LETO IX. ST. 22 (409) / TRST, GORICA ČETRTEK, 17. JUNIJA 2004
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
ivivw.noviglas.it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Mirko Špacapan
Slovenska skupnost velja vedno več
Za nami so evropske in občinske volitve. Slovenska narodna stranka Slovenska skupnost se je na preizkušnjo dobro pripravila in storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se kandidati iz njenih vrst čimbolje odrezali.
Dobro se je izteklo v Števerjanu in Dolini, kjer sta oba izvoljena župana iz vrst SSk, pa čeprav je do njune izvolitve prišlo na diametralno nasproten način. V briški občini je Hadrijan Corsi popeljal do ponovne zmage svojo kandidatno listo tradicionalne lipove vejice; odlični končni rezultat je poplačal SSk z dvotretjinsko večino nad nasprotno Združeno levico, kateri je šla ostala tretjina glasov. Števerjancem in Corsiju čestitamo za pomemben podvig!
V Dolini pa je Fulvia Premolin po mučnih predvolilnih pogajanjih le bila postavljena na čelo večstrankarski koaliciji, ki jo je potem pripeljala do prodorne zmage s 75-od-stotno večino. Čestitati moramo tržaškemu in dolinskemu vodstvu stranke za pomembno delo v mesecih pred predstavitvijo kandidatnih list, da so znale ohraniti treznost in preudarnost kljub mestoma hudim polemičnim nastopom nekaterih krajevnih osebnosti, ki se niso hotele sprijazniti z dejstvom, da je kandidatka SSk najboljša za župansko mesto. Vztrajnost je obrodila sadove. Čestitke seveda pogumni in sposobni Fulvii Premolin za novo dolžnost, priznanje pa moramo seveda izreči vsem ostalim slovenskim komponentam raznih strank v občini Dolina, ker so omogočile skupen in odmeven nastop, ki bo lahko za zgled vsem drugim občinam, kjer je slovensko prebivalstvo v večini.
V Repnu, Doberdobu in Sovodnjah se je volilna preizkušnja končala s tesnim porazom za koalicije, v katerih je nastopala SSk. Marko Pisani je bil v Repnu najbližji izvolitvi, kot novinec v politični areni se je nadvse dobro postavil proti dosedanjemu županu Aleksiju Križmanu, vendar moramo reči, da je v Repnu obstajal dogovor med obema koalicijama, da bo mesto v upravi zagotovljeno tudi poražencu. Zato volilna kampanja ni bila prevroča, predvsem pa je potekala v znamenju korektnosti.
Tega ne moremo trditi za Doberdob in So-vodnje, kjer so dosedanji upravitelji zelo živčno reagirali na možnost poraza, ki se jim je ponujala zaradi razkola v lastnih vrstah (Doberdob) ali zaradi nesoglasja med občani zaradi dosedanje slabe uprave (Sovodnje). Tu ni prišlo do nobenih dogovorov, nasprotno: bili smo priče grdi in obrekujoči volilni kampanji t.i. Združene levice (ki je vse prej kot združena) ob odkriti in neopravičljivi podpori SKGZ-ja samo eni strani (čeprav so bili njeni vidni člani na obeh listah) ter raznih izvoljenih veljakov leve sredine (z izjemo predsednika goriške pokrajine Brandolina, ki je razumel, da je bolje, če obišče obe strani).
dalje sir. 6
Naša uprava obvešča
Zaradi neučinkovitosti ^slas« italijanske pošte ste nekateri naročniki spet prejeli prejšnjo številko Novega glasa z zamudo. Ostro smo protestirali v upanju, da boste to številko prejeli pravočasno. Uprava
Milili
T/°
V'c
//	^	^blitve	so
jasno opozorilo na nevarnost sedanjega totalitarizma človeštva, ki je današnji vseprisotni totalitarizem globalnega kapitala, na katero vedno opozarja sv. oče Janez Pavel II.
n
Prejšnji konec tedna je minil v znamenju volitev, in sicer evropskih volitev ter upravnih volitev v Italiji, o katerih poročamo na drugem mestu.
V	Italiji so volitve pokazale, da nas je v Italiji iz dneva v dan vse več tistih ljudi-volilcev, ki smo vse bolj siti Berlusconijevih lažnivih obljub, njegove pregovorne arogance in nesposobnosti njegove vlade. Vse bolj pogosto se sprašujemo, kdaj bo ta vlada zares pripravila tak finančni zakon, kakršnega si sedanja Italija zasluži (se še spominjate besed: "Obljubljam vam zmago, a dosti znoja..."?) in nam v zameno ne bo ponuja-
Pogovor
Katja Klanjšček o 25 letih dela na porodniškem oddelku, o praznih zibelkah in čudežu življenja
la samo praznih obljub in želja, kakršne nam sicer gospod B iz dneva v dan "servira", in to predvsem preko najmočnejšega medija, ki ga ima dobesedno in za demokracijo naravnost žaljivo v zakupu, po televiziji.
Upati je, da vsi ljudje, ki živimo v Italiji, nismo idioti, kot si gospod B in njegovi vazali mislijo! Zadnje volitve so pokazale, da nismo, da nas je vse več tistih, ki nočemo biti. Če je to začetek nekega konca, kar zares srčno upamo, smo iskreno veseli, ker smo prepričani, da si Italija takega gospoda ne zasluži na čelu svoje vlade, še posebej pa ne v "kontrolnem stolpu" nacionalnih televizijskih mrež, od koder se usmerjajo, tudi "prirejajo" novice in obenem še določajo centimetri vse manjših krilc in spodnjih hlačk raznih gospodičen, s katerimi nam strežejo ob vseh urah.
Evropske volitve so pokazale, da še vedno velja stari latinski rek: "Primum vivere, deinde philo-sophari! - Najprej je treba imeti potrebno za življenje, šele nato lahko filozofiramo!” Preprosta resnica, ki je prišla najbolj do izraza v dejstvu, da so skoraj dobesedno vse vladajoče stranke vseh evropskih držav na evropskih volitvah doživele poraz, kar kaže na to, da smo prebivalci Evropske unije še daleč od tega, da bi se v polnosti zavedali napotka, ki so ga evropski škofje dali pred volitvami, namreč tega, naj gremo na volitve z mislijo, da moramo voliti take ljudi in stranke, ki nam bodo omogočili tako Evropo, "v kateri bomo vsi deležni blagostanja in privilegijev, ki jih s seboj prinašata mir in demokracija", dve vrednoti, "ki ju v svetu še vedno milijonske množice ljudi ne živijo in ne poznajo". Šlo je torej bolj za test popularnosti vladajočih
Pogovor z jubilantom
m
P. Gino Dalla Vecchia, predstojnik goriških jezuitov, o svojem poklicu in Projektu Gorica
strank kot pa za take volitve, za kakršne so si visoki dušni pastirji prizadevali. Cerkev je namreč pred volitvami pozivala vsakega kristjana, naj gre volit s tremi temeljnimi zahtevami: naj izbira med takimi kandidati in političnimi strankami, ki si bodo prizadevale za mir, dialog in solidarnost v Evropski uniji, kot je tudi izrecno navedla pomen, nezamenljivost vsakega posameznika, pomen družine, svetost človeškega bitja, pomen varnosti, kulture, svobode, sprejemanja drugačnih, dialoga z drugimi verniki in verstvi. Predvsem pa je Cerkev nagovarjala vsakega posameznika, naj se udeleži volitev!
Pa ni bilo tako.
Slaba udeležba na evropskih volitvah v desetih novih članicah EU je pokazala, da je pot v resnično demokracijo dolga, predvsem pa je pokazala na nelagodje tistih, ki se počutijo v EU drugorazredni državljani. Med njimi je tudi večina Slovencev iz matične domovine, vsaj ves tisti socialno ogroženi sloj, ki je iz dneva v dan tudi v Sloveniji večji, saj se srednji sloj družbe, ki je steber vsake resnične demokracije, tudi v Sloveniji iz dneva v dan nevarno tanjša, izginja. Zato zaušnica arogantni oblasti in njeni največji stranki; tudi zato nezaupanje v EU, v kateri preprosti človek vidi vse bolj le bogato družbo, v kateri sam nima mesta, kot pa skupni dom vrednot, sožitja, dialoga, miru in solidarnosti, za katerega se zavzema Cerkev.
Volitve so torej jasno opozorilo na nevarnost najhujšega totalitarizma človeštva, ki je današnji vseprisotni totalitarizem globalnega kapitala, na katero vedno opozarja sveti oče Janez Pavel II.
Jurij Paljk
Na Opčinah je Radijski oder predstavil nov roman Alojza Rebule Nokturno za Primorsko
'esem ne pozn b meja ne let!"
25-letnica društva Vesela pomlad
Po evropskih in upravnih volitvah v Italiji
Dom svoboščin ostal kar trdno v sedlu
Evropske in upravne volitve v Italiji ne pomenijo prelomnice v njeni politični zgodovini, kot smo prejšnji teden predvidevali tudi v našem časniku. Dom svoboščin, ki je na oblasti od leta 2001, je zaradi dobre volilne bere Nacionalnega zavezništva, Severne lige in CCD v bistvu ohranil glasove, ki jih je bil zbral na državnozborskih volitvah pred tremi leti. Res pa je, da so se tokrat prvič resno zamajala tla njegovemu še vedno najmočnejšemu političnemu partnerju "Naprej Italija". Stranka predsednika vlade Berlusconija je sicer krepko nazadovala tako v primerjavi z zadnjimi evropskimi volitvami
kot v primerjavi z državnozborskimi pred tremi leti, čeprav še dalje ostaja najmočnejša politična skupina znotraj sedanje vladne večine. Njen volilni neuspeh je prav gotovo posledica predvsem dejstva, da je Berlusconi med dolgo volilno kampanjo vedno in dosledno nastopal kot protagonist in predstavnike zavezniških skupin prikazoval kot nekakšne strežaje. Bil je tako predrzen, da je na svojem volilnem sedežu na sam dan glasovanja pozval volivce in volivke, naj ne oddajajo svojih glasov "strančicam", temveč naj podprejo njegovo stranko Naprej Italija s preferenčnim glasom njemu samemu. Takšno ravnanje se je
očitno marsikomu upiralo in je svoj glas oddal prav "strančicam", s čimer se tudi ni "izneveril" Domu svoboščin, ki je tako ostal še kar trdno v sedlu. Naprej Italija po zadnjih volilnih izidih ni več najmočnejša politična stranka v državi in zaostaja za Prodijevo "Oljko" za kar 10 točk. Slednja je torej zdaleč najmočnejša politična formacija v državi, saj je zanjo glasoval vsak tretji volivec v državi. Sam Prodi kot tudi ostali vidni predstavniki "Oljke" poudarjajo, da je njen zadnji uspeh dobro izhodišče za naslednje volilne preizkušnje, v prvi vrsti za državnozborske volitve leta 2006. Vsekakor moramo pojasniti, da izidi
zadnjih evropskih volitev kažejo, kako ima sedanja levosredinska opozicija že danes za seboj večino italijanskega volilnega zbora, vendar bo morda že bližnja prihodnost pokazala, če se bo sedanja opozicija ali vsaj njena velika večina hotela ali znala pravočasno najti skupen jezik pri oblikovanju programa za enoten nastop na prihodnjih državnozborskih volitvah. Po izidih evropskih volitev ne moremo sicer še govoriti o pravi prelomnici v političnem življenju Italije, pač pa povsem upravičeno trdimo, da se odpirajo nova obzorja, da se tako čimprej naredi konec sedanjemu merkantilističnemu pojmovanju politike, to je skrbi za javno dobro. Uspehi, ki jih je leva sredina dosegla v nekaterih pomembnih občinah in pokrajinah, samo potrjujejo, da nova obzorja niso le sanje.
Drago Legiša
6. junij 1944 - 6. junij 2004:60-letnica vajaškega podviga
Izkrcanje zaveznikov v Normandiji
Preteklo nedeljo, 6. junija, so v Normandiji v Franciji slovesno proslavljali 60-let-nico množičnega izkrcanja zavezniških enot (angleških, ameriških, francoskih, kanadskih in drugih), ki je bilo odločilnega pomena v strategiji stiskanja obroča okrog nacistične Nemčije, do
končnega zloma katere je prišlo 8. maja 1945. Ta izredni vojaški podvig je zahteval dolgo in tajno pripravo. Kljub temu da je do izkrcanja prišlo na francoski obali, ki je najbolj oddaljena od angleškega otoka, je presenetila Nemce, ki so naskok pričakovali pri Calaisu, kjer je Rokavski pre-
NOV1
GLAS
Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it
Tisk Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l.,
Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 65 evrov, prioritetna pošta 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 Cena oglasov po dogovoru Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v italiji FISC
fC
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakona št. 675/96 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
To številko smo poslali v tisk v torek, 15. junija, ob 14. uri.
liv naj ožji. Zahtevalo je izredno število žrtev tako med vojaki kot med civilnim prebivalstvom. Treba je namreč vedeti, da so Nemci imeli na celotnem francoskem obalnem področju močne betonske utrdbe, iz katerih so neusmiljeno obstreljevali izkrcane zavezniške vojake. Končno so zavezniki, ki so na evropsko celino v nekaj tednih prepeljali dva milijona vojakov ter na tisoče tankov in oklopnikov, ob pomoči letalstva uspeli razbiti nemški obrambni pas in nato začeli prodirati proti Parizu. V treh mesecih sta bili Francija in Belgija osvobojeni. Zavezniki so tako prišli do predvojne meje. Naj povemo, da so operacije v zvezi z izkrcanjem zahtevale okoli 10 tisoč mrtvih, 215 tisoč pa pri osvoboditvi celotne Normandije. Približno toliko žrtev naj bi bilo tudi na nemški strani. Pri tem je bilo ubitih tudi 19 tisoč francoskih civilistov.
Letošnje proslave ob 60-letnici izkrcanja se je udeležilo 23 državnih poglavarjev in predsednikov vlad, med katerimi sta bila prvič povabljena nemški kancler Gerhard Schroder in ruski predsednik Putin. Lepo vreme (nasprotno od onega v času izkrcanja) je tudi pripomoglo, da se je proslave oziroma proslavljanja na več prizoriščih udeležilo kakih milijon "romarjev spomina", med temi kakih tisoč preživelih povratnikov oziroma veteranov. Slovesnosti so spremljala številna televizijska omrežja, ki so krila kako milijardo gledalcev po vsem svetu. Zato se je čuditi, da nobena italijanska televizija ni neposredno oddajala dogajanja. Ob tej priložnosti je prišlo do nekakšne "sprave" med Francijo in ZDA po razhajanju glede enostranskega ameriškega vojaškega posega v Iraku. Predsednik Bush je dejal: "Francija je prvi prijatelj Amerike", na kar mu je predsednik Chirac odvrnil: "Zavedamo se tega, kar vam dolgujemo." Nemški kancler Schroder pa je ginjeno dejal: "Mi Nemci vemo, kdo je sprožil vojno, in poznamo našo odgovornost ter jo jemljemo resno. Zmagala je tudi Nemčija, ko se je rešila tiranstva." Iskrene besede, vredne pravega državnika.
Kako naj si razlagamo odsotnost
Italije in njenih predstavnikov na omenjenih slovesnostih ob 60-letnici zavezniškega izkrcanja v Normandiji? Predsednik vlade Berlusconi je dejal, da Italija ni prejela zadevnega vabila, ker je bil njen politični položaj leta 1944 zapleten (Južno Italijo so obvladovali zahodni zavezniki, Severno Italijo pa Nemci in Mussolinijeva Salojska republika). Če je bil povabljen nemški kancler Schroder (naslednik premagane Nemčije), zakaj naj ne bi bila enako obravnavana tudi Italija? Vsekakor je treba upoštevati dejstvo, da je organizacijo proslave imela v rokah Francija. Da je njena diplomacija pustila ob strani Italijo, si lahko različno razlagamo. Pri Francozih je še močan zgodovinski spomin, da je bila Francija prva žrtev Mussolinijevega vstopa v drugo svetovno vojno (10. junija 1940), potem ko je Hitlerjeva Nemčija že strla njen odpor.
Alojz Tul
IE3 Nova resolucija VS OZN
Nova iraška vlada in njen predsednik
V minulih tednih je prišlo do pomembnih političnih premikov v smeri razrešitve iraške krize. Po dolgih pogajanjih je med članicami Varnostnega sveta prevladal kompromis glede resolucije o prihodnosti Iraka.
Peto različico ameriško-britan-ske resolucije je VS izglasoval v torek, 8. junija, pred vrhom G8 v Sea Island v ZDA. Kot znano, bi bile ZDA rade obdržale poveljstvo in neomejen mandat koalicijskih sil v Iraku, s čimer se je strinjala tudi Velika Britanija. Rusija, Kitajska, Francija in Nemčija pa so temu odločno nasprotovale in zahtevale, da se v resolucijo zapiše datum odhoda večnacionalnih vojaških sil iz Iraka. V tekstu zadnje verzije osnutka torej piše, da bo po 30. juniju prišlo do popolnega prenosa suverenosti na Iračane, ki bodo svobodno razpolagali s svojimi finančnimi in naravnimi viri, določen je koledar političnih reform, poleg tega pa je tudi naveden datum - januar leta 2005 - odhoda koalicijskih sil. Iraška vlada ne bo imela pravice postaviti veta na vojaške operacije mednarodnih sil, ki jim poveljujejo ZDA. Pravico do veta je do zadnjega zahtevala Francija, vendar se je nazadnje zadovoljila s kompromisom: poveljstvo mednarodnih sil bo moralo za večje vojaške operacije proti upornikom ali teroristom poiskati sporazum z iraško vlado. Po dolgih pogajanjih je 1. junija tudi nastopila nova iraška vlada, ki bo vodila državo do ustavodajnih volitev na začetku prihodnjega leta. Pogajanja, ki jih je vodil odposlanec Združenih narodov Brahimi, so tekla tako med ameriškimi in drugimi predstavniki koalicije, kot med različnimi iraškimi političnimi, etničnimi in verskimi skupinami. Nazadnje je Svet prehodne iraške vlade 28. maja za predsednika nove vlade soglasno imenoval šiita Ijada Alawija, nek-
Povejmo na glas
danjega generalnega tajnika "Iraškega narodnega soglasja", opozicijske skupine v času režima Sadama Huseina. Alawi je postal disident že v 70. letih in je več let preživel v izgnanstvu. Svet prehodne iraške vlade je bil po imenovanju nove vlade razpuščen.
Alawi je po imenovanju za predsednika vlade izbral še 26 članov ministrskega sveta. V novi vladi so zastopane vse etnične in verske skupine Iraka. V ministrskem svetu sedi šest žensk.
Na mesto državnega predsednika je bil imenovan dosedanji predsednik Sveta prehodne iraške vlade, Ghazi Yawar, potem ko je ameriški kandidat -bivši zunanji minister Adnan Pačači - odklonil imenovanje, ker ni užival podpore iraške vlade. Yawar, 46-letni sunit, je voditelj plemena Šamar, ki je eno naj večjih v Iraku in ki ga sestavljajo bodisi suniti kot šiiti. Zato je novi predsednik priljubljen med večino iraških prebivalcev in uživa podporo vlade. Je uspešen gospodarstvenik, študiral je v ZDA, živel in delal pa v Savdski Arabiji. Na mesti podpredsednikov sta bila imenovana predstavnika šiitov in Kurdov - in sicer voditelj zmerne šiitske stranke Daawa, Ibrahim Jaafari, in predsednik parlamenta samostojne kurdske pokrajine, Rovvsch Shaways.
Novo iraško vlado čaka izredno težka naloga: morala bo postaviti temelje za popolno obnovo (politično, administrativno in predvsem ekonomsko ter infrastrukturno) Iraka. Že takoj na začetku pa se je morala spopasti tudi z nasprotniki v lastni državi. Skrajneži so v minulem tednu umorili že dva visoka funkcionarja nove vlade. Kljub temu sta imenovanje novih iraških oblasti in predvideni sprejem kompromisne resolucije OZN o Iraku pozitivna koraka za izhod iz zapletene iraške krize.
Breda Susič
Evropa ali preverjanje
Ravnokar opravljene evropske volitve so bile pravzaprav presenetljive. Marsikdo je pričakoval, da bodo ponudile novo ali vsaj opazno spremenjeno podobo Evropske zveze. Ta, namreč spremenjena podoba, bi bila več kot utemeljena, saj bi morala po mnenju mnogih sedanja petindvajseterica pogumneje seči v svetovno politiko in to z izčiščenim ter poenotenim stališčem. V mislih imamo seveda Irak, ki je postal dobesedno os sveta, okrog katere se razporejajo vsi temeljni problemi prihodnosti, tudi evropske: kako vzpostaviti dialog z nerazvitim svetom, kako razumeti in soustvarjati globalizacijo, da ne bi prihajalo do nevarnih in še ostrejših soočanj med različnimi civilizacijami. Toda sedanje evropske volitve so imele nemara le v Veliki Britaniji zares v mislih dvorezen vojaški pristop do Bližnjega vzhoda, povsod drugje bi bilo takšen pomislek težje dokazati. Evropski človek je torej imel pred očmi predvsem domače, lastne državne razmere in se ni ukvarjal niti z Evropo kot takšno, toliko manj s svetovnimi dogajanji. Ta podatek je v vsakem primeru nujno vzeti na znanje in si želeti, da bi bila naslednja evropska volilna izbira v tem smislu ambicioznejša in prodornejša.
V iskanju v prvi vrsti notranjih ravnotežij je prišlo do cele vrste nezaupnic trenutnim vladam in do okrepljenega glasu opozicije. Kot je bilo pričakovati, se je tovrstni poudarek v Italiji zgodil v manjši meri, čeprav je leva sredina s Prodijevo listo ja-
sno dokazala, da čez dve leti na parlamentarnih volitvah lahko računa na zmago, seveda če bo odpravila še vedno občuteno in nekoristno razdrobljenost. Berlusconi je sicer s svojo stranko utrpel nazadovanje, toda izgubljeni glasovi so v bistvu ostali pri njegovih zaveznikih. Ob tem se je mogoče vprašati, kako je mogoče, da predsednik vlade s svojo tvegano zunanjo politiko ter številnimi neurejenimi razmerami doma še vedno priteguje toliko volil cev. Zdi se, da se italijanski volilec neverjetno težko odloči za drugo politično opredelitev od tiste, ki jo je enkrat osvojil, in to ne glede na vse težje življenjske razmere.
Do pomembne prevetritve je prišlo v Sloveniji, ki je že kar nekaj časa kazala znake političnega zastoja in premajhne gibljivosti. Razvidno sta pomladni stranki, Nova Slovenija in Slovenska socialna demokracija, s svojim prodorom napovedali zanimivo in razgibano predvolilno obdobje. In kar se tiče nas v manjšini, velja omeniti pričakovan časten nastop evropskih kandidatov, predvsem pa pri upravnih volitvah pozdraviti vse vnaprejšnje volilne dogovore s ciljem ukinjanja naših notranjih razdalj, pač pa prijetnejše vzdušje in vse bolj skupno reševanje naših problemov. Zato je umestno še enkrat podčrtati pomen skupnih listna Goriškem, ki sta bistveno spremenili Doberdob in Sovodnje in napovedali lepše in plodnejše notranje odnose ter slovo od zadnjih ostankov že preživelih izključujočih pogledov.
Janez Povše
NOVI
GLAS
Razmišljanje ob izidu knjige kandidata na evropskih volitvah
Drago Stoka v političnem vrtincu
Zelo sem bil vesel, ko sem izvedel, da se za tisk pripravlja Š tokova memoarska knjiga. Še bolj pa, ko sem jo dobil v roke in na du-šekprebral. Za svoje zadovoljstvo imam kar nekaj razlogov. Predvsem si, če nisem neskromen, za nastanek te knjige lastim vsaj majhno zaslugo. Drago mi je namreč priča, da sem ob vsaki predstavitvi kake svoje knjige Dragu prigovarjal, naj vendar svoje dolgoletno politično delo v deželnem svetu vrže na papir. Vedno sem bil in sem še prepričan, da le lit-tera scripta manet, torej da le to, kar je zapisano, ostane ne glede na vrednost, ki jo ima v trenutku, ko je zapisano. Seveda je dobro, če je to, kar je zapisano, tudi objavljeno, da lahko drugi pisanje o-cenijo in pa da se morda pred morebitnimi nepravilni- ru,°JIV,r mi ocenami branijo. In le kdor je določeno delo izvajal, lahko iz prve roke najbolje o njem pripoveduje; lahko morda tudi pristransko. Za očiščenje kronike nepristranskosti pa bodo poskrbeli zgodovinarji, ki bodo razne vire med seboj lahko primerjali. O pravilnosti takega gledanja me je potrdil tudi znani politik prof. Diego De Castro, ki je v knjigi o svojem delu Memorie di un novantenne zapisal, da noben snop resolucij in tiskovnih sporočil ne bo nikoli mogel posredovati neposrednosti določenega, tudi političnega dogajanja.
Drugi razlog za moje zadovoljstvo pa je ta: obdobje političnega dela, ki ga Štoka opisuje, se ujema tudi z mojim, saj sva z Dragom tri desetletja sodelovala v vrstah Slovenske skupnosti tako rekoč z ramo ob rami. In tedaj nismo imeli tele-fončkov, da bi se lahko pri kakih odločitvah posvetovala, še navadni telefoni niso bili vedno pri roki. Na sejah in pogajanjih prebite noči pa so nama ostale v spominu in malokdaj sva se v oceni položaja in od-
ločitev razhajala. Oba pa sva bila prepričana, da se še tako pameten politik ne more posvetovati le sam s seboj, temveč le v pogovoru in posvetu s kom drugim lahko izoblikuje pravilno stališče. Torej je bilo branje te knjige zame tudi podoživljanje tega obdobja mo-
jega življenja in sem se pri tem počutil kar za nekaj desetletij mlajši.
Tretji razlog za zadovoljstvo pa je ta, da smo znali pri Škup-nosti premostiti idejne - ideološke je prehuda beseda - razlike, ki so bile med posameznimi skupinami, in smo iz štirih začetnih skupin ustvarili e-notno stranko, ki, hvala Bogu, živi in deluje še danes, saj zato smo danes mimo predstavitve knjige pravzaprav tukaj zbrani. Ce pomislim, da je nekoč monolitna Komunistična partija razpadla na tri kose kakor Krščanska demokracija, da so nekoč naduti socialisti za nekaj let izginili s političnega prizorišča in se danes lovijo na dveh bregovih, mi je - in gotovo tudi Dragu - v zadoščenje pogled na prehojeno pot. Bil nam je pač edino važen narodnoobrambni okvir, ki nas je držal skupaj, saj bi drugače laična in katoliška polovica stranke lahko že davno šli vsaka svojo pot. Tudi Štoka to v knjigi večkrat poudarja.
In sedaj h knjigi sami.
Drago Štoka je sestavil pester mozaik posameznih dogod-
Na dnu...
V DANAŠNJI DRUŽBI ŠE OBSTAJA ETIKA ?
SAMO SE ETIKETA !
kov političnega delovanja Slovenske skupnosti v dvajsetih letih svojega delovanja na politični barikadi. In mislim, da, kdor bo knjigo prebral, potem ko je, recimo, prebral že mojo Levo sredino, si bo napravil kar natančno sliko delovanja samostojne slovenske stranke.
Videti je, da je Štoka knjigo sestavil iz posameznih drobcev mozaika, ki jih je 73, in jih gotovo ni pisal po časovnem zaporedju, temveč, kot se jih je spomnil. Tudi v knjigi se medsebojno prepletajo. Vsekakor, ker -kot sam pravi -ni imel dnevniških zapiskov, se je pa izkazalo, da ima izreden spomin. Jaz se še sam nisem spomnil mnogih dogodkov, pri katerih sem bil zraven, pa me je Dragova knjiga na te spomnila.
V knjigi najdemo več vrst zapiskov, ki so deloma osebno biografski in seveda tudi politično biografski, namreč zapiski o njegovem direktnem političnem delu. Zapisal pa je tudi mnogo dogodkov, ki so na kak način zaznamovali polpreteklo politično zgodovino celotne manjšine. Recimo: a-fera ob Hreščakov! izvolitvi v tržaški občinski odbor, afera ob obisku maršala Tita v Italiji, proces za zločine v Rižarni, proces proti Miru Gradniku in proti meni. Posebno občuteni so liki nekaterih oseb, s katerimi se je srečal ali pa jim govoril na grobu: Jakob Ukmar, Gradimir Gradnik, Lojze Dolhar, Josip Terčon. Pa seveda obiski v političnem okviru, ki se jih je udeležil kot deželni svetovalec ali tajnik stranke; pri italijanskih ministrskih predsednikih Colombu, Andreottiju in drugih in pri predsedniku vlade Slovenije Kavčiču v Ljubljani in nepozabnem tržaškem škofu Bellomi-ju.
Seveda so zabeleženi še važni trenutki v zgodovini manjšine, recimo mednarodna konferenca o manjšinah, podpis osimskih sporazumov, atentat na slovensko šolo pri sv. Ivanu. Na eleganten način Štoka omeni tudi afero ob razlaščanju naše zemlje zaradi dolinskega naftovoda, zaradi katere bi bila Slovenska skupnost lahko razpadla, a smo mladi tedaj znali sprte strani nevtralizirati in odstraniti iz vodstva stranke.
Povedati moram, da je branje prijetno in zanimivo, ker Štoka prepleta opis dogodka, a tudi občutke in misli, ki so se mu tedaj porodili.
Edina opazka, ki jo lahko naredim, je ta, da beremo nekatere načelne izjave, ki so mu o-čitno zelo pri srcu, na več krajih.
Vsekakor je na dvesto straneh prijetnega branja zabeležen lep sprehod skozi tri desetletja naše polpretekle zgodovine, ki ga je gotovo vredno opraviti. HVALA, DRAGO.
Rafko Dolhar
Pogovor
Katja Klanjšček
Vsako življenje je čudež, velik dar
Foto DPD
Katja Klanjšček je babica na porodniškem oddelku v Gorici. Vsak dan ima opravka s čudežem življenja, in vendar, po 25 letih, je vsako rojstvo tudi zanjo lep dogodek, ker ima resnično rada otroke in mamice, ki jim z veliko potrpežljivostjo pomaga v težkih urah. Hvaležni smo ji za njeno dragoceno pričevanje.
Koliko let opravljate poklic babice in koliko otrok ste že videli priti na svet?
Babica sem 25 let. Izučila sem se za bolničarko; po diplomi pa sem si kot specializacijo izbrala to smer. Po dvoletni šoli v Vidmu sem takoj našla službo v Gorici. V vseh teh letih sem bila zraven pri približno 1.500 porodih. Nekaj let sem bila odsotna zaradi svojih nosečnosti in za to, da sem se posvetila tudi svojim otrokom. Kakšne spremembe ste videli pri svojem poklicu od leta 1980 do danes?
V sedemdesetih letih so se naši ljudje še odločali za enega ali več otrok, v osemdesetih pa je bila velika kriza. Ljudje so v glavnem želeli po enega otroka, drugi je bil že skoraj tabu, da o tretjem niti ne govorimo. Po mojem so na to vplivali zlasti ženska emancipacija, njena želja po večji svobodi, kot so pravili, pa še drugi interesi. V zadnjih petih letih pa je prišlo do preokreta, saj se starši vse pogosteje odločajo tudi za drugega ali tretjega otroka. Ženske, ki rojevajo, so tudi malo bolj "odrasle", imajo manj strahov kot nekdaj. Zdi se, da se ta vrednota spet krepi. Kakšna je bila starost mamic pred leti in kakšna je danes? Danes je manj mlajših mamic. Zelo redke so 18-letne. Srednja starost se suče okrog 25-30 let; če vidijo, da gre vse dobro, se kasneje odločajo še za drugega ali tretjega otroka. Najstarejše imajo pa približno 40-42 let. Kako pa se je spremenila tehnična plat vašega dela? Na tem področju sem videla veliko sprememb. Ko sem začela delati, je bilo dosti medi-kalizacije: porode so pospeševali z zdravili oz. pri porodu uspavali nosečnice; tako je bilo pač "v modi". Kasneje je to pojenjalo, sedaj pa smo v letih, ko se uveljavlja t.i. naraven porod.
Na goriškem porodniškem oddelku, poimenovanem po psihologu dr. Komacu, obstaja t.i. soba tulipanov...
Da. Mamice so pred leti nekako strašili pretirana uporaba zdravil in kirurških instrumentov, pa tudi mrzel am-bient, ki je podoben operacijski sobi. Zato je prišla na dan želja, da bi posnemale mamice iz Danske in drugih severnih dežel, kjer rojevajo doma. Zato so pri nas pred nekaj leti pripravili za pacientke, ki bi to želele, posebno opremljeno sobo, podobno domači spalnici, v kateri ne manjka udobnosti; predvsem pa se res ne zdi bolniška ali operacijska soba. Okolje je prijetno, obenem pa v notranjosti sanitarne strukture, tako da so pacientke obvarovane in lahko takoj posežemo v primeru komplikacij. V naši deželi še ni take organizacije struktur in osebja, da bi lahko mamice rodile doma.
Porod je lahko nekaj najlepšega v življenju. Lahko pa
je tudi težak trenutek...
Zame je najhuje, ko se že prej ve, da mamica pričakuje otroka, ki ni več živ. Kakšenkrat pride do kakšnega zapleta, ki pa ga skušamo tako ali drugače rešiti.
Očka, ki spremlja mamico pri porodu, doživi v nekaj trenutkih celo vrsto silovitih in tudi nasprotnih si čustev: od strahu in panike ter nezmožnosti narediti veliko do neizmernega veselja in solz.
Hvala Bogu je porod prav to: dolgo pričakovanje, ki se k sreči zadnji trenutek konča na najlepši način. Trpljenje splahne, v rokah pa ti ostane malo živo bitijce, ki prinaša srečo.
V vsem tem je neki čudež... To je nekaj čudovitega. Porodi so seveda lahko daljši ali krajši. Tako ali drugače skušamo pomagati. Vsaka mamica tudi drugače doživlja te trenutke; ene so bolj pripravljene, druge manj. Občutek je pa res čudovit
Verjetno ni vsakdo sposoben opravljati ta poklic. Je treba imeti posebno veselje in ljubezen do otrok?
V glavnem je treba res imeti posebno veselje do tega. Babica ima tudi večje zadoščenje od drugih, kar ji daje tudi spodbudo za lastno življenje. Kdor izbere to službo, mora i-meti rad otroke in pa veliko potrpljenja, saj se mora znati v najhujših trenutkih prilagoditi najrazličnejšim osebam najrazličnejših značajev. Pomembno je v pričakovanju posredovati mamici mir, ji omogočiti, da doživi izkušnjo poroda na pozitiven način, da v tej izkušnji najde razlog za rast sebe in družine. Danes imamo vsi silo. Pred porodom pa je treba le čakati in biti potrpežljivi. Postati mati pomeni tudi dojeti vrednoto pričakovanja in "počasnosti". Nosečnica namreč ni stroj, ki mu daš "imput", pa se sproži reakcija. Umetnost babice je, da zna čas pred porodom napolniti, da dojame nosečničine podzavestne reakcije, da daje zaupanje, da posreduje varnost z nežnostjo in hkrati z odločnostjo. Mamica mora začutiti, da to, kar doživlja, je za nekaj dobrega. Stiska povzroča trpljenje in trpljenje je težko opravičiti. Za nekaj lepega pa je vredno potrpeti. Ljudje imamo vedno silo, da bi se vse hitro rešilo; narava pa zahteva čas, da opravi svoje. Zato mora babica pomagati, da je pričakovanje čimbolj znosno.
Koliko otrok se povprečno rojeva v Gorici v zadnjih letih?
Približno 400; na dan povprečno eden ali največ dva, kakšen dan pa tudi nič. Rodijo se pač,
ko so časi zreli.
V zadnjih letih se goriško družbeno tkivo vidno spreminja, veliko je priseljencev od vsepovsod, zlasti z Daljnega vzhoda. Kako občutite to spremembo na oddelku? Največ vidim oseb iz balkanskih in arabskih držav.
In Kitajci, ki jih je na Goriškem vedno več?
Teh ne vidim dosti. Največ je Hrvatov in Magrebčanov, ki imajo tudi po več otrok. Kitajci imajo po enega ali pa ne rojevajo tu. Opazila sem, da so muslimanke malo bolj zaprte in sramežljive. Balkanske žene pa so preprostejše in vajene večjih družin.
Goriška se torej preveč ne boji praznih zibelk?
Zadnja leta je res malo bolje. Edinčkov je vse manj. To verjetno zato, ker ženske rojevajo lažje ali so bolj pripravljene na ta korak.
Ste zadovoljni s tem poklicem?
Da, sploh bi ga ne zamenjala. Svetovala bi ga mladim dekletom, ki pa naj vedo, da morajo imeti veliko potrpljenja. Delovne razmere niso vedno lahke, so pač izmene, tako da smo v službi tudi ponoči, ob nedeljah in praznikih, toda biti zraven pri rojstvu novega življenja lahko naredi lep tudi nedeljski dan v službi.
Kako pa je s splavi? Vprašanje je zapleteno in boleče. Bolnišnica mora poskrbeti tudi za to. Razlogi, ki privedejo žensko do te odločitve, so lahko tudi resni, od ekonomskih do družinskih. Zato ko pride do nas, je že prepozno. Treba bi bilo narediti kaj prej; dobro bi bilo, ko bi se prej s kom pogovorila. Spomnim se gospe, ki je na hodniku čakala zdravnika za splav. Ker sem jo na videz poznala, sem jo vprašala, kako se počuti in kakšne težave ima. Ostala je sama, mož jo je zapustil, ni imela nikogar, ki bi ji pomagal. Medtem ko sva se pogovarjali, je na oddelku slišala jok otrok. In zdi se, da je šlo dobro: obdržala je otroka.
Tako ste rešili eno življenje...
Mogoče ja, ne vem. Rekla sem ji, naj malo pomisli. Kakšna pomoč se le najde. Če se je odločila, da otroka obdrži, pomeni, da je le poslušala svojo vest ali klic v sebi; s tistim, ki tega noče slišati, se lahko kregaš, kolikor hočeš. Ni mogoče se dotakniti vseh oseb do takih globin. Otroka pa je le treba imeti radi; to je stvar zrelosti in ljubezni do otroka. Malo bitijce je velik dar. Težko je to povedati z besedami, prav tako, kot je težko govoriti o ljubezni. Treba jo je doživeti in okusiti.
Danijel Devetak
17. junija 2004
Kristi ani in družba
NOVI
GLAS
Deseta številka Pastirčka
Živele počitnice!
Kako nestrpno so otroci pričakovali, da se bodo iz šolskih klopi zapodili na sončne planjave, k morju, v hribe... je razvidno iz čudovitih barvnih risbic desete, junijske številke Pastirčka, ki kar žarijo od vročega poletnega sonca in srčne želje po najlepših užitkih v naravi ob njenih neizčrpnih lepotah. Osem dragocenih strani Pastirčkove pošte z najrazličnejšimi prispevki o šolskih izletih, mladinskih pevskih revijah, ljubljenih dedkih... dopolnjuje velika barvna fotografija učencev 1. in 2. razreda OŠ J. Abram iz Pevme, ki so 3. maja zvedavo prišli na ogled Pastirčkovega uredništva. Prav tja bodo prispele vse risbice, ki jih bodo tudi v poletni vročini narisali Pastirčkovi pridni risarji, tudi za naslovnico za leto 2004/05. Časnikarja Miha in Tina še zadnjič spodbujata obetavne mlade pisce, naj si zapišejo poletna doživetja v novinarskih zvrsteh, ki so jih z njima spoznali med letom, in jih odpošljejo na uredništvo. Objavljeni bodo v prihodnjem šolskem letu.
Z nahrbtnikom na ramenih prebrisani Packo v svoji spaked-ranščini drvi počitnicam napro-
ti in preudarno pravi, da je denarna stiska velika, zato ne bo nič s hotelom "a čin-kue štele", ostaja le "kmečki turižmo a kuatro štale". Sladkosnedni SuperKuhar-Hari se veseli poletja z jagodami s čokolado.
Pesem Poletje Zlate Volarič je vsa prepojena z brezskrbnostjo počitniških radosti, v katerih najdejo primeren kotiček tudi knjige. Miki in Kiki Danile Komjanc v Deželi domišljije se odpravljata na morje in naj-mlajši bralci jima bodo pomagali izbrati najbolj primerno o-premo in obarvali v naj lepše barve tudi njune nove morske prijatelje in prisrčni poletni motiv ilustratorke Paole Bertolini.
Morda bodo otroci med poletnim potepanjem poromali tudi k Mariji na Barbano, kamor so z barčico namenjeni trije nasmejani cicibani Aleksandre Maraž, ki pričakujejo, da jih
pridni prstki odenejo z živahnimi barvami. Na pisno dopolni-
lo	čaka dopolnjevanka Gasilec Luka. Kuža Pazi v svojem zadnjem prispevku o domačih živalih, ki bo še kako prav prišel pri šolskih urah naravoslovja, predstavlja perutnino in razkri-
VIDIM
DA ZAČNEJO VAKANCE.
LETOS JE PJENA KRIŽI, PERCIO NOBEN HOTEL A ČINKUE ŠTELE. AL MAŠIMO EN KMEČKITURIŽMO A KUATRO ŠTALE !
va, da je reja kokoši izpričana že pred 3000 leti na Kitajskem in v Indiji. Kako smo vsi prepotrebni
pomoči bližnjega, pa lepo pouči zgodbica Marize Perat o mravlji, ki je hotela vse sama opraviti. Misel na našega Stvarnika je seveda prisotna tudi v tej zadnji številki priljubljene otroške revije. Lučka opozarja na deset božjih zapovedi, po katerih moramo uravnati svoje življenje. Duhovito prikazani svetniki so vzor za dobro obnašanje in ravnanje; rešitev vprašanj Kar lepo po vrsti pa je eden od vzklikov la-vretanskih litanij Matere Božje.
Pesem priznanega avtorja otroških besedil Janeza Bitenca, na stihe Berte Golob Danes je nebo odprto, je spev beli hostiji in Jezusu, skritemu v njej, na katerega ne smemo pozabiti v počitniških dneh.
Med sprostitvenim brezdeljem bodo Pastirčkovi bralci lahko, vsaj v mislih, odigrali igrico Na paši V. T. Arharja, se preizkusili v čaranju z nasveti čarovniškega učitelja Roberta Resmana in še večkrat prelistali vse letošnje premišljeno izbrane Pastirčkove zapise, v katerih je vselej vzgojna iskrica, ki se ob ponovnem branju še svetleje zaiskri.
Poletno središče / Srečanja 2004
Začel se je brezskrben oddih v parku Zavoda sv. Družine
Šolski zvonec je še poslednjič zazvonil in na stežaj odprl vrata počitniškim dnem, ki so jih učenci že težko pričakovali. S prihodom počitnic je v ponedeljek, 7. t. m., spet zaživel prostrani vrt Zavoda sv. Družine v ulici Don Bosco v Gorici. Tudi letos
so ga sestre radovoljno dale na razpolago Skupnosti družin Sončnica, ki že vrsto let skrbi, da naši otroci v zdravem in ustvarjalnem okolju preživljajo prvih pet tednov izven šolskih klopi. Po že utečenih, a vselej zabavnih in raznolikih tirnicah bodo počitniški dopoldnevi po-
tekali do 9. julija, za otroke od 4. do 12. leta. Prvega tedna se je udeležilo 38 osnovnošolcev in učencev prvega razreda srednje šole. Kot običajno so bili porazdeljeni v tri skupine: mali, srednji in veliki. Ob animatorjih Juliji Kramar, Ani Turus in Danijelu Olivu ter pomočnicah Sari Terčič in Tanji Zorzut so med seboj najprej stkali pri-jatejske stike in se radoživo vpletli v krog skupinskih iger, ki obsegajo zmeraj priljubljeni "calcetto", nogomet, "zbiva-nje" in še marsikatero tako igro, pri kateri se lahko pošteno na-tekajo in naskačejo in pozabijo na minulo mučno šolsko sedenje ali domače posedanje pred televizijskim ekranom. Mlajši se radi zadržujejo pri toboganu, gugalnicah in vrtiljaku. Sredi tedna, ob končno toplih jutrih, so tudi veselo za-čofotali v bazenu, seveda zmeraj ob budni prisotnosti animatork.
Ustvarjalno žilico udeležencev
središča je pretekli teden spodbudila zanimiva delavnica, ki jo je vodila navdušena oboževalka afriške glasbe Sara Ho-ban, in je bila namenjena izdelavi eksotičnih instrumentov. Spoznali so in iz različnega, tudi odpadnega materiala izdelali magično deževno cev, egipčanski sistrum in bobne, za katere so uporabili velike zračnice tovornjakov. Na tako izdelane bobne so tudi poskusili zaigrati in se z domišljijsko ustvarjalnostjo skušali približati slikoviti afriški glasbeni kulturi.
Svojo ročno spretnost so otroci preverili tudi v delavnici ustanove CISI, s katero Središče aktivno sodeluje že nekaj let. Iz plastičnih kvadratkov so pripravili šahovnico.
Ta teden je še živahneje, ker je v središču 60 otrok, največ, kar jih organizatorji lahko sprejmejo. V skrivnost dramske u-metnosti jih bo ves ta teden in še prihodnji uvajala gledališka mentorica in režiserka Vesna Tomšič v gledališki delavnici, ki deluje po skupinah.
Če bi se kdo rad pridružil razigranim letoviščarjem sredi zelene mestne oaze "pri sestrah" v četrtem in petem tednu, naj pohiti z vpisom!
IK
Kratke
Mašniško posvečenje v Ogleju
Na prazniksv. Petra in Pavla, 29. junija, bodo ob 19. uri v oglejski baziliki posvečeni p. Ivan Bresciani, g. Mirko Franetovich in g. MorisTonso. Nova maša p. Ivana pa bo v goriški stolnici 11. julija ob 10.30.
Obisk slovenskih duhovnikov v Castelleriu
V sredo, 9. junija, je skupina 27 duhovnikov iz koprske škofije, zlasti iz Šempetra in Nove Gorice (med njimi je bil tudi g. Anton Lazar iz Števerjana), obiskala videmsko semenišče v Castelleriu, centralnem bogoslovju za videmsko, go riško in tržaško škofijo, kjerso bili nekateri gostje v vojnih letih 1940-45. Tja so šli, da bi se zahvalili za sprejem v težkem obdobju, ko je bilo goriško malo semenišče ob začetku druge svetovne vojne spremenjeno v vojaško bolnišnico. Prejšnji teden jih je tam sprejel spiritual in jim omogočil ogled stavbe. Skupaj so tudi darovali mašo in ob kosilu obujali spomine iz študijskih časov.
Popoldne seje skupina slovenskih duhovnikov odpravila v lllegio pri Tolmeču na veliko razstavo ob 1700-letnici mučeniške smrti sv. Florijana. Msgr. Zanello, žu-pnikvTolmeču, je udeležencem lepo prikazal in obrazložil nad 100 umetniških eksponatov na odmevni razstavi.
Konec 1700-letnice bratov Kancijev
Trije bratje Kanciji in njihov učitelj Proto so bili dne 31. maja 304 usmrčeni 12 milj od Ogleja na kraju ”ad Aquas Gradatas”. Njihove ostanke so pokopali ob rimski cesti "via Gemina”. V zadnjem letu je v goriški nadškofiji ob tej obletnici stekla cela vrsta prireditev. Dne 31. maja lani seje občina Škocjan ob Soči (San Can-zian d'lsonzo) pobratila s skupnostjo iz St. Kanzian am KlopeinerSee. Občani iz Škocjana ob Soči so tudi večkrat obiskali krščansko skupnost iz Kranja, kamor so septembra lani župnik in skupina faranov ponesli relikvije treh svetnikov-m uče n cev.
V ponedeljek, 31. maja, je bila ob koncu jubilejnega leta v škocjanski cerkvi slovesna maša, ki jo je vodil nadškof De Antoni. Pri obredu v pravem oglejskem duhu so brali prošnjo tudi v slovenščini. Sledila je procesija do kraja mučeništva in novega spomenika, posvečenega svetnikom, ki je bil ob prisotnosti blagoslovljen. Oblikoval ga je gradeški umetnik Aldo Marocco z nabrežinskim kamnom v obliki sarkofaga; ob njem stoji tabla z napisom v italijanščini, nemščini, slovenščini in angleščini.
Narodno romanje bolnikov in invalidov na Brezje
Vsoboto, 19. junija, bo tradicionalno, 36. slovensko romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. Letošnje romanje bo vodil mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, ki bo vodil somaševanje z začetkom ob 10.30 na trgu pred baziliko, Pred mašo bo skupna molitev rožnega venca. Gre za enega največjih romanj v Sloveniji, na katerem se zbere več tisoč ljudi. Romanje, ki ga od samega začetka organizira revija Ognjišče, je v svoji 36-letni zgodovini prešlo v narodni dan bolnikov, ki ga v Cerkvi po svetu obhajamo 11. februarja na god lurške Matere Božje, pri nas pa tretjo soboto v juniju. Romanja se udeležijo tudi mladi, ki pomagajo bolnim in ostarelim romarjem. Verni mladi se s tem navajajo na drugačnost prizadetih in se v luči krščanske ljubezni do bližnjega vzgajajo v odprtosti za pomoč drugim.
Spravna slovesnost koprske škofije na Lajšah
Škofijska spominska slovesnost za vse žrtve okupacije in revolucije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej bo v nedeljo, 27. junija, na Lajšah pri Cerknem. Pred mašo bo ob 15.15 rožni venec, ob 16. uri pa bo sveta maša.
Gorica / Procesija na Telovo
V četrtek, 10. t. m., je goriški nadškof vodil slovesno mašo in procesijo Sv. Rešnje-ga Telesa po mestnih ulicah. Poudaril je, da se kristjani ne smejo zadovoljiti stem, da so nedeljniki, ampak so poklicani, da vnesejo evangeljsko sporočilo v vse razsežnosti svojega življenja. Udeležba je bila zelo velika.
12. NAVADNA NEDELJA
Zah 12,10-11; 13,1; Ps 63; Gal 3,26-29; Lk 9,18-24
V	zadnjem obdobju Jezusovega javnega delovanja se pri evangelistih, zlasti pri Luku, jasneje pokaže hoja proti Jeruzalemu. Jezus zapušča Galilejo, potuje skozi Samarijo, končno po Judeji. Njegov cilj je Jeruzalem, kjer ga čakajo trpljenje, smrt, a tudi vstajenje.
Jezus uvaja učence in še posebej skrbno apostole, da bi hodili za njim. Ne skriva jim pohujšanja zaradi smrti, ki jo bosta spremljali zavrženost in osamitev, saj ga že najožji prijatelji ne bodo razumeli (Lk 9,22.44-45).
Jezus hiti z zadnjimi priporočili. Pri tem ne neha delati dobro. Uči, ozdravlja, izganja nečiste duhove, mrtve obuja. Ljudje strmijo nad vsem, kar doživljajo, čeprav se jih najprej polasti strah. Zato jih mora Jezus tolažiti in opogumljati.
Divji obsedenec sedi krotak in zdrav pri Je-
zusu in celo prosi, da bi smel hoditi z njim. A Jezus ga zavrne in pokaže, kam naj gre oznanjat Jezusova dela (Lk 8,26-39).
Apostoli preslišijo vso mogočnost, s katero Učenik trosi Božjo ljubezen do najbolj bednih, ki jih demoni podlo trpinčijo. Pozabijo namreč na strah, ki jih je skoraj ugonobil z viharjem na jezeru (Lk 8,22-25). Pozabijo, da je samo Jezus Gospod, v katerem telesno biva vsa polnost božanstva (Kol 2,9), ki ga je pri spremenitvi na gori razodel trem izmed njih (Lk 9,28-36). Ostanejo majhni, vase zaverovani ljudje, ki mislijo celo ob skorajšnjem Jezusovem trpljenju le na svoj ugled in ugodje (Lk 9,46). Toda Jezus jim pokaže veličino strežbe drugim, zadnje mesto na tem svetu, moč križa, ki osvobaja tilnik in dušo (Lk 9,23.48).
Hoja za njim sicer pelje na križ, a samo zato, da tam uniči smrt. Sv. Pavel se posmehuje smrti, rekoč: "Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?" (1 Kor 15,55). Že prerok Ozej (8. stol. pr. Kr.) piše: "Kje je tvoja kuga, o smrt, kje je tvoja poguba, o podzemlje?" (Oz 13,14). Apostol Pavel pa poudarja Jezusovo učlovečenje (kri in meso), "da bi s smrtjo onemogočil tistega,
ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost " (Heb 2,14-15).
Toda hoja za Jezusom razodeva predvsem ljubezen, s katero nas je Bog vzljubil. Prerok Ozej oznanja ljubezen, "ki trpi, ki je zahtevna, potrpežljiva ... apostol Pavel pravi: Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki" (Rim 5,8; Sv. pismo, str. 674). Apostol Pavel nas spodbuja k ljubezni takole: "Prizadevajte si za ljubezen " (1 Kor 14,1). Hoja za Kristusom zaobjame vse nedolžne žrtve, ki jih je hudoben in podivjan človek trpinčil, jih postrelil ali jih tudi še žive pometal v brezna. Zlasti meseca junija se zbiramo v večjem številu, kjerkoli že, ob breznih ali krajih mučenja, da se spomnimo vseh sester in bratov, ki so tako pretresljivo žalostno pretrpeli smrt.
A pri vsem tem navalu hudobije jih izročamo usmiljenemu Srcu Jezusovemu (18.6.). Še posebej prosimo pri tem za rablje. Oboje priporočamo tudi Marijinemu brezmadežnemu Srcu (19.6.), junaškemu sv. Alojziju (21.6.), ki je pretrpel smrt zaradi streženja z
ljubeznijo kužnim bolnikom.
24. junija pa se klanjamo preroku Janezu Krstniku, ki je od rojstva do smrti (29.8.) pričeval za Božje kraljestvo z besedo Herodu, ki je teptal vsakršno zahtevo Božje ljubezni in človeškega dostojanstva: "Ne smeš imeti bratove žene!" (Mr 6,18) in: Ni ti dovoljeno živeti v razuzdanosti! Ni ti dovoljeno hoditi za hudičem! (prim. Mt 14,1-12; Lk 9,7-9).
Tudi danes slišimo glas, ne samo glas vesti, ki nam govori o prizadevanju za mir, nravnost ter za čistost zakona in zakonskega življenja med enim moškim in eno žensko v ljubezni in zvestobi.
Ta glas govori tudi o dolžnostih nas vseh do lačnih otrok. Govori o sodelovanju pri ponovnem stvarjenju človeka po Božji podobi. S prerokom Zaharijo govori o možu, ki je bil preboden zaradi greha in madeža, ki ju je odpravil z darovanjem lastnega življenja (Zah 12,10-11; 13,1).
Ta mož je Kristus. Mi pa smo njegovi, smo Kristusovi (Gal 3,29).
Zato hodimo za njim, trpečim in umorjenim. Če življenje izgubimo zaradi njega, ga bomo rešili (Lk 9,24).
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
17. junija 2004
Eflgl P. Gino Dalla Vecchia, predstojnik Družbe Jezusove v Gorici, ob 40-letnici mašniškega posvečenja
V Gorici se je nekaj le spremenilo
Foto DPD
Med duhovniki goriške nadškofije, ki letos praznujejo mašniški jubilej, je tudi p. Gino Dalla Vecchia, predstojnik jezuitov, ki živijo in delujejo v središču Stella Matutina. Dne 30. maja se je v cerkvi Srca Jezusovega, ki je bila za to priložnost natrpana, jubilant spomnil 40-letnice svojega posvečenja. P. Gino je po rodu iz Vicenze, v Gorico pa je prišel leta 1986 po navodilu patra generala Družbe Jezusove, p. Petra-Hansa Kolvenbacha, da bi vodil in koordiniral t.i. Projekt Gorica. Kdor p. Dalla Vecchio pozna, ve, da je to zanesljiv predstojnik, velikodušen in veder človek, dragocen in ljubezniv duhovni oče, ki je v zadnjih skoraj 20 letih ogromno naredil za številne bolj ali manj mlade Goričane -Italijane in Slovence. Zahvaljujemo se mu za pogovor in bogato življenjsko pričevanje.
Na hrbtni strani podobice ob vašem jubileju je natisnjen Janezov stavek "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas," ki govori o globokem zavedanju poklicanosti. Nam lahko poveste zgodbo svojega poklica?
Hodil sem po povsem drugih poteh. Pri 20 letih sem se zaročil z dekletom; odločila sva se za resno hojo v dvoje. V osmih letih zaročenosti se nisva nikdar kregala, gledala sva naprej, razmišljala o družini. Jeseni leta 1955 me je nenadoma prešinila bliskovita misel: "Zate je družina nekaj premajhnega." Takoj sem zaznal, da je šlo za čuden pojav. Čim bolj sem to misel odbijal, tem bolj trdovratno se je vračala: če sem jo skušal zaloviti skoz vrata, se je vračala skoz okno... Preteklo je nekaj mesecev, moj oče je zbolel, podnevi in ponoči
sem preživel dolge ure ob njegovi postelji in "prežvekoval" čudno misel. Pri branju sem v reviji II Tempo naletel na članek g. Lorenza Bedeschija o jezuitih z naslovom "33.000 mož pod poveljstvom črnega papeža" ("črni papež", naziv za jezuitskega generala, op.p.). Iz druge revije sem izvedel, da imajo jezuiti hišo tudi v kraju Bassano del Grappa, nedaleč od doma. O jezuitih sem prej vedel to, kar sem študiral na liceju. Mimogrede naj povem, da sem med vojno kot srednješolec bil v semenišču; tako je bilo tedaj v navadi: tam prejmeš dobro vzgojo, študij je resen. Po dveh letih so pisali mojim staršem, da nimam poklica, čemur se nihče ni čudil. Spominjam pa se, kako je v semenišču neki prefekt povedal, da "jezuiti držijo pokonci Cerkev"; to mi je ostalo.
Vse to je v meni zbudilo radovednost, da sem nekega dne - z veliko željo in hkrati nemirom -šel v Bassano del Grappa. Tam sem spoznal patra, ki je prej bil oficir, zaročen, a je pustil vse in šel za jezuita. Pa sem si rekel: "Kot nalašč zame!" Z njim sem se večkrat srečal in se naposled odločil za duhovne vaje. Izkušnja ni bila lahka, doživel sem hude notranje boje; na koncu pa sem mislil, da sem le razumel, kaj moram storiti. Največja skrb je seveda bila zaročenka, pa tudi družina: bil sem zadnji od šestih otrok, name so bili starši posebno navezani. Kaj narediti?Dekle je kmalu sama uvidela moje namere. Ob pravem času sem bil mnenja, da bi bilo najbolje postaviti vse drage pred storjeno dejstvo; drugače nisem mogel. Izginil sem: družina in dekle sta izvedela, da sem v noviciatu. Staršem bil 28 let. Nihče si tega
ni čakal; samo mama me je malo prej, kome je videla moliti rožni venec, na mrzlo vprašala: "Greš za duhovnika ali za redovnika 7"
Kasneje sem izvedel, da je že od časa mojega študija v semenišču stalno ponavljala "molitev semeniščnikove matere". Zato je ona na mojo izbiro še najbolje reagirala. Zaročenka je plačala najvišji davek... Prve dni noviciata v Lovigu blizu Vicenze me je obiskala z mojimi brati in sestrami: objela sva se, jokala je in rekla: "Nisem prišla, da bi ti kaj očitala..." Lahko rečem, da me je dejansko spremljala do posvečenja, celih osem let. Eno svojih prvih maš sem daroval prav pred njo; bila sva ganjena. Pokliče te lahko samo Bog, toda prepričan sem, da bi jaz nikdar ne spoznal, kaj pomeni se darovati Njemu, ko bi prej ne izkusil, kaj pomeni darovati se neki osebi. Vedno sem bil in ostajam zaljubljen v poklicanost družine, tudi če je Gospod zame hotel odstreti drugačna obzorja. V ljubezni, ki naju je združevala, je Bog sejal. Kakšno pot ste prehodili kot pater?
Noviciat sem preživel vLonigu, trienij filozofije v kraju Gallara-te, študij teologije v Chieriju blizu Turina, kjer sem bil 1. 1964 posvečen. Šest let sem bil v pa-dovskem kolegiju Antonianum, nato 13 let v domu duhovnih vaj vBassanu, kjer smo z zavzetimi mladimi kristjani postavili na noge družbeno-politični krožek: letno je prihajalo mimo
našega središča na tečaje 1700-1800parov zaročencev; ustanovili smo tudi Gibanje zakoncev. Medtem je bil na pobudo p. generala za Gorico sestavljen t.i. Projekt Gorica. Pomislili so name kotna predstojnika goriške jezuitske skupnosti. V Gorico sem prišel spomladi 1987 sicer nerad: žal mi je bilo pustiti prejšnjo stvarnost. Tu sem našel dokument: nekaj je naredil p. Vit v sodelovanju z Darkom Bratino, uresničitev Projekta pa je bila še daleč. V njem je bil govor o pobudah, ki jih ni mogoče uresničiti kar čez noč.
O	čem je ta Projekt sploh govoril?
Dokument, ki so mi ga izročili, je govoril zlasti o delu z mladimi, o duhovni in kulturni formaciji. Ko so mi rekli, da pojdem iz Bassana v Gorico, sem mislil, da bom našel podobno stvarnost. Tu pa je bilo vse mirno... Nekaj mesecev nisem ve-
del, kje naj začnem. Medtem je bilo že nekje "v zraku”, da bo prišel v Gorico p. Marko Rupnik, ki je v prejšnjih mesecih tu že vodil nekaj duhovnih obnov. Poleti 1987 se je zadeva tudi z višjimi predstojniki malo razčistila. Marko je res prišel v Gorico: odlično sva se ujela, čutil sem, da bo on lahko uresničil Projekt. Marko je tak, kakršen je! Delal je pač to, kar se mu je zdelo primerno, da bi udejanjil dokument. Zbral je nekaj mladih, jih spodbudil k srečevanju. Njegovo delo je kmalu prineslo prve sadove, pa tudi nekaj napetosti. Začel je poučevati v šoli, vodil je duhovne vaje, glas se je razširil in Stello Ma-tutino je obiskovalo vedno več ljudi. Projekt Gorica, ki je predvideval sodelovanje med italijansko in slovensko provinco Družbe Jezusove, je bil uradno predstavljen 8. decembra 1986 v prisotnosti italijanskega in slovenskega provincia-la. Že tedaj je prišlo do prvih reakcij nekaterih italijanskih nacionalističnih krogov; ker s tem nisem bil obremenjen, sem napade brez obotavljanja odbil. Ogenj v strehi je bil tudi, ko smo prirejali dvojezična srečanja. Pri tem mi je ogromno pomenila nesporna in iskrena podpora nadškofa A. V. Bommarca. Kmalu so se namreč vnele tudi reakcije na slovenski strani. Napadali so nas torej z obeh strani; kdor pa se je pritožil pri nadškofu, gotovo ni dobil zadoščenja. Znano je, da je msgr. Bommarco na prvem srečanju s svojim naslednikom msgr. De Antonijem povedal, kako je bila najlepša apostolska izkušnja njegovega škofovskega poslanstva prav tista v Stelli Matutini. Bila so čudovita
leta! Kljub vsemu smo šli naprej; Marko je kasneje moral oditi; njegovo delo je nadaljeval p. Germano Marani.
Izkušnja je porušila neki zid na obeh straneh. Zbližanje in prijateljstvo med italijanskimi in slovenskimi mladimi na taki ravni sta bila prej nepojmljiva.
Gorica se je torej spremenila? Za tistega, ki je doživel to izkušnjo, se je začelo novo obdobje: na različnost ne gleda več kotna razlog za spor, ampak jo vidi in doživlja kot bogastvo, priložnost za dialog. Razlike se niso izbrisale. Med ljudmi različnih narodov, jezikov in kultur obstajajo težave; pomembno pa je vse to spremeniti v priložnost za vzajemno rast. Specifične vrednote narodne ali kulturne istovetnosti se ne ohranjajo z utrdbami, ampak v dialogu! Če je klica obrodila, gre velika zasluga nadškofu Bom-marcu, ki je ravnal kot pravi pastir: razumel je, da je šlo za poslanstvo Cerkve.
Se je udejanjanje Projekta končalo?
Sploh ne! Poslanstvo morajo nadaljevati laiki. Še je treba gojiti odnose, da se eni ali drugi spet ne zaprejo v svoje vrtičke. Treba je želeti ohraniti isto vzdušje. Pri zahvalni maši za 40-let-nico vašega posvečenja je p. Mirko Pelicon v homiliji govoril - v obeh jezikih -prav o tem in požel topel aplavz v cerkvi, kjer bi se pred leti kaj takega nikdar ne zgodilo...
Že konvencija med nadškofijo in slovensko DJ glede oskrbe slovenske duhovnije je sad omenjene izkušnje; upati je, da bo postala trajna. Aplavz je bil pomenljiv: ljudje so razumeli prehod od Binkošti do različnosti kot vrednote. Zgovorna so tudi navidez mala znamenja, npr. italijanski starši, ki pošiljajo o-troke v slovensko šolo. Neko obdobje se je končalo.
Danijel Devetak
Spomin na novomašniško slavje Alberta Metlikovca
Nova maža pred 60 leti v Slivnem
Dne 18. junija je poteklo natančno 60 let, ko je v cerkvi sv. Marije Magdalene v Slivnem, župnija Šempo-laj, prvič stopil kot mašnik pred oltar Albert Metlikovec. V duhovnika je bil posvečen dne 3. junija v cerkvi Srca Jezusovega v Gorici, ki je največja cerkev v mestu in je bila izbrana zato, ker je tedanji nadškof Margotti tistega dne posvetil v mašnike tudi za tedanje razmere izredno veliko število bogoslovcev. Med temi je bil na primer tudi poznejši goriški nadškof msgr. Cocolin. Kdor samo površno pogleda sliko, ki je priložena temu sestavku, bo ugotovil, da na njej odločno prevladuje ženski svet, kar je otipljiv znak tedanjih razmer v naših krajih in v devin-sko-nabrežinski občini še posebej. Bilo je predzadnje leto vojne morije in so nemški okupatorji v prvi polovici februarja tega leta odpeljali na prisilno delo v Nemčijo vse moške od 18. do 60. leta starosti, kolikor jih je še bilo doma, saj so mnogi že bili prej tako ali drugače mobilizirani, nekateri pa so že bili v gozdovih. Prav družina novomašnika Alberta Metlikovca, ki se je bil rodil leta 1920 v Slivnem, a se je preselil kot petnajstletnik v Se-sljan, je bila živ dokaz tedanjih razmer. Poleg staršev so bili v družini štirje sinovi, a se novo-mašniškega slavja niso mogli
udeležiti ne oče ne ostali trije bratje, ker so bili oče in dva brata na prisilnem delu, četrti pa je že bil prekomorec. Lahko si predstavljamo, kako je bilo mami Idi hudo, ko je v trenutkih, ki so bili naravnost odločilni v življenju prvorojenca, ostala sama. Kristjani pa vemo, da prav sredi najhujših težav nismo sami in da nam je prav v takih okoliščinah še posebno blizu Božja roka. Tako je bilo tudi ob novomašniškem slavju Alberta Metlikovca, kar lahko potrjuje, kdor je po šestih desetletjih še med živimi.
Rekli smo že, da je bil Albert Metlikovec rojen v Slivnem, a se je njegova družina sredi tridesetih let preselila v Sesljan. Gimnazijo je obiskoval v malem semenišču v Gorici, kjer je v slovitem Centralnem semenišču nato opravil bogoslovne študije. Bil je vedno odličen dijak in študent ter globoko narodno zaveden Slovenec. Na področju Devina in Se-sljana so bile tudi na verskem področju od 30. leta dalje čudne razmere. Devinsko župnijo so prvič v zgodovini vodili italijanski duhovniki, če izvzamemo kako poldrugoletno župniko-vanje Viktorina Staniča, ki pa je na zahtevo fašistov moral tako rekoč v nekaj urah zapustiti Devin. Postal je župnik v Kamnjah na Vipavskem, kjer je tudi pokopan. Na začetku leta 1944 je De-
vin zapustil tedanji župnik msgr. DellaTolla, dušnopastirsko službo pa je začel opravljati mav-hinjski župnik Mirko Filej. Prav na njegova ramena je padla glavna skrb za novomašniško slavje Alberta Metlikovca. V kratkem času je med drugim sestavil še kar številni ženski zbor, ki je od vsega začetka nastopal štirigla-sno. Tako se je po več letih molka tudi v Devinu in njegovi cerkvi spet slišala slovenska pesem, ki je bila utihnila po odhodu župnika Staniča. V soboto, 17. junija, je ta zbor nastopil v cerkvi sv. Jožefa v Sesljanu, kjer so s slovesnim blagoslovom sprejeli novomašnika-domačina Alberta Metlikovca, zbor pa je izvajal skladbo, ki jo je za to priložnost uglasbil Mirko Filej na besedilo Lada Piščanca, ki je le nekaj mesecev prej postal žrtev komunističnega zločina v Cerknem. Dostojanstveno je naslednjega dne potekalo tudi novomašniško slavje v cerkvi v Slivnem. Za to priložnost je slikar Lojze Perko, ki je tedaj stanoval v Sesljanu, poslikal prezbiterij cerkve s tremi zares lepimi freskami. Slednje je pred nekaj leti na željo domačinov slikarjev sin Tomaž upodobil na platnu in so obešene nad starimi freskami, ki jih je bil zob časa še precej pokvaril. Slovesnost v cerkvi je potekala v lepem vzdušju, čeprav so misli prisotnih ljudi brez prestanka romale k tistim, ki bi še kako radi bili pri takem slavju, a so zaradi vojne bili zelo daleč. Vsem
prisotnim pa je prva mašna daritev mladega rojaka potrdila prepričanje ali okrepila upanje, da se bliža konec velikemu trpljenju in da so že na obzorju boljši in zlasti svobodnejši časi. Domačini imajo seveda glavno zaslugo, da je slovesnost potekala zares brezhibno. Za orglami v cerkvi je bil Mirko Špacapan, čigar brat Bernard je tedaj bil župnik v Brestovici.
Slika, ki jo objavljamo, je nastala na koncu novomašniškega slavja v Slivnem. V prvi vrsti je novomašnik med mamo Ido in staro mamo Lojzo, ostali duhovniki so (od leve proti desni) Vik-torin Stanič, Jožko Štanta in Mirko Filej. V drugi vrsti stojita duhovnika Vinko Zaletel in Ef-rem Mozetič, v predzadnji vrsti sta med drugimi Mirko in Bernard Špacapan, v zadnji pa duhovniki Rijavec, Černigoj, Švara, Virgulin in Marc ter slikar
Lojze Perko.
Albert Metlikovec je umrl leta 1982 v Novi Gorici. Star je bil 62 let, za seboj pa pustil bogato dediščino, saj je bil ena vodilnih osebnosti na področju pastorale in kateheze v Sloveniji. Teološka fakulteta v Ljubljani ga je bila imenovala za častnega doktorja, apostolski sedež pa z naslovom monsignorja. Na vstajenje čaka na pokopališču v Ajdovščini, kjer je bil v zadnjih letih svojega dušnega pastirstva župnik.
Lado Piščanc Novomašnik
Naši griči, naše cerkve in domovi Te pozdravljajo, naše duše v sreči novi mašnika Te blagoslavljajo.
Iz brezmadežnih daritev vzklije naj Ti žlahtnih rož ne-broj,
da ko trni bodo bodli,
tolažeča bo sladkost s Teboj.
Bodi vsem pastir in nesi belo jagnje svojim bratom v dar, belo jagnje to je Kristus, ki ga boš polagal na oltar.
Gospod, nebeški Oče, bodi hvaljen na ta sveti dan, hvaljen bodi nam za brata, ki je z mašništvom zaznamovan.
Nekdanja pevka Pinica Legiša, Kupčeva po spominu. Uglasbil Mirko Filej za ženski zbor-štiri-glasno. Prvič izvajana v soboto, 17. junija 1944, v cerkvi sv. Jožefa v Sesljanu, kjer so s slovesnim blagoslovom sprejeli novomašnika-domačina Alberta Metlikovca; dirigent je bil Mirko Filej, ki je bil župnik v Mavhinjah in je tedaj upravljal tudi Devin.
Drago Legiša
• y-|	NOVI
6 iz junija 2004	(jrOrisJkxl	GLAS
Kratke
Jeremitišče / Jeseni sprememba regulacijskega načrta
Goriška občinska odbornika Terpin in Crocetti sta v torek, 8. junija, povabila na goriško občino Jeremitarje in jih seznanila z načrti občinske uprave glede njihovega zaselka. Zagotovila sta, da bo jeseni občinski svet imel na dnevnem redu nov načrt tretjega sklopa del tovornega postajališča in istočasno spre-
membo regulacijskega načrta za ohranitev Jeremitišča. S temi spremembami si bodo domačini lahko uredili svoje domove, na katerih že nekaj deset let ne smejo opravljati nobenih obnovitvenih del, ker sedanji urbanistični načrt predvideva uničenje zaselka. Srečanja so se udeležili tudi občinska svetovalca Nataša Paulin in Božidar Tabaj ter predsednik štandreškega rajonskega sveta Marjan Brescia.
Slovenska konzulta pri goriški občini
Slovenska konzulta pri goriški občini se je v sredo, 9. junija, sestala na redni mesečni seji in razpravljala o delovanju okenca za Slovence, ki ga predvideva zaščitni zakon. Prisoten je bil tudi občinski odbornik odvetnik Damijan Terpin. Konzulta se je zavzela za bolj učinkovito delovanje okenca in predlagala, naj občinska uprava ustanovi pravi urad s primernim številom osebja, na katerega se bomo lahko obračali za vse zadeve, ki se tičejo občinske uprave. Konzulta je bila tudi mnenja, da bi se za bolj učinkovito delovanje urada občina dogovorila z goriško pokrajinsko upravo in da bi ta urad služil tudi drugim občinam goriške pokrajine. Nudil naj bi vse informacije glede zakonov št. 482 in zaščitnega št. 38. Še posebej naj bi uporabniki zvedeli, kaj je potrebno za spremembo imen in priimkov v slovensko obliko in o možnosti za dosego dvojezničnih osebnih izkaznic. Urad naj bi skrbel za slovensko konzulto, za spletno stran o Slovencih v Gorici, za prevajalsko službo, za sodelovanje med Novo Gorico in Gorico itd. Nudil naj bi informacije o občinskih uslugah in skrbel za stike s slovenskimi organizacijami, ki delujejo v goriški občini in pokrajini.
Da bi urad lahko zaživel, je poleg dobre volje in finančnih sredstev občinske uprave potrebna tudi večja informiranost in zavzetost pripadnikov slovenske skupnosti, da se storitev tega urada stalno poslužujejo. Zato konzulta poziva slovenske ustanove in posameznike, da izkoristijo to možnost in da se pri pisnem občevanju z goriško občino poslužujejo slovenskega jezika.
Spominska maša pri sv. Ivanu
Na predvečer 42. obletnice smrti prof. Mirka Fileja je bila v cerkvi sv. Ivana v Gorici mašna daritev v hvaležen spomin na pokojne dobrotnike in vse, ki so kakorkoli skrbeli in se trudili za zidavo in razvoj Katoliškega doma, današnjega Kulturnega centra L. Bratuž. Somaševanje župnika p. Mirka Pelicona, msgr. Cvetka Žbogarja in msgr. Oskarja Simčiča z lepo izbranimi pesmimi sta spremljala mešani zbor L. Bratuž in moški zbor M. Filej.
Vsvojem govoru seje msgr. Simčič poimensko spomnil prof. Mirka Fileja in dr. Kazimirja Flumarja, poudaril pa je tudi zavzetost in zasluge vseh drugih in vseh dobrotnikov. Pri tem je podčrtal, da njihovih žrtev in prizadevanj ne smemo pozabiti. Z njimi so premnogi naši ljudje doma in po svetu pripomogli k temu, da je goriški kulturni hram lahko desetletja opravljal in še opravlja nadvse pomembno poslanstvo. To dragoceno dediščino naj pozna in ceni tudi mlajši rod. Čuva naj jo in ohranja za prihodnost.
Komigo / Z Borisom Kobalom slovo od prvega
festivala komičnega gledališča
Svetovna uspešnica Ob letu osorej (Bernard Slade, prevod Alja Predan), romantična komedija o "prepovedani” ljubezni med srečno poročenima moškim in žensko, ki se naključno srečata v nekem hotelu več sto kilometrov daleč od doma, je v torek, S.t.m., sklenila prvi večjezični festival komičnega gledališča Komigo. Vsebinski splet, z videoprojekcijami dobro uokvirjen v zgodovinsko dobo petindvajsetih let, sta, poudarjajoč bolj čustveno kot strastno tekstovno plat, z nekakšno tenkočutno diskretnostjo, mestoma celo sramežljivostjo, v produkciji Špas teatra iz Mengša zelo dobro uprizorila Bernarda Oman in Boris Kobal, ki je podpisal tudi režijo.
Niz šestih bolj ali manj posrečeno izbranih predstav Komigo, v organizaciji Kulturnega doma s sodelovanjem raznih kulturnih ustanov in ob finančni podpori EU, je bil dobrodošlo dopolnilo goriške gledališke ponudbe, ker je ljubiteljem dramske umetnosti odstrl pogled tudi v odrsko poustvarjanje italijanskih in furlanskih skupin. Kot je dejal Boris Kobal, ki mu je ravnatelj KD Igor Komel podaril spominsko plaketo, je Gorica s Komigo še enkrat prehitela Trst. Boris Kobal je bil nekakšna središčna figura prve izvedbe festivala. Njegovo kot magnet privlačujoče ime je namreč privabilo v KD veliko gledalcev tudi v ponedeljek, 31. maja, na predzadnje komično srečanje. On in Maurizio Solda’ sta z mladimi igralci, ki soju nekako dopolnjevali, predstavila odrsko lepljenko BonjourTriestesse (produkcija gledališča Teatro stabile del Friuli-Venezia Giu-lia), ki sta jo sama spisala z v ironijo in samokritičnost namočenim peresom ter jo tudi zrežirala. Kot v ogledalu se v njej zrcalijo tipične poteze tržaškega človeka, njegova ozkost, omejenost, zgodovinska površnost, odnos do someščanov slovenske narodnosti, nagnjenost h kulinaričnemu uživaštvu, predvsem pa življenjska filozofija, ki uči, da se bo na tak ali drug način le kako vse izteklo, tudi težave. Na oder sta prenesla prizore, pogovore, kakršnim smo lahko sami priča, če gremo vTrst in se zadržimo na mestnih trgih, ulicah, na vlaku ali kje drugje.
Peto predstavo festivala (17. maja) sta pa izoblikovala igralca Giorgio Monte in Manuel Buttus, člana gledališča Teatrino del Rifo, prospettiva T. Gledalcem sta posredovala besedilo z naslovom Fottuti ('fanculo), ki sta ga sama sestavila in zrežirala. Včasih odkrito ironično in avtoironično razpredanje o kulturi, ubogi siroti, in še posebno o gledališki umetnosti, ki ne najde pravega posluha ne pred odgovornimi oblastmi ne pred širšo publiko, je med nekaterimi dobrimi polemičnimi ostmi vsebovalo tudi več šibkih točk v režijski zamisli in igralskem izvajanju.
S1. strani
Slovenska skupnost velja vedno več
Kot bi šlo za tekmo med levico in desnico in ne za ene in iste predstavnike Demokratičnega zavezništva, ki skupno upravlja goriško občino in pokrajino ter deželno upravo... Temu primerno je bilo tudi precej enostransko poročanje edinega slovenskega dnevnika, ki je bolj spominjalo na čase hladne vojne, ko ni bilo prostora za alternativo in je levi blok moral na vsak način zmagovati. Volivci so vsekakor demokratično glasovali in izbrali kontinuiteto prejšnjih uprav. Rezultatu ne moremo in ne mislimo ugovarjati.
Dejstvo pa je, da je političnemu enoumju v slovenskih občinah odklenkalo, da so Slovenska skupnost in ostale organizirane vaške liste in grupacije ljudi pripravljene prevzeti odgovornost uprave in da bo za naprej treba z rezultati dokazati, da si nekdo zasluži podporo svojih občanov. Čas bi bil tudi, da se obe strani pred volitvami zmenita po zgledu Repna, da bo na vsak način v upravi prostor tudi za opozicijo, ki pa s svojim nastopom zagotavlja, da se v občinskih svetih še naprej govori po slovensko ter da tudi prioritete opozicije dobijo primerno mesto in obravnavo.
Z Ivanom Černičem v Doberdobu in Julij anom Čaudkom v Sovodnjah je SSk dokazala, da ima sposobne in zmožne ose-
be, ki so pripravljene se žrtvovati za dobro prebivalstva. Zato je nesmiselno, da npr. apriorno ne uživata podpore ene od krovnih struktur v zamejstvu, potem ko ista organizacija vedno razglasuje enotnost in sodelovanje v manjšini.
Za kandidata SSk v Zgoniku Dimitrija Žbogarja se je izkušnja končala slabše od pričakovanj, čeprav se je slovenska stranka znašla izrinjena iz dogovora, ki je na drugi strani videl listo Združeni-Uniti in je morala v nehvaležno vlogo za-gotavljalca slovenske opozicije v občini, zaradi česar je celo zdrknila na tretje mesto, medtem ko se zmagujoča in ohola večina šopiri s 75-odstotnim uspehom. Na vsak način čestitamo mlademu in podjetnemu Dimitriju, da se je poizkusil tudi v politični areni in pogumno sprejel kandidaturo v tej težki in nam neprijazni kra-ški občini.
Kaj pa evropske volitve?
Dr. Drago Stoka je dosegel približno 2500 preferenc, lista SVP, s katero je SSk nastopila, se je v deželi močno uveljavila in ima celih 1000 glasov več kot v prejšnji preizkušnji, kar predstavlja 25-odstotni napredek (od 3851 glasov do 4859) v deželi (od 0,58% do 0,70%) in na Goriškem (napredek od 883 glasov do 1204), kjer je stranka zrasla od 1,10% do 1,51%. Na Tržaškem je ohranila pozicije z rahlimi napredki v Devinu-Na-
brežini, Repnu in Miljah, občutno pa so se povečali glasovi v pordenonski (prej 168, zdaj 658) in videmski pokrajini (prej 659, zdaj 888) kot posledica plakatiranja s štirijezič-nimi vabili na volitve po vsej deželi.
Slednjih glasov seveda ne moremo imeti v celoti za slovenske, morda pa smo le iztaknili povsod po deželi rojake, ki so lahko podprli listo manjšin.
Štoka se je najbolje odrezal s preferencami med slovenskimi kandidati, saj sta ostala dva obilno črpala iz rezervoarja italijanskih tovarišev v večjih mestih, v slovenskih krajih pa sta skoraj povsod za našim kandidatom, kar pomeni, da je na-rodnozavedno slovensko manjšinsko telo dalo svoj glas Štoki kot svojemu avtentičnemu predstavniku. Po naši oceni so
levi demokrati volili svoje italijanske kandidate ne glede na izjave svojih državnih voditeljev o slovanskem ekspanzionizmu in morilstvu, Slovenca na komunističnih listah pa morata šele dokazati, koliko njunih preferenc je slovenskih, saj jih v pretežno slovenskih krajih nimata prav veliko. Slovenska skupnost na vsak način izhaja iz teh volitev okrepljena in v zavesti, da je naredila vse, da je Slovencem dala možnost glasovanja za manjšinske interese in za boljše upravljanje v občinah. Vse bolj se okoli nje strinjajo vsi tisti, ki še čutijo pristno slovensko in ki so za svoj jezik in kulturo pripravljeni iti tudi v politično soočanje, da se narod ne omeji samo na kulturno ustvarjanje. V demokraciji veljaš, kolikor glasov imaš. In Slovenska skupnost velja vedno več.
Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica
Praznik cerkvenega petja v Standrežu
Preteklo nedeljo, 13. junija, je bil v štandreški župnijski cerkvi koncert cerkvenih pesmi v organizaciji Združenja cerkvenih pevskih zborov. Nastopili so trije mešani pevsk zbori (Štandrež, Rupa-Peč, Lojze Bratuž), en moški zbor (Mirko Filej) in Pevska skupina Musi-cum. Na začetku je njim in poslušalcem spregovoril učitelj Da-rio Bertinazzi, tudi sam pevovodja. Svoje misli je namenil cerkvenemu petju, ki so se mu posvečali najslavnejši skladatelji in ga povzdignili na najvišjo glasbeno raven. Posvečali pa so se mu "tudi preprosti, večkrat neznani ali pozabljeni umetniki, katerim dolgujemo predvsem tisti del cerkvene glasbe, ki je nam Slovencem najbolj priljubljena, to je cerkveno ljudsko
petje." Dejal je, da se velika večina prisotnih še spominja, "kako so do pred nedavnim stare ženice prepevale nabožne ljudske napeve. To ni bilo petje, ki bi ga lahko ocenil glasbeni kritik, bilo pa je petje, ki je segalo do srca, saj so ga čutile kot nekaj lastnega in globokega, nekaj, kar je olajšalo vsakodnevne težave, slabosti in tegobe, nekaj, kar je napolnilo srce z upanjem, da bo lahko v drugem, večnem življenju bolje".
V nadaljevanju je govornik izpostavil naloge cerkvenega pevskega zbora. Prva in glavna je prav ta, "da približuje zbrane vernike preko petja k Bogu, saj je cerkveni pevski zbor prvi in najožji duhovnikov sodelavec. Ne sme biti nekaj ločenega od ostalega vernega občestva, ampak del
župnije, nekaj dinamičnega, kar župnijo oživi. Da pridemo do tega, mora vsakdo, ki poje, igra ali dirigira v cerkvi, čutiti tisto odgovornost in dolžnost, da mora za župnijo nekaj žrtvovati. Govornik je tudi izrazil mnenje, da so cerkveni pevski zbori v našem zamejstvu zapostavljeni, da jim ne dajamo tiste važnosti, ki bi jo zaslužili. "Kdor vsako nedeljo poje in igra pri maši, dobro ve, da je moral za to, da zapoje nekaj pesmi, žrtvovati del prostega časa. Cerkvene pesmi so "bogastvo, ki ga moramo pevci, organisti in vsi Slovenci danes najbolj čuvati. To je tisto izročilo, na katerega ne smemo pozabiti ter ga moramo gojiti in spoštovati. Tisto, kar nas bo lahko duhovno obogatilo in napolnilo, kakor se je to dogajalo starim ženicam, ki
so prepevale med večernicami". Na neizmerno bogastvo, ki smo ga podedovali od naših prednikov, od naših domačih skladateljev in ljubiteljev cerkvene glasbe, moramo biti ponosni, moramo ga "gojiti, ljubiti in ceniti ter ga prenesti v srca tistih, ki nas poslušajo, v srca otrok, ki bodo lahko nekega dne tudi sami stopili na kor ali za orgle in z isto vnemo in ljubeznijo prepevali Bogu v čast, župniji pa dali tisto moč in zagon, ki ju potrebuje, da lahko raste in zaživi”. Dragocenim mslim Daria Berti-nazzija je sledil spored cerkvenih pesmi, ki so bile po večini v skladu z junijskimi cerkvenimi prazniki.
MePZ Štandrež (vodi ga David Bandelli) se je predstavil z Mok-ranjčevo Liturgijo, z Merkujevim Pater noster in s skladbo Bogoro-dice Devo S. Rahmaninova. MePZ Rupa-Peč je pod vodstvom Zdravka Klanjščka zapel Tebe pojem S. Rahmaninova, Troš-tovo skladbo Ko je prišel bin-koštni dan in Vodopivčevo Radostno se tebi klanja. Pevska skupina Musicum (vodi jo Matjaž Sček) je izvedla mašo v furlanskem jeziku Messe cul popul C. Seghizzi. MoPZ M. Filej (dirigent Zdravko Klanjšček) je začel s staroslovansko liturgijo Tebe pojem in nadaljeval s Schubertovo skladbo Molim te ponižno in Bratuževo Plodne so njive. Nedeljski koncert je sklenil MePZ L. Bratuž, ki ga vodi Bogdan Kralj. Po skladbah X. Busta Ave Maria in N.N. Kedrova Otče naš je zbor zapel Sonce že zahaja F. Gruberja in dodal še Tollite ho-stias C. Saint-Saensa.
Zbori so na splošno pokazali res dobro izvajalsko raven. Njihova doživeta interpretacija posameznih skladb je poslušalce navdušila in jih napolnila s prazničnim občutjem.
AB
SplapSi
r r.rn '■nPu.A j «
Š|!gj |fe a "M
Foto Bumbaca
NOVI
GLAS
Mešani pevski zbor Lojze Bratuž
Koncert v Kulturnem centru Lojze Bratuž ob koncu sezone
Kratke
Zahvala koalicije v Sovodnjah
“Koalicija Združeni-Uniti se zahvaljuje volilcem za izkazano zaupanje. Rezultat upravnih volitevje izredno dober, daleč najboljši vzgodovini obnovljene upravne avtonomije občine SovodnjeobSoči. Posebno se zahvaljujemo volilcemvzaselkih.kjersmo dosegli absolutno večino glasov. To nas obvezuje, da bomo tudi v vlogi opozicije še bolj dosledno opravljali zaupano nam nalogo. V vsakem primeru nameravamo izvajati konstruktivno in dosledno opozicijo.
V demokraciji pač zmaga eden, mi pa še vedno ostajamo v službi skupnosti.” Združeni-Uniti
SovodnjeobSoči, 14.06.2004
Zahvala didaktičnega ravnateljstva OS ul. Brolo
Ob zaključku šolskega leta se zahvaljujemo vsem ustanovam in društvom, ki so v tem šolskem letu z nami sodelovali ter nam omogočili obogatitev vzgojne ponudbe. Posebna zahvala Kulturnemu domu in Centru Lojze Bratuž, ki sta nam ob organizaciji gledališkega abonmaja omogočila tudi prilično brezplačno uporabo dvoran.
Dragoceno je bilo tudi sodelovanje z Dijaškim domom in Zavodom sv. Družine, ustanovama, ki dopolnjujeta vzgojno-izobraževalno delo šole.
Topla zahvala staišem in še posebno Odboru, ki jez nami sodeloval pri organizaciji številnih pobud.
Ravnateljica in učitelji didaktičnega ravnateljstva ulica Brolo - Gorica
Predstavitev Toplikarjeve antologije v Ronkah
V petek, 11. junija, je bila v prostorih pred občinsko knjižnico v Ronkah predstavitev zadnjega dela učitelja v pokoju in publicista JankaToplikaijavkoristvse pokrajinske skupnosti. Cilj avtorja je bil spet spodbujati predvsem šolarje in učitelje italijanskega jezika in kulture kspoznavanju običajev in kulturezamejskih Slovencevin obratno. Prizadevanja temeljijo na prepričanju, daje kulturna različnostvir bogastva, ki ga je treba odkriti in izkoristiti za celovito rast obeh skupnosti. Predstavitev večjezične antologije Terre e vod del goriziano so priredili odborništvo za kulturo ronske občine, Associazione culturale bisia-ca ter društvi Jadro in Tržič. Po uvodnih besedah občinske odbornice za kulturo Angele Caldarera in ravnateljice iz Krmina je antologijo predstavila dr. Marina Dorsi, predsednice bizjaškega društva. Pozdrav in zahvalo v imenu društev Jadro in Tržič ter pokrajinske konzulteza slovensko skupnost je prinesla Bernardka Radetič. Daje prišlo do tako pomembnega praznika, so vveliki meri pripomogli nastopi otroških zborov. V začetku seje predstavil OZ Le cicale OŠ izTuijaka pod vodstvom uč. D. Fabris, sledil je OPZ Note alle-gre večstopenjske šole izRonkpod vodstvom uč. M. Furlan, ki sta za pela tudi poenoslo-vensko pesem, na koncu pa OPZ OŠ in vrtca s slovenskim jezikom izRomjana pod vodstvom Tatjane Legiša. Kot zanimivost povejmo, da sta tokrat slovenski društvi prvič sodelovali z italijanskim oz. bizjaškim in na isti prireditvi v Ronkah so prvič peli italijanski in slovenski otroški zbor.
Kotje rekla ga. Radetič, naj gre vsa častToplikaiju, kerjetudi stem delom živ dokaz graditelja miru. Predlagala je, naj se odgovorne oblasti zavzamejo, da biToplikar(ki večkot 20 letširi slovensko kulturo v italijanskem okolju, druži slovenske in italijanske šole z raznimi projekti in spodbuja sodelovanje) postal “častni občan teritorija oz. Laškega ali Bi-siacarie”
Knjiga je bila tiskana v 1000 izvodih s podporo zakona 482/99, ki ga je pametno izrabilo ravnateljstvo večstopenjske šole iz Krmina v sodelovanju s tamkajšnjo občinsko upravo in z didaktičnim ravnateljstvom slovenskih šol iz Gorice.
KATOLIŠKA KNJIGARNA
■ knjige in revije ■ vse za šolo in pisarno
■ razne vrste papirja ■ sakralni predmeti, sveče ■ darila ■ plošče, kasete ■ igrače
■ posebna ponudba igrač in artiklov za počitniške dni
GORICA - Travnik 25, tel. 0481 531407
Praznik špargljev
] Premiera Povšetove enodejanke
Drastični zasuki na trimstezi
Po že ustaljeni navadi je na zadnjem večeru Praznika šparglj ev v štandreškem župnij skem parku med košatimi lipami tudi letos imela primeren poudarek dramska umetnost, ki je v domačem Prosvetnem društvu čvrsto zakoreninjena že 39 let. Dramskemu odseku je tokrat izvirno enodejanko Na trimu poklonil Janez Povše, ki ga dobro poznamo kot režiserja, pesnika, pisatelja, publicista in ne nazadnje kot avtorja dramskih del, še posebno nekaterih zelo posrečenih komedijskega žanra, ki so jih z velikim uspehom postavili na oder prav štandreški komedijanti ob zadnjih okroglih obletnicah Dramskega odseka. Njegov najnovejši duhoviti tekst v humornih replikah obdeluje vedno aktualno, nikdar izpeto življenjsko tematiko o odnosih med možem in ženo, ki jo publika ima zelo rada, saj se, vsaj v drobcih, tudi sama prepoznava v njej. Enodejanka je nov izziv za štandreške igralce: protagonista sta namreč dva moška, ki se po naključju srečata na trimu. Eden, zrel možakar, je čemeren in zatopljen v svoje misli na telesne nadloge, pa še na ženo, ki hoče že osem-najstič oditi k mami, čeprav je pohleven in ji doma vse opravi. Drugi pa je mlajši, poln energije in telesne svežine, pravi frajer, vase zamaknjen, ki ženi doma prav nič ne pomaga in soli pamet prvemu, kako naj odslej ravna z ženo. Nenadna telefonska klica na
prenosnem telefončku pa popolnoma zasučeta situacijo, tako da prvi ob velikem ženinem zadovoljstvu postane "pravi moški, gospodar", drugi pa ponižen pomivalec posode, ker drugače bi mu žena ušla - ženske pač niso nikoli zadovoljne s tem, kar imajo!
Komični prizor, ojačen z narečno govorico prvega moškega in zabeljen s kakšnim krepkejšim izrazom, sta na posrečeno opisanem prizorišču - sedaj že vsi tekajo! -pod veščo režijsko taktirko igralskega mojstra Janeza Starine izvrstno, z naravnimi gibi in mimiko uprizorila Božidar Tabaj (prvi) in Marko Brajnik (drugi). Tudi izvedba tega kratkega, a učinkovito stkanega teksta, ki se bistro spogleduje z realnostjo vsakdanjika, je pokazala vso njuno izvajalsko moč, nedvomno presegajočo ljubiteljsko odrsko znanje. Igralcema sta pri predstavi pomagala vestna šepetalka Marinka Leban in tokratni zaodrski tehnik Dimitrij Brajnik.
Na Prazniku špargljev se je predstavil tudi mešani pevski zbor Ciril Silič iz Vrtojbe z vrsto skladb iz svojega repertoarja. O nastopu mladih izvajalcev smo sicer že poročali prejšnji teden. Naj še dodamo, da so nastopili tudi najmlajši iz štandreškega vrtca pod mentorstvom učiteljic Katje Soban in Mirjam Paulin. Predstavila se je tudi ritmična skupina šolske mladine.
K
MLADINA IZ DOBERDOBA in SKRD JADRO
vabita čarovnice in škrate v sredo, 23. junija, ob 21. uri
na tradicionalno
SVETOIVANSKO KRESOVANJE
OB SPREJEMNEM CENTRU GRADINA V DOBERDOBU
Darovi
Za cerkev na Vrhu: N.N. 50,00 evrov. Zalačne po svetu: N.N. z Vrha 50,00 evrov.
Za cerkev na Peči ob krstu Liama: boter 20,00, starši 50,00, N.N.
10.00 evrov.
Za cerkev v Rupi: N.N. ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa 35,00 evrov za cvetje.
Za cerkev v Gabrjah: N.N. 30,00; N.N. 40,00 evrov.
Za misijonarja Danila Lisjaka: N.N.
50.00 evrov.
dniku, glasbi in slovenski književnosti! Uredništvo Novega glasa
RADIO SPAZIO 103
Obvestila
SKRD Jadro vabi na predvečer sv. Ivana na družabni večer pri Sprejemnem centru Gradina pri Doberdobu, kjer bo potekalo s pomočjo doberdobske mladine kresovanje. Prireditev bo v sredo, 23. t.m., od
20.30 dalje.
V uradu duhovnije sv. Ivana sprejemajo vsak dan od 10. do 12. in od 17. do maše (ob 19.30) vpise za avtobus, ki bo 29. t.m. popeljal v Oglej na duhovniško posvečenje p. Ivana Brescianija. Rok za vpis poteče 20. junija.
V ponedeljek, 28. junija 2004, bo ob
19.30 v župnijski cerkvi všteverjanu spominska maša ob prvi obletnici smrti Anke Čemic. Vabljeni vsi, ki so jo cenili in imeli radi! ŠZOLYMPIAvabi na 21. občni zbor, ki bo v četrtek, 17. t.m., ob 19.30 v prvem sklicanju in ob 20.30 v drugem sklicanju v mali dvorani KC Lojze Bratuž.
Čestitke
Naši cenjeni sodelavki, prof. Lojzki Bratuž, ki te dni praznuje okrogel življenjski jubilej, želimo, da bi še vrsto let ostala zvesta našemu te-
bnvenske oddaje
[od 18. junija do 24. junija 2004)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsakdan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: Petek, 18. junija (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni desert iz diskoteke 103. - Šopek narodnih viž. - Zborovski kotiček. - Obvestila. Ponedeljek, 21. junija (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije.
Torek, 22. junija (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 23. junija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Takrat je nastopil Janez Krstnik. - Izbor melodij.
Četrtek, 24. junija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2.
Slovenska skupnost in Krožek A. Gregorčič ob rojstvu malega
LENARTA
čestitata Eriki in Markotu ter jima voščita vse najlepše.
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
m
isce , zvezdami
Niz komedij ob začetku poletja 2004
ŠTANDREŽ, IGRIŠČE OB ŽUPNIJSKI DVORANI
■ Četrtek, 17. junija, ob 20.30 Marc Camoletti - PIŽAMA ZA ŠEST _
Dramski odsek Prosvetnega društva Standrež
■ Petek, 18. junija, ob 20.30
Carlo Goldoni - SLUGA DVEH GOSPODARJEV Društvo Svoboda - Žiri
■ Sobota, 19. junija, ob 20.30
Anton T. Linhart - TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI Šentjakobsko gledališče - Ljubljana
■ Nedelja, 20. junija, ob 21. uri Darko Komac - UGLAŠEVALEC Grupa brez hrupa - Nova Gorica Predstava bo v Jeremitišču
POD POKROVITELJSTVOM GORIŠKI OBČNE IN ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
V primeru slabega vremena bodo predstave v župnijski dvorani Anton Gregorčič
SLOVENSKO PASTORALNO SREDISCE GORICA SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
SLOVESNOSTI OB PRAZNOVANJU SV. JANEZA KRSTNIKA, ZAVETNIKA SLOVENSKE DUHOVNIJE V GORICI
24. JUNIJA 2004 - CERKEV SV. IVANA
20.00 SLOVESNA SPOMINSKA SV. MAŠA OB 50-LETNICI SCGV EMIL KOMEL
21.00 GLASBA POD CERKVENIM OBOKOM:
Sodelujejo gojenci SCGV Emil Komel Janez Povše, nagovor
22.00 KRESOVANJE
Sodelujeta Slovenska zamejska skavtska organizacija-Gorica in Šolski pihalni orkester SCGV Emil Komel
26. JUNIJA 2004 - CERKEV SV. IVANA
20.30 KONCERT
Andrej Pegan, orgle Aldo Žerjal, bas bariton
Biseri iz umetne in ljudske zakladnice
C e tudi obrazi govorijo, lahko z veseljem sklepamo, da mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice diha "na polna pljuča": dekleta z žlahtno vrtnico v roki in fantje s ponosnim nasmehom na ustih po celovečernem koncertu zbora, ki se je ob koncu sezone v petek, 11. junija, res lepo izkazal, so jasen pokazatelj "dobrega zdravja" sestava. Pod vodstvom Bogdana Kralja je postal dobro ubrana skupina, ki želi doseči še več od tega, kar je že dosegel. In prepričani smo, da mu bo to tudi uspelo.
V veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž se je goriški zbor, ki ga sestavlja jedro mestnih pevcev, krepijo pa ga na ta zgodovinski sestav navezani prijatelji iz okoliških vasi in tudi bližnjih krajev slovenske Primorske, si je za konec sezone zamislil nastop s poklonom poetu Krasa: večer je nosil naslov po Kosovelovem verzu "Slavček med trnjem se je zganil in zapel...", v prvem delu pa je zbor po uvodni Rožančevi primorski ljudski Dober večer zapel tudi dve njegovi pesmi (Veter in Pesem) v uglasbitvi Vrabca in Srebotnjaka. Sledila je čudovita in mila Pesem Gorici, ki jo je ob 1000-letnici prve
omembe Gorice na besedilo Janeza Povšeta uglasbil mladi in obetavni skladatelj Patrick Quaggiato. Po romantično-sanjavi Brahmsovi skladbi Wal-desnacht so pevci lepo odpeli štiri sakralne skladbe, dve molitvi in dva psalma: začeli so s sladkim in polnoglasnim Ke-drovovim Očenašem iz pravoslavne liturgije, nadaljevali z razkošno A ve Marijo sodobnega španskega skladatelja Javie-
ra Busta, pa še z intenzivno spevno Mendelssohnovo Rich-temich, Gott in sklenili s Saint Saensovo skladbo Tollite ho-stias iz Božičnega oratorija. V drugem delu večera, ki ga je napovedovala in povezovala Barbara Rustja, je zbor odpel sedem "draguljev" iz zakladnice slovenskih ljudskih pesmi v priredbi primorskih skladateljev starejše in mlajše generacije. M. Hubad, I. Ota, A. Danev, P.
Merku', IT. Lavrenčič, R. Simoniti in S. Vremšak so glasbeniki, ki so ujeli pravi duh - tržaške, beneške, rezijanske, prekmurske... - ljudske glasbe in ga pretvorili v note, tako da se bo živo ohranila njena bogata duša, ki pozna radožive, nežne, otožne in drugačne odtenke. Na koncu je zbor nagradil občinstvo še z dvema "vedno zelenima" dodatkoma, Lipo in Pa se sliš'.
DD
Kratke
Tržaška knjigarna v Trstu / Likovna razstava
Galerija Tržaške knjigarne v Trstu je prejšnji teden ponovno zaživela v barvitem umetnostnem navdihu, saj so v sredo, 9. junija, otvorili razstavo tržaške umetnice Katerine Kalc z naslovom Jaz sem droben, droben list. Prireditev, ki jo je podprlo Ministrstvo za kulturo RS, sodi vširši niz tovrstnih likovnih srečanj, ki so se skozi vse leto vrstila in preoblikovala podobo knjigarne v popolnejši kulturni prostor. Umetnico je predstavila Anamarija Tretjak in podala nekaj življenjepisnih podatkov mlade likovnice terjo označila za slikarko mlajše generacije, ki se je po
Foto IG
diplomi na umetnostnem zavodu E. Nordio v Trstu izpopolnjevala še na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2001 diplomirala pri prof. Eme-riku Bernardu. Tretjakova je dela Katerine Kalc označila za podobe narave, ki so podane z izredno natančnim in jasnim realističnim čutom. Vendargola podoba zakriva nekaj globljega, to je psihološko in čustveno dojemanje narave same, v kateri smo mi ljudje kot bitja del le-te. Pogledi kraških krajin Katerine Kalc ne ponazarjajo človeka v naravi, a zgolj slednjo, podoba človeka ni potrebna, saj je ta že itak skrit v njej. Obiskovalca razstave bo prevzela sončna in bleščeča barva nekaterih platen, ki nam prikličejo vspomin vitalno energijo narave; ta pase nam prikaže tudi preko mogočnih podob, ki so zatopljene vsenčno odejo, kar nam vzbuja strah in nemir.
Predstavitveni večer sta dopolnila tudi klarinetist Luka Carli in Andraž Memolja, kije prebral izbor pesmi Scipia Slataperja, Aleksija Pregarca, Cirila Zlobca in Miroslava Košute. Poleg Tržaške knjigarne je pri postavitvi razstave sodeloval še krožek KRUT.
V Goriškem muzeju nova knjiga o Bovški
V Goriškem muzeju v gradu Kromberk so v okviru predavanj 8. t.m. predstavili novo knjigo o Bovški. Njena avtorica je Vlasta Terezija Komac, svojemu delu pa je dala naslov Zakladnica bovške preteklosti. V knjigi je opisana in dokumentirana preteklost Bovškega, na katero je vplivala tudi njena lega, ki omogoča povezavo s sosednjo Italijo ter Koroško oz. z Avstrijo. O knjigi so govorili avtorica sama, prof. Tomaž Pavšič, zgodovinar in zapisovalec časa iz Idrije, založnik Damjan Bogataj in etnologinja v Goriškem muzeju magistra Inga Brezigar. Na večeru je Monika Ivančič prebrala nekaj odlomkov iz omenjenega dela, Ivo Jelinčič iz vasi Soča pa je zaigral nekaj skladb na stare citre.
Ciklus predavanj v Goriškem muzeju se bo nadaljeval predvidoma v mesecu oktobru. Najprej bodo pripravili predavanje Mihe Kosija o temi Prometna Goriškem v srednjem veku.
Vodnik po Baški grapi in Šentviški planoti
VTolminskem muzeju, ki se ukvarja tudi z založništvom, pa so 11. t.m. predstavili vodnik pohodniških poti po Baški grapi in Šentviški planoti. Njegov avtorje Stojan Kenda, delo je predstavil Žarko Rovšček, o nekaterih vprašanjih poknjiže-vanja zemljepisnih imen na primerih, obravnavanih v omenjenem vodniku pa je spregovoril Silvo Torkar, samostojni strokovni sodelavec v Institutu za slovenski jezik Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Dnevi dediščine evropskih pokopališč na ljubljanskih Žalah
Na Plečnikovih Žalah v Ljubljani so se minuli teden dogajali prvi dnevi dediščine evropskih pokopališč, ki so istočasno potekali v mnogih evropskih mestih. Nevsakdanjo, a lepo prireditev je pripravilo Združenje kulturno pomembnih pokopališč ASCE, ki dneve dediščine evropskih pokopališč organizira v evropskim mestih, članicah projekta SCENE (Significant Cemeteries Network). S projektom želijo organizatorji pokopališča predstaviti kot neprecenljiva umetniška dela in so tako tudi slovensko javnost opozorili na izjemne arhitekturne stvaritve in zbirke kiparskih del iz preteklosti. S temi prireditvami želijo organizatorji utrditi zavedanje, da so pokopališča mnogo več kot le zadnja počivališča. V okviru omenjenega projekta so na ljubljanskih Žalah s sredstvi EU obnovili Kostnico žrtev prve svetovne vojne, ki je zadnje počivališče za 5258 umrlih -judenburških žrtev, koroških borcev, vojakov avstro-ogrske armade ter srbskih, ruskih in romunskih ujetnikov.
Umrl je sloviti Rav Charles
V	74. letu starosti je v četrteK, 10. t.m., umrl ameriški temnopolti glasbenik Ray Charles. Umrl je na svojem domu na Beverly Hillsu. Njegova glasba je bila mešani-
ca gospela in bluesa, bil pa je avtor uspešnic, kot so Hitthe Road Jack, What'd I Say in Georgia on MyMind.
Charles seje zadnjič pojavil vjavnosti ob boku Clintu Eastvroodu 30. aprila, ko je mesto Los Angeles pevčeve studie, zgrajene pred 40 leti, razglasilo za zgodovinski spomenik.
Rodil se je 23. septembra 1930 v Albanyju v Georgii. Oslepel je, ko je bil starsedem let, sirota pa je postal pri 15. Njegova glasba seje vedno izmikala strogim definicijam in vse življenje je prehajal glasbene meje. Bilje nadarjen pianist in saksofonist, ustvarjal je country, jazz, big band in blues, vsemu pa je dal pečat njegov globoki žametni glas.
Bilje dobitnik 12 grammyjev, ki veljajo za največjo nagrado v glasbi.
"Rodil sem se z glasbo vsebi. To je edina razlaga, ki jo poznam," je zapisal Charles v svoji
avtobiografiji BrotherRay leta 1978.
Dobro smo ga poznali in ga cenimo tudi pri nas, saj je večkrat nastopil vTrstu in v Ljubljani.
Dr. Jože Faganel, ravnatelj Celjske Mohorjeve, se je ob predstavitvi Nokturna za Primorsko spomnil duhovniškega lika Jordana Košutnika iz romana Divji golob (1972). Avtor je namreč za glavnega junaka ponovno izbral mladega, ambicioznega duhovnika in gorečega Slovenca. Vipavca, Florijana Burnika, razpetega med zvestobo svojemu poslanstvu in slovenstvom, pa je postavil v trideseta leta, v eno najbolj bolečih obdobij slovenske preteklosti, v čas, ko se je tudi katoliška Cerkev, struktura vesoljnega časa, s podpisom Lateranskega konkordata "na nesrečen način približala zgodovini in takratni politiki." Najslavnejši trenutek pa je napočil, ko je pred mikrofon stopil slavljenec sam, ki je z njemu značilno zagnanostjo in jasnostjo nagovoril prisotne. Njegove sočne in globoke besede so potešile miselno ter jezikovno žejo poslušalcev, kot bi se po dolgi puščavski turi odžejali ob požirkih čistega izvirka.
Prof. Boris Paternu je nazadnje še opomnil, da bi veljalo Rebulove izjave o slovenskem jeziku zbrati v zbornik, dodal pa je tudi, da je črni ogenj, ki je zajel slovenski narod in ga dolgo dušil, hkrati pognojil zamejsko in koroško zemljo, ki sta dali Slovencem izredno literaturo.
Eterične harfne melodije glasbenega intermezza Tadeje Kralj, gojenke Glasbene matice, so v Grandjanyjevi Suiti, Pozzolijevi Etudi in Gustavsonovi skladbi Moorish garden sproščenemu, skoraj prijateljskemu srečanju dodali še idealen mističen okvir.
Radijski oder / Recital, knjižna novost in visok jubilej
Trojno praznovanje v Finžgarjevem domu
Jr unija 1946 so valovi Radia Trst A prvič poslali v eter glas ' Radijskega odra, ki je od sa-ih začetkov gojil ljubezen in skrb za slovenski jezik. V ta namen so občasno potekali interni tečaji za izpopolnjevanje v dikciji in v umetniškem podajanju tekstov. Zadnja leta pa je igralska družina sklenila, da bo ponudila svoje znanje širšemu krogu Slovencev, ki šutijo do svojega jezika podobno kot pri Radijskem odru. Stekla so tako srečanja, ki so se prijela imena Tečaji lepe govorice.
Letošnja tečaja za odrasle (začetniškega in nadaljevalnega) sta vodili Matejka Peterlin in Maja Lapornik,
v	sodelovanju z go-
spo Jero Cetin in Aleksijem Pre-garcem, sadove večmesečnih naporov pa so tečajniki pokazali na zaključnem recitalu v Finžgarjevem domu, v soboto, 12. t. m. Lanski obiskovalci so se ob podobni priložnosti oddolžili 90-letnici Borisa Pahorja. Tokratna skupina pa se je pripravila v branju in interpretiranju odlomkov iz najnovejšega dela Alojza Rebule, ki jih je z avtorjevim posredovanjem dobila v roke, preden bi ga te dni skupaj izdali Celjska Mohorjeva družba in tržaška Mladika.
Javna predstavitev romana Nokturno za Primorsko bi bila ob pisateljevi navzočnosti še sama po sebi slovesnost, želela pa je biti tudi prvi poklon vrhunskemu besednemu ustvarjalcu ob njegovi 80-letnici, "ki nas je že prehitel s svojim darom," je v
uvodnem pozdravu poudaril predsednik Radijskega odra, inž. Marjan Jevnikar. Openski večer je bil torej trojni praznik: zaključek delovne sezone, izid slovenske knjižne novitete, predvsem pa počastitev visokega življenjskega jubileja "našega pisatelja, ki izhaja iz tukajšnjega okolja in je vanj tudi boleče vraščen." Prof. Lučka Susič je v svojem posegu izrazila hvaležnost, ki jo Radijski oder čuti do Rebule. "Že dolga desetletja je prav Radijski oder glavni posrednik Rebulove umetniške besede poslušalcem tržaškega slovenskega Radia, saj je izvedel praktično vsa njegova slušno efektna dela. Na povabilo Radijskega odra je pisatelj napisal tudi več priložnostnih dramskih tekstov in cele cikluse krajših poljudno-literarnih oddaj."
Pri Novi reviji izšla nova knjiga Draga Jančarja
Šala, ironija in globlji pomen
Pri založbi Nova revija je v zbirki Samorog izšla nova knjiga danes gotovo najbolj uspešnega in najbolj prevajanega ter v svetu tudi najbolj uveljavljenega slovenskega pisatelja Draga Jančarja z nevsakdanjo platnico in še bolj nevsakdanjim naslovom knjiga Šala, ironija in globlji pomen.
Urednik Nove revije in pesnik Niko Grafenauer, sicer Jančarjev dolgoletni prijatelj in soborec v številnih za ves slovenski narod pomembnih bitkah, je v klubu Nova revija v Ljubljani minuli teden na predstavit-
vi	nove knjige dejal, da se naslov "dobro prilega temu, kar knjiga v svojem sporočilu po-
“Čisto mogoče, da s svojo pripovedovalsko strastjo živim v iluziji, da sploh še koga, razen mene samega, zanima, kaj se mi ob pisanju dogaja. A tu pač ne morem iz svoje kože, tudi ta del svojega življenja in z njim življenja literature skušam s pripovedovanjem iztrgati pozabi. Z upanjem, da morda kakšnega bralca le še zanimajo one potopljene pokrajine vzhodnoevropskega sveta, po katerih sem nekoč hodil, kakor ga morda zanimajo tudi današnja pisateljska resničnost in sanjski pobegi iz nje. To je upanje, s katerim se grejemo sredi mrzle galaksije utripajočih ekranov in kompjuter-skih programov tisti, ki še zmeraj pišemo knjige, in tisti, kijih kljub vsemu še zmeraj beremo. Edino življenje knjigje branje.”
svoje izkušnje, in sicer o življenju pod komunistično oblastjo, take izkušnje, kakršnih zahodni pisatelji zagotovo nimajo. V tej luči je po Jančarjevem mnenju tudi treba gledati na sicer nedopustno in nerazumljivo dejanje, ki se je njemu samemu pripetilo, in sicer dejstvo, da je sam v Moskvi v začetku devetdesetih let v hotelu ugotovil, kako je pri prevodu njegovega romana Severni sij v ruščino "izpadlo" poglavje, ki ni bi-
lo	po godu založniku, ker da bi lahko tisto poglavje "pomagalo" neki ruski stranki na volitvah... Povod za naslovno besedilo Jančarjeve knjige je bilo vabilo leipziškega knjižnega sejma, kjer jih je zanimalo mnenje avtorja, ki "pozna izkušnje tega sveta",
nem ustvarjanju avtorja v družbi. Knjiga pa v celoti po njegovem mnenju odpira neka globlja vprašanja o literaturi, ki proti koncu preraščajo v fantastiko.
Sicer pa je Drago Jančar na tiskovni konferenci tudi na glas razmišljal, kaj se njemu samemu, sodobnemu pisatelju, dogaja med številnimi potovanji po svetu, ki se jih kot književnik udeležuje, ko kot gost tujih držav predstavlja svojo in seveda tudi slovensko književnost. Dejal je, da je prišel do prepričanja, kako lahko v skupni evropski prostor tudi in predvsem pisatelji iz nekdanjih realsocialističnih držav, kakršna je tudi Slovenija, doprinesejo
nuja bralcu". Drago Jančar namreč skuša v svoji novi knjigi prikazati razmerje med literarno fikcijo in neposredno izkušnjo, v katero je vključen - tudi zgodovinsko. Drago Jančar je na tiskovni konferenci povedal, da sam zares ni povsem prepričan, ali gre za esejistično zbirko. Po njegovem so prva tri besedila resnično eseji, vendar napisani na literarni način, drugi trije spisi pa so novele, ki govorijo o literar-
namreč, "kaj lahko nova Evropa pomeni stari Evropi, kaj prinašajo umetniki, misleci vzhodne Evrope v zahodno Evropo, s čim se lahko soočijo”. Drago Jančar je povedal, da umetniki prinašajo neko izkušnjo, ki je Evropa ne pozna, izkušnjo, ki je bila v času hladne vojne izredno pomembna in zanimiva, sedaj pa je postala nezanimiva. Temu sta v knjigi posvečena zlasti prva dva teksta, kjer se Jančar sprašuje, kje je njihov položaj in kaj se v njem samem dogaja, da se počuti osamljenega, da nima več vpliva na družbeno dogajanje, kakršnega je sicer prej imel.
ZLIT
NOVI
GLAS
Dogodki in knjige
Sovretova nagrada Marjanu Strojanu in Vesni Velkovrh Bukilica
V Društvu slovenskih pisateljev, kjer ima sedež tudi Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), so minuli teden podelili Sovretovo nagrado za prevajalske dosežke. Nagrado, ki jo podeljuje DSKP, sta za svoje prevajalsko delo prejela Marjan Strojan in Vesna Velkovrh Bukilica. Prevajalsko področje Marjana Strojana jeomejeno na angleško pesništvo.Velkovrh Bukilica je slovenskim bralcem približala literaturo Latinske Amerike.
Žirija za Sovretovo nagrado je v obrazložitvi med drugim zapisala, da Strojana mikajo predvsem prvenstveni prevajalski vzponi k visokim, še ne osvojenim in težko dostopnim ciljem. Najbolj zahteven med temi cilji je bil za nagrajenca gotovo Izgubljeni raj Johna Miltona, kije letos izšel pri Cankarjevi založbi, pot do njega je trajala skoraj pol prevajalčevega življenja.
Po mnenju žirije Vesna Velkovrh Bukilica sodi med najboljše posredovalce literatur Latinske Amerike. Prevajalka je med leti 1989 in 1996 slovenskemu bralstvu predstavila nekaj vrhovjužnoameriških španskih avtorjev oziroma besedne umetnine, ki so odkrile dotlej literarno precej neznani svet, pa tudi novo psihologijo in filozofijo življenja. Žirija je še posebej opozorila na Cortazarjev Ristanc, ki je bil za prevajalko velik izziv. Lansko leto je pri Študentski založbi v zbirki Beletrina v njenem prevodu izšel tudi izbor Cortazarjevih novel pod slovenskim naslovom Hudičeva slina.
Štirje sodobni romani prvič v slovenščni
Urednik pri založbi Mladinska knjiga Aleš Bergerje minuli teden v klubu Gajo v Ljubljani predstavil novo zbirko prevodnega leposlovja s povednim imenom Roman,
kije pri založbi Mladinska knjiga nasledila zbirko Zenit. Z razliko od Zenita bo zbirka Roman še bolj usmerjena v sodobno romanopisje. Prvi naslovi v novi zbirki so Pije-vo življenje Yanna Martela, Ljubi moj sputnik Harukija Murakamija, Majhne podlosti Carmen Posadas in Izplamtevanje Pierrea Drieuja la Rochella.
Pijevo življenje z bookerjem nagrajenega Yanna Martela je pripoved o fantu, sinu lastnika živalskega vrta, nenavadnega dečka, ki ve vse o živalih in je hkrati iskren hindujec, kristjan in musliman. Prevajalec Luka Senica je dejal, da se Pijevo življenje ponaša z večplastnostjo, zgodba je sodobna, konec pa nevsakdanje srečen.
Ljubi moj sputnik japonskega avtorja Harukija Murakamija izstreli bralca med koordinate nenavadnega ljubezenskega trikotnika, ki se steza iz Japonske na majhen grški otok. Japonski pisatelj Murakami sodi ta hip med najbolj prevajane japonske avtorje, Berger pa upa, da bo pisatelj prihodnje leto prišel v Slovenijo kot gost festivala japonske kulture, ki bo potekal v Cankarjevem domu. Roman Ljubi moj sputnikje v slovenščino prevedla Majda Kompare.
Majhne podlosti španske avtorice Carmen Posadas je roman, ki se po Bergerjevem mnenju spogleduje s kriminalom in humorjem. Romanje prevedla letošnja Sovretova nagrajenka Vesna Velkovrh Bukilica.
Izplamtevanje je prvi francoski roman o mamilih in je pripoved o poslednjih treh dneh narkomana Alaina. Francoski avtorse z romanom Izplamtevanje prvič predstavlja slovenskim bralcem. Prevajalka romana je bila Tanja Lesničar Pučko.
Bombe nad Trstom pred 60 leti
Pred šestdesetimi leti je okrog sto zavezniških bombnikov napadlo Trst s težkim bombardiranjem, kije 10. junija 1944 terjalo petsto žrtev in tisoč ranjencev. Da bi se izognila protiletalski obrambi, so anglo-ameriška letala spustila od 400 do 500 bomb z višine 4000 metrov, kar je znatno zmanjšalo natančnost zadetja posebnih objektov (ladjedelnice, rafinerije, postaje, Arzenal indr.). Mesto je poleg človeških žrtev utrpelo tudi veliko urbanistično škodo, predvsem poslopja rajona Sv. Jakoba so bila močno poškodovana; okrog štiri tisočTržačanov pa je ostalo brez doma. Trst in okolica sta bili tarči letalskih napadov skozi vso leto. Leta 1944je bi-
lo	sedemnajst zračnih napadov, tri bombardiranja leto kasneje. Da bi spomin na te dogodke ostal živ, so prejšnji teden odkrili spominsko ploščo pred zakloniščem, poimenovanim “Kleine Berlin”, ki se nahaja v ul. Fabio Severa. V zaklonišče na ul. Fabio Severa so peljali štirje predori, a le eden je bil javni in zato namenjen prebivalstvu. Ostali so bili na razpolago uslužbencev državnih železnic, poštne uprave in nemškega okupatorja. Spominsko ploščo so postavili tržaška občinska in pokrajinska uprava tertržaški alpinistični klub CAT, Lions clubTrieste host. Do 27. junija bo v zaklonišču tudi na ogled razstava, pri kateri je sodelovala NŠK.
Don Luigi Ciotti in Pino Roveredo v Vidmu o današnjih družbenih in kulturnih izzivih
Solidarnost je sredstvo, naš cilj pa mora biti pravičnost
// Jfi povzroča več l\/I trpljenja vaša -L V -L brezbrižnost kot pa moj prazni trebuh". Te besede, napisane nad kartonasto škatlo, "bivališčem" turinskega klošarja, don Luigi Ciotti (na sliki desno) stalno nosi v sebi.
Ustanovitelj gibanja Gruppo Abele iz Turina, eden tistih duhovnikov, ki si kot starozavezni preroki ne morejo zatiskati oči pred krivicami, zlasti tistimi, ki jih povzroča italijanska mafija, z močnim glasom obtožuje vsako vrsto nasilja in kršenja človekovih pravic. Vsak dan - kot Kristus - se ne boji si "umazati rok" s t.i. zadnjimi in "grešniki", saj ve, da bo le med njimi našel Njega. To dela sistematično že skoraj 40 let, saj je postavil na noge in koordinira krepko mrežo združenj in zadrug po vseh Italiji, od Piemonta do Sicilije, ki stojijo ob strani mladim v stiski, zasvojenim, izrinjenim, osamelim, priseljencem in zlasti t.i. novim revnim.
Don Ciotti, ki pri svojih prizadevanjih redno trka na vrata in vest zastopnikov tudi najvišjih institucionalnih oblasti, je bil v sredo, 9. junija, poseben gost posveta o vrednoti sprejemanja v središču Casa dellTmmacola-ta v Vidmu; večer v poletnem nizu medkulturnih, družbenih in verskih srečanj je vodil odgovorni v središču g. Gianni Ar-duini. Pred Ciottijem je pristno in ganljivo življenjsko pričevanje prinesel Pino Roveredo (na sliki levo) iz Trsta, časnikar in pisatelj, ki se ima za "pouličnega operaterja". Rodil se je v revni družini gluhonemim staršem: "Iskrene oči ne poznajo površinskosti in nepotrebnega kričanja..." In vendar so ga razmere privedle na rob družbe, saj je kot "nemiren alkoholik" prebil več let v zaporu in norišnici. Še kot otrok je v inštitutu za "problematične otroke" okusil grobost asistentov, "ki so govorili zelo malo, so pa imeli težke roke..." V zaporu je pla-
val v nasilju, v norišnici pa spoznal "najljubše prijatelje”: moža s srcem v roki, ki je vsem pravil, da bi jih rad poročil; starko, ki ji je bil v mladosti odvzet otrok in je na stara leta krožila s punčko-igračko v vozičku, pa tudi dr. Basaglio, o katerem svoj čas sploh ni vedel, da je zdravnik, "saj ni nosil bele halje". Iz globin teme je Roveredo prišel s pomočjo ljubeče družine in g. Maria Vatte, direktorja tržaške Karitas, izjemnega človeka. Sedaj "se odrešuje" s pisanjem in s tem, da rešuje druge mlade v stiski: "Besede 'rad te imam' so še kako zdravilne!" Za mlade je ustanovil gledališko skupino Compagnia instabile, v kateri obravnavajo žgoče aktualne teme: "Prek gledališča lahko mladi marsikaj razumejo."
Don Ciotti je takoj zatrdil, da so v današnjem svetu solidarnost, karitativnost in pravni sistem lahko le sredstva za dosego glavnega cilja, ki mora biti pravičnost oz. obramba človekovega dostojanstva: "Ni dovolj, da smo dobri; biti moramo pravični!” Ogromno škodo na več ravneh povzroča Italiji mafija, proti kateri se don Ciotti pogumno bori (zaradi česar nima mirnega življenja...):
družbeno-gospodarski raziskovalni inštitut Censis je ugotovil, da mafija hudo ovira ekonomsko rast na Jugu; ko bi je ne bilo, bi bilo vsako leto 180.000 (!) več zaposlenih in prepad med bruto notranjim proizvodom Severa in Juga bi se v bistvu zgladil. "Država noče rešiti tega problema!" je glasno zabičal. Vsako leto umira zaradi mamil v EU na tisoče mladih; tudi to tržišče kontrolira mafija. "Stranka mafijskega šefa Totoja Riine je v naši državi še močno prisotna..."
Naš skupni cilj mora biti družbena pravičnost, ki pa ne sme ostati samo na papirju. "Zato podpiramo družbeno politiko, ki rešuje revne vseh spon, skrbi za integracijo odrinjenih na rob in si prizadeva za večje o-sveščanje čim širših množic." Revščina ni v človekovi naravi, je povedal Ciotti, ampak sad krivic: "Kdor je reven, je odvisen." V zadnjih letih se veča število revnih, med katerimi so tudi ljudje "z jopo in kravato.” Ciotti je kot primer navedel, da hodi vsak večer v enega njegovih sprejemnih centrov se stuširat in spat inženir, ki je izgubil službo; ker ni mogel plačevati najemnine, so mu pobrali hišo, najmlajši otrok živi z
materjo, ostale tri pa so skrbstvene ustanove zaupale tujim družinam... "Novi obrazi med revnimi nas sprašujoče gledajo..."
Danes so - bolj kot mladi - v pravi stiski odrasli, je še povedal Ciotti. To morajo vedeti vsi, saj je molk naj večji nasprotnik sprememb! Vedno bolj se briše načelo enakopravnosti, ki ga predvideva 3. člen republiške ustave. Enakopravnost je vedno bolj prepuščena na milost in nemilost političnih in ekonomskih spremenljivk. "V veljavi so 'močni' zakoni za šibke ljudi in 'šibki' zakoni za 'močne' ljudi... Dvom mora zato biti naša moč! Ne verjemite tistim, ki vas zalagajo z gotovostmi!" Reklame ne ponujajo proizvodov, ampak stile življenja: važno je imeti denar, oblast in moč; ta kultura pa sprevrača pojem državljana in same demokracije. Zato moramo biti stalno budni, sposobni kritične presoje družbenih sprememb. Vsi smo klicani k političnemu delu v smislu služenja skupnemu dobremu. Treba je sodelovati in podpirati iskrene napore v to smer. "Stavimo na mlade, ki so naš veliki izziv! So čudoviti!"
DD
Razstava / Vaško Lipovac v Hitovem Paviljonu v Novi Gorici
Lahkotnost in sredozemski nadih
Vaško Lipovac je slikar in kipar. S svojimi deli prinaša v galerijo modrino morskih motivov in z njimi vedro, igrivo ozračje. Na svojih platnih ter slikah-kipih izraža globoko povezanost z morjem, ki ga spremlja že od rojstva, v Boki Kotorski. Na platnih ali v lesu se vrstijo prizori z mornarji, damami na obali, čolni, ladjami na mirnem ali razburkanem morju. Med temi sta še dva lesena, pobarvana nabožna reliefa: A-dam in Eva ter Sveti Sebastijan. Tudi biblijskim temam je umetnik posvetil številna dela, ravno tako mu predstavljajo reminiscence na mladost, domače okolje.
Vse te vsebine in podobe pa nastopajo zelo ironično.
Človeški liki so do skrajnosti poenostavljeni, poteze na njihovih obrazih pripravijo gledalca,
da se nasmehne. Adam in Eva se bogaboječe sramujeta, A-dam se poln negotovosti obrača k Evi, ona pa ne ve, ali bi se z roko zakrivala ali segla po živo rdečem jabolku, ki osamljeno visi ravno nad njeno glavo. Nič ni vzvišenega, svetega ali pogubnega. Pripoved je pre-
prosta, otroška in puščice svetega Sebastijana niso krvave, ampak se spremenijo v raznobarvne paličice.
Vsaka figura ali prizor nastane v nekaj potezah. Čiste barvne ploskve so obrobljene s tenko črno linijo, senčenja je zelo malo, tako da so slike na meji med popolno plo-skovitostjo in iskanjem nekega volumna. Kljub čo-katosti, geometri-zaciji, imajo človeška telesa svojo posebno eleganco in ljubkost. Izrazit kolorit pa daje celoti močan značaj.
Za svoja kiparska dela uporablja Vaško Lipovac les, bron in tudi sodobne materiale (barvni poliester, aluminij, fasadex, beton). Na tej razstavi je predstavljenih nekaj lesenih skulptur, ki pa bi jim lahko rekli kipi, slike ali nekakšni moderni
reliefi. Z lesom se ukvarja že od akademije in je do tega materiala razvil poseben odnos. Valovi reliefno izdolbenega morja delujejo mogočno in dosegajo neverjetno dinamič-
nost, mali parnik bi bil skoraj neopazen, če se ne bi iz njegovega dimnika dvigal debel oblak dima, ki sega še na okvir. Tudi tu se enostavnost in polnost oblik izraža v vsej svoji moči.
Vaško Lipovac se je na začetku posvečal abstraktni umetnosti. Ko je leta 1955 končal akademijo v Zagrebu, je ustvarjal nefiguralna, geometrizirana dela s poudarjenim koloritom. Kmalu pa je začel oblikovati figuro, ki je pridobivala volumen, vendar zajeta v geometre like. Tudi ko je umetnik zapustil abstrakcijo, je v svojem delu ohranil izrazite barvne tone in izčiščene oblike.
Katarina Brešan
Pretnarjeva nagrada Ludwigu Hartingerju
V parku vile Herberstein v Velenju seje s podelitvijo Pretnarjeve nagrade minuli četrtek, 10. t.m., končal formalni del Herbersteinsko-Literinega srečanja slovenskih književnikov, na katerem je beseda tekla o domači aktualni književno-družbe-ni problematiki. Nova literarna nagrada, ki je namenjena najboljšemu raz-širjevalcu slovenske književnosti v svetu, je prvič pripadla avstrijskemu prevajalcu slovenske poezije, uredniku, založniku in publicistu Ludvvigu Hartingerju.
Nagrado mu je kotvelikemu poznavalcu Srečka Kosovela podelila ministrica za kulturo Andreja Rihter.
Ludwig Hartinger je že od osemdesetih let s svojimi prevodi, knjižnimi izdajami in publicistiko vztrajno in predano skrbel za to, da se starejša in sodobna slovenska poezija glasno sliši v nemško govorečem prostoru. Hartingerju je najbližja poezija našega Srečka Kosovela; nemško avstrijski javnosti je pesnika prvič predstavil leta 1988 v antologiji Kosovelove poezije, letos je izdal še zbirko "Mein Gedicht ist mein Gesicht” terskupaj z Alešem Bergerjem uredil monografijo Ikarjev sen, ki je ob stoletnici Kosovelovega rojstva izšla pri Mladinski knjigi.
NOVI
GLAS
Kratke
Narodna in študijska knjižnica / Občni zbor
V	petek, 11. junija, je vTrubarjevi čitalnici potekal občni zbor Narodne in študijske knjižnice. V svojem poročilu je predsednik NŠK Viljem Černo poudaril pomen, ki ga ima NŠK za celotno manjšino, in podčrtal, da obstajajo pogoji za strokovni razvoj, a to vsekakorz dodatnimi finančnimi sredstvi. Černove besede so odražale tudi zaskrbljenost, ki jo sprožajo v glavnem tri velike težave, in sicerfinančne stiske in pretesni prostori, v katerih mora NŠK delovati, pa tudi nezadostno število zaposlenih. Velik primanjkljaj bi predstavljala tudi odprava t.i. obveznega izvoda knjig, ki so ga slovenske knjižnice doslej brezplačno dobile. Možne rešitve pa mora obroditi složni dogovor med NŠK, krovnima organizacijama, Republiko Slovenijo, deželno upravo terslovenskimi izvoljenimi predstavniki. Delovanje NŠK na različnih področjih je orisal ravnatelj ustanove Milan Pahor. Poročilo blagajničarke Ane Volpi je predočil prisotnim rahli povišek računskega primanjkljaja: to je posledica zmanjšanja javnih prispevkov, ki ju italijansko ministrstvo za kulturo in vladni komisar v minulem letu nista namenila slovenski ustanovi. Razširjeni odbor NŠK šteje sedaj 69 članov, od teh je kar sedemnajst novih, pretežno mlajše generacije. Na petkovem občnem zboru so bili v upravni odbor izvoljeni Viljem Černo, Lida Turk, Dušan Križman, Ana Volpi, Alenka Florenin, Lidija Rupel in Majda Kaučič. Nadja Maganja pa je iz upravnega odbora izstopila. Nadzorni od bor pa bodo v naslednjih treh letih sestavljali Martina Strain, Živa Gruden in Martina Repinc.
Procesija Sv. Rešnjega Telesa
Tudi letosje po mestnem središču potekala že tradicionalna procesija na praznik Svetega Rešnjega Telesa. Res številna množica vernikov seje v procesijo podala po sveti maši, ki jo je daroval škof Evgen Ravignani v cerkvi sv. Antona novega.
Pristaniška oblast / Rimska vlada imenovala Monassiievo za načelnico
Iz Rima je prea časom prišla vest, da je ministrski svet imenoval Marino Monassi za novo predsednico tržaške pristaniške oblasti. Kaže torej, da seje dvoboj med lllyjevo deželno upravo in tržaško desno sredino, ki vodi tako občino kot pokrajino, iztekel v prid slednje. Potek za imenovanje bivše generalne tajnice pristanišča za načelnico pristaniške oblasti je gladko stekel na podlagi vladnega odloka, ki ga je Berlusconijeva ekipa pred nedavnim odobrila: ta poverja vladi in ne, kot je doslej veljalo, pristojnemu ministrstvu nalogo, da imenuje novega načelnika pristanišča. Večjih težav ne bosta ustvarili niti pristojni parlamentarni komisiji, saj mnenje, ki ga morata izreči, je obvezno, ne pa obvezujoče. Ministrski svet postavlja sočasno pod vprašaj sam deželni zakon, na podlagi katerega je v pristojnosti predsednika F-Jk imenovanje načelnika pristaniške oblasti. Rimska vlada tolmači zakon kot neustavnega in ga zato namenja v presojo ustavnim sodnikom. Tržaški desni sredini je tako uspelo “ustoličiti” svojo kandidatko in tako rešiti vprašanje, ki že dalj časa razvnema tržaško politično stvarnost. Sedanja deželna uprava je vedno vztrajala, naj Rim izbere predsednika pristaniške oblasti iz trojke predlaganih imen: tržaške vladajoče oblasti so se temu upirale, saj je bila zanje edina možna kandidatka Monassijeva. Deželni odbornikza prevoze Sonego se odločitve ustavnega sodišča ne boji, saj je trdno prepričan v nezakonitost imenovanja Monassijeve. Vsaj za zdaj pa se desnica veseli, leva sredina pa ne popušča.
Ob zaključku harmonikarskega natečaja Fisa-armonie
V nedeljo, 23. maja, je koncert tržaškega harmonikarja Igorja Zobina zaključil drugo uspešno izvedbo pobude Fisa-armonie, ki jo organizirajo združenje Altamarea in Glasbeno Združenje Cluster v sodelovanju z Glasbeno matico - šolo “Marij Kogoj” in združenjem Musiča Libera. Letošnja sezona je predstavila koncerte priznanih harmonikarjev; poleg že omenjenega Zobina so v Luteranski cerkvi nastopili še Ivano Paterno in Ivano Battiston ter Harmonikarski Orkester Združenja Primorskih Glasbenih šol, pod taktirko Claudia Furlana. Slednji je tudi v koordinacijskem delu z Aleksandrom Ipavcem, kije glavni organizator letošnjega in lanskega tekmovanja, speljal celotno pobudo, katere osrčje je tekmovanje mladih harmonikarjev. Avdicije številnih tekmovalcev iz Italije, Slovenije, Hrvaške in Srbije so letos potekale v Prosvetnem domu na Opčinah, kjer so se vrstili instrumentisti od desetega leta starosti dalje, v različnih kategorijah, za soliste in veččlanske zasedbe.
V komisiji tekmovanja, ki ga je s koncerti vred omogočilo pokroviteljstvo dežele Fur-lanije-Julijske krajine, Tržaške Pokrajine in Zadružne Kraške Banke, so sedeli: Damir Bužleta (Pula), Ivano Battiston (Firenze), Ivano Paterno (Castelfranco Vene-to), Claudio Furlan (Trst), Maurizio Marchesich (Trst) in Erika Udovič Kovačič (Koper). Naj omenimo še tretjo nagrado Mojce Dolja k v kategoriji A - do 10 let starosti - in drugo nagrado Ingrid Peric iz razreda Dorine Cante (GM Trst) v kategoriji B - od 11 do 13 let-ter prvo nagrado v kategoriji A Leonarda Snidara iz razreda Aleksandra Ipavca (GM Špeter).
Nagrada Ignazio Salvo svetoivanskim dijakom
Prvi razred svetoivanske nižje srednje šole sv. Cirila in Metoda je najbolj dobrosrčen razred v Italiji. Ta naziv pripada vsako leto dobitniku nagrade Ignazio Salvo, namenjene tistim dijakom, ki se izkažejo na področju solidarnosti do sovrstnika s hudimi fizičnimi prizadetostmi. Razredni svet svetoivanske šole je tako na pobudo razredničarke prof. Alenke Castellani posredoval rimskemu združenju prijazno, veleso in zgledno razpoloženje, ki vlada med dijaki razreda, v katerem sedi tudi dijakinja s posebnimi potrebami, ki mora uporabljati voziček. Sovrstniki so s prisrčnim prijateljskim zanosom vključili sošolko v razredno življenje, tako da je postal voziček ne pregrada, temveč dejavnikza premoščanje različnosti, ki hkrati bogati in še bolj združuje razred kot celoto. Denarno nagrado bodo dijaki morda izkoristili za razposajeno praznovanje zaključka šolskega leta.
Hn^aijevdom na Opčinah
125-letnica Slovenskega otroškega in mladinskega pevskega društva Vesela pomlad
S pesmijo v srcih skozi vse življenje
p:
// I	red petimi petletji je
vzcvetel v prvih decembrskih dneh pojoči cvet Vesele pomladi", tako se prisrčno in poetično prične misel, ki jo je gospod Franc Pohajač napisal ob prazniku društva, ki ga je ustanovil in vodil v tem dolgem obdobju. Nad 400 mladih je do danes pelo v zborih Vesele pomladi, ki so se zapisali v zgodovino našega zborovstva z razvejano dejavnostjo, tradicionalnimi prireditvami, udeležbami na zborovskih revijah, tekmovalnimi uspehi in številnimi gostovanji po celem svetu, od Rusije do Kanade. Opensko slovensko otroško in mladinsko pevsko društvo je počastilo pomembno obletnico delovanja na bogat in slovesen način, najprej s prirejanjem niza koncertov nekdanjih članov, ki so se uveljavili na raznih glasbenih področjih, nato pa še z osrednjo proslavo, na kateri so prejšnji teden nastopile vse skupine, ki danes delujejo v njegovem okviru. Dvorana Finžgarjevega doma je bila premajhna za številno publiko, zato so poslušalci sledili sporedu v dveh prostorih, saj so organizatorji poskrbeli za dodatno dvorano z neposrednim prenosom dogajanja na ekranu.
Občuten praznik je potrdil močen občutek pripadnosti in navezanosti, saj so ga skoraj v
celoti oblikovali sedanji in nekdanji člani društva v vlogah pevcev, zborovodij, instrumentalistov, vse do napovedovalke Urške Šinigoj. Vodstvo umetniške dejavnosti društva je danes poverjeno dvema nekdanjima pevkama zborov Vesela pomlad, ki si prizadevata za nadaljevanje dolgoletne pevske tradicije in posredujeta mladim svoje izkušnje in znanje. Prva je Mira Fabjan, ki je ob začetku večera vodila otroški zbor in novonastalo mlajšo mladinsko pevsko skupino pri izvajanju bogatega sporeda ob sodelovanju skupine instrumentalistov Glasbene matice. Martina Feri pa od letos vodi dekliško skupino Vesela pomlad, ki se je po tradiciji ukvarjala z repertoarjem ljudskih in umetnih pesmi slovenskih skladateljev in se je tokrat odločila za programsko spremembo v smer poglabljanja drugih zvrsti glasbe, kot so pevke dokazale z daljšim programom priredb znanih songov.
Družina Vesele pomladi se je letos povečala z nastankom novega ansambla, ki bo obogatil njeno dejavnost s svojevrstno glasbeno ponudbo. Ferijeva je namreč tudi umetniški vodja vokalno instrumentalne skupine Joy Spring, ki je na proslavi imela svoj krstni nastop in je s svojim programom jazz in gospel skladb ogrela publiko in
ga vrtca učil otroke pisati, brati, recitirati v slovenskem jeziku. Iste vrline je g. Zlobec zapustil učencem Marijine šole pri Sv. Jakobu.
Somašnik g. Renato Podversič je nato zbranim vernikom podal nekaj življenjepisnih podatkov, ki izpričujejo dolgoletno navezanost g. Zlobca na krščanske in rodoljubne vrline, ki sta mu jih posredovala nenadomestljiva vzgojitelja, spritual Leopold Cigoj v semenišču in Virgil Šček, župnik v Avberju, kjer je g. Zlobec imel 11. junija 1939 svojo prvo mašo. Bil je nato kaplan v Postojni in v Ospu. Pretrpel je tudi marsikateri grenak trenutek zaradi takratne jugoslovanske oblasti; svoje pastoralno delo je nadaljeval nato na Tržaškem, pri Sv. Jakobu, od leta 1966 do danes pa je dušni pastir pri Sv. Ivanu. Njegovemu nenadomestljivemu prizadevanju na različnih ravneh tako duhovnega kot družbenega življenja se je v pisnem voščilu zahvalil tudi koprski škof Metod Pirih.
IG
Eiffli Diamantna maša g. Franca Zlobca
Petinšestdeset let v božjem duhovnem objemu
Diamant pomeni v grščini nepokvarljivost, trdnost. Te besede natanko označujejo čut, ki ga g. Franc Zlobec ima do vere in do
svojega mašniškega poslanstva. Bog vedi, ali si je g. Zlobec daljnega 4. junija 1939, ko ga je škof Santin v Trsu posvetil v duhovnika, mislil, da se bo pred njim
zvrstilo kar petinšestdeset let bogoslužnega delovanja. Kakor ko-
li	že, je g. Zlobec visoko starost dočakal in je v družbi svetoivanske verske skupnosti v petek, 11. junija, praznoval svojo diamantno mašo.
G. Zlobca in druge somašnike, tako slovenskega kot italijanskega porekla, pa tudi številne vernike, ki so polnili klopi cerkve, je najprej pozdravil tržaški škof Evgen Ravignani in poudaril, da je g. Zlobec v dolgoletnem delovanju vedno združeval ljubezen do Cerkve in navezanost do svojega naroda. Zvrstili so se nato pozdravi in hvaležni spomini župnijskega pastoralnega centra, župnijske skupnosti iz Mačkolj, vasi, ki je pred 65 leti spadala v župnijo sv. Tomaža iz Ospa, kjer je bil g. Zlobec župnik. Takrat je bilo pastoralno delovanje g. Zlobca tesno povezano s poučevanjem, ki je v okviru Marijine-
doživela posebno spodbuden uspeh za začetek svoje koncertne poti.
Ne-pevski del proslave je vseboval govor predsednika Franca Pohajača, predstavitev brošure o vseh dejavnostih zborov in skupin Vesele pomladi v 25 letih obstoja, ki jo je uredila dolgoletna odbornica Majda Danev, in podeljevanje diplom pevcem, ki daljši čas aktivno sodelujejo pri zborih društva (od 5. do 21. leta). Društvu so ob pomembnem jubileju čestitali predstavniki številnih organizacij, ustanov in zborov iz
naših krajev, med katerimi je posebno prisrčno misel podal dolgoletni prijatelj in sodelavec društva Ivan Florjane, nakar je spored dopolnilo še zadnje, posebno ganljivo presenečenje, in sicer nastop skupine nekdanjih članic zborov Vesele pomladi, ki so pripravile izbor pesmi iz zgodovinskega železnega repertoarja. Ob tej priložnosti je po dolgem času spet stopil pred pult gospod Franc Pohajač, kateremu so se pevke na koncu oddolžile z zasluženim pevskim poklonom.
Kavarna San Marco / Poezija v okviru
Pesmi na platnih
V	tržaški kavarni San Marco se nadaljuje literarna manifestacija Poezija v okviru, ki jo prireja združenje Alta-marea v sodelovanju z od-borništvom za kulturo tržaške pokrajine in združenjem Arte-Cultura. Če je bilo žarišče prvega srečanja namenjeno liku istrskega pisatelja Fulvia Tomizza, so se v petek, 11. junija, zvrstila prebiranja nekaterih poezij pesnikov, ki so v letih zmagali nagrado Trst, ob meji zapisana beseda. Nekatere pesmi teh ustvarjalcev pa tudi drugih pesnikov, ki so tako ali drugače navezani na zalivsko mesto, visijo uokvirjene na stenah stare kavarne, podobno kot slike, saj obstaja med vizualno umetnostjo
in pisano besedo tesna vez, neki skupni imenovalec, ki izpričuje svoj namen v podajanju sporočilnosti. Vzporednost med tema dvema u-metniški-ma kodoma je podčrtal Jurij Paljk, zmagovalec prve izvedbe natečaja, kajti tudi besedam je, podobno
kot čopiču, podlaga simbolno ista: papir. Navzoče je nagovoril
Foto JMP/IG
tudi drugi zmagovalec natečaja, Aleksij Pregare, ki je poudaril, da so njegovi verzi odraz naj lepšega, kar ga obdaja. Poleg Paljko-vih in Pregarčevih pesmi sta re-
citatorja Giuliano Zanier in Giu-liana Artico prebrala izbor pesmi tudi ostalih zmagovalcev literarnega natečaja: Sergia Pen-ca, Gezima Hajdarija, Tomaža Šalamuna, Walterja Rossija, Ge-ralda Parksa, Marine Moretti in Luciana Erbe. Slednja sta bila zmagovalca letošnje izvedbe.
NOVI
Upravne volitve na Repentabru, v Dolini in Zgoniku
Premolinova, Križman in Sardoč župani!
Podobno kot na ostalem italijanskem polotoku smo tudi v tržažki pokrajini imeli pester volilni vikend, saj so bila volišča prvič v italijanski zgodovini odprta tudi na soboto. Volilci so po celotnem pokrajinskem ozemlju glasovali za novo zasedbo evropskega parlamenta, v treh okoliških občinah, Zgoniku, Repentabru in Dolini, pa so volilni upravičenci glasovali tudi za obnovo občinskega sveta in za župana. Navedne podatke smo zabeležili ob 12. uri dne 15. t.m. na spletni strani Dežele F-Jk. V zgoniški občini je od 1.894 volilnih upravičencev glasovalo 1.362 oseb; dotok volilcev je dosegel 71,91 %. Za prvega občana je bil masovno potrjen županski kandidat Mirko Sardoč liste Sku-paj-Insieme, ki združuje vse levičarske komponente (LD, SIK in SKP), neodvisne in Marjetico. Zanj je glasovalo 991 volilcev, za skupnih 75,52 %. Sardoč, ki je v svoji volilni kampanji zatrjeval, da bo nadaljeval delo, ki ga je začel v svoji prvi mandatni dobi, je premagal kandidata desne sredine Nicola Guarino, ki je dobil 178 glasov (13,62 %). Za Dimitrija Žbogarja iz vrst stranke Slovenske skupnosti je glasovalo
138 volilcev (10,75%).
Zmagal je tudi kandidat Napredne liste (levica in neodvisni), dosedanji župan Aleksij Križman, na Repentabru. Zanj se je odločilo 260 volilnih upravičencev (45,69 %). Vsekakor bo poraženemu kandidatu Marku Psaniju, ki je dosegel 243 preferenc
(42,71 %), liste Skupaj za Repen-tabor (SSk, Marjetica in neodvisni) pripadalo mesto podžupana, spričo predvolilnega dogovora med slednjim in Križmanom. Kandidat krajevne različice Doma svoboščin, Enzo Corro', je dosegel 66 glasov (11,60 %). V edini volilni sekciji v Občini Re-pentabor je od 735 volilnih upravičencev glasovalo 588 občanov: dotok volilcev je bil 80,00 %. Dosedanja podžupanja občine Dolina, kandidatka Levih demokratov, Italijanskih in slovenskih komunistov, Stranke komunistične prenove, Združenih za Dolino, Občanov za Dolino, Fulvia Premolin (na sliki) je tudi gladko prekosila ostale kandidate, med katerimi so bili predstavnik desne sredine Giorgio Jercog, ki je dobil 325
glasov (9,89 %), predstavnik liste Združeni v tradicijah, Boris Gombač, za katerega se je odločilo 219 volilcev (6,67 %), ligaš Ser-gio Rudini (191 glasov; 5,81 %), Mojra Fontanot iz vrst Zelenih (179 glasov; 5,45 %), predstavnik Centristične prenove Franco Majcen (118 glasov; 3,59 %). Za Premolinovo, ki predstavlja kontinuiteto prejšnje Pangerčeve uprave, je glasovalo 2.523 volilnih upravičencev (68,84 %). V sedmih dolinskih volilnih sedežih je od 5.236 volilnih upravičencev glasovalo 3.532 ljudi, kar predstavlja 67,46 %.
Trije kandidati so bili direktno izvoljeni v prvem krogu, saj zakon predvideva drugi volilni krog ali balotažo samo za občine, ki imajo več kot 15 tisoč prebivalcev.
Zmagala je torej leva sredinska koalicija. Stvarnost v treh okoliških občinah je vsekakor različna kot drugod po Italiji, saj predstavlja slovenska narodna manjšina večino prebivalstva tako na Repentabru kot v Zgoniku in Dolini. Čeprav je izbira kandidatov v volilni kampanji ponekod prestala težavno dialektično izmenjavo mnenj, je v glavnem levosredinski koaliciji in stranki Slovenske skupnosti uspelo dobiti skupni imenovalec, pomislimo na Dolino, in preprečiti škodljivo razpršitev glasov, kar bi lahko privedlo do "druge Nabrežine".
Igor Gregori
Peterlinova dvorana
| Društvo slovenskih izobražencev/ V ponedeljek, 7. t.m.
Otokar Rybar, predstavnik zlate dobe tržaških Slovencev
Narodni buditelj, pravnik, politik in diplomat dr. Otokar Rybar (1865-1927) je bil eden vidnejših predstavnikov "zlate dobe" tržaških Slovencev, ki se je začela ob koncu 19. stoletja, končala pa s prvo svetovno vojno in z zatiranjem v novi državi. Bil je čas narodnega, političnega in gospodarskega vzpona Slovencev in dr. Rybar je bil eden njegovih glavnih akterjev na politični sceni v tržaškem mestnem svetu in v dunajskem parlamentu. Bil pa je tudi vodilna moč na gospodarskem in kulturnem področju, saj je zasedal vodilna mesta v številnih odborih tržaških organizacij. Delo na Dunaju in njegov lik je tržaški zgodovinar mag. Peter Rustja obdelal v knjigi Otokar Rybar v dunajskem parlamentu. Na predstavitvenem večeru v DSI sta poleg avtorja sodelovala še akademik prof. dr. Vasilij Melik in Rybareva vnukinja Ljerka Zemljič, roj. Rybar iz Ljutomera. Večer je vodil glavni urednik "belih priročnikov" Ivo Jevnikar,
v uvodnem delu pa sta pozdravila predsednik Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček Rafko
sopisa, ki jo v Ljubljani izdaja osrednja slovenska historična revija Zgodovinski časopis.
Knjiga se nam predstavlja v dveh delih: v prvem so uvodna študija akademika prof. dr. Vasilija Me-
Foto Kroma
Dolhar in zgodovinar dr. Stane Granda za Zgodovinski časopis. S to izdajo, ki zaključuje zbirko "belih priročnikov" o parlamentarnih nastopih primorskih poslancev na Dunaju in v Rimu, se nadaljuje sodelovanje z Zvezo zgodovinskih društev v Ljubljani, tako da je knjiga sočasno 34. zvezek zbirke krožka Šček in 24. zvezek Zbirke Zgodovinskega ča-
lika, avtorjev življenjepis Rybara, vrsta tudi prvič objavljenih fotografij in dokumentov, nekaj avtorjevih uvodnih misli in pa člankov iz Edinosti, ob koncu pa še povzetki v italijanščini, nemščini in češčini. V drugi knjigi, ki ima kar 350 strani, so parlamentarni govori in vprašanja ter nekateri pomenljivejši članki iz Edinosti. Historično gradivo
povezujejo krajša avtorjeva vezna besedila.
"V ospredju njegovih govorov v parlamentu je Trst," je dejal dr. Melik. Stalno se namreč pojavlja vprašanje Trsta, odnos avstrijske vlade do Slovencev, vladna politika italijanskih liberalcev v mestu in vloga Nemcev v odnosu do Slovencev in Italijanov. Ryba-revo delo na Dunaju je bilo raznovrstno in bogato, najznamenitejši pa sta gotovo interpelaciji notranjemu ministru (decembra 1910 in januarja 1911) o štetju prebivalstva v Trstu leta 1910. Ti dve vprašanji sta podprli akcijo tržaške Edinosti, ki se je uspešno zaključila z revizijo štetja: število avstrijskih državljanov slovenskega jezika se je dvignilo od 37.000 na 57.000! Trst je bil največje slovensko mesto.
Rustja je izpostavil nekatera vprašanja iz Rybarevega časa, ki pa so ostala do danes nerešena: zgovoren je primer enakopravnosti slovenskega jezika. Rybare-va vnukinja, ki sicer deda ni poznala, je podala nekaj prisrčnih utrinkov iz skupnega družinskega spomina. Bil je zelo strog in otroci (bilo jih je šest) so se ga zelo bali, vsem pa je ostal zasidran v spominu klen slovenski duh, ki ga je vodil in katerega je posredoval tudi potomcem.
MR
V soboto se je v nabrežin-ski župnijski dvorani odvijala mesečna konferenca, posvečena 100-letnici rojstva bivšega dolgoletnega župnika Srečka Rejca. Predaval je domačin, zgodovinar Ivan Vogrič, ki je znan po tem, da je že dosti pisal o naši vasi in o dogodkih, ki so se dogajali v preteklem stoletju.
Predavatelj je orisal življenjsko pot župnika Rejca, ki se je rodil v rudarski družini v Idriji in je že pred vstopom v semenišče spoznal trdo življenje naših rudarjev. Semenišče je opravil v Gorici, kjer ga je leta 1930 posvetil v duhovnika nadškof Frančišek Borgija Sedej, ki mu je vtisnil tudi neizbrisan pečat slovenstva. Po krajšem kaplanovanju po Vipavskem je bil poslan v Vipavski
Nabrežina
] Doživet večer v župnijski dvorani
Ob stoletnici rojstva župnika Srečka Rejca
Križ, mesto slavnega frančiškana Janeza Svetokriškega; kmalu se je s svojim odkritim značajem znašel pred sodiščem zaradi protidržavnega rovarjenja in ljubezni do Slovanov, "slavofilo". Poslali so ga v internacijo, kjer je v Južni Italiji preživel dve leti od petih odmerjenih. Odšel je za župnega upravitelja v Zgonik leta 1936, kjer so ga domačini sprejeli z velikim veseljem, saj je kot odličen govornik in izredno izobražen takoj našel pravi stik z okoljem
v tistih težkih časih. Kmalu pa se je tudi tu zameril vladajočim črnuhom, ki so ga aretirali, zaprli v Coroneo in leta 1941 dokončno z ricinusovim oljem poslali spet v Južno Italijo na "neplačane počitnice" (kot bi dejal naš predsednik vlade). Tam je dočakal zlom Italije in se kmalu vključil v partizane, s katerimi je doživel osvoboditev. Ta ga je pripeljala v Nabrežino še polnega navdušenja in vere v dokončno rešitev slovenskega položaja. Tu pa je doživel veliko
razočaranje, ker je uvidel, da so se NOB-ja poslužili komunisti, katerih je postal in do smrti ostal nizprosen kritik. Nabrežina ga je dobro sprejela in ga kljub njegovemu ne prav lahkemu značaju razumela in vzljubila. Dolgih 31 let je tu žu-pnikoval. Najlepše spomine cerkvenih pevk in ostalih žu-pljanov je opisala o njem prof. Danica Radovič, dolgoletna in še danes aktivna pevka. Rejc je dal svoj pečat povojnemu obdobju v tej občini, kjer so se kre-sala mnenja, ne le med domačini, Slovenci, ampak tudi med temi in vsiljenimi prišleki, ki so načrtno popolnoma spremenili narodnostni videz občine. Župnik, kot pravi pastir, je dosledno obhajal dvojezične maše, kar se je odražalo zgolj v pridigah,
Obvestila
Tržaška knjigama - Galerija - v sredo, 23. junija, ob 18. uri odprtje razstave: Igra barv slikarke Luise Rustja. Vljudno vabljeni!
Vpisani izletniki za izlet v Lurd in Španijo od ponedeljka, 12., do 20. julija, naj poravnajo preostanek cene izleta do konca meseca junija. Najbolj gotovo me boste dobili po 20. uri zvečer (tel./tajnica in fax 040 226117). Izlet je že zagotovljen, čeprav manjka še nekaj ljudi. V najslabšem primeru boste doplačali še vsak po 15,00 - 20,00 evrov na osebo. Pol penzioni, avtobusni prevoz z vodiči na vseh mestih stanejo 770,00 evrov na osebo; dodatek za enoposteljno sobo še 25,00 evrov. Za potovanje je dovolj veljavna osebna izkaznica. Na izletu bomo videli glavno in
najbolj znano Marijino božjo pot in se potepali po naslednjih španskih mestih: Saragozzi, Madridu, Toledu, Valenciji in Barceloni. Ob vračanju si bomo ogledali še Avignon. Pohitite z vpisi, če se še hočete pridružiti!
Darovi
Ob jubileju diamantne maše g. Franca Zlobca daruje soseda Lojzka 50,00 evrov za Marijin dom pri Sv. Ivanu in 50,00 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco v centru.
Ob smrti mame Marije Žagar daruje hči Magda 40,00 evrov za cerkev v Bazovici.
Namesto cvetja na grob pokojni Mariji Žagar darujejo dekleta Grgič
20.00 evrov za cerkev v Bazovici. V spomin na svoje pok. sestre in svake daruje Imelda Žerjal 15,00 evrov za misijonarja p. Lisjaka in
15.00 evrov za Sklad msgr. Jakob Ukmar.
Naši predsednici
PROF. LOJZKI BRATUŽ
voščimo ob življenjskem jubileju še veliko zadoščenja ob razkrivanju naše kulturne in literarne zgodovine.
Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm
26. junija spominska plošča v Lonjerju /
Duhovnik Anton, ravnatelj Andrej in politik Ivan Marija Čok
Na pobudo Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacijeTIGR Primorske bo v soboto, 26. junija, v Lonjerju odkritje plošče na domačiji Županovih, iz katere so izšli številni zavedni in delovni člani naše skupnosti. Na plošči bodo zapisana imena treh najbolj znanih članov rodbine, bratov Antona, Andreja in Ivana Marije Čoka. Anton (1878-1927) je bil duhovnik in je skupno z dr. Jakobom Ukmarjem vTrstu širil Krekove krščansko socialne ideje ter ustanavljal verska, kulturna in gospodarska društva.
Andrej (1884-1942) je bil kulturni delavec in zadnji ravnatelj Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu. Umrl je vfašističnem zaporu kot obsojenec na II. tržaškem procesu. Ivan Marija (1886-1948) je bil odvetnik in politik. Ko je moral v begunstvo, se je kot predsednikZvezejugoslovanskih emigrantov izJulijske krajine, potem pa Jugoslovanskega odbora iz Italije, vztrajno boril za narodne pravice in priključitev Primorske Jugoslaviji.
V soboto, 26. junija, bo najprej, ob 10.00, v Športno kulturnem centru v Lonjerju krajši simpozij o bratih Čok v priredbi Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček. 0 Andreju bo govorila publicistka Lida DebeljakTurk, o Antonu profesorTomažSimčič, o Ivanu Mariji pa zgodovinar Gorazd Bajc.
Ob 11.30 pa bo na pročelju bližnje rojstne hiše, kjer je danes sedežvaških društev, odkritje in blagoslovitev plošče z nagovori in krajšim kulturnim programom.
Na slovesnosti bodo prisotni tudi sin Ivana Marije Čoka Sava iz Atlante vZDAtersin in hči njegove rajne sestre Marice z družinama. Čokovi iz ZDA bodo namreč v torek, 22. junija, položili v grobnico staršev na Katinari žaro s pepelom Marice Čok, kije umrla 19. julija lani v Atlanti in si je želela počivati v domačem kraju, podobno kot oče Ivan Marija in mati Marica, ki sta tudi umrla na tujem, a sta pokopana na Katinari.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
vabi na srečanje pritrkovalskih skupin
POJO, POJO ZVONOVI
V Štivanu, v nedeljo, 27. junija, ob 18. uri bomo poslušali petje in recitacije, predvsem pa veselo pritrkovanje zvonov.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
bo priredila
TEČAJ ZA PRITRKOVALCE
Zbiramo možne udeležence. Srečali se bomo tri sobote popoldne v juniju in juliju in po osvojitvi teoretičnih osnov, v praksi, tudi na zvoniku utrjevali pridobljeno znanje. Prijavite se pri Matjažu Rustji, tel. 328 5446894, ali pri Marku Tavčarju, tel. 040 208744.
saj se je takrat maša darovala v latinskem jeziku, vsem pa je bilo jasno, da je cerkev last tistih, ki so jo postavili.
Odvetnik Škerk je na kratko orisal župnikovo politično delovanje, ko je v partizanih skrbel za duhovno hrano tako na verskem kot na narodnostnem področju.
Lepo je, da se je nabrežinski župnik spomnil tega velikega Slovenca, narodnjaka, ki je s svojo
pokončno držo veliko pripomogel pri utrjevanju naše narodne zavesti, kar se je najbolje pokazalo ob odkritju spomenika padlim v NOB-ju v Nabrežini, ko je nenapovedano imel spominski govor, ki je vsem prisotnim segel do srca.
Večer so popestrili pevci okteta Odmevi, ki so pred začetkom in ob koncu zapeli nekaj lepih slovenskih umetnih pesmi.
Antek
NOVI
GLAS
Izlet je služil za boljše poznavanje življenja in dela Benečanov
Vrtojbenci na obisku pri beneških Slovencih
Pomladno nedeljo, konec maja, ko se nam je ponujal sončen dan, smo Vrtoj -benci obiskali Beneško Slovenijo. Organizator izleta je bilo Društvo žena Vrtojba, udeležili pa so se ga tudi člani otroškega cerkvenega pevskega zbora in nekateri Sempetrci. Stroški za vožnjo z avtobusom je krila občina Šempeter-Vrtojba.
Pobudo za izlet so dali narodnjaki onstran meje, ki se med Slovenci na skrajnem zahodnem robu prizadevajo za ohranitev domačega jezika, kulture in običajev. Potožili so se, da domačini Slovencev iz osrednjega slovenskega ozemlja skoraj ne poznajo in zato lahko nasedajo propagandi, ki jo širijo proti Slovencem italijanski strajneži.
To ni bil naš prvi, temveč že tretji obisk Benečije in srečanje z našimi rojaki. Pred tremi leti smo obiskali vas Matajur, kjer je otroški pevski zbor sodeloval pri nedeljski maši. Lansko leto in ponovno letos pa smo se zapeljali v Bardo v Terski dolini. Tako spoznavamo in navezujemo stike s Slovenci, ki žive za našimi visokimi gorami: Matajurjem, Stolom, Musci in Kaninom. Med potjo smo zvedeli marsikaj o njihovem življenju, zgodovini, kulturi in običajih. Premalo se v naši domovini zavedamo, da žive avtohtoni Slovenci v Reziji (Rezijani), Terski dolini (Terski ali Čentski Slovenci) in v Nadiških dolinah (Nadiški ali Špetrski Slovenci), ki govore vsak svoje slovensko narečje.
Za mlade izletnike je bilo marsikatero spoznanje novo. Zvedeli so, da izhaja ime Beneški Slovenci iz njihove posebne zgodovine. Ta del slovenske zemlje je namreč skoraj 500 let spadal pod Beneško republiko, medtem ko smo bili ostali Slovenci pod Habsburžani oz. v avstrijski državi. Kot zvesti branitelji vzhodnih
GLOSA
meja so imeli pod Benečani svojo samoupravo, lahko bi rekli tudi prvi slovenski parlament. Te posebne razmere so pogojevale njihov posebni razvoj. Po propadu Beneške republike v Napoleonovih vojnah so spadali le dobrih 50 let pod Avstrijo. Ob nastanku kraljevine Italije leta 1866 pa je bilo to ozemlje priključeno Italiji.
sprejel dr. Viljem Cerno, ki si prizadeva med svojimi rojaki ohraniti domače narečje in narodne običaje. Predstavil nam je življenje ljudi v tem zakotnem, skrajnem koščku narodnostnega slovenskega ozemlja in razkazal vaški narodnopisni muzej, kjer hranijo gospodarske in gospodinjske naprave, ki so jih nekdaj uporabljali pri trdem delu za preživetje.
Pri sv. maši je pod vodstvom Mojce Maver Podberšič pel vrtoj-
'
Svojih narodnih šol, z izjemo redkih župnijskih v nadiških dolinah, niso imeli. Domača narečja so uporabljali v cerkvi; tako je nastalo za potrebe nadiških dolin nekaj narečnih molitvenikov. Italijanska oblast je leta 1933 prepovedala domači jezik v cerkvi. Upor domače duhovščine, ki se je postavila v bran domači besedi in se uprla posvetni in cerkveni oblasti, je slikovito in ganljivo opisal France Bevk v delu Kaplan Martin Čedermac. Danes število prebivalcev močno upada, upada pa tudi njihova narodna zavest.
Na naši poti smo najprej obiskali Tersko dolino in se ustavili v Bardu (Lusevera), središču Terskih Slovencev v podnožju hribovja Musci. Prijazno nas je
benski otroški pevski zbor. Mladi pevci in instrumentalisti so nastopili doživeto in z zanosom, kot da bi se zavedali, da s slovenskim petjem in vzornim vedenjem opravljajo svoje kulturno sporočilo. Pri maši smo z zanimanjem prisluhnili posebnemu slovenskemu narečju, ki nam je bilo prvi hip povsem nerazumljivo, a smo prav kmalu našli sorodnost z našo besedo. Terski Slovenci so dobili svoje prvo knjižno delo šele leta 2000. Poskrbel ga je sedanji domači župnik, dr. don Renzo Calligaro, ki pa ni domačin, temveč Furlan. Ko je nastopil v tej odročni fari, ga je presenetila govorica domačinov, ki je ni razumel. To ga je pritegnilo,da se je začel učiti jezika svojih faranov. Krivica o sko-
raj stopetdesetletnem zatiranju domače besede pa ga je spodbudila, da je prevedel mašna berila v domače narečje, ki jih ob nedeljah bere pri sv. maši, ki je sicer že zelo dolgo v italijanskem jeziku.
Človeško širino je župnik izpričal tudi v pridigi, ko je poudaril, da je treba spoštovati pravico, da častimo Boga v svojem jeziku in postavil za zgled nedeljsko mašo, ki je potekala kar v treh jezikih: slovenskem, benečan-skem in italijanskem.
Na družabnem srečanju in pogostitvi po maši pa so se s pesmijo izkazale vrtoj benske žene s svojim zborom. Z rezijansko ljudsko Da hora ta Banerina so si dali duška, kar je domačine kar navdušilo.
V popoldanskem času smo se preko prelaza Tanameji spustili v dolino Učjo. Tu so nas italijanski obmejni stražarji dolgo zadrževali, tako da smo pozabili, da smo v skupni Evropi.
Po kratkem postanku v Kobaridu smo krenili po Nadiški dolini proti Čedadu. Pravo doživetje je bil obisk Landarske jame, kjer so otroci, ko so se plazili po ozkem, 300 m dolgem jamskem predoru, podoživljali zgodbo, ki jo je v epski pesnitvi opisal Anton Aškerc o prebrisani slovenski kraljici, ki je ukanila Hune,ko so jamo oblegali, tako da jim je vrgla zadnjo vrečo žita s pripombo, da imajo še toliko vreč pšenice na zalogi, kot je zrn v vreči. Peljali smo se mimo Špetra, ki je bil nekdaj središče samouprave Beneških Slovencev in je dobil šele zadnja leta državno dvojezično slovensko šolo. V poznem popoldnevu smo se po Furlanski nižini s petjem in smehom bližali domu. Zadovoljni in navdušeni smo bili mi in naši gostitelji. Oboji si želimo še takih srečanj, želimo pa si tudi, da bi vezi z zamejskimi Slovenci v najzakotnejšem zapad-nem delu postale trajne.
MC
_o
"5>
>
o
c
@
"S
a
"5
O dobroti
Vem, daje bilo o dobroti napisano že toliko stvari, daje zelo težko napisati še kaj novega, izvirnega, pa vendar ima dobrota vsebi vedn o znova tisto neopisljivo moč, ki nas prepriča, daje zares nekaj lepega, vedno znova nas prepriča, vedno je bilo tako in vedno tudi bo.
Na zidu pred vhodom v našo stavbo, pred Katoliško knjigarno naTravnikuv Gorici, imamo majhen poštni nabiral-i	nik, v katerem nam sodelavci puščajo
*	zapise in sporočila v urah, ko nas ni v
uredništvu in tudi v upravi našega tednika ni nikogar. Včasih v njem dobimo tudi neprijetne stvari, kako anonimno pismo, predvsem pa vedno veliko reklame in dopise.
Pred dnevi sem po končanem delu zvečervidel, daje nekdovnabiralniku pustil majhno belo pismo, ki sem ga pobral. Z lepo okroglo pisavo, kije odražala starejšo osebo, po vsej verjetnosti gospo lepih manir in obnašanja, je bilo na pismu preprosto napisano: “Za misijonarja g. Danila Lisjaka!”. Odprl sem pismo karna ulici inv pismu je bil denar za našega prijatelja misijonarja, ki vdaljni in od našega sveta zapuščeni Afriki skrbi za še bolj zapuščene otroke. Samo denarje bil v pismu in nobenega pripisa.
Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem takoj nesel pismo in denar v knjigarno, kjer sem prosil mlado Majo, naj ga da naši upravnici Tiziani, ki skrbi za take zadeve in tiho, kot ona zna, tudi za darove za naše misijonaije v svetu.
Lepo mi je bilo pri srcu predvsemzato, kerježe pisava na ovojnici izdajala lepo osebo, ki je stala za denarnim darom za našega misijonarja, pravzaprav za njegove revne in od vseh zapuščene otroke v Afriki. Prijetno pa sem se počutil tudi zato, kerje dejstvo, da si dandanes še kdo upa pustiti denar karv poštnem nabiralniku na cesti, pričalo o tem, da so danes še med nami ljudje, ki so dobri in v dobroto drugih ljudi še vedno veijamejo. Ko sem vesel naročal Maji, naj nese denar nadstropje više, sem globoko v sebi čutil tudi tisti tihi ponos, ki ga občutiš samo takrat, ko ti nekdo izkaže globoko zaupanje; vspomin mi je prišel
nepozabni gospod Kazimir Humar, ki ga še danesv uredništvu vsi pogrešamo.
“Dejmo, dejmo, gospodje!” je bil njegov umirjeni, nevsiljivi, a odločni klic k umiritvi razgrete debate. Danes bi rekli, da je znal “umiriti žogo takrat, ko so se strasti razvnele”.
i
V uredništvo je prihajal dozadnjega,še dober mesec pred smrtjo je prinesel svoj zadnji zapis in nam naročil: "Pišite jasno, kratke novice dajte noter, kratke, kratke! Dobro delate, mladeniči in mladenke, dobro delajte še naprej! ” Potem seje ozrl proti meni in navadno rekel: “Pridi, pridi, bova eno zakadila!” in sva šla vsobico, se usedla k enemu tistih pogovorov, ki jih najbolj pogrešam, saj so težili k združevanju, nagovarjanju vseh, tudi tistih, ki se niso strinjali s časnikom in našim pisanjem. Nato je gospod Humarvstal, ugasil cigareto in rekel: “0, sedaj grem še k Tiziani trenutek, da nekaj uredim in potem grem naprej. Lep dan in dobro delajte!” Taki so bili njegovi pozdravi, “urejanje pri Tiziani” je bilo nekaj posebnega, lepega, saj seje stari mož usedel za mizo, iz obvezne črne torbe pa vlekel popisane papirčke insevedadaroveza misijonaije, plačeval je tudi naročnino za naše duhovnike po svetu. Tudi on je imel eno tistih lepih, izrazitih pisav, kijih danes ni več.
Iz našega poštnega nabiralnika na Travniku je poleg daru za našega prijatelja Danila iz pisemca posijala čista dobrota, tista, ki noče nobene reklame in ne rabi nepotrebnih, odvečnih radovednih oči, tista, ki je tiha, prav zato iskrena, resnična dobrota.
Ne vem, kdo je ta dar prinesel, ne vem, kaj in kdo je za njim, vem pa, da gre za lepo, svetlo osebo, da so taka, navidez skromna dejanja, v današnjem svetu več vredna kot marsikaj, kar se obeša ne veliki zvon.
Pokojni dr. Kazimir Humar, kije naredil ogromno za vse nas, predvsem pa za vso našo skupnost, mije nekoč dejal: “Boš videl, da se bo tu-ditebizgodilo, dati bodo dali denarza misijonaije inza dobre namene, karna kaki prireditvi ti ga bodo zaupali in ne bodo hoteli nobenega potrdila..
Vedi, da je to znamenje velikega zaupanja in obenem tudi velika obveza, saj moraš denar takoj in predvsem pa vedno skrbno dati naprej! Dobrota se ne sme nikdarizdati! Samo tako boš vreden zaupanja! ”
Res se m i je že večkrat zgod i lo, daje pristopila kmeni kaka gospa, mistisnila vžep bankovec in mi povedala, v kateri namen naj ga dam. Vedno sem ganjen, ko se mi to zgodi, ker se mi zdi, da tako velikega zaupanja nisem vreden, in vedno se držim pravila dr. Kazimirja Humarja, dajetreba dati denartakoj naprej. Spominjamsetudi pravila nekdanjega šefa dr. Draga Le-giše, ki namje mladeničem dobesedno in do onemoglosti vedno in povsod vtepal v glavo, da “smo časnikarji in zdenaijem ne smemo imeti opravka, za denar naj skrbijo drugi in zato vžep nikdar niti ene same lire od nikogar, razen v dobre namene seveda in ta denartakoj naprej, takoj!, jasno?!
Dobra šola, zelo dobra šola.
Dobrota pa je itakskrita, ne vedno, a ponavadi je skrita. Je tudi sirota, a je lepa. Vseeno pa za konec samo nasvet, da denaija v dobre namene raje ne puščate v nabiralniku na cesti, ker zares vsi niso tako dobri, kot ste vi. Stopite raje do naše Tiziane, v zahvalo boste dobili njen tihi, topli, lepi nasmeh!
Ob 14-letnici Kanadskega slovenskega kongresa
Se vedno živi, slovenstvu zavezani
Dne 28. marca 2004 je imel Kanadski slovenski kongres v Torontu svoj 14-letni občni zbor, združen s kulturno prireditvijo. Kulturnim programom na občnih zborih skuša KSK dati poseben poudarek zato, da bi slovenskim rojakom predstavili in približali slovensko kulturo, družbeno, nekajkrat tudi znanstveno sporočilo slovenskih ustvarjalcev. Tako so na naših letnih občnih zborih skozi čas sodelovali: državni tajnik prof. dr. Peter Vencelj, veleposlanika g. Marijan Majcen ter dr. Božo Cerar, ga. Veronika Stabej, sodnik France Miklavčič, rektor ljubljanske univerze prof. dr. Miha Tišler, filozof in teolog dr. Tone Jamnik, guverner banke Slovenije dr. France Arhar, državni tajnik dr. Janez Dular, umetniška skupina iz slovenske Istre. Tudi letošnji občni zbor je bil dvodelen, letni občni zbor je bil v mali dvorani župnije Brezmadežne, kulturna prireditev pa je potem bila v veliki dvorani. Kulturni program sta obogatila letos Bogdana Herman ter Tone Kuntner. Predsednik sveta KSK Karl Vegelj je po himni SSK "Slovenec sem” pozdravil vse navzoče, prebral pozdrave pridruženih članov glavnega odbora Staneta Vršnika iz VVinni-pega ter Ivana Berganta iz Vancouvra.
Predsednik Izvršnega odbora KSK France Rihar je poročal o opravljenem delu. Odbor je izvedel denarno nabirko za vračajoče se slovenske rojake iz Argentine. Zbral je kar lepo vsoto denarja, katerega KSK izroči tajniku Rafaelove družbe župniku Janezu Riharju z namenom, da ga razdeli med pomoči potrebne povratnike, predvsem družinam. Ta nabirka pa je bila edinstvena zato, ker so krepko pri njej sodelovali rojaki, zapršeni ob Pacifiku. Tu gre zasluga pridruženemu članu glavnega odbora KSK Ivu Bergantu in pa misijonarjema Cirilu Čargu in Valentinu Batiču, ki so ob svojem misijonskem poslanstvu po vzhodni Kanadi z besedo podprli med rojaki namen nabirke. Stane Kranjc je podal blagajniško poročilo ter kratko poročilo o opravljenem kanadskem cenzusu 2001 in hkrati tudi obvestil navzoče, da bo prihodnji cenzus 2006, na katerega se je treba pričeti pripravljati. Dr. F. Habjan je potem podrob-
neje poročal o nabirki za vračajoče se rojake. Profesor dr. Janez Vintar je tokrat napovedal, da je zgodovinsko delo o naseljevanju prvih Slovencev dokončano in pripravljeno za tisk. Poročilo odbornika za programe prof. Jerryja Ponikvarja je navzoče seznanilo s programom za poslovno leto 2004/2005. Program obsega ureditev obsežnega arhiva KSK, ki bo shranjen v prostorih Slovenskega Kanadskega Zgodovinskega Društva, natisk knjige dr. Janeza Vintarja "Od lipe do Javora”, gojitev dobrih odnosov med slovenskimi rojaki in njihovimi organizacijami, sodelovanje pri slovenskem radiu Glas Kanadskih Slovencev in pri dvomesečniku "Glasilo kanadskih Slovencev”, sodelovanje pri skupnih nastopih z drugimi organizacijami, skratka KSK bo tudi v prihodnosti v službi slovenskim rojakom v Kanadi. Po občnem zboru so bili vsi člani kongresa povabljeni, da se pridružijo zbranim obiskovalcem v veliki dvorani in sledijo kulturnemu delu večera.
Člani Glavnega odbora KSK za poslovno leto 2004/05 so tile: France Rihar, Karl Vegelj, Stane Kranjc, Jože Kastelic, Rev. Valentin Batič, Ciril Soršak, dr. France Habjan, Tjaša Škof, dr. Anton Kačinik, Franc Osredkar, prof. Jerry Ponikvar, dr. Srečko Pregelj, Tone Seljak, Ludvik Stajan, dr. Janez Vintar. Na redni seji 26. maja so oblikovali nov odbor. Občni zbor je vešče vodil Ciril Soršak.
Kulturni program sta tokrat oblikovala slavistka ga. Bogdana Herman ter pesnik, odrski umetnik, profesor Tone Kuntner. Še preden pa sta pričela s programom, je predsednik sveta KSK Karl Vegelj pozdravil častnega generalnega konzula gospoda Jožeta Slobodnika in soprogo, prebral vzpodbudno pismo veleposlanice ga. Vere-noke Stabej, katera se zaradi delovne zaposlenosti v zapadni Kanadi ni mogla udeležiti srečanja. France Rihar je nato predstavil nastopajoča gosta iz Slovenije.
Kulturni program je bil bleščeč, enkraten dogodek za slovensko skupnost v Torontu, še več, bilo je resnično doživljanje slovenske kulturne ustvarjalnosti.
/dalje France Habjan
SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES - KONFERENCA ZA ITALIJO v sodelovanju z ZVEZO BENEŠKIH IZSEUENCEV IN GORIŠKIM KROŽKOM ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA "ANTON GREGORČIČ", ob podpori URADA ZA SLOVENCE PO SVETU
prireja
2. SREČANJE SLOVENCEV IZ ITALIJE
v nedeljo, 27. junija 2004, v Bardu, Gornja Terska dolina (Videm) (Lusevera, Alta val Torre Udine)
PROGRAM:
11.30 - Sv. maša v župni cerkvi, ki jo bo daroval v domači
govorici dr. don Renzo Calligaro, pel bo MPZ "Podgora" pod vodstvom dirigenta dr. Mirka Spazzapana.
12.15 - Aperitiv in domača glasba "Ansambel mladih mož z Goriškega"
12.30 - Pozdrave bodo prinesli predsednik SSK Marjan Terpin
domači župan
predsednik Deželnega sveta Allessandro Tesini predstavnik Slovenije
predsednik Zveze Izseljencev Dante Del Medico predstavniki izseljenskih Slovencev iz raznih pokrajin Italije
- Kosilo pristna domača stara kuhinja: triko, požganik,
skuten moč, polenta in briško vino
- Nastop pevskih skupin MPZ "Podgora", vodi dr. Mirko
Spazzapan, in Tržaški vokalni kvartet, vodi g. Tamara Ražem
Poskrbljeno je za parkirišče, pokrit prostor in dober zrak!
Zato Vas toplo vabimo. Obvestite tudi znance, prijatelje in sorodnike po Italiji, naj pridejo na praznik v Bardo.
NOVI
GLAS
Na volitvah največji uspeh dosegel Lojze Peterle iz Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke
Opozicijski stranki bosta imeli štiri poslance, vladni LDS in ZLSD pa tri
Izidi volitev v evropski parlament v Sloveniji, v nedeljo, 13. t.m., so pomenili veliko presenečenje. Povzročili so politični preobrat, ki se bo morda potrdil oziroma ponovil tudi na bližnjih državnozborskih volitvah. LDS in Desus, stranki, ki sta na volitvah nastopili skupaj, sta sicer prejeli 22.3 % glasov in s tem osvojili prvo mesto, Nova Slovenija, krščanska ljudska stranka pa je bila z 22% glasov na drugem mestu. Zasluga gre nosilcu liste in morda najbolj znanemu politiku iz Slovenije v EU, Lojzetu Peterletu, ki je med vsemi kandidati dobil tudi največ prednostnih glasov. Če odštejemo sicer hipotetično število glasov, ki jih je na skupni listi z LDS dobil Desus, potem je očitno, da je Nova Slovenija, krščanska ljudska stranka po številu dobljenih glasov v nedeljo postala največja politična stranka v Sloveniji.
V	evropski parlament so bili po sicer še neuradnih podatkih izvoljeni: na listi LDS in Desusa Jelko Kacin in Mojca Drčar-Murko, listi Nove Slovenije Lojze Peterle in Ljudmila Novak, listi SDS Mihael Brejc in Romana Jordan-Cizelj in na listi ZLSD Borut Pahor. Z liste te stranke je izpadel Aurelio Jurij, ki je bil njen nosilec, izvoljen pa je bil, z ustreznim deležem prednostnih glasov, Borut Pahor, ki je bil sicer na listi uvrščen na zadnje mesto. Predstavniki političnih strank so volilne izide ocenili kot presenetljive, vsi pa so potrdili, da na-
povedujejo politične premike, ki bodo morda vplivali na parlamentarne volitve jeseni. Bogdan Biščak iz LDS je priznal, da je ta stranka pričakovala boljši izid, pričakovani večji uspeh pa je po njegovem mnenju preprečila predvsem nizka volilna udeležba. Volitev se je namreč udeleži-
lo komaj nekaj nad 26% upravičencev. Navdušena sta bila Lojze Peterle in dr. Andrej Bajuk, predstavnika zmagovite Nove Slovenije, krščanske in ljudske stranke. Janez Janša meni, da izidi volitev pomenijo nadaljevanje sprememb v slovenski politiki in krepitev obeh strank t.i. slovenske pomladi. Nekdanji predsednik SLS in minister Franci But ni bil izvoljen, kar naj bi bilo odraz dolgotrajne krize v tej politični stranki. But je povedal, da bo po neuspehu na volitvah najbrž zapustil politiko. Premier Anton Rop naj bi se počutil zelo neprijetno zaradi norčevanja iz papeža na neki slovesnosti v Novem mestu Slovensko javnost je nekaj dni pred volitvami v evropski parlament globoko prizadel dogodek s proslave farmacevtske družbe Krka v Novem mestu. O njem so
sicer poročala samo nekatera javna glasila, druga pa so ga očitno hotela zamolčati oz. prikriti. Po pisanju časnika Žurnal se je predsednik vlade Anton Rop, ki je sedel v prvi klopi v dvorani, skupaj z drugimi visokimi gosti, zelo glasno smejal (krohotal) primitivnim vložkom igralca
Matjaža Javšnika, ki je oponašal papeža in se delal norca iz njegove parkinsonove bolezni. Že naslednji dan pa je slovenski premier v Vatikanu svetemu očetu poljubljal roke in ga spraševal po zdravju.
Po omenjenem mučnem in žaljivem dogodku so štirje predstavniki Slovenske škofovske konference, Andrej Saje, ki je tudi njen tiskovni predstavnik, pa člani tajništva Drago Ocvirk, Božo Rustja in Ivan Štuhec Antonu Ropu poslali javno vprašanje.
V	njem ugotavljajo, "da smo v Sloveniji že bili priče norčevanja iz cerkvenih osebnosti v navzočnosti visokih političnih predstavnikov in da so javne osebe posebno izpostavljene in si morajo dovoliti tudi zabavo na lasten račun. Norčevati se iz tujega državnika, katerega koli, ne samo papeža, pa presega vse
meje dobrega okusa in seveda pove veliko o tistih, ki so bili protagonisti takšnega dejanja in onih, ki so se ob tem zabavali". Omenjeni predstavniki Slovenske škofovske konference so predsednika vlade prosili, naj pojasni, kaj se je v resnici zgodi-
lo,	ali pa se javno opraviči, "ker je kot premier prisostvoval sramotenju človeka, ki mu celoten svet izkazuje spoštovanje". Iz urada predsednika vlade so odgovorili, "da se je premier Rop počutil zelo neprijetno ob nenačrtovanem vložku, ki ni bil del scenarija prireditve, ampak pa igralčeva izvedba, ki pa ni bila smešna niti prirediteljem, gostom in večini navzočih". Zagotovili so tudi, da o spoštovanju predsednika vlade do papeža ni mogoče dvomiti. Primer pa očitno še ni zaključen in bi utegnil imeti tudi diplomatske posledice za Slovenijo.
Med pomembnimi dogodki v prejšnjih dneh omenjamo še, da se nekdanja predsednica uprave Triglava, naj večje slovenske zavarovalnice in ljubljenka oblasti Nada Klemenčič, sooča s hudimi očitki in obtožbami. Novi nadzorni svet zavarovalnice je sklenil, da bo zoper njo vložil odškodninsko tožbo, in to skoraj za milijardo tolarjev. Tožili bodo tudi predsednika prejšnjega nadzornega sveta, Milana Marolta. Delili naj bi si "carske nagrade", kot je zapisal časnik Delo.
Marjan Drobež
Ljubljanska pomladna razglednica junij 2004
Letos je pomlad zamujala, ni in ni se prikazala v Ljubljano. Bilo je bodisi nadpovprečno deževno bodisi hladno. Zdaj, nekaj pred uradnim poletjem, smo jo končno dočakali. Popoldne so vsi zunaj. Staro mesto je zaživelo, med sprehajalci ob reki je skoraj gneča in vrste pred kioski s sladoledom.
Ljudje posedajo na klopeh in klepetajo s prijatelji, ob mizah, ki sojih gostinci razpostavili na pločnikih, glasne družbe. Mimo švigajo poslovneži, z zamišljenimi o-brazi, za katerimi se skrivajo bogve kakšni računi. Še več je takih, ki z roko, prislonjeno k ušesu, neprestano nekaj žebrajo. Ko jih srečaš, ujameš: “Potrdi, bomo vzeli ...”. Vmes glasne gruče deklet in fantov, mnogi na kolesih ali koleščkih... Čez noč so skočili v poletna oblačila, kot bi se dogovorili. Ljubljana je ta čas najlepša. Ravno prav živahna in hkrati še vedno domača. Precej je turistov, a tudi ne toliko, da bi izstopali. Mesto še ni poletno razgreto in opustelo, ko se vsi, ki se le
morejo, poskrijejo v najglobljo senco ali klimatizirane prostore. Ko tujec kje od daleč pride prvič v Ljubljano, ga najprej preseneti njena majhnost, ki pa je le navidezna. Središča je vsega skupaj bolj malo, starejši del okoli gradu, novejši malo višje, čez reko, razpotegnjen ob
južnem kraku železnice; med naselji na severni strani mesta in med Barjem.
Ljubljan’ca je res dolga vas, kot poje narodna. Njeno strogo središče je po vaškem vzoru: cerkev, šola, pošta, trgovina - in gostilna ... Vloga nacionalne prestolnice je temu dodala parlament, čut za samobitnost, kulturni center, novi časi pa predimenzionirano banko, a razlika komaj kaj pomeni. Če se Ljubljančana dogovorita, da se dobita “v mestu”, se najdeta na nekaj sto metrih in - s pomočjo
obveznega “mobitela” - v manj kot dveh minutah.
Za svoj videz majhnosti - bolje je reči prijazne preglednosti - se lahko Ljubljana zahvali reliefu narave; po njem ima svojo zvezdasto obliko. Mesto je raslo ob krakih, gozdnatih gričev med njimi pa ni pokrilo. Zato je v Ljubljani - kjerkoli živiš - samo nekaj minut do gozda, obdelanih polj ali še povsem kmečkega predmestja; s priljubljenim kolesom še manj. In kar je enako pomembno, vtem mestu pozimi ni več smoga, kljub temu da vse soseske še niso priključene na daljinsko ogrevanje. Novejša alternativa je plin. Prebivalci velemest si danes ne morejo privoščiti, da bi se napili vode iz domače pipe. Tega jim vsaj ne priporočajo. V Ljubljani je to še samoumevno, zaradi znamenite podtalnice. Če tudi pri nas opazite mlade s stekleničkami vode v rokah, je to bolj stvar mode. Tri večje ljubljanske vodarne na obrobju mesta črpajo podtalnico iz globine deset do dvajset metrov. Prodnate in gramozne plasti ljubljanskega polja so dovolj učinkovit filter, da vode skoraj ni potrebno klorirati.
V zadnjih letih se tudi v mestni upravi zavedajo neprecenljivega pomena zdrave, kakovostne vode, zato so začeli načrtno odpravljati divja odlagališča odpadkov in poostrili nadzor nad gnojenjem polj v okoliških vaseh.
V letu ali dveh bodo v Ljubljani odpravljene še zadnje “sive lise” tudi pri selektivnem zbiranju odpadkov.
Tako prestolnico - zeleno, čisto, zdravo ter hkrati prijazno in živahno - lahko Slovencem zavida večina prebivalcev evropskih velemest. Kljub temu pa tudi Ljubljančane žene na podeželje. Včasih so si bogatejši privoščili vikend na Gorenjskem ali ob morju. Danes, ob koncu izgradnje slovenskega avtocestnega križa in v dobi interneta, pomeni prestiž živeti nekaj deset kilometrov zuanaj iz mesta, v “čisti” naravi.
Kar naj, pravijo zaljubljeni v Ljubljano. Če nisi vezan na službo in šolanje otrok v mestu, če si lahko privoščiš hišo ali posestvo za ceno, po kateri bi lahko živel v središču Pariza ali Londona ... Tudi v Ljubljani se najde primerno stanovanje, lep kotiček za vsak okus in žep, le vztrajen moraš biti. Odkar pa so meščanom krog njihove mobilnosti razširile avtoceste, so v Sloveniji tudi najvišje gore in neokrnjena narava dostopne v okviru enodnevnega izleta. To je prednost butične Slovenije.
Dušan Rogelj
Kratke
Razstava in kulturni večer v spomin na Ivana Trinka Zamejskega
Beneški Slovenci pripravljajo več kulturnih prireditev ob 50. obletnici smrti znamenitega Ivana Trinka Zamejskega. Tako bo že 24. junija ob 10. uri v knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici otvoritev razstave Trinkovih del in njegovih še neobjavljenih pisem ter druge korespondence. Tako pisma kot tudi drugo korespondenco velikega Benečana hrani knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici, posebnost te razstave pa bo ta, da bo na nji na ogled prvič večje število širši javnosti doslej še neznanih pisem Ivana Trinka, kot bodo seveda razstavljena tudi originalna knjižna dela beneškega narodnega buditelja in književnika. Po otvoritvi razstave bo tudi predstavitev videa o Ivanu Trinku.
V	soboto, 26. junija, pa bo natanko na dan petdesete obletnice smrti Ivana Trinka ob 17.30 na Tarčmunu sveta maša, ob 20.30 pa v Špetru v večnamenski dvorani kulturna prireditev, na kateri bodo s pesmijo, recitacijami in tudi s predvajanjem video posnetka počastili velikega narodnega buditelja in duhovnika.
Iz Hrvaške tudi letos zagotovila in obljube slovenskim turistom
Na Flrvaškem se tudi ob pričetku letošnje poletne turistične sezone ponavlja praksa iz prejšnjih obdobij. Turistične organizacije in gostinska oz. hotelska podjetja zagotavljajo, da bodo pozorni do slovenskih gostov, le-teh pa je vsako leto v Dalmaciji in drugod ob jadranskem morju skoraj milijon. Direktor predstavništva Flrvaške turistične skupnosti v Sloveniji, Goran Blažič, je, denimo, v pogovoru za najbolj razširjeni slovenski časnik Družinski delničar, dejal, “da gostje lahko letos pričakujejo tudi večjo gostoljubnost turističnega osebja, saj so na Flrvaškem veliko vložili v izobraževanje kadrov. To je bil predvsem odziv na pripombe, da imajo včasih Slovenci občutek, da niso zaželeni oz. da je osebje včasih bolj prijazno do drugih tujih gostov kot pa do Slovencev. Nekateri pri nas prej preprosto niso razumeli, dasta prijaznost in profesionalnost ze-
lo	pomembni, verjetno bolj kot naložbe v opremo in tehnologijo.”
Omenjeni predstavnik hrvaškega turizma v Sloveniji je tudi potrdil novico, da bodo morali imeti Slovenci in drugi tujci pri prestopu hrvaške meje pri sebi najmanj sto evrov (v gotovini ali čekih) za vsak dan načrtovanega bivanja na Flrvaškem. Turisti iz Slovenije, ki bodo ali naj bi letos preživeli počitnice na Flrvaškem, so presenečeni in z nelagodjem sprejeli omenjeni ukrep, Goran Blažič ga je utemeljil s trditvijo, daje predviden v 11. členu Odloka o vizumskem sistemu na Flrvaškem.
SNG Nova Gorica / Predstavitev gledališke sezone 2004/05
Kljub temu da se letošnja sezona v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica ni še povsem končala, saj ima igralski ansambel še nekaj pomembnih nastopov, je vodstvo SNG v sredo, 9. t. m., na tiskovni konferenci že napovedalo nov repertoar za sezono 2004/05 z razburljivim delovnim naslovom “peklenske zgodbe”. Vpisovanje za dosedanje abonente že poteka - od 7. do 18. t.m -za nove bo steklo od 21. do 24. t.m., jesenski vpis pa bo možen od 6. do 24. septembra. Dijaki, študentje in brezposelni imajo 50% popust, upokojenci pa 2000 SIT popusta pri rednih cenah abonmajev (premierski: parter 14.000 SIT, balkon 12.000 SIT, repriza: parter 12.000 SIT, balkon 10.000 SIT, abonma plus: doplačilo 3.500 SIT.)
Abonmajsko sezono 2004/05 bo označevalo šest zahtevnih predstav, od katerih bodo tri velike.
Prvo na vrsti bo delo Shakespearovega sodobnika Bena Jonsona (1572-1637), in sicer njegova mojstrovina, zabavna komedija Volpone ali Lisjak, zgodba o pohlepu, ki se v vseh odtenkih pojavlja v človeku vseh dob. Igra bo v režiji Vita Tauferja, večkratnega, uspešnega gosta SNG, doživela dve premieri, kot koprodukcija PPF najprej poletno na slovenski obali, predelano za oder pa septembra v Novi Gorici.
Režiser JanuszKica bo v novembru podpisal režijo igre Premirje, ki jo je po potopisnem romanu Prima Levija priredil Srečko Fišer. To je opis neskončno dolge poti, ki sojo preživeli iz nacističnih taborišč na Poljskem prehodili, ko so se preko Sovjetske zveze vračali domov, na jug. Kot je poudaril Fišer, igra nastaja v okviru projekta Evropske gledališke konvencije Gledališča Evrope - ogledalo razseljenih ljudstev.
“Kultna igra” Dušana Kovačeviča Maratonci tečejo častni krog v režiji znanega srbskega režiserja Dejana Mijača bo premierno zaživela januarja 2005. Februarja 2005 pa bo premierna uprizoritev enega izmed najbolj igranih tekstov Eugena Ionesca Inštrukcija o odnosu med profesorjem in učenko oz. služkinjo, tj. med prevlado in podrejenostjo. SNG jo bo v režiji Ance Marie Col-teanu uprizorilo kot koprodukcijo z romunskim Narodnim gledališčem Craiova. Premiera bo najprej v Romuniji, predstavila pa se bo vtreh jezikih, slovenskem, romunskem in angleškem.
Marca 2005 bo končno na novogoriškem odru delo Carla Gozzija Zeleni ptiček, pravljična igra z izredno veliko igralsko zasedbo, kije bila že v iztekajoči se sezoni predstavljena kot osrednji dogodek, a zaradi raznih vzrokov ni prišlo do njene realizacije. Igro bo režiral Slobodan Unkovski. Abonmajska sezona se bo sklenila z igro Fuente Ovejuna avtorja Lope de Vega o uporu ljudstva proti samovolji oblastnikov. To dramo maščevanja in časti bo zrežiral Emilio Flernandez. Premiera bo aprila 2005.
Direktor SNG Nova Gorica Sergij Pelhan je podčrtal novost prihodnje sezone, čezmejno sodelovanje kulturnih ustanov (SNG Nova Gorica, novogoriški Kulturni dom, Kulturni dom Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž in goriški Teatra Verdi), ki predvideva abonma plus. S tem abonmajem si bodo novogoriški in goriški obiskovalci tukajšnjih kulturnih domov v goriškem Verdiju lahko ogledali gostujočo predstavo GrkZorba MikisaTheodorakisa, najuspešnejši balet20. stoletja, v odrski postavitvi SNG Maribor, katere koreograf in režiserje Američan Lorca Massine, dirigent pa Giorgio Croci. Vjeseni bo izšla dvojezična programska knjižica, v kateri bo podrobno predstavljen ta čezmejni kulturni program, ki bo omogočil slovenskim in italijanskim abonentom ogled ene izmed predstav abonmajske ponudbe omenjenih ustanov. Taki plodni stiki se sicer že dalj časa spletajo med novogoriškim gleališčem in našima slovenskima hramoma, še posebno s Kulturnim centrom Lojze Bratuž v Gorici.
GORIŠKI MUZEJ - GRAD KROMBERK IN GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vabita na predstavitev ilustrirane knjige otroških ljudskih igric z Gore
Cin-cin-cin Cene
ki jih je zbral FRANC ČERNIGOJ in ilustrirala SILVA KARIM
Na predstavitvi bodo sodelovali mag. Mirjam Podsedenšek iz Zavoda za šolstvo v Novi Gorici in učenci OS Otlica pod mentorstvom Ive Vidmar
Grad Kromberk, petek, 18. junija 2004, ob 18.30
14
17. junija 2004
Primorska / Gospodarstvo
NOVI
GLAS
Odprl ga je novogoriški Hit
Največji turistični kompleks na južnem Jadranu
Pržno: Novogoriški Hit, največj e slovensko turistično podjetje, je v petek, 4. junija, na Budvanski rivieri v Črni gori slavnostno odprl vrata prenovljenega turističnega kompleksa Maestral. Investicija, vredna 7 milijard slovenskih tolarjev (32 milijonov evrov), je največji Hitov projekt v tujini, s katerim ciljajo na trikotnik Dubrovnik - Beograd - Tirana, pa tudi na goste iz južne Italije, Rusije, Velike Britanije in iz nemško govorečih dežel. Posodobljen hotelski kompleks Maestral ob ribiški vasici Prž-
gel ključ starega hotela v morje, povedal, da je s tem, ko so nov turistični kompleks odpr-
li,	opravljenih šele 20 odstotkov dela in da bo uspešnost Maestrala odvisna od tega, kako spretni bodo pri privabljanju gostov. Glede na to, da so imeli v hotelu, ki je bil odprt že v sezonah 2002 in 2003, dober obisk, in da imajo nočitvene kapacitete za sezono 2004 že skoraj v celoti zasedene, jim kar dobro kaže. Da v Hitu obvladajo svoj posel in da lahko pripeljejo na Budvansko riviero za črnogorski turizem nezanemarljivo šte-
no blizu Svetega Štefana meri 16 tisoč kvadratnih metrov hotelskih in 14 tisoč pripadajočih zunanjih površin. Poleg 180 sob ponuja t.i. re-sort Maestral še sodobno igralnico z okoli 100 igralnimi avtomati in 12 igralnimi mizami, dve restavraciji, razgledno teraso z 270 sedeži, pa tudi konferenčni center s skoraj 400 sedeži, wellness in fit-ness center, zunanji in notranji bazen, z ležalniki in senčniki, opremljeno interno plažo, stomatološko kliniko, zdravniško ordinacijo, dve teniški igrišči, nekaj specializiranih trgovin, ipd.
Kljub vsemu temu pa je predsednik Hitove uprave Branko Tomažič, ki je prenovljeni hotel odprl na tradicionalni črnogorski način, tako da je vr-
vilo tujih gostov, so, kljub prvotnim oviram in zapletom, razumeli tudi v gospodarskem in političnem vrhu Črne gore. Otvoritve sta se tako udeležila tudi predsednik Črne gore Filip Vujanovič in črnogorski premier Milo Djukano-vič, ki se je v pozdravnem nagovoru vodstvu Hita zahvalil za zaupanje. Maestralu je zaželel uspešno delovanje, izrazil pa je tudi željo, da bi bilo podobnega slovensko-črnogor-skega sodelovanja čim več.
O tem, da so bili prvi koraki v tej smeri že narejeni, je pričala kar močna delegacija slovenskih gospodarstvenikov prve kategorije, ki se v Črno goro niso prišli samo zabavat, ampak tudi "delat biznis". Poleg izbranih domačinov se je odprtja novega Hitovega turi-
stično zabaviščnega centra u-deležilo tudi okrog 200 italijanskih gostov, ki so prileteli iz Barija. V Hitu so namreč poskrbeli za čartersko letalsko povezavo med Barijem in Ti-vatom, ki je od Maestrala oddaljen pol ure vožnje.
Začetek uresničevanja projekta Maestral sega v junij 2001, ko je Hit od podjetja HTP Budvanska riviera za 4,5 milijonov evrov kupil hotel Maestral s pripadajočimi zemljišči. Ob nakupu so si v Hitu zadali cilj, da zgradijo najsodobnejši turistično zabaviščni center na južnem Jadranu. Decembra istega leta je bilo kot nosilec vseh poslovnih dejavnosti resorta Maestral - hotelirstva, kongresnega turizma in igralniško zabaviščne dejavnosti - ustanovljeno podjetje Hit Montene-gro, ki je koncem leta 2002 s strani črnogorske vlade prejelo koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo za obdobje desetih let. S prenovo in z razširitvijo hotela Maestral si je Hit prislužil naziv investitorja leta v Črni gori in se uvrstil med osem najpomembnejših investitorjev v jugovzhodni Evropi.
V	Hitu računajo, da bo za črnogorski trg kompleks zanimiv predvsem zaradi svoje konferenčno-počitniške dejavnosti, tuje goste naj bi privabi-
li	z wellness in rekreativnimi programi, na Italijane pa računajo predvsem v igralniški dejavnosti. Ker se spoznajo na to, kako goste zabavati, so pripravili res spektakularno otvoritev z nastopom štirih glasbenih skupin, fascinantnim laserskim šo-vom in nekajminutnim ognjemetom.
V	družbi Hit Montenegro je redno zaposlenih 160 delavcev, v sezoni pa bodo zaposli-
li	še dodatnih štirideset. Tako je v Hitu trenutno zaposlenih že 1900, kmalu pa jih bo še več, saj bo družba, ki je lani ustvarila 47 milijard tolarjev prihodkov brez davka od iger na srečo in 2,6 milijarde tolarjev dobička, že v avgustu odprla novo igralnico v Kobaridu, jeseni pa še igralni salon v Gornji Radgoni.
Nace Novak
Nemci so vas zažgali iz maščevanja
Ob 60-letnid požiga Ceste na Vipavskem (2)
Podprefekta ni bilo doma. Nemški 'namestnik', ki je glavni v Gorici, je izjavil, da, če so že udarili vas, morajo pač iti logično dalje do skrajnih posledic. Smešno, da bi odpeljali ljudstvo, nato pa ga spet izpustili. Na razne prošnje je povedal, da so ljudje ločeni v dve skupini: ona v Standrežu, sestavljena iz bolehnih in starejših, bo izpuščena, ostala v Gorici pojde v Nemčijo. Slovenski ljudje v Gorici so obljubili svojo intervencijo." - Poleg kriškega župnika Simčiča je za Cestarje skušal posredovati tudi podgorski župnik Stanko Stanič, doma s Ceste. Njegova
rojstna hiša (rojstna hiša tudi brata župnika v Kamnjah Vik-torina Staniča) je bila požgana, med odpeljanimi pa brat Franc z družino (žena z majhnim sinčkom in tremi hčerkami). Posrečilo se mu je le, da je v zadnjem hipu rešil brata in nečakinje (svakinja s sinčkom pa je že bila izpuščena). Marica, hčerka žene, ki je živa zgorela v hiši (danes živi v So-vodnjah, stara 81 let), se takole spominja žalostnega dogodka in vožnje v Nemčijo: "Ko so nas Nemci nagnali iz hiš, nismo vedeli, kam nas bodo odpeljali. Ukazali so nam vzeti osebne dokumente. Ma-
mi, ki je težko hodila, sem prigovarjala, naj gre iz hiše in z nami, pa se je branila, da težko hodi in da ostane, da bo varovala dom. V Gorici so nas namestili v 'Casa Balilla' in smo tam bili kak teden. V Nemčijo so odpeljali kakih sedem moških, tudi mojega očeta. Od teh sta se dva vrnila živa, osta-
li	so v taborišču umrli, tudi moj oče. Žensk nas je bilo odpeljanih kakih 10, najprej v Au-schwitz, nato v delovno taborišče za ženske Ravensbriick. V taborišču je ena umrla, ostale smo se po vojni vrnile. Ko smo bili še v Gorici, sta nas nekajkrat obiskala naš župnik g. Simčič in tudi podgorski župnik g. Stanič. Nekaj mesecev po moji odpeljavi je bil odpeljan v taborišče v Nemčijo še moj brat, ki je bil prijet kot partizan".
/konec
MK
i«i Na pobudo krovnih organizacij SKGZ in SS0
Ustanovni sestanek Foruma za gospodarstvo
$
Foto Kroma
Zaključni dokument lanske Programske konference ugotavlja, da velika razvejanost in razpršenost manjšinskega gospodarstva pogosto otežkoča povezovanje in ustrezno medsebojno informiranje. Potrebno je organsko sodelovanje gospodarskih stvarnosti z drugimi komponentami družbenega življenja. Nujen je tudi enoten nastop pred pristojnimi oblastmi.
V tem smislu se je porodila zamisel o Forumu za gospodarstvo, ki bi postal osrednje o-mizje, na katerem bi začrtali glavne razvojne smernice, skrbeli za večjo učinkovitost in boljšo povezanost gospodarskih enot ter organizacij na deželni ravni.
V ponedeljek, 7. t.m., se je v Finžgarjevem domu na Opčinah začela razprava o ustanovitvi novega organa, ki sta jo sklicala SSO in SKGZ.
Sergij Pahor je v uvodnem posegu dejal, da imata krovni or-
ganizaciji dolžnost kovati civilno manjšinsko politiko tudi v gospodarstvu. V Forumu naj bi iskali rešitve in strategije, ki bi hkrati koristile skupnosti in posameznim subjektom.
Rudi Pavšič je poudaril, da je ena od obveznosti ob sklepu programske konference prav zasledovanje sinteze na vseh družbenih področjih. V gospodarstvu je ta cilj verjetno najtežje doseči, vendar mora biti sodobna družba sposobna tudi takih razmišljanj. Forum ima med drugim cilj, da v njem potekajo težki pogovori, ki bodo pripeljali do skupnega stališča, ne da bi tržili v avtonomijo vsakega subjekta. Marko Štavar je podal poročilo delovne skupine, ki je izhajalo iz dveh vodil: kaj lahko naredi gospodarstvo za uveljavljanje in privlačnost manjšine, posebej tam, kjer je nujno, da se stanje izboljša; kako naj dobi gospodarstvo skupen jezik z ostalimi sektorji, zato
da lahko manjšina kot celota izvede nekatere modernizacij-ske premike. Pri tem je poudaril pomen stičnih točk med vsemi subjekti, ki so tako ali drugače povezani z gospodarstvom. Področja, v katera je potrebno vlagati veliko pozornosti, so: razvoj teritorija, kadrovanje mladih, promocija manjšine, iskanje sinergij, sredstev in finančnih virov. Kar se tiče vizije samega Foruma, svetuje, da bi zajel tudi u-gledne posameznike (vidne podjetnike, profesorje na fakultetah); koordinacijo naj bi prevzela ekipa oseb, ki bi bile odraz raznih okolij; organizacijsko in tajniško delo pa bi lahko poverili mlademu diplomantu ali absolventu. Sledili so posegi udeležencev večera, ki so povečini izpostavili problematike posameznih realnosti: Klavdij Brajnik-rav-natelj ZKB, Marino Pečenik-predsednik SDGZ, Edi Buka-vec-tajnik KZ, Igor Pahor za Sklad Ivan Trinko, Livio Valenčič, Ace Mermolja, Tomaž Fabec, Vito Primožič-predsed-nik SGZ, Boris Siega. Damjan Paulin meni, da je prva naloga foruma izdelava globalnega strateškega načrta na deželni ravni. Pri tem je izpostavil potrebo po evidentiranju področij, ki so koristna, potrebna in usmerjena v prihodnost, in iskanje večje povezanosti med turističnimi, kulturnimi in gospodarskimi panogami.
V	drugi polovici septembra je predvideno ponovno srečanje predsednikov ustanov gospodarskega značaja, po katerem naj bi Forum za gospodarstvo začel delovati.
AL
Nasveti varčevalcem
Prednosti varčevalnih planov
Pred nekaj leti so se pojavili na finančnih tržiščih t.i. sistematične investicije ali varčevalni plani v investicijske sklade (it.: piani di ac-cumulo capitale). Cilj takega načina vlaganja je aktivno izkoriščanje nihanj vrednosti kvot te oblike varčevanja. Metoda sloni na enostavnem dejstvu, da na vseh delniških trgih visokim vzponom sledijo nenadni padci kotacij. Nihanja lahko v kratkoročnem obdobju povzročijo dobre zaslužke ali velike izgube. Poleg tega je skoraj nemogoče določiti najprimernejši trenutek za vlogo denarja v novo investicijo. Še težje je časovno okviriti pozitivne in negativne trende na finančnih tržiščih. S sistematičnim vlaganjem v investicijske sklade varčevalcu ni potrebno čakati in upati le na vzpone borznih indeksov. Ko slednji drsijo navzdol, vlagatelj z isto vsoto denarja kupi večje število kvot investicijskega sklada in tako zniža srednje
nakupno ceno. Čim večja so nihanja, tem boljši je končni rezultat.
Minimalna vsota za začetek varčevalnega plana je običajno 50 evrov, katerim lahko sledijo mesečni, dvomesečni ali tro-mesečni pologi za isto ali višjo vsoto. Investitor vsekakor doseže boljše rezultate z mesečnimi pologi. Z razliko od tradicionalnih zavarovanj je vlaganje v sklade prostovoljno in ni nobenih zavezujočih pogodb, vezanih na datume vplačila. Poleg tega morebitno predčasno izplačilo kapitala ne prinaša varčevalcu nikakršnih omejitev kot pri policah. Varčevalni plani so primerni predvsem za tiste vlagatelje, ki ne razpolagajo z visokimi ka-pitali, in želijo na najboljši način ovrednotiti svoje mesečne prihranke. Investitor lahko izbira med delniškimi in ob-vezniškimi skladi. V prvem primeru cene kvot nihajo bolj izrazito, kar omogoča boljši končni rezultat. Naložbi moramo vsekakor dodeliti primeren čas, zato mora vlagatelj iz strateških razlogov nadaljevati s
pologi vsaj 5 let. S pravnega vidika se lahko varčevalni plan prekine v kateremkoli trenutku.
Za boljše razumevanje prednosti te oblike varčevanja navajamo v spodnji tabeli poenostavljen primer investitorja, ki vloži svoj kapital (5.000 evrov) v 6 letnih obrokih namesto z enkratnim in edinim pologom. Delniško tržišče doživi najprej hudo krizo, tako da cena kvot pade od 10 na 5 evrov. Temu obdobju sledi vzpon kotacij in cena kvot se povrne na prvotnih 10 evrov. Kvote se v bistvu v tem obdobju ne ovrednotijo, saj je začetna nakupna cena enaka končni (10 evrov). Če bi varčevalec leta 2010 prodal kvote, bi unovčil 7.750 evrov (775x10 evrov). V primeru, da bi leta 2005 vložil v celoti svoj kapital (5.000 evrov), bi po 5 letih ne imel nikakršnega dobička. Z edinim začetnim pologom bi namreč kupil samo 500 kvot investicijskega sklada namesto 775.
Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it.
Stojan Pahor
	2005	2006	2007	2008	2009	2010	Skupno
Vloga	1.000 evrov	1.000 evrov	1.000 evrov	1.000 evrov	1.000 evrov	1.000 evrov	5.000 evrov
Cena	10 evrov	8 evrov	5 evrov	8 evrov	8 evrov	10 evrov	
Število kvot	100	125	200	125	125	100	775
Izpopolnjevalni študij
Iz Ljubljane
Slovenska prestolnica ima izredno ponudbo kulturnega dogajanja za vse okuse: od gledaliških predstav, raznih koncertov, do predavanj, simpozijev, delavnic ali potopisnih večerov, opere in baleta. Vsak dan lahko najdeš kaj zase, za svojo duhovno rast in užitek, le odpreš časopis, poslušaš radijska obvestila, pogledaš na internet ali preprosto sežeš po mesečno izdani drobni knjižici "Kam? v Ljubljani - prireditve". Pripravlja in izdaja jo Zavod za turizem iz Ljubljane in jo redno brezplačno nudijo v turističnih uradih na začetku meseca. S študentsko izkaznico si lahko kupiš vstopnice, karte za razne prireditve po res ugodni ceni in z Barbaro sva tudi to možnost pridno koristili. Ko pa sva se z njih vračali proti domu, so obvezno sledile razprave, komentarji, vtisi pa tudi kritike. Od središča mesta do najetega malega stanovanja sva navadno porabili pol ure časa. Večkrat sva se tudi od srca nasmejali, tako sproščujoče - mogoče ljubljanski govorici, drobnim pripetljajem, ljudem. In smešnih dogodkov je bilo kar nekaj... Gotovo ne bova pozabili večera, ko se nama je nepričakovano zgodilo, da nisva
O Ljubljani in še o čem (5)
mogli v hišo. Kako?? Preprosto: ključ glavnih vhodnih vrat se je kar vrtel v ključavnici, a je ni odklenil! Kaj zdaj? Ura krepko čez enajsto zvečer, ulica vsa temna in tiha, najin blok nem, nihče ni vstopil ne izstopil, okna vsa v mraku. Seveda, povsod so že spali, saj slovenski državljani zgodaj vstajajo in hitijo v službo, mnogi okrog petih ali šestih. Nisva vedeli, kaj storiti, kako se rešiti iz zagate. Da bi splezali čez balkon, ne bi imelo smisla, saj sta oba zaprta s šipami, vrata pa zaklenjena. Tuhtali sva, iskali vse možnosti. A blok ves v temi, vse tiho. Končno sem se opogumila, vzela telefonsko kartico in sklenila, da pokličem gospodarja stanovanja: on bo že našel izhod za naju. A g. Srečo se sploh ni oglasil, njegov telefon je - razumljivo - molčal! Sramežljivo sem nato pozvonila k sosedom, a nismo se z nikomer osebno poznali, saj sva se bili le pred kratkim vselili. Pozvonim še enkrat - nič. Poizkusim pri naslednji družini in se k sreči oglasi ženski glas. Razložim potiho, da ne moreva v hišo, ker ključ ne odklene. In gospa se usmili, pritisne na svojo notranjo napravico, a premalo, saj so vrata še vedno vztrajno zaprta. Zato še enkrat pozvonim in "šekirani", ne prav prijazno naravnani ženski glas odvrne: "Nehajte že vendar, otroka mi boste zbudil!", a ne odpre. Tako sva še vedno na ulici pred blokom. A v tretje gre lažje. Odgovoril je globok moški glas, ki se je tudi kmalu prikazal pred vhodom v osebi visokega gospoda srednjih let. Prijazno je s svojim ključem odklenil bela vhodna vrata iz PVC-ja in si takoj začel ogledovati ključavnico in ugotavljati težave pri odklepanju. Kmalu se je po stopnišču prikazal
tudi mlajši mož v pižami - očitno oče otroka, ki naj bi ga bili prebudili - in skušal razumeti situacijo. Seveda sva se na veliko opravičevali in zahvaljevali sosedoma, ki sta naju rešila iz zagate. Že čez kak dan so zamenjali ključavnico vhodnih vrat in dobili sva nov ključ. Nepozaben je bil tudi izlet od Litije do Čateža, ki smo ga opravile s kolegicama Nevenko in Alenko ter skupaj s kakimi 50 študenti filozofske fakultete in njihovimi profesorji slovenskega jezika. Dan je bil čudovit, jesenske tople barve so nas osvajale; valovita pokrajina gričev, dolin, je vabila k občudovanju. Gozdovi so se mehko pozibavali v jutranjem svežem vetru. Mi pa smo ubirali poti po smereh Frana Levstika, ki je potovanje sam prehodil in opisal v znani knjigi. Na nekem griču ob cerkvici in pokopališču se je "karovana" ustavila, mladina se je okrepčala. Nato pa smo privlekli iz nahrbtnikov Levstikov opis in brali odlomek, a vsak v svoji domači govorici. Tako se je improvizirano zvrstilo kar nekaj narečij: od kraškega, briškega pa do štajerskega, koroškega in vsa so objela v prisrčen spev našo "zemljico slovensko". Na neki kmetiji so nas nato sprejeli in pogostili s samimi domačimi dobrotami: s krhlji suhega sadja, s toplim komaj pečenim raznovrstnim kruhom in z okusno dišečo potico. Za kosilo pa smo bili deležni enolončnice v vaškem gostišču, pred odhodom na popoldanski vlak za Ljubljano. Polemičen slovenski duh je ponovno prišel do izraza, saj je bil del gozdne poti pokrit z gnojnico, ki so jo bili polili zagovorniki nove variante poti v sporu s tradicionalno začrtano in organizatorji le-te par dni prej na nedeljskem popotovanju.
/dalje Tereza Srebrnič
Ko se dotakneš osebe
Življenje je eno samo srečevanje
Življenje je eno samo srečevanje. Na tebi je, ali vsa ta srečanja, ta stik s sočlovekom potem vgneteš v svojo celoto ali pa ostaneš pri svoji dosmrtni oblikovanosti.
Vzadnjih mesecih semsrečala nekaj o-seb, ki so mi odgrnile več zastorov. Ženske, ki plovejo po življenju z neverjetno močjo, vedenjem, da se lahko resnično osrečiš predvsem, če potegneš na dan vse tiste talente, kijih vsakdo ima vse-bi - od posebne priprave pudinga do brezhibnega trebušnega plesa, od pisanja kriminalk do odkrivanja arheologije ali spoznavanja novih trendov v arhitekturi. Spoznala sem ženske, ki so srečne samo zato, ker so žive in to izpričujejo vsakdan. Kljub letom, finančnim težavam, stalni trudnosti. Ženske, ki so se po otrocih in (včasih zavoženih) zakonskih zvezah odločile, da si prido-
Spoznala sem ženske, ki kljubujejo vsemu, begu možastridesetletmlajšo žensko, boleznim, gubam, ki se ti zarišejo na kožo. Gledaš jih, te starejše šolarke z zvezki polnimi zapiskov, stremo pred izpitom in tistimi bodrilnimi stavki, ki so sijih izmenjavale: “Daj no, kaj bošstre-mo?! Tri otroke si vzgojila in kaj si vsega dala skozi vživljenju, pa se boš bala tega malega izpita?!’’
Spoznala sem energično in samozavestno mladožensko, ločeno arhitektko z dvema otrokoma, ki ji strast po posredovanju ljubezni do sodobnega umetniškega ustvarjanja žari iz oči. Ne obremenjuje se, ali je njen tip družine gotovo nestandarden - predvsem vvaš-kemokolju-niti ne, alissvojim vrelcem energije in izjemnih organizacijskih sposobnosti nemalokrat stopi na prste marsikomu in prebode balon zatohlosti in miselne ograjenosti.
Spoznala sem ženske, ki so mi otipljivo pokazale, kaj pomeni živeti na goratem
imela, spoznanje več, nasmeh več, nov pogled na življenje in na naše blesave “težave”.
Včasih si ne morem kaj, da bi se ne stalno zaljubljala v neverjetne talente ljudi oz.vvso ljubezen, ki jo nekatere osebe uspejo usmeriti v to, kar jih ponese preko delovnega in družinskega vsakdana. In večkrat sem povesila oči pred svojimi sterotipnimi predstavami: spoznala sem frizerko, kivsvojem prostem času slika na olje in obe dejavnosti strastno ljubi, slepo telefonsko operaterko, ki pojejazz, Furlanko, ki seje začela učiti hrvaščine zaradi lepote hrvaške obale, funkcionarja, ki načrtuje samotno potovanje v Turčijo za preučevanje žuželk, ob večerih pa se z ženo uči tanga.
In vsakič si ne morem kaj, da bi se ne kot otrokzagledala vto energijo, vto igrivost, ki jo nekateri uspejo - kljub poklicu, kijubdružini, kljub finančnim težavam - vtkati v življenje. Eden najprisrč-
bijo dodatno delovno izobrazbo, nekatere garajo cel dan, dvakrat na teden pa po tri uresedijo všolskih klopeh in se uče. Hlastajo po znanju,srkajo vase vse izkušnje, ki sojim predstavljene, v očeh jim vidiš močno voljo. “Veš, teh šest ur predavanjje nekaj, kardelam izključno zase. Komaj čakam, da pridemvto učilnico in da naredim nekaj, karmi bo pomagalo stopiti na novo poklicno pot”.
področju, kjerje najvišji mesečni družinski strošek bencin. Opazovala sem njihove hiše, pse na vrtu in oblake, za katere so mi vztrajno zatrjevale, da se bodo zdaj zdaj izlili...in so se res, saj je Rezija navsezadnje - kot se je tamkajšna prijateljica sočno izrazila -“pisciatoio dftalia”....Vsakič sem odhajala za lasspremenjena, kerso mi ti ljudje dajali nekaj, česar prej nisem
nejših stavkov, ki sem jih v zadnjih mesecih slišala, je prišel iz ust starejše gospe, ki seje za večji zborovski dogodek v mali beneški vasici elegantno oblekla in je ob pospravljanju ob koncu večera vsa blestela od zadovoljstva in igrivosti ter mi rekla: “Diamoci sotto, allo-ra!”....in sva spili še zadnje kozarce ostale oranžade,
Vida Valenčič
Duhovniki nudijo pomoč vsem.
Pomagaj vsem duhovnikom.
38.000 škofijskih duhovnikov vsak dan oznanja evangelij v župnijah med ljudmi in nudi vsem ljubezen, tolažbo in upanje.
Da bi lahko nadaljevali svoje poslanstvo, potrebujejo tudi tvojo konkretno pomoč: prispevek za vzdrževanje duhovnikov.
Te darove zbira Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale Sostentamento Clero), ki jih razdeli med vse duhovnike, zlasti med tiste, ki delujejo v najbolj potrebnih skupnostih in bodo tako lahko računali tudi na velikodušnost vseh.
CNumero Verde_
800.01.01.01
Darovi za vzdrževanje duhovnikov. Podpora številnim za dobro vseh.
Svoj prispevek lahko nudiš na štiri načine:
• poštni tekoči račun št. 57803009
• kreditne kartice: s kartico CartaSi in s klicem na brezplačno telefonsko številko 800.82.50.00 ali prek interneta na naslovu www.sowenire.it
• bančno nakazilo na glavnih italijanskih bankah
• neposredno na Inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Sostentamento Clero) v svoji škofiji.
Kdor želi, lahko svoje prispevke Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale Sostentamento Clero) v znesku do največ 1032,91 evrov ietno odbije od celote svojih prihodkov za izračun davčne prijave Irpef ter povezanih deželnega in občinskega dodatka.
Za dodatna pojasnila glede omenjenih načinov kliči brezplačno informativno številko 800.01.01.01. Izberi način, ki ti najbolj ustreza. Zahvaljujemo se ti za prispevek.
CHIESA CATTOLICA
CEI Conferenza Episcopale Italiana
NOVI
GLAS
SZSO Gorica
Zahvalna maša ob 40-letnici ustanovitve goriških skavtov
Hvaležni Bogu za prejete darove ostanite skupnost!
sonce, povezuje pa nas ljubezen."
Skavtski voditelji morajo delati v sozvočju s starši, ki naj bodo prvi učitelji pristnih odnosov. Tako družinska kot skavtska vzgoja izpolnjujeta poslanstvo ljubezni, ki "ni nekaj romantičnega in abstraktnega, ampak ima opravka s prizadevanjem, da bi se mladi naučili hoditi z lastnimi nogami... Ljubezen lahko pozna napetosti, a tudi odpuščanje."
P. Mirko je na poseben način poudaril povezanost in enotnost s tržaškimi skavti, saj je pred leti ni bilo vedno lahko uresničevati, kot tudi stikov s skavti iz Slovenije, saj so tile v zadnjih 15 letih spet zaživeli tudi po zaslugi goriških skavtov. Organizacija je tudi ustvarila dober humus za naše družine: marsikdo je spoznal svojega življenjskega sopotnika prav v skavtskih vrstah. V teh je zraslo tudi pet mladih, ki so se odločili za duhovniški poklic; zadnji od teh, Ivan Bresciani, bo posvečen prav konec tega meseca v Ogleju, kamor bodo šli tudi skavti z avtobusom. "Organizacija mora biti Bogu hvaležna tudi za ta veliki dar."
Ob koncu pridige je p. Mirko zaželel vsem prisotnim, da bi ostajali pristni mladi, "ki naj se
danes ne okužijo preveč z novo, umetno ideologijo individualizma. Tega si ne smemo privoščiti!” Skavti morajo ostati skupnost, katere člani se imajo radi in "plešejo".
Ob koncu maše je načelnik Ivo Cotič povedal, da sta dva starejša člana, Mateja in Erik, sklenila svojo skavtsko pot in se odločila za voditeljstvo. P. Mirko je tudi blagoslovil ruto, ki jo bo odslej nosil Erik, doma iz Mirna, ki pa želi biti član goriške organizacije. Načelnik se je tudi zahvalil vsem svojim prisotnim in odsotnim predhodnikom, ki so privedli do
tega, da je organizacija danes še živa in življenjska. Prinesel je pozdrave nekdanjega načelnika Julijana Čaudka in prebral pismo prvega starešine, prof. Martina Krannerja-Mogočnega orla, v katerem se zahvaljuje Bogu za dar skavtizma ter versko, narodno in moralno rast njenih članov.
Člani so nato predstavili poletne tabore, ki bodo za volčiče in volkuljice od 17. do 24. julija, za izvidnike in vodnice od 12. do 24. julija, za roverje in popotnice pa na začetku avgusta.
DD
Vtisi z romanja goriških in tržaških vernikov konec Marijinega meseca maja
Medjugorje je treba doživeti
S hvaležnostjo v srcu za prvih štirideset let obstoja skavtizma na Goriškem člani Slovenske zamejske skavtske organizacije Gorica zrejo z upanjem v prihodnost.
Tistega 7. junija 1964, ko se je skupina fantov zbrala v Katoliškem domu, da bi spoznala Ba-den Pawellovo intuicijo, so se sedanji in nekdanji člani ter predstavniki bratov skavtov iz Tržaške spomnili pri zahvalni maši v nedeljo, 6. junija, na praznik Sv. Trojice, ob nogometnem igrišču, kjer še vedno bohotno stojijo trije orehi in češnja, ki jih je točno pred 40 leti vsadila ga. Špaca-
pan. Duhovni vodja p. Mirko Pelicon je ob lepo izdelanem skavtskem oltarju, ob vznožje katerega so postavili ikono skavtskega zavetnika sv. Jurija, nosil posebno raznobarvno štolo: sestavljale so jo med sabo zavezane rute različnih starostnih vej goriških skavtov, zraven pa je bila tudi ena tržaška. Še en simbol povezanosti in skupnega delovanja mladih, ki se zahvaljujejo Bogu, da je celih 40 let ohranil edino katoliško vzgojno organizacijo v Gorici, obenem pa še prosijo, da bi v prihodnje še bolj enotno in složno hodili po isti poti. Ne smemo se bati imeti preveč
opravka z Bogom, je uvodoma poudaril mašnik, saj Sv. Trojica je splet ljubečih in lepih odnosov Boga, ki pleše. "Bog pleše in nas ima rad. Ko bi ga ne bilo, bi tudi nas danes ne bilo." Biti skavt danes seveda ni kot pred dvema desetletjema; deželno vodstvo se sprašuje, je še povedal p. Mirko med homilijo, ali se bo organizacija v našem času še ohranila oziroma ali more še vzgajati mlade v zrele in celostne osebnosti, pripraviti za življenje. Temelj skavtizma in tudi identitete je duhovnost, je poudaril pater. "Združujejo nas simboli skavtskega kroja, modrina neba, rumeno
./	Svete
./	Višarje.
Odkrijte čarobni svet, /	kjer	se	narava in duh
stapljata v čudovito doživetje. _ Spoznajte, kako enostavno (P je priti semkaj, dovolj je stopiti j v kabino žičnice.
NOVAZICNICAVZABNICAH (CAMP0R0SS0)
Ob državni cesti št.13
Vsak dan od 19. junija do 12. septembra Urnik:
Delavniki 9.00 -12.15 • Prazniki 8.30 -18.15 Sobote in nedelje 5./6., 12./13. junij
18./19., 25./2G. september 2./3. oktober
►ROMARSKI] SVETIŠČE SVETE VIŠARJE .. „
PROMOTUR
Delavniki 11.00-12.00 Nedelje in prazniki 9.15-
Skupina Marijinih častilcev z Goriškega in Tržaškega se je udeležila romanja v Medjugorje od 28. do 31. maja letos.
Zelo zgodaj zjutraj smo se pridružili skupini romarjev iz Slovenije v Rožni Dolini pri Gorici. Z lepo besedo, pozdravom, molitvijo in petjem nas je ves čas navduševal in spodbujal neutrudni Darko. Pot je peljala mimo Ilirske Bistrice do Rijeke in dalje ob dalmatinski obali do Senja ter prek Gospica in Knina, kjer so še znamenja krvave vojne, v Hercegovino do Medju-gorja, kamor smo prispeli pozno v popoldanskih urah, vsekakor pred mašo, ki jo opravljajo ob 19. uri in traja približno poldrugo uro z vsemi dodatnimi molitvami, že uro prej pa se vsak večer moli rožni venec. Medjugorja kot kraja Marijinega prikazovanja ni mogoče opisati, treba ga je doživeti v zbranosti, spokornosti in molitvi. To je kraj milosti, kamor se stekajo številni romarji iz vsega sveta. Ob našem romanju je bilo srečanje molitvenih skupin "Obiskanja", ki jih je ustanovil p. Jožo, sedaj župnik v Širokem brijegu, nekdaj pa v Medju-gorju. Tako smo srečali predstavnike iz Japonske, Koreje, Južne Amerike, ZDA, Italije, Švice in drugih evropskih držav. Srečanje je bilo enkratno zaradi
zbranosti, molitev v raznih jezikih in navzočnosti p. Joža. To srečanje je bilo v soboto in je trajalo več kot štiri ure. Podobno se je srečanje s sv. mašo oz. somaševanjem ponovilo v nedeljo popoldan v cerkvi sv. Jakoba apostala v Medjugorju. Udeležili smo se vseh pomembnih srečanj in molitev. Zadnji dan smo pa Slovenci - bilo nas je za tri avtobuse - imeli skupno sv. mašo v slovenskem jeziku. Ob molitvi vseh treh delov rožnega venca in križevega pota smo se povzpeli na Križevac, ki je visok približno 600 m nad morsko višino. Prav tako na hrib Črnica, kjer se je Devica Marija prvič prikazala pred 23 leti.
Nekateri trdijo, da se Devica Marija komu izmed vidcev oz. vidkinj prikazuje vsak dan. Njena sporočila so jasna: vabijo k delu za mir z molitvijo rožnega venca, vsakdanji maši in postu, po možnosti ob sredah in petkih. Mati Božja s svojim stalnim prikazovanjem nas vabi ne samo k delu za mir povsod, kjerkoli smo, temveč tudi k pravemu krščanskemu pričevanju z življenjem po evangeliju. Nekateri se sprašujejo, do kdaj se bo Devica Marija kot Kraljica miru prikazovala. Dokler se prikazuje, je to dobro znamenje za vse človeštvo; ko se ne bo več prikazovala, pomeni, da je za ves svet nastopila doba zadnje preiz-
kušnje. Medjugorje so oddaljene od Mostarja približno 30 km. Med zadnjim vojnim spopadom ni bilo tam nobenih žrtev, čeprav okoliškim vasem ni bilo prizaneseno. Čeprav sta padli tudi dve bombi, nista eksplodirali. Verniki so videli v tem tudi posebno Marijino varstvo. Kdorkoli obišče Medjugorje s pravim namenom, ne da bi iskal kakršnihkoli senzacij in ne da bi pričakoval Marijinega prikazovanja, temveč po Marijinem naročilu moli ter prejme svete zakramente, t.j. sv. spoved in sv. obhajilo, doživi notranjo preobrazbo in dobi novih moči ali, kot pravimo, pozitivne e-nergije za lažje prenašanje preizkušenj v življenju, ker se zaveda, da živi v Marijinem varstvu. Medjugorje ostaja kot kraj milosti, kot so tudi velika romarska središča Lurd, Fatima, Brezje, Sv. Gora in druge božje poti. Lepo bi bilo, če bi se odločile tudi naše slovenske župnije za romanje v Medjugorje kot začetek duhovne prenove vseh naših ljudi in posvetitve Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Božja Mati Marija nas vabi k svojemu Sinu Jezusu.
Naše romanje se je kljub nekaterim zapletljajem in nevšečnostim srečno izteklo, zahvala g. Darkotu in odličnemu šoferju Dominiku.
Jože Markuža