Maščevaip, ki smrdi do neba. Dne 7. julija 1.1. so obhajali na Veliki Loki na Dolenjskem ustanovno veselico požarne brarabe. Zalostni spomini na toliko žrtev pogubonosnega ognja so napotili požrtvovalne može, da so pričeli z resnim, vztrajnim delom in tako dosegli slovesen dan človekoljubja. Zaman so bile vse borabe zagrizenih nasprotnikov, plemeniti nagibi so strli vsa nasilstva in šli preko vseh hujskačev in kričačev nemoteno svojo pot dalie, Da se ne opusti stara, gotovo obrabljena in prav nepotrebna navada, so dejali v program tudi blagoslovljenje gasilnega orodja s sv. mašo in naprosili nadučitelja g. Potokarja iz Št. Lovrenca, da oskrbi moški zbor in posodi v to svrho harmonij. Ko so ga možje v soboto pred veselico pripeljali na Vel. Loko, je bušila iz župnišea znana Oblakova strast: nPo tokar ne bo igral, starih pevcev ne na kor! Kakorhitro prime on za harmonij, napravim vam škandal in grem izpred oltarja v Št. Lovrenc maševat. Pokazati hočein, da sem tudi na Vel. Loki gospodar!" Niti prigovarjanje, da se nadučitelj popolnoma odstrani, ui nič pomagalo. Prepovedal je vsakomur igranje na njegov harmonij ter tako pokazal maščevanje tudi nad ubogim inštrumentom, ki menda ni še nikdar storil lfič žalega maščevalnemu župniku. Vrlim Ločanom je bilo dovolj te ošabnosti in nesramnega maščevanja in so Oblaku kratkomalo odpovedali vsako udeležbo. Posuemali so Eicmanjce. Društva so odkorakala skupno v eerkev, pevci so pa zapeli na koru par lepih Marijinih pesmi. Nato so odšli med mlaji in plapolajočimi trobojnicami v okrašeno gostilnico g. A. Šlajpaha, načelnika gasilnega društva, vrlega napredujaka, prijatelja učiteljstva. Bilo je ves dan živahno vrvenje. Povsod polno ljudstva, domačinov in odličnih gostov. Navdušene napitnice so poudarjale važnost pomembnega dne med marljivim sviranjem godbe in krasnim petjem ljubljanskih slavčkov pod vodstvom gg. bratov Eusov. Niso pa izostale tudi mnogobrojne psovke namenjene onemu, ki ima na prižnici polna usta ljubezni, v srcu pa srd in sovraštvo do bližnjega. Le žal, da se je zaradi neugodnega vremena izvršila samo tombola, izostala pa igra nEno uro doktor" v gmotnem oziru v veliko škodo gasilnega društva. Vsako delo pa zasluži svoje plačilo, in tudi za Oblaka, tega prijatelja učiteljstva, ni izostalo. Takoj drugi dan sta prišla v Št. Lovrenc k župniku dva odložna moža. gg. Gliha in Kozlevčar, ter izjavila v inaenu Vel. Loke: »Pokazali ste, da hočete biti tudi na Tel. Loki gospodar. Dobro! Tu imate ključe od cerkvene škrinjice in poravnajte.kar nam gre. V cerkvi ne potrebujemo nobene maševeč. Mašujete lahko, ana naše stroške ne. V cerkvi ste vi gospodar, kakor pravite, pustite nam vsaj zvonik, če paspada tudi ta v vašolast, imejte ga, mi si sezidarao novega in obesimo vanj uro in zvonove, kismojihplačalimi. Za farnocerkev v Št. Lovrencu niti vinarja več, miodstopimo popolnoma. Sramota, da sega vaša strast tako daleč, da se maščujete celo nad mrtvira lesom!" Tako daleč so piišli v šentlovrenski fari po trmoglavosti fanatičnega Oblaka. Strune so napete, kakor še nikdar, in Bicmanje prav blizu. Z Oblakom proč, ako ne, se uresniči po fari doneči glas: ,,Adijo, rimska prestolica."