili to starejši moški, ko je bila enkrat ženska, je bilo zabavno. Vsi so začeli v Annapolisu in mornarica je postala njihovo življenje, in ne glede na to, kako hitro so napredovali v činu, so živeli na ladjah in poznajo vaje. Zato so dobro obveščeni in jih zanima, kako je z mornarji zdaj. Rekel bi, da so radovedni in prijazni ter presenetljivo normalni. Kot kapitan, vendar manj pretenciozen.

			Kasneje sem poiskal podatke in izvedel, da admiralske plače znašajo največ 200.000 dolarjev na leto. Nihče v mornarici ne dobi več kot toliko na leto. Zato temu pravijo razlika v plači, včasih je izražena kot razmerje med najnižjo in najvišjo plačo. To razmerje je pri mornarici približno ena proti osem. Za eno najbolj spoštovanih in dobro vodenih organizacij na svetu. Včasih to imenujejo pariteta plač ali ekonomska demokracija, a imenujmo to samo pravičnost, učinkovitost, esprit de corps. Ena proti osem. Ni čudno, da so se ti admirali zdeli tako normalni – bili so!

			Medtem ko sem prebral, da je v podjetjih povprečno razmerje med plačami približno ena proti petsto. Pravzaprav je bila to mediana; razmerje 1:1.500 se dogaja pogosto. Najvišji vodstveni delavci v teh podjetjih v desetih minutah zaslužijo toliko, kolikor njihovi začetni zaposleni potrebujejo celo leto, da zaslužijo.

			O tem nekaj časa premišljujte, dragi državljani. Ljudje na primer govorijo o spodbudah. Beseda iz poslovnih šol. Kdo je spodbujen, da naredi kaj v razmerju plač ena proti tisoč? Tisti, ki prejemajo tisočkrat več kot tisti, ki prejemajo začetno plačo, kakšna je njihova spodbuda iz tega položaja? Rekel bi, da se skrivajo. Da prikrijejo dejstvo, da dejansko ne naredijo tisočkrat več kot njihovi zaposleni. Če se bodo tako skrivali, ne bodo normalni. Bili bodo bullshitterji. In za začetek, kakšna je njihova spodbuda? Takoj se ne domislim nobenega, toda tisti, ki mi sčasoma pridejo na misel, zvenijo cinično ali pretepeno ali pa povsem zablodeče. Kot na primer: upam, da bom zmagal na loteriji, ali: zdaj se bom ustrelil, ali: svet je tako zajeban. Slišali ste kaj takega, kajne? Morda spodbuda ni prava beseda. Spodbuda, če ostanemo v tem žargonu. Če dobiš en znesek plače, nekdo, ki počne nekaj lažjega, pa dobi tisočino tega zneska, je to odvračanje od skrbi za karkoli. Takrat vržeš kamen skozi okno ali voliš kakšnega kretena, ki bo vse pokvaril, kar ti lahko da priložnost, da začneš znova, in če se to ne izide, si vsaj rekel fuck you tistim, ki dobivajo tisočake. In tako naprej.

			Kaj pa, če bi ves svet deloval tako kot ameriška mornarica? Kaj če bi bilo standardno ali celo zakonsko predpisano najvišje razmerje med plačami določeno na primer ena proti deset, saj je tako enostavno izračunati? Najnižja raven bi bila dovolj visoka, da bi omogočala primerno življenje, dostojnost ali kakor koli že temu rečemo. Dovolj za dostojno življenje. Kaj potem, desetkratnik? To je veliko! Pomislite na to. Preštejte na prste in palce, na konici vsake cifre vidite zadostno količino, vseh deset pa se jih drži skupaj na koncu vaših rok in vas gleda nazaj. Dovolj krat deset je prekleto razkošno.

			Dela za ameriško mornarico. Hooyah!





77

			Vsi me poznajo, a nihče mi ne more povedati. Nihče me ne pozna, čeprav so vsi slišali moje ime. Vsi govorijo skupaj in ustvarjajo nekaj, kar je videti kot jaz, vendar to nisem jaz. Vsi, ki počnejo stvari na svetu, me ustvarjajo. Sem kri na ulicah, katastrofa, ki je ne moreš nikoli pozabiti. Jaz sem plima, ki teče pod svetom in ki je nihče ne vidi in ne čuti. Dogajam se v sedanjosti, vendar se o meni govori le v prihodnosti, in potem mislijo, da govorijo o preteklosti, v resnici pa vedno govorijo o sedanjosti. Ne obstajam, a sem vse.

			Veste, kaj sem. Sem zgodovina. Zdaj me naredite dobrega.





78

			Z letalom je priletel v Lucknow in se z vlakom pripeljal v mesto, nato pa se s podzemno železnico in avtobusom odpeljal do podružnice mestne šole Montessori, ki jo je obiskoval kot otrok. Največja šola na svetu, dobitnica Unescove nagrade za mir, to je bila zagotovo prelomnica v njegovem življenju. Ker se je njegov oče poročil z Nepalko, bi lahko za vedno končal v Nepalu, v hribovski vasi Rawang, kjer so maoisti razstrelili policijsko postajo in je niso nikoli obnovili. Njegov oče je bil trmast in svoje žene ni želel izpostaviti pritiskom v Lucknowu. Drugo najsrečnejše mesto v Indiji je bilo za hribovce lahko težko. Tako bi lahko vse svoje življenje preživel v srednjem veku, ujet v pasti staršev, ki sta se spoznala prek obupnega ženitovanjskega odgovora mladeniča, ki mu je odgovorilo dekle, ki je znalo brati in pisati ter sanjati.

			Toda nek Nemec je šel skozi s skupino za pomoč, in ko so ga ujeli pri kraji, kar nikakor ni bil najhujši fantovski zločin, ga je Fritz posedel in zaslišal, strog kot policist, a tudi vesel, skeptičen do njegove slabosti, neprepričljiv zaradi njegovega trdega obnašanja. Fritz mu je odločno, a prijazno dejal: »Če hočeš na tem svetu kamor koli priti, moraš svojega tigra pripeljati na voz. Ne kradi več, to ti samo škodi. Pameten si in imaš gorečo željo, to vidim v tebi, zato uporabi svojo pamet in si priskrbi svobodno šolo v kakšnem mestu. Tako boš dosegel, kar si želiš, ne da bi škodoval ljudem. Naučite se vsega, kar lahko, v šoli tukaj, to vam ne bo predstavljalo velikega izziva, to vidim. In potem je Fritz govoril z očetom, češ naj pošlje tega fanta v mesto. Daj mu priložnost. In oče je to storil, tako da je končal v Lucknowu, očetovem rojstnem mestu.

			Mesto ga je presenetilo, osupnilo. Njegova usoda se je tako izboljšala, da do konca otroštva in mladosti ni spal več kot tri ure na noč, in to vse zaradi silovitega vrtenja misli v njegovi glavi, v kateri so se kot oblačila v pralnem stroju valjale vse dnevne urice. Lucknow: zdaj sreča. Kraj ga je ustvaril.

			In zdaj se je vrnil. Oddaljil se je od svoje stare šole, odšel v tesno strnjeno sosesko južno od nje, v gnečo starih stavb med podzemno železnico in reko, med sedanjostjo in preteklostjo. Tu je naredil veliko neumnosti. Kljub številnim mestnim radostim ni prekinil s potepuštvom iz svojega nepalskega otroštva, ni se mogel spomniti, zakaj. Kraja verig, tatvine na tržnici; morda je bilo vse to nekako način, da je ostal povezan z domom. Starši bi ga pretepli, če bi vedeli, kaj počne v mestu, ko tako nesmiselno ogroža vse, a morda je bila nevarnost del privlačnosti. Rad je to počel in všeč so mu bili tudi trdci, s katerimi je to počel. Bil je eden izmed njih. Spominjali so ga nanj. Bil je hribovska zver, nobeno mesto ga ni moglo ukrotiti. Vzel je, kar je hotel, in nihče ga ni mogel ustaviti. Upočasnil ga je šele bližnji primer, ko si je zlomil roko. Ko se je preselil v Delhi, se je spet spremenil in opustil vse te stvari. Spet se ni mogel spomniti, zakaj je to storil, kako je to opravičeval sam pri sebi. Takrat je bil pač takšen, kakršen je bil. Stvari so se dogajale. Čeprav je v Lucknowu le redko spal, se do selitve v Delhi ni nikoli zares zbudil. Takrat se mu je marsikaj razjasnilo in nikoli se ni ozrl nazaj.

			Zdaj se je vrnil. Želel je pogledati nazaj. Sprehodil se je čez mesto do svoje šole in nagovoril zbrane učence, vsi mladi obrazi pa so bili dovolj, da bi ga na kraju samem ubili. Govorimo o goreči želji. Želeli so to, kar je imel on, on pa ni vedel, kaj naj jim reče. Rekel je, da moraš, če hočeš na tem svetu kamor koli priti, svojega tigra prikleniti na voz.

			Z njimi se je odpravil na polja zunaj mesta, kjer so delali v okviru indijskega programa za zagotavljanje delovnih mest v regenerativnem kmetijstvu. V Indiji je bila zdaj polna zaposlenost, delo je bilo težko, a tudi znanstveno utemeljeno, saj je iz leta v leto v zemljo vnašalo ogljik na način, da so bili vsi varnejši. Z njimi je delal pri sajenju koruze in nato popravljal zid na terasi, dan pa je končal z občutkom, da je kuhan. Še vedno sem hribovski deček, jim je rekel, ne morem se kosati s teraijem, tam je prevroče. Ampak glejte, to je dobro delo, ki ga opravljate, zato morate vztrajati. Gandhi je izumil besedo satjagraha, ki v sanskrtu pomeni sila miru, vsi poznate to besedo, kajne? Toda Mahatma si jo je izmislil sam in mislim, da bi si z veseljem zamislil drugo besedo, v kateri sta ta dva dela v obratnem vrstnem redu. Grahasatya. Sila miru. Morda jo spremeni iz samostalnika v glagol. In vi izvajate to silo za mir. Delo, ki ga opravljate tukaj, pomaga reševati svet, sili v mir na svetu. Nadaljujte z delom.

			Ko se je pripravljal na odhod, je na ulici dobil listek s prošnjo za sestanek. In to je bilo dovolj zanimivo, da se je začel ukvarjati s tem. Z nekaterimi od teh ljudi se je namreč želel pogovoriti, vendar ni mogel najti varnega načina, da bi prišel do njih. Zato se je odpravil na naslov na listku.

			Ko je prišel tja, je presenečeno in zabavno ugotovil, da je le eno ulico stran od križišča, kjer je preživel večji del svoje mladosti, kjer se je ista skupina ulic združila z velikim znakom plus za križanje avenij. Zelo neurejeno križišče, tako neurejeno, kot sta bila njegov mladi um in življenje, iste tramvajske žice nad glavo, isti ozki balkoni iz kovanega železa na stavbah. Ob misli, da so ga ljudje, ki jih je srečal, nedvomno mladi trdneži te generacije, po naključju poklicali nazaj v njegovo staro sosesko, se je malce nasmehnil.

			Vendar to niso bili ljudje, kot je bil on. Imeli so cilj; njihova goreča želja je bila že usmerjena, pripeta na voz, opremljen za vojno. Stopila sta skozi vrata in mu z gestami pokazala, naj jima sledi v prazno stojnico s čajem. Bila sta starejša od njega in vodila ju je ženska. Njegova tolpa iz otroštva je bila vesela in hrupna, ti ljudje pa so bili jezni in previdni. Seveda: na kocki so bila življenja, tudi njihova. In verjetno so bili v vročinskem valu. To te spremeni. Kovani v ognju: da, to so bili Kalijini otroci, ki so strmeli vanj, kot bi računali, kam naj zabodejo nože.

			Želimo, da vstanete, mu je odkrito rekla ženska.

			In jaz želim, da se umaknete,« je odgovoril kar se da blago.

			Močno se je namrščila, prav tako kot štirje moški z njo. Videti so bili kot obrazi demonov na Kalijini ogrlici.

			Ne govorite nam, kaj naj delamo, je rekla. Zdaj si kot firanji.

			Nisem, je rekel. Ne veš, kaj sem. Veš dovolj, da me prosiš za srečanje, to ti priznam, ampak to je vse, kar veš.

			Vidimo, kaj se dogaja. Pripeljali smo vas sem, da bi vam povedali, da naredite več.

			In prišel sem, ko ste me prosili, da vam povem, da je napočil čas za spremembo taktike. To je dobro in deloma zaradi tega, kar ste storili. Vem, da ste delali, kar je bilo potrebno.

			Še vedno delamo vse potrebno, je dejala.

			Vprašanje je, kaj je zdaj potrebno, je dejal.

			O tem se bomo odločili sami, je dejala.

			Pogledal je vsakega od njih po vrsti. Čutil je, da je to lahko bolj zastrašujoče od vsega, kar bi lahko kdo rekel. Bilo je skoraj tako, kot da bi se ju dotaknil; kot električna iskra, ki preskoči vrzel med njima. Strogo je pogledal, vendar je pustil, da so ga videli tudi oni.

			Poslušajte, jim je rekel. Razumem vas. Pomagal sem vam, pomagal sem pri delu, kot je vaše, po vsem svetu. Zato ste me prosili, da se srečam z vami. In zato sem privolil v srečanje z vami. Tukaj se vam izročam v roke, da boste razumeli, da sem vaš zaveznik. In da vam povem, da so se razmere spremenile. Skupaj smo jih pomagali spremeniti. Če boste torej zdaj, ko so vsi najhujši med njimi mrtvi, še naprej pobijali zlobneže, kriminalce, boste postali eden izmed njih.

			Najhujši zločinci niso mrtvi, še veliko jih je, je odločno dejala.

			Vedno najdejo zamenjavo, je dejal.

			Tudi mi.

			To vem. Vem za tvoje žrtve.

			Mar res?

			Zazrl se je vanjo. Spet je pogled enega za drugim preusmeril na moške, ki so bili z njo. Obrazi za strah, obrazi za ljubezen. To goreče hrepenenje.

			Počasi je rekel: »To je Lakšminino mesto. Tu sem odraščal. Upam, da to veš. Odraščal sem tukaj, v tej soseski, ko je bila veliko bolj groba kot zdaj.

			Med vročinskim valom vas ni bilo tukaj, je rekla ženska.

			Gledal jo je in v sebi čutil napetost, ki bi ga lahko zlomila. Vse njegovo življenje se je lomilo v njem. Ko je poskušal to obvladati, je negotovo rekel: Za ustavitev naslednjega vročinskega vala sem naredil več kot kdorkoli, ki si ga kdajkoli spoznala. Ti si opravila svoj del, jaz sem opravil svoj. Za to sosesko sem delal že dolgo pred vročinskim valom in to delo bom opravljal do konca življenja.

			Naj živi še dolgo, je rekel eden od moških.

			Po njegovih besedah ne gre za to. Gre za to, da vidim stvari, ki jih od tu ne morete videti, in sem vaš zaveznik ter vam pravim, da je čas za spremembe. Veliki kriminalci so mrtvi ali v zaporu ali pa se skrivajo in so nemočni. Če boste še naprej pobijali, bo to samo zato, da bi pobijali. Tudi Kali ni ubijala samo zato, da bi ubijala, in tega ne bi smel početi noben človek. Kalijevi otroci bi morali poslušati svojo mater.

			Poslušamo jo, vas pa ne.

			Rekel je: Jaz sem Kali.

			Nenadoma je začutil ogromno težo tega, resnico. Gledala sta ga in videla, kako ga je zdrobila. Vojna za Zemljo je trajala leta, roke je imel do komolcev krvave. Za trenutek ni mogel spregovoriti; in ni bilo več kaj reči.





79

			Bližal se je čas, ko naj bi Franka izpustili iz zapora. Odslužena kazen. To je bilo težko razumeti, ni vedel, kaj naj si o tem misli. Minila so leta, a ni bil prepričan, kako. Del njega je bil še vedno ujet zunaj sebe, zunaj življenja in njegovih občutkov. To je bilo v marsičem olajšanje – da mu je bilo prihranjeno vse bolečine, strah, spomini. Samo hladna sončna svetloba na vogalni terasi na zurijski dan. To, da je lahko štiri ali pet ur preživel brez misli v glavi – to mu je dalo tukajšnje življenje. Ni vedel, ali bi se temu želel odpovedati. Disociacije? Umirjenosti? Bilo mu je vseeno, kako temu reče. Želel si je tega.

			Ker je izginilo tudi nekaj drugega: ni ga bilo strah. Kolikor je mogel reči. In gotovo bi znal povedati, če temu ne bi bilo tako. Zdaj je bil bitje navade. Jedel, hodil, delal, bral, spal. Ni bil ne srečen ne nesrečen. Ničesar si ni želel. No, to ni bilo povsem res. Želel je biti brez strahu. In želel je videti več živali. In želel si je, da bi bili ljudje v begunskih taboriščih izpuščeni, kot bo izpuščen on. Vse to so bile različne vrste želja in nekatere bi lahko poskusil uresničiti, druge pa niso bile v njegovi moči.

			Vsako jutro se je z zaporniškim kombijem ali mestnimi tramvaji in avtobusi vozil do begunskih centrov in pomagal čistiti kuhinje; ali pa se je sprehajal po središču mesta, prečkal Limmat po številnih mostovih in pogosto končal v enem od parkov ob jezeru.

			Tega dne se je odpravil v Grossmunster, da bi si ga ogledal. Pozdravite duha Züricha, tako sivega in strogega. Kot veliko staro betonsko skladišče, neizmerno visoko in skoraj popolnoma prazno. To, da je bil to njihov kraj čaščenja, se mu je vedno zdelo smešno. Zwingli kot nekakšen zenovski menih, zagovornik niča. Čistost duha. Pobožni prostor, ki se je odzval na baročno cerkev, na samo idejo cerkve. Ali je to razkrilo toliko o Švicarjih, kot se je zdelo? Ali ni bila graciozna razsvetljenska cerkev na drugi strani reke boljša podoba tega, kar so bili v sodobnem času? Morda da. Odšel je ven, ponovno prečkal reko, šel mimo napisa »Goethe je tu spal« in vstopil v cerkev svetega Petra. Ne, tudi to ni bilo to. Gladka, okusna, kičasta, alabastrna; Švicarji zdaj niso bili takšni. Bauhaus jih je prizadel bolj kot kdorkoli drug, zdaj so se ukvarjali z oblikovanjem, skakali so nazaj k Zwingliju ali naprej k neki čisti liniji vesoljske dobe. Funkcija kot oblika, da, to je bil švicarski slog. Naredite to pravilno, da bo trajalo. Čisto, trezno, elegantno, slogovno. Staromodne Heidijeve poteze so bile izgnane v turistične dele Alp, kamor tudi sodijo. V Zürichu je šlo predvsem za funkcionalnost.

			Šel je mimo ženskega kluba, ki je bil postavljen tik nad reko Limmat, kjer so se kopalci nastavljali soncu. Na drugi strani reke je stal Odeon, ki je gledal na sončene ženske kot radovedni Joyce. Potem do mostu ob izlivu reke, Quaibrucke, začetka Limmata. Proti zahodu ob jezeru do prvega parka ob jezeru. Sedite na klopco nad majhno marino in opazujte kip Ganimeda, ki steguje roke k veliki ptici pred seboj. Preprosta gesta, skrivnostna do onemoglosti. Njegova vrsta kipa. Ganimedov »ta-da« – to je bil morda Frank, ki je šel naprej. Ponuditi nekaj velikemu orlu. Ob tem pogledu ga je zmrazilo. Na soncu, čeprav je bilo šibko, ga ne bi smelo zebsti, a ga je zeblo. Nato je začutil rahel val slabosti in po vsem telesu ga je naenkrat oblil hladen znoj. Sedel je in si želel, da bi ga občutek zapustil. Na njegovo olajšanje se je to zgodilo. Toda zdaj so bila njegova oblačila vlažna, on pa je sedel in se počutil šibkega in hladnega.

			To se je v zadnjem času zgodilo že nekajkrat. Nikomur ni povedal, odmislil je to. Tu, v bledi sončni svetlobi, se je počutil še slabše. Vstal je in se negotovo ujel za roko klopi. Spustil se je po širokih stopnicah do jezera, ki se je opiralo na betonski opornik. Pogled ga je spomnil na nekaj, česar se ni mogel spomniti – ni si mogel privoščiti, da bi se spomnil – vedel je, kaj je to bilo, vendar je to prezrl, da bi potopil roke v vodo. Hladna alpska voda, čista in sveža. Mary Murphy mu je povedala, da lahko piješ naravnost iz jezera. Ona je plavala v njem in je vedela. Nabral je pest vode, jo dvignil k ustom in jo posrkal. Hladno in mlačno, malo organsko. Čutil je, da je pred tednom dni snežilo. Posrkal je nekaj požirkov in se pri tem ni zmenil za nekaj mimoidočih, ki se jim je zdelo čudno, da pije iz jezera. James Joyce je rekel, da lahko zajtrk poješ na züriških ulicah. Zdaj lahko zagotovo piješ vodo iz njihovega jezera. Zdaj se je spomnil, da je v njem enkrat ali dvakrat plaval. To je bilo pred leti. Jake v jezeru. Nenavadno, da je bilo to tako davno.

			Globoko je vdihnil. Nekaj je bilo narobe, nekakšna lahkotna hladna slabost, ki je ni mogel prepoznati, ni mogel reči z besedo. Ljudje so govorili, da je izpustitev šok, da se dnevi v tednih pred izpustom raztegnejo v neskončnost, da se ti zmeša, da se bojiš svobode, da se želiš vrniti v notranjost. Nič od tega ni držalo, ko je prišlo do njega; to ni bila nobena od njegovih starih znanih reakcij, za katere so mu rekli, da so duševna stanja, ki se manifestirajo v njegovem telesu. Posttravmatska stresna motnja, da, toda ta besedna zveza je vedno več skrivala, kot razkrivala. Kaj je bila travma, kaj je bil stres, kaj je bila motnja? Nihče ni vedel. V džungli vsakega uma se je nenehno dogajalo tavanje, ki je tu našlo jaso, tam bazen, vse v mračni svetlobi svojih razpršenih misli, napol budnih, napol zaspanih. Zakaj so se pomočniki trudili, da bi to ubesedili, ni vedel. Poskušali so pomagati. Ljudje so bili besedna bitja, svoja čustva so čutili kot besede. Včasih. Včasih pa to ni delovalo. Nobena beseda ni ustrezala.

			Kot rezilo ga je presekal strah. Nekaj je bilo narobe.

			Previdno je stopal po stopnicah od jezera in pogledal navzdol, da bi se prepričal, da so njegove noge pravilno postavljene. Ni se smel spotakniti, preveč Zurcherjev je bilo na sprehodu, in če bi padel in bi mu pomagali ter videli njegov monitor gležnja, bi mislili, da je na drogah. Ne, moral se je ohraniti.

			Dvignil se je na raven ulice in globoko vdihnil. Pregledal je stanje, stresel okončine, začutil, da se premikajo, kot je pričakoval, in se opogumil. Prečkal je živahno ulico in se podal v majhne stranske ulice med Bahnhofstrasse in reko. Tu zgoraj je bila slaščičarna, v kateri so prodajali koščke kandirane pomaranče, napol potopljene v različne vrste čokolade. Najraje je imel najtemnejšo čokolado. Najboljši možni klini pomaranče, grenko-sladki, še ne povsem posušeni, napol obliti z najboljšo možno čokolado. Navadil se je, da je med sprehodom prišel in kupil le enega, da ga je grizljal. Zdaj je vstopil in prodajalka ga je prepoznala, s kleščami iztrgala klin in ga položila na list voščenega papirja, ne da bi ga vprašal, dovolj je bilo njegovo prikimavanje. Potem nazaj na ozke ulice za pešce, gladki izravnani tlakovci skoraj kot tlakovci, a ne, nazaj proti Paradeplatzu, čez tramvajske tire, ki so tekli po Bahnhofstrasse, in navzgor v sosesko okoli zapora, ki mu je bila tako dobro znana.

			Pomaranča in čokolada, čokolada in pomaranča. Grenko in sladko, temno in svetlo. Dopolnjujoči se okusi tvorijo sestavljeni lastni okus, poln in žvečljiv. V njem se pretakajo sladkorji, verjetno tudi nekaj kofeina. Ko je zavil za vogal in zagledal Gefangnisa, se je počutil bolje. Otresel se bo te slabosti, počakal na izpustitev tako stoično, kot jo je prenašal, izstopil in si najel stanovanje v soseski. V bližini, s pogledom na avtobusno garažo, je bilo zadružno stanovanje, za katero je bil na čakalni listi že od začetka prestajanja kazni. Zdaj je bila na voljo majhna spalnica v njem. Vzel jo bo in še naprej živel tako, kot je živel zdaj. S sklonjeno glavo bo preživljal dneve tako kot doslej.

			Mary Murphy nekaj časa ni prišla, dokler se ni začel spraševati. Ko je prišla, se ji je pridružil za mizo na drugi strani ulice in ji povedal, da je pod Pilatom videl kozoroga. Ni znal povedati prav; videl je, da je ni razumela. Morala bi iti tja gor in se prepričati sama, je končno rekel razdraženo.

			Vesela sem, da si šel, je bilo vse, kar je rekla. Sliši se dobro.

			Nato jo je vprašal o njenem begunskem oddelku in o tem, kaj počnejo. Rekel ji je, da jih je zdaj približno 140 milijonov in da jih je vedno več. To je toliko kot celotno prebivalstvo Francije in Nemčije skupaj. To je tako slabo, kot je bilo še nikoli.

			Vem.

			Pripraviti moraš načrt, s katerim se bodo strinjale vse vlade, ji je dejal. Ste si ogledali, kaj se je zgodilo ob koncu svetovnih vojn? Na milijone beguncev je tavalo naokoli in stradalo. Po prvi svetovni vojni so za reševanje tega problema zadolžili Fritjofa Nansena, ki je pripravil sistem, imenovan Nansenovi potni listi, ki je beguncem dajal pravico, da gredo, kamor koli želijo, in jim omogočal prost prehod kamor koli.

			Je to res? je vprašala.

			Mislim, da je tako. Bral sem, ne preveč sistematično, vendar imaš ekipo, ki se lahko loti tega. Spet bi morali biti na voljo Nansenovi potni listi.

			Zavzdihnila je. Bojim se, da je veliko držav, ki tega ne bodo sprejele.

			Ravnajte tako, kot ste ravnali s centralnimi bankami. Načrt ali kaos. Taborišča, vem, da ste jih obiskali, vendar vidim, da je tam podobno kot v tem zaporu, le da je še slabše, saj nimajo nobenega občutka, koliko časa bodo v njem, poleg tega pa nikoli niso ničesar storili. Evropa samo kaznuje žrtve. Sudan poskrbi za več beguncev kot vsa Evropa, Sudan pa je razvalina. Ljudje prihajajo v Evropo in imenujejo jih ekonomski migranti, kot da to ni ravno to, kar naj bi počeli njihovi lastni državljani, poskušali si ustvariti boljše življenje, pokazali nekaj pobude. Če pa prideš v Evropo, da bi to storil, si kriminaliziran. To morate spremeniti.

			Zmajala je z glavo. Ne gre samo za Evropo.

			Ampak vi ste v Evropi, je rekel Frank. Pogledal jo je. Gledala je svoj kafi fertig. Spet sta se vrnila v vzorec njune prve noči, kar verjetno ni bila dobra ideja: on jo je nagovarjal, naj naredi več, ona mu je to zamerila.

			Po drugi strani pa je bila tu, toliko let pozneje. Bilo je čudno. Ni vedel, kaj naj si o tem misli. Toda nenadoma je ugotovil, da je zanj pomembna. Želel je, da ga obišče. To je predstavljalo nekaj, česar ni znal poimenovati. Toda potreboval jo je, karkoli že je bilo. Ta Irka je bila nekako nora, nekako zlovešče zainteresirana zanj, pravzaprav je bila pogosto nekoliko maščevalna in groba, potiskala ga je na načine, ki so ga motili, zelo dražili; vendar se je navadil na njen obisk. Potreboval jo je.

			Moral bi iti v Alpe, je rekel. Spomni se, da si mi to rekel, in imel si prav. Zdaj ti pravim isto.

			Prikimala je. Morda je tako.





80

			Na vsakem koraku sem ga moral spodbujati. Je kot eden od njegovih volov, zato jih ima tako rad, pa tudi zato me ne mara. Sem kot ena od ptic, ki stoji na volovih in jih brca v hrbet. Bil bi veliko bolj srečen, če bi bil jaz vol. Namesto tega sem njegova žena in to je neumna usoda, vendar nimam nikogar krivega, razen sebe, in resnici na ljubo ga imam rada; vendar zaradi tega nočem stradati.

			Tako je podedoval zadnji del očetovega posestva, dva hektarja daleč od reke, kolikor je segalo družinsko zemljišče, kar je pomenilo, da so ga dolga leta uporabljali kot smetišče, in najprej smo se morali prebiti skozi debelo plast različnih vrst odpadkov, celo plačati, da so nekaj najhujšega odpeljali, nakar smo imeli trikotnik zemlje, trd kot marmornata tla. Prvo delo je bilo razbijanje trde površine, drugo pa je bilo, da so nam z bratrančevega zemljišča gorvodno prekopali namakalni kanal. Odpeljal sem ga, da je odpeljal svoje brate in nečake, da so nam pomagali, in sčasoma je bilo vse to opravljeno in prišel je čas za spreminjanje tal. Pri tem so nam bili v pomoč njegovi neumni voli, saj smo zanje lahko najeli bližnje pašnike, zbirali njihov gnoj in ga vnašali v naše zemljišče. Seveda je voda iz jarka sprva samo tekla čez naše zemljišče in vse sproščeno odnašala v reko, tako da smo se morali spopasti s tem, nasipati, terasirati, kanalizirati, polderirati, karkoli že. Večino tega sem opravil jaz, saj sem bil edini, ki je lahko delal eno uro neprekinjeno in tudi bral niveleto. Napredek je bil počasen.

			Potem smo slišali govorice, da bo okrožni svet razdelil denar za zadrževanje ogljika. Glede na stanje našega premoženja bi to pomenilo, da bi dobili plačilo za tisto, kar smo morali tako ali tako storiti, da ne bi stradali, zato sem voli rekel, naj se takoj registrirata. Kot vedno se je obotavljal in moledoval, zakaj bi izgubljal čas, se je pritoževal, te stvari nikoli ne delujejo. Nehaj! Rekel sem. Takoj pojdi tja, sicer se bom ločil od tebe in vsem povedal, zakaj. Šel je in naju registriral.

			To je pomenilo, da je ekipa, ki je prišla skozi vas, za približno eno uro obiskala naš kraj in odvzela vzorce za določitev referenčne vrednosti. Eden od njih si je ogledoval naš kraj z izrazom, ki je jasno kazal, da bomo očitno določili dobro nizko referenčno vrednost. Hčerka ga je med delom nadlegovala, on pa je vzel nekaj naše zemlje in jo dal v kozarec z vodo, jo zavrtinčil, nato pa se je ustavil in ji pokazal, kako se je v trenutku, ko je prenehal premikati kozarec, voda v njem skoraj takoj zbistrila. Ves pesek in blato, ki sta plavala okoli, sta potonila na dno. Dodati moraš kompost, ji je rekel. Organske snovi plavajo v vodi, vendar vidiš, da jih nimaš veliko. Dobro izhodišče. Lahko bi tudi živeli na tleh iz linoleja ali na skali.

			Nato sem se vsak dan trudil. Kmetijstvo brez obdelave tal je zelo dobro, vendar najprej potrebujete zemljo, ki je ne obdelujete. Za to je treba najprej resno obrniti in podorati, to vam povem; v našem primeru so bila to leta napornega dela, pri čemer smo bili vedno prikrajšani za denar, saj smo vse, kar sem si lahko privoščil, porabili za plačilo gnoja in rastlinskih odpadkov različnih sosedov.

			Toda, kot pravijo, je sranje postalo zlato; vse to smo storili. Jaz sem vozil njega in on svoje delavce, posadili smo nekaj dreves in trajnic in jih pustili pri miru, med žetvami pa smo hvaležno pobirali njihov užitek. Doživeli smo sušo in poplavo, vendar smo videli, da je naša zemlja zaradi tega, kar smo počeli, v teh katastrofah poslovala nekoliko bolje kot nekatera posestva naših sosedov. In to brez traktorjev, gnojil ali pesticidov, le s starimi dobrimi strupi, ki so bili tam od nekdaj. Vse to so bili pravi stari načini, ki sem jih dokumentiral, saj bodo ti dejavniki na koncu upoštevani pri obračunavanju ogljika. Pridelali smo večino tega, kar smo pojedli, nekaj smo pridelali za prodajo, vse, kar smo zaslužili, pa smo vložili nazaj v zemljo. Moj vol je ropotal; kdo je kdaj slišal za pridelovanje zemlje?

			Nazadnje je prišel čas, ko je ekipa iz okrožnega urada ponovno prišla preverit raven ogljika. Takoj ko sem izvedel, sem se odpravil na okrožni urad in se prijavil. Kmalu zatem je prišel dan, ko je prišla ekipa, seveda druga, da bi ocenila tla naše majhne kmetije. Sprehodili so se po posestvu in jemali vzorce, včasih so kopali z orodjem, podobnim kopaču za luknje, drugič s palico, ki je bila podobna dolgemu štoparju. Vzorci, nato pa ocene pri njihovem tovornjaku, ki je imel v zadnjem delu nekaj velikih kovinskih strojev.

			Ko sta končala z ocenjevanjem, sta prišla k nam. Rekli so nam, da ste se dobro odrezali. Pooblaščeni smo, da vam zdaj izplačamo denar, vendar morate najprej vedeti, da od izplačila odštejemo enajstodstotno pristojbino, s katero pokrijemo naše stroške in tudi vaše davke. Če se boste s tem strinjali s podpisom, bomo to opravili.

			Moj veliki vol se je razjezil. Še nikoli nisem slišal za takšen rez, je rekel. Kar je naše, je naše, samo plačajte nam, kar smo dolžni, za vse ostalo bomo poskrbeli sami.

			Tisti, ki je govoril, je zavzdihnil in pogledal svoje kolege. Tega ne morem storiti, postopek je določen. Da bi dobil svoj del, moraš podpisati.

			Tega ne bom storil, je izjavil moj mož. Pojdimo se pogovarjat v okrožje.

			Ne! Rekel sem. Potegnil sem ga, da bi se posvetovali na samem; nisem ga hotel preveč spraviti v zadrego pred temi neznanci. Za vogalom hiše sem mu pod nosom potegnil s prstom. Sprejmi dogovor ali pa se bom ločila od tebe, sem mu rekla. Preveč sva se trudila. Ljudje, kot je ta, si vedno vzamejo delež. Imava srečo, da je to samo enajst odstotkov, lahko bi rekli petdeset odstotkov, pa bi še vedno morali sprejeti! Ne bodi idiot, sicer se bom ločil od tebe, potem pa te bom ubil in vsem povedal, zakaj.

			Vol je premislil in se vrnil k obiskovalcem. V redu, je rekel, moja žena vztraja. In zna biti zelo vztrajna.

			Moški so prikimali. Podpisali smo njihov obrazec, nato pa pogledali, kaj so nam dali.

			Triindvajset? je vprašal moj moški. To je nič!

			Rekli so, da gre za triindvajset ogljičnih kovancev. Pravzaprav triindvajset, dvaindvajset in osem. En kovanec na tono ujetega ogljika. Kar pomeni, da je v vaši valuti, če želite tako razumeti, približno …« Tapnil je po zapestni ploščici. Po trenutnem menjalnem tečaju je to približno sedemdeset tisočakov. Enainsedemdeset tisoč šeststo osemdeset.

			Z mojim volom sva se spogledala. To je bilo več, kot sva na leto porabila za vse. Skoraj dve leti stroškov.

			Ali je to pred ali po tem, ko se odšteje enajst odstotkov? je vprašal moj vol.

			Morala sem se smejati. Moj mož je smešen.





81

			Prepis Mary S/Tatiana V, telefonski pogovor, varna linija. M v pisarni, T v varni hiši, lokacija ni razkrita.

			M: Kako se počutiš?

			T: dolgčas. Kaj pa ti? Ali se tudi ti ne bi moral skrivati?

			M: Mislim, da me nihče noče ubiti. To ne bi ničesar spremenilo.

			T: Morda.

			M: Kaj torej počneš?

			T: Delam. Delo na daljavo, tako pač. Svetujem pri naših pravnih prizadevanjih.

			M: Kaj zanimivega?

			T: Mislim, da nekateri deli delujejo.

			M: Kaj hočeš reči?

			T: Mislim, da se je stava, da bodo superbogati sprejeli odkup, izkazala za pravilno. Vsaj za večino od njih.

			M: Kako lahko to ugotoviš?

			T: Preverjali smo. Ponudite jim petdeset milijonov, na katere lahko računajo, ali pa neskončno preganjanje in nadlegovanje, tudi v položaju, kot je moj, da ostanejo varni. Mnogi od njih sprejmejo ponudbo.

			M: Je to zakonito? Sliši se kot izsiljevanje.

			T: Za to obstajajo pravni obrazci. Zaradi tebe govorim preprosto.

			M: Hvala. Torej ne preusmerjajo svojega denarja v davčne oaze?

			T: Te smo že ubili. To je morda najboljša stvar pri veriženju blokov za fiat denar – vemo, kje je. Ni več skrivališč. Če vam ga uspe skriti, to ni več pravi denar. Samo denar v poslovnih knjigah ima zdaj pravo vrednost. Starejše stvari so kot, ne vem, dubloni. Za pravi denar vemo, kje je in od kod prihaja.

			M: Ali ni bilo to vedno res?

			T: Ne. Se spomnite gotovine?

			M: Še vedno ga uporabljam! Ampak bil je oštevilčen, kajne?

			T: Seveda. Toda ko so ga nekajkrat premaknili, je bil samo še denar. Bilo je veliko načinov, kako ga oprati, in ni ga bilo mogoče izslediti. Zdaj ga je mogoče izslediti, pravzaprav ga je treba izslediti, da ostane pravi. Zato se ni kam skriti, ni davčnih oaz. Zadnje smo blokirali, dosegli, da jih je STO razglasila za diskvalifikacijo, vse to. Ne. Za posameznike, če hočejo ostati bogati v sedanji denarni krajini, je najbolje, da se odrečejo, sprejmejo svojih petdeset milijonov in odidejo.

			M: Mislim, da je smiselno.

			T: Da. Petdeset milijonov v roki je vrednih milijardo v grmu. Morda so bogati tisti, ki so najbolj podobni homo economicus. Imajo vse informacije, zasledujejo racionalne lastne interese, poskušajo maksimirati svoje bogastvo. Toda če družba predpiše maksimalno raven bogastva, boj proti temu ni racionalen. Še posebej, če imaš na primer dvajsetkrat več, kot potrebuješ, da si varen.

			M: O tem ne vem. Ambicioznost, ki ti prinese milijardo, se ne bo poznala. To je sociopatska stvar. V tem ni nič racionalnega. Večinoma je to stvar moških. Čeprav sem spoznal ženske, ki se počutijo prav tako upravičene.

			T: Seveda.

			M: Zato se bodo uprli.

			T: Nekatere zagotovo. Vedno boš imel nore ljudi, zlasti moške. To je sistem, o katerem govorim. Če se nori ljudje v zdravem sistemu izmuznejo, naredijo nekaj škode, a potem končajo v zaporu ali pa jih nekdo ubije. Torej je pomemben sistem. In tu vidim rezultate.

			M: Ali se ruska vlada strinja z vsem tem?

			T: Težko rečem. Morda je tako. Sovjetska nostalgija se krepi. In Sibirija se tali, kar se je izkazalo, da ni šala. Nekateri so mislili, da bo to dobro, da bomo pridelali več pšenice in tako naprej, a se je izkazalo, da imamo samo kup močvirij in da se po zamrznjenih rekah ne moreš voziti, kot so se včasih. To je zmešnjava. Poleg tega se sprošča toliko metana in CO2, da lahko naredimo planet džunglo. Nihče v Rusiji si ne želi planeta džungle. Je preveč neurejen in ni ruski. Zato se tamkajšnje ideje spreminjajo.

			M: Torej so se približali.

			T: Morda je tako. V Kremlju še vedno poteka bitka, vendar so dokazi jasni. In ta sovjetski odnos do znanosti še vedno velja za veliko Rusov. To je tudi ruska vrednota. In zdi se jim smešno, da bi lahko sovjetski način rešil svet. To je neke vrste opravičilo.

			M: Vsaka kultura želi spoštovanje vseh drugih.

			T: Seveda. Zdaj ga imajo Kitajci in tudi Indija. Rusija in islam sta še vedno željna tega.

			M: Kako si pridobiš to spoštovanje?

			T: Ne z denarjem. To so pokazali Savdijci. Bili so bedaki. Očitni bedaki ne uživajo spoštovanja. V Rusiji nas to skrbi. Mislimo, da nas vedno vidijo kot bedake. Veliki medved, nevaren in neotesan. Pokrajinski.

			M: Najboljši romani na svetu, najboljša glasba na svetu?

			T: To so bile carske stvari. Sovjetska zveza je imela nekaj spoštovanja, ker se je postavila po robu Američanom, se ukvarjala z znanostjo in se zavzemala za solidarnost. Tako se je vsaj spominjala. Zdaj smo mi samo veliki poraženci Američanov. In ker ves svet govori angleško, ta vtis nikoli ne bo izginil. Razen če uporabimo sovjetske metode, da bi vse rešili pred ameriško neumnostjo.

			M: Ali pa se vrnite k carju.

			T: Da, to je slab odziv. To smo videli pri Putinu. Toda sovjetske sanje so boljše. Prevzamemo svojo preteklost in jo uporabimo za rešitev sveta. Mati Rusija reši dan.

			M: Upam, da je tako. Nekdo mora to storiti. Mislim, da Amerika tega ne bo storila.

			T: Amerika! So bogataš, ki se mora sprijazniti s tem, da ima v lasti le petdeset milijonov namesto neskončno. Oni bodo zadnji, ki bodo prišli na svoj račun.

			M: Mislim, da bi morala spet iti v San Francisco.





82

			Trgovine so ozka grla, saj so distribucijski centri in jih ni veliko. Ko napadete njihove distribucijske centre, jih brcnete v jajca. Cena njihovih delnic pade ob novicah o takšnih napadih in nimajo možnosti, da bi se temu uprli. Njihovo vrednotenje pa je že zdaj na zgodovinsko najnižji ravni. Seveda lahko policija aretira in kazensko preganja, vendar se cena delnic zaradi tega ne dvigne. Sto tisoč dolarjev fizične škode lahko pomeni sto milijonov dolarjev izgube vrednosti sredstev. Veliki pokojninski skladi opazijo težavo in preselijo svoja pošastna sredstva drugam, nato pa donacije in skladi, univerze in neprofitne organizacije ter hedge skladi opazijo, da se veliki psi premikajo, in poskušajo pobegniti iz hiše, preden jim pade na glavo. In nenadoma je velika znana korporacija, ki je seveda tudi pravna oseba, doživela nekaj podobnega možganski kapi in zdaj paralizirana leži na bolniški postelji, na aparatih za podporo življenja, dediči pa se prepirajo, kdo bo dobil zadnje stvari.

			Zagotovo so bile požgane trgovine. V preteklosti bi se to končalo. Ljudje imajo radi neposredne akcije, ker so hitre in se jim potem ni treba soočiti s pravimi spremembami. Toda približno v tem času je Zveza gospodinjstev podprla študentski upor proti zadolževanju, da bi podprla njegovo stavko za plačilo. To je bilo nespoštovanje v akciji, kar je pomenilo ostati doma za skoraj vsako službo. To je oblika splošne stavke.

			16. julija so prenehali delovati veliki deli interneta, spletna trgovina trgovin. To je bilo čudno. In uspelo nam je. Je bilo to pametno? Ali ni bil internet zdaj kot naš živčni sistem? Kot tisti, ki si je odrezal roko, da bi se rešil iz kanjona v Utahu. Zelo obupen ukrep. Izgubili smo se v interregnum, kaos med dinastijami. Kriza, ničelno leto: o moj jebeni bog.

			V takšnih razmerah je treba imeti načrt. Ne morete ga izumiti na hitro sredi okvare. Ne v sodobnem času hiperkompleksnosti. Recimo, da internet preneha delovati, vaši prihranki nenadoma izginejo in denar ne deluje več: Jezus Kristus v vedru! Ali lahko takrat iz nič ustvarite novo družbo? Ne, ne morete. Stvari preprosto razpadejo in naslednje, kar veste, je, da jeste svojo mačko. Zato upoštevajte to: obstajati mora že obstoječi načrt B. In to ne more biti skrivni načrt, ki je v času kaosa pokukal na svet. Brez teorij zarote, prosim, ti ljudje so tako dolgočasni – kot da so stvari na skrivaj smiselne! Ne. Očitno sranje. To je le navidezno. Saj ne, da zarote ne bi obstajale, le da so vse dobro znane. V tem duhu mora biti načrt B znan načrt, odprta zarota, ki je vsem vnaprej znana, kot vlada v senci opozicijske stranke, ki državljanom predstavi vse svoje načrte, da jih ti preučijo in, upajmo, glasujejo zanjo. Vse predloge, ki so na mizi in za katere se je zavzemal. Navodila za sestavljanje po korakih. Da, to se sliši kot politika – ker je. Zelo depresivno.

			Kanoničen primer, kako zelo lahko pomanjkanje načrta B ovira revolucijo, je – no, izberite katero koli revolucijo, za katero ste kdaj slišali! Skoraj vedno gre za krče in tako dobimo običajen krčevit rezultat, zgodovino kot zajebancijo, kot stroj za pinball, kot nočno moro. Toda upoštevajte ta primer, ki je pravzaprav primer, kako lahko pomanjkanje načrta B prepreči, da bi se revolucija sploh začela, kljub temu, da je nujno potrebna, zato je za nas zdaj še posebej pomemben: gre za Grčijo in neuspešen izstop iz EU v prvih letih tega stoletja. Grčija je zamujala s plačilom svojih dolgov centralni banki Evropske unije, tudi Svetovni banki in vrsti zasebnih bančnih upnikov. Te svetovne finančne sile so nato pritisnile vijake. Grčiji so rekle, naj svojim državljanom preneha izplačevati pokojnine, zdravstveno varstvo in podobno, da bi si grška vlada lahko privoščila poplačilo mednarodnih posojilodajalcev, ki so tako nespametno odobrili posojilo tako slabemu tveganju. Siriza, stranka, ki je bila takrat na oblasti v Grčiji, je to zavrnila. Tako imenovana trojka, ki je predstavljala mednarodne finance, je vztrajala, da to stori. V tem primeru niso smeli popustiti, sicer bi pobegnile vse male države PIIGS, torej Portugalska Italija Irska Grčija in Španija.

			Kdo bo torej izgubil, grško prebivalstvo ali mednarodne finance? Siriza je to vprašanje zastavila svojim ljudem v obliki ankete. Grki so z veliko večino glasovali, da se uprejo trojki in zavrnejo varčevalne ukrepe. Siriza je nato takoj sprejela varčevalne ukrepe in povodec EU, se znašla v težavah in prosila za finančno pomoč.

			Zakaj je to storila Siriza, zakaj je izdala želje ljudi, ki so jo izvolili? Ker niso imeli načrta B. V tistem trenutku so potrebovali načrt, ki bi jih popeljal iz EU in nazaj k drahmi. Potrebovali bi nekakšne IOU, ki bi nadomestili denar, medtem ko bi tiskali nove drahme in izvedli vse druge potrebne spremembe pri prehodu nazaj v državo, ki ima nadzor nad lastno valuto in suverenostjo. V Sirizi so se ljudje, ki so si besno prizadevali za načrt B, ki so ga poimenovali načrt X, vendar se je izkazalo, da je bilo to premalo in prepozno, saj niso mogli prepričati svojih kolegov v vladi, da bi tvegali in poskusili z njim.

			Ker takega načrta ni bilo, je morala Siriza popustiti EU in svetovnim financam. To je bilo ali kaos, ki bi lahko pomenil lakoto. Ljudje v Grčiji so bili že tako lačni; brezposelnost je bila 25-odstotna, med mladimi 50-odstotna, varčevalni režim, ki ga je že prej uvedla trojka, pa je pomenil, da ni bilo denarja za osnovne socialne storitve, za pomoč. Vlada napredne države, evropske države, zibelke civilizacije, bla bla bla bla, se je morala odločiti za lakoto in brezposelnost namesto za lakoto in kaos – to je bila njena edina izbira, saj ni imela načrta B.

			Tokrat, v našem času, ko je zadeva odjeknila po vsem svetu, je bilo treba imeti načrt B.

			Kaj je bilo to? Velik del tega je bil že ves čas tu; imenuje se socializem. Za tiste, ki se ustrašijo te besede, kot so Američani ali uspešni kapitalisti, ki se na to besedo odzovejo alergično, pa lahko rečemo, da gre za javna komunalna okrožja. Gre za skoraj isto stvar. Javno lastništvo nad potrebnimi dobrinami, tako da se te zagotavljajo kot človekove pravice in kot javne dobrine na neprofiten način. Nujne dobrine so hrana, voda, zavetje, obleka, elektrika, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Vse to so človekove pravice, vse to so javne dobrine, vse to ne sme biti nikoli predmet prisvajanja, izkoriščanja in dobička. To je tako preprosto.

			Demokracija je prav tako dobra, a za tiste, ki menijo, da je ta beseda le krinka za oligarhijo in zahodni imperializem, jo imenujmo resnično politično predstavništvo. Ali menite, da imate pravo politično predstavništvo? Verjetno ne, a tudi če se vam zdi, da ga imate, se v najboljšem primeru počutite precej ogrožene. Torej: javna lastnina nad nujnimi potrebščinami in pravo politično zastopstvo.

			Podrobnosti se lahko uredijo za vsak primer posebej, in čeprav se hudič skriva v podrobnostih, so to še vedno podrobnosti, saj je treba uskladiti koščke sestavljanke. Te podrobnosti se lahko uredijo in pogosto so se že uredile. Züriški načrt, Mondragonski sistem, Albertova in Hahnova participativna ekonomija, komunizem, načrt Public Trust, načrt What's Good Is What's Good for the Land, različni postkapitalizmi in tako naprej in tako naprej; obstaja veliko različic načrta B, vendar imajo vse osnovne značilnosti. Ne gre za raketno znanost.

			Še vedno mora obstajati denar ali vsaj nek sistem izmenjave ali dodeljevanja, ki mu ljudje zaupajo, kar pomeni, da morajo biti že obstoječe centralne banke del tega sistema, kar pomeni, da mora biti del tega sistema tudi sedanji sistem nacionalnih držav. Oprostite, ampak to je res in morda očitno. Tudi če ste devolucionist degrowth, anarhist, komunist ali ljubitelj svetovne vlade, v sedanji svetovni ureditvi globalno počnemo le prek sistema nacionalne države. Ali pa ga poimenujmo družina jezikov, če se tako bolje počutiš. Na stotine različnih jezikov mora biti medsebojno razumljivih. To je tisto, kar imamo zdaj, in v bistvu, ko stvari razpadejo, je treba uporabiti nekaj iz starega sistema, na kar bo mogoče obesiti nov sistem, upajmo, da nekaj velikega in trdnega. Brez tega je čas za gradove v zraku in vse se bo sesulo v kaos. Torej da: denar, kar pomeni centralne banke, kar pomeni sistem nacionalnih držav. To je družbeni dogovor, nič več. Prav zaradi tega je tako strašljiv. To je kot biti hipnotiziran; da bi delovalo, se moraš z njim strinjati. Tako smo vsi hipnotizirani v velikanskih sanjah, ki jih haluciniramo skupaj, in to je družbena resničnost. To ni vesela misel.

			Še posebej zato, ker je trenutni red tako neenakopraven, tako nepravičen. Stara zgodba, seveda. Svetopisemska; podrobno opisana v Genezi; to je najstarejša zgodba, neenakost, in od začetka civilizacije se nikoli ni kaj dosti spremenila. Kako lahko to spremenimo? Kaj lahko storimo zdaj?

			Zdaj vsi vedo vse. Nihče na planetu ne pozna resničnih pogojev našega skupnega družbenega obstoja. To je ena prava stvar, ki so jo naredili ti neumni pametni telefoni; lahko ste nepismeni, kar so mnogi, in še vedno imate odlično predstavo o tem, kako deluje svet. Veste, da se svet vrti proti katastrofi. Veste, da je čas za ukrepanje. Vsi vedo vse. Nevidna roka nikoli ne dvigne računa. Denar je že tu, le da ni enakomerno porazdeljen. Kar pomeni, da je pravilno porazdeljen. Tako so se zdaj stvari pokvarile. Razbili smo jih; razbili smo jih namenoma! Nemiri, okupacija, neupoštevanje predpisov, splošna stavka: zlom. Zdaj je čas za načrt B. Čas je za ukrepanje – kot je parlamentarni zakon. Na koncu bo to storila zakonodaja, ki bo ustvarila nov pravni režim, ki bo pošten, pravičen, trajnosten in varen. Javna komunalna okrožja, podjetja v državni lasti (torej v lasti državljanov), zadružna podjetja, pravo politično zastopstvo in tako naprej. Načrt B moramo čim prej uzakoniti kot zakon. Najboljši načrt B se bo pojavil med množicami.





83

			V Piti, v sezoni belih noči, opolnoči, a še vedno ne temne, to noč je bilo obmorsko mesto pod nizkimi oblaki, kot že tolikokrat, v mračni sivi svetlobi. Na mostu Trojice gledam v notranjost, na veliko steno Petropavlovske trdnjave v reflektorjih, ki rumeno žari v mraku. Huda mrzlica, kot običajno. Na sebi je imela svoj stari plašč s krznenim ovratnikom, ki jo je grel pod brado. Zimsko kapo je imela spuščeno čez ušesa. Pod hlačami je imela dolgo spodnje perilo in stare škornje s podlogo. Bila je v redu, prišla je pripravljena. Čeprav je bil vedno šok, ko se je vrnila v tako surov mraz.

			Ah, Tatiana, je rekla njena prijateljica izza njenega hrbta, preden si odšla, si bila tako lepa, zdaj pa si le še ena babuška, kot smo mi vsi.

			Jebi se, je rekla. Izgledaš še slabše.

			Objeli sta se.

			Pravzaprav si videti prekleto dobro, je rekla Svetlana in si jo ogledala, ko sta se držali za roke. Verjetno ti je ves ta denar v Švici koristil. Zdi se, da so to zdravilišča in treningi.

			Ne.

			Vedno si imela srečo, da imaš takšno postavo, kot je tvoja, lahko se napolniš in si še vedno videti dobro, samo še več gusarstva.

			Veliko švicarskega sira, se je nesrečno strinjala Tatiana. Ampak nehaj biti neumna, povej mi, kaj hočeš.

			Hočem ven.

			Tatiana je vdihnila hladen zrak. Ste prepričani?

			Svetlana je z roko pokazala na mesto. Kdo ne bi?

			Zdelo se mi je, da je videti lepo.

			Svetlana je z roko pokazala na stolp Lakhta Centra, ki je kot velikanska srebrna igla prebadal belo noč. Se šalite?

			Nekako mi je všeč.

			Lahko bi. Pa vendar. Ne gre za to, kako je videti, kako ste videti ali kako ste se počutili, ko ste bili dekle.

			Ko sem bila deklica, sem ga sovražila. Zdaj mi je všeč.

			Zdaj, ko te ni več.

			Nekega dne se bom vrnil.

			V to dvomim. Ne slepite se. To mesto bi te ubilo.

			Mislil sem, da se stvari izboljšujejo. Putina ni več, komunisti se vračajo, oligarhi so mrtvi ali v zaporu.

			Ne govori tega! Zakaj to govoriš? Prva generacija je odšla, njihovi otroci pa so nasilneži, to veste. Nikoli se jih ne bomo znebili.

			Vendar jim ni mar za politično moč. Vsi so v Monaku ali New Yorku, kajne?

			Ne vsi. Nekateri, a ne vsi. In čeprav je naokrog še vedno prisotna stranka, ki lahko povzroči opustošenje, še ni konec. Niti približno ne.

			Demokratično gibanje ima zagon. Demokratični komunizem – moraš ga imeti rad. Končali bomo kot Kitajci. Oni so postali diktatorski kapitalisti, mi bomo postali demokratični komunisti.

			V Zürichu lahko morda verjamete v to. Tukaj ni tako preprosto.

			Priznati morate, da se izboljšuje.

			Boljše, da. Ker je bilo toliko prostora za izboljšanje. Toda bolj ko zmagujemo, več je odpora. Bolj kot nam gre, bolj nevarno postaja za nas, ali to razumete?

			Jaz to počnem.

			Razmislite o tem. Bili ste uspešni in tudi mi smo bili. Tako se nevarnost povečuje. Zdaj želim delati od zunaj, tako kot vi.

			Menite, da je pomembno, kje ste?

			Jaz to počnem. Na tem mostu je največ umorov od vseh mostov na svetu.

			Zato ste ga izbrali za kraj našega srečanja?

			Želel sem vas spomniti. Želel sem, da to začutite.

			Tatiana je hladno vdihnila in se počutila utesnjeno. Mati Rusija, nesrečni medved. Pravzaprav ni presenečenje. Rekla je: »Ali lahko kaj storim iz Züricha?

			Seveda. Spravite me ven.

			Poleg tega?

			Da, seveda. Novi generalni državni tožilec je na naši strani, vsaj kar zadeva željo po boljši zaščiti zemljišč. Je nekakšen ljubitelj živali. Mislim, da lahko z njegovo pomočjo dosežemo, da bo svet sodnikov potrdil Jevgenijev seznam reform.

			Ali so sodniki pomembni?

			Več kot nekoč. Makarov poskuša biti anti-Putin, ali ne vidite? Ker nihče ne more prelisičiti Putina, poskuša narediti nasprotno.

			Tatiana je rekla: »Ali ste prepričani, da nihče ne more prelisičiti Putina?

			Svetlana je z roko pokazala na mesto. Morda Peter Veliki. Ali Stalin. Ne. Ta vrstica je končana. In nihče ne želi biti drugorazredna različica tistega, ki je bil pred njim. Da bi pustil pečat, poskuša Makarov postati nasprotje. Veliki reformator, globalist, demokrat. Bolj nagnjen k Indiji kot Kitajski. Kar pomeni več pravne države. Kar si veliko ljudi vsekakor želi. In tako imamo priložnost.

			Tudi Jevgenijin program?

			Da. Vključno s pravnim položajem živali, ki ga potrebujete za posredovanje nekaterih svojih primerov tukaj. S pravnim statusom se lahko pošalite v svojem običajnem slogu.

			To mi je všeč, je dejala Tatiana in se ob tej misli počutila spodbudno. Zelo si želim tožiti nekaj ljudi tukaj.

			Pomagajte mi in pomagal vam bom.

			Kot vedno. Torej, pojdimo s tega jebenega mostu in poiščimo pijačo.

			Kot vedno. Čas za kiryat.

			Čas za kvasit.

			S stotimi grami se bomo odlikovali.

			Ali dvesto.

			Ni čudno, da se debeliš. Alkohol ima kalorije, saj veste.

			Dobro. Tudi jaz sem lačen. Mrzlo mi je, lačen sem in potrebujem pijačo.

			Dobrodošli doma.





84

			Po več letih rednega potapljanja kontejnerskih ladij, ki so jih uničevali torpedi z vedno večjo hitrostjo in močjo, se je ladjarska industrija končno začela prilagajati novim razmeram. Treba se je bilo prilagoditi ali umreti; na morju je bilo le okoli 11 000 kontejnerskih ladij, od tega le 200 v razredu zelo velikih ladij, in po potopitvi štiridesetih od teh je bila sodba jasna, napis na steni. Saboterjev, ki so še vedno ostali neidentificirani, ne bodo mogli ustaviti. Maersk in MSC (švicarska družba) sta začela obnavljati svoje flote, sledile so jima vse velike ladjedelnice. Bilo je to ali umri. To, da je bila ena največjih ladjarskih družb na svetu švicarska, nekaj pove o Švicarjih in tudi o svetu.

			Običajna kontejnerska ladja je bila masivna, a preprosta. Bile so zelo odporne na morje, saj so bile tako velike in stabilne, da so lahko preživele tudi ciklone in orkane, če je njihov trup ohranil svojo celovitost in če so njihovi motorji delovali. In seveda je bila njihova zmogljivost za prevoz tovora ogromna. Bila so zelo primerna za svojo nalogo.

			Prvi poskusi prehoda na ladje, ki jih saboterji ne bi mogli potopiti, so torej vključevali spreminjanje že obstoječih. Električni motorji so nadomestili dizelske motorje za vrtenje rekvizitov, ti motorji pa so se napajali s sončnimi celicami, nameščenimi kot velikanske strehe nad vrhom tovora. To bi lahko delovalo, čeprav je bila hitrost teh behemotov precej manjša, saj na njih ni bilo dovolj prostora za toliko sončnih panelov, kolikor bi jih potrebovali za pogon pri večjih hitrostih. Toda če je dobavna veriga blaga ostala nespremenjena v smislu prihodov v namembna pristanišča, so bila ta zmanjšanja hitrosti ladij in s tem gospodarske učinkovitosti le del novih stroškov poslovanja. »Pravočasno« – toda kdaj?

			Ker so bili počasni. Kmalu so se pojavile specializirane ladjedelnice, ki so sprejemale kontejnerske ladje in jih razrezale, vsaka pa je zagotavljala surovino za pet, deset ali dvajset manjših ladij, ki so jih vse poganjala čista energija, tako da so bile enako hitre kot prej dizelski gorilniki ali celo hitrejše.

			Te spremembe so vključevale vrnitev k jadranju. Izkazalo se je, da je bila to res dobra čista tehnologija. Trenutno priljubljeni model novih ladij je bil nekoliko podoben velikim jadrnicam s petimi jambori, ki so za kratek čas obstajale, preden so morja zavzela parna plovila. Nove različice so imele jadra iz fotonapetostnih tkanin, ki so zajemala veter in svetlobo, električna energija, ki so jo proizvajale sončne elektrarne, pa se je po jamborih prenašala na motorje, ki so vrteli pogonske motorje. Z drugimi besedami, ladje Clipper so se vrnile, in to večje in hitrejše kot kdaj koli prej.

			Mary se je z vlakom odpeljala v Lizbono in se vkrcala na eno od novih ladij. Jadra niso bila kvadratna, kot so jih imele nekdanje visoke ladje, ampak škoronska, saj je vsak od šestih jamborov nosil eno veliko kvadratno jadro, ki se je razvilo iz jambora, nad njim pa je bilo še eno trikotno jadro. Na premcu je bil tudi niz žerjavov. Ladja, ki je prevažala Mary, Cutting Snark, je bila dolga 250 čevljev, in ko je šla dovolj hitro in je bil ocean miren, se je z njenih bokov razvil sklop hidrogliserjev, ki so ladjo nekoliko dvignili iz vode in še hitreje pluli s hidrogliserji.

			Pluli so na jugozahod dovolj daleč, da so ujeli trgovske tokove južno od konjskih širin, in po tem starem vzorcu prišli v Ameriko prek Antilov in nato po veliki verigi otokov do Floride. Pot je trajala osem dni.

			Celotna izkušnja se je Mariji zdela čudovita. Mislila je, da bo zbolela za morsko boleznijo, a ni. Imela je svojo kabino, majhno, ladijsko oblikovano, z udobno posteljo. Vsako jutro se je zbudila ob zori in v kuhinji pripravila zajtrk in kavo, nato pa se s kavo odpravila na ležalnik v senci in delala na zaslonu. Včasih se je pogovarjala s kolegi drugod po svetu, včasih je tipkala. Ko se je pogovarjala z ljudmi prek zaslona, so včasih videli, kako ji veter razmiga lase, in bili presenečeni, da ni v svoji pisarni v Zürichu. Sicer pa je bilo to delovno jutro kot vsako drugo, z odmori, da se je nekajkrat sprehodila po glavni palubi in pogledala modro morje. Prekinila je delo zaradi ptic, ki so planirale mimo, in delfinov, ki so skakali, da bi jih dohiteli. Drugi potniki na krovu so imeli svoje delo in prijatelje ter so jo pustili pri miru, čeprav so se, če se je usedla za eno od velikih okroglih miz, vedno našli ljudje, ki so se z veseljem pogovarjali. Njeni telesni stražarji so jo pustili pri miru. Tudi oni so uživali v potovanju. Če je želela, je lahko jedla za majhno mizico in brala. Za minuto ali dve je dvignila pogled in opazovala obraze, ki so se pogovarjali okoli nje, nato pa se je vrnila h knjigi. Vrnila se je na palubo. Zrak je bil slan in hladen, oblaki visoki in razčlenjeni, sončni zahodi veliki in čudoviti. Zvezde ponoči so bile debele in številne – slan zrak je več kot odtehtal resnično temno nebo. Potem se je nova luna iz noči v noč debelila, dokler ni vrgla odbojno srebrno pot do mraka, nebo nad vodo, indigo na kobaltu, ki ga je delila srebrna cesta.

			Bilo je čudovito! In opravljala je svoje delo. Od kod ta obsedenost s hitrostjo, zakaj so ji vsi tako popolnoma podlegli?

			Ker so ljudje delali to, kar so delali vsi drugi. Najprej nihče ni mogel leteti, potem pa so lahko leteli vsi, če so si to lahko privoščili, in letenje je bilo vzvišeno. Zdaj pa tudi gneča na avtobusu, težava. In zdaj so na večini letal, s katerimi je letela Mary, ljudje zaprli okenske žaluzije in leteli kot v vagonu podzemne železnice, pri čemer sploh niso gledali navzdol. Nezainteresirani za planet, ki lebdi deset kilometrov pod njimi.

			Osmi dan je njena ladja priplula v newyorško pristanišče, sanjsko pristanišče, sam Cosmopolis, in se izkrcala v Hudsonovem pristanišču, se odpeljala s taksijem do postaje Penn Station in sedla na vlak proti zahodu.

			Okej, to je bilo manj zanimivo. A še vedno je lahko delala, spala, gledala skozi okno. In Američani so končno zgradili nekaj hitrih železnic, vključno s to progo čez celino, tako da je bil samo še en dan in potem je bila v San Franciscu, kjer se je dvignila s tal in se sprehodila do Velikega stolpa ter se z dvigalom povzpela na vrh, kjer se je pred leti srečala s centralnimi bankirji. Njeno potovanje je trajalo devet dni in vsak dan je delala, kot bi bila doma v Zürichu, le da je naredila več. In količina izpuščenega ogljika, kot jo je izračunal osebni kalkulator Boba Whartona, je bila enaka, kot bi bila, če bi ostala doma. In prečkanje oceana je bilo čudovito. Plula je čez Atlantik! Zdaj je stala pred oknom v Velikem stolpu in gledala na velikanski del Tihega oceana. Neverjetno!

			»Bili smo tako neumni,« je rekla Jane Yablonski, še vedno predsednici Zveznih rezerv; ponovno jo je imenoval novi predsednik, ki se je ustrašil vseh sprememb. Ta je bila videti zmedena, ko je skušala razbrati, katero neumnost ima Mary v mislih. Mary tega ni pojasnila.

			Vsekakor ne takoj. Najprej je morala slišati, kako so se stvari odvijale po njihovem mnenju.

			Skupina se je pogovarjala o dogodkih, ki so jih pogosto poimenovali – vročinski val, dan katastrofe, mala depresija, prehod, intervencija, čudni časi, superdepresija – in spet se ji je zdelo, da so to vladarji sveta, če se sploh lahko kdo tako imenuje. Morda ne, morda je bila to sprememba, ki so jo skušali ujeti z vsemi svojimi zvenečimi imeni: sistem kot tak jim je ušel. Sprememba sama se je spreminjala.

			Kljub temu so nedvomno imeli veliko preostale moči. O tem ni dvoma. Denar je bil pomemben.

			Zdaj so se zbrali, da bi razpravljali o prvih letih svojega velikega poskusa, ki ga je Bob Wharton poimenoval »zdravljica»: ogljični kovanec. Bilo je zelo podobno srečanjem, ki so jih sklicali, da bi razpravljali o posegih Indijancev v Pinatubo: na tistih srečanjih so bili klimatologi, na tem pa bankirji. Tudi tu so poskusno vrgli v zrak, v tem primeru zlati prah. Kaj se je zgodilo?

			Nekaj ur so poslušali poročila svojih pomočnikov o tem. Abstrakt za abstraktom, informacije so se drobile do kristalne gostote. Potem so se vrnili k sebi in se gledali za veliko mizo. Čas za obračun: ali je bilo doseženo tisto, kar so upali, da bo? Ali je delovalo?

			Da in ne in morda. Običajen odgovor na vsako vprašanje v teh dneh. Toda v mnogih pogledih je delovalo, da, delovalo je. To je Mary slišala, kako sta si previdno in posredno govorila. Za to mizo, postavljeno tako visoko nad čudovitim mestom, je ob pogledu drug na drugega videla, da so bili njihovi obrazi zadovoljni, tudi ko so izražali živčno zaskrbljenost.

			Strinjala sta se o teh točkah:

			Novi ogljični kovanec je spodbudil številne kratkoročne naložbe v projekte sekvestracije ogljika in številne dolgoročne naložbe v sam kovanec. Nekateri največji lastniki ogljika so se odločili, da ga bodo izplačali in ohranili fosilni ogljik v zemlji ali pa ga uporabili za plastiko, če je bilo to mogoče. Premog je postal le črna skala, ki jo lahko spremeniš v denar, če jo pustiš pri miru. Ustvarili in izplačali so na bilijone ogljičnih kovancev, vendar niso opazili nobenih znakov inflacije ali deflacije za tiste, ki so se držali te teorije; nobene opazne spremembe cen.

			Na valutnih borzah so opazili poskuse manipulacije z vrednostjo ogljičnega kovanca glede na vrednosti drugih valut, vključno s poskusi ljudi, ki so poskušali znižati njegovo vrednost v upanju, da bi ga nizko kupili in pozneje visoko prodali. Če je bilo to potrebno, so se proti tem prizadevanjem najbolje borili z napadi na manipulatorje, ki so jih prisilili, da so prenehali, hkrati pa so od takšnih dejanj posvarili tudi druge. Obstajala so orodja za strogo sankcioniranje tistih, ki so to poskušali. V enem od poročil o tem je bila uporabljena besedna zveza finančna obglavitev.

			Njihovi uslužbenci so za nadaljnje spreminjanje naložbenega okolja pripravili osnutke zakonodaje, s katerimi so svojim vladam predlagali več povezanih reform, vključno z močnim nadzorom valut, napadom na davčne oaze in njihovo odpravo, prenosom vsega denarja iz gotovine v digitalno obliko, ki jo spremljajo tehnologije veriženja blokov, ter povečanjem pritiska na ogljik z večjo obdavčitvijo in regulacijo. Na teh področjih je zdaj veliko zagona.

			Vse to se sliši dobro, je ob koncu dneva rekla Mary. Kaj lahko zdaj še storite?

			Ogledali so si jo. Povejte nam, so rekli. Kaj ste imeli v mislih? In zakaj?

			Mary je zavzdihnila. Nikoli ne bodo vir sprememb. To preprosto ni bilo v njunem DNK, ne institucionalno ne individualno.

			Preletela je seznam, ki sta ga zanjo sestavila Dick in Janus Athena. Prepovedati temne bazene in jih pobiti. Uvedba znatnih zamud pri visokofrekvenčnem trgovanju. Uvedba dovolj velikih davkov na visokofrekvenčno trgovanje, da bi se trgovanje vrnilo na človeško hitrost. Izračun osnovnih potrebščin in njihovo brezplačno zagotavljanje skupnostim s pomanjkljivimi storitvami.

			O, dragi, o, moj! Centralne banke tega ne počnejo!

			Njihov prvi odziv, kot vedno. Vendar so že zdavnaj zapustili svoj prostor, kot se je izrazil eden od njih.

			Bolj kot bik čez ograjo pašnika, je pomislila. Čreda velikih bikov je odšla v divjino, se ozrla naokoli in ni več videla ograj – to je bil takrat tako strašljiv pogled, da so najprej poskušali pričarati nazaj nekaj ograj, saj je bila ograja veliko bolj udobna kot svoboda. Seveda je treba zaščititi zaupanje v denar, kar je bila njihova glavna direktiva; in ta direktiva je bila sama po sebi ograja, hura!

			Toda ali ne bi ukinitev temnih bazenov povzročila več zaupanja v denar, se je vprašala Mary, namesto da bi ga zmanjšala?

			Morali so se strinjati. In na splošno bi manjša avtonomija pri prostem denarju lahko povečala zaupanje v fiat denar na splošno.

			In ali ni visokofrekvenčno trgovanje, je vprašala Mary, le najemnina, ki parazitira na produktivnih izmenjavah?

			Zdelo se ji je smešno, da govori o najemnini, kot da ne bi bila temeljno dejanje gospodarskega sistema, ki so ga ti ljudje podpirali, vendar so radi mislili drugače. Vse, da bi jih pripravila do tega, da bi svoj pogum privijačili na lepljivo mesto. In pogum je bil vedno potreben, ko si razmišljal o regicidu. Ali bi lahko kdo ubil kralja kapitala? Mary je dvomila, toda če bi kdo to lahko storil, so to zagotovo ti insajderji, ljudje, ki so vodili sistem. Teh trinajst ljudi je bilo dovolj blizu kraljevega telesa, da so lahko zabodli nože, še preden bi jih lahko kdo ustavil. Et tu, Brute? Da, Cezar, tudi jaz.

			Tako so zdaj prikimavali, ko so se pogovarjali o stvareh, in prevajali Marijine predloge v bolj ugledne politične formulacije. Izogibali so se vsakršnim večjim sklepom, ki bi jih opozorili na njihovo drznost. Samo številke, žongliranje z nekaterimi številkami in vse to zaradi stabilnosti. In ker je bilo to deloma res, jih je lahko pustila pri miru, še bolj jih je spodbujala.

			Ob koncu sestanka se ji je kitajska finančna ministrica Chan pridružila pri zahodnem oknu, kjer so Faralloni zaradi poznega sonca spet postali podobni hrbtenici morske kače. Kaj se je vzpenjalo tam na zahodu?

			To so le okraski, je z nasmehom rekla Mariji. Zapenjaj gumb na plašču, ki si ga že naredila. Gotovo se ne misliš ustaviti pri tem?

			Kaj imate v mislih?

			Spremljali smo, kaj počne Indija. Zdaj so vodilni na vseh področjih.

			Bili so radikalizirani, je dejala Mary.

			Da, in kdo ne bi bil? Ne želimo, da se na Kitajskem ali kjer koli drugje zgodi to, kar se je zgodilo njim. Zato nas zdaj učijo regenerativnega kmetijstva, ki ga potrebujemo. Seveda pa se vedno znova pojavlja vprašanje, kako bomo plačali za te dobre stvari.

			Najbrž, je godrnjala Mary.

			Chan se je nasmehnil. Seveda. Razmišljajte o tem kot o zemljiški reformi. To je tudi finančni dogovor. Torej davki na zemljišča, ki na Kitajskem pomenijo davek na posest. Oblikovanje skupnega premoženja za vse potrebe. Zahteve, da morajo biti zasebna podjetja v lasti zaposlenih.

			Mary je med poslušanjem skeptično zmajala z glavo, vendar se je tudi ona nasmehnila, saj je mislila, da je štafetna palica zdaj prešla na to žensko. Ženska z resnično močjo, ogromno močjo. Podprli vas bomo, je veselo dejala. Prevzemite vodstvo in mi vas bomo podprli. Madame Chan je prikimala, zadovoljna z njo.

			Nato je Mary nameravala odleteti domov, vendar je to odpovedala, zato je njeni ekipi naročila nočni vlak in nato ladjo kliper, od New Yorka do Marseilla. Delala je vso pot do doma.





85

			Pozdravljeni, tukaj sem, da vam povem o argentinskem permakulturnem projektu Shamballa. Smo predstavniki armenske organizacije ARK Armenia, veseli smo, da smo tukaj. V Avstraliji smo povezali naše projekte Aboriginal Wetland Burning, Shaolwater Culture, Gawula, Greening Australia, How Aboriginals Made Australia, Kachana Land Restoration, One Acre Small Permaculture Project, Permaculture Research Institute, Purple Pear Farm, Rehydrating the Landscape, Regenerate Australia in Yarra Yarra Biodiversity Corridor. Smo zelo zaposleni!

			Prihajamo iz obnove koralnega grebena v Belizeju. Predstavljam bolivijsko organizacijo za varno preskrbo s hrano. Jaz, Borneo, Kako obnoviti deževni gozd. Mi smo iz brazilskega Centro de Experimentos Forestaisis, tudi Obnova z agrogozdarstvom. K vam prihajamo iz Burkine Faso z Gozda Lilengo in skupine Obnova gozdov s starodavnimi afriškimi kmetijskimi praksami. Kamerun: ekovasi Bafut.

			Kanadska delegacija zastopa organizacije Bkejwanong Traditional Knowledge, Jardins d'Ambroisie, Great Bear Rainforest, Miracle Farms, Taking Root in Water for the Future. Kitajska delegacija z veseljem zastopa organizacije A Man Plants a Forest, Eco-Civilization, Greening China's Desert, Horqin Desert Reforestation, Karamay Ecological District, Kbuqi Desert Greening the Silk Road, Loess Plateau Watershed Restoration, Transforming Deserts to Cropland, World's Largest Man-made Forest in Zhejiang Green Rural Revival Program.

			Iz Konga so to ohranjanje bonobov, participativno kartiranje in narodni park Virunga. Iz Kostarike so to poskus z lupino pomaranče, Punta Mona in zadrževanje vode Vida Verde. Tukaj sem, da bi ponosno spregovoril v imenu kubanske revolucije trajnostnega kmetijstva ob njenem petinosemdesetem rojstnem dnevu. Iz Danske prihajamo Vitsohus Permakultur. Poslalo me je ekvadorsko podjetje Cloudforest Agroforestry. Jaz iz egiptovskega Creating a Forest in the Desert (Ustvarjanje gozda v puščavi). Iz Anglije zastopamo organizacije Agroforestry Research Trust, Eden Project, Knepp Estate Rewilding, Rewilding Britain in River Restoration.

			Iz Eritreje prihajajo Manazares Mango Regeneration, iz Etiopije Ethiopia Rising, Miracle of Merere, Regreening Ethiopia's Highlands, Restoring Ecosystems in Watershed Movement. Za Francijo z veseljem predstavljamo podjetje Pur Projet Agroforestry. Iz Gvatemale sta to Reserva de Biosfera Maya in Asociacion de Comunidades Forestales. Govorimo za Reforesting Haiti. Iz Nizozemske zastopamo podjetji Land Life Company in Tiny Forest.

			Honduras vam pošilja Korenine migracij. Narod Hopi je tu s Hopi Raincatchers. Islandija vam pošilja projekta pogozdovanje Islandije in obnavljanje gozdov. Iz Indije vam prihajamo povedat o agrogozdarstvu v Arauu, Inštitutu za upravljanje Aravali, Barren Land Into Luscious Forest, Zadružnem trajnostnem kmetijstvu, Ustvarjanju gozda v hladni puščavi, Gozdenju množic, Kmetu znanstveniku, Ohranjanju ribiške mačke, Prehranski suverenosti, Ustanovi za ekološko varnost, Ročnem sajenju 300 hektarjev gozda, Obnovi mangrov v Sundarbansu, Čudežna vodna vas, Program pogozdovanja Miyawaki, Naravno kmetovanje, Kmetija za biotsko raznovrstnost Navdanya, Sajenje 50 milijonov dreves v enem dnevu, Sajenje 66 milijonov dreves v 12 urah, Varstvo raznolikosti riža, Pomlajena jezera v Bagalore, Gozd Sadhana, Svetišče Sai, Semena življenja, Sikkim prva ekološka država, Vodna polja, Zbiranje vode in Obnova rek.

			Indonezija vas pozdravlja s projektom obnove koralnega grebena Biorock, projektom obnove mangrove, projektom obnove mangrove in projektom obnove grebena Manta. Izrael predstavlja projekta Growing Forests In the Desert in Kibbutz. Prihajamo z Japonske in prinašamo novice o projektu Creating Forests to Reduce Tsunamis. Prihajam iz Jordanije, da vam povem o ozelenitvi puščave. Kenijci s ponosom predstavljamo Vzhodnoafriški hidrološki koridor, Gibanje za zeleni pas, Center za permakulturo Kaikipia, Northern Rangelands Trust in Zbiranje deževnice. Madagaskar slavi svojo veliko obnovo gozdov po zgledu projektov Moringa in Uporaba dreves za reševanje življenj.

			V Mehiki so predstavljene skupine Greening the Chihuahuan Desert, Intensive Silvopasture, Hidden Rivers, Reforestation and Water Protection Group in Via Organica. Maroko predstavlja svojo organizacijo Making the Desert Bloom. Prihajamo iz Nepala in opisujemo projekt Beyul ter skupino Anthropocene Wilderness Group. Tu je Nova Zelandija: Hinewai Reserve, Mangarara Eco Farm in The Regenerators. Tako kot pri vseh drugih državah, ki so tu zbrane, je to le vrh ledene gore.

			Prihajam iz Nigra, da vam povem o naravnem obnavljanju in ponovnem ozelenjevanju v Nigru, ki ga upravljajo kmetje. Iz Norveške govorimo o polarnih permakulturnih rešitvah. Narod Oglala Lakota pošilja predstavnika projekta Oglala Lakota Culture Economic Revitalization. Iz Paname prihajamo iz doline Mamoni Presever. Peru vam želi povedati o svojem Biocorredor Martin Sagrado. S Filipinov imamo novice o obnovi gozdov, nacionalnem programu ozelenitve ter reševanju ribolova in koralnega grebena.

			S Portugalske smo prišli na praznovanje permakulture Fazenda Tomati, biološko raznovrstnih pašnikov, krajine za zadrževanje vode Tamera in divjih živali. Jaz sem iz Katarja, iz projekta Sahara Forest. Iz Rusije z ljubeznijo: Pleistocenski park, mokro skladiščenje ogljika in podpora sibirskim divjim živalim. Sem iz Ruande, projekt Gozdovi upanja. Mi, Škoti, smo tu za Najstarejši britanski gozd, Obnovo gozda Dendreggan, Obnovo otoka Martin, O globokem bogastvu tega naroda in Obnovo šotnih barij. Govorim vam za senegalsko pobudo Veliki zeleni zid, pa tudi za pobudo Rolling Back the Desert. Iz Južne Afrike govorimo o Ekoplanetu Bambus, Joejevem vrtu, Razcvetu puščave in Obnovi Baviaanskloofa.

			Sem iz južnokorejskega projekta Obnova gozdov z več kot 350 milijoni dreves. Sem iz španskega projekta Camp Altiplano. Sem iz sirskega projekta The Art of Regeneration, prosim, pomagajte nam. Prihajam iz Tadžikistana, da vam povem o projektu Reforesting Tadžikistan. Iz Tanzanije govorimo o pogozdovanju otoka Kokota in pogozdovanju okolice Gombe. Tu je Tasmanija, kjer imamo odličen projekt obnove orjaškega kelpa, pa tudi obnovo borovih nasadov. Iz Tajske prihajam, da vam povem o domorodnem znanju in gozdarstvu, sajenju mangrov in permakulturni kmetiji Sahainan. Uganda me je poslala, da spregovorim o permakulturnih vrtovih in ugandskih novih gozdovih.

			Iz Združenih držav prihajamo kot predstavniki organizacij Accelerating Appalachia, American Prairie Reserve, Broken Ground Permaculture, Food Forest Farm, Holistically Managed Bison, Homegrown Revolution, Institute of Permaculture, Kiss the Ground, Klamath River Basin Restoration, Lake Erie Bill of Rights, the Land Institute, Leopold Institute, Los Angeles Green Regeneration, Mirroring Nature's Management, Permakultura za ljudi, Planetary Healing, Planting Justice Farms, Regenerative Ranching, Restoring the Colorado River, Restoring the Redwoods, Restoring the Snake River, Rodale Institute, Saving the West, Sierra Club, Singing Frogs Farm, Soil Health Institute, Stewards of the Wild Sea, Tabula Rasa Farms, Tending the Wild, Weaving Earth, Wild Idea Buffalo Company in Wild Oyster Project.

			Prihajam iz Zambije, da vam povem o obnovi rudnika Betterworld. Iz Zimbabveja prihajam iz Afriškega centra za celostno upravljanje in skupnosti Chikukwa Ecological Land Use Community Trust.

			Vsi skupaj smo tu, da bi delili svoje delo, se videli in vam povedali svoje zgodbe. Na Zemlji že trdo delamo, povsod po svetu. Zdravljenje Zemlje je naše sveto delo, naša dolžnost do sedmih generacij. Obstaja še veliko drugih projektov, kot je naš, ki že obstajajo, poiščite nas na svojem računu YourLock in si nas oglejte, morda nas podprete, morda se nam pridružite. Tam nas boste že našli, potem pa se morate tudi zavedati, da smo le približno en odstotek vseh projektov, ki delajo dobre stvari. In še več jih čaka, da se rodijo. Pridite, pogovorite se z nami. Prisluhnite našim zgodbam. Preverite, kje lahko pomagate. Zgradite svoj projekt. Všeč vam bo tako kot nam. Drugega sveta ni.





86

			V Zürichu se je Mary pojavila po nekaj tednih intenzivnega dela, ko je bila vsak buden trenutek tako rekoč na licu mesta. Pripravljena je bila na počitek. Frank May je bil zdaj ven iz zapora in je živel v zadružnem stanovanju v bližini zapora; kaj počne? Kako mu gre? Zdaj, ko je bil na prostosti, je izgubila stik z njim in skoraj se je bala, da bi se oglasila.

			»Dobro mi gre,« ji je povedal, ko ga je poklicala. »Poslušaj, jutri grem v Alpe iskat kozoroge. Rupicapra. To je neke vrste koza antilopa in zemljevidi kažejo, da so povsod tam gori. Želiš iti z mano?«

			»Gledat živali?« Mary je vprašljivo rekla. »Kot v živalskem vrtu?«

			Nestrpno je tlesknil. »Razen brez živalskega vrta.«

			Z aplikacijami za sledenje bi lahko ugotovil, kje se živali zadržujejo, se odpravil tja in jih verjetno tudi videl. To je že počel in mu je bilo všeč. Nekaj jih je bilo nad Flimsom, tam je bilo lepo.

			»Verjetno,« je rekla Mary.

			Tako sta se srečala na Hauptbahnhoffu tik pred odhodom v Chur ob 6. uri zjutraj in uro pozneje, ko sta na vlaku v tišini drug ob drugem zajtrkovala, izstopila in prestopila na ozkotirni vlak, ki je peljal v dolino Vorderrhein. To je bil veliko počasnejši vlak, vendar se na njem nista dolgo zadrževala, saj sta izstopila in se s čakajočim avtobusom odpeljala do Flimsa. S tamkajšnje postaje jih je žičnica popeljala visoko v veliko južno ležečo kotlino, ki je na višini približno 2000 metrov, kjer so se ustavili. Ura je bila 8.30 in bili so v Alpah. Mary je svojim telesnim stražarjem že vnaprej povedala, naj jih zapustijo, ko pridejo na pot, in so jih tudi pustili; kot že tolikokrat, je bila na zgornji postaji žičnice majhna restavracija in tam so počakali.

			S Frankom sta se povzpela v veliko vdolbino v alpskem gorovju, ki tvori severno steno najvišjega izvira reke Ren. Ob koncu zadnje ledene dobe, ko se je led stalil v tem delu doline, se je na južni strani te stene sprožil ogromen zemeljski plaz, eden največjih doslej znanih plazov. Celotna vas Flims je ležala na ravnem vrhu ostankov tega plazu. Nad njo so zelene Alpe zapolnile prekrivajoče se skalne sklede, ki so se vedno bolj strmo dvigale do grebena Tschingelhorner, stene strmih sivih skal z vodoravno razpoko, ki je potekala skozenj. Ta razpoka je bila tako globoka, da je v grebenu ustvarila vrzel, nekakšno velikansko okno, skozi katero je bilo mogoče videti velik kos neba, ki je bil dobro viden pod sivimi skalovji zgoraj. Še ena nenavadna alpska značilnost, ki je posledica več milijonov let ledu na skalah.

			Poti so vodile po zelenih Alpah, ki so se razprostirale pod skalami. Mary in Frank sta se povzpela po eni, ki ju je vodila proti zahodu, stran od smučarskih žičnic, kmetij in drugih človeških objektov, proti divjemu območju, ki v Alpah velja za divjino. Divja bitja v Alpah si ne morejo privoščiti prevelike izbirčnosti, ji je med pohodom povedal Frank, ko sta se odpravljala v bližino ljudi; če nisi na navpični skali, so ljudje pogosto prihajali mimo.

			Čeprav se je zdelo, da se vzpenja po položnem pobočju, je bilo to deloma zato, ker so bile sive skale pred nami in nad nami tako strme. Njun vzpon je bil pravzaprav precej naporen. Ko so se povzpeli na enega najvišjih travnikov v skalni pokrajini, ki ga je prekrivala razgibana preproga kratke trave, posejana s skalami in posuta z alpskim cvetjem, so bili utrujeni in lačni, sonce pa je bilo že krepko nad glavo. Sedla sta na nizek balvan in jedla.

			Travnik je bil posejan z velikimi odpadlimi kosi grebena nad njim, sivimi balvani, ki so se odtrgali, se zrušili in prevalili na travnik; ali pa so bili to erozije, ki jih je prenesel led že zdavnaj umaknjenega ledenika in so padli tja, ko se je led stopil. Ko so sedeli na nizki skali, jedli sendviče in pili iz plastenk z vodo, so bili za svojo tišino nagrajeni s prvim opazovanjem alpskih živali: v tem primeru svizcev.

			To so bile debele sive živali, podobne sviščem ali morda jazbečarjem; Mary ni imela veliko osnove za primerjavo. Zaradi barve njihovega kožuha so jih plenilci nedvomno imeli za skale, tudi jastrebi, ki so letali nad njimi. Morda se je zdelo, da so bili svizci zaradi teh nadzornikov nagnjeni k temu, da mirujejo; razen ko so se premikali z enega mesta na drugo, so bili tako negibni kot skale, na katerih so bili. Med seboj so se pogovarjali z visokimi staccato žvižgi. Ko sta jih Mary in Frank poslušala, jima je postalo jasno, da gre za jezik, podoben vsem drugim.

			»V Flimsu govorijo romanščino,« je omenil Frank.

			Mary je videla, da svizci niso imeli nič proti njunemu pogovoru.

			Tudi Frank je to opazil in nadaljeval. Povedal je, da sta na avtobusu med vožnjo z železniške postaje do Flimsa slišala malo Romantscha. Strinjala sta se, da je kot italijanščina in nemščina v mešalniku. Z veseljem sta se seznanila z zgodbo o tem, kako je romščina postala eden od štirih švicarskih nacionalnih jezikov, kar je bil očitek Hitlerju. Tako je nastal nacionalni mit, ki sta mu bila oba nagnjena verjeti.

			Sonce je sijalo na travnik in ga prelivalo. Na soncu je bilo toplo. Svizci so se udobno počutili, ko so sedeli v njihovi bližini, čeprav so očitno zasedli svizčevo postojanko; v razpokah na vrhu njihovega balvana so bili nakopičeni kupčki majhnih suhih iztrebkov. Po vsem sodeč so bili rastlinojedi.

			Frank in Mary sta tam sedela kot velika svizca. Nista veliko govorila. Mary se je zdelo, da je malo dolgočasno. Potem se je eden od mlajših svizcev, sodeč po velikosti in finosti kožuha, prikradel na njuno pot, ne da bi se vznemirjal zaradi njune bližine. Ustavil se je, iztegnil prednjo šapo in vsa travna stebla, ki jih je dosegel, potegnil proti obrazu. Pri tem je v predlaktju stisnil majhen skupek drobnih travnih semen, ki jih je nato požrl z vrha stebel. Pri tem je vzel le nekaj grižljajev. Ko je z nabiranjem in prehranjevanjem končal, je pustil, da so se travna stebla brez vrha vrnila na svoje mesto, in se odpravil naprej. To je storil še enkrat. Potem še enkrat.

			Ko je to videla in se nato ozrla po travniku na ravni travnih površin, je Mary nenadoma ugotovila, da je vir hrane za malo zver skoraj neskončen. Vsaj zdaj, ko je trava še rasla. Verjetno je bilo tako tudi pri vseh alpskih rastlinojedih živalih.

			Frank se je strinjal, ko je to omenila. Svizci so jedli vsak dan, dokler niso bili dovolj debeli, da so lahko preživeli prihajajočo zimo. Pozimi so hibernirali kot majhni medvedki, se skrili v luknje pod snegom in živeli od nakopičene maščobe, njihova presnova pa se je upočasnila do skrajnosti. Spomladi so se ponovno vrnili v poletje prehranjevanja.

			Nato se je na nizkem grebenu pojavila gruča večjih živali. Ah ha! Kamziki!

			Verjetno to niso bile živali, ki jih je Frank videl na spletu, saj nobena ni imela radijske ovratnice. Če je bilo to dejansko to, kako se danes GPS pripenja na živali, ni vedela. Frank jih je pozorno opazoval.

			Bile so čudnega videza. Bile so okroglega telesa, kratkega vratu, kratkih nog, s čopastim obrazom. Kratki ukrivljeni rogovi. Imeli so pravokotne kozje oči. Hudičeve oči. Ko je Frank predlagal to potovanje, je prebrala, da so to »kozje antilope«, karkoli že to pomeni. Očitno so bile svojevrstna žival, ne koza ne antilopa in niti niso bile podobne drugim vrstam iz iste družine. Mladiči so bili vitki in brez rogov in so se zadrževali v bližini svojih mater. Grizli so, se razgledovali, mirno hodili po skalah od enega travnatega koščka do drugega. Radovedno so opazovali Franka in Marijo. Presenetilo jo je, da se zdi, da ju tako zelo ne skrbi, da vidita ljudi; vsaj tako je slišala, da so bili švicarski lovci in da so bile te zveri med najpogosteje lovljenimi. Zakaj so bili tako nebogljeni?

			To vprašanje je zamrmrala Franku.

			»Zakaj bi se bali?« je odgovoril.

			»Lahko jih ustrelimo.«

			»Nimamo orožja.«

			»Ali to vedo?«

			»Imajo oči.«

			»Toda ali so že videli orožje? Ali jih to ne bi povsem odvrnilo od ljudi?«

			»Verjetno. Zato morda niso videli nobenega orožja.«

			»To me preseneča.«

			»Alpe so divje.«

			»Mislil sem, da ste rekli, da niso.«

			Razmišljal je o tem. »So in niso. Veliko ljudi je tukaj, da. Toda Alpe te lahko hitro ubijejo. Resnično so divje. Ali nisi rekel, da si šel čez enega od visokih prelazov?«

			»Res je.«

			»To bi te moralo naučiti.«

			Prikimala je in premislila. »To je bilo vsekakor divje. Divje, dobro – če bi se vreme spremenilo, gotovo. Tam gori ni nič drugega kot skala.«

			»In to je bila podaja. Tukaj je veliko krajev, kamor ljudje nikoli ne gredo. Do njih je res težko priti in ne vodijo nikamor. Če pogledaš na zemljevide, jih vidiš povsod.«

			»Torej ne takole,« je rekla Mary in z gestami pokazala naokoli. Na travi pod njunim balvanom je bilo raztresenih približno dvajset vrst alpskega cvetja, ki je bilo bodisi potopljeno v travo bodisi valovilo nad njo, cvetovi različnih rastlin so bili na različnih višinah, tako da je bil zrak razslojen po barvah: na vrhu rumena, valovita nad belo plastjo, še nižje modra plast, nato trava, prepredena z različnimi talnimi cvetovi.

			»Ne tako.« Frank se je nasmehnil.

			Mary je to opazila z začudenjem; zdelo se ji je, da ga še nikoli prej ni videla nasmehniti se. Travnik, poln cvetja, divje zveri, ki so se pasle brezskrbno, mladi so dobesedno gambali, kar je bila definicija besede, ko so skočili v zrak in se ob pristanku zgražali, nato pa to ponovili. Siva stena nad njim, v kateri je bilo okno, da je bila alpsko nenavadna. Modro nebo. Vsekakor je bil to vesel pogled. Celo malce halucinogen. Pihanje vetra, ki se je kot plima pretakalo čez rože, tako da so se te zibale na mestu. Mladi svizec, ki je bil še vedno tam blizu njih, je še naprej vlekel travna stebla k ustom. V soncu so se bleščala oljnata semena, ki jih je ujela v šapo. Hitri mali ljubitelji hrane. Demonske oči gamsov, ki so le malo dlje mirno žvečili svoje želodčke in se niso bali ničesar.

			»To mi je všeč,« je rekla.

			»Videti živali?«

			»Da.«

			Lahkoten nasmeh se je vrnil. »Tudi jaz.«

			Nekaj časa sta ga opazovala.

			»Si jih videl veliko?« ga je vprašala. »Mislim živali v divjini?«

			»Ni jih veliko. Rad bi jih videl več. Do zdaj sem jih skoraj vse videl tukaj, v tej kotlini ali podobnih kotlinah. Predvsem ti fantje. Svizci in kozorogi. Nekoč tudi kozoroga, mislim, da je bil. Drugič nekaj podobnega kuni. Kasneje sem to preveril in zdelo se mi je, da je bila to kuna. Bilo je ob potoku, na drugem bregu je bilo nekaj dreves. Tekala je naokoli kot nora, sem in tja. Nisem mogel razumeti, kaj počne. Zelo hitro, a neurejeno. Ni se zdelo, da bi lovil ali gradil brlog ali kaj podobnega. Preprosto se je le premetaval. Slinkasta stvar s temnim kožuhom. Zelo zavzeto se je ukvarjala sama s sabo. Hotel sem potegniti telefon iz žepa in ga fotografirati, vendar ga nisem hotel prestrašiti. Nisem želel, da bi me opazil. Zato sem ostal pri miru.«

			»Kako se je končalo?«

			»Moral sem oditi, da sem lahko odpeljal zadnjo žičnico.«

			Zasmejala se je. »To je Švicar za vas.«

			»Res je.« Izpod sebe je iztrgal steblo trave in ga začel uporabljati kot zobotrebec. »Kaj pa ti?«

			Potresla je z glavo. »Galway in Dublin nista ravno mesti za divje živali. Kot deklica sem rada hodila v živalski vrt. To ni bilo enako.«

			»Da. Želite si, da bi vas obkrožale živali tam, kjer živite.«

			»Verjetno je tako. Na tem delajo v Kaliforniji. Tam imajo toliko zemlje in že dolgo časa se ukvarjajo s ponovno divjino. Moji tamkajšnji sogovorniki so to območje imenovali Serengeti Severne Amerike, vendar so imeli v mislih čas pred prihodom Evropejcev. To je nekaj, kar si prizadevajo vrniti nazaj.«

			»Lepo zanje. Toda mi živimo v Zürichu.«

			»Prav. Ne vem. Pogosto hodim po poteh na Zuribergu, vendar tam zgoraj nisem videl nobene živali. Ko pomislim na to, sem kar malo presenečen. To je precej velik gozd.«

			Zavrtel je z glavo. »Obkroženo z mestom. To ne deluje.«

			»Torej potrebujejo habitatne koridorje. Ali ti delujejo?«

			»Mislim, da je tako. Če so dovolj široki in povezujejo dovolj velika območja.«

			»To počnejo v Kaliforniji.«

			»Na veliko krajih, kot vem. Mislim, da bi lahko delovalo tudi v Švici. Čeprav tem zverem morda ne bo všeč, če se vrnejo volkovi.«

			»Je to tisti, ki jih je jedel?«

			»Da.«

			»Ne predstavljam si, da bi se Švicarji razumeli z volkovi.«

			»Nikoli ne veš. Prebral sem, da razmišljajo o pogozdovanju nekaterih nižjih predelov Alp in o pomoči pri zasaditvi rastlin na izpostavljenih ledeniških bazenih. To bi po mojem mnenju povečalo območje za volkove. Volkovi potrebujejo gozdove, vendar so dobri tudi v odprti pokrajini, višje pa bo več skalnatih praznih območij s svizci, krti in vevericami. Ta območja bodo precej visoko in tako daleč od ljudi, kot je v tej deželi mogoče.«

			Potresla je z glavo. »Težko je verjeti, da bi se volkovi lahko vrnili.«

			»Nič bolj kot ti fantje. Na tej točki je vsako divje bitje malo verjetno. Težko se bo vrniti.«

			»Ne, če bodo polzemljani želeli.«

			Prikimal je. »Ta načrt mi je všeč.«

			Sedela sta tam. Nobenega razloga za odhod. Nikjer drugje, kamor bi lahko prišla to popoldne, ne bi bilo bolje. Tako sta sedela. Frank je žvečil steblo trave. Mary je opazovala živali in ga pogledala. Njegovo telo je bilo sproščeno. Sedel je kot mačka. Tudi svizci in kozorogi niso bili tako sproščeni, kot je bil v tistem trenutku on. Bili so zaposleni s hrano. In res je bilo to tisto, kar bi Mary in Franka spravilo s skale; lakota in potreba po sikanju.

			In tema. Sonce je posijalo na grebenu na zahodu in zrak se je takoj ohladil. Po travniku so padale sence.

			Frank je pogledal na greben, na njo.

			»Kaj pravite?«

			»Mislim, da bi se morali vrniti dol. Tu je tudi zadnja žičnica.«

			»Res je.«

			Vstali so in se raztegnili. Kamzica ju je pogledala in se oddaljila. Ne da bi se jima mudilo, sta kmalu prečkala travnik, in ko sta prišla med skale, ki mejijo na travnik, sta izginila. Bilo je kot čarobni trik. Čeprav se je Mary trudila, čeprav je vedela, da sta tam, ju ni mogla videti.

			Zdi se, da svizcem ni bilo mar, da se premikajo. Nato je eden zapiskal in mladič, ki se je hranil v njihovi bližini, je odskočil in se skril pod balvan. Frank je pogledal navzgor in pokazal s prstom. Ptica daleč nad glavo je lebdela. Morda jastreb.

			Odpravili so se proti poti, ki je vodila do žičnice. Nato je Frank omahnil naprej in padel na obraz.

			Mary je zavpila, pritekla k njemu in se mu priklonila ob bok. Nekaj je zabrusil in bil videti osupel. Z rokami se je oprl na tla in se odrinil, se zvrnil v sedeči položaj in sedel z glavo v dlaneh. Občutil je njegov obraz, čeljust.

			»Si v redu?« Mary je vzkliknila.

			Zavrtel je z glavo. »Ne vem.«

			»Kaj se je zgodilo!«

			»Ne vem. Padel sem.«





87

			Na občnem zboru so sodelovali skoraj vsi preostali prebivalci tega območja, kar je pomenilo približno štiristo ljudi. Ko smo se razgledovali po stari telovadnici srednje šole, kjer nas je večina nekoč hodila v šolo, smo videli drug drugega. Vse, ki smo jih poznali. Poznali smo se po imenih.

			Dogovor je prišel iz neke agencije Združenih narodov, imenovane Ministrstvo za prihodnost, prek zvezne vlade in vlade zvezne države Montana. Vsakomur so ponudili odkup, ki je v veliki meri pokrival preostanek življenja; stroške stanovanja v dragih krajih, vpis v šolo po lastni izbiri in možnosti, ki bi večini od nas, če bi jih izkoristili, omogočile, da bi se preselili v isto mesto. Verjetno v Bozeman. Nekateri so zagovarjali Minneapolis.

			Vsi so že poznali načrt. Prejšnji večer so v edinem še delujočem kinu predvajali škotski film »Local Hero«, v katerem mednarodna naftna družba s sedežem v Teksasu prebivalcem ponudi odkup škotske obalne vasi, da bi jo lahko porušili in zgradili pristanišče za tankerje. Z izplačilom bodo vsi obogateli, vsi prebivalci pa veselo in nesentimentalno glasujejo za to. Na zaključni prireditvi se poslovijo od mesta in proslavijo, da so vsi postali milijonarji. Nato s helikopterjem prileti lastnik naftne družbe in izjavi, da je treba mesto in njegovo plažo rešiti za astronomski observatorij, saj je astronomija njegov osebni hobi. Burt Lancaster. Zabaven in hudomušen film. Gledali smo ga v tišini. Bil je preblizu domu.

			Naš položaj ni bil tako drugačen, čeprav mesta niso nameravali porušiti. Ostalo bi kot nekakšno zasilno zavetišče in sedež lokalnih skrbnikov živali, ki bi bili lahko kateri koli od naših otrok, če bi jim bilo do tega, ali pa celo mi, če bi se nam zamisel o vrnitvi v prazno mesto zdela privlačna. In enkrat na leto bi se lahko vrnili in obiskali kraj. V kinu so nekaj večerov prej predvajali film »Brigadoon«, verjetno zato, da bi pokazali, kako neumno bi bilo to. Tudi temu se nihče ni smejal. Očitno Jeff, lastnik kina, ki je ohranjal poslovanje z izgubo, ni želel, da bi zaprli mesto. Malo nas je ščuval. Ko smo vstopili, je iz zvočnikov predvajal pesem »Homeward Bound« Simona in Garfunkla in se zelo potrudil. Toda glasovanje je bilo odločilno.

			Glavna stvar je bila, da bi se to zgodilo v vsakem primeru. Ali pa se je že zgodilo. Jeff bi lahko predvajal film o zombijih, da bi prikazal ta vidik. Ker vseh otrok ni bilo več. Končali so srednjo šolo, se vozili v sosednje mesto in odšli na fakulteto ali v službo in se nikoli več niso vrnili. Seveda ne vsi. Sam sem se na primer vrnil. Toda večina se jih ni vrnila, in čim manj se jih je vrnilo, tem manj se jih je vrnilo. Pozitivna povratna zanka z negativnim rezultatom; to se dogaja ves čas, to je zgodba našega časa. Število prebivalcev mesta je bilo največje leta 1911, ko je štelo 12 235 ljudi. Vsako naslednje desetletje se je zmanjševalo in zdaj je uradno štelo 831 ljudi, v resnici pa jih je bilo manj, zlasti če ne štejemo ubogih odvisnikov od metamfetamina, ki so bili res zombiji. Ena trgovina, ena kavarna, en kino, ki ga je omogočil Jeff; pošta, bencinska črpalka, šola od prvega do osmega razreda, srednja šola v sosednjem mestu, kjer je bilo premalo učencev in učiteljev. To je bilo vse.

			In seveda nismo bili edini. Ne vem, ali je bilo zaradi tega slabše ali boljše. To se je dogajalo po vsem zgornjem Srednjem zahodu, zahodu, jugu, Novi Angliji, Velikih jezerih. Povsod na Zemlji, so nam povedali. Za nekaj tisoč evrov lahko kupiš celotno špansko vas, so nam povedali. Osrednja Španija, osrednja Poljska, veliko vzhodne Evrope, veliko Rusije – in tako naprej. Seveda so obstajale države, kjer so se vasi pred njihovimi očmi spreminjale v mesta, kjer so se kartonaste barake topile ob vsakem deževju, vendar ne. Nihče ni mislil, da je to dober način, in tako ali tako to ni bil naš način. Bili smo v Montani in število prebivalcev našega majhnega mesta je padlo pod raven funkcionalnosti in primernosti za bivanje. Mesto je umrlo, zato smo se tu ozirali drug po drugem.

			Odkup je bil velikodušen. In če bi se nas dovolj preselilo v isto mesto, bi še vedno imeli drug drugega. Predstavljali bi sosesko ali del soseske. Imeli bi dovolj sredstev za življenje. Enkrat na leto bi se lahko vrnili sem in si ogledali kraj, zemljo. Čez nekaj časa bi tisti, ki smo tu dejansko živeli, umrli in potem ne bi bilo več razloga za prihod. Potem bi stavbe pustili, da se porušijo, ali pa bi jih rešili za gradbeni material. Zemljišče bi postalo del ekosistema Veliki Yellowstone, enega največjih ekosistemov na Zemlji. Bizoni, volkovi, medvedi grizli, losi, jeleni, rosomaki, pižmovke, bobri. Ribe v rekah, ptice v zraku. Živali bi se selile in morda bi se, če bi bilo podnebje vedno bolj vroče, preselile na sever, vendar bi bila to v vsakem primeru njihova zemlja, na kateri bi lahko živele, kakor bi želele. Ljudje, ki bi bili še vedno tukaj ali bi še vedno prihajali sem, bi bili upravitelji parka, terenski znanstveniki, neke vrste varuhi divjih živali ali celo bizonji kavboji. Bizonji kavboji. Oblasti so bile glede tega nejasne. Priznali so, da je to delo v teku.

			Načrtovali so, da bodo na tem območju odstranili veliko cest. Ostalo bi nekaj železnic in meddržavna cesta, na vsakih nekaj kilometrov pa bi dodali velike nadvoze ali podvoze za živali. Tudi nekaj regionalnih cest, vendar ne veliko. Večino bi porušili, beton in asfalt razžagali v gramoz in jih odpeljali kot gradbeni material drugam, če bi ga potrebovali. Proizvodnja betona je bila z vidika ogljika slaba, zato je bila cena novega betona zdaj astronomska, obdavčena do te mere, da je bilo vse drugo skoraj cenejše. Z recikliranim betonom iz razgrajenih cest in starih temeljev razgrajenih stavb je bilo mogoče obogateti ali vsaj zelo dobro zaslužiti. Dobili smo deleže v cestah, ki so potekale skozi mesto, tudi v mestnih temeljih in tako naprej. Nekakšen skrbniški sklad za naprej. Pozneje, ko cest ne bo več, bo živalim in rastlinam bolje kot kdaj koli prej. Ribe v potokih, ptice v zraku. Načrt »Pol zemlje«, prav tu, v ZDA.

			Zato smo se o tem pogovorili. Nekateri so se med govorjenjem zlomili. Pripovedovali so zgodbe o svojih starših in starih starših, kolikor daleč nazaj so se lahko povzpeli, ali vsaj do prednikov, ki so prvi prišli sem. Vsi smo jokali z njimi. To te je presenetilo, kakšna naključna pripomba, spomin na obraz ali dobra stvar, ki jo je nekdo naredil za nekoga. To je bilo naše mesto.

			Po vsem svetu se je to dogajalo, so ponavljali. Vsa ta žalostna mala mesta, hrbtenica podeželske civilizacije, so bila odvržena na smetišče zgodovine. Kako žalosten trenutek za človeštvo. Življenje v mestu – pojdi naprej. Vse leporečje o tem so lahko govorili le ljudje, ki nikoli niso živeli v majhnem mestu. No, morda je to ustrezalo le nekaterim izmed nas. Seveda pa ne večini. Ljudje so glasovali z nogami. Otroci so odhajali in se niso več vračali, to je jasno. Zato smo se tudi mi preselili. Videti je bilo, da je polovica želela Bozeman, polovica Minneapolis. To bi bilo podobno kot mi. Morda so bila vsa majhna mesta tako razdeljena, skoraj petdeset na petdeset glede vsega: župana, ravnatelja srednje šole, igralca, najboljše bencinske črpalke, najboljše kavarne, česar koli. Vedno ta ali-ali. Zato smo se razdelili in šli naprej. Postali smo meščani. No, to ne bi trajalo večno. Kot je poudaril moderator, je šlo za degresivno rast. Moderator je bil res dober, moram reči. Spodbujala nas je, naj pripovedujemo svoje zgodbe. Rekla je, da je v mestih, kot je naše, vedno enako. To je storila za mnoga od njih. To je bilo njeno delo. Kot pridigar v hospicu, je rekla in pri tem zaskrbljeno pogledala. Vsi jokajo. Vsaj v mestih, kot je to. Rekla je, da ko isto počnejo v predmestjih, nikogar ne zanima. Ljudje sploh ne pridejo na sestanke, razen da bi izvedeli, kakšno bo nadomestilo. Včasih, je dejala, ljudem povedo, da bo njihovo predmestje porušeno in nadomeščeno s habitatom, pa se razveselijo. Temu smo se smejali, čeprav je bila misel na tako odtujene ljudi boleča. Toda to so bila predmestja. Mi smo imeli mesto.

			Vendar se je to dogajalo povsod, je dejala. Po vsem svetu. In potem, v naslednjih letih in stoletjih, bo prišel čas, ko se bo svetovno prebivalstvo vrnilo na zdravo raven, ljudje pa se bodo iz mest preselili nazaj na podeželje in vasi se bodo vrnile. Vasi so bile včasih del življenjskega prostora živali, je dejala. Živali so se sprehajale po ulicah. Tukaj že hodijo! je nekdo zakričal. Da, in to se bo spet zgodilo, je odgovorila. Ljudje, ki radi poznajo svoje učitelje, popravljavce, prodajalce v trgovinah in tako naprej. Župan. Vsi v vašem mestu. Vse to je preveč osnovno, da bi za vedno izginilo. To je le ena od faz v obsežnejši zgodbi. Ljudje so tako živeli dolgo časa. Zdaj pa je prišlo do neke vrste izrednih razmer.

			In še vedno bi imeli drug drugega. In bila bi bogata ali vsaj dobro situirana – z doživljenjsko rento in skrbniškim skladom za otroke. Še vedno bi imela kaj početi ob sobotah zvečer. Torej bi bilo vse v redu.

			Toda čez nekaj časa so te začele boleti oči. Ljudje so se zlomili in niso mogli dokončati, kar so govorili. Prijatelji so jim pomagali z odra. To je bilo naše mesto. To smo bili mi.

			Na koncu ni bilo več kaj reči. Bila je polnoč in mesto smo zaprli kot v pravljici. Nič drugega nam ni preostalo, kot da se vrnemo domov, z občutkom praznine in malce spotikajoč se. Pojdite v svojo hišo in si jo oglejte naokoli. Spakirajte svoje kovčke.





88

			Jemo sranje in sramo hrano. Prišel je čas, ko se moramo premakniti skupaj. Sledimo soncu in se premikamo skupaj. Smo čreda, sestavljena iz posameznikov. Gibljemo se v vrstah drug za drugim. Zemlja, po kateri hodimo, je večinoma voda. Ko hodimo po vodi, se ustrašimo in hitimo nazaj na kopno. Nekateri med nami vodijo neumne, drugi spodbujajo norce k nepremišljenim pustolovščinam. Če sledimo napačnemu vodji, umremo. Če nas zagrabi panika, umremo. Če ostanemo mirni, umremo. Lahko bi nas pojedli, vendar smo vam bolj koristni na druge načine, zato nas le redko pojeste. Z našim odhodom smo deželo spremenili tako, da jo potrebujete bolj kot kdaj koli prej. Smo karibuji, severni jeleni, antilope, sloni, vse velike čredne živali Zemlje, med katere se morate šteti. Zato gremo naprej.





89

			Naslednji dan je Mary odšla v službo z nelagodnim občutkom.

			»Kako ste se imeli v Alpah?« Badim jo je vprašal.

			»Bilo je čudovito,« je dejala. »Sedeli smo na travniku in opazovali svizce in kozoroge. In nekaj ptic.«

			Pogledal jo je. »In to je bilo zanimivo?«

			»Bilo je! Bilo je zelo mirno. Mislim, da so tam gori in živijo svoje življenje. Samo hodijo naokoli in jedo. Videti je bilo, kot da to počnejo ves dan.«

			»Mislim, da je prav,« je rekel Badim, ki ni bil prepričan, da bi bilo to zanimivo gledati. »Vesel sem, da vam je bilo všeč.«

			Nato sta vdrla Bob Wharton in Adele, ki sta bila navdušena; sporočili so, da so najnovejši podatki o CO2 pokazali globalni padec, resnični globalni padec, ki ni imel nobene zveze z letnim časom ali upadom gospodarstva – vse to je bilo upoštevano, a je bil padec še vedno prisoten: zdaj znaša 454 delcev na milijon, medtem ko je pred štirimi leti dosegel najvišjo vrednost 475 delcev na milijon. To je bilo dovolj pomembno, da je bilo to preverjeno in potrjeno na več načinov, vsi pa so pokazali, da je številka resnična. CO2 se je končno zmanjševal; ne le počasneje naraščal ali se izenačeval, kar je bil pred sedmimi leti zelo odmeven dosežek, ampak se je dejansko zmanjševal in to celo hitro. To je morala biti posledica sekvestracije. Lahko je bilo le antropogeno. To pomeni, da so to storili namenoma.

			Glede na vse, kar se je zgodilo, se je to seveda moralo zgoditi, sta si rekla. Super depresija je seveda pomagala, vendar je bil ta vpliv upoštevan, poleg tega pa bi se stvari le stabilizirale; za resničen padec, kakršen je bil ta, so bila prizadevanja za črpanje edina razlaga. Bob je dejal, da sta bila verjetno glavna dejavnika pogozdovanje in ozelenitev morskih plitvin z algami. »Naslednja postaja triinpetdeset!« je vzkliknil, omotičen od veselja. Za to se je boril vso svojo kariero. Tako kot mnogi drugi.

			Preostanek te ure je bil predvsem praznovanje. Na novico so nazdravili s kavo. Boba še nihče ni videl tako razburkanega; ponavadi je bil vzor mirnega znanstvenika.

			Toda ko so vsi zapustili njene pisarne, je Mary ugotovila, da je še vedno zaskrbljena. Franku je poslala sporočilo, da bi preverila, kako se počuti. Dobro, je odgovoril, a nič več. Kot da se ni nič zgodilo.

			Zato se je ob koncu dneva odpravila v njegovo zadrugo, da bi se o tem prepričala. Bil je v jedilnici, sedel je na klopi za klavir in bil s hrbtom obrnjen proti klavirju. Videti je bil le rahlo presenečen, ko jo je zagledal. Ali kot da bi vedel, zakaj je tam.

			»Kaj?« se je branil, ko je videl, da ga gleda.

			»Veš kaj,« je rekla. »Si že šla k zdravniku?«

			»Ne.«

			Pogledala ga je. Na njem je bilo nekaj bolj uščipnjenega kot običajno. »To ni bil običajen padec,« mu je rekla.

			»Vem. Počutila sem se slabo.«

			»Torej moraš obiskati zdravnika. Naj te pregleda.«

			Nesrečno je stisnil ustnice. Videla je, da tega ne bo storil. Bilo je, kot bi gledala otroka.

			Zavzdihnila je. »Če ne, bom povedala tukajšnjim ljudem. Že zdaj si zanje nevaren. Padel boš in se poškodoval, morda še koga drugega, stroški zavarovanja pa se bodo povečali.«

			Pogledal jo je z grenkobo.

			»Pojdi,« je rekla. »Šla bom s teboj na kliniko. Potem lahko greva na pijačo.«

			Zasmrčal se je. Po dolgem premoru je pogledal v tla, skomignil z rameni in vstal.

			Klinika je trajala običajno neumno dolgo in na koncu je bil to le začetek. Izmerili so ga, mu vzeli kri, ga spraševali in se dogovorili, da se bo vrnil. In po vsem tem ni hotel iti po pijačo. Zato ga je Mary pospremila nazaj do njegove zadruge, nato pa odšla na tramvajsko postajo in se s Šestko povzpela na hrib do Kirche Fluntern, mimo svojega starega stanovanja in po Zuribergu do svoje varne hiše. Telesni stražarji so jo spremljali vso pot, da; vedno jim je prikimala, ko jih je zagledala, nato pa pozabila nanje ali pa je poskušala pozabiti.

			Sedela je v čudni hiši in se počutila slabo. Nekaj je bilo treba proslaviti, a ni bilo nikogar, s komer bi lahko praznovala. Celo poljske živali so imele zvečer družbo. Tudi Irska; v starih časih so moški hodili v gostilno, ženske pa so se zbirale v kuhinjah ali se družile z otroki. Družabna vrsta. Seveda so obstajale živali, kot so mačke, ki so bile večino časa izolirane. Tudi nekateri ljudje so bili takšni. Vendar ne ona. Bila je kot svizci ali kozorogi. Skupina, s katero se je lahko pogovarjala ali pa samo sedela v sobi, medtem ko je brala ali gledala ekran; to ji je bilo ljubše. Razmišljala je, ali bi se morala preseliti v nekaj podobnega Frankovi zadrugi. Tam so bile spalnice zasebne, majhne in udobne, vse ostalo pa je bilo skupno – velika kuhinja, jedilnica, skupna soba s knjigami in klavirjem. Ljudje so se preselili v take kraje, da bi imeli takšno izkušnjo.

			No, ampak verjetno bi tako ali tako samo sedela v svoji sobi. In tu je bila. Verjetno ji ne bi dovolili, da se premakne. In ona se ni rada premikala. Vse selitve, vsa leta, tega je bila naveličana.

			To noč je spala nemirno, naslednje jutro pa se je z olajšanjem odpravila v službo. Ta skupina ljudi, ki je delala zanjo, ji je služila kot družina, se je zavedala. To je bilo v redu, morda je tako delovalo veliko ljudi, čeprav se je zdelo malce čudno, ko je o tem razmišljala. Sodelavci v službi običajno niso delovali kot družina. Družina, kako se je reklo? Ko si moral tja, so te morali sprejeti. Verjetno to ni pomenilo ljudi, s katerimi si slučajno delal.

			Ali pa tudi ne. Ko je namreč vstopila v pisarno, je ugotovila, da so vsi jokali ali pa bledo mračno sedeli na mizah z glavami v rokah. Novica je prišla le nekaj sekund pred tem: Tatjano so našli mrtvo pred njenim stanovanjem, ki je bilo, kot se je izkazalo, v Zugu. Posnetek. Njena varnostna ekipa je dejala, da je šlo za napad z brezpilotnim letalom. »Ah ne!« je vzkliknila, odšla do najbližjega stola in se zrušila nanj, pri čemer se je ulegla, preden je padla. »Ne.«

			Policija je Tatjano namestila v varno hišo pod popolno zaščito, vključno z veliko ekipo telesnih stražarjev, vendar ni redno upoštevala njihovih navodil, so povedali. Mislili so, da je šla ponoči spat, vendar je stopila pred vrata, nihče ni vedel, zakaj; slišali so, da je padla na tla, odhiteli ven in tam je bila. Trikrat ustreljena, brez zvoka streljanja. Krogle še niso bile najdene, šle so naravnost skozi njo in jih še niso našli.

			Ko je to slišala, je Mary nehala spraševati, saj se je počutila slabo. Policisti, ki so ji to povedali, so jo previdno gledali. Rekli so, da se bo morala ponovno preseliti. Bolje se bo skrivala, bolj popolno.

			»Ne!« je takoj divje odvrnila. »Ne bom odšla! Ne bom zapustila Züricha. Še naprej želim delati tukaj. Ne moremo popustiti takšnim stvarem. Vi pač opravite svoje delo!«

			Prikimala sta in bila zaskrbljena. Delo na daljavo, je predlagal eden. Za nekaj časa. Z varne lokacije. Dokler ne ugotovijo več o tem, kako se je to zgodilo in kdo bi to lahko storil.

			Seveda so že imeli nekaj dokazov. Mala telesna kamera, ki jo je nosila Tatiana; Mary je ni želela gledati. Kako grdo delo so imeli ti ljudje. Nekdo je moral to storiti. Kamere na stavbi očitno niso pokazale ničesar. Posneto je bilo z razdalje. Malo, na kar bi se lahko oprli. Novice so prišle, medtem ko so sedeli tam in razmišljali o njej, se je spominjali. V bližini so našli dve krogli. Ameriški krogli. Nič dokončnega. Preiskava se bo nadaljevala. In tako naprej.

			Tatiana. Njihova trmasta, njihova bojevnica. Njen brat v orožju. Ubijajo dobre, je grenko pomislila Mary, voditelje, trdneže, nato pa si drznejo šibkejše, da prevzamejo baklo in nadaljujejo. Le redki bi to storili. Ubijalci bodo prevladali. Tako se je vedno zgodilo. To je pojasnilo svet, v katerem so živeli; morilci so bili pripravljeni ubijati, da bi dosegli svoje. V boju med sociopatskimi, bolnimi, ranjenimi, jeznimi, zajebanimi, zlobnimi ljudmi in vsemi drugimi, ne le dobrimi in pogumnimi, ampak tudi navadnimi in šibkimi, ovcami, ki so želele samo preživeti, so vedno zmagali morilci. Peščica je prevzela oblast in jo obvladovala kot mučitelji, ki so z veseljem odtrgali srečo mnogim. Seveda je imel vsak svoje razloge. Morilci so vedno mislili, da branijo svojo raso, narod, otroke ali vrednote. Gledali so skozi ogledalo in svojo grdoto metali na drugega, da je ne bi videli v sebi. Vedno drugi!

			In seveda je to počela zdaj. To je bil še en način, kako lahko slabo okuži dobro, tako da ga razjezi, da se pridruži splošnemu slabemu. Zjebati jih, ubiti nazaj, zapreti, zapreti v kakšno sobo z ogledali, kjer bi se morali videti takšni, kakršni so. To bi bila kazen, ki bi si jo izmislila zanje, če bi jo lahko: do konca življenja bi morali živeti v zrcalni škatli in se vsak dan gledati vase. Videla bi, kaj sta videla. Narcisi se niso mogli pogledati v ogledalo, mit je bil obrnjen.

			Poskušala se je osredotočiti na svoje pomočnike in ob pogledu nanje jokala. Švicarska policija. Švica. Pomislite, kako je ta majhna mestna država preživela v svetu. Deloma je bilo to mogoče s tem, da so se kljub razlikam sprejemali med seboj. Nekaj pametnih pravil in nekaj gorskih prelazov, oboje je bilo zdaj nepomembno za moč v svetu; v resnici je bil to le sistem, metoda. Stara zakladnica in način, kako se sporazumeti. Obrazi, ki so jo zdaj gledali, njihova nenavadna pravičnost, njihovo vztrajanje pri nekakšni pravičnosti za vse. Nekakšen razsvetljeni lastni interes, prepričanje, da je Švica najvarnejša, če je varen ves svet. Ta kultura je bila res zelo nenavadna in zdaj si je z vsem srcem želela, da bi osvojila svet. Noben Zurcher ne bi nikoli storil česa takega.

			Zato je zdaj poslušala nasvete teh posameznih Švicarjev. Nekaj časa delajte na skrivaj, prosim. To bi se dalo narediti. Dokler niso izvedeli, kaj se je zgodilo, in dokler niso vedeli, da se to ne bo zgodilo tudi njej.

			Ali lahko živim v bližini mesta Utoquai? Ali lahko še vedno plavam?

			Verjetno ni dobra ideja. Znano je bilo, da je bila članica tega plavalnega kluba. Morda bi, če bi si zelo želela plavati v jezeru, lahko odšla na obalo jezera, obiskala zasebno hišo in se od tam potopila.

			Mary je zavzdihnila. Takoj je ugotovila, da je bilo njeno plavanje družabna dejavnost, da je bil vstop v mrzlo vodo dovolj neprijeten, da je postal obred, ki so si ga morali deliti z drugimi bolniki, da je postal prijeten. To ter tuširanje in obrok po njem, kafi fertig. Kot pri Tatjani, tolikokrat. Njihov mali obred. Bila je takšna lepotica, takšna moč.

			Zdaj so Marijine oči gorele, zdaj je bila besna. Njeni švicarski pomočniki so stali naokoli in bili videti nelagodno. Žalost drugih ljudi je bila tako nerodna. Ena od uslužbenk se je usedla poleg nje in ji položila roko na roko. Začela je jokati kot iz pipe.

			Ko se je ustavila, je rekla: »Dajte mi Badima, prosim.

			Ni ga bilo v pisarni.

			Pokličite ga na telefon! Zdaj. In z njim se bom moral posvetovati, tudi ko se bom skrival.

			Torej bi se strinjala, da se skrije?

			Da, vendar samo v Zürichu. Najboljša bi bila ista varna hiša, v kateri je bila zdaj.

			Nelagodno so prikimali. Če bi v njem ostal ves čas, morda za nekaj časa.

			S tem se je strinjala. Nato je pomislila na Franka. O, hudiča, je rekla. Jebi.

			Prosila je za telefon, dali so ji ga. Poklicala ga je.

			Dvignil je. »Žal mi je, da je bil vaš prijatelj ubit,« je takoj rekel. »Slišal sem za to v poročilih. Upam, da ste previdni.«

			»Sem. Hvala. Ali ste od zdravnikov že kaj izvedeli?«

			»No … še vedno delajo na tem.«

			»Daj, povej mi.«

			»Še vedno delajo na tem!«

			Kot da so našli nekaj napačnega, vendar ti tega ne želim povedati zdaj, ko si razburjen. Kar pomeni, da je bilo slabo.

			»Povej mi zdaj,« je besno dejala, »sicer bom mislila, da je še huje, kot je.«

			Zasmejal se je.

			»Kaj!« se je prestrašila. Smejal se je ob misli, da je nekaj hujšega, kot je bilo. »Kaj je!«

			Nastala je tišina. »Nekaj imam v glavi,« je končno rekel. »Kot vedno. Toda tokrat je vidno na skenu. Nekakšen tumor. Ne vedo še, kakšne vrste. Lahko je benigen.«

			»Prekleto,« je rekla.

			»Ja,« je rekel. Na kratko je izpihnil zrak med ustnicami. »No, dobro. Vedno bo nekaj.«

			Po novem molku je rekla: »Za nekaj časa se moram skriti.«

			»Dobro. Skrij se.«

			»Ampak jaz te hočem videti.«

			Še daljša tišina. Pomislila je, da ga morda ne odobrava. Da ji je dovolil, da razmišlja o tem, kako čudna je postala.

			»Tako se lahko pogovarjamo,« je dejal.

			»Kdaj boš izvedela več?« je vprašala.

			»Jutri se vračam.«

			»V redu. Veliko sreče. Ostal bom v stiku. Ko bom lahko, te bom prišel obiskat.«

			»Ostanite na varnem,« ji je rekel. »Če nisi varna, te nočem videti.«

			»Ste mi dobili Badima?« je vprašala svoje skrbnike.

			Prikimali so. Podala jima je telefon, na katerega sta potrkala.

			Badim se je oglasil. Mary je vstala, zapustila svoje skrbnike, šla v svojo pisarno in zaprla vrata.

			»Ali lahko govoriš?« ga je vprašala.

			»Da.«

			»In ali je ta telefon zasebni?«

			»Da.«

			»Kdo jo je torej ubil?«

			»Ne vemo.«

			Jezno je dejala: »Kaj pomaga tvoje zajebano črno krilo, če ne more ugotoviti takšnih stvari?«

			Pustil je, da se je raztegnila tišina, da bi slišala, kako nesmiselno in neumno je bilo njeno vprašanje.

			»Tudi jaz sem jo imel rad,« je rekel. »Vsi smo jo imeli radi.«

			»Vem.«

			Po mračnem premoru, ko sta se oba izgubila v svojih svetovih, je rekel: »Povedal ti bom, kaj mislim, čeprav je večina stvari očitnih in jih verjetno že veš. Mislim, da so jo ubili Rusi. Rusija je na vrhu res nepregledna, vendar v zadnjem času dela nekaj drznih potez, pri čemer mislim na dobre poteze. Resnično pomembne poteze, tako na odprtem kot na črno. Menim, da je zelo verjetno, da je bila Tatiana del teh potez. Tam je imela veliko stikov. Kadar koli vlada tako spremeni smer, za seboj pusti nekaj ljudi. Ti so na napačni strani sprememb, so prestrašeni, postanejo jezni. Če bi nekateri od teh ljudi, ki so se znašli na napačni strani, mislili, da je bila Tatiana del sprememb, morda jih je celo usmerjala, potem bi z njenim umorom lahko ustavili preobrat ali pa vsaj zahtevali ceno zanj.«

			»Maščevanje.«

			»Da, a morda tudi poskus, da bi spremembo obrnili. Služi kot opozorilo ljudem, s katerimi je sodelovala Tatiana, in tako naprej.«

			»V redu. To pomeni, da je samo nekaj osumljencev.«

			»Nekaj tisoč.«

			»Nekaj skupin, mislim.«

			»Nekaj deset skupin. Rusija je že dolgo kleptokracija. Ljudje, ki so obogateli po razpadu Sovjetske zveze, in njihovi otroci so imeli vedno občutek, da vladajo svetu. Zato je zdaj tako razdrobljena in zapletena kot kjer koli drugje.«

			»Tudi na vrhu?«

			»Zlasti na vrhu. To je boj za delovanje Rusije.«

			Mary je zavzdihnila. »Nič od tega se ne bo nikoli končalo.«

			»Res je.«

			Nekaj časa je razmišljala o tem. »Poslušaj, ne bom se skrivala. Takšna stvar me ne bo prisilila v skrivanje.«

			»Zdaj je nevarno.«

			»Se skrivate?«

			»Da, zdaj imam zagotovljeno celotno ekipo.«

			»Toda če je šlo za rusko zadevo, kot praviš, potem jim za nas ne bo mar.«

			»Morda.«

			»Želim se soočiti z njimi. Vsem, ki so jim podobni, in vsem, ki so jim podobni. Poslušajte, letošnje srečanje COP naj bi bilo tako ali tako v Zürichu. To je šesti svetovni pregled stanja, zato naj bi bilo veliko. To lahko izkoristimo. Naj bo čim večje. Spominsko obeležje za Tatjano. Vsi tam, vsi. In javno bomo obračunali, kje smo zdaj. Moramo zbrati ljudi. Ljudem moramo pokazati, kje smo, kako daleč smo prišli in kako lahko opravimo delo.«

			»To bi bil varnostni izziv.«

			»To je vedno res! Zato je najbolje, da se stvar postavi na ogled in da je čim večja. Nič več skrivanja pred temi jebači.«

			»Morda.«

			»Veš, da imam prav. Sicer se bomo le uklonili terorizmu. Če to storimo, ga bo še več. Vedno ga bo več. Tudi če boste identificirali in ubili te morilce, jih bo vedno več. Medtem pa moramo živeti.«

			»V redu.«

			»Kaj?«

			»Rekel sem, da v redu. Ti si šef. COP je čez tri mesece. Mi bomo objavili poziv in se nanj pripravili, švicarske varnostne službe pa se bodo na vse pretege angažirale. Po Tatjani bodo dovolj zaskrbljeni, da bodo zaprli celotno državo.«

			»Da. Brez dvoma bodo poklicali svojo vojsko. Večje je v tem primeru boljše, vsekakor. Ves svet jih opazuje.«

			»V redu.«

			»In poslušaj, tvoja črna krilca jih je na teh drhali!«

			»Že imam. Ko jih bomo našli, jih bomo ubili.«

			»Dobro. Upam, da jih boš našel.«

			Zato je dovolila, da jo varnostniki preselijo v novo varno hišo v bližini Opere. Nekaj tednov je bila ves čas v njej, po telefonu in zaslonu je komunicirala s svojo ekipo in z vsemi drugimi, s katerimi je morala govoriti. Pomagali so ji organizirati prihajajočo konferenco pogodbenic kot redno načrtovano globalno oceno stanja in še več: popolno poročilo o napredku iz vsake države, vsake celine, vsake panoge, vsakega prelomnega obdobja. Temu poročilu o doseženem so dodali opis vseh nerešenih problemov, vseh ovir, ki jih je bilo treba odpraviti, da bi prišli do cilja. Svetovne razmere naj bi se ocenjevale po posameznih akterjih. Ocenjevali, točkovali, presojali; in če bi presodili, da gre za sleparstvo, bi jih kaznovali. Čas je tekel, potrpljenja je bilo vse manj. Šerifa bi bilo treba oblikovati s prelivom vseh sankcij in kazni, ki so jih imeli pri roki. Splošni razum. Svet v njihovem času. V vsej cvetoči brenčeči zmedi svojega trenutka bi se zamislili, si razjasnili položaj in ukrepali. In če bi Badimovo črno krilo imelo kaj smisla, bi ukrepali tudi tam. Skriti šerif; na to je bila zdaj pripravljena, na to in na skriti zapor. Tudi giljotina. Pištola ponoči, dron od nikoder. Karkoli bo potrebno. Izgubiti, izgubiti, izgubiti, izgubiti, izgubiti, izgubiti, izgubiti, zajebavati – zmagati.

			Medtem ko se je bližal čas te konference, je bilo veliko novic, ki so prihajale, pravzaprav zelo dobrih. Na številnih področjih je bil dosežen resničen napredek. Glavna točka ali morda tisto, kar bi finančni sektor poimenoval indeks, ki je predstavljal vse druge dejavnike – to je količina ogljikovega dioksida v ozračju – se je v preteklih štirih letih resnično zmanjšala, in to precej močno. To je potrdilo več virov. Pred tem se je v zadnjih desetih letih izenačevala, kot vedno se je spreminjala navzgor in navzdol z letnimi časi, vendar je bila bolj izenačena kot kadar koli od začetka meritev v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bilo že samo po sebi slavno, zdaj pa se je po njihovih besedah gibala navzdol med 450 in 445, pri čemer se je gibala sezonsko, s trenutnim trendom upadanja za približno pet delcev na milijon na leto, vendar je bilo videti, da tudi ta stopnja narašča. To ni pomenilo le, da so v veliki meri prenehali kuriti ogljik – ne v celoti, ker to ne bi bilo mogoče v času njihovega življenja – ampak da so z vsemi skupnimi prizadevanji za črpanje ogljika iz zraka odvajali tudi znatne in merljive količine ogljika. Razpravljali so o tem, koliko oceani še vedno služijo kot ponor za ogljik, ki je bil izgorel v zraku, toda zdaj, v velikem internetu stvari, kvantificiranem svetu, svetu kot podatkih, se vsi ti vidiki problema merijo in absorpcija ali črpanje oceanov se meri z dokaj majhnim odstopanjem; in zaključek sodelujočih znanstvenikov je bil, da je ocean že precej nasičen z ogljikom, ki ga je absorbiral v prejšnjih treh stoletjih, zato je upad, ki so ga opazili, le malo pojasnjen z nadaljnjo absorpcijo oceanov. Večino so črpali s pogozdovanjem, bioogljem, kmetijsko-gozdarskim gospodarstvom, rastjo morskih alg in drugih morskih alg, regenerativnim kmetijstvom, zmanjšanjem in izboljšanjem reje, neposrednim zajemanjem CO2 iz zraka in tako naprej. Vsa ta prizadevanja so bila plačana ali bolje rečeno nagrajena nad stroški njihovega izvajanja v ogljičnih kovancih in ti kovanci so na borzah močno trgovali z vsemi drugimi valutami. Pravzaprav se je zdelo, da bi lahko ogljični kovanec kmalu izpodrinil ameriški dolar kot svetovno hegemonsko valuto, ki je najvišji porok vrednosti. ZDA so bile seveda velik podpornik te dopolnilne valute, kar je nedvomno pripomoglo k njenemu uspehu; na neki način so bili ogljični kovanci podobni dolarjem, ki so nastali s sekvestracijo ogljika. To je pomenilo nekakšen dvojni standard oziroma nekaj, kar je končno nadomestilo izgubljeni zlati standard; zdaj so imeli ogljikov standard in tudi dolar, ki so ga lahko uporabljali za menjave. Karboni, kot ga je imenovalo vse več ljudi, pa so dopolnjevali tudi evro, renminbi in vse druge fiat valute, ki so bile podlaga novemu standardu.

			Denar sam je bil zdaj skoraj v celoti povezan z verigami blokov, tako da je bil zapisan enoto za enoto v konsolidiranih centralnih bankah in v digitalnem svetu, tako da je vsak pravi fiat denar zdaj potoval znotraj panoptikuma, ki je bil sam po sebi nekakšna globalna država, še neizrečena, ki je izhajala iz samega dejstva denarja. Še ena opeka v kontrolokraciji, so rekli nekateri o tem zapisanem denarju; toda če bi javnost ohranila končni nadzor nad to novo globalno državo s pomočjo ljudske moči, ki bi jo izvajala z vse pogostejšimi stavkami in nespoštovanjem predpisov, potem bi tudi ljudje videli, kje je ves denar in kam gre, korak za korakom, tako da ga ne bi bilo mogoče premešati v davčne oaze ali kako drugače skriti, ne da bi ga zakon onesposobil. Digitalna distribucija celotnega zapisa v verigi blokov prek sistema YourLock in drugih virov je pomenila nekakšno nastajajočo ljudsko banko, neposredno demokracijo denarja. Tako so se zdaj različne stare zasebne kriptovalute uporabljale le za kriminalne dejavnosti, z njimi pa se je trgovalo po delčkih centa. Veliko vlagateljev, ki so še vedno imeli te ničvredne kovance, je iskalo trenutek, da bi se rešili z minimalnim odrezkom. Drugi so preprosto zmanjšali svoje izgube in prodali za milijonske miljeje. Imetniki različnih kriptokovancev so jih imeli v lasti na bilijone, vendar so bilijone pomnožili z nič in še vedno dobili nič, zato so bili večinoma poraženi; njihovi lastniki bi lahko imeli tudi kupe bakrenih centov, le da je bil baker dragocenejši.

			Nekateri so še vedno trdili, da je super depresija v prejšnjem desetletju povzročila največji del opaženega zmanjšanja ogljika. Manj so kurili, ker je svetovno gospodarstvo nazadovalo. Toda to bi pojasnilo le izenačitev, ne pa tudi zmanjšanja; poleg tega pa so tudi ob depresiji svetovni GWP in celo vsa boljša merjenja človekovih gospodarskih dejavnosti pokazali dejavnosti, vredne skoraj sto bilijonov ameriških dolarjev na leto. Še vedno je bila velika, vendar ni več temeljila na ogljiku. Prav to in prizadevanja za črpanje so pojasnila padec.

			To so bile torej finančne razmere in razmere na področju ogljika, kar je Mary označila za dva makro signala, globalna indeksa, ki sta bila pomembna. Na mezo- in mikroravni pa je bilo dobrih projektov, ki so se izvajali, toliko, da jih ni bilo mogoče zbrati v en sam seznam, čeprav so se trudili. Regenerativno kmetijstvo, obnova krajine, skrb za divje živali, zadruge v slogu Mondragona, vrtna mesta, univerzalni temeljni dohodek in storitve, zagotavljanje delovnih mest, izpustitev in repatriacija beguncev, ukrepi za podnebno pravičnost in enakost, vse to so bili praviloma regionalni ali lokalni ukrepi, vendar so se dogajali povsod in bolj kot kdaj koli prej. Čas je bil, da zberemo svet in mu to pokažemo.

			Bila je bolna v srcu, a je hotela razglasiti zmago. Razglasiti zmago, kot bi zabodla nož v srce svojega najhujšega sovražnika, z občutkom, ki ni bil podoben objavi samomorilskega pisma. In če je bila prava resnica, da so dejansko nekako izgubili, potem bo skušala poskrbeti, da bodo zlobneži dosegli piransko zmago. Bili bodo poraženci piranske zmage; in za poraženo stran piranske zmage bi lahko rekli, da je zmagala. Bili so torej zmagovalci piranskega poraza. Ker se niso nameravali nikoli predati, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli. Zgodovina naj bi se odvijala takole: izgubiti, izgubiti, izgubiti, izgubiti, izgubiti, izgubiti, izgubiti, zmagati. In zlobneži na svetu bi lahko padli pod težo njihove preklete pirrske zmage. Lahko so se šli jesti, strahopetni morilci, kakršni so bili.





90

			Danes bomo razpravljali o vprašanju, ali tehnologija vpliva na zgodovino.

			Ne.

			Oprostite, ali pravite, da tehnologija ni gonilo zgodovine, ali da o njej ne želite razpravljati.

			Oba.

			Osredotočimo se na prvi in ne na drugi stavek in poskusimo razjasniti, zakaj ste to rekli.

			To je smešno vprašanje.

			Pa vendar je bil naslov knjige, esejev, seminarjev, konferenc in podobno. Sami smo uboge vilice redkvice, če nekoga citiram, če svojih ubogih moči ne povečamo z orodji. Smo homo faber, človek izdelovalec, in naša orodja so edino, kar nam omogoča, da se spopadamo s svetom. S svojimi orodji smo se celo sooblikovali; najprej smo pobirali kamne in jih ostrali, nato smo namenoma zažigali ognje, zaradi teh orodij smo postali ljudje, saj jih je izumila naša predhodna vrsta, nato pa smo se razvili v nas same in od tod naprej. Oblačila za ohranjanje toplote. V trenutku, ko v arheološkem zapisu najdemo na primer kostne igle, vidimo, da so se ljudje premaknili za dvajset širinskih črt severneje kot prej.

			In kaj?

			In kaj? Oprostite? Vprašanje je, kje bi bili brez naših orodij?

			Razmišljamo o načinih, kako bi lahko naredili stvari. Če en način ne deluje, poiščemo drugega.

			Toda to so načini, ki smo jih našli!

			Pot najmanjšega odpora. Ravnanje z zakoni fizike. Na primer dvigovanje kamna. To je samo poskus in napaka.

			Recimo, da temu rečemo tehnologija! Ali iz tega ne sledi, da je bila tehnologija gonilna sila v zgodovini?

			Smo gonilna sila zgodovine. Mi se trudimo in gremo naprej.

			Dobro torej. Dovolj je filozofije, bojim se, da se mi je zmešalo.

			Da.

			Poglejmo nekaj konkretnih primerov. Ste že slišali za brezpilotna letala, razvita za izstreljevanje semen mangrov v blatne ploskve, s čimer se na težko dostopnem terenu zasadi na stotisoče novih dreves?

			Zelo lepo, vendar bi vam lahko ta ista naprava izstrelila puščico v glavo, ko greste skozi vrata. To ponazarja mojo misel, če želite o tem razmisliti. Naša orodja so izraz naših namenov, zato je ključno gonilo to, kar želimo narediti.

			To bom prihranil za naš naslednji izlet v filozofijo, ki ga bomo zagotovo kmalu načrtovali. Kaj menite o teh novih bioinženirskih amebah, ki jih zdaj gojijo v kadeh, da bi iz njih pridobivali gorivo, hkrati pa iz ozračja črpali ogljik? Nekakšna naslednja stopnja etanola?

			Uporabno.

			Druge amebe, ki jih gojijo v posodah, se lahko posušijo in iz njih dobijo zelo okusno moko, s čimer se odpravi potreba po velikih kmetijskih površinah, hkrati pa nas vse nahranijo.

			Uporabno tudi.

			Kaj pa tehnologija veriženja blokov, ki določa, kje je ves denar in kje je bil na poti do tja?

			Dobra ideja. Denar deluje le, če mu zaupate. Sledenje mu lahko pomaga pri tem.

			Zelo dobro! Kaj pa vse druge nedavne spremembe na tem področju, ki smo jim bili priča, ogljični kovanec, zajamčena delovna mesta in tako naprej? Kaj bi lahko imenovali socialni inženiring ali sistemska arhitektura?

			To so področja, ki so pomembna! Naši sistemi so gonilo zgodovine in ne naša orodja.

			Toda ali niso naši sistemi tako rekoč le programska oprema? In programska oprema je tehnologija. Brez programske opreme je strojna oprema le gmota stvari.

			Točno to sem mislil. S tem razmišljanjem bi na koncu rekli, da je oblikovanje tehnologija, pravo tehnologija, jezik tehnologija – celo mišljenje je tehnologija! Na tej točki ste dokazali, da je tehnologija gonilo zgodovine, saj ste vse, kar počnemo, opredelili kot tehnologijo.

			Morda pa je! Morda si moramo to zapomniti in razmisliti, katere tehnologije želimo razviti in uporabiti.

			Dejansko.

			Vrnimo se k novostim v naših družbenih sistemih, ki smo jim priča v zadnjem času. Res se zdi, da je to nenavaden čas. Rekli ste, da menite, da so te spremembe dobre?

			Da, udarite, dokler je železo vroče. Izkoristite krizo. Spremenite čim več in čim hitreje.

			Res?

			Zakaj ne?

			Ali ne bo toliko sprememb naenkrat povzročilo kaosa?

			Pred tem je bil kaos. To je spoprijemanje s kaosom.

			Nekaj podobnega kot pri izumljanju padala med padanjem, kajne?

			Boljše od pristajanja brez njega.

			Toda ali bomo imeli čas?

			Najbolje je delati hitro.

			Nekateri menijo, da nam je že zmanjkalo časa, da je trdi pristanek že pred nami, kar vidimo tudi v trenutnih dogodkih. Ste že slišali, da se lahko zaradi segrevanja oceanov količina maščobnih kislin omega-3 v ribah in s tem za prehrano ljudi zmanjša kar za šestdeset odstotkov? In da so te maščobne kisline ključnega pomena za prenos signalov v možganih, zato je mogoče, da naša kolektivna inteligenca zdaj upada zaradi zmanjšanja možganske moči, ki ga je povzročilo segrevanje oceanov?

			To bi veliko pojasnilo.





91

			Züriška dvorana Kongresshall je bila zgrajena za srečanja, kakršno je bilo tokratno, velika, kot se spodobi. In to prav na obali jezera. Vsak dan te velike konference so bili na voljo govorniki in razstavne stojnice, ki so slavili nove dosežke. Težko bi jih bilo vse spraviti v dvorano, pravzaprav bi jih bilo treba nekoliko zgoščiti po državah ali vrstah projektov, da bi dobili ustrezen pregled nad prizadevanji. Ob pogledu na sezname ljudi, ki so prišli, je Mary lahko začela verjeti, da se jim je dejansko uspelo nekoliko približati in da so dosegli določen napredek.

			Nato je bil čas za obisk Franka.

			Bil je v svojem majhnem stanovanju. Povedal ji je, da so zdravniki ugotovili, da ima možganski tumor, in ga pred kratkim opredelili kot glioblastom.

			»To se sliši slabo,« je rekla Mary.

			»Da,« je rekel. Usta so se mu stisnila. »Zame je konec.«

			»Toda zagotovo imajo zdravljenje?«

			»Povprečni čas preživetja od diagnoze je osemnajst mesecev. Toda moj je že precej velik.«

			»Zakaj je trajalo tako dolgo, da je vplivalo nate?«

			»Za zdaj še ne zadene ničesar preveč pomembnega.«

			Zazrla se je vanj. On je neomajno gledal v njen pogled. Nazadnje je bila ona tista, ki je zmajala z glavo in odvrnila pogled, ko se je usedla ob njem. Sedel je na majhnem kavču v svojem stanovanju in bil nenavadno sključen. Segla je čez mizico in mu položila roko na koleno. Bilo je kot prvi trenutek, ko sta se spoznala, ko jo je zgrabil za roko in jo prestrašil, prestrašil. Preobrat je bil pošten.

			»Žal mi je,« je rekla. »To je posrana sreča. Imeli ste res veliko smole.«

			»Da.«

			»Ali vedo, zakaj se to zgodi?«

			»Niti ne. Morda genetsko. V resnici ne vedo. Mogoče je preveč slabih misli. Tako mislim jaz.«

			»To je še ena slaba misel.«

			»Zdaj ni pomembno.«

			»Mislim, da ne. Kaj boš storil?«

			»Zdravila bom jemala, dokler mi bodo govorili, da pomagajo. Zakaj ne? Morda bo kaj delovalo.«

			To, kar je rekel, jo je opogumilo. To se je moralo pokazati, saj je rahlo zmajal z glavo, da bi jo opozoril, naj ne upa na nič.

			»Povejte mi, kako potekajo vaši načrti za to konferenco,« je dejal.

			Tako je tudi storila.

			Čez nekaj časa je videla, da je utrujen. »Vrnila se bom pozneje,« je rekla.

			Zavrtel je z glavo.

			»Bom,« je vztrajala.

			Pravzaprav se je to izkazalo za težko izvedljivo. Ne, da ne bi mogla počistiti časa, saj bi ga lahko. In varna hiša, v kateri je še vedno živela, je bila razmeroma blizu. V Zürichu je bilo vsepovsod blizu, saj je bilo mesto kompaktno. Čeprav je bilo, če si se moral držati stran od tramvajev in ulic ter se premikati v avtomobilih z zatemnjenimi stekli, težje.

			Vendar ni šlo za logistiko. Šlo je za to, da je vedela, kaj bo videla, ko bo prišla tja. Frank May nikoli ni bil nezaščiten človek, vsaj odkar ga je poznala. Žar v njegovih očeh, čeljust, vse od tiste prve noči, ko so se mu po obrazu kot električna nevihta razblinila silovita čustva, ga je bilo lahko prebrati. Zdaj je bil zaprt. Odjavil se je. Čakal je, da pride njegov čas. In to je bilo težko opazovati. Ugibala je, da bi se tako obnašala tudi sama, če bi bila v njegovem položaju, a vseeno. Vedno znova je iskala razloge, da ne bi šla.

			Čutila pa je tudi dolžnost, da gre. Sčasoma je ugotovila, da je minilo deset dni, dva tedna, in poslala sporočilo.

			Ali lahko pridem?

			Jasno.

			Njegovi sostanovalci, vljudni, a odmaknjeni ljudje, so jo spustili k njemu. Bil je videti napihnjen in slaboten. Pogledal jo je, kot bi hotel reči: »Vidiš? Tukaj sem, še vedno zajeban.

			Povedala mu je, kaj se je dogajalo, in živčno govorila, da bi zadržala tišino. Stvari so se dogajale, kot vedno. Velika konferenca je bila videti dobro, kmalu bo. Mondragonski zadružni sistem se je širil po Evropi in se povezoval tudi drugod. V Španiji se je to dogajalo najpočasneje, saj v Madridu niso želeli, da bi imeli Baski tako velik vpliv. Toda drugod je bil ta sistem zelo priljubljen, bil je najnovejša stvar, samoumevna stvar. Izkazalo se je, da je imel vsak evropski narod tradicijo skupnega dela v starih skupnostih, ki je trajala, dokler je Napoleon ali druge sile niso zatrle, vendar je še vedno obstajala, čeprav le kot ideja, ki se je zdaj spet vrnila v igro.

			»Dobro,« je rekel Frank.

			Poleg tega, je nekoliko nervozno nadaljevala Mary, bo prihodnja konferenca pogodbenic predlagala podroben načrt za begunce, ki bo uporabljal nekatera načela Nansenovih potnih listov iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Nekakšno globalno državljanstvo, ki bi bilo vsem dano kot človekova pravica. Vse pariške države podpisnice, kar pomeni vse države na Zemlji, so se strinjale, da bodo temu globalnemu državljanstvu podelile pravni status in si enakomerno razdelile breme, pri čemer so bile zgodovinske razlike v izgorevanju ogljika upoštevane v trenutnih ocenah finančnega in človeškega bremena v prihodnosti. Nekakšna podnebna pravičnost, podnebna enakost; končno sprijaznitev z imperialnim kolonialnim obdobjem in njegovim vsesplošnim izkoriščanjem in škodo, ki še nikoli ni bila povrnjena in jo še vedno doživljajo sami begunci.

			»Dobro,« je rekel Frank.

			Mary ga je pogledala. »Danes se ne zdi, da imaš preveč trdno mnenje.«

			Skoraj se je nasmehnil. »Ne.« Premislil je. »Izgubil sem svoje mnenje,« je sklenil. »Zdi se, da se izgubljajo.«

			»Ah.« Ni vedela, kaj naj odgovori na to.

			»Zanimivo je videti, kaj je prvo,« je pripomnil in se še vedno zazrl vase. »Predvidevam, da gre od manj pomembnega k bolj pomembnemu.«

			»To se zdi verjetno.«

			Mary ni vedela, kaj naj reče, kako naj se odzove. Počutila se je neumno in nemočno. Želela je biti z njim, ne glede na to, kam ga je vodila njegova miselna pot, vendar je bilo v trenutkih, kot je bil ta, težko vedeti, kako to storiti. Postavljati vprašanja? Ugibati? Ali sedeti tiho, nelagodno?

			»Kako se počutiš?« je vprašala.

			»Bolan,« je rekel. »Slaboten. Zmečkan.«

			»Še vedno se počutiš kot ti?«

			»Da, kolikor vem.« Potresel je z glavo. »Ne spomnim se, kako sem se počutil prej. Stavim, da zdaj na nobenem testu ne bi dosegel visokih rezultatov.« Premislil je. »Ne vem. Še vedno lahko razmišljam. Toda ne morem pomisliti, zakaj bi moral.«

			Mary se je izogibala razumevanju tega ali pa ga je poskušala razumeti. Vendar ni mogla, bilo je preveč očitno. Črna teža v trebuhu jo je začela vleči navzdol. Zadušila je vzdih, želela je oditi od tam. Bilo je depresivno.

			Seveda je bilo tako. Ni prišla tja, da bi se razveselila, ampak da bi se razveselila. Težava pri tem je bila samoumevna. Zato se je izogibala prihodu. Ker pa je vendarle prišla, je bila to njena dolžnost. Toda kaj je bilo mogoče reči?

			Nič zares. In ni bilo videti, da bi od nje pričakoval kakršen koli odgovor ali spodbudne besede. Videti je bil miren, zapuščen, malce zaspan. Če bi bila nekaj časa tiho, bi se zdelo, da bo padel v posteljo. Potem bi se lahko izmuznila.

			Premaknil se je. »Hej,« je rekel, »želel sem ti predstaviti nekoga, ki živi tukaj. Pogledam, ali je doma.« Tapnil je po telefonu in ga prislonil k ušesu.

			»Hej, Art, ali lahko za trenutek prideš v mojo sobo? Rad bi ti predstavil svojo prijateljico. Hvala.«

			Odložil je telefon. »Tega fanta skoraj nikoli ni tukaj, vendar je eden od prvotnih članov zadruge in dovolili so mu, da obdrži svojo sobo. Pred kratkim sem ga spoznal in všeč mi je. Z zrakoplovom leti po vsem svetu, spremlja koridorje divjih živali in območja divjine ter v bistvu išče živali. S seboj jemlje tudi ljudi.«

			»Kaj, kot izleti v naravo?«

			»Mislim, da je tako, vendar je potnikov le nekaj. Opravljajo nekaj znanstvenih raziskav in podobno. In to, kar zaračuna potnikom, nameni Svetovnemu skladu za divjad in drugim podobnim skupinam.«

			Mary je poskušala zveneti navdušeno.

			Na Frankovih vratih se je zaslišalo tiho trkanje. »Pridi!«

			Vrata so se odprla in vstopil je majhen moški, ki je sramežljivo prikimal. Plešast, kljunast nos, utripajoče bledo modre oči, ki je gledal sem in tja med Frankom in Mary ter ju spremljal z raztresenim pogledom.

			Frank je rekel: »Art, to je moja prijateljica Mary Murphy, ki v mestu vodi Ministrstvo Združenih narodov za prihodnost. Mary, Art je lastnik in pilot letala Clipper of the Clouds, ki je zrakoplov – ali pa je to dirigibil?«

			»Dirkalnik,« se je nasmehnil Art, »lahko mu rečete tudi balon, če želite. Veliko ljudi to počne. Pravzaprav se zdi, da je zrakoplov postal običajen izraz, da bi se izognili tej zmedi.«

			»In ljudi pelješ na ogled divjih živali.«

			»Res je.«

			»Pred kratkim sva šla z Mary v Alpe in videla majhno čredo gamsov in nekaj svizcev.«

			»Zelo lepo,« je rekel Art. »To je moralo biti čudovito.«

			»Bilo je,« je rekla Mary in se poskušala pridružiti.

			Umetnost jo je spremljala. »Ali pogosto hodite v Alpe?«

			»Niti ne,« je rekla. Ne tako, kot mi je všeč, ni rekla. »Rada bi šla več.« Dokler se ne skriva pred morilci, ni rekla.

			Zdi se, da je ta moški morda slišal njene neizrečene stavke ali opazil prostore, ki so jih puščali v zraku. Zmajeval je z glavo vstran, nato pa si je s Frankom izmenjal še nekaj prijaznih besed in potegnil Frankov urnik za pomočnike za tisti teden, da je lahko dodal svoje ime. Nato je pokimal Mary in se izmuznil skozi vrata.

			Frank in Mary sta sedela v tišini.

			»Všeč mi je,« je rekel Frank. »Je dober fant. Pomagal mi je, in ko je tukaj, vedno pomaga pri delu.«

			»Zdel se je sramežljiv,« je rekla Mary.

			»Da, mislim, da je.«

			Več tišine.

			Mary je rekla: »Poglej, tudi jaz moram iti. Še enkrat pridem. Naslednjič ti ne bom pozabila prinesti ene od tistih pomarančnih rezin, namočenih v čokolado.«

			»Ah, dobro.«





92

			Nekega jutra se je razvedelo, da nas bodo izpustili. Ste slišali? je nekdo rekel in vdrl v spalnico. Odpuščajo nas!

			Hitro so vsi slišali novico, nato pa je večina ljudi podvomila o njej. Še ena taborniška govorica. Vedno so se širile s hitrostjo govora, govorice so se po taboru razširile do popolne zasičenosti v eni uri, bi rekel. A potem je vedno prišel dvom. Toliko govoric se je izkazalo za lažne. Pravzaprav skoraj vse. Toda včasih so bile to le novice, to je vse. In tokrat je bil za takoj po zajtrku napovedan sestanek. Ali pa sestankov; v taboru ni bilo nikjer mesta, ki bi lahko naenkrat zadržalo vse. Tako je imel vsak blok sestanek v svoji jedilnici. Zahteva, da bi najmanjši otroci ostali nazaj v spalnicah, tako da bi bilo prostora za skoraj vse odrasle naenkrat.

			Seveda se bo to zgodilo na ta način. Brez opozorila, ad hoc, improvizacija, tako kot je bilo ves čas. Igrajo se z nami: zaprejo nas v kletko, izpustijo, vse je izmišljeno iz trenutka v trenutek. To je zgodovina.

			Sestavili smo. Bila je ekipa upraviteljev tabora, nekaj znanih obrazov in še nekaj neznancev. Švicarski videz. Ne glede na vse drugo je bilo srečanje resnično.

			Rekli so, da se srečanje začne ob enajstih, in dobro smo se naučili, da Švicarji pri urnikih in urah mislijo resno. Velika digitalna ura na steni je od 10:59:59 do 11:00:00, eden od naših rednih čuvajev pa je stopil do mikrofona in v angleščini rekel »Hello everybody«, nato »Guten Morgen« in nato »Sabah alkhyr«.

			Nadaljevala je v angleščini, kar se mi je zdelo čudno, saj je približno sedemdeset ali osemdeset odstotkov ljudi v tem taborišču govorilo arabsko, približno trideset odstotkov pa jih ni govorilo angleško, vsaj tako se mi je zdelo. Toda potem me je njeno sporočilo prevzelo.

			Res so nas izpustili. Dobili naj bi svetovno državljanstvo, kar pomeni, da smo imeli pravico živeti kjer koli. Opozorili so nas, da bodo za mnoge države veljale kvote za priseljevanje in da se bomo morda morali za nekatere od njih uvrstiti na čakalno listo. Vendar smo to lahko storili, kvote za vse države skupaj pa so znašale dvesto odstotkov števila ljudi, ki so bili več kot dve leti v begunskih taboriščih, kar je bilo merilo za to svetovno državljanstvo. Državljanstvo bi bilo na vaše ime, neprenosljivo, z globalnim potnim listom. Družine bi bile skupaj uvrščene na čakalno listo. Prošnje za prebivanje naj bi se usklajevale po vsem svetu, tisti, ki so bili najdlje v taboriščih, pa bi se lahko prvi odločili. S seboj bi lahko vzeli svoje ožje družine. Postopek preselitve bi se začel v začetku naslednjega meseca. V kombinaciji s svetovnim univerzalnim jamstvom za zaposlitev ter subvencijami za prevoz in naselitev bi se moralo vsem dobro goditi.

			Švica se je zavezala, da bo sprejela dvakrat več ljudi, kot jih je bilo zdaj v vseh švicarskih begunskih taboriščih. Stanovanja za te nove državljane so bila že zgrajena ali pa so bila dokončana. Razdeljena so bila po vsej državi, vsak kanton je prevzel sorazmeren delež. Stanovanja naj bi bila sestavljena iz stanovanjskih blokov, ki naj bi ustrezali običajnim švicarskim gradbenim in stanovanjskim predpisom. Zaposlitev naj bi bila ponujena glede na potrebe, kanton naj bi bil delodajalec zadnje možnosti. Treba je bilo opraviti veliko dela. Objekti za zadružne restavracije so bili že postavljeni in pripravljeni za odprtje, če bi si to novinci zaželeli. Menili so, da bi bila hrana lahko hkrati zbirališče za nove prebivalce in pomoč gostiteljski skupnosti. Tako je bilo pogosto tudi v preteklosti.

			Ta ureditev ni povsem enaka odprtim mejam, so dejali. Države bi še vedno imele potne liste in kvote za priseljevanje. Upali so, da se bo veliko ljudi želelo vrniti domov. Javnomnenjske raziskave so pokazale, da je veliko beguncev mnenja, da bi se vrnili domov, če bi bilo to varno. Destabiliziranim državam, v katerih je bilo največ beguncev, bi pomagali, da se čim bolj in čim hitreje ponovno stabilizirajo.

			Ljudje so seveda imeli veliko vprašanj. Ta del je večinoma potekal v arabščini, drugi ljudje na odru pa so odgovarjali izmenično ali pa so odgovarjali, kadar je vprašanje ustrezalo njihovemu strokovnemu znanju.

			Pred koncem sem zapustil sestanek in odšel na severni obod, poln navzkrižnih misli. Kamorkoli! Kaj je to pomenilo? Kje naj izberem?

			Večina od nas bi se o tem pogovorila z družino. Nekateri bi se vrnili domov. To me je privlačilo. Če bi bilo varno, zakaj ne bi šli? Toda jaz nisem mislil, da bo varno. Nič od tega nisem zaupal. Zagotovo mora biti v tem tudi kakšen uganka. Če bi bilo to mogoče, bi to gotovo že zdavnaj storili.

			Toda zakaj tako misliti? Stvari se spreminjajo.

			Skušal sem se prepričati, da se stvari spreminjajo. To ni bilo tako enostavno. Ali se stvari spreminjajo? Že 3.352 dni sem živel isti dan. To se je zdelo dokaz, da se stvari ne spreminjajo.

			Seveda je bilo to napačno. Nič ne ostane enako, niti življenje v taborišču. Ustanovili smo študijske skupine, razrede, športne klube, skupine za dejavnosti. Našli smo si prijatelje. Učili smo otroke. Ljudje so se rojevali, ljudje so umirali. Ljudje so se poročali in ločili. Življenje se je tu odvijalo naprej. Ni bilo tako, da se stvari niso spremenile, da se je čas povsem ustavil.

			Vendar so spremembe in so spremembe. Ob pogledu skozi ograjo na gore, meglene v pozni jutranji svetlobi, sem začutila globok strah ob misli, da se bo moje življenje zares in zares spremenilo. Velika sprememba. Novi ljudje. Tujci. Novo življenje v novem mestu. Ali bom po tako velikih spremembah še vedno jaz? Seveda sem se spomnil na pesem o tem, da nikoli ne moreš pobegniti samemu sebi, da je vsak kraj enak, ker se vanj preseliš ti. Nedvomno je to res. Spomnil sem se tudi na staro misel iz psihoterapije, da se ljudje bojijo sprememb, ker so to lahko le spremembe na slabše, saj se spremeniš v drugo osebo in zato nisi več ti. Torej sprememba kot smrt.

			Toda smrt navad. To je vse, sem si rekel. Spomni se pesmi; ne moreš si pomagati, da ne bi bil sam. Sebe boš vlekel s seboj po vsej Zemlji, ne glede na to, kako daleč boš pobegnil. Ne moreš pobegniti pred seboj, tudi če si to želiš. Če te je strah, da bi se izgubil, si oddahni.

			Ne: strah, ki sem ga čutil, je bil morda strah, da bom, tudi če se stvari spremenijo, še vedno tako nesrečen kot prej. Ah, ja, to je bil pravi strah!

			No, ampak vedno me je bilo strah. Zato ni bilo nič drugače.

			Ali bi pogrešal to mesto? Čudovite gore, čudoviti obrazi …

			Ne, ne bi ga pogrešal. To sem si obljubil in zdelo se mi je, da bom obljubo lahko izpolnil. Morda je bila to moja oblika sreče.





93

			Projekt Slowdown je bil aktiven že desetletje in trideset največjih ledenikov na planetu, vsi na Antarktiki in Grenlandiji, je doživelo odprave do svojih ključnih točk, kjer so v ledu stalili vodnjake, talilno vodo pod njimi pa črpali na površje in jo razpršili, da je ponovno zamrznila tako blizu črpalnih vodnjakov, kot je bilo primerno. Naša ekipa je sodelovala pri prizadevanjih na vzhodni Antarktiki, ki so bila še posebej zapletena, saj so se razpršeni ledeniki in ledeni tokovi na težko obvladljiv način stekali v Filchnerjevo ledeno polico in ledeno polico Ronne. Oblikovanost površja pod ledom je spominjala na polovično skledo, ki ni bila dovolj strma, da bi lahko zlahka določili kraje v zgornjem toku, kjer je bil vnos ledenikov najhitrejši. Vendar smo s tem naredili vse, kar smo lahko, in v petih letih izvrtali 327 vrtin, pri čemer smo se osredotočili na ključne točke, ki smo jih lahko našli, in upali na najboljše.

			To ne bi bilo mogoče brez mornaric Združenih držav, Rusije in Anglije. Dovolili so, da je majhna vas njihovih letalonosilk zamrznila v morski led in prezimila v morju Ronne, s teh letalonosilk pa smo lahko nadaljevali delo vse leto in oskrbovali kopenske baze, ki so bile postavljene na ledu rek Ronne in Filchner. Flote helikopterjev so oskrbovale te tabore in pomagale pri premikanju taborov od enega do drugega vrtališča. Samo na našem območju je bilo za ta prizadevanja porabljenih približno deset milijard dolarjev. Takšna kupčija, kot je rekel Pete Griffen. Veliko nas je delalo z njim in pogosto smo se ga spominjali.

			Vse dobro. Samo štiri smrtne žrtve, vključno z njegovo, vse zaradi nesreč, od tega tri zaradi neumnih odločitev, vključno z njegovo. Druga smrt je bila posledica vremenskih razmer. Precej dobro. Ker te Antarktika hitro ubije. In nobena od smrtnih žrtev niso bili ljudje iz naše ekipe, čeprav tega seveda nismo nikoli povedali. Vendar je bilo to v tolažbo, glede na to, kaj se je zgodilo Petu. Nihče v moji skupini si ni želel, da bi se nam zgodilo kaj takega.

			Deset let na Antarktiki, dobro delo, ki ga je bilo treba opraviti, in nič več prošenj za štipendije. Pisali so se članki, delali so znanstveni prispevki, vendar so se večinoma ukvarjali s projektiranjem vrtalnikov, črpalk in tehnologij razprševanja. Tudi tam je bilo mogoče pridobiti dokumente, čeprav to ni bilo točno to, zaradi česar smo se tja odpravili. Pravzaprav so glaciologi pridobivali podatke kot še nikoli prej, zlasti o strukturah ledu in zgodovini tokov, predvsem pa o študijah dna. Zagotovo še nihče ni imel takšnih podatkov o interakcijah med ledenikom in dnom, kot jih imamo zdaj! Če bi se teh raziskav lotevali le zaradi njih samih, bi potrebovali stoletja, da bi se naučili to, kar smo se naučili. Vendar smo imeli prikrit motiv, prevladujočo skrb.

			Ob koncu sezone so nas z letalom prepeljali v sredino ledenika Recovery, kjer smo pred petimi leti izvrtali dvojno vrsto vrtin. Ena od linij je poročala, da so se ustavile vse črpalke.

			S helikopterjem smo se povzpeli do precej dramatičnega taborišča na ravnem delu ledenika med slapovi gor in dol, severno od nas pa se dviga gorovje Shackleton, ki tvori zgornjo polovico stranskih sten ledenika. Stranski striž na robu ledenika je predstavljal območje razbitin turkiznih serakov, ki so bili tako visoki in močno razbiti, da so bili videti kot območje razbitih steklenih nebotičnikov. Na Antarktiki se nikoli ne navadiš na vožnjo s helikopterjem. Niti piloti helikopterjev se tega ne navadijo.

			Na ravnini smo se odpravili do vodnjakov, o katerih so poročali, da so se ustavili. Te vrtine smo vrtali že davno prej, na začetku, in zdaj jih je bilo treba preveriti. Na površini je bilo vse videti v redu in ni šlo za nadzorni sistem. Zelo hitro se je težava, ki jo je opazil samodejni nadzor, potrdila, črpalko za črpalko, samo s pogledom v izhodne cevi, kjer ni bilo ničesar videti. Bolj ko so bile luknje bližje središču ledenika, manj vode so črpale. Večina jih ni črpala ničesar.

			Gibali smo se na smučeh in bili povezani z vrvmi, za vsak primer, če je brezpotje med vodnjaki v letih, odkar je tam nekdo bil, razpokalo. Razpok ni bilo, zato smo označili novo pot, nato pa se usedli na motorne sani in za gotovost preizkusili pot. V naši ekipi se ne bomo igrali.

			Vodnjaki so bili v običajni liniji čez ledenik. Visok drog s transponderjem in meteorološko škatlo, na vrhu raztrgana rdeča zastava. Pod njo je bila pritlična oranžna izolirana škatla iz vezanega lesa, ki je pokrivala vodnjak, pravzaprav zelo majhna lopa, ogrevana s sončnimi kolektorji, postavljenimi poleg nje. Cevovod je bil apnenčasto zelen, prekrit s sivim kamenjem. Črpal je vodo proti jugu, do hriba na južnem bregu ledenika, kjer se je pridružil velikemu cevovodu, ki se je napajal iz vseh črpalk na tem območju.

			Vrata so se odprla in vstopili smo v kočo, ki pokriva vodnjak. Tam je bilo lepo in toplo. Temno je bilo tudi s prižganimi lučmi, potem ko je zunaj bleščalo. Veter je šumel ob straneh. Lepo in prijetno, saj je bilo treba poskrbeti, da je bilo nad lediščem. Preveril sem merilnike; voda ni pritekala. Odprli smo loputo na pokrovu vodnjaka in v luknjo spustili kamero s kačo. Kačji kolut je bil tako velik, da ga je moral snežni motor pripeljati sem na lastnih saneh; dva kilometra kače na enem velikem kolesu.

			Kamera je šla dol. Strmeli smo v zaslon. Bilo je, kot da bi opravili kolonoskopijo izjemno preprostega debelega črevesa. Ali pa je verjetno bolj podobno kameram, s katerimi vodovodarji pregledujejo kanalizacijski vod. V luknji ni bilo vode niti dvesto metrov globoko; to je bil znak, da je nekaj narobe, kajti ko je luknja odprta od dna ledenika do njegovega vrha, teža ledu potisne vodo večino poti navzgor. Toda tukaj smo gledali daleč navzdol v luknjo, a vode ni bilo.

			Nekdo je rekel, da mora biti blokiran.

			Da, vendar kje?

			Sčasoma smo prišli do dna luknje; na nobeni točki na poti ni bilo vode.

			Veste kaj? Ta ledenik je dosegel dno. Preprosto ni več vode za črpanje!

			Zato se bo zdaj upočasnila.

			Zagotovo.

			Kako hitro bomo to izvedeli?

			Nekaj let. Čeprav bi ga morali videti tudi takoj. Vendar bomo potrebovali nekaj let, da se prepričamo, da se je to res zgodilo.

			Wow. Tako smo to storili.

			Ja.

			Seveda bi se izvajalo vzdrževalno vrtanje. Ledeniki bi še vedno drsali v morje pod lastno težo, s staro počasnejšo hitrostjo, tako da bi jih bilo treba vsako desetletje ali več ponovno izvrtati gorvodno od sedanjih lukenj. V bližnji prihodnosti bo tu spodaj delalo veliko ljudi – morda desetletja, morda za vedno. Precej čudovita perspektiva, smo se strinjali vsi, potem ko smo se odtajali in vstopili v jedilno kočo, ki je stala visoko na svojih velikih sankaških tekačih. Iz majhnih oken na južni strani koče se je razprostiral pogled na Shackletonovo gorovje, ki ima nenavadno ime, saj se Shackleton nikoli ni približal temu kraju. Morda je bilo blizu kraja, kjer bi potekala njegova predlagana pot čez Antarktiko, toda ko se je ladja Endeavor ujela v led in zdrobila, so morali vse načrte opustiti in lotili so se zelo zanimivega projekta, da bi preživeli. Tisti dan smo mu nazdravili in njegovemu duhu obljubili, da bomo poskušali storiti enako. Opustite načrt A, ko se vse skupaj razblini, in uvedite načrt B, ki se je glasil: preživeti! V nenehni improvizaciji delaš, kar moraš, in preživiš, če lahko. Nazdravili smo njegovim robustnim, črno skrilavim goram, ki so se dvigale v nizko nebo južno od nas. Bili smo 650 metrov nad morjem in pripravljeni na hrano in pijačo. Še en odličen dan na Antarktiki, ko smo reševali svet.





94

			58. zasedanje pogodbenic Pariškega sporazuma, ki je vključevalo šesti predpisani svetovni pregled stanja, se je zaključilo s posebnim dodatnim dvodnevnim povzetkom preteklega desetletja in celo celotnega obdobja obstoja sporazuma, ki je bilo vse bolj videti kot prelomnica v zgodovini ljudi in Zemlje ter začetek nečesa novega. Nikoli ni mogoče dovolj poudariti, kako pomemben je bil Pariški sporazum; čeprav je bil na svojem začetku šibek, je bil morda podoben trenutku, ko se plima obrne: najprej komaj zaznavno, nato pa neustavljivo. Največji preobrat v zgodovini človeštva, ki so ga nekateri imenovali prva velika iskra planetarnega uma. Rojstvo dobrega antropocena.

			Zadnja dva dneva tega srečanja so ljudje v enem dnevu povzemali, naštevali in slavili različne vidike pozitivnih sprememb, ki so se zgodile od podpisa sporazuma. Drugi dan je bil namenjen naštevanju in opisovanju nekaterih nerešenih težav, ki jih morajo še rešiti, če želijo zagotoviti napredek, ki je bil dosežen ali obljubljen s stvarmi, omenjenimi prvi dan. Oba dneva sta bila zelo naporna.

			Prvi dan, na dan praznovanja, se je Mary sprehajala po dvoranah s plakati in se najprej čudila, nato pa začudila. Velik transparent s Keelingovo krivuljo, ki se je raztezala čezenj, z nenehnim naraščanjem, nato izenačevanjem in nedavnim padcem, je kot zastava štrlel nad vsemi ostalimi. Pod njim pa se je dogajalo toliko stvari, za katere še nikoli ni slišala. Spet je občutila moč kognitivne napake, imenovane hevristika razpoložljivosti, pri kateri meniš, da je resnično tisto, kar poznaš. Toda dogajalo se je toliko več, kot bi lahko vedela katera koli oseba, resničnost je bila toliko večja od samega sebe, da je bilo zaskrbljujoče o tem razmišljati. To je pojasnilo napako: človek je začutil ogromnost in se skrčil vase kot polžji rogovi, instinktivno je skušal zaščititi svoj um.

			A v tem stiku s širšo resničnostjo ni bilo nič slabega. Mary je poskušala to začutiti. Izpostavila je rogove in vse to sprejela. Konferenčne dvorane so bile videti kot na vsakem drugem znanstvenem srečanju, plakat za plakatom je opisoval projekt za projektom. V tem primeru so vsi plakati in različne organizacijske mize, panelne razprave in plenarni govori opisovali dobre stvari, ki se izvajajo; toda to je bilo vedno res, na vseh znanstvenih srečanjih, ki so kdaj koli potekala: to so bila utopična srečanja, prostori upanja. Razlika je bila v tem, da so plakati skupaj opisovali globalne razmere, za katere še pred desetimi leti nihče ne bi verjel, da so mogoče; pred štiridesetimi leti pa so se zdele nemogoče.

			Najprej je vse dobesedno poganjala novica, da se proizvaja veliko čiste energije. Mary se je spomnila, da je Bob Wharton pred mnogimi leti, na začetku, v tistem času, ki se je zdaj zdel na drugi strani velikega gorskega masiva, tistih nevidnih Alp, nad katerimi je bil njen mlajši jaz, ki se ga je komaj spominjala: če lahko proizvedemo veliko čiste energije, je rekel Bob, je mogoče narediti še veliko drugih dobrih stvari. Zdaj so to počeli.

			Poleg tega je ključnega pomena, da so kljub temu, da so proizvedli več energije kot kdaj koli prej, v ozračje zgoreli veliko manj CO2, manj na leto kot v katerem koli letu od leta 1887. Zdi se, da je Jevonsov paradoks končno premagan; ne v svoji osrednji točki, ki pravi, da se več energije ustvari, več se je tudi porabi; toda zdaj, ko se proizvaja čisto in za manj ljudi, saj se je število prebivalstva začelo zmanjševati, ni pomembno, koliko se je porabi. Ker je bil na večini oskrbovalnih točk večino časa presežek in je bila energija ustvarjena čisto, so preprosto presegli Jevonsov paradoks. Tam, kjer se je presežek energije izgubil zaradi pomanjkanja popolnoma učinkovitih načinov shranjevanja, so ljudje našli več načinov, kako jo uporabiti, dokler so jo imeli: za razsoljevanje ali bolj neposredno zajemanje ogljika v zraku ali črpanje morske vode po kopnem v nekatere suhe bazene in tako naprej. In tako naprej in naprej in naprej. Tako je bila čista energija, bistvo izziva, izpolnjena ali je bila izpolnjena.

			Potem še en odličen plakat: Global Footprint Network (Mreža globalnega odtisa) je svet izenačil glede na bioproizvodnjo na Zemlji ter vnos in predelavo odpadkov. Svetovna civilizacija ni več porabila več obnovljivih virov biosfere, kot so jih nadomestili naravni procesi. Kar je dolga leta veljalo le za Kubo in Kostariko, je zdaj veljalo povsod. Del tega dosežka je bil posledica projektov Polovica Zemlje; čeprav to še ni bila dobesedna resničnost, saj so ljudje še vedno zasedali in uporabljali več kot polovico Zemlje, pa so bila obsežna območja vsake celine ponovno spremenjena v divjo zemljo in v veliki meri osvobojena ljudi in njihovih najbolj motečih struktur ter prepuščena živalim in rastlinam. Na Zemlji je živelo več divjih živali kot kadar koli v zadnjih dveh stoletjih, prav tako je bilo manj domačih živali, ki so jih gojili za prehrano ljudi in so zasedale veliko manj zemlje. Ekosistemi na vseh celinah so se torej vračali k nekakšnemu novemu zdravju, kar je bila posledica delovanja planetarne ekologije, ki je živela in umirala pod soncem. Večina biomov je bila takšnih ali drugačnih mešancev, vendar so bili živi.

			Prav tako je bilo ugotovljeno, čeprav na ta dan tega ni neposredno omenil noben plakat ali panel, da naj bi bila svetovna stopnja človeške obnove zdaj ocenjena na približno 1,8 otroka na žensko. Ker je bila stopnja nadomeščanja dosežena pri približno 2,15 otroka na žensko, se je torej skupna človeška populacija na Zemlji počasi, a zanesljivo zmanjševala. Misel, da je pred njimi še vedno demografski val, je izginila; demografi ga niso več napovedovali. Nekateri ekonomski teoretiki so bili zaskrbljeni, da gospodarstvo ne bo zmoglo obvladovati tako zmanjšanega števila prebivalcev; drugi so to spremembo pozdravili. Toda vse to je bilo tako novo in kontroverzno, da so na tej konferenci o tem ostali brez besed. To je bila tema za drug dan. Stari napad na okoljevarstveno gibanje, da je protičloveško, je bil še vedno dovolj močan, da so se mnogi v znanstveni skupnosti izogibali govorjenju o tej temi. Bilo je preveč vroče, da bi ga lahko obvladali. Toda v tem primeru je šlo za dobro novico; zato so jo precej pogosto omenjali, bila je ena tistih stvari, ki se širijo od ust do ust.

			Podobno je bilo pri razpravah o nedavni super depresiji in o tem, da so bile družbene in gospodarske motnje, ki jih je povzročila, pravzaprav dobre z vidika izgorevanja ogljika in zdravja biosfere. To, da so dogodki, ki so povzročili trpljenje milijonom ljudi, morda dobri za preostalo življenje na planetu, se je spet obravnavalo kot možen antihumanizem. Najbolje je, da vse te vidike splošnega položaja opredelimo kot obvladovanje katastrofe po najboljših močeh, da iz slabega položaja naredimo najboljše itd. In v poplavi predstavljenih informacij so bile nekatere stvari očitno prepuščene ustnemu izročilu, zlasti sklepanja in domneve.

			Nad vsem tem, v najbolj dobesednem pomenu zaradi prapora in samega zraka, je bil ogromen pretok informacij pogosto dobro povzet s tako imenovanim velikim indeksom ali velikim številom, ki je pomenilo dele na milijon CO2 v ozračju. Ta se je v zadnjih petih letih zmanjšal za 27 delov na milijon. Zdaj je padel na 451, enako kot leta 2032, in bil je na jasni poti, da bo padel še naprej, morda celo do 350, kar je predindustrijska najvišja točka na sinusoidi 280-350 ppm, ki je obstajala v prejšnjih milijonih let in je zaznamovala spremembe v obliki Zemljine orbite okoli Sonca. 350 delcev CO2 na milijon, če bi to hoteli! Sedaj se je razpravljalo o tem, kako globoko bi se radi spustili. To je bila povsem drugačna razprava kot tista, ki je v zadnjih štiridesetih letih pritegnila pozornost sveta.

			V istem obdobju so se vrednosti Ginijevega indeksa v svetu na splošno precej izenačile. Na vseh celinah je bilo zaznati izboljšanje. Gibanja za pravičnost pri plačah, razmerja med plačami in priporočeni davčni načrti centralnih bank ter politična gibanja, ki so povsod podpirala jamstva za delovna mesta in progresivno obdavčitev, včasih pod geslom »konec kleptokracije plutokratov«, kot je zapisal eden od plakatov, so imela povsod močne učinke. Velikodušna opredelitev univerzalnega potrebnega dohodka, zagotavljanje delovnih mest za vse in omejitev osebnega letnega dohodka na desetkratnik tega minimalnega zneska, kot so to storili v številnih državah, so takoj zmanjšali Ginijeve številke. EU je bila na čelu, ZDA in Kitajska so ji sledile, nato pa so povsod drugje začeli odhajati njihovi najbolj izobraženi mladi ljudje v te bolj ravne države, dokler tega niso uvedle tudi države, ki so izgubljale izobražene ljudi. Zagotovljena delovna mesta, da, pa tudi univerzalne osnovne storitve in podprta socialna reprodukcija, skupaj z infrastrukturnimi projekti in gradnjo stanovanj, so dokončali izhod iz revščine na spodnjem koncu svetovne dohodkovne lestvice. Omejitev dohodkov in premoženja posameznikov je izravnala vrh lestvice. Seveda so številni bogataši skušali s svojim bogastvom pobegniti v varno zavetje, vendar so nadzor nad valutami in dejstvo, da je bil ves denar zdaj vezan na verige blokov in sleden, pomenili, da so bila vsa stara zavetja in zatočišča izkoreninjena in odpravljena. Denar je bil zdaj le številka v globalnem bančnem sistemu, tako da tudi če je nekdo prenesel denar v premoženje, je bilo to premoženje uvrščeno na seznam s ceno premoženja, nato pa ustrezno obdavčeno in pogosto prodano, da bi se izognil davkom na premoženje, ki so se močno povečali. Nekatera zemljišča so se odpovedala, da bi lastniki ostali plačilno sposobni v novih davčnih režimih, kar je pomenilo, da je bilo zdaj vedno več javnih zemljišč, ki so bila opredeljena kot taka in se uporabljala kot skupna lastnina. Podjetja v državni lasti, ki uporabljajo veliko velikih podatkov in algoritmov Red Plenty, so postala manj okorna, kot so bila, s čimer so se izognila starim slabim neučinkovitostim, medtem ko so dobre neučinkovitosti ohranila na način, ki je bil pomemben za odpornost in pravičnost.

			Za opis in analizo teh novih dogodkov je nastala povsem nova ekonomija, ki je neizogibno vključevala veliko novih merilnih sistemov, saj je bila ekonomija predvsem sistem kvantificirane etike in politične moči, ki je bila odvisna od merjenja. Tako so zdaj ljudje uporabljali starejše instrumente, kot so indeks vključujoče blaginje, kazalnik resničnega napredka, indeks človekovega razvoja Združenih narodov, prilagojen za neenakost, in indeks globalnega odtisa. Poleg tega so si izmislili tudi številne nove. Vsi ti novi indeksi za gospodarsko zdravje so bili zdaj pogosto združeni v nov celovit indeks indeks indeksov, imenovan Metaindeks zdravja biosfere in civilizacije. BCHMI.

			Kovanec za ogljik je pri vsem tem odigral svojo vlogo. Nekaj časa je bilo videti, da bodo z uvedbo ogljičnih kovancev bogati le še bolj obogateli, saj so nekatera največja podjetja, ki proizvajajo fosilni ogljik, izrazila namero, da bodo sekvestrirala ogljik, ki ga imajo v lasti, in prejela ustrezno plačilo v ogljičnih kovancih, nato pa večino teh kovancev zamenjala za ameriške dolarje in druge valute, nato pa so investirala v druga kapitalska sredstva, zlasti v nepremičnine, in tako postala bogatejša kot kdaj koli prej – kot da bi jim bili vsi prihodnji dobički izplačani naenkrat po sto centov na dolar, čeprav so njihova sredstva zdaj obtičala kot strupena za biosfero in ljudi.

			Vendar so centralne banke pripravile shemo, kako to rešiti. Podjetja za fosilna goriva so dobivala plačilo, da, in to celo po pariteti, če je to pomenilo en ogljični kovanec na tono zajetega ogljika, kar so potrdile certifikacijske skupine Ministrstva za prihodnost, tako kot vsi drugi subjekti, ki so izvajali enako sekvestracijo. Toda izplačila nad določenim zneskom so se sčasoma amortizirala in bi se izplačala, ko bi prišel čas, z ničelnimi obrestmi; ničelnimi obrestmi, vendar ne negativnimi; in z jamstvi, s čimer bi postala neke vrste obveznica. In potem so morala podjetja po zakonu in mednarodni pogodbi z začetno uporabo danih ogljičnih kovancev opraviti delo z negativnim vplivom na ogljik, da bi bila še naprej upravičena do izplačil, saj če bi vlagala le v drugo proizvodnjo, ki uničuje biosfero, zlasti v proizvodnjo, ki izgoreva ogljik, potem v širšem smislu sploh ne bi sekvestrirala ogljika. Rezultat teh odločitev o izvajanju politike je bil, da so naftna podjetja in naftne države dobivale plačilo sorazmerno s svojimi nasedlimi sredstvi, vendar v daljšem časovnem obdobju in le za opravljanje dela, ki je negativno vplivalo na emisije ogljika, kot so ga opredelili in merili standardi Pariškega sporazuma in skupine za certificiranje. Mladi uslužbenci centralnih bank so bili vsi precej ponosni na ta dogovor, ki so si ga izmislili v preteklih letih, da bi rešili ogljični kovanec, nato pa so opazovali, kako so ga njihovi šefi odobrili in izvajali. Te zabave ob srečanju zaposlenih so bile tako burne, da so skorajda razburile stari, umirjeni Zürich.

			Uspeh ogljičnega kovanca je pomenil, da je bilo ogromno denarja namenjenega obnovi krajine, regenerativnemu kmetijstvu, pogozdovanju, biooglju in gojiščem alg, neposrednemu zajemanju in shranjevanju zraka ter vsem ostalim prizadevanjem, ki so opisana drugje v dvorani. Na transparentu nad eno od sob je bilo napisano takole:

			»Revolucija pride; ne pričakovana, ampak druga, vedno druga.«

			Ljudje pod transparentom, ki so ga izobesili, so Mariji povedali, da gre za stavek Maria Praza, ki ga je citiral neki John P. Farrell, tega pa je nato citiral neki Christopher Palmer. Ti švicarski uslužbenci so bili s tem zadovoljni.

			Drugi, zadnji dan, ki so ga posvetili »nerešenim težavam«, jih je trezno opomnil, da so še vedno na začetku poti. A glede na to, kaj so prejšnji dan razkrili in slavili, je bilo v dvorani čutiti, da so ti problemi, najsi so bili še tako hudobni, ovire za splošno gibanje, za zgodovino samo, in da jih je zato mogoče premagati, rešiti po delih, zaobiti ali odložiti na poznejši čas, ko bo na voljo še več zagona za boj proti njim.

			Tistega dne je nad vhodom visel transparent, ki je oznanjal geslo,

			»Premagajte težave tako, da jih pomnožite.«

			To so uslužbenci pripisali Walterju Benjaminu, ki je, ko je to napisal, očitno dodal, da je to »stara dialektična maksima«, čeprav je nihče ni mogel najti nikjer prej v ustrezni literaturi. Verjetno si jo je izmislil in ji dal lažno poreklo, čeprav je nekdo pripomnil, da mu to ne bi bilo podobno, saj je bil zelo vesten zgodovinar in arhivar. Na internetu so ljudje skušali najti pravi vir, vendar je to spet samo pokazalo, da internet, čeprav je ogromen, ni niti približno celovit, ko gre za materialne sledi preteklosti. Pravzaprav je to le kaplja v morje.

			Kakorkoli že, Mary je menila, da so bolj nujne zadeve kot iskanje pravega vira tega citata. Sprehodila se je po hodnikih kot prejšnji dan. Premagajte ovire tako, da jih pomnožite: enostavno! O nerešenih problemih so ta dan razpravljali, jih ocenjevali, ocenjevali, celo razvrščali po nujnosti; nato so jih sestavili v indeks, ki je bil nekako podoben uri Združenja atomskih znanstvenikov »minute do polnoči«, ki je res še vedno stala na hodniku, nastavljena na približno dvajset minut do polnoči, kjer je bila zataknjena že desetletja, zato se je Mary spraševala, ali je sploh veljavna oziroma ali ima kakšno težo. Zataknjena ura; ne najboljša podoba za smrtno resno nevarnost. Ob vseh najnujnejših nevarnostih, s katerimi so se soočali, se ji je zdelo, da ura vedno tiktaka. Toda ko je to omenila Badimu, je zmajal z glavo; ta atomska ura je preprosto povedala, da jedrska nevarnost nikoli ni izginila, je dejal. Obnašamo se, kot da je minila, vendar ni. To je način, kako povedati, da znamo ignorirati eksistencialne nevarnosti. V resnici bi bilo bolje, če bi nekaj storili v zvezi s to nevarnostjo. Ustreliti jo v glavo. V manj kot petih letih bi lahko razorožili vse to orožje. Razcepni materiali, ki se uporabljajo kot energetsko gorivo, bi zgoreli v nič, ostanke pa zakopali. To je neumno.

			Potem je hodila po hodnikih in se počutila, da morda res ni dobra pri ocenjevanju nevarnosti. Arktične naftne države so na primer še vedno ne tako zelo prikrito naklonjene podnebnim spremembam; ali je to nevarnost? V zadnjem času se je zdelo, da je ohranjanje debelega in trdnega arktičnega morskega ledu zdaj ruska politika. Zato Mary ni bila tako zaskrbljena. Imeli so floto in še naprej bodo rumeno obarvali odprt arktični ocean, da sončna svetloba ne bi prodrla globoko v vodo in jih vse skuhala; enako velja za brezpilotna letala, ki so jih zdaj pošiljali vsako dolgo temno zimsko noč, da bi morski led poškropila z dodatnimi plastmi zamrznjene megle in zaprla nezaželene poljane in odprta območja in tako naprej. Ne; če je bila Arktika izjemen problem, pa vsaj ni bila nerešljiva. Rusija bo opravila svoj del naloge, je ocenila.

			Na koncu hodnika se je vrnila na področje jedrskega orožja in jedrskih odpadkov. Badim ni bil edini, ki ga je to skrbelo; temu je bila posvečena cela vrsta panelov. Ali je mogoče te problematične materiale nekako pretvoriti v jedrsko energijo, jih sežgati do koncentrata, ki bi ga bilo mogoče varno shraniti, ali pa jih poslati v vesolje? Mary je presodila, da nihče ne bi mogel prepričljivo utemeljiti nobenega od teh vprašanj. To je bil res nerešen problem.

			Nato trideset najrevnejših držav. Slabih trideset, žalostnih trideset, šibkih trideset; slišala je vsa ta imena. Med temi tridesetimi državami je bilo vsaj deset tako imenovanih propadlih držav, nekatere med njimi pa so bile propadle že desetletja, kar je njihove ljudi spravilo v bedo. Slabe težave v tehničnem pomenu besede so bile težave, ki jih ne le ni bilo mogoče rešiti, ampak so vase potegnile tudi druge razmere; dejansko so bile nalezljive. Zato se je zdelo, da morajo v teh državah s hudimi težavami posredovati njihove sosednje države, torej ves svet; dejansko so morale biti pod regionalno ali mednarodno upravo. Vendar pa je bilo treba upoštevati suverenost enega naroda, kar je pomenilo, da je lahko ne upošteva noben narod, če bi politični vetrovi pihali proti njemu; zato noben narod ni rad posegal v suverenost. Običajno so bile stare uspešne imperialne sile tiste, ki so najbolj vztrajale, da se različne postkolonialne katastrofe vrnejo v podrejen položaj, pri čemer to vztrajanje nikoli ni bilo videti dobro, tudi če so bili nameni dobronamerni. Ameriški imperij je bil večinoma gospodarski in neprijavljen, zato ga Američani sami nikoli niso razumeli ali priznavali kot imperij, čeprav so imeli 800 vojaških oporišč po vsem svetu in je bil njihov vojaški proračun večji od vseh drugih držav na Zemlji skupaj. Tako so se lahko pojavile stvari, kot je Washingtonsko soglasje, v katerem so Svetovno banko, Mednarodni denarni sklad in celo Svetovno trgovinsko organizacijo uporabljali kot instrumente ameriške hegemonije, ki so majhne revne države silili, da se pridružijo svetu kot nova vrsta kolonij, ameriških kolonij po vsem imenu, ali pa jih je doletela še hujša usoda. Celo Kitajci s svojo pobudo Pas in cesta in svojo lokalno močjo v Aziji niso bili tako slabi kot Američani, ko je šlo za imperialno samopomilovanje, ki se je pretvarjalo v dobrodelnost, kot v postopkih strukturnega prilagajanja ob koncu dvajsetega stoletja, ki so uničili lokalno preživetje, da bi lahko celotne države postale dobaviteljice denarnih pridelkov za ameriške trge. Ne: Mary bi med njihove izjemne probleme uvrstila ameriško neumnost in napuh ter domnevo, da so edina svetovna velesila; vendar tej ideji ni bil posvečen niti en panel ali celo plakat, ne, seveda ne. Še eno vprašanje, ki se prenaša od ust do ust. Za napad na to težavo bi bil potreben skupen in usklajen napad vsega sveta, druge države pa se seveda med seboj nikoli ne bi mogle dogovoriti do te mere, da bi bile pri tem zelo dobre, zlasti ker je bila večina od njih zavezana ZDA, več kot nekaj pa jih je kupilo ključavnico in sod.

			Takrat, ko se je zdelo, da se problem CO2 zmanjšuje, so ljudje vse bolj zaznavali nenehno zastrupljanje biosfere z onesnaževanjem, pesticidi, plastiko ter drugimi odpadki in ostanki civilizacije. Biosfera je bila gotovo močna, vendar je sprejemanje in predelava strupov nekaj, kar lahko vsako živo bitje počne le do določene točke, potem pa je preprosto zastrupljeno in v težavah.

			Sledila je dvorana, namenjena razpravi o slabem ravnanju z ženskami, individualnem in kolektivnem, pogosto v istih državah, ki so bile najslabše ocenjene v vseh drugih kategorijah blaginje ter politične zastopanosti in funkcionalnosti. To seveda ni bilo naključje. Položaj žensk ni bil le kazalnik, temveč temeljni dejavnik uspeha vsake kulture. Toda mnoge stare oblike patriarhata niso bile mrtve, zato sta bila med najhujšimi nerešenimi slabimi problemi prav patriarhat in mizoginija. Mary je vzdihnila, ko je pogledala v to dvorano, kjer je bilo seveda veliko žensk in sorazmerno manj moških kot drugod. V sobi s sto ljudmi je naštela pet belcev in dvajset barvnih moških. Tudi če bi se izkazalo, da je to najhujši preostali problem, bi se še vedno našlo malo moških, ki bi bili pripravljeni pogledati v to smer. Tega ne bi rešili moški, temveč ženske; zakone so pripravile ženske in jih tudi sprejele. Zato je bil to res izjemen problem, res zloben problem. Čeprav je bilo uvrščanje v to kategorijo, kot problem poleg onesnaževanja, jedrskega orožja, ogljika, slabega upravljanja in podobnega – to je bilo neprijetno, bil je to še en vidik samega problema. Ženske kot druge – kdaj se bo to nehalo, saj jih je bilo več milijonov, kot jih je bila večina vrste?

			Nato se lotimo drugih nerešljivih vprašanj. Vprašanja virov. Ženske kot viri, je Mary pomislila, ne, pozabite na to. Voda. Toda z obilico čiste energije bi jo lahko razsoljevali. Tla: upanje je bilo regenerativno kmetijstvo, biologija sama. Biosfera na splošno: izguba habitatov, varnih koridorjev za habitate, število divjih živali. Izumiranje. Invazivne biološke težave. Zdravje vodotokov. Izguba žuželk, vključno z izgubo čebel. Kje shraniti CO2, ki so ga črpali iz ozračja. Tudi po doseženem napredku so bili ti problemi še vedno pereči.

			Zdravje oceanov. Ničesar niso mogli storiti glede zakisljevanja oceanov, segrevanja oceanov, ki ga je povzročil ogljikov dioksid v prejšnjem stoletju, in razkisanja. Tako je prihajalo do izumiranja in domnevno tudi izumiranja, za katera sploh niso vedeli, kar bi lahko imelo katastrofalne kaskadne posledice. Zdravje oceanov bi bilo v prihodnjih stoletjih izjemen problem, za katerega ne bi mogli storiti skoraj ničesar, razen da bi velike dele oceanov, vsaj polovico, pustili pri miru, da bi se lahko njihovi biomi in bitja čim bolje prilagodili. Koralni grebeni, plaže in obalna mokrišča so seveda prav tako predstavljali velik del tega in skoraj v enaki meri niso mogli pomagati ljudem. Umaknite se, umaknite se, izogibajte se; morda poskusite loviti plastiko namesto rib, vsaj na velikih območjih, ki so ostala sama; ali celo na ribolovnih območjih. Postavite nove temelje za koralne grebene. In tako naprej. To bi bil hud problem do konca njihovega življenja.

			Da, tako je bilo ves dan in po vsej dvorani Kongresshall. In nič ni pomagalo, da so bili številni od teh problemov nesorazmerni, da je bilo žaljivo, da je bila dobrobit žensk na isti karti kot dobrobit koralnih grebenov ali jedrskih skladišč. K vragu s temi antologijami nerešenih problemov! Takšni seznami so po njenem mnenju na nek način neuporabni. Morda bi bilo bolje, da bi konferenco končali dan prej, s praznovanjem napredka, ki so ga že dosegli in ga še vedno dosegajo. Takrat se je počutila dobro, zdaj se je počutila slabo. Morda bi lahko jezo, ki je nastala na ta dan, uporabila, vendar ni bila prepričana. Po Kongresshallu se je sprehajalo veliko šokiranih ali depresivnih mladih ljudi, zlasti mladih žensk. Mary jih je nekaj ustavila, ko so bili v skupinah, za katere je bilo videti, da se pogovarjajo o stvareh, in jih poskušala spodbuditi, naj se borijo naprej, naj gredo ven in si nakopljejo rit, kot so to počeli oni. Nekatere so prikimavale, druge ne.

			Zato je bil dan mešan. Potem pa je dobila klic s klinike, kjer so pomagali Franku. Zlomil se je in slabo mu je šlo.

			Namestili so ga v njegovo sobo, majhno sobo, ki jo je skoraj zapolnjevala bolniška postelja, oprema za spremljanje in vzdrževanje življenjskih funkcij ter trije stoli. Njegova postelja je bila nagnjena tako, da je sedel. Oblečen je bil v bolniško haljo in na hrbtišču ene roke je imel priključek za infuzijo, cevka pa je vodila do vrečke za infuzijo na stojalu. Monitor je kazal njegov pulz, ki je bil precej hiter, kar se ji je zdelo. Njegov obraz je bil bel in otekel, pod očmi je imel temne kolobarje. Kratko pristriženi lasje; opazila je njegovo nazadovanje.

			Spal je ali vsaj imel zaprte oči, zato se je usedla na enega od stolov in se odločila, da ga ne bo zbudila, da bo počakala na to.

			Bil je videti bolan. Instrumentacija je šumela, njegov pulz je udarjal po premikajočem se grafu nad glavo. Slaboten vonj po škrobu, znoju in milu. Ah, da: poznala je ta svet.

			Zavzdihnila je in se usedla nazaj. Hospic, v resnici. Tudi če so si še vedno prizadevali, da bi ga rešili ali mu dali čas, je bil to še vedno hospic. Poznala je ta kraj. Hiša na pol poti med tem svetom in svetom brez sveta.

			To je bil miren kraj, ki je bil precej oslabljen. Veliko je že odšlo. Ostali so voda, nekaj hrane, hrane kot goriva, ki jo je videla zavrnjeno, da bi pospešili proces; tudi zdravila proti bolečinam, tudi odstranjevanje odpadkov. Cevka katetra je izpod rjuhe vodila do plastične vrečke, ki je visela na okvirju postelje. Včasih je v te kraje prinesla glasbo, kot edino stvar, ki ji ni bilo treba odpadati, ki bi jo kakšen del propadajočega uma lahko prepoznal in v njej užival ali se vsaj razvedril. Nudenje, ki je bilo neločljivo povezano z razmerami, je bilo enako slabo za umirajočega kot za tiste, ki so ga obiskali; ali še slabše. Ko je ostal čas za razmišljanje, kot v noči nespečnosti, ki se nikakor ni umaknila. Le da je spanec vendarle prišel. Pri tem so pomagala zdravila in preprosta izčrpanost. Okvare možganskih funkcij. Spanje je zapolnilo izpraznjene prostore in kot pogosto v življenju je bilo blagoslov, saj je, četudi se je človek zbudil nemiren in neosvežen, nekaj časa preživel zunaj zavesti, zunaj bolečine. Spanje, ki splete raztrgane rokave skrbi; ne ravno, v njeni boleče razpleteni izkušnji nespečnosti, a kljub temu je bila to lepa fraza. Premetavanje samoglasnikov je bilo kot zibelka sama. Shakespearov dar za ubesedovanje. Pravi pesnik. Veliki pesnik, čeprav so se ji igre vedno zdele nestanovitne. Zadetek ali zgrešitev, streli v temo. Garbled messes with perfect knots of tense confrontation. Spomnila se je, kako sta se nekoč v opatijskem gledališču Falstaff in Hal spopadla v prizoru, ki je trajal eno uro, ko sta se spopadla, uživala v tekmovanju razuma, vendar je bilo na kocki tudi nekaj nevarnega, nekaj globokega. Njuno prijateljstvo, ki je bilo nestabilno zaradi velikih razlik v njunem položaju. Morda sta bila s Frankom malo podobna. Ta ura je ne bo nikoli zapustila.

			Niti tega. No, to je bil hospic. Za razmišljanje je bilo preveč časa. Pustite misli, da se sprehajajo. Lahko bi potegnila telefon in brala ali preverila pošto, seveda. Lahko bi poslušala glasbo s slušalkami ali prinesla majhen zvočnik, če bi jo želel poslušati tudi on. Lahko pa bi tudi samo sedela. Počitek. Razmišljati. V mislih bi si preletela konferenco, ki se je končala, in vse ostalo: njun zadnji pohod v Alpah; tista divja bitja tam zgoraj, ki živijo svoje življenje. Tudi ta bitja morajo umreti v bolečinah, pri čemer jih bodo verjetno pospremili njihovi sorodniki, stisnjeni okoli njih. Ali pa so tam sami. Tatiana. Martin, hospic, v katerem je umrl. Ugotovila je, da se v takšnih situacijah pogosto raztezajo, kot bi sedeli na robu pečine s pogledom na rob sveta, kot na pečini Moher, vendar še višje. Pločnik nad prepadom, kot se je izrazila Virginia Woolf: sedeti na robu tega pločnika, z nogami, ki kopljejo v praznem zraku, in gledati navzdol v prepad ali na obzorje ali nazaj na pločnik, ki se je zdel tako pomemben, ko sta hodila po njem, zdaj pa se je razkril kot gosposki trak skozi brezskrben zrak. Ne, življenje – kaj je bilo to? Tako globoko in pomembno in polno občutkov, tako ključno, potem pa nenadoma le še utrinek, trenutek majavih mušic, in je izginilo. V širšem smislu pravzaprav nič; in tudi v širšem smislu ne. Ne. Vrhunsko mesto, stol ob postelji v bolnišnici.

			Vsekakor se je bilo nemogoče izogniti spoznanju, da se bo to nekoč zgodilo tudi njej. Običajno se je človek tej misli lahko izognil; bila je oddaljena, lahko se je izognil razmišljanju o njej. Sprejeti jo, se nanjo navaditi v majhnih teoretičnih odmerkih in spet pozabiti nanjo. Živeti naprej, kot da bo tako vedno. Toda v sobi, kot je bila ta, je resnična situacija izstopala kot iz druge dimenzije. Zato je bila vrtoglavica, občutek obsega. V majhni sobi je bilo res veliko obračunavanje. Ta stavek naj bi bil Shakespearjeva referenca na Marloweovo smrt, ki naj bi bila po splošnem prepričanju posledica pijanskega prepira zaradi računa v gostilni. Nenaden in neumen izbruh realnosti hospica v vsakdanjo realnost.

			Ob prvem obisku takoj po konferenci se ni zbudil. Odšla je z majhnim občutkom olajšanja. Dobro se je zavedala, da se bo z njim težko pogovarjala na kakršen koli prijeten način. Nikoli ni bil za to, da bi zamolčal besede ali zakril situacijo z nekakšnim tolažilnim nostrom. Nikoli mu ni bilo prijetno, da ga je obiskala. To je bilo, kot da bi ga kaznovala, a je to vseeno storila.

			Ob naslednjem obisku je v sobi našla njegovo bivšo partnerko in njenega otroka. Deklica je bila zdaj mlada ženska in je bila videti nesrečna. Mladost ni ščitila pred izpostavljenostjo v takšni sobi, pravzaprav je bila za mladostnike morda celo bolj obremenjujoča, saj je bila morda nova ali vsaj nenavadna; mozolji se še niso oblikovali, resničnost smrti je bila bolj šokantna, manj varovana.

			Tudi njegova bivša je bila videti nesrečna. Sedela sta na stolih pokonci, si zvijala roke in gledala kamorkoli, le ne nanj. Gledal ju je s pogledom, za katerega je Mary mislila, da je prijazen, poln obžalovanja in ljubezni. Ko ga je videla, je bilo, kot bi se ji igla zapičila v srce; mislila je, da ne čuti, da ju je nekako zavrnil. A seveda ni bilo tako. Sesalci nikoli ne pozabijo bolečine; in oni vsi so bili sesalci. In tu sta bila ta dva. Videla je, da se ga bojita. Ne samo smrti, ampak tudi njega. Ni bila prepričana, da je to videl. Morda pa ju je videl in ju je imel rad, ker sta vseeno prišla. Mlada ženska si bo to zapomnila do konca življenja. V vsej njeni jezi bo moralo biti tudi to. Zmaga tisti, ki živi najdlje. Toda potem mora nositi breme te zmage, ta grozljivi občutek zmagoslavja. Tega občutka ne bi bilo nikoli dobro čutiti.

			Vrnem se pozneje, je rekla Mary.

			Pravkar smo odhajali, je rekla mati. Hči je hvaležno prikimala. Pravkar smo odhajali. Morda je utrujen.

			Frankov nasmeh je to izpričeval, je pomislila Mary. Hvala, ker ste prišli, je rekel. Cenim to. Žal mi je, da si moral priti. Žal mi je za vse, saj veš.

			Ne, ne, je rekla ženska in po licih so se ji nenadoma razlile solze. Še enkrat se bomo vrnili. Ni daleč.

			Hvala, je rekel Frank. Iztegnil je roko, ona pa jo je prijela in stisnila. Nato je njegova hči stopila naprej in položila roko na materino hrbtišče. Za trenutek sta se tako držala za roke. Nato je mlada ženska odhitela iz sobe, mati pa ji je z jokom sledila.

			Žal mi je za to, je Mary rekla Franku. Nisem hotela vdreti.

			To je v redu. Želela sta oditi.

			Ne.

			Vse je v redu. Nekaj časa sta bila tukaj.

			Lahko se vrnem pozneje.

			Ni potrebno. Če želite, lahko nekaj časa sedite. Morda lahko pritisnete gumb za medicinsko sestro. Rad bi, da prinesejo nekaj soka.

			Jasno.

			Sedela sta v tišini. Čez nekaj časa je prišla medicinska sestra z jabolčnim sokom v majhni skodelici z zaprtim pokrovčkom, iz katere je štrlela slamica. Bolnišnična oprema, prilagojena invalidom, kot je le mogoče; izpraznil ga je z enim samim cmokom.

			Verjetno lahko najdem vodnjak in napolnim vodo, je ponudila Mary.

			Prosimo.

			Sprehodila se je po hodniku in našla vodnjak v bližini sanitarij. Zapečateno kapico je bilo težko sneti, a ji je uspelo. Skodelica je bila premajhna. Skušala je preprečiti, da bi se pacienti zadušili, da bi se prekomerno navlažili? Tega ni razumela.

			Vlekla je pete, da bi se vrnila v sobo, vendar se temu ni bilo mogoče izogniti.

			Nazaj na stol. Izogibal se je njenemu pogledu, je pomislila. Morala se bo potruditi, da bo to uspelo.

			Imeli smo dobro srečanje, je dejala.

			Ja? Povej mi o tem.

			Tako je tudi storila. Zanimivo je bilo, da je poskušala celoten dogodek povzeti na način, ki bi mu bil všeč. Dan dosežkov in dan nerešenih težav. Težave pri usklajevanju obojega. Težave pri opuščanju občutka vpliva na proces, še manj pa nadzora. Ko jezdiš na tigru, je težko izstopiti. Kitajci so ta občutek poznali že dolgo časa.

			Kako je bilo s Kitajci? je radovedno vprašal. Ali se strinjajo z vsem tem?

			Da, mislim, da je tako. Zdi se mi, da so prepričani, da so v središču zgodbe ali eden glavnih igralcev. Za njih to niso več samo Združene države. Z Rusijo in Indijo tekmujejo, a hkrati tudi sodelujejo. Povsod imajo stike. Mislim, da se zavedajo, da so ključnega pomena. Ne opažam več, da bi stranka tolkla po bobnu o stoletju ponižanja, ali pa ne toliko. Za zdaj živeče Kitajce to nima smisla. Vključno z vodstvom. Zato se zdi, da se sproščajo v občutku samozavesti, da jih jemljejo resno. Nihče jih ne more več ustrahovati, niti ZDA. Neumno bi bilo poskušati. In vidijo, da vsi začenjajo delati stvari bolj podobno kot oni. Mislim na podjetja v državni lasti. Vsi prevzemajo denar, energijo in celo zemljo, vse to se zdaj obravnava kot javni skladi in tako so Kitajci vedno ravnali z njimi. Zato se jim zdi, da so pri omejevanju trga in financ vodilni ali da so vsem dali zgled, kako to storiti.

			Glavna težava je torej v Ameriki, je dejal Frank.

			Mary je zavzdihnila. Predvidevam. Tako enostavno je za vse kriviti tebe, vodiš s svojo brado, a to mi nikoli ni prijetno. Poleg slabega je v tebi toliko dobrega. Država držav in podobno.

			Sprašujem se, ali so ljudje to govorili o Veliki Britaniji, ko je bila svetovna velesila.

			Ne vem.

			Na Irskem ne.

			To je res! Zasmejala se je. Čeprav je treba priznati, da je bilo v Britancih in njihovem imperiju nekaj dobrega, celo na Irskem.

			Stavim, da tega ne rečeš, ko si tam.

			Ne, ne vem.

			Nenadoma je zavzdihnil. Na čelu se mu je pojavil znoj.

			Ali si v redu? je vprašala.

			Ni odgovoril. Pozvonil je na medicinsko sestro, kar je bil nekakšen odgovor. Ko se je pojavila, jo je prosil za zdravilo proti bolečinam. Mary je začutila, da se ji je stisnil želodec. Seveda. Bolečina. Dovolj, da se ti na obrazu pojavi znoj, da ti obraz postane siv. Bolečina ob izbruhu, so ji rekli. To je že videla, a je minilo že veliko časa.

			Morda se vrnem pozneje, je rekla.

			Okej, je rekel.





95

			Jaz sem stvar. Sem živ in mrtev. Sem zavesten in nezavesten. Čuječ, a ne. Množica in celota. Državna ureditev s približno šesttimi milijardami državljanov.

			Spiral sem boga, ki ni bog, in nisem bog. Nisem mati, čeprav sem mnoge matere. Ohranjam vas pri življenju. Nekega dne te bom ubil, ali pa te ne bom in te bo ubil kaj drugega, potem pa te bom v vsakem primeru vzel k sebi. Nekega dne kmalu.

			Veste, kaj sem. Zdaj me poišči.





96

			V naslednjih tednih je na kliniko, kjer so skrbeli za Franka, začela nositi svojo blazinico. Obdobje operacij in posegov je zamenjala rutina paliativne oskrbe. Lahko je vstal iz postelje in se s pomočjo odpeljal na dvorišče klinike, prijeten obzidan prostor, na katerem je dominirala velika lipa, ki je dajala senco. Tam je sedel in gledal v listje in nebo. Tam so bile cvetlične gredice, dobro vzdrževane, vendar se je zdelo, da jih nikoli ne pogleda. Kolikor je lahko Mary povedala, se njegova bivša in njena hči nista nikoli več vrnili na obisk. Nekoč ga je o tem vprašala, on pa se je zamračil in rekel, da se mu zdi, da sta prišla enkrat ali dvakrat, vendar ne more biti prepričan, kdaj je to bilo. O tem je vprašala celo eno od medicinskih sester, ki ji je odgovorila, da tega ne more povedati in da bo morala vprašati njega.

			Ni bilo pomembno. Prihajali so znanci iz stanovanjske zadruge, ki jo je tako kratek čas zasedal, in prijatelji iz zapora. Tako je rekel. Kadarkoli je prišla, je bil sam in zdelo se je, da je bil tak že ves dan, ne glede na to, kdaj je prišla. Morda je bil to le njegov način življenja, ki je postajal vse bolj zaprt, vendar je začela misliti, da je bil njen vtis pravilen; redko ga je obiskoval. Ker se je njegovo stanje slabšalo in je bil vedno bolj zaprt v sobi in celo v postelji, na kapačkah z zdravili proti bolečinam in kdo ve čemu še, je začela vedno več časa preživljati pri njem. Spoznala je, da je verjela, tako kot je verjela vsemu, da ni prav, da nekdo, ko umira, ostane sam, priklenjen na posteljo, kjer ga le občasno obiskujejo medicinske sestre in zdravniki. To ni bilo primerno, to ni bilo človeško, to se nikoli ne bi smelo zgoditi.

			Tako je njegovo sobo začela urejati za svojo pisarno. Prinesla je glasbeno skrinjico; našla je majhen stol, ki si ga je lahko izposodila na kliniki in ga uporabila kot podstavek za noge; na stol, na katerem je sedela, je dodala vzglavnik, da bi imela hrbet bolj podprt.

			Potem je vsak dan začela s hitrim zajtrkom v svoji varni hiši, napolnila termos s kavo, odšla v pisarno in se oglasila, nato pa se odpravila v Frankovo sobo. Tam se je usedla na stol s svojim blokom, na glasbeni skrinjici zapela pesem Milesa Davisa »Kind of Blue«, da bi naznanila svoj prihod, in se lotila dela na svojem bloku. Če je bilo treba poklicati, je stopila na hodnik in govorila tako kratko in tiho, kot je znala. Njeni telesni stražarji, skoraj vedno Thomas in Sibilla, so se vsak na svoj način udobno namestili v sprejemnem prostoru klinike. Njuno delo je moralo biti dolgočasno, je presodila, vendar se nista pritoževala. Ko je to omenila, so samo skomignili z rameni. Tako nam je všeč, sta rekla. Tako je bolje. Upam, da tako tudi ostane.

			Te dni je Frank večino časa preživel v spanju. To je bilo olajšanje za oba. Ko se je zbudil, se je prebudil, zastokal, pomežiknil in si podrgnil oči, se razgledal z rdečimi očmi in zmeden. Njegov obraz je bil otekel. Ko je zagledal Marijo, je rekel: »Ah.« Včasih je bilo to za nekaj minut vse. Včasih je vprašal, kako se počuti ali kaj se dogaja, in odgovorila mu je s kratkim opisom najnovejših novic, zlasti če so se nanašale na položaj beguncev. Če je šlo zlasti za Švico, mu je prebrala iz svojega bloka, da je lahko dobil čim več informacij. V nasprotnem primeru mu je posredovala svoje vtise.

			Večino časa je spal, nemirno, utrujeno. Omamljen. Včasih je ležal mirno, pogosto pa se je nemirno premikal, da bi si našel udobnejši položaj.

			Včasih se je nenadoma prebudil in se zdel popolnoma buden, čeprav jo je opazoval z velike razdalje. Nekoč, ko je bil tak, je nenadoma rekel: »Zdaj si me ugrabila.«

			Ob tem je malce zmedeno zarenčala. »Ujetniško občinstvo ni nikoli preveč zadovoljivo,« je končno odgovorila in se trudila, da bi bila lahkotna.

			»Lahko mi pomagaš pobegniti.«

			»To tudi počnem.«

			»To ti ne gre najbolje od rok.«

			»Tukaj ste pod največjim nadzorom.«

			»Torej me še vedno obiskuješ v zaporu.«

			»Bojim se, da je tako.«

			Nekoč se je zbudil in jo pogledal, potem pa jo je spoznal in vedel, kje je. Tiho je rekel: »Žal mi bo, če ne bom videl, kaj se bo zgodilo. Zdi se, da stvari postajajo zanimive.«

			»Mislim, da je tako. Ampak, veš. Nihče ne bo živel dovolj dolgo, da bi videl, kako se bo to končalo.«

			»Prihajajo nove težave?«

			»Zagotovo.« Pogledala je na svoj poštni predal; nekaj minut bo morala drseti navzdol, da bo prišla do dna. »Nekaj tako velikega bo trajalo leta in leta.«

			»Stoletja.«

			»Točno tako.«

			Premislil je. »Kljub temu. Nekoč si ga imenoval crux. Križišče je križišče. Morda boš vseeno videl konec.«

			Prikimala je in ga opazovala. Instinktivno se je vedno izognila, ko je govoril o svoji smrti. Spoznala je, da jo je strah – da bo neka pregrada počila in da bosta skupaj padla v neznosen prostor. Toda naučila se je molčati in ga pustiti, da gre, kamor hoče. Nima smisla delati nekomu družbo, če mu ne bi sledil, kamor bi rad šel.

			Tokrat je zaspal, medtem ko je še vedno oblikoval naslednjo misel. Drugič, ko je vstopila, je bil že buden, sedeč in vznemirjen. Ko jo je zagledal, je tako krčevito segel po njej, da je mislila, da bo padel s postelje.

			»Pravkar sem skočil skozi strop,« je vzkliknil z divjimi očmi. »Zbudil sem se in stal sem na tej postelji, potem pa sem skočil skozi strop, naravnost tja gor!« Pokazal je navzgor. »Ampak potem še vedno nisem mogel pobegniti. Poskušal sem, a nisem mogel. Padel sem nazaj dol in potem sem se spet znašel tukaj. Toda skočil sem naravnost skozi strop!«

			»Vau,« je rekla Mary.

			»Kaj to pomeni?« je vzkliknil in jo presunil s pogledom, njegov obraz pa je bil živahen od groze in začudenja. »Kaj to pomeni?«

			»Ne vem,« je takoj rekla. Iztegnila je roko in se dotaknila njegove roke, tako da je prepletla svoje prste z njegovimi in ga premaknila nazaj proti sredini postelje. »Zveni, kot da si imel vizijo. Poskušal si se rešiti od tu.«

			»Poskušal sem se umakniti od tu,« se je strinjal.

			Spustila ga je in se usedla na stol. »Še ni čas,« je odvrnila.

			»Prekleto,« je rekel.

			»Si zelo močna oseba.«

			»Torej bi moral biti sposoben,« je ugovarjal.

			Obotavljala se je. »No,« je rekla. »Mislim, da je to v obeh smereh. Ni bil še tvoj čas.«

			Gledal jo je, še vedno povsem zmeden. Seveda, če je imel pravo vizijo – halucinacije -, če je poskušal odleteti s tega sveta -, je bilo to zagotovo vznemirljivo.

			Ni vedela, kaj naj reče. Zdaj je jokal, še vedno jo je gledal, solze so se mu valile po licih. Ko je to videla, je začutila, da so ji oči postale vroče in da so se ji ulile solze. Nekaj je preskočilo razdaljo med obrazoma, nekakšna telepatija, jezik primatov, starejši od jezika. Bilo je, kot da bi videla nekoga, ki zija, in potem sama zijala. Kaj bi lahko rekla?

			Tapnila je na glasbeno skrinjico in zapela pesem Kind of Blue. Ta album, ki je bil zdaj njihova glasbena tema, je tekel v svojem inteligentnem pogovoru. Usedla se je na stol in pustila, da so znani rifi stekli čez njiju skupaj. Iztegnila je roko in nekaj časa sta se držala za roke. Občasno je stisnil njeno roko. Čez nekaj časa se je sprostil, zaspal in preostanek dneva je bil globoko v sebi.

			Nekega dne, ko se je nezavesten boril na postelji in se celo zvijal, se je nenadoma dvignil od spodaj, kot da bi hotel dihati, in jo zagledal tam ter nekako boleče obrnil glavo na stran. Bil je omamljen, zmeden, le napol zavesten, če sploh. Iz tega stanja ga je slišala mrmrati: »To je le usoda. To je le usoda.«

			Zazrla se je vanj. Njegov obraz je bil prepoten, napihnjen in hkrati izklesan. Dihal je sunkovito; z obupnimi vzdihi je vdihaval zrak, kot da ga nikoli ne more dobiti toliko, kot bi ga potreboval. Ko se je prepričala, da je povsem izčrpan, je rekla: »Moj prijatelj, usoda ne obstaja.«

			Nekega jutra je prišla in tam sta bili dve medicinski sestri iz hospica, ki sta skrbeli zanj – vendar ne; pospravljali so prizorišče.

			Eden je dvignil pogled, jo zagledal in rekel: »Žal mi je, ni ga več.«

			»Ne!« Mary je rekla.

			Ta ji je prikimala, druga je zmajala z glavo.

			Tisti, ki je spregovoril, je rekel: »Pogosto se izmuznejo, ko ni nikogar v bližini. Zdi se, da si nekateri želijo, da bi bilo tako. Nekakšna zasebnost, saj veste.«

			Kolikor je Mary lahko videla, ni bila vznemirjena. Niti zaskrbljena ni bila. To je bilo njeno delo. Pomagala je ljudem na tej točki življenja, pomagala jim je priti do konca s čim manj bolečinami in stisko. Zdaj je ta odšel.

			Mary je odsotno prikimala in se ozrla po Frankovem mirnem obrazu. Zdel se ji je, kot je bil videti, ko je spal. K njemu je prihajala že dva meseca. Zdaj je bil zelo miren. Močno je vdihnila in začutila, da diha. Začutila je, kako ji bije srce. Bila je zmedena; mislila je, da bo prišlo do boja, do zadnjega prijema za življenje. Mislila je, da je vedno tako. Kot da bi o tem kaj vedela. Že dolgo ni bila pri smrti, pa jih ni bilo prav veliko.

			»Zdaj lahko poskrbimo zanj.«

			Mary je prikimala. »Dajte mi trenutek z njim,« je rekla.

			»Seveda.«

			Odšli so. Mary si je na prsih položila njegove trdno skrčene roke. Bile so hladne, njegov prsni koš pa je bil še vedno topel. Nagnila se je k njemu in ga rahlo poljubila na čelo. Nato je pobrala svoj blok, ga dala v torbo k ostalim stvarem in ga zapustila. Odšla je od tam, se sprehodila do Bahnhofstrasse in zavila proti jezeru.

			Hodila je po lepih in uspešnih ulicah Züricha in videla stvari, ki jih ni opazila že leta. Misli so ji begale, čustva so bila prazna. Odlomljeni težki kamniti bloki, ki so tvorili stavbe ob Bahnhofstrasse. Bili so presenetljivo pravilne geometrijske oblike, ne popolni, rahlo luknjičavi in žlebičasti, da bi dali površinam stavb teksturo, a tudi v tem so bili pravilni in postavljeni tako popolno, da si je bilo težko predstavljati postopek, ki bi to uspel doseči. Na koncu je bilo to človeško oko, človeški um. Švicarska natančnost. Stavbe iz časov, ko so kamnoseki večino tovrstne gradnje še vedno opravljali ročno. Umetniki z zelo natančno estetiko, morda celo fanatiki. Monomani za kubične oblike. Trdni. Stalni. Mnoge od teh stavb so tu že od leta 1400. Njihovo kamnoseštvo je bilo popravljeno verjetno v devetnajstem ali dvajsetem stoletju, morda pa tudi ne. Morda so za vedno vgrajene v kamen.

			Za razliko od človeškega življenja. Majska muha, dimna brozga. Tu in potem izgine. Franka Maya ni bilo več. Zdaj se ne bo nikoli več zbudila in ugotovila, da jo je umoril. Pretresena se je otresla te misli. Zmaga tisti, ki živi najdlje. Ne. Ne. Nikoli več njegovih ostrih očitkov. Užitek v alpskem dnevu, redek trenutek miru, temačna jeza, neprestano, nekoristno obžalovanje. Končno se je tega osvobodil. Trideset let je nosil to breme, ki se je pokazalo vsakič, ko je popustil.

			Bolnik s posttravmatsko stresno motnjo. Če bi bilo to res pravi način razmišljanja. Ali niso bili na koncu vsi posttravmatski? Torej je bil to le način patologiziranja človeškega bitja? Martin ji je umrl tako kot Frank – bolniška postelja, protibolečinska zdravila, trpljenje ob končnem razpadu telesnih funkcij, konec življenja, pri osemindvajsetih letih, ko sta bila poročena le pet let; ali ni bila to travma? Zagotovo je bila! Vse to je videla, kot da bi bilo včeraj, in seveda ji je sedenje s Frankom vse to vrnilo na način, ki ga ni čutila že leta. Ali ni bila torej tudi ona posttravmatska?

			Da. Toda posttravmatska stresna motnja je pomenila, da je bila travma nekoga – brutalna? Toda smrt je bila tako pogosto brutalna. Nasilna? Tudi to. Šokantna, krvava, prezgodnja, zlobna? Nekaj krutega in nenavadnega, tako da oseba, ki je to preživela, tega ni mogla izbrisati iz glave in je imela vedno znova spomine, tako da je izkušnjo podoživljala kot neko nočno moro z večnim ponavljanjem? Da.

			Morda je šlo za vprašanje stopnje. Vsi so bili posttravmatski, to je bilo univerzalno, to je bilo človeško, temu ni bilo mogoče ubežati. Nekaterim je bilo slabše, to je bilo vse, kar je bilo potrebno. Preganjalo jih je, bili so prizadeti, invalidi. Včasih je bilo tako hudo, da so se ubili, da bi se tega znebili. Nič nenavadnega.

			Kaj je to. Smrt in spomin. Martin je bil mlad, proti smrti se je boril z nekakšnim besnim odporom, z občutkom krivice. Vse do konca se z njo ni sprijaznil. Še dolgo po tem, ko je zadnjič izgubil zavest, se je njegovo telo borilo naprej, kuščarski možgani v možgančku so mobilizirali vse zadnje celične krče. Te zadnje ure težkih vdihov, ki so jih včasih imenovali smrtni krč, je niso nikoli zapustile. Trajalo je predolgo. Na to je redko pomislila, večinoma se je naučila pozabiti. Morda je bil to ključ, ta sposobnost pozabljanja; toda včasih je o tem sanjala, se zbujala s sapo in se potem spomnila, kot se je seveda vedno spomnila. Človek ni pozabil, ampak je to potlačil. Nekakšno zapiranje v škatle ali kompartmentalizacija; kaj to pomeni v možganih in umu, si ni znala predstavljati. Nekako jim je uspelo, da niso mislili na določene stvari. Morda je bila prav to posttravmatska stresna motnja – nezmožnost, da bi pozabila ali se ne spominjala.

			Priznati je morala, da ji to zdaj nikakor ne ustreza. V možganih je pritisnila na sprožilec in bila je ustreljena. Ubogi Martin. V abreakciji se je sprehajala po tem lepem kamnitem mestu, ki ji je bilo precej všeč. Spominjala se je Martina. Ni bilo tako težko, ko si je dovolila. Pravzaprav je bilo enostavno. Kako ga je ljubila. Ah Zuri Zuri, moje mesto, moje mesto. Neka stara pesem pri pouku nemščine. To je bilo njeno mesto. Z Martinom sta živela v Londonu, v Dublinu, v Parizu, v Berlinu. Nikoli v Zürichu ali kje drugje v Švici. Zato ga je imela rada. Resnično ji je bilo to mesto zelo všeč. Imela ga je celo rada. To, kako so jo znali nasmejati s svojo švicarskostjo. Njihov stoicizem, njihovo vztrajanje pri redu, ki so ga zadušili intenzivni občutki navdušenja in melanholije. Ta posebna kombinacija, ki se je ne da poimenovati, je bila nacionalni afekt, nacionalni slog. Ustrezala ji je. Morda je bila tudi sama malo Švicarka. Zdaj jo je bolela stara bolečina, bolelo jo je srce zaradi izgube nekoga, ki ga ni več štiriinštirideset let.

			Sprehodila se je po ozkih srednjeveških ulicah okoli Peterskirche in Zeughauskellerja. Tam je bila slaščičarna, kjer jim je Frank kupil kandirane pomaranče, ponosen nanje, kako dobre so, kako zelo so primer švicarske umetnosti v njeni najboljši obliki.

			Do jezera. Odpravila se je proti parku z majhno marino pod njim in si nameravala ogledati kip Ganimeda in orla. Ganimed je morda Zevsa prosil za prevoz na Olimp. Ko bi prišel tja, ne bi bilo dobro, vendar tega ni vedel. Bogovi so bili podobni bogovom, ljudje med njimi niso nikoli uspevali. Vendar je Ganimed želel to izvedeti. Tisti trenutek, ko si prosil življenje, naj ti priskoči na pomoč.

			Težko si je bilo predstavljati, da bi lahko um izginil. Vse tiste misli, ki jih nikomur ne poveš, vse tiste sanje, celotno žepno vesolje: ni ga več. Lik, ki ni podoben nobenemu drugemu liku, zavest. To se ni zdelo mogoče. Razumela je, zakaj ljudje verjamejo v duše. Duše, ki se pojavljajo v bitjih in iz njih, vstopajo in izstopajo, vstopajo in izstopajo. Zakaj pa ne. Vse je lahko res. Vse stvari ostajajo v Bogu. Neki svetnikov verz, nato Yeats, nato Van Morrison, tako kot je to najbolje vedela. Vse stvari ostajajo v Bogu. Tudi če Boga ne bi bilo. Vse stvari ostajajo v nečem ali nečem drugem. Nekakšna večnost zunaj časa.

			Ko je stala nad majhno marino, je zaslišala rjovenje in na levi strani jezera zagledala dim. Ah ja: bil je Sechseläuten, tretji ponedeljek v aprilu. Popolnoma je pozabila. Sachsilüüüte, če se izrazimo po schwyzerdüüütsch. Cehi so že prej korakali v svoji paradi, zdaj pa je bil visok stolp, postavljen na trgu Sechselautenplatz, v spodnjem delu zažgan. Na vrhu stolpa naj bi bila prilepljena platnena figura Böögga, švicarsko-nemškega strašila, z glavo, napolnjeno z ognjemetom, ki bo eksplodiral, ko ga bo ogenj dosegel. Čas, ki je bil potreben, da se to zgodi, je napovedoval, ali bodo imeli sončno ali deževno poletje; krajši kot je bil čas, lepše je bilo vreme.

			Mary je hitela čez Quaibrucke na Burkliplatz, mimo piskanja in škripanja tramvajev na njihovih tirih. Če bo Böögg vozil hitro, ne bo prišla pravočasno. Morala je upati na slabo poletje, če je hotela videti ognjemet, ki je izbruhnil iz njegove glave.

			Tja je prišla prej, kot je mislila, da bo potrebno. Platz je bil kot vedno poln ljudi. Očiščen krog, ki so ga držali okoli goreče grmade, je bil manjši, kot bi bil pri drugih ljudeh; Švicarji so bili nenavadno ležerni glede ognjemetov. Njihov avgustovski dan neodvisnosti je bil kot vojno območje. Nekakšen brezobziren užitek v ognjemetu. V tem primeru naj bi vsaj odjeknili dobro nad glavo, v nasprotju s 1. avgustom, ko jih je množica izstrelila v množico.

			Stolp v središču trga Sechselautenplatz je bil visok približno dvajset metrov, vnetljiva skladovnica lesa in papirja. Na vrhu je bila humanoidna figura Böögga z veliko glavo, pripravljena na vžig. Množica je bila gosta do neprepustnosti, Mary je bila tako blizu, kot je lahko prišla.

			Nato je Böögg ugasnil. Iz glave zimske pošasti je izbruhnila precej skromna eksplozija barvnih isker. Nekaj pokanja, nato ognjemet, bled v poznopopoldanski svetlobi, nato veliko belega dima. Velikanski aplavz množice.

			Dim se je razpršil proti vzhodu. Šla je do obale jezera, le nekaj ulic od svojega švicarskega mesta. Bližal se je sončni zahod. Videla je tri grebene na jugu; najprej nizek zeleni rob jezera, nato višji, temneje zeleni greben med njimi in Zugom, nato pa v daljavi, daleč na jugu, višje od sveta, velike trikotne zasnežene vrhove Alp, ki so bili zdaj rumeni v pozni svetlobi. Alpenglow. Ta trenutek. Zürich.





97

			Na Zemlji živi približno šestdeset milijard ptic. Hitreje kot kdor koli drug so se naselile v ponovno pogozdeno zemljo in uspevajo. Spomnimo se, da so vsi potomci terapodov. To so dinozavri, ki še vedno živijo med nami. Šestdeset milijard je dobra številka, zdrava številka.

			Velika severna tundra se ni dovolj stopila, da bi ustavila vračanje čred karibu na letne selitve. Živali so se iz zatočišča arktičnega nacionalnega rezervata za divje živali na Aljaski preselile in ponovno naselile vrh sveta. V Sibiriji ustanavljajo pleistocenski park in ponovno uvajajo oživljeno različico volnatega mamuta; to je bil problematičen projekt, medtem pa so se tja vrnili severni jeleni in vsa ostala sibirska bitja, pižmovke, losi, medvedi, volkovi in celo sibirski tigri.

			V borealnih gozdovih južno od tundre in tajge so volkovi in grizliji prodirali od kanadskega Skalnega gorovja navzven. To je največji gozd na Zemlji, ki obdaja svet okoli šestdesete severne zemljepisne širine, in ves ta gozd se zdaj zdravi.

			Enako je vse do ekvatorja in nato čez ekvator, proti jugu do južnih koncev sveta. Nekatera negostoljubna območja so bila povsod ves čas skoraj prazna za ljudi; zdaj so jih povezali habitatni koridorji, živali, ki živijo na teh izpraznjenih območjih, pa so zaščitene in po potrebi hranjene. Pogosto to pomeni, da jih pustimo pri miru. Številne so zdaj označene, vedno jih je več. Nastaja nekakšen »internet živali«, kar koli že to pomeni. Morda bi bilo bolje reči, da so zdaj državljani in imajo državljanske pravice, zato se izvaja popis. Vodna območja gorvodno od mest so posvojena s strani mestnih prebivalcev, ki svoje sodržavljane opazujejo od daleč in jih občasno obiščejo tudi osebno. Ljudje opazujejo življenje in smrt divjih živali. Nekaj pomenijo, so del nekega pomena. Od paleolitika dalje živali ljudem niso toliko pomenile, da bi jih mi, njihovi sorodniki, tako pozorno in ljubeče obravnavali. Zemlja, na kateri živijo te živali, podpira tudi naše kmetije in mesta, v veliki mreži omrežij.

			Dobro je tisto, kar je dobro za deželo.

			Ljudi je manj kot prej. Demografski vrhunec je v preteklosti, zdaj nas je malo manj kot prej in to se bo nadaljevalo. Ljudje zdaj govorijo o optimalnem številu ljudi; nekateri pravijo dve milijardi, drugi štiri; nihče zares ne ve. To bo poskus. Vsi smo v ravnovesju, mi ljudje, kar pomeni mi živa bitja, v enotnem ekosistemu, ki je planet. Manj ljudi, več divjih živali. Trenutno se zdi, kot da bi se vrnili iz obdobja bolezni. Kot ozdravitev, kot ozdravitev. Struktura čustev v našem času. Dinamika populacije v igri, kot vedno. Morda smo zato vsi, ki živimo skupaj v tej biosferi, neke vrste nadorganizem, kdo lahko reče.

			Na visokem travniku divje ovce vrste bighorn. Njihova jagnjeta se sprehajajo. Ko boste na lastne oči videli, kako se sprehajajo, boste vedeli nekaj, česar prej niste vedeli. Kaj boste vedeli? Težko rečem, a nekaj takega: ne glede na to, ali življenje kaj pomeni ali ne, veselje je resnično. Življenje živi, življenje je življenje.





98

			Zapiski za zadnje Marijino srečanje, ki so bili ponovno narejeni za Badima. Vsi prisotni razen Escobarja, ki je v Čilu. Seveda tudi Tatiana. Nekdo je odnesel njen stol.

			Vsi stojijo, ko pride Mary z zamudo. Mary zmajuje z glavo. Ljudje, prosim. Sedite. Preidimo na delo, treba je nekaj postoriti.

			Smejemo se ji. Najprej užitek, nato posel. Pokojninska torta na kavni mizici itd. Mala zabava, hitra in umirjena, saj je Mary očitno ne mara. Ko ji ljudje nazdravijo s kavo, se prilagodi ideji. Menjava garde, pravi. Zimski general predaja stvari spomladanskemu vodstvu. itd. Nazdravi. Nerodno.

			Nato se vsi vrnite na svoja običajna mesta za mizo. Mary skliče sestanek in je videti olajšana.

			M: V redu, hvala za to. Da, odhajam. Postajam izredna profesorica. Zelo sem vesela, da je Badim privolil v prevzem. Generalni sekretar in vse druge pomembne stranke so se s tem strinjale in ga imenovale za vršilca dolžnosti ministra. Poskušal bom poskrbeti, da bo to stalno imenovanje. To bi bilo dobro za vse.

			Badim se ji zahvali. Pogleda jo kot vedno: mangusta v odnosu do kobre. Všeč ji je, da jo obravnava kot problem, ki ga je treba rešiti. Še vedno.

			M: želim ostati vpleten, vendar ne smem ničesar pokvariti. Veleposlanik za ministrstvo, agent na prostem in podobno. Na voljo za karkoli.

			Janus Athena: Ostajate minister?

			Ljudje se smejijo. J-A se na kratko nasmehne Badimu, da bi pokazal, da se šali, vendar jih nekaj prikimava. Badim je med njimi. Reče: »Vsaj pojdite na srečanje v San Franciscu namesto nas. Mislim, da se moraš udeležiti tega srečanja.

			M: Končal sem. Zdaj si na vrsti ti. Vsak mora v svojem času narediti, kar zmore. Potem je čas, da ga posredujemo naprej. Vsi boste prej ali slej prišli do te točke. Predolgo vztrajanje ni nikoli dobro. Morda sem to že storil. Toda vsi ste mladi. Jaz sem končal. Če me boste potrebovali, bom na voljo. Ostajam v Zürichu. Profesor na ETH in tako naprej.

			Badim: Vedno boste dobrodošli. Pravzaprav te potrebujemo.

			Mary se nasmehne. V to dvomim. Ampak vse je v redu. Čas je.





99

			Danes smo se zbrali, da bi razpravljali o tem, ali bo katera od tako imenovanih totalizirajočih rešitev za naše trenutne težave opravila svoje delo.

			Ne.

			Najbrž moram vprašati, ali misliš ne na vprašanje ali ne na temo.

			Ne na vprašanje. Ni ene same rešitve, ki bi bila primerna za to nalogo.

			Kaj torej lahko pričakujemo?

			Neuspeh.

			Toda če bi bil uspeh, samo zaradi razprave, kakšna bi lahko bila njegova oblika?

			Oblika neuspeha.

			Razširite to, prosim? Uspeh iz neuspehov?

			Da. Sestavljanje iz manj zadovoljivih delov. Kaša, brikolaž. Nesveta zmešnjava.

			Ali bo to samo po sebi povzročilo težave?

			Seveda.

			Na primer?

			Na primer način, kako bodo enako misleči ljudje, ki si prizadevajo rešiti isti problem, med seboj vodili nenehno državljansko vojno zaradi metod, s čimer bodo uničili svoje možnosti za uspeh.

			Kaj menite, zakaj se to zgodi?

			Narcizem majhnih razlik.

			To je čudno ime.

			To je Freudovo ime. Pomeni, da se bolj meniš zase kot za svoje zaveznike ali težave, s katerimi se oba soočata.

			Včasih pa razlike niso tako majhne, kajne?

			Sprednji del je širok.

			Toda ali ne mislite, da obstaja resnična razlika v tem, kako ljudje na primer gledajo na trg?

			Trg ne obstaja.

			Resnično! Presenečen sem, ko te slišim to reči, kaj lahko misliš?

			Za tem, čemur zdaj pravimo trg, ni nič bolj resničnega trga kot za tem, čemur pravimo denar, ni zlata. Stare besede zamegljujejo nove razmere.

			Menite, da se to dogaja pogosto?

			Da.

			Navedite še en primer.

			Revolucije ne vključujejo več giljotin. Žal.

			Menite, da so revolucije zdaj manj vidne?

			Točno tako. Nevidne revolucije, tehnične revolucije, pravne revolucije. Povsem mogoče je, da bi lahko izkoristili prednosti revolucije, ne da bi jo morali izkusiti.

			Toda ali se že obstoječa oblast ne upira revolucionarnim spremembam?

			Seveda, vendar jim ne uspe! Ker kdo ima moč? Nihče več ne ve. Politična oblast je sama po sebi ena od tistih fosilnih besed, za katerimi se skriva neznanka.

			Mislil sem, da so oligarhije precej znane.

			Oligarhična oblast je običajen odgovor, a če sploh obstaja, je tako koncentrirana, da je šibka.

			Kako to? Moram reči, da me presenečaš.

			Krhkost. Krhkost. Dovzeten za obglavljenje. S tem ne mislim na obglavljanje z giljotino, ampak na sistemsko obglavljanje, na odstranitev majhne elite z oblasti. Njihov položaj je zelo nestabilen in negotov. Zelo možno je, da se jim kapital odvzame, bodisi pravno bodisi izvensodno.

			Samo kapital?

			Vse je odvisno od kapitala! Ne bodite neumni. Kdo ima kapital, kako se razdeli, to je vedno naše vprašanje.

			In kako se razdeli?

			Ljudje z zakoni odločajo o tem, kako se razdelijo. Zato se lahko spremembe zgodijo s spremembo zakonov, kot sem govoril že ves čas. Lahko pa samo zamenjate nekaj številk računov, kot se je zgodilo v Švici.

			Ah, da. Banke. To me spominja na lepo zgodbo. Se spomnite, kaj je rekel bančni ropar Willie Sutton, ko ga je novinar vprašal, zakaj je storil to, kar je storil?

			Res je! Lepo, da ste vprašali. In dobro tudi od novinarja.

			Novinar je vprašal: »Zakaj ropate banke?

			Sutton je odgovoril: »Ker je tam denar.





100

			Z nočnim vlakom se je odpeljala v Montpellier, kjer je spala spanec blaženih. Njena ladja je odplula zvečer, zato se je tisti dan sprehajala po velikem starem mestnem trgu in nato po liniji novih dorskih stebrov, ki so se od trga spuščali proti pristanišču. Potem je šla na oceanski kliper, eleganten, s sedmimi jambori, ki je bil videti kot križanec med škunerjem in raketno ladjo, postavljeno na bok. Na krovu, da bi spet zaspal.

			Ko se je zbudila, so bili na morju. Vsaka površina te ladje je bila fotovoltaična ali piezoelektrična ali oboje. Njen prehod skozi valove, njen obstoj na soncu, je ustvarjal energijo, ki se je pošiljala v rekvizite. Ob dobrem vetru, ki je napolnil velika jadra, in zmajev, ki so vlekli daleč nad glavo, privezani na premcu, so lahko leteli na hidroplanih te stvari. Sto kilometrov na uro se je zdelo res hitro.

			Naslednje jutro so se prebili skozi Herkulove stebre in zapluli v Atlantik. Nekakšen nejasen spomin na Tennysonovo pesem Odiseja, nekakšno viktorijansko-homeriško odo upokojitvi: Živeti, se boriti, si prizadevati, nekaj narediti in se ne predati. Britanska ljubezen do junaške smrti; »charge of the Light Brigade«, Scott na Antarktiki, prva svetovna vojna. Sentimentalizem, ki je zelo daleč od irskega, čeprav so imeli Irci svoje sentimente, Bog vedi. Na odprto morje, pustiti za seboj pogled na kopno.

			Modra plošča oceana. Morje in nebo, oblaki. Roza ob zori, oranžna ob sončnem zahodu. Veter jih potiska in vleče, sonce, valovi. Veličastno drsenje, od grebena do dna, od dna do grebena, dolgi valovi sredi oceana. Kako so to pozabili? Spomnila se je svojega zadnjega poleta iz Londona v San Francisco, ko je opoldne preletavala Grenlandijo, pod njimi ni bilo oblakov, veliko ledeno prostranstvo je bilo tako tuje kot Callisto ali Titan in vsi so imeli spuščena okenska senčila, da so lahko gledali svoje filme. Pogledala je skozi okno in nato na svoje sopotnike, saj se ji je zdelo, da so obsojeni na propad. Bili so preveč neumni, da bi živeli. Darwinova nagrada, veliki zmagovalec. Pot v prašno smrt.

			Zdaj je stala ob ograji škunerja s sedmimi jambori, plovila, ki ga je lahko upravljala sama ali pa ga je upravljala ladijska umetna inteligenca. Oblikovanje s pomočjo umetne inteligence je nenehno pripravljalo boljše ladje, tako kot pri vsem, in rešitve so bile včasih tako neintuitivne, kot je le mogoče (zmaje? jambori, ukrivljeni naprej?), seveda pa je bila človeška intuicija tako pogosto napačna. Odpravljanje lastnih kognitivnih napak bi lahko bil eden največjih dosežkov sodobne znanosti, če bi jim to res uspelo. Kot pri vsem, če bi se lahko prebili skozi to ozko grlo, bi lahko odjadrali v nekaj veličastnega.

			Postanek v Havani, lepem obmorskem mestu. Lep spomenik komunistični ideji. Nato v Panamo, skozi kanal in po sončnem Pacifiku do San Francisca. Pod mostom Golden Gate so pluli na hladen oblačen dan, morska plast je bila tako nizka, da oranžnega mostu ni bilo videti, kot da bi se vrnili v čas brez mostov. Potem sta se pripeljala do določenega pomola in spet stopila na kopno ter občutila njegovo negotovo stabilnost. Sprehod po hribovitem San Franciscu, najlepšem mestu na svetu. Čas za zadnje delo.

			Strinjala se je z Badimovo prošnjo, da bi jih še zadnjič zastopala v CCCB. Spet sta se srečala na vrhu Velikega stolpa in Mary se je spet zamotila z mestom spodaj, goro Tamalpais in Farraloni, ki so črno štrleli čez zahodno obzorje.

			Tam je bila večina istih ljudi, vključno s kitajskim finančnim ministrom. Tudi tokrat se je Mariji zdela vesela in zgovorna. Ena najmočnejših ljudi na Kitajskem. Ko jo je predstavila, je dejala, da upa, da bo našla več možnosti, ki bi jih lahko storila, da bi se ustavil veliki obrat. Dinastično nasledstvo za ves svet, je predlagala z nasmehom.

			Jane Yablonski jo je vprašala, kaj ima v mislih.

			Chan je govoril o enakosti, ki se na Kitajskem in v svetu izboljšuje, vendar je še vedno daleč od dosežkov. Govorila je o spodnjih in zgornjih mejah dohodka, o davkih na zemljišča in habitatnih koridorjih. O svetu kot skupnem, eni ekosferi, enem planetu, živem bitju, katerega del so vsi. Ob pogledu na centralne bankirje, ki so ji pozorno prisluhnili, je Mary znova uvidela, da so ti ljudje tako blizu vladarjem sveta, kot jih je še bilo. Če bi zdaj svojo moč uporabili za zaščito biosfere in povečanje pravičnosti, bi se svet prav lahko usmeril v novo smer in ubral dober kurz. Bankirji! To je bilo dovolj, da se je lahko smejala ali jokala. In vendar so po svojih lastnih merilih, ki so tako omejena in ozka, delali potrebne stvari. Zagotavljali so vrednost denarja, so si še vedno govorili, kar je v tem zgodovinskem trenutku zahtevalo, da se svet reši.

			Morala se je nasmehniti, ni si mogla pomagati. Rešili so jo zajebani bankirji. Seveda jih je k temu prisilil ves svet. Zdaj so se pogovarjali o drugih novih zamislih, o eksperimentih, ki so presegali vse, o čemer je kdajkoli sanjala. Ministrica Chan se je nasmihala, sladko, a hudomušno, tako se je zdelo, ker je pogledala k Mary in videla njen mali nasmešek. Obe sta bili soudeleženi pri njunem zabavanju; obe sta se zabavali, da bo Chanova sama prevzela krmilo tukaj in se podala v nove smeri. Bilo je tako zabavno, da je Mary, ko jo je nekdo vprašal, kaj si ona in njeno ministrstvo mislita o vseh teh novih idejah za reformo, ki jim jih je predlagala gospa Chan, stoje iztegnila roko proti mladi Kitajki, se ji nasmehnila in rekla: »Podajam besedo, predajam baklo, vse te ideje so mi všeč. Pravim, bodite tako drzni, kot si lahko upate biti!





101

			Sprašujete se, kaj smo naučili Peking? Naučili smo jih, da policijska država ne deluje! Mislili so, da lahko, in petdeset let so skušali Hongkong spraviti na kolena, pri čemer so uporabljali vsa mogoča orodja – kupovali ljudi, uporabljali kamere CCTV in prepoznavanje obrazov, propagando, falange policije in vojske, nadzor brezpilotnih letal, napade brezpilotnih letal – in vse to je Hongkonžane le še bolj utrdilo v odločnosti, da ohranijo, kar imajo.

			-Zakaj to govoriš! Seveda je bilo to, kar smo imeli, resnično, saj je hegemonija resnična. To je občutek, občutki pa so nekaj, kar ti razloži tvoja kultura. Mi v Hongkongu imamo zelo posebno kulturo in občutke. Živeli smo kot služabniki Britancev in zelo dobro vemo, kako je bilo biti podrejen hegemonski sili. To je trajalo le nekaj generacij, vendar se je tukaj v srcih ljudi ustvaril poseben občutek: nikoli več.

			Ko so nas Britanci izročili Pekingu, je bilo vse v redu. Mi smo Kitajci, Peking je kitajski. Vendar smo tudi Hongkong. To ustvarja nekakšno dvojno zvestobo. Del tega je, da govorimo kantonščino, medtem ko Peking govori putonghua, za nekatere zahodnjake mandarinščino, čeprav je to pravzaprav elitna ali pisna različica putonghua, vendar ni pomembno, bili smo drugačni. Govorimo kantonščino, smo Hongkong.

			-Jasno, seveda so bili Hongkonžani, ki so se zavzemali za popolno pridružitev Pekingu. Ti ljudje so od Pekinga pogosto dobivali denar, vendar sem prepričan, da je bilo to za nekatere med njimi pristno čustvo. Toda večina nas je bila za eno državo in dva sistema, tako kot pravi pregovor. Našemu sistemu mnogi pravijo pravna država. Zakone v Hongkongu je pisal in sprejemal zakonodajni organ, izvajala jih je policija, odločala pa so sodišča. Zato nam je svet zaupal svoj denar! Peking tega ni imel. Imeli so samo stranko. Kar so odločali za zaprtimi vrati svojega stalnega odbora, je postalo njihov ekvivalent zakona, vendar je bilo to le pravilo, pravilo brez zakona, in ni ga bilo mogoče izpodbijati. Bilo je samovoljno. Zato, ko je Peking poskušal zgraditi Šanghaj kot svoje finančno središče, da bi se nam zoperstavil, ni šlo. Svet Šanghaju ni zaupal tako, kot je zaupal Hongkongu. Zato smo se v Hongkongu borili zanj, borili smo se za pravno državo. Vsa leta med letoma 1997 in 2047 smo se borili.

			-Zakaj 2047? Dogovor je bil, da se 1. julija 2047 v celoti vključimo v Republiko Kitajsko. To je bilo britansko odmetavanje pločevinke. Nikakor niso bili najslabši imperij, vendar so vsekakor bili imperij in vsi imperiji so slabi. Zato so sklenili dogovor s Pekingom, po katerem smo petdeset let ostali ena država z dvema sistemoma. V teh petdesetih letih smo se v Hongkongu navadili boriti za svoje pravice. Del tega je pomenilo, da smo šli na ulice in demonstrirali. Z leti smo ugotovili, kaj deluje, in izpopolnili svoje metode. Nasilje ni delovalo. Številke so pomagale. To je skrivnost, če iščete skrivnost upora proti imperialni oblasti, kar smo počeli v tistih letih. Nenasilni odpor celotnega prebivalstva ali čim večjega dela prebivalstva, ki ga lahko pridobite. To je tisto, kar deluje.

			-Jasno, seveda bi nas Peking lahko uničil! Lahko bi pobili vse prebivalce Hongkonga in mesto ponovno naselili z ljudmi iz celinske Kitajske, ki ne bi vedeli nič bolje in bi z veseljem prevzeli tako lepo infrastrukturo. Ne da bi jo znali upravljati! Pa vendar, ta šala, ki mi jo je nekoč povedal zahodni znanec, o vladi, ki odpusti ljudi in izvoli drugo, za nas ni bila šala. Kajti Peking bi to lahko storil. To je nekako to, kar so naredili s Tibetom.

			Vendar je bil Peking tudi omejen. Po eni strani so vedno poskušali privabiti Tajvan, da bi se vrnil med sodelujoče. Del teh prizadevanj je bilo tudi to, da so Tajvanu rekli: če se nam pridružite, vam bo dobro – z vami bomo ravnali tako, kot ravnamo s Hongkongom! Ena država, dva sistema, in če se vrnete k nam, trije sistemi! Naj cveti sto cvetov! Toda ta argument bi deloval le, če bi res dobro ravnali s Hongkongom.

			-Da, obstajali so tudi drugi razlogi, ki za Tajvan seveda niso bili tako prepričljivi. Vedno obstaja več vzrokov, vedno. V tem primeru je bil vedno 4. junij. Trg nebeškega miru, 1989. Zdaj znan tudi kot 35. maj ali 66. april ali pa vse po koledarju, čeprav se šala stara in jo je celo težko izračunati, poleg tega pa je vsak od teh datumov zdaj na celinskem internetu seveda blokiran. Ker želi Peking ta dan izbrisati iz zgodovine. In čeprav se zdi, da se to v resnici ne more zgoditi, je v resnici bolj mogoče, kot si morda mislite. Vsaj na celini. Svet si ga je zapomnil zaradi Kitajske in Peking si zagotovo ni želel ponovnega takšnega incidenta v enaindvajsetem stoletju, ko bi vse skupaj posnel vsak telefon in ga predvajal po vsem svetu. Ne, umor prebivalcev Hongkonga ni prišel v poštev.

			-Seveda nam je pomagala milijardna okupacija Pekinga. O tem ni dvoma! To je bilo ogromno, seveda pa se je to zgodilo tudi zato, ker so nezakoniti notranji migranti s celine videli, kako smo to storili v Hongkongu, in se odločili, da bodo to storili tudi sami, in sicer v Pekingu. In seveda je bila partija prestrašena, kako ne bi bila? Ljudje brez ustreznega hukouja, brez dokumentov za bivanje v kraju, kjer so živeli, so opravljali vse umazano delo na Kitajskem, in ko se je zgodila okupacija, jih je bilo približno štiristo milijonov. To je veliko ljudi brez občutka zastopanosti ali pripadnosti. Da, partija se je morala s tem spopasti ali pa je izgubila vse. V tem boju je Hongkong postal manjša zadeva in je imel nekaj manevrskega prostora, bi lahko rekli. To smo zelo pametno izkoristili. Nikoli ni šlo za neodvisnost, to morate razumeti. Šlo je le za eno državo in dva sistema. Da bi se pravna država, ki smo jo imeli tukaj, ohranila tudi po letu 2047.

			-Da, Peking je imel seveda tudi druge velike težave. Poleg tega nas niso mogli kar tako pobiti. Ostal je le še pogovor. Diskurzivna bitka. In na srečo smo prebivalci Hongkonga to spoznali in se povezali. Solidarnost – takšnega občutka ni. Ljudje govorijo o njej, uporabljajo to besedo, pišejo o njej, poskušajo jo priklicati. Seveda. A da bi jo zares začutili? Morate biti del vala v zgodovini. Ne moreš ga dobiti samo tako, da si ga želiš, ne moreš ga priklicati in povzročiti, da pride. Ne moreš ga izbrati – on izbere tebe! Pride kot val, ki te pobere! To je občutek – kako naj rečem? Kot da bi vsi v vašem mestu postali družinski člani, ki jih poznate kot take, čeprav jih še nikoli niste videli in jih nikoli več ne boste. Da, množična akcija, toda množica je nenadoma družina, vsi so na isti strani in počnejo nekaj pomembnega.

			-Kako se je to zgodilo v resnici? Česa niste videli? Ste pozabili? Vsako soboto smo se trideset let zapored odpravili na ulice!

			Seveda je bilo včasih bolj intenzivno, drugič manj. Pogosto smo to prepustili mladim, idealizem mladih zelo dobro vztraja pri takšnih stvareh, mladi seveda želijo v nekaj verjeti! Vsi hočejo, toda mladi še niso navajeni, da tega ne dobijo, zato vztrajajo. Poleg tega bolje prenašajo fizične obremenitve. Toda kadarkoli je bilo treba pritisniti, smo se na ulice vrnili tudi mi, starejši ljudje. Ko se je bližal 1. julij, smo se vrnili na ulice, tako da je bilo ob nekaterih sobotah na ulicah celotno prebivalstvo Hongkonga. To so bili izjemni dogodki.

			-Je, imeli smo tudi druge stvari, ki smo jih morali opraviti. Seveda. Niso bile tako vznemirljive, pravzaprav so bile pogosto dolgočasne, vendar jih je bilo treba opraviti. Sčasoma moraš spoznati, da je veliko nujnih stvari dolgočasnih, a tudi, da je kar nekaj stvari hkrati dolgočasnih in zanimivih. Zato smo hodili na sestanke, se pridružili sosedskim svetom, šli v zakonodajno telo HK in počeli vse stvari, ki jih zahteva biti del državljanov. Ni šlo samo za demonstracije, čeprav so bile tudi te del tega. Opraviti je bilo treba vse vrste dela in to smo tudi storili. Treba se je pripraviti na dolgotrajno delo.

			-Ne, niso nam ga dali! Ne govorite tako. Vaša vprašanja so nekoliko žaljiva, ne vem, ali se tega zavedate ali ne, a kakor koli že, odgovoril vam bom vljudno, ker poznam razliko. Zato mislim, da smo jih sčasoma izčrpali. Niso nas mogli premagati; niso imeli hegemonije, da bi to storili. Pravzaprav zdaj nekateri pravijo, da smo jih premagali. To so ljudje, ki se zavzemajo za to, da bi se z našim zgledom celotna celinska Kitajska sčasoma spremenila v en velik Hongkong.

			-Ne, sam mislim, da to ni prav. Gre predaleč. Kitajska je prevelika, strankarske elite pa so preveč prepričane, da imajo prav. Bolj sem v taboru, ki se mu reče rep, ki vleče psa za rit. To je bolj realistično, tudi glede same podobe; ko pes maha z repom, tudi ko je najbolj vznemirjen, se z repom premika le zadnjica, ne pa ves pes. To ne bi bilo smiselno že samo v fizičnem smislu. To lahko vidite, ko pogledate kateregakoli psa, tudi tistega, ki je v zanosu sreče: z repom se maha le zadnjica. Glava in prsni koš ostajata stabilna. Tako je tudi na Kitajskem. Kantonsko govoreči del Kitajske je na jugu. To je Guangdong, zelo velika in uspešna provinca na jugu Kitajske, s središčem v mestu Guangzhou, ki se je v angleščini včasih pisalo Canton, in sto milijonov nas govori kantonščino, ki je starejše narečje od mandarinščine. Govori ga večina Kitajcev, ki živijo drugod po svetu, in govorimo ga tudi mi v Hongkongu. Tudi v Shenzhenu, posebnem gospodarskem območju, kjer je Peking poskušal izkoristiti uspeh Hongkonga v svetu. Zato je Peking naredil veliko napako, ko je poskušal zatreti kantonščino kot jezik, kar je počel dolga leta, saj je to pomenilo, da tudi ves Guangdong ni verjel v Peking – bolj so bili s Hongkongom kot s Pekingom, čeprav tega niso nikoli veliko pokazali. Toda jezik je družina. Jezik je prava družina.

			-Kakšen je bil rezultat? To je še v teku, a ker tako vljudno sprašujete, bom povedal, da je moral Peking od 1. julija, ko se je dogovoril, da bo v Hongkongu ohranil »ena država, dva sistema«, dodeliti vse več pravic tudi Guangdongu. In zagotovo se ne igrajo več s kantonskim jezikom! Seveda so rekli, da je bila ta sprememba politike sprejeta samo zato, da bi se južna Kitajska bolje vključila v celotno državo, v resnici pa je bila sprejeta zato, da bi se poraz spremenil v zmago ali vsaj uporabil, kar Pekingu, to je treba povedati, zelo dobro uspeva. Reko prečkajo tako, da čutijo kamenje. Kljub temu je v tem primeru rep mahal tako močno, da je mahal tudi pasjo rit, to priznavam. Kako to deluje, si lahko ogledate že tako, da svojemu psu poveste, da je čas, da zapusti stanovanje in gre na tek!





102

			Srečanje v San Franciscu je bilo končano, Mary je razmišljala, kako bi se najbolje vrnila domov v Zürich. Ni se ji mudilo. Pogledala je po spletu in na svoje presenečenje ugotovila, da Arthur Nolan, pilot zračne ladje, ki ji ga je Frank predstavil v svojem kooperantu, naslednji teden leti v San Francisco v okviru potovanja okoli sveta. Njegova pot je vodila na Arktiko, nato pa čez Evropo in vzhodno stran Afrike do Antarktike.

			Mary je stopila v stik z njim in ga vprašala, ali se lahko pridruži potovanju, on pa ji je poslal sporočilo in odgovoril, da seveda da. Vesel je, da jo ima.

			Na zračni ladji so mu rekli kapitan Art. Pričakal jo je na ploščadi na pobočju gore Tamalpais, kjer je bilo njegovo plovilo privezano na jambor, in jo popeljal po jetwayu do razgledne komore, ki je bila na premcu bivalnih prostorov zračne ladje, dolge galerije, ki se je kot velika kobilica raztezala pod večino dolžine telesa zračne ladje. Tako so imenovali gondolo. V tem prostoru s prozornimi stenami in tlemi je bila že majhna skupina potnikov, ki so jedli prigrizke in klepetali. Križarjenje v naravi. Mary je poskušala ohraniti odprto glavo glede tega, poskušala si je zapomniti imena, ko so jo predstavljali. Približno ducat ljudi, večinoma Skandinavcev.

			Ob koncu predstavitve jim je kapitan Art povedal, da se bodo naslednjič ustavili na posebnem travniku v Sierri, kjer bodo videli opaženega rosomaha, žival, ki jo je očitno imel za posebno. Tega so bili veseli.

			Kmalu zatem so odleteli. Občutek je bil nenavaden, dvigovanje nad zalivom, rahlo odbijanje od vetra, ne kot reaktivno letalo, ne kot helikopter. Nenavadno, a zanimivo. Dinamični vzgon; električni motorji na stranskih kolesih ob straneh torbe so jih lahko spravili do približno dvesto kilometrov na uro nad kopnim, odvisno od vetra.

			Vzhodno nad zalivom in tem delom mesta. Nato delta. Marijo je spominjala na model severne Kalifornije, ki so ji ga pokazali že davno, vendar je bila tokrat resnična in ogromna. Delta je bila neskončno močvirje pod njimi, ki so ga v vzorce razrezale linije dreves, odpornih na sol, ostanki starih otokov in kanalov. Zelene trave z blond konicami, linije dreves, odprti vodni kanali, V valovi dvojice živali, ki so plavale vzdolž – bobri, kot jim je povedal Art. V opazovalnici so bili daljnogledi, ki so ob pogledu skozi njih pokazali, da je delta polna divjih živali. Ljudje je zdaj večinoma ne obiskujejo, so jim povedali. Del kalifornijskega prispevka k projektu Half Earth. Gora Diablo, ki se je za njimi dvigala na jugozahodu, jim je dala občutek o velikosti delte; bila je ogromna. Na zahodnem obzorju so še vedno videli Faralone, ki so označevali morje; na severu je bila majhna črna gruda gore Shasta; na jugu je osrednjo dolino na desni obdajalo obalno gorovje, na levi pa Sierra Nevada. Ogromna površina zemlje. Videti je bilo, da bo Kalifornija zlahka dosegla cilj »pol Zemlje«.

			Nad osrednjo dolino. Habitatni koridorji so bili podobni širokim živim mejam, ki ločujejo velikanske pravokotnike posevkov in sadovnjakov. Zelena in rumena šahovnica. Dalje proti vzhodu so se iz sadovnjakov dvigali hribi; prvi vzpon v Sierro, zdaj temna stena pred nami. Zračna ladja se je vzpenjala skupaj z zemljo in lebdela nad divjimi hrastovimi gozdovi, nato pa nad zimzelenimi gozdovi s strmimi kanjoni, ki so se globoko zarezali v hribe. Na najvišjih vrhovih je bil sneg.

			Art je z zračno ladjo pristal na travnikih Tuolomne Meadows, visokem prostranstvu snega in dreves, ki ga prekinjajo čiste granitne kupole. Ceste do njega so bile še vedno zaprte, zdelo se je, da ga imajo povsem zase. Skupaj z družino rosomakov.

			Ladja se je pritrdila na jambor, ki je štrlel iz snega v bližini kupole Lambert Dome. Dva člana posadke sta z manevriranjem spustila plovilo navzdol in ga pritrdila na sidrne stebričke. Iz vrat na strani gondole se je razširila rampa, po kateri so se spustili v hladen in miren zrak na trd bel sneg.

			Kaj jedo pozimi? sta potnika vprašala Arta in se ozrla po belih snežnih gubah, strmih granitnih stenah; nobenih očitnih znakov hrane, razen če bi lahko jedli borovce. Ali hibernirajo?

			Niso. Art jim je povedal, da so pozimi v redu. Gost kožuh, noge kot snežne čevlje. Pozimi so jedli majhne sesalce, ki so jih izkopali izpod snega, večinoma pa večja bitja, ki so jih našli mrtve. Mrhovinarji. Pozimi ni redko, da so našli poginula bitja.

			Sledili so mu po trdem snegu. Med hojo je gledal v telefon, z drugo roko pa je držal daljnogled na monopolnem drogu čez ramo. Potem se je ustavil, telefon je iztegnil, da bi ga pokazal. Vsi so zastali. Iz drevesnega vozla so se po snegu izvalila tri črna bitja. Videti so bila nekoliko podobna psom z zelo kratkimi nogami. Videti je bilo, da gre za mamo in dva mladiča. Široki hrbti, rdečkasto črno krzno. Ob straneh telesa so bili pasovi svetlejšega krzna. Mati je imela čez čelo bujno progo.

			Ustavila se je in nenadoma začela močno kopati v sneg. Nedaleč za njima je parni vrelci raztopili odprto zaplato zemlje, ki je bila blatna in na robu skorjasta z rjavim ledom. Morda je bila to pozimi vodna luknja. Potem je mama rosomakinja vtaknila glavo v luknjo, ki jo je izkopala, in začela vleči navzgor. Ah: mrtva srna, zakopana pod snegom blizu izvira. Mama ga je potrpežljivo, s še nekaj grabljenja in močnim vlečenjem potegnila iz snega. Resna moč v tem majhnem telesu. Začela je trgati truplo, njeni mladiči pa so se vrteli okoli nje in poskušali narediti enako.

			Staro ime za rosomaha je bilo požrešnež, je med opazovanjem tiho dejal Art. Zdelo se je, da so vedno jedli z velikim navdušenjem, svoj plen pa so običajno raztrgali na koščke in pojedli vsak njegov del, tudi kosti. Na zadnji strani ust so imeli zob, ki jim je olajšal trganje mesa, njihove čeljusti pa so bile tako močne, da so lahko zlomile vsako kost, na katero so naletele. Gluco gluco je bilo njihovo latinsko ime, ki se je nanašalo na to domnevno požrešnost.

			»Imamo srečo, da to vidimo,« je tiho rekel Art. »Rosomaki so tu še vedno redki. V Sierri jih od približno leta 1940 do začetka 2000-ih let sploh ni bilo. Potem se jih je nekaj začelo pojavljati na nočnih kamerah v bližini jezera Tahoe, vendar so bili potepuhi in ni bilo videti, da bi bili tu kakšni pari za razmnoževanje. Zdaj jih opažajo povsod po celotnem območju. K temu je pripomoglo tudi nekaj ponovnih naselitev. Zdaj se zdi, da so se vrnili.«

			»Tukaj je veliko jelenov?« Mary je ugibala.

			»Seveda. Kot povsod. Čeprav imajo jeleni tukaj vsaj nekaj plenilcev. Gorski levi, kojoti.«

			Udobno so se namestili in si delili čas pred daljnogledom. Opazovala sta družino rosomakov, kako se prehranjuje. To je bilo nekoliko grozljivo početje. Mladički so se igrali v običajnem slogu mladičev. To je bilo njihovo prvo leto, je dejal Art. Naslednje leto jih bo mama odgnala. Niso bili graciozni, saj so bili tako nizki in čvrsti. Mary so spominjali na vidre, ki jih je videla v živalskih vrtovih, na to, kako se gibljejo na kopnem; vendar so bile vidre pod vodo zelo graciozne. Za rosokole je bilo to to. Ne graciozno. Seveda pa je bil to človeški pogled; tudi na snegu so bili očitno sposobni, samozavestni, srečni. Brez strahu. Divja bitja so bila doma, po stoletju odsotnosti spet doma. Pletejo svet.

			Mary se je odmaknila, stala in opazovala. Za nekaj časa je bila raztresena, saj je razmišljala o Franku, gamzih in svizcih. Potem so jo te živali vrnile nazaj. Mladiči so nadlegovali mamo in se igrali v običajnem slogu mladičev. Igra, ki je bila tako globok del sesalcev, ko so bili mladi. Ali so se igrali tudi mladi salamandri? Ni se spomnila, da bi se kdaj igrala, njeno otroštvo je bilo tako daleč za njo – ampak ne, bilo je, spomnila se je. Brcanje žoge na dvorišču in tako naprej. Seveda.

			Potem tudi brezbrižna strpnost mame, ki se ne zmeni za svoje otroke, ko ti lezejo po njej, se borijo drug z drugim in se prevračajo. Mlakarji so se ji smilili in se trudili na spodnji strani, ona pa jih je odganjala s premikanjem sprednje noge. Imeli so velike noge, s kremplji kot snežne čevlje, široke in dolge. Gospodarji zime. Nič tu zgoraj jim ni moglo škodovati, nič jih ni prestrašilo. Art je dejal, da so jih ljudje videli, kako odganjajo medvede, gorske leve, volkove. Bili so gospodarji vsega, kar so pregledali.

			Kapitan Art ju je opazoval s pritiskom, ki se je Mary zdel prijeten. Nič se jima ni mudilo; to je bil kraj, kjer morata biti. Spet je pomislila na Franka na travniku nad Flimsom, toda zdaj je bilo vse v redu, lahko je bila hvaležna, da jo je peljal tja gor, da jo je seznanil s tem moškim. Postajalo je hladno, začutila je prvi ščepec lakote, treba ji je bilo na stranišče. A pred njo so bili rosomaki. To je bil blagoslov.

			Šele ko se je sonce spustilo v krošnje dreves, se je Art prebudil in jih popeljal nazaj na zračno ladjo. Takrat so bili že zelo premraženi in ogrevanje v gondoli je bilo neke vrste zabava. Poletela sta proti vzhodu po vetru in gledala navzdol na rožnato alpsko svetlobo, ki je dušila svetlobno območje.

			Na severu in vzhodu nad puščavo, Skalno gorovje, ravna prerija in nato tundra. Meja med velikim borealnim gozdom in tundro je bila videti razbrazdana in čudna; veliko večnega ledu se je tu stopilo, je dejal Art, in tako je nastal tako imenovani pijani gozd z drevesi, nagnjenimi v to in ono smer. Pod njimi so bila povsod jezera, več jezer kot kopnega. Ob preletu tega ogromnega mokrega območja se je zdelo, da bo cilj Pol zemlje zlahka dosežen, ali pa je bil celo že dosežen. Kar pa ni bilo res, a človek vedno sodi po tem, kar mu stoji pred očmi. V resnici so planet napadli kot kobilice. Ne, tudi to je bilo narobe. V mestih je bilo videti tako, a ne tukaj. Na tako velikem planetu je bilo veliko resničnosti.

			Novo pristaniško mesto ob Arktičnem oceanu, imenovano Mackenzie Prime, je bilo videti kot staro industrijsko območje. En sam pristan, dolg šest kilometrov, posejan z žerjavi za pretovarjanje kontejnerskih ladij. Odprtje Arktičnega oceana za ladje je ustvarilo eno od nenavadnih območij antropocena. Promet je potekal večinoma s kontejnerskimi ladjami, prenovljenimi kot tovorne ladje na sončni pogon, počasi, a vztrajno. Ogljično nevtralen prevoz na poti velikega kroga, nad katerim se ni bilo kaj dosti pritoževati. Prav tako se ni bilo veliko za pritoževati, vsaj kar zadeva domačine; skupno število prebivalcev na obalah Severnega ledenega oceana je še vedno manjše od milijona ljudi: Inuiti, Laponci, Atapaskani, Inupiatci, Jakuti; Rusi, Američani, Kanadčani, Skandinavci.

			Ob prihodu so bili šokirani, ko so videli, da je ocean, ki je bil do severnega obzorja brez ledu, rumen. Seveda je bilo to videti grozljivo, kot da bi šlo za veliko razlitje strupov; v resnici je šlo za geoinženiring, nedvomno najbolj vidno dejanje geoinženiringa doslej, ki so ga vsi obsojali. Toda sončno segrevanje Arktičnega oceana, ko ga ne prekriva led, bi lahko samo po sebi zadostovalo, da bi se svet nepreklicno prevesil v planet džungle. O tem so se strinjali vsi modeli, zato je bila odločitev o poskusu preprečitve tega rezultata sprejeta v skladu s protokoli Pariškega sporazuma, barvno barvilo pa je bilo sproščeno. Rumena voda ni dovolila sončni svetlobi, da bi prodrla vanjo, in je nekaj sončne svetlobe celo odbila nazaj v vesolje. Relativno majhne količine barvila so lahko obarvale veliko območje oceana. Tako umetna kot naravna barvila, ki so jih uporabljali, so v poletni sezoni razpadla, naslednje leto pa so jih lahko obnovili ali pa tudi ne. Barvila na osnovi nafte so bila poceni za proizvodnjo in le rahlo rakotvorna; naravna barvila iz hrastovega in murvinega lubja niso bila na osnovi nafte in so bila le malo strupena. Ko so se o njih naučili več, so jih lahko menjavali. Prihranki energije in toplote glede na albedo so bili veliki – albedo se je povečal z 0,06 za odprto vodo (kjer 1 pomeni popolno odbojnost in 0 popolno absorpcijo) na 0,47 za rumeno vodo. Količina energije, ki se je tako odbila nazaj v vesolje, je bila preprosto ogromna, razmerje med koristmi in stroški pa je bilo neverjetno.

			Geoinženiring? Da. Grdo? Zelo. Nevarno? Verjetno.

			Potrebno? Da. Ali povedano drugače: mednarodna skupnost se je v okviru sistema mednarodnih pogodb odločila, da bo to storila. Še en poseg, še en poskus upravljanja zemeljskega sistema, še en poskus, da bi izboljšali Gajo. Geobegging.

			Mary je z gondole zračne ladje pogledala navzdol in zavzdihnila. Svet je bil smešen. »Zakaj si nas pripeljal sem?« je vprašala Arta. »Ali zato, da bi videli to?«

			Potresel je z glavo in bil ob tem predlogu rahlo šokiran. »Za živali,« je rekel. »Kot vedno.«

			Nekaj ur pozneje sta letela nad čredo karibujev, ki je pokrivala tundro od obzorja do obzorja. Art je priznal, da je zračno ladjo spustil na pravo višino, da bi ustvaril ta učinek; bili so približno petsto metrov nad tlemi. S te višine se je zdelo, da je na milijone živali, ki so pokrivale ves svet. Te so se selile proti zahodu v ohlapnih vrstah, podobnih praporom ali trakovom, ki so se združili vsakič, ko so prečkali potok. Pogled je bil osupljiv.

			Južno nad Grenlandijo.

			Med letenjem so videli veliko drugih zračnih ladij. Velikanske robotske tovorne ladje, krožna nebesna naselja pod obroči balonov, dejanske oblačne ladje z jadri ali vlečene z zmaji, balone na vroč zrak v njihovi običajni mavrični paleti. Oblike in velikosti se še niso uredile; Art je dejal, da so še vedno v obdobju kambrske eksplozije pri oblikovanju zračnih ladij. Veliko ljudi se je povzpenjalo v nebo, vzpostavljene so bile prometne poti in višine, tako kot pri reaktivnih letalih v starih časih. Zračni prostor se je humaniziral in s tem tudi birokratiziral. In ogljično nevtralen.

			Med letenjem je Mary vedno več časa poslušala, kako se Art pogovarja s svojimi potniki, strankami, gosti ali strankami. Večino svojega življenja je preživel na tej zračni ladji, jim je pripovedoval. Mary je menila, da je star okoli šestdeset let, zato se je zdelo, da je »večino svojega življenja« nekoliko prezgodaj, da je to izjava o nameri in zgodovini. Bil ji je všeč. Majhen moški, oglatega obraza, s kljukastim nosom, plešast. Presenetljivo svetle oči, ugleden pogled, sladek, sramežljiv nasmeh. Bil je podoben fotografiji Joyce Cary, ki jo je njen oče hranil na knjižni polici poleg vrste Caryjevih romanov. Kljub temu da je bil kapitan ladje in glavni naravoslovec, se ji je zdel sramežljiv moški. Govoril je predvsem o živalih in geografiji. Kar je bilo glede na njun položaj smiselno, a dnevi so minevali, ona pa o njem ni izvedela ničesar, razen tega, kar je lahko sklepala. Bil je Irec; sčasoma, morala je celo vprašati, je izvedela, da je iz Belfasta, njegov oče protestant, mati katoličanka.

			Nekaj ga je dvignilo, je pomislila, ko ga je opazovala. Morda je bil to pobeg. Pribežališče. Vzpon v samoto. Potem, ko so minila leta, se je morda osamosvojil in začel voditi ta turistična križarjenja. To je bila njena teorija. Zdaj je rad delil užitke svojega življenja na višavah in s tem pridobil nekaj družbe, nekaj pogovora. Poleg tega je imel znanje, ki ga je lahko posredoval ljudem, različne radosti in fascinacije ptičjega življenja. Bil je arktična ribica, sem in tja, od tečaja do tečaja. Pred nekaj leti je v Londonu najel koordinatorja dogodkov, ki je rezerviral njegove izlete in mu pomagal urediti različna pristanišča.

			Torej: križarjenje v naravi. Mary je bila še vedno zelo dvomljiva. To ni bila njena stvar. Dvomila je, da bi to ponovila. Za zdaj so bili drugi potniki prijetni; nekaj Norvežanov, nekaj Kitajcev, družina s Šrilanke. Vse je zanimalo, kako si bodo iz zraka ogledali svet, zlasti živali na svetu.

			Zemlja je bila velika. Na tej višini in s to hitrostjo je ta neizmernost postajala vedno bolj jasna. Seveda je bilo merilo tako spremenljivo. Bledo modra pika, drobec prahu v sončni svetlobi, res, toda s tega zornega kota je bila več kot ogromna. Človek bi lahko hodil celo življenje in nikoli ne bi pokril več kot majhen delček tega območja. Zdaj sta se kot orel vzpenjala nad njo.

			»Tako neumni smo,« je nekega večera rekla Umetniku.

			Prestrašeno jo je pogledal. Bilo je že pozno, bila sta sama v sobi za gledanje, drugi so šli spat. To se je zgodilo že enkrat ali dvakrat; začelo je spominjati na navado, na majhno zaroto za klepet.

			»Mislim, da ne,« je dejal.

			»Seveda,« je odgovorila. »Zakaj si sicer tukaj?«

			Spet je bil presenečen. Drugi gostje z njim niso govorili tako, je videla.

			»Ali te ni nekaj pripeljalo sem?« je pritisnila.

			»Oh,« je rekel, »ne govorimo o tem.«

			Umirila se je, ker je začutila, da je prehitra, da je naletela na zid. »Všeč ti je lepota,« je rekla. »Vem. In je lepa.«

			»Je,« se je hitro strinjal. »Nikoli se ne sprijaznim s tem.«

			Nasmehnila se je. »Imaš srečo.«

			»Res je.« In dodal: »Še posebej nocoj.«

			Ob tem se je zasmejala.

			Še vedno je bil dovolj mlad, da je lahko zardeval. Dobro je poznala takšno svetlo kožo; njena babica je še v devetdesetih letih besno rdečila.

			Po tem pogovoru je bila navada vzpostavljena. Ko so ostali odšli v pokoj, sta ostala na pijačo v opazovalnici. Tam sta imela razgled na vse spodaj. Ko je zatemnil luči v sobi, je svet pod njima postal viden. To je bilo še posebej res, ko je bila luna; takrat sta kopno in ocean postala eldritska, bleščeča in temna, izrazita v svojih oblikah.

			Ladja je imela na vrhu svojega velikega ohišja, med sončnimi celicami, tudi majhno opazovalno komoro, da so lahko Art in njegovi gostje ob padajoči luni opazovali zvezde. V najzgodnejši fazi, ko je luna zahajajoči tanek žareči polmesec zašel, je goste popeljal skozi telo ladje v to komoro, da bi opazovali zvezdno kopreno. Neke noči ob novi luni je tja popeljal tudi Mary, ko so se drugi že umaknili. Mlečna cesta nizko na zahodu, Orion, ki se je vzpenjal nad vzhodnim obzorjem, vse to zelo daleč od mest in na pet tisoč metrih je bilo preprosto neverjetno, koliko zvezd so lahko videli. To je bilo povsem drugačno nebo, prvinsko in živo. Art je poznal ozvezdja in nekatere zgodbe o njih. V tistem setu z mehurčki je imel teleskop s sledilnim motorčkom, ki ga je fiksiral, kamorkoli ga je usmeril, vendar ga je tisto noč pustil pri miru. Marijo je naučil videti s prostim očesom vidno galaksijo na severu blizu Kasiopeje.

			Večinoma pa sta ostala v t. i. podmizju, kjer sta gledala navzdol na Zemljo. Ko so leteli po Atlantiku, nad Islandijo, nato Hebridi, nato Irsko – ta zadnji del je bil zanjo in morda tudi zanj – in nato nad Biskajskim zalivom, so vsem rekli lahko noč, nato je šla v svojo kabino, šla v kopalnico, se morda preoblekla in po zasebnih stopnicah, ki jih je naučil najti, s pomočjo kode, ki jo je naučil uporabljati, zdrsnila nazaj v opazovalnico na premcu, zdaj zaklenjeno in prazno, razen njiju.

			Neke noči so opazovali, kako pod njimi plujejo Herkulovi stebri, ki oblikujejo Gibraltarsko ožino. Gibraltarska skala in Jebel Musa sta kot stražarja stala nad črno vodo. Art je Mariji pripovedoval zgodbo o poplavljanju Sredozemskega morja; to je bila suha ravnica med Evropo in Afriko, potem pa se je po koncu ledene dobe in dvigu morske gladine Atlantik razlival skozi ožino v nekdanje ravne planjave. Rekel je, da je dve leti tekel tisočkrat hitreje kot Amazonka, s hitrostjo štirideset metrov na sekundo, in izklesal tisoč metrov globoko strugo, dokler se Med ni napolnil in se je višina obeh vodnih teles izenačila.

			»Kdaj se je to zgodilo?«

			»Pred približno petimi milijoni let, pravijo. O tem se ne strinjajo povsem.«

			»Nikoli ni.«

			Pozorno ga je opazovala. Poplava, nenaden preboj. Zdaj je govoril o koncu zadnje ledene dobe pred petnajst tisoč leti, ko so se ogromna jezera taljene vode na vrhu velike ledene plošče prebila skozi ledene jezove in se v ogromnih poplavah izlila v ocean ter spremenila podnebje po vsem svetu. Potem je Sredozemsko morje naraslo dovolj visoko, da je preplavilo hribe Bosporskega polotoka in v nekaj letih napolnilo območje Črnega morja, poplavilo zemljišča, ki so jih poseljevali ljudje, in tako nastala legenda o Noetovem potopu.

			Govoril je o tem. Morda je bil nekoliko živčen. Je bil tudi sam suha ravnica, se je spraševala, prostor, ki čaka na poplavo? Je bila ona Atlantik, on Sredozemlje? In ona? Ali se je ona dvigala? Ali se bo prelila vanj in ga napolnila?

			Ni bilo mogoče vedeti, ni bilo treba hiteti z odločitvijo. Bila sta na poti na Antarktiko, pa še ekvatorja nista dosegla. Imeli so še čas. Lahko je uživala v ideji o tem, premišljevala v mislih in telesu. Ko je ob koncu noči vstala in odšla v svojo kabino, se je nagnila k njemu in ga na hitro poljubila na vrh glave.

			Čez gorovje Atlas, proti vzhodu nad Sahelom. Tu so nastajala nova slana jezera in močvirja, ki jih je črpala voda iz Atlantika ali Sredozemlja. Slana morja v suhih bazenih, zanimiv poskus. Vsekakor so spremenili stvari. V Sahelu so se močno zmanjšale prašne nevihte, ki so iz teh puščavskih bazenov prihajale nad Atlantik, in nekatere vrste planktona v morju so postale lačne. Nepričakovane posledice – ne, nepredvidene posledice. Ker so bile zdaj pričakovane, tudi če jih ni bilo mogoče predvideti.

			Za zdaj so puščavo pod njimi posejala dolga jezera. Zelena, rjava, nebesno modra, kobaltna. Mačje tačke. Ob njihovih obalah so bila majhna mesta ali pa so stala na bližnjih vzpetinah. Namakana polja so tvorila kroge na zemlji, zelene in rumene kroge kot umetniško prešitje. Lokalna kultura naj bi cvetela, je dejal Art. Ankete so pokazale, da ima večina prebivalcev rada svoja nova jezera, zlasti mlajši ljudje. Brez njih bi odšli, so rekli. Zemlja je umirala, svet jo je uničil. Zdaj bo živela.

			Rdeča zora, ki sta jo prekinili dve črni masi, ki sta se dvignili višje, kot sta bili: Etiopsko višavje na njuni levi, gore Kenija in Kilamandžaro na njuni desni. Medtem ko so leteli skozi to ogromno razpoko, jim je Art pripovedoval o prvi knjižni uspešnici Julesa Verna Pet tednov v balonu. Tudi o njegovih poznejših delih Skrivnostni otok in Oblačni kliper, ki opisujeta potovanja z baloni in zračnimi ladjami, in seveda o velikem delu knjige Okoli sveta v osemdesetih dneh. Art jim je pripovedoval tudi o Vernovi Invaziji na morje, ki je pripovedovala o črpanju morske vode v saharske puščave, da bi nastala jezera, kot so jih videli v prejšnjih dneh. Verneove knjige so ga v mladosti očarale, je dejal. Zamisel o tem, kako živeti. Naučil se je francoščine, da bi jih lahko bral v izvirniku, in dejal, da je Verneova proza veliko boljša, kot so ljudje navadno domnevali, ko so sodili po bednih zgodnjih prevodih.

			»In tako smo tu,« je rekel eden od njih, »z našim lastnim kapitanom Nemom!«

			»Da,« je zlahka odgovoril Art. »Toda brez njegovega razmišljanja, vsaj tako upam.« To je rekel s svetlobnim pogledom v Marijino smer. »Upam, da sem bolj podoben Passepartoutu. Mimo vseh, saj veste, z najmanjšimi težavami.«

			Na jugu sta se nad njima dvigali zeleni in sivi masivi gora Kenija in Kilamandžaro, ena z zelo ravnim vrhom, druga z malo ravnim vrhom. Na nobeni od njiju ni bilo ledenikov ali znakov snega. Sneg na Kilimandžaru ni obstajal. To je nekaj, na kar lahko le upajo v daljnih prihodnjih časih.

			Vendar so velike ravnice vzhodne Afrike še vedno naseljevale živali. Da, zdaj so si privoščili safari iz zraka. Sloni, žirafe, antilope, velike črede vseh teh živali, ki so se selile od reke do reke. Voda iz nekaterih potokov je bila zdaj speljana po ceveh, je tiho povedal Art. Na morski obali so jo razsoljevali, nato pa so jo po ceveh speljali do izvirov in jo spustili, da so potoki lahko tekli in črede živele. Suša jih je pestila že dvanajsto leto zapored.

			Nato Madagaskar. Na tem velikem otoku že več kot eno generacijo poteka pogozdovanje in življenje je bilo tako plodno, da so bila njegova strma pobočja že videti gosto poraščena z gozdom, temna in divja. Med Artovim bivanjem v zraku se je vse spremenilo, je dejal, in zdaj se prebivalci Madagaskarja pridružujejo Kubancem in drugim otoškim narodom, da bi pomagali pri podobnih obnovitvenih prizadevanjih po vsem svetu. Indonezija, Brazilija in zahodna Afrika so bili sodelavci pri teh prizadevanjih. Art je to imenoval Rewilding. Tam spodaj so se na novo razmnožili.

			Tistega večera, ko se je Mary pridružila Artu v njegovem podmladku, je bil Madagaskar že za njima, vendar se je zdelo, da se v zraku še vedno nosi njegov začinjen vonj. Art je sedel in gledal nazaj na otok, ki je bil obilen kot morsko bitje z gostim dlakavim kožuhom. Zdel se je zadovoljen. Nekaj časa sta srkala svoj viski in uživala v tovariški tišini. Potem sta se pogovarjala o drugih potovanjih, ki sta jih opravila. Vprašal je o njenem pobegu peš čez Alpe, očitno slavni zgodbi iz njenega poklicnega življenja, ona pa je to na kratko povedala, govorila je o Oeschinensee, o Thomasu in Sibilli ter o Frundenjochu. Ste s svojim Clipperjem leteli čez Alpe? je vprašala.

			Enkrat ali dvakrat je rekel. To je malo preveč. So previsoki. In vreme je tako spremenljivo.

			Obožujem Alpe, je dejala. Prevzela me je njihova naklonjenost.

			Pogledal jo je z majhnim nasmeškom. Sramežljiv Irec. Poznala ga je in všeč ji je bil. Vedno so ji bili všeč moški, ki so se držali zase, ki so jo gledali le zviška. Verjetno je bilo nekaj v njegovi preteklosti, kakšen dogodek ali situacija, zaradi katere je bil tako zadržan, vendar ji je bil otoški svet, ki si ga je ustvaril, všeč. Ali pa je lahko razumela, zakaj mu je bil všeč. Bil je mlajši od nje, vendar dovolj star, da sta bila v tistem časovnem prostoru, ki se je zdel približno sočasen.

			To so bile bežne misli. Večinoma je le opazovala ocean in velik črn otok za njima, ki se je počasi umikal. Toda te misli so vodile v določeno smer. Poskušala jim je slediti, kot da bi bile plašne živali. V njej se je vzbudilo poželenje, morda je bilo to podobno sledilniški radovednosti. Na lovu. Upanje na stik. Potem je sredi njenega razmišljanja vstal in rekel, da se počuti utrujenega. Čas je za spanje. Vodil jo je do glavne galerije, ji zaželel lahko noč in se obrnil proti svoji koči.

			Ni bralec misli, je pomislila. Spomnila se je, da se ji je v mladosti zdelo, da lahko telepatsko navezuje stike. Ali pa je šlo morda za videz, za feromone. Živali v vročini. Ne pri njuni starosti. Toda ni se ji mudilo.

			Do konca potovanja se med njima ni zgodilo nič več. Nekaj večerov sta se še vedno srečevala v opazovalnici in klepetala, a Madagaskarja ni bilo več; bil je preveč na jugu.

			Nad neskončnim oceanom, ki se usmerja proti zahodu in se bori z močnim zahodnim vetrom. Zaradi njihovega odrivanja se je ladja Clipper tresla in zibala bolj kot prej na njunem potovanju. Nekega jutra se je zbudila in odšla v opazovalno komoro, kjer je na jugu ležala Antarktika. Vsi so stali pri sprednjem oknu, da bi jo videli. Ocean je bil izrazito temnejši kot prej, skoraj črn, kar je bilo že samo po sebi nenavadno in rahlo zlovešče; potem je bila na jugu bela kopna kot nizka stena, bela, prepredena s črnino, ki je bila črnejša od nenavadno črnega morja. Ta velika ledeniška in kamnita stena se je raztezala od vzhoda proti zahodu, kolikor so lahko videli.

			Antarktika. Bila je zgodnja jesen, morski led je bil minimalen, čeprav so med poletom proti jugu videli, da so ledene gore povsod. Te niso imele nobenega vzorca, bile so le beli kosi na črni vodi. Občasno se je pojavila napačno oblikovana ledena gora nefritnega ali turkiznega odtenka. Na nekaterih ledenih gorah so se pojavljale jate ali prej jate majhnih pingvinov. Nekoč so preleteli jato ork, ki je imela gladke hrbte in bila zlovešča. Včasih so na ploščatih ledenih grebenih videli Weddellove tjulnje, ki so bili na ledu videti kot polži, pogosto z manjšimi polži, ki so se jim kot pijavke prilepili na boke. Mati in otrok. Njihovi bratranci in sestrične, ki tu spodaj uspevajo na ledu. Če so bili uspešni.

			Potem pa sama Antarktika, bela in grozeča. Ledeni planet.

			V tej ledeni puščavi je bilo nadrealistično prihajati na šest velikanskih letalonosilk, razporejenih v grob šesterokotnik, kot bi bile mestne države, obkrožene z manjšimi plovili – rušilci ledu, vlačilci, obalnimi plovili – težko je bilo ugotoviti, kaj so ta manjša plovila, saj so bila tako majhna.

			Očitno so bile letalonosilke odlične polarne postaje, saj so imele jedrski pogon in so bile tisočkrat ali več težje od običajnih ledolomilcev. Morski led ni imel nobenih možnosti proti takšnim behemotom, bili so ledolomilci od Boga in bi lahko odleteli, kadarkoli bi hoteli; vendar tega niso storili. Naredili so majhno plavajoče mesto, zasidrano ob obali Antarktike, ki je podpiralo različna taborišča v notranjosti države, vsa pa so bila od tu pripeljana po zraku.

			Preleteli so nosilno mesto in pristali na zasneženi površini same celine. Kliper je izstopil na ravnem snegu. Zelo svetlo in zelo mrzlo, čeprav ni bilo nič hladneje kot v Zürichu na vetroven zimski dan.

			Okrog njih so bile s tkanino obložene koče, modro obložene škatle. Vodje tabora so bili veseli srečanja z Mary, zdelo se je, da jo imajo za svojo zaščitnico, kar jo je nasmejalo. Dobro so poznali tudi kapitana Arta, ki je bil pogost obiskovalec.

			Operacija za upočasnitev ledenikov je bila uspešna. Zato so se upočasnila tudi ledena polja. Vse to ne bi bilo mogoče brez pomoči mornarice. Letalonosilke so bile mobilna mesta. Takšna razporeditev je bila priložnost, da se izkoristijo ogromne vsote denarja, ki so bile porabljene za njihovo gradnjo. Meči v pluge, nekaj takega.

			»Kot Švicarji,« je pripomnila Mary. »Ali si lahko ogledamo črpališče?«

			Seveda. Že načrtovano. Zagotovo zanimiva funkcija.

			Vsi Artovi potniki so zasedli le kotiček enega od njihovih velikanskih helikopterjev. Čelade na glavi, sedijo ob strani in gledajo skozi majhno okno, potem pa navzgor, naravnost navzgor, ne tako kot pri Clipperjevem vzponu. Potem nad neskončno belim snegom in poslušali pilota in njegovo posadko, kako se pogovarjata o stvareh v jeziku, ki ga ni poznala. Črno morje za njimi se je umikalo iz pogleda.

			»Zakaj je tu spodaj ocean črn?« je vprašala v mikrofon svoje čelade.

			»Nihče ne ve.«

			»Nekdo je rekel, da je to zato, ker je voda tu spodaj tako čista in dno tako globoko, da vidiš do temnega dela oceana, kamor sončna svetloba ne prodre. Tako vidiš skozi izjemno čisto vodo do črne globine.«

			»Ali je to res?«

			»Slišal sem, da je plankton tukaj spodaj črn in obarva vodo.«

			»Mislim, da je veliko dni videti tako modro kot kjerkoli drugje.«

			»Nikakor!«

			Nato so se začeli spuščati. Sneg ali led, do koder so videli. Nato kopica črnih pik. Okoli njih so bile črne niti, kot raztrgana pajkova mreža. Te pike in črte so držale civilizacijo v zraku nad prepadom.

			»Koliko je takšnih postaj, kot je ta?« je vprašala.

			»Petsto ali šeststo.«

			»In koliko ljudi je to skupaj?«

			»Postaje so večinoma avtomatizirane. Po potrebi priletijo ekipe za vzdrževanje in popravila. V nekaterih so oskrbniki. Večinoma pa so to gradbene ekipe, ki se premikajo po potrebi. Ne vem, dvajset tisoč ljudi? Število se spreminja. Pred nekaj leti jih je bilo več.«

			Helikopter je pristal s štirikotnim udarcem. Odvezali so se, nerodno stali, se spustili po ozki vrzeli med sedeži in steno ter se po kovinskih stopnicah spustili na led.

			Hladno. Svetlo. vetrovno. Hladno.

			Svetloba je prodrla skozi robove njenih sončnih očal in jo zaslepila. Solze so ji z oči odtekle na sončna očala, kjer so v razmazanih madežih zastale. Skušala je videti skozi vse to. Z močnim mežikanjem je sledila drugim proti glavni koči tega naselja, ki je bila podobna avtodomu z modrimi stenami na kolih.

			»Počakaj, nočem še noter,« je protestirala. »Hočem videti.«

			Nekaj gostiteljev je ostalo z njo in jo pospremilo do črpalke, ki je stala v majhni ogrevani hišici. Ne preveč ogrevana, saj so bila tla v njej ledena, črno ohišje črpalke pa je segalo naravnost vanjo. Rešitev civilizacije je bila pred njo. Del vodovodne napeljave.

			Vrnila sta se ven in sledila enemu od cevovodov po blagem klancu navzgor. Raztezal se je po zemljišču od črne škatle do črne škatle in ležal tik ob ledu. Mary se je ustavila in se ozrla naokoli. Sneg se ji je zdel kot gladina morja, ki je bliskovito zamrznila, vsi njegovi majhni valovi pa so se ujeli sredi vala. V svetlobi so se svetili. Njeni vodniki so ji razložili stvari. Všeč ji je bilo njihovo navdušenje. Bili so srečni, da so tukaj, ne zato, ker rešujejo svet, ampak zato, ker so na Antarktiki. Če ti je všeč, ji je rekel eden od njih, ko ga je vprašala, ti je zelo všeč. Vživi se vate, dokler se ti ne zdi nič drugega tako dobro.

			Belo letalo pod modro kupolo. Nekaj oblakov cirrusa nad njimi je bilo videti dovolj blizu, da bi se jih lahko dotaknili.

			»Kot na drugem planetu,« je dejala Mary.

			Da, so rekli. Ampak pravzaprav samo Zemlja.

			»Hvala,« jim je rekla. »Zdaj sem pripravljena, da se vrnem. Vesela sem, da sem to videla, to je preprosto neverjetno. Hvala, da ste mi ga pokazali. Zdaj pa pojdimo nazaj.«

			Ker imam tudi jaz kraj, ki ga ljubim.

			Poletela sta proti severu Atlantika, da bi si ogledala Sveto Heleno in Vnebovzetje. Preden je Art odložil Mary v Lizboni, od koder je potovala z vlakom domov, se mu je še zadnjič pridružila v njegovem podmladku. Ko sta sedela na svojih običajnih mestih in srkala drinke, je rekla: »Se bova še srečala?«

			Izgledal je negotovo. »Upam, da je!«

			Pogledala ga je. Sramežljiv moški. Nekatere živali so samotarske.

			»Zakaj to počneš?« je rekla.

			»Všeč mi je.«

			»Kaj počneš, ko si na tleh?«

			»Dopolnjujem zaloge.«

			»Ali ni kakšnega kraja, kjer bi se radi sprehajali?«

			Razmislil je o tem. »Všeč so mi Benetke. In London. New York. Hongkong, če ni prevroče.«

			Nekaj časa ga je gledala. Premaknil je pogled navzdol, očitno se je počutil nelagodno. Nazadnje je rekel: »Večinoma mi je všeč, da sem tukaj. Všeč so mi ljudje na nebu. Obisk nebeških vasi je zelo zabaven. Všeč mi je, kako so videti. In ljudje v njih. Vsi so na potovanju. Ste kdaj brali knjigo Enaindvajset balonov? To je stara otroška knjiga o nebeški vasi.«

			»Kot tvoj Jules Verne.«

			»Da, vendar za otroke.«

			Verne je za otroke, Mary ni rekla.

			»Vseeno sem jo prebral, ko sem bil star približno pet let. Pravzaprav mi jo je prebrala mama.«

			»Je tvoja mama še živa?«

			»Ne. Umrla je pred petimi leti.«

			»Žal mi je.«

			»Je tvoja mama še živa?«

			»Ne. Moja starša sta umrla mlada.«

			Nekaj časa sta sedela tam. Mary je videla, da je bil vznemirjen. Zavrnila je vse modne diagnoze tistega časa in vedela, da mu je morda všeč, je razmišljala. Zato je bil tiho. Morda je bil sramežljiv. Morda je igral vlogo za ljudi: Kapitan Art, ki se je trudil, da bi preživel.

			Ni bila tiha, niti sramežljiva. V šoli je o njej rekla ena od učiteljic, da je vodljiva, in to je bilo res. Zato je lahko o njem le ugibala. A tako je bilo vedno, pri vseh. In zdelo se ji je, da se razumeta. Njegova tišina je bila pomirjujoča. Kot da bi bil zadovoljen. Sama ni bila zadovoljna in ni bila prepričana, da je kdaj srečala koga, ki bi bil zadovoljen, zato je bilo to zanjo težko prepoznati. Morda se je motila. Nihče ni bil zadovoljen. V njegov molk je projicirala svoje misli. Toda iz česa in na kaj? Oh, vse je bilo tako zmedeno, tako močvirje ugibanj in občutkov.

			»Všeč si mi,« je rekla. »In jaz sem ti všeč.«

			»Res je,« je odločno rekel, nato pa zamahnil z roko, kot da bi hotel to odmisliti. »Nočem biti vsiljiv.«

			»Prosim,« je rekla Mary. »Tukaj se bom izkrcala.«

			»Res je.«

			»In tako?«

			»In kaj?«

			Mary je zavzdihnila. Tu bo morala opraviti delo. »Torej, morda se še kdaj srečamo.«

			»To bi rad.«

			Po premoru, med katerim ga je Mary opazovala in ga nagovarjala, naj nadaljuje, če želi, je rekel: »Lahko greš še enkrat z mano. Bodi moj slavni vodnik. Lahko bi naredila turnejo po vseh največjih krajih obnove pokrajine ali geoinženirskih projektih.«

			»Bog mi prihrani.«

			Zasmejal se je. »Ali karkoli želiš. Tvoja najljubša mesta. Lahko bi bil gostujoči kustos ali kaj podobnega.«

			»Raje bi bila samo tvoje dekle.«

			Ob tem je dvignil obrvi. Kot da bi bila to povsem nova zamisel.

			Zavzdihnila je. »Razmislila bom o tem. Eno križarjenje v naravi mi bo morda zadostovalo. Morda pa se mi bodo porodile še kakšne ideje.«

			Globoko je vdihnil, zadržal dih in ga izpustil v dolgem vzdihu. Zdaj je bil videti res zadovoljen. Pogledal jo je, se srečal z njenim pogledom in ni odvrnil pogleda. Nasmehnil se je.

			»Vedno se vračam v Zürich. Tam imam svojo sobo.«

			Prikimala je in premislila. Recimo, da je potrebovala leta, da je spoznala tega moškega; kaj je morala še storiti? »Želela bom, da govorite malo več, kot ste,« ga je opozorila. »Želela bom vedeti nekaj o tebi.«

			»Poskusil bom,« je rekel. »Morda imam kaj povedati.«

			Ob tem se je zasmejala in v kozarec z žganjem zvrnila viski. Bilo je pozno.

			»Dobro,« je rekla. Vstala je in ga poljubila na vrh glave, ne da bi upoštevala njegovo odvrnitev. »Morda mi lahko poveš, kdaj boš v mestu, in se bova dobila. Fasnacht je ob koncu zime, to je zabava, ki mi je všeč. Na Fasnacht bi lahko obiskali mesto.«

			Mračil se je. »Tisti mesec bom na drugem potovanju. Nisem prepričan, da se bom do takrat vrnil.«

			Mary se je ustavila, da ne bi vzdihnila, da ne bi rekla kaj ostrega. To ne bo nič hitrega ali celo običajnega. »To bomo ugotovili,« je rekla. »Zdaj pa grem spat.«





103

			Mislim, da nihče nikoli ni ugotovil, kdo jo je organiziral. Kdorkoli je to bil, se je želel izogibati in poskrbeti, da bi bilo videti, da je vse organizirano samo od sebe. Da bi se pojavila iz duha časa. In morda je tako tudi bilo, saj smo na koncu vsi to naredili skupaj. To je bil že občutek, ki so ga imeli vsi. Mislim, da je približno tri milijarde ljudi tapkalo po svojih telefonih, da bi povedali, da so sodelovali.

			Bilo je nekako tako kot na silvestrovo, le da je bilo dogovorjeno, da bo to istočasno po vsej Zemlji. Blizu spomladanskega enakonočja na severni polobli, kot je Narooz ali Velika noč. To, da je to isti trenutek za vse, se je zdelo prav, pomembno je bilo, da se čuti povezanost z vsemi in vsem ostalim, kot nekakšna vibracija. Kulike v havajščini pomeni harmonija. Ali la olu'olu, dan harmonije. Priklicati noosfero, jo priklicati v življenje tako, da vsi hkrati razmišljajo o njej – to ni stvar, ki bi se časovno zavlekla, mora biti sočasna. Zato smo na Havajih nekako na krajšem tiru, kar zadeva čas. Čas je bil predstavljen kot danost, kar po mojem mnenju pomeni, da je nekdo nekje moral to organizirati, vendar je vzhodna Azija tako ali tako dobila pozno zvečer, nato so se proti zahodu spuščali po časovnih pasovih, dokler ni zahodna Evropa dobila opoldne, nato je čez Atlantik v Ameriki vse prej in prej prihajalo do jutranje patrulje na zahodni obali, tako da smo na Havajih pričakovali ob treh zjutraj, mislim da je bilo to. V redu, karkoli, izgovor, da ostanemo pokonci vso noč in se zabavamo, pri čemer je treba priznati, da nam je bilo tudi sredi noči še vedno lepo in toplo, tako da smo lahko šli na Diamond Head in se med zabavanjem razgledovali po oceanu. Poleg tega je bila tisto noč polna luna, kar gotovo ni naključje. Tako da je bilo lepo. V koncertni skledi so ansambli igrali vso noč, mi pa smo sedeli na grebenu, se pogovarjali in pili ter opazovali ocean ob luni, tudi dobro južno valovanje, tako da se nas je veliko pogovarjalo, da bomo ob sončnem vzhodu odšli v Point Panic in ujeli nekaj valov, odličen način za zaključek tega dogodka, nazaj v matični ocean, kjer smo vse začeli. Nekoliko je pihal tudi veter z morja.

			Prišel je čas in poslušali smo glasove na telefonih. Smo otroci tega planeta, vsi skupaj, vsi naenkrat bomo peli njegovo hvalo, zdaj je čas, da izrazimo svojo ljubezen, da prevzamemo odgovornost, ki jo prinašajo skrbniki te zemlje, častilci tega svetega prostora, en planet, en planet, in tako dalje in dalje, zdelo se mi je jasno, da je bil izvirnik napisan v nekem drugem jeziku, da smo poslušali prevod v angleščino, in dejansko si se lahko dotaknil in slišal, kaj je bilo povedano v drugih jezikih; Gupta je vztrajal pri poslušanju v sanskrtu, za katerega je priznal, da ga ne razume, ko ga govori, čeprav ga bere, vendar je trdil, da je moralo biti to, kar smo slišali, prvotno zapisano ali mišljeno v sanskrtu, morda celo pred tisočletji, in dejansko je sanskrtska različica zvenela zelo prvinsko, kar me je zanimalo in sem kliknil in našel različico v protoindoevropščini, zakaj ne? Zvenela je kot španščina. Preklopil sem na baskovščino, ki naj bi bila živi fosil jezika, in tudi ta je zvenela kot španščina. Pravzaprav sta oba zvenela precej bolj čudno kot španščina, starejše kot španščina, čudni surovi prvinski zvoki, vendar nič bolj kot nizozemščina ali marsikateri drug jezik, ki ni havajski, vedno slišiš vse iste zvoke, in ne glede na to, na kateri jezik sem tapkal, sem vedno znova slišal mamma Gaia. Da, seveda, mamma je ena najstarejših besed, morda prva beseda, ki so jo vedno znova izumljali dojenčki, ki so se na vso moč trudili govoriti, vendar so imeli omejen nadzor nad usti, in vendar so vedno poskušali povedati isto stvar, da bi prosili ali proslavljali to veliko boginjo, ki jim je polnila oči, vir in vir vse hrane, toplote, dotika, ljubezni in očesnega stika – mamma! Tisto noč na grebenu sem jokala, ko sem prvič videla, zakaj je tako, zakaj je tako vse, seveda je z moje strani napaka, da tako grobo določam spol planeta, toda tisto noč smo bili na vrhuncu svetovnega festivala ljubezni, in ker so vsi drugi peli, navijali in hlipali, kot da so se popeljali na velikem valu, sem kar naprej vzklikala Mamma Mia! Mamma Mia! Ker smo ljudje, je seveda druga prva beseda, ki jo izgovarjamo, vedno jaz, moja, jaz, jaz, jaz, jaz, in bog blagoslovi Italijane in kogar koli drugega v romanskih jezikih, da se držijo te prve besedne zveze, ki je enaka v vseh jezikih, preveril sem praindoevropščino in tudi tam je bila enaka: Mamma mia! Mamma Mia! Genij jezika!

			Da, bil sem malo pijan, malo pod vplivom mamil. Malo omotičen. Mislim, pomislite, svetovni trenutek, med katerim naj bi vsa čuteča bitja, ki se zavedajo projekta, skupaj prepevala hvalnico edinemu planetu, na katerem stojimo, izvajala noosfero, ki jo ustvarja ta tako obsežna in kompleksna biosfera, medtem ko stojimo na litosferi in razmišljamo o hidrosferi ter krožimo po atmosferi v nas in iz nas, dih za dihom – to je super, ampak tudi malo hipotetično, kajne? Težko je vedeti, kako to občutiti. Kaj lahko v tistem trenutku storimo drugega kot poskusimo? Kot jezikoslovec seveda pomislim na vpletene besede, toda šlo je za več kot to, zato sem poskusil tudi vse to, pil sem in se oziral po obrazih drugih ljudi na grebenu, vsi so prav tako poskušali, mnogi so imeli tam s seboj svoje pse, tudi psi so poskušali, poskušali so razumeti, zelo so se zavedali, da se dogaja nekaj nenavadnega, tako da so nekateri lajali ali zavijali, kar so nekateri fantje takoj prevzeli, seveda je bil čas za zavijanje, zavijanje na luno kot volkovi. Kakšen čudovit jezik! In poleg tega smo bili kot volkovi! Volkove smo spremenili v pse, oni pa so nas spremenili v ljudi – prej smo bili nekaj podobnega kot orangutani, samotarji, ki niso znali sodelovati, tega so nas naučili volkovi, ki so nas naučili ideje o prijateljstvu in sodelovanju. Tako smo zavili v luno in objemali ljudi okoli sebe, če so bili taki, in pse, in gledala sem vse obraze, tako žive in resnične, in vedno znova sem govorila Mamma Mia. Kot se to zgodi, ko je človek v strahospoštovanju. Kot vedno sem objemala predvsem Gracie. Tako imamo srečo.

			To je trajalo približno petnajst minut. Potem smo se umirili. Čas je bil, da se vrnemo v skledo koncertnega prostora in plešemo na glasbo, ki je ostala do konca večera. Ali smo to storili prav? Smo se združili z vsemi čutečimi bitji na planetu in ustvarili novo zemeljsko religijo, ki bo vse spremenila? Ali smo bili zdaj vsi bratje in sestre, kot so nam vedno govorili, da bi morali biti? Težko reči. Zdelo se mi je, kot da je to leposlovje. Toda škrjanci so lepi. Vsa ta ptičja in živalska imena, ki jih uporabljamo za svoja razpoloženja in dejanja, so seveda vedno popolnoma ustrezna. Vsi smo družina, kot nam je govorila nova religija, in ker si vsako živo bitje na Zemlji deli ključnih 938 baznih parov DNK, mislim, da to res drži. Tako da ja, šli smo dol in plesali vso noč, počutili smo se zelo vzvišeno, in ko se je nebo posvetilo in se je bližala zora ter so nas poslali ven, da pozdravimo dan in gremo domov ter počnemo vse, kar smo nameravali početi tisti dan, so zaigrali medley Bruddah Iz Israela Kamakawiwo'oleja »Somewhere Over the Rainbow« in »What a Wonderful World«, odličen kos havajskega šlampa, ki smo ga lahko peli skupaj na poti ven in si ga brundali do konca dneva. Pozneje sem prebral, da so ljudje govorili, da so to res občutili, tisti trenutek, ko so vsi po vsem svetu peli isto pesem hvale in predanosti, je bil menda kot električni pulz, ki te napolni, ali kaj podobnega. Moram priznati, da v samem trenutku nisem občutil ničesar podobnega, morda sem bil preveč pijan ali pa sem se preveč zavedal Gracine roke na svoji riti, toda tistega jutra sem ujel najdaljšo levo v svojem življenju v Point Panic, v glavi pa mi je ves čas tekel par melodij Bruddah Iz, kako čudovit je svet, in zletel sem s tistega vala, tik preden se je zaprl, in tam zgoraj v zraku nad valom, obešen v breztežnost z morskim pršenjem, in nisem videl mavrice ehukai, ker sem bil prav tam v njej, ja, takrat sem jo začutil. Seveda ne pride na ukaz ali po urniku, milost ni taka, dotakne se te v nepričakovanih trenutkih, stvar naključij, vendar moraš biti zanjo tudi odprt, tako da je bilo morda to zame, rahla zamuda po svetem obredu, ki je bil morda vseeno jahanje tega vala – kakor koli že, takrat sem jo začutil, viseč v zraku, nato sem padel nazaj na belo sipajoče hrbtišče in plaval z glavo navzgor, glasno se smeje. Da, delovalo je. Mamma mia!





104

			V Zürichu je Mary Švicarjem povedala, da se bo izselila iz varne hiše. Upokojitev je spremenila njen varnostni status, ni ji bilo treba zasedati varne hiše, ki so jo verjetno potrebovali drugi, in tako naprej. Niso ji nasprotovali.

			Niso želeli, da bi se vrnila v svoje stanovanje na Hochstrasse, pa tudi ona ne. Ta zbledela modra stanovanjska hiša je bila zdaj del njene preteklosti in se ne bo več vrnila. Čas je bil, da gre naprej. In vseeno je imela idejo. Po vsem Zürichu so bile stanovanjske zadruge. Ni se želela preseliti v tisto, v kateri je živel Frank; tudi ta je bila preteklost. Vsekakor je bilo to tudi Artovo stanovanje, zato se ji je iz več razlogov zdelo, da to ni dobra zamisel. Toda v Zürichu so bile še druge stanovanjske zadruge, izkazalo se je, da jih je bilo veliko, in tako je nekaj časa preživela na obisku pri nekaterih.

			Med temi obiski mesta je ugotovila, da ji je njena soseska všeč. Fluntern, tako se je imenovala soseska na spodnjem pobočju Zuriberga. Tam ji je bilo všeč. To je bila njena soseska. Podobno, na manj močno občuten način, je bila soseska za Utoquai Schwimbad. Tudi ta del mesta ji je bil všeč. Tako se je osredotočila na ti dve soseski in nato na območje med njima; nista bili tako daleč narazen. Seveda je bilo celotno mesto kompaktno.

			Nekatere zadruge so bile v redu, vendar večina ni povsem ustrezala in skoraj vse so imele čakalne sezname, za katere bi potrebovala kar nekaj časa, da bi se do nje prebila. Bolj ko je iskala, bolj se je zavedala, kako zelo ji je bil všeč njen stari kraj. Vendar se je morala spremeniti.

			Končno je našla kraj, ker je Badim vedel, da ga išče. Nekdo, ki je delal zanj na ministrstvu, se je moral preseliti nazaj v Ticino, da bi skrbel za njenega očeta, in ko je od Badima slišala, da Mary išče stanovanje, je želela, da ga vzame Mary. Lahko bi šlo za neformalen dogovor, je rekla, nekakšen podnajem; upravni odbor je slišal njeno prošnjo v zvezi s tem načrtom in všeč mu je bila zamisel, da bi bila Mary Murphy med njimi, zato jo je odobril. Bilo je le nekaj ulic od njenega starega stanovanja, južno mimo običajne tramvajske postaje Kirche Fluntern in po Bergstrasse do nenavadnega vogala s tremi ulicami, kjer je zadruga zavzemala en klin križišča. Majhna zadruga z dvajsetimi stanovanji, štiri nadstropja visoka, dobro vzdrževana kot vse druge stavbe v Zürichu, vse razen stare razvaline nasproti tramvajske postaje, ki je bila ena nižje od Kirche Fluntern, ki je bila nekakšna posebnost.

			Ženska, ki ji ga je dala v podnajem, jo je pričakala pred vrati lokala. Trudi Maggiore, je rekla.

			»Mary,« je rekla Mary in ji stisnila roko. »Videla sem te v pisarni.«

			Ženska je prikimala. »Delala sem dve stavbi nižje, vendar sem za Badima na številnih sestankih delala zapiske. Sedela sem ob steni z drugimi pomočniki. In šla sem z vami na potovanje v Indijo.«

			»Ah, ja, zdaj se spomnim.«

			Trudi jo je vodila po širokih stopnicah njihovega stopnišča. V zgornjem nadstropju je odklenila vrata svojega stanovanja. »Nekoč je bilo to podstrešje,« je pojasnila, ko je odprla vrata. »Upam, da vas to ne moti. Na to se navadiš.«

			To je bilo zelo majhno in nizko podstrešje, je takoj ugotovila Mary. To je bila ena soba, ki je bila pod velikim strešnim tramom stavbe, tako da je bilo mogoče stati pokonci le pod samim tramom. Levo in desno od nje se je strop spuščal navzdol, tako da so bile stene levo in desno visoke le približno dva metra. Na levi strani sobe je bila notranja stena, ki je štrlela v prostor, in vrata v tej steni so se odpirala v kopalnico, ki se je prav tako spuščala do nizke stene. Seveda je bila hiperčistoča, kot vsaka švicarska kopalnica, vendar je bila, tako kot preostali prostor, približno polovica njene prostornine veliko manjša od višine glave. Stranišče je bilo za umivalnikom; v tem smislu je bilo nekakšno žensko stanovanje, saj si na njem lahko sedel, če pa si stal pred njim, si se moral skloniti.

			»Všeč mi je,« je rekla Mary. »Smešno je.«

			Trudi je bila videti zadovoljna. »Tudi meni je všeč. Žal mi je, da moram oditi. Vendar sem vesela, da boš v njej ti. Občudujem to, kar si naredila.«

			»Hvala,« je rekla Mary.

			Hodila je gor in dol po sredinski črti. Mimo kopalnice se je soba spet razširila na levo in tam je ležala postelja, postavljena na tla. Da bi nanjo legli, bi bilo najlažje najprej sedeti na kratkem stolu, ki je bil postavljen poleg nje, in se nato zvrniti nanjo. Ko ste bili enkrat v postelji, ni bilo pomembno, kako nizek je bil strop, dokler niste v sanjah skočili na noge ali kaj podobnega.

			Kuhinja je bila ob steni ob vhodnih vratih, le pult z umivalnikom, na levi pa štedilnik in kratek hladilnik. Vse zelo funkcionalno.

			»Seveda ga bom vzela,« je rekla. »Resnično jo cenim.«

			»Tudi jaz,« je rekla Trudi.

			Nato sta šla na kavo v sosednjo pekarno in si izmenjala nekaj svojih zgodb. Trudi jo je radovedno opazovala, kot da bi jo poskušala povezati z ministrom, ki ga je poznala v pisarni. Mary se je uprla želji, da bi se razložila.

			Tako je imela svoj prostor. Švicarska varnostna ekipa ji je pomagala pri selitvi in pri tem pregledala njeno sobo. Priska in Sibilla nista bili preveč navdušeni. Thomasu in Jurgu se je zdelo smešno.

			Ko se je ustalila, je poskušala vzpostaviti nov ritem svojih dni. Ni več hodila v službo; ni želela motiti. Upala je, da jo bodo morda prosili za kakšno pomoč, vendar je zdaj, ko je videla, kako so stvari potekale na sestanku v San Franciscu, ugotovila, da bi jim verjetno lahko pomagala le malo. Avtoriteta njenega položaja je bila velik del njene učinkovitosti. To jo je malce prizadelo, vendar je bilo nedvomno res. Zdaj, ko je bila zasebnik, je bilo odprto vprašanje, kaj lahko stori, da bi pomagala njim ali komu drugemu.

			Vedno lahko dobi nazaj svoje navade. Zjutraj vstati, s tramvajem se spustiti do Utoquaija, iti do schwimbada, v garderobo, do omarice, v kopalke, poljubiti duha Tatjane, tako lepe, občutiti bolečino njene smrti in jo nato spet zaciniti, ohladiti jo tako, da se po kovinskih stopnicah spusti v vodo, brr! in ven v jezero. Misel na nekoga, ki je odšel, ga je morda ohranila pri življenju le za tisti drobec. Züriško jezero, modro in mirno, hladno in svilnato. Na morju je plavala prostim slogom, dokler se ni lahko ozrla nazaj in dobro videla bližnjo obalo; nato nekaj krogov prsno, da je videla celotno mesto, ki je bilo zdaj videti tako nizko in daleč. Bilo je veliko jezero. Če bi se počutila dovolj močno, bi se lahko konec poletja pridružila plavanju po jezeru, da bi videla, kakšen je to občutek. Dobro se je počutila, ko je bila tam zunaj. Seveda bi ta del njenih navad deloval le od maja ali junija do oktobra. V drugih mesecih sta bila voda in zrak prehladna. Toda kot poletna stvar je bil to čudovit način za začetek dneva.

			Potem se je vrnila k sebi, se pridružila skupnemu kosilu v zadrugi, se pogovarjala z ljudmi, če so želeli, vendar je bilo pomembno, da jim ni vsiljevala angleščine, in ker so okoli nje običajno govorili v švicarščini, grleno in spevno, se ni veliko pogovarjala. Rada je bila sredi njihovega pogovora, ne da bi bila del pogovora, to jo je pomirjalo. Čutila je, kako se je njeno telo, sproščeno od plavanja, kot mačka sesedlo v stol, zadovoljno že samo s tem, da je med ljudmi, in se ni ukvarjalo z vsebino njihovega klepeta.

			Kasneje istega leta je začela hoditi na Agencijo ZN za begunce, UNHCR, ki je imela sedež v Ženevi, a majhno pisarno v Zürichu. Izdajanje potnih listov ZN beguncem, zapiranje taborišč ali bolje rečeno njihovo odpiranje in praznjenje je zahtevalo veliko dela. Švicarji so seveda želeli, da se to opravi, zato so ji v pisarni v Zürichu z veseljem dali nekaj dela. Pravzaprav so želeli izkoristiti njeno slavo, da bi pridobili več prostovoljcev, in s tem se je strinjala, vendar le, če bo lahko opravljala tudi nekaj osnovnega dela. Zaradi lokalnega dela je tudi manj kurila ogljikov dioksid. Tudi to je bil namreč projekt, ki si ga je želela izpeljati.

			Skoraj vsi v zadrugi so bili člani društva 2000 Wattov, zato ni bilo težko ostati z nizko porabo. Skupni obroki so bili večinoma vegetarijanski, za vse, kar so počeli, pa so bili narejeni izračuni, tako da je lahko dovolj enostavno vodila osebno računico, poleg tega pa so bili vedno v bližini ljudje, ki so ji odgovarjali na vprašanja. Če je bivala v Zürichu, če je potovala po Švici, po Evropi, celo po svetu – vse to so ocenjevali za stroške energije in tudi za izgorevanje ogljika, čeprav je bilo slednje vedno nižje, zlasti če si bival v Švici in uporabljal javni prevoz. Stanovalci so imeli skupaj v lasti en električni avtomobil, za katerega je bil vpisni list, pogosto skoraj prazen, a ne vedno. Večina ljudi, ki so živeli v kooperativi, je dejansko precej potovala po Evropi, vendar so ob upoštevanju tega ob koncu leta še vedno porabili precej manj kilovatnih ur, kot jih je zahtevalo društvo 2000 Watt. Celotna država se je približala temu cilju porabe; svet bi tako dobil model, po katerem bi se lahko zgledoval. Njeni sostanovalci so bili prepričani, da se jim bodo druge države pridružile.

			Mary ni bila tako prepričana, vendar ni ugovarjala. Preprosto je živela svoje življenje. Njene navade so se hitro uveljavile, dan za dnem so bile enake. Preživela je teden, ko je poskušala začutiti, ali ji je všeč, ko je poskušala ugotoviti, kako bi lahko pri UNHCR naredila več, in tako naprej. Dan za dnem, teden za tednom. Še nikoli ni bila tako potopljena v švicarstvo. Prej je bila mednarodna oseba, ki je živela mednarodno življenje. Zdaj je bila v tujini rojena Zürichčanka, ki živi v Zürichu.

			Ker se je zavedala te spremembe, je v svoje dneve vključila pouk nemščine. Izkazalo se je, da bo to najlažje ob večerih. Mesto je ponujalo brezplačne tečaje, ljudje, ki so se nanje vpisovali, pa so prihajali z vsega sveta. Pridružila se je razredu, ki se je ob ponedeljkih zvečer sestajal v bližini. Jezik je bil hudomušen, učitelj prijazen: Oskar Pfenninger, belolas moški, ki je živel na Japonskem in v Koreji ter je med drugimi jeziki znal tudi angleško, vendar s svojimi učenci ni govoril nobenega od njih, vsaj ne v razredu; v razredu ni govoril nič drugega kot nemško. Tako so se skupaj prebijali skozi ure njegovega pouka, po pouku pa so šli ven na pico. Tam sta govorila angleško. V naslednjih mesecih sta celo poskusila govoriti nemško, sramežljivo in z veliko smeha. Izkazalo se je, da so vsi obiskovali tečaj, da bi se bolje znašli v Švici.

			Dnevi so postali kratki, zrak hladen. Listi na lipah so porumeneli in zahodni veter jih je odpihnil. Ognjeni javorji na stezah, ki so se spuščale proti ETH, so postali živo rdeči. Na Zuribergu so se pogledi podaljšali, ko so drevesa postala gola, zrak pa se je ohladil in razjasnil. Ob sončnem zahodu se je sprehajala po hribu navzgor, se sprehajala po stezah in se nato, odvisno od njenega razpoloženja, vrgla ali splavala nazaj navzdol. Gola betonska ženska, ki je v rokah držala zelene zanke vrtne cevi, je vedno stoično gledala na vreme. Mary je bilo všeč, kako trdno je držala svoj položaj. Tudi jaz bom betonska ženska, ji je rekla, ko je šla mimo.

			Leto se je obrnilo. Božič in novo leto je preživela, ne da bi šla na Irsko in ne da bi o čemer koli razmišljala. Ekipa ministrstva jo je povabila na svoje praznične zabave in ona se jih je udeležila.

			Nekoč je na eni od njih stala na balkonu z Badimom. S komolci na ograji sta opazovala luči nočnega mesta.

			Kako gre? je rekla.

			Razmislil je o tem. Mislim, da precej dobro.

			Na dan Gaje sem se imel lepo.

			Zasmejal se je. To nismo bili mi. Ampak tudi jaz sem se smejal. Kam ste šli po njo?

			Bil sem na jezeru, kjer sem plaval s prijatelji iz kluba. Sestavili smo prstan in se držali za roke.

			Nasmehnil se je. Ste začutili ta trenutek?

			Ne. Bilo je prehladno.

			Jaz tudi ne. Ampak ljudem je bila všeč. Mislim, da ga je bilo vredno podpreti. Še vedno mislim, da potrebujemo religijo. Če drugi menijo enako, kdo ve.

			Mislim, da je bilo dobro. In prepričan sem, da mu sledite.

			Mi smo. Toda to mora priti od znotraj.

			Mary ga je radovedno opazovala. Še zdaj je o njem vedela tako malo. Njen moški iz Nepala. Pred kratkim je slišala marsikaj, ne v obraz, ampak po internetu, govorice, da je bilo Ministrstvo za prihodnost na tisoče ljudi, ki so vodili divjo vojno proti ogljikovi oligarhiji, pobili na stotine ljudi in nagnili ravnovesje zgodovine v novo smer. Brez dvoma so bile to neumnosti, vendar so imeli ljudje takšne zgodbe zelo radi. Misel, da se je vse to zgodilo na belem dnevu, je bila preveč strašljiva, saj je zgodovina očitno ušla izpod nadzora – bolje je, da stvari urejajo skrivne zarote v kraljestvu brez prič. Ne da bi popolnoma ne verjela tej zgodbi. Njen človek je imel pogled, ki ti je lahko zamrznil kri, in v njegovem oddelku je brez pojasnila izginilo veliko denarja.

			Ali imaš zdaj nekoga, kot sem imela jaz tebe? ga je radovedno vprašala.

			Pogledal je čez balkon. Spodaj so bile gole lipove veje. Nekdo, ki bo opravil umazano delo, hočeš reči?

			Da.

			Zasmejal se je. Ne, je rekel. Nikomur ne zaupam tako, kot si ti zaupal meni. Ne vem, kako ti je to uspelo.

			Tudi jaz ne. Pravzaprav si me k temu prisilil ti. Res? Mislim, kakšno izbiro sem imel?

			Lahko bi me odpustili.

			Predvidevam. Ampak na to nisem nikoli niti pomislil. Nisem tako neumen.

			Spet se je zasmejal. Ali pa ste bili popolnoma prevarani.

			Mislim, da ne. Ampak zdaj, za vas – to mora biti težava. Potrebuješ nekoga, ki mu lahko zaupaš.

			Prikimal je. Vem. To je moja težava. Ampak ne vem. Morda potreba zdaj ni več tako velika? Ali pa delam oboje in ne dovolim, da bi moja desna roka vedela, kaj počne moja leva roka?

			Potresla je z glavo. Mislim, da to ni mogoče.

			Ne, mislim, da ne.

			Kaj pa vaša ekipa? Mislim na temnejšo plat stvari. Tam mora biti nekaj ljudi, ki bi lahko naredili to, kar si naredil ti.

			Predvidevam. O tem bom moral razmisliti. Ne vem. Zdaj mislim, da je bilo to, kar si storil, veliko težje, kot sem mislil.

			Kaj mislite?

			Zaupali ste mi.

			Pogledala ga je. Spraševala se je, ali je to res. Morda je bilo.

			Včasih moraš, je končno rekla. Preprosto se vržeš ven. Vrzi se s pečine in začni izdelovati padalo.

			Ali pa začnite leteti, je predlagal.

			Dvomljivo je prikimala. Mislila je, da ne morejo leteti.

			Sporočite mi, če vam lahko pomagam, je rekla.

			Bom. Vendar je rahlo zmajal z glavo. Nihče mu pri tem ni mogel pomagati. Tako kot pri mnogih drugih stvareh.

			Vrnili so se na zabavo. Ko sta prestopila prag iz balkona v sobo, se je dotaknil njene roke.

			Hvala, Mary.





105

			Ko smo dobili potne liste, smo se vpisali na nekaj seznamov in čakali še nekaj časa. Seveda so bili to dnevi, ki so se nam zdeli najdaljši od vseh. Končno sva imela srečo; najini imeni sta se znašli na enem od seznamov švicarskih kantonov – v kantonu Bern, kjer sva bila ves čas. Povabili so naju, naj se preseliva v Kandersteg. Vas v Oberlandu. Na železniški progi, ki je vodila v en konec predora, ki se je pod goro vlekel proti jugu do Valaisa. Pravijo, da je tam mirno. Nekoliko v ozadju. Za nas je prostor v hostlu, gradijo pa tudi stanovanja. Rekli smo da. Moja hči, njen mož in njuna dva malčka.

			Tam smo se preselili v hostel in se vpisali na čakalno listo za stanovanjsko hišo, ki bo kmalu dokončana. Kandersteg se je izkazal za zelo švicarsko vasico, kot kulisa iz filma, precej klišejskega filma, ampak dobro, bili smo tam. Družina iz Sirije. Tam je živelo še pet družin beguncev iz Jordanije, Irana, Libije, Somalije in Mavretanije. Previdno smo jih pozdravili.

			Seveda smo vsi vedeli za SVP, Schweizerische Volkspartei, Švicarsko ljudsko stranko. Dobro jim gre v gorskih kantonih in ne marajo priseljencev. Ljudje na Fremdenkontrolle in SEM, državnem sekretariatu za migracije, so nam pogosto le malo pomagali ali pa so bili celo neprijazni, toda SVP je aktivno sovražna. Najbolje se je izogniti pozornosti. Del tega pomeni, da se ne zbiramo v skupinah z drugimi begunci, ki so skupaj videti tako temačni in čudni. Unheimlich. To smo vsi vedeli. Ko smo se srečevali, je bilo to sprva ponavadi zasebno.

			Tako je prišel dan, ko sem stal pred vrati našega hostla. Naokoli so se dvigale zelene Alpe, nad njimi so se v nebo dvigale sive gore. Kot bi živel na dnu ogromne sobe brez strehe ali celo na dnu vodnjaka. Toda hiter potok v drenažnem kanalu je tekel naravnost skozi sredino vasi in se veselo oglašal. Zrak je bil čist in hladen, sončna svetloba na skalah nad njim je bila debelo rumena. Resničen kraj, kljub neresničnemu videzu. In mi smo bili tukaj. Tukaj, po dvanajstih letih v turškem taborišču, dveh letih na poti, ko smo poskušali priti v Nemčijo, zelo norih letih, zelo težkih; nato še štirinajst let v švicarskem taborišču severno od Berna. Zdaj smo končno nekje.

			A zdaj sem star 71 let. Moje življenje je minilo. Ne bom rekel, da je bilo zapravljeno; skrbeli smo drug za drugega in učili otroke. V tem taborišču so dobili dobro izobrazbo. S tem, kar smo imeli, smo naredili, kar smo lahko. To je bilo življenje, ki smo si ga lahko ustvarili.

			In zdaj smo tukaj. SEM nam je dodelil majhen pavšalni znesek glede na to, koliko časa smo ostali v taborišču, in ker je bilo to za nas tako dolgo, ni bil tako majhen. Lahko smo ga združili s prihranki jordanske družine, ki je bila v Kanderstegu nova, in skupaj smo najeli prazen prostor v stavbi na glavni ulici med železniško postajo in končno postajo žičnice. Prostor je bil prej v uporabi kot pekarna, zato ga ni bilo težko ali drago spremeniti v majhno restavracijo. Rekli so nam, naj ji rečemo bližnjevzhodna hrana. Kebab in falafel ter druge stvari, ki so jih ljudje že poznali; ko smo jih pripeljali v naš lokal, smo jim lahko ponudili bolj zanimive jedi. Šest miz in že bi bili polni. Zdelo se je mogoče in zanimivo je bilo poskusiti. No, kaj se šalim – poskusiti je bilo zanimivo.

			Seveda sem zdaj star, a tega ni mogoče spremeniti, razen s smrtjo. Imam vsaj ta dan in te dni. Vse, kar se je zgodilo prej, se zdaj zdi, da se je zgodilo nekomu drugemu. Kot bi se spominjal prejšnje inkarnacije. Predvsem dom sam. Spomnim se, da sem se ob odhodu iz Damaska ozrl naokoli in si obljubil, da se bom nekega dne vrnil. Damask ni kot vsako drugo mesto, bil je prvo mesto, najstarejša prestolnica, ki je ostala na Zemlji, in to se pozna, ko si tam, to se vidi na ulicah in v zraku ter v črtah na dlaneh. Toda pred kratkim, ko so nas izpustili iz taborišča, se mi je ponudila priložnost, da se vrnem. Dobil sem celo letalsko vozovnico. Odšel sem v Kloten z mislijo, da se bom preprosto vrnil in si ga ogledal. Družina ni želela iti, jaz pa sem šel. Toda potem sem v Klotnu doživel nekakšen, ne vem kakšen, mislim, da nekakšen zlom. Kdo se je vračal in zakaj? Poskušal sem sestaviti vse skupaj, vse koščke svojega življenja, in prišel sem do zaključka, da oseba, ki je razmišljala o vrnitvi, nisem jaz, da nisem več ta oseba. Leta v taborišču so me iz dneva v dan, vsak dan enako, pripeljala k drugi osebi. V zadnjem trenutku sem si rekel ne in se spustil na železniško postajo pod Klotenom ter se vrnil v taborišče. Družina me je radovedno pozdravila, ne da bi se zavedala te spremembe, tega dejstva, da se je k njim vrnila druga oseba. So me vprašali, ali ste v redu, in rekel sem, da, v redu sem. Samo nočem več iti. Tega nisem razumela, kako naj bi to razložila? Kdo lahko razvozla uganko svojega pravega jaza?

			Dobro, nova oseba. Stara, a nova. Razmišljam o tem, kaj imam zdaj, kot ta nova oseba v njenem življenju, ki se mi zdi, da ni čisto moje življenje, vendar se skušam v to vživeti. Ves dan delamo, da bi pripravili obrok. Gre za fiksni meni za tiste, ki želijo celotno večerjo, in sprejemamo rezervacije, ki se včasih uresničijo, včasih pa ne, vendar je do osmih ali devetih restavracija večinoma polna. Enostavno s šestimi mizami. To je skoraj tako, kot če bi doma priredili večerjo, le da namesto prijateljev pridejo neznanci. Imenujmo jih znanci. Mnogi so tam prvič, nekateri pa so bili že prej in se vračajo. Te vedno pozdravimo z nasmehom in pogosto se pogovarjajo med seboj. Švicarska nemščina je tako zabaven jezik, da se je včasih težko ne nasmehniti. Morda je kot zvok njihovega srednjeveškega življenja, sekanja lesa in brnenja kravjih zvoncev ter nosnega ropotanja njihovih alfonov, morda pa tudi skal, ki padajo s sten njihovih neverjetnih gora. V primerjavi s tekočim ptičjim petjem arabščine; bilo bi smešno, če bi imeli oboje v isti sobi, vendar ob njih običajno ne govorimo arabsko, ampak govorimo visoko nemško, Hochdeutsch, in oni nam to govorijo nazaj, počasi in jasno, z močnim švicarskim naglasom, za katerega mi pravijo, da je močan, vendar ga ne slišim, to je edina visoka nemščina, ki jo poznam. To mi je povedal neki turist iz Berlina, ki je dejal, da bi vas v Berlinu imeli za Švicarko, saj je vaša nemščina tako dobra, vendar s švicarskim naglasom. Če seveda ne bi bilo barve vaše kože, saj veste, kaj mislim. Z nasmehom sem se strinjala, da je tako.

			Tako da zdaj nimamo ne denarja (zelo malo), ne svobode (še vedno smo registrirani kot Auslander), ampak dostojanstvo. In to je tisto, kar po mojem mnenju vsakdo potrebuje. Po osnovah hrane in zavetja, ki ju potrebujemo kot živali, je prva stvar, ki sledi: dostojanstvo. Vsakdo to potrebuje in si zasluži, saj je to del človeškega bitja. A vendar je ta svet zelo nedostojen. Zato se borimo. Vidite, kako je. In ja, dostojanstvo je nekaj, kar dobiš od drugih ljudi, je v njihovih očeh, je neke vrste spoštovanje. Če ga ne dobiš, se v tebi dvigne jeza. To zelo dobro vem. Ta jeza lahko ubije tvojo dušo. Ti mladi bedaki, ki razstreljujejo stvari, so jezni, ker nimajo dostojanstva. To je nekaj, kar ti dajo drugi ljudje, zato je to zapleteno. Mislim, da si ga moraš zaslužiti, vendar ti ga na koncu dajo drugi ljudje. Zato najbolj jezni naši mladi moški razstreljujejo stvari, ker jim to ni dano, in večinoma razstreljujejo možnosti svojih ljudi na tem svetu.

			Vzemimo za primer Kitajce. Kitajski turisti, ki pridejo, mi v angleščini seveda povedo, da so jih evropske države stoletje zatirale in poniževale. Nikjer na svetu niso imeli dostojanstva, celo doma ne. Toda kdo si lahko to predstavlja danes? Kitajci so zdaj tako močni, da jih nihče ne more kritizirati. To so izsilili s tem, da so se postavili zase. Tega niso dosegli z naključnim pobijanjem neznancev. To je tako narobe, da tega sploh ne morem izraziti. Takšno nasilje se maščuje le kršiteljem in tudi njihovim ljudem. To je poteza obupanih neumnežev, ki si domišljajo, da so drugi strahopetci, medtem ko so oni pogumni. Toda vsi so pogumni. Tudi če so prestrašeni, so še vedno pogumni, njihov strah pa jih samo še bolj razjezi. In potem vsi trpimo posledice.

			Ne, narediti ga je treba tako, kot so ga naredili Kitajci. Morda se bo Arabija s svojim novim režimom spremenila, vojne se bodo končale, preostale trpeče države pa se bodo spremenile na različne načine, postale muslimanske in sodobne na način, ki ga bodo drugi razumeli in spoštovali. Potrebne bodo spremembe na vseh področjih. Za to bodo potrebni mladi.

			Medtem noč za nočjo polnimo restavracijo. Smo zakoniti stalni prebivalci Švice. Tu bodo leta minila hitreje kot v taborišču, to je gotovo. Da je zaradi dolgčasa v taborišču čas tekel počasi, tako da sem moral zaradi tega podaljšanja živeti zelo dolgo, je ironija, ki se mi ne zdi tako zelo smešna. Bolje bi bilo, če bi vse skupaj minilo v naglici. O tem sem prepričan.

			Da bi preživel v tej državi, sem se moral velikokrat preusmeriti. Večkrat sem postal drugačen človek. Toda ta nova oseba, ki stoji tukaj zdaj, ni tako slaba. In nekatere stvari pri Švicarjih je treba občudovati. So tako punktlich, tako natančni – to je sprva smešno, ampak kaj je to drugega kot spoštovanje druge osebe? Drugi osebi rečeš: tvoj čas je prav tako dragocen kot moj, zato ne bom zapravljal tvojega z zamujanjem. Dogovorimo se, da smo vsi enako pomembni, zato mora biti vsakdo pravočasen, da bi spoštovali drug drugega. Ko smo imeli restavracijo rezervirano za eno skupino, smo se odločili, da bomo to storili v ponedeljek, ki je naš običajni prosti večer, da ne bi povzročili nevšečnosti nobenemu od naših stalnih gostov. Tako smo kuhali, določen meni, dokaj enostavno, vendar je bilo treba narediti prav, in moja hči je pogledala skozi vrata in se zasmejala. Glej, je rekla, vabilo je za osem, ampak nekateri so prišli ob četrt na štiri, tako da čakajo zunaj, dokler se ne izkaže, da je osem. Poglej na uro in videl boš, da imam prav. Ob osmih je nekdo potrkal na naša vrata. Pozdravili smo jih z velikimi nasmehi, prepričan sem, da so mislili, da smo malce opiti. Tudi na železniških postajah, to rad opazujem, ure nad peroni kažejo čas, in ne glede na uro odhoda vašega vlaka, če tik pred tem pogledate skozi okno vlaka, boste videli, da ima tudi sprevodnik vlaka glavo skozi okno in gleda na uro; in ko ura pokaže minuto in sekundo odhoda, se vlak strese in odpeljete. To so Švicarji.

			Ti ljudje nas bodo sprejeli, če nas ne bo preveč. Če nas bo preveč, bodo postali nervozni, to je jasno. Mislim, da je enako na Madžarskem ali v kateri koli od teh majhnih evropskih držav. Da, so uspešne, vendar jih je v vsaki državi le nekaj milijonov. Mislim, da je med njimi sedem milijonov Švicarjev in trije milijoni ausländerjev; to je veliko. In ne gre samo za občutek naroda, ampak tudi za jezik. Mislim, da je to bistvo. Recimo, da vaš jezik govori le pet milijonov ljudi na Zemlji. Potem pa k vam pride živet še pet milijonov drugih in vsi govorijo angleško, da bi se razumeli. Kmalu vaši otroci govorijo angleško, kmalu vsi govorijo angleško, potem pa vašega jezika ni več. To bi bila velika izguba, uničujoča izguba. Zato se ljudje pred tem zaščitijo. Zato je najpomembnejše, da se naučite jezika. Ne samo angleščine, ampak tudi lokalnega jezika, maternega jezika. Materni jezik. Njihova kultura ni tako pomembna, pomemben je le jezik. To je po mojem mnenju velik povezovalni element. Govoriš njihov jezik in tudi ko ga zmotiš kot nor, se jim na obrazu pojavi izraz: v tistem trenutku ti želijo pomagati. Vidijo, da ste človek, da je tudi njihov jezik težak, čuden. A vi ste se potrudili. Švicarji so pri tem zelo dobri. Njihovi jezikovni tečaji so brezplačni, poleg tega pa imajo med seboj štiri jezike, ki jih vsak dan na veliko lomijo med seboj. Če se peljete po predoru pod goro od tega mesta do mesta na drugem koncu predora, ne govorijo istega jezika kot tukaj! Iz čudne nemščine prehajaš v čudno francoščino, in res, nemško govorimo bolje kot številni Švicarji, ki živijo le dvajset kilometrov od tod. Morda so zaradi tega bolj strpni. V zvezi s tem se šalijo drug o drugem.

			Ko se bodo vsi šalili drug o drugem, kot se Švicarji, ko bo vsakdo na svetu imel svoje dostojanstvo, bo z nami vse v redu. Medtem pa sem tu, stara ženska, ki je svoje življenje večinoma preživela v begunskih taboriščih, na ulici pred našo majhno restavracijo, zgodnji sončni zahod, kot vedno tukaj, v senci ob treh popoldne. To je senčno mesto, tako globoko v svoji luknji, mirno mesto, zaspano mesto. Karkoli se je zgodilo v preteklosti, karkoli se bo zgodilo po tem, danes je danes. Čez nekaj časa se bom vrnil v notranjost.





106

			Dan pred Fasnachtom je Mary dobila sporočilo od Arthurja Nolana. Pravočasno se bo vrnil v Zürich, ali bi se ji lahko še vedno pridružil?

			Da, je sporočila nazaj. Ves preostanek dneva je razmišljala o njem in se spraševala, kaj pomeni, da se je vrnil. Bila je vesela, da bo prišel. Ali je skrajšal turnejo?

			Odšla je pogledat, kako se je Clipper of the Clouds spustil na veliko novo letališče za zrakoplove v Dubendorfu. Ko je izstopil iz njihove male steze, jo je zagledal in se ji nasmehnil. Droben moški.

			Spremljala ga je v njegovo sobo in se radovedno ozirala naokoli, ko je pospravljal svojo majhno torbo s stvarmi. Frankovo zadnje stanovanje. Kdo se ga je zdaj spomnil? Zdelo se je, da bi se lahko to zgodilo že zaradi nje. Morda so bili njegovi starši še živi. Če je tako, bi bili zelo žalostni. Grozno, kako duševna bolezen širi svojo bolečino naokoli, kako odriva ljudi od sveta. Njen Frank, storila je vse, kar je bilo v njeni moči; in tako ali tako je bil prijatelj, imela ga je rada na svoj način. Ničesar ni bilo mogoče storiti.

			Tramvaji so se pripeljali do njenega stanovanja in on se je ob pogledu nanj zasmejal. Vzela si prostor, ki je bil velik zame, se je šalil, ko se je sprehodil po njej, bolj na levo, kot bi lahko šla ona.

			Večerjali so v bližnji trattoriji. Art ji je povedal, kam je šel na svojem zadnjem potovanju: večinoma v osrednjo Azijo, kjer je krožil po nižjih pobočjih različnih gorskih verig, kjer se živali zelo dobro počutijo. Kavkaz, Pamir, Karakorum, Altaj, Hindukuš, Himalaja. V Pamirju je bil Leninov vrh, Tadžikistan pa je bil skoraj ves rezervat divjine, nepopolne, a resnične. Videla sta snežnega leoparda, črnolične langurje in mnoga druga bitja. Ljudje so te gorske verige naseljevali že tisočletja, vendar je bila dežela zaradi svoje narave nekoliko podobna Švici, le da še bolj; nekatere pokrajine so bile preveč divje, da bi se iz njih dalo kaj narediti. Njegova prijatelja Tobias in Jesse sta pomagala ustvariti tako imenovano antropocensko divjino, sestavljeno stvar, ki je bila kot bolj divje krilo gibanja Polovica Zemlje, in mnoge tamkajšnje vlade so sodelovale pri ustvarjanju obsežnega integriranega sistema parkov in koridorjev, ki je vključeval in podpiral lokalno avtohtono človeško prebivalstvo kot skrbnike parkov ali preprosto lokalne prebivalce, del zemlje, ki dela svoje stvari.

			Sliši se odlično, je rekla Mary. Rada bi šla z njim.

			Ali bi vi? Ker bom to storil še enkrat.

			Če grem, bi rada več časa preživela na tleh, je priznala. Nekaj časa ostati na enem mestu in videti, kaj se bo zgodilo.

			Lahko vas odpeljemo in spet prevzamemo.

			To se sliši dobro.

			Po večerji jo je še enkrat objel in se odpravil na tramvaj.

			Naslednji dan je bila v Zürichu Fasnacht. Masleni torek, ki je letos padel na 14. februar. Art je prišel k njej, da bi jo pričakal, in ko je odprla vrata, ga je našla v kombinezonu iz srebrnega lameja s plastičnim rdečim klobukom. V tem boš zmrznil, ga je opozorila. Sama je imela na sebi dolgo črno pelerino in nosila beneško domino, ki si jo je lahko nadela, kadar je želela, čudovit mačji obraz, ki ji je preveč omejeval vid, da bi ga imela ves čas na glavi, a je bil videti lepo. Nadela si jo je, da bi mu jo pokazala, in rekel je: »O, kako rad imam mačke.

			Vem, da ga poznaš, je rekla. Si želiš izposoditi plašč?

			Vse bo v redu.

			Odšli so v temo zgodnjega večera. Fasnacht je bil, kot pogosto, hladen. To noč je bil zrak še posebej hladen, temperatura je bila že krepko pod lediščem. To je imelo poseben učinek na festival, saj so bili številni Zurcherji kot Art, oblečeni v kostume, ki niso bili ravno primerni za tak mraz. Toda Švicarji so bili precej zimzeleni ljudje in očitno je bil takšen tudi Art. Ko sta se z roko v roki sprehajala po Rämistrasse, sta videla ljudi v travnatih krilih, havajskih majicah s kratkimi rokavi, bikinkah in podobno, pa tudi v krznenih plaščih, uniformah bendov, narodnih nošah številnih narodov in vseh mogočih vrstah kičastih kantonalnih kostumov. Skoraj vsaka oseba, ki se je sprehajala, je imela pri sebi glasbeni inštrument. Fasnacht v Zürichu je bil glasbeni večer. Na vsakem vogalu ulice je ena ali več glasbenih skupin igrala za majhne množice, ki so jih obkrožale. Mary in Art sta nekaj časa poslušala skupino jeklenih bobnov, ki je kovinsko udarjala v neko živahno melodijo iz Trinidada. Takoj za skupino je v zrak bruhal vodnjak, katerega voda je curljala v ritmu glasbe. Na robovih bazena fontane so se na debelem belem robu pojavljale ledene bučke.

			Spodaj na Rämistrasse sta se počasi sprehajala mimo luksuznih trgovin in si ogledovala izložbe. Trgovina, v kateri so prodajali alpske zanimivosti, ju je za dolgo zadržala: polirani kamni, geode, lesene kocke, vse skupaj pa je popestrila majhna menažerija napihnjenih alpskih živali. Tudi krznenih kožuhov, ki so bili kot umetniška dela raztegnjeni ob stenah na desni in levi strani. Art je prislonil nos k steklu, da bi bolje videl.

			Kaj so? je vprašala Mary.

			Nisem prepričan. Plišaste so enostavne, to sta lisica in podlasica. Glede kož pa nisem povsem prepričan.

			Nekoliko žalostno, kajne?

			Ne vem, ko so mrtvi, se mi zdi, da je polnjenje nekaterih od njih v redu. In obdržati njihovo krzno. Enkrat sem naletel na mrtvo sovo, ki je bila popolnoma nedotaknjena, ogromna, odnesel sem jo k taksidermistu in jo dal napolniti. Bila je čudovita, imel sem jo več let.

			Kaj se je zgodilo z njim?

			Ne vem, bil sem star približno deset let.

			Po ulici navzdol do naslednjega vogala, kjer je andska skupina v serapah igrala na panove piščali in kitare. Bili so vsaj primerno oblečeni za mraz. Peli so v tesni harmoniji, ne v španščini – morda v kečuanski. To so bili profesionalci ali vsaj profesionalni ulični glasbeniki in Mary in Art sta ostala in poslušala dolgo časa – tako dolgo, da je Mary postalo hladno in je Arta usmerila navzdol v Niederdorf.

			Tu sta ugotovila, da je Zürich svoje leve za večer ugasnil, zaradi česar je Art vedno znova veselo vzkliknil, ko sta šla mimo majhnih čred. Mary je Artu povedala, kaj ve o njih, kar je prejšnji teden prebrala v časopisu; šlo je za leve iz steklenih vlaken v naravni velikosti, oblikovane v desetih ali ducat različnih držah, ki so jih različne skupine pobarvale z različnimi barvami in jih leta 1987 ob praznovanju dvatisočletnice mesta postavile po vsem mestu. Turicum, je pripomnil Art, rimsko mesto. Mary se je strinjala. Po celoletnem praznovanju dvatisočletnice, je nadaljevala, so večino levov prodali na dražbi, vendar je mesto hranilo sto ali dva v skladišču v eni od avtobusnih garaž, pripravljena za ponovno uporabo, in letošnja Fasnacht je bila iz tega ali onega razloga razglašena za posebno. Tako so zdaj šli mimo levov, ki so bili pobarvani kot alpski travniki, kot plameni, kot modro-bela züriška zastava, kot tramvajske vozovnice, zebre, morske kače in britanska zastava (to so izbuljili), kot svetilke v slogu art deco, granit ali opeka, in kar zadeva njihove različne drže, jih je Art večino prepoznal, ko so šli mimo njih: Ta je couchant, ta je rampant, ta je assultant; ta je at gaze, ta je accole. Tista glava je kabošena, če lahko verjamete.

			Že kot otrok si imel rad heraldiko, je uganila Mary.

			To sem storil! Zdelo se mi je, da gre za živali.

			Ste brali Geralda Durrella?

			Gerald Durrell mi je bil zelo všeč. Ta je passant, sosednji je trippant, ta pa saliant.

			Usmerila ga je proti baru Casa. Ko sta se mu približala, se je glasno nasmejal skupini levov pred vrati, pobarvanih v psihedelične uniforme Seržanta Pepperja. Rekel je: »Poznate Fourierja, Charlesa Fourierja, francoskega utopista?

			Ne, je rekla Mary. Povej mi.

			Bil je utopist, imel je privržence v Franciji in Ameriki, ki so na podlagi njegovih idej ustanavljali komune, v svojih knjigah pa je vse podrobno opisal. Verne je imel rad njegovo delo, na Verna je imel nekakšen skrivni vpliv. In zanj so bile živali zelo pomembne – rekli so, da se nam bodo pridružile in postale velik del civilizacije. Tako na nekem mestu pravi: Pošto bodo dostavljali levi.

			Z levi! je vzkliknila Mary.

			Tako je. Pošto bodo dostavljali levi!

			Smejala se je z njim. Potolkla sta se po ulici in se nemočno smejala. To bi rada videla, je rekla. Tega se veselim.

			Še vedno sta se smeje zaletela v Casa Bar. Pijačo bodo postregli kenguruji, je napovedala Mary. Običajni hišni bend je igral tradicionalni jazz. Zvezda tega benda je bil klarinetist, tekoč in dolgovezen, kar je presegalo človeško prepričanje. Med poslušanjem sta pila irsko kavo, Art pa ji je na pobudo Mary povedal več o svoji animalistični mladosti. Izkazalo se je, da sta odraščala približno sto kilometrov narazen, vendar je bil poleti podeželski deček, otrok grofije Down, in v irskem zaledju je še vedno živelo precej majhnih divjih bitij, ki jih je mladi Art neusmiljeno preganjal, kot se je zdelo.

			Popili so še zadnjo kavo in se vrnili v noč. Ko sta se prebijala skozi temne ulice, se je zdelo, da v Grossmunstru nekdo igra na orgle, a ko sta sledila temu zvoku, sta ugotovila, da ga oddaja en sam harmonikar, ki je sedel na zlatem levu v betonski in stekleni škatli na zahodnem rečnem sprehajališču. Bachova Tocatta in fuga v D, pravzaprav je vse to izhajalo iz enega samega moškega, ki je svojo veliko črno škatlo stisnil noter in ven ter hitro držal prste. Popoln tempo, artikulacija, glasnost. Mary še nikoli ni slišala nobenega orkestra, da bi jo tako dobro zaključil. Potem je Art pristopil k redkim drugim poslušalcem, da bi ugotovil, kdo je bil ta virtuoz, Mary pa je ostala zunaj škatle in poslušala splošno kakofonijo. Rus, je Art poročal Mary, ko se je vrnil, naj bi igral naslednji večer v Tonhalle. Nocoj si samo krajša čas, niti ne vadi, samo pridružuje se zabavi. V mladosti je igral na postajah podzemne železnice v Moskvi in to mu je bilo še vedno všeč. Tako je rekel.

			Iz neumne škatle za stiskanje narediti takšno lepoto! Mary se je čudila.

			Na Fasnacht je vse mogoče, je dejal Art. Poiščimo guggenmusik platz, všeč so mi te skupine.

			Guggenmusik?

			Saj veste, pihalni orkestri. Večinoma gre za srečanja šolskih orkestrov, ki igrajo zelo glasno in brez melodije.

			Namenoma?

			Da. Mislim, da je to švicarska stvar. Na festivalskem večeru moraš divjati, kar pri njih pomeni, da moraš igrati na rog brez melodije!

			Spet so se smejali. Limmat sta prečkala po cesti Munsterbrucke, v majhne stare ulice med reko in Bahnofstrasse. Slaščičarna je bila odprta za Fasnacht in Mary je Artu privoščila rezino posušene pomaranče, na pol namočene v temno čokolado. Na vsakem vogalu so igrale glasbene skupine: kvintet saksofonov, zahodnoafriški pop, ansambel tanga, ki je preigraval Piazzollo. Nazadnje sta našla guggenmusikplatz, na katerem so pihalni orkestri res igrali glasno in neusklajeno, vse naenkrat, različne melodije. Vse skupaj je bilo mešano in glasno, Zurcherji so bili kostumirani in z rdečimi obrazi v mrzlem zraku. Bilo je mrzlo! Zbor alpenhornistov je pihal v alpenhorne različnih dolžin, zaradi česar so bile te bolj vsestranske v smislu tonov, tako da je Coplandova Fanfare for the Common Man zvenela zelo lepo; zadnji stavek Beethovnove Sonate Appasionata pa se je izkazal za most predaleč, res guggenmusik, do točke, ko je razpadel v velikansko brnenje vseh alpenhornov naenkrat. Množica se je razveselila in razšla, med njimi tudi Mary in Art. Po še nekaj postankih za poslušanje drugih skupin so se zatekli v Zeughauskeller in naročili creme brulée in kafi fertig.

			Všeč mi je mešanica kofeina in alkohola, je priznala Mary.

			Prikimal je. Všeč mi je toplina.

			V veliko sobo je vdrla skupina moških, oblečenih v ameriške navijačice, in skočila na mize. Band, ki jih je spremljal, je bil švicarsko tradicionalen, a kljub temu so z navijači na mizah začeli igrati ameriške pohodne pesmi, nedvomno Johna Philipa Souse. Na švicarskih inštrumentih se to ni najbolje obneslo, prav tako moškim v dresu ni uspelo natančno uskladiti plesa kankana, vendar so jih vsi vseeno razveselili; to je bil spet guggenmusik, tudi z guggendanse, z ustastimi bankirji v plisiranih krilih in kašmirskih puloverjih, z roko v roki, ki so se previdno dvigali nad glavo, bilo je preveč smešno, da ne bi navijali. Art je Mary na uho kričal, da je vse to znak sindroma, da je urejena kultura, kot je švicarska, ko se končno sprosti, neizogibno še bolj divja kot bolj sproščene kulture. To je stvar sproščanja, je rekel glasno, da ga je lahko slišala. Veliko pritiska skozi majhno odprtino.

			Kot ustnik za francoski rog, se je pošalila Mary.

			Da, točno tako!

			Tudi sama sem takšna, je zakričala Mary, ni vedela, zakaj.

			Art se je nasmehnil. Tudi jaz!

			Pojdimo od tod, preden se kdo poškoduje! Mary je rekla.

			Sliši se dobro!

			Sprehodila sta se po prenatrpanih ulicah. Skozi odprta vrata Tonhalle sta slišala mestni orkester, ki je z vodilnimi trobili preigraval konec Brahmsove Druge simfonije. Brahmsova lastna guggenmusik, najboljša od vseh. Nato je orkester nameraval izvesti finale Beethovnove Pete, to ni bil večer, ki bi bil prefinjen.

			Ob polnoči bo nad jezerom ognjemet.

			Kako bodo ljudje po ognjemetu prišli domov? se je spraševala Mary. Tramvaji se ustavijo ob polnoči, ne glede na to, kateri dan je.

			Lahko se sprehodimo do tvojega stanovanja, kajne?

			Ja, zagotovo. To bi mi bilo všeč. Izgubim nekaj energije.

			In se malo ogrejte.

			Tako sta se počasi odpravila po ulicah in uličicah proti jezeru. Godalni kvartet je piskal nekaj Ligetijevega ali morda Stockhausnovega, kar je navduševalo množico okoli njih, razen ljudi, ki so peli skupaj z njimi ali kričali žaljivke. Mimoidoči klovn je Mary in Artu podaril penice, njeni majhni in visoki, njegovi večji in nižji, Art pa jo je prisilil, da se je ustavila pri paru zelenih in oranžnih levov, ki so bili v barvah irske zastave, kot je rekel Art, da bi se lahko postavila na enega in postala svoj bend, on pa jo je vodil skozi »Raglan Road«. Gaelsko ime te melodije, kot ji je Art povedal, preden so začeli, je pomenilo »Dawning of the Day«. Zelo primerno, je odgovorila in se poskušala osredotočiti na glasbo. Pennywhistles so bile preproste, a težke, kot se je zdaj spominjala iz otroštva; vsak mikrometer navzgor ali navzdol po drsniku je precej spremenil ton, nemogoče je bilo pravilno zadeti note, treba se je bilo prilagajati sredi tona z drobnimi popravki, zato je bil to zagotovo spet guggenmusik. Verjetno je bilo enako tudi za trobente, zato so ta večer radi igrali neusklajeno, ker niso imeli vaje in so tako iz nujnosti naredili vrlino. Toda Art je znal na svoji večji penifnistični piščali nositi melodijo, zato se je trudila po svojih najboljših močeh in nekateri ljudje so se ustavili, da bi poslušali; Mary je kar naenkrat videla, da so se ustavili, ker nihče na ta večer ni smel igrati brez občinstva. To je bilo tako ganljivo, da je Mary skoraj jokala, močno je pihala v svojo malo piščalko in piskala zanko, ki je skoraj delovala, res guggenmusik. Sloppy Irish song, himna dneva svetega Patrika, na Ragland Road novembra, sem jo videl prvi in vedel. Ko so končali, je prijela Arta za roko in ga odvlekla stran, rekoč: Dajmo, s temi stvarmi jim bomo preluknjali bobniče. On se je samo smejal.

			Veliko skupin v vogalih je bilo tudi šolskih srečanj, ljudje so iz omar potegnili inštrumente in jakne ter se z veseljem potopili v svoje prijatelje in stare pesmi. Švicarji niso nikoli obupali nad glasbo, je kričal Art, vsak se v šoli še vedno nauči kaj igrati, in tudi če pozneje preneha, je nocoj pravi večer. Mary je prikimala, ko se je ozrla naokoli; ljudje so bili rdečelični in navdušeni nad veseljem do skupnega igranja glasbe. Igranje: glasba je bila igra odraslih.

			Zvočne sfere v tem delu mesta so se prekrivale, a dokler to ni zmotilo igralcev, ali pa tudi če jih je, so poslušalci to sprejeli kot del izkušnje. Ob jezeru je bilo vedno več ljudi, to je bilo pravo mesto, in tu so lahko vedno slišali vsaj tri melodije naenkrat, pogosto tudi več. Kakofonija, je zakričala Artu.

			Polifonija! je vzkliknil in se nasmehnil.

			Mary je prikimala in se mu nasmehnila.

			Bližala se je polnoč. Kmalu bo tu pepelnična sreda s svojo disciplino in postom. Čas je bil, da se sprostimo. Debeli torek. Še bolj kot na silvestrovo je bil čas za sprostitev: konec zime je bil na vidiku, in čeprav ni bila pomlad, je bila obljuba pomladi. Pomlad bo prišla. To spoznanje je bilo vedno prava festivalska noč.

			Prišli so do jezera. Züriško jezero, njen poletni švicarski jezero. Mary se je spomnila na veliko konferenco v Kongresshallu tik ob obali, na strdek trendov, na gordijski vozel sveta, a potem je pomislila, ne, ne nocoj. Vse življenje je vlekla ta gordijski vozel, pri čemer je kvečjemu razrahljala kakšen cmok, veliki vozel pa je kljub nenehnemu delu ostal nedotaknjen. Ob tej misli se je zdrznila, zgrabila Arta za roko in ga vodila do majhnega parka ob jezeru s kipom Ganimeda in orla.

			Si to že videl? ga je vprašala.

			Kip? Jasno. Toda kdo je bil Ganimed, nisem nikoli zares vedel. In kaj je s ptico?

			Rekla je: »To je pravzaprav skrivnostno. Pravijo, da sta Ganimed in Zevs, Zevs v podobi orla. Torej, ampak poglej ga. Kaj mislite, kaj govori temu orlu? Kaj pomeni? Mislim, kaj pomeni?

			Umetnost ga je obravnavala. Goli bronasti moški, iztegnjene roke, lepo uravnotežene, ena roka je bila nazaj in visoko, druga pa naprej in nizko – kot da bi ptici nekaj ponujal, kot pri sokolarjenju. Toda orel mu je bil visok skoraj do pasu.

			To je res velika ptica, je rekel Art. In nekaj je narobe z njenimi krili.

			Feniks, je rekla Mary, ko ji je prišlo na misel. Morda je feniks.

			Človek ji ponuja svoje življenje, je uganil Art.

			Mary je strmela vanj. Ne vem, je priznala. Ne morem ga dobiti.

			To je nekakšna ponudba, je vztrajal Art. To je gesta ponudbe. On je mi, kajne? Torej smo mi tisti, ki ponujamo svet nazaj živalim!

			Morda je tako.

			Zagotovo je nekaj govoril. Da lahko postanemo nekaj veličastnega ali vsaj zanimivega. Da smo začeli tako, kot smo še vedno, kot otroci genije. Da za nas ni drugega doma kot tukaj. Da bomo zmogli, ne glede na to, kako neumne bodo stvari. Da so vsi pari čudni pari. Da je edina katastrofa, ki je ni mogoče odpraviti, izumrtje. Da lahko ustvarimo dober kraj. Da lahko ljudje vzamejo svojo usodo v svoje roke. Da usoda ne obstaja.

			Njeno jezero se je črno raztezalo do nizkih hribov v daljavi, VorderAlp, prednje Alpe. Nad njim črno nebo, posuto z zvezdami. Orion, zimski bog, je bil videti kot zvezdnata različica Ganimeda pred njimi.

			Nekaj mora pomeniti, je rekla Mary.

			Mar res? je vprašal Art.

			Mislim, da nekaj pomeni.

			Tam na zahodu je Jupiter, je rekel Art in pokazal na najsvetlejšo zvezdo. Če je tvoj veliki ptič Zevs, potem prihaja od tam, kajne?

			Morda je tako, je rekla Mary.

			Poskušala je to združiti z bučnim rjovenjem množice, prelivajočo se glasbo, jezerom in nebom; vse skupaj je bilo preveliko. Vseeno je poskušala dojeti vse, čutila je, kako se svet v njej napihuje, oceani oblakov v prsih, to mesto, ti ljudje, ta prijatelj, Alpe – prihodnost – vse to je bilo preveč. Močno je stisnila njegovo roko. Vztrajala bova, mu je govorila v mislih – vsem, ki jih je poznala ali jih je kdaj poznala, vsem tistim ljudem, ki so se tako zapletli v njej, živim ali mrtvim, vztrajali bomo, je zagotavljala vsem, predvsem pa sebi, če je le mogla; vztrajali bomo, vztrajali bomo, ker usoda ne obstaja. Ker v resnici nikoli ne pridemo do konca.





Kim Stanley Robinson

			MINISTRSTVO ZA PRIHODNOST

			Prevedla Alenka Ropret


V zbirki Sanje roman izšlo tudi


Frank Herbert

			Peščeni planet

			Dmitry Glukhovsky

			Metro 2033

			Arkadij & Boris Strugacki

			Težko je biti bog

			Neil Gaiman

			Ameriški bogovi





			www.sanje.si